Včeraj, če je kdo slučajno opazil, naj bi praznovali mednarodni dan pismenosti. Ob tej priložnosti so etablirani mediji v Sloveniji spet uprizorili predstavo jamranja zaradi porazno slabih mednarodno preverjenih rezultatov slovenskih šolarjev. Govorimo o podpovprečni bralni pismenosti. Enaki rezultati so na področju matematike, kar pomeni podpovprečen smisel za logiko! Oboje se povezuje eno z drugim in se nanaša na zmožnosti razumevanja in posledičnega učenja o čemer koli. Tudi na zmožnost razumevanja intimnih medčloveških odnosov konec koncev in temu primernega obvladovanja konfliktnih situacij. Šola torej ne spodbuja, ampak celo zavira razvoj inteligence. To počne na povsem očiten način. Naša šola se baha z visokim odstotkom odličnjakov, kar ni v skladu z realnostjo. Naša šola torej vzgaja in razvija narcistične osebnostne strukture. Ne od včeraj. V takšni šoli je ocenjevanje samo po sebi deplasirano, pa če so ocene previsoke ali pa prenizke. Gre v vsakem primeru za neprepoznavanje potencialov otrok in nesposobnost vzpostavljanja pozitivne motivacije za razvoj potencialov. Šola ubija voljo do učenja. Ne uči in ne spodbuja volje do učenja.
Rezultati tega procesa so zaznavni že pri starših, ki so tudi obiskovali enako šolo. Z enakim kadrom, ki je tudi proizvod takšne šole in celotnega družbenega vzdušja s temu primernimi prioritetami. Prioritete so cufanje za osnovno materialno varnost ter posledični klientelizem in korupcija naših in vaših v vseh porah družbe. To pomeni, da pomembne položaje moči zasedajo razne bolj ali manj osebnostno motene figure, ki kujejo kariero in nabirajo reference s pomočjo političnega ali lobističnega prilizovanja. Najbolj uspešni v tej igri so po logiki stvari najbolj brezsramni, neupravičeno naduti in ambiciozni ter posledično tudi nevarno frustrirani, zlagani in podlo tekmovalni. Tisti, ki precenjujejo sebe in svoje zmožnosti, neupravičene reference pa zlorabljajo za podcenjevanje in izločanje prave konkurence.
Žal pa nikakor ne gre le za položaje moči. Gre kar za delovna mesta vse do pomivalca posode, ki se pridobivajo predvsem preko vez in poznanstev. Večina javnih razpisov je lažnih in vnaprej zasedenih, oglasi ponujajo večinoma le najslabše, najslabše plačane šihte in nasploh dela v najslabših pogojih na trgu, ki jih noben sorodnik, prijatelj ali znanec pač noče. Včasih iščejo stroko, ki v državi ni razvita ali beži v tujino za več spoštovanja in plačila. In ni instutucije v državi, ki bi skrbela za minimum pravičnega in posledično kakovostnega kadrovanja v državi, kar bi rezultiralo tudi v kadrih, ki bi pometli z diletantskimi barabami v politiki, ki skrbijo za nizko ceno družbeno koristnega dela, medtem ko sami uživajo visok položaj za delo, s katerim škodujejo družbi.
Ni res, da trg zagotavlja najboljše kadre, ker naj bi vsak podjetnik želel uspešnoo podjetje. To je popolna izmišljotina. Tudi podjetniki delujejo le po svoji pameti in se šlepajo s pomočjo klientelističnega cufanja za subvencije. Skušajo pač čim bolje prodat največje možno kramo ali drugo sranje največji masi mentalno vedno bolj podhranjenih potrošnikov. Presoja o kakovosti kadrov je že presoja bolje opremljenih in moralno zdravih ljudi, kar pa ni avtomatska definicija podjetnika, stroke in nikogar na svetu.
V javni sferi enaka kloaka, zato se lahko na primer tudi na delovno mesto učitelja za več desetletij naserje popoln diletant, ki ugaja diletantskemu ravnatelju ali ravnateljici, ker konkurenca za pridobivanje plače in socialne varnosti ni zaželena. Ko se prostor zabaše z blefom, odpadejo vsi kakovostni kadri. S časom postajajo pogoji dela neznosni celo za diletante, ker tudi drug drugemu predstavljajo le pekel. In redko kdo sploh še želi v ta poklic, če le ni nujno. Na tej točki dobijo priložnost tudi razni primeri, ki prej v cehu niso bili zaželeni in so se težko prebijali na primer s kakšno zasebno pedagoško pobudo. Vendar je bilo zanimanje na premajhnem trgu z rapidnim padanjem zanimanja populacije za kar koli na svetu pač prenizko za finančno varno plutje. No, zdaj celo ta kader dobi službo v sistemu. In je kot prejšnji kritični glas z zasebno pobudo, ki je dihala na škrge, utišan. Skuša delat z otroki po najboljših močeh znotraj kloake, ki jo še vedno vodijo narcistično bolestni proizvodi negativne selekcije.
Ti proizvodi negativne selekcije se v skladu z narcizmom na diletantsko podlago (tudi na področju psihologov, socialnih delavcev ipd.) nikoli niso suvereno postavili za kakršne koli nujne programske in sistemske spremembe na področju šolstva, ampak so se v skladu z narcističnim pristopom vedno le branili in postavljali v vlogo žrtve. Vsi drugi so krivi za njihove porazne rezultate tako na področju motivacije do učenja in znanja kot na področju vzgoje, torej disciplini generacij v razvoju. Krivi so baje starši, ki so obiskovali iste šole in univerze (zgodba na univerzah, kjer celo na primerjalni književnosti uspešno diplomira oseba, ki ves čas študija ni prebrala ene leposlovne knjige, je enaka) in krivi so računalniški zasloni. Dežurna krivca za očitno porazne rezultate stroke. Aja, kriva je seveda tudi politika, ki je tudi res kriva, ampak ceh se nikoli ni resno zoperstavil politiki in kar koli resnega zahteval. Razen da bi imeli višje od najnižjih plač. Manko avtonomije jim je preočitno povsem ustrezal, kajti več avtonomije pomeni več osebne odgovornosti za rezultate. Trdim, da si aktualni ceh tega ne želi. Zakaj?
Ker je več kot očitno, kar lahko zaznavamo tudi s pomočjo družbenih omrežij, da otroke in mladino v najvišjem odstotku poučujejo učiteljice in učitelji, ki so tudi sami bralno polpismeni in zato radi uporabljajo predvsem delovne zvezke za vzgojo polpismenih. Tudi oni ne berejo kakovostnih leposlovnih del, prispevkov in ničesar kakovostnega. Tudi oni listajo kvečjemu po šundu, nasvetih za modno ličenje ali oblačenje, krajših novičkah ali počivajo ob ogledu resničnostnih šovov. Nobenega kriterija ni nikjer, ki bi sploh preverjal osnovno naravo in nadarjenost za ta najbolj odgovoren in zahteven poklic na svetu, ki vzgaja bodoče generacije. Izjeme le potrjujejo pravilo in trpijo v takšnem vzdušju.
Zato je zelo zabavno spremljat ravnatelja v dnevno-informativni oddaji, ki ima že vnaprej pripravljeno na pamet naučeno puhlico, da so za padanje bralne pismenosti krivi le zasloni, družbena omrežja ipd. Dejansko odlajna lajno. Medtem ko mora novinarka odrecitirat podatek, po katerih je Kitajska kot prvakinja tehnološke obdarjenosti s številnimi zasloni in programi, tudi prvakinja v bralni pismenosti. Enako visoko se uvršča tudi na drugih področjih, le da jih je v matematiki tokrat prehitel Singapur. Pač azijski sorodnik.
Spomnite se na narcistično napuhan odnos Zahoda do Kitajcev nekoč. Kajti že takrat niso bili bebci v primerjavi s kolektivno narcistično motenim, agresivnim in plenilskih Zahodom, ki obvlada predvsem propagando in nasilje za podcenjevanje ali ubijanje drugih na zemljevidu. Lekcijo je treba sprejemat kot darilo, ki ponuja možnost streznitve. Komentar, ki ga berete, med drugim piše dokazljivo visoko pismena oseba, ki se non stop uči in še marsikaj, a v tej državi nima možnosti nikjer dokazovat svoje sposobnosti in rezultatov intelektualnega dela za kakršen koli prislužen zaslužek, ker takšno dokazovanje nikjer ne obstaja. V skladu s klientelizmom in korupcijo na začudenje mnogih bralcev in dela stroke tudi nikoli nisem prejela v tej državi nobene resne spoštljive ponudbe za delo, ki ga dobro opravljam. Oseba, ki to piše – da ne bo pomote – je prejela veliko komplimentov in čestitk, tudi od etablirane stroke, raznih urednikov in novinarjev, vendar pa nobene resne ali trajne ponudbe. Nekaj prijaznih honorarnih angažmajev, ki so se vedno končali relativno hitro iz politikantskih razlogov. Tudi nekaj izkoriščevalskih ponudb, da bi se z mojim delom nahranili plenilci, ki nimajo pojma o področju, jaz pa bi čim bolj anonimno šljakala bedarije kot fuknjena za njihov nov avto. Saj premnogi veste, kako to gre, mar ne. Kdor je klientelistično nezanesljiva oseba, ki lahko obeta težave pri oblikah podrejanja in predstavlja nadležno konkurenco nepismenim in spolitiziranim … na primer novinarjem in drugim politikantom, je eksistenca v tej državi trda, minister za delo pa predstavlja spomenik cinizmu. Najhuje je to, da niti obžalovat ne morem, da uživam status spoštovane persone non grata. Ker vem, da bi me znotraj sistema, ki slavi kvantiteto produkcije, kvečjemu omejili, obremenili z nebulozami do zore do mraka in zatrli. Kot so že premnoge. Kot zatira potencial otrok že šola za dober dan.
Enako se godi na področjih literature, založništva ipd., kjer naj bi domovali radovedni, razmišljujoči in moralno dvomeči. A sranje šljakarstva je povsod enako, pa naj gre za gradbeni sektor ali pa “intelektualni”. Povsod niti vlečejo prijateljske združbe, ki se pritožujejo, ker jih nihče preko meje vrtička ne šlivi pet posto, medtem ko jim ustreza, da živijo v državi, kjer celo Javna agencija za knjigo ni vzgojila niti enega agenta za plasiranje literature v tujino. Pa tudi če bi zadostili tej osnovi, ne bi imelo smisla, ker bi skušali celemu svetu prednostno vsiljevat lokalne zmazke svojih političnih, sčrnih ali posteljnih prjatlčkov. Včasih se skozi sito infantilnih prioritet bednega značaja izmuzne kakšna izjema. Radost ne traja dolgo, ker je treba itak vsakogar in vsako organizacijo ali podjetje, ki kaže znake vsebinsko realnega preboja in koristi za družbo, uničit. Mi smo postali ugrabljena država z nizko stopnjo brezposelnosti, a brez dvoma z alarmantno visoko stopnjo skrajno nesrečnih, demoraliziranih in depresivnih zaposlenih, ki sanjajo o bolniški. In predstavniki države se tega problema lotijo kot v vsakem taborišču. S preganjanjem domnevno zdravih goljufov na bolniški.
Vabim vas, da si preberete tudi prispevek z naslovom Franznova dilema, ki sem ga napisala pred desetimi leti. Je kratek in jedrnat. Obravnavala sem promocijsko zagato prepoznavnega pisatelja, ko je ravno zmagal na prvih volitvah Donald Trump. Jonathan Franzen je (bil) pisatelj, ki so ga v ZDA ovenčali za vrhunskega literata, čeprav se je v zibelki brezdušne kapitalistične in materialistične komercializacije vsega, kar leze in gre, vsem fučkalo za literarno vrhunskost. Pač, stvar propagande. Kot kulturni dan vsako leto v Sloveniji, za kar se večini prav tako fučka. In niti ni čudno. Kdo ne bi umrl od dolgočasenja ob vsakoletnem drajsanju enega in edinega Franceta Prešerna. Kot da smo totalno moteni, ustvarjalno omejeni in ne premoremo nič drugega na programu že stoletja. No, Franzen se je zato znašel v dilemi, ali naj nastopi v Oprah šov, ki je služil propagandi vsega možnega psevdoduhovnega sranja, kar ga je možno proizvest na trgu, ali naj povabilo zgroženo in vzvišeno zavrne. Kaj mslite, da se je zgodilo? In kolikšen odstotek poopulacije danes sploh še ve, kdo neki je ta gospod?
Naj ob koncu pridige še omenim, da smo ravno približno takrat v Sloveniji spremljali prispevek v oddaji Tednik, v katerem je nek profesor na FDV izjavil, da v Sloveniji ne premoremo niti tako privlačne komercialne družinske oddaje, kot je bila Oprah šov, ker je za našo javnost Oprah preveč intelektualna. Preveč intelektualna? Ta prizor sem si zapomnila za vse večne čase. Od groze.
In zdaj smo, kjer smo.
Kako dober razrez dosedanjega Slovenskega šolskega “pašaluka”, katerega največja žrtev ja naša mladina, posledično, na dolgi rok, pa cel narod.
Nujen reset, katerega začetek že zaznavamo, podprimo ga, v dobro vseh.
Hvala Vam, spoštovana S. Rebolj.
Hvala tudi vam, ker vam je mar!
Veliko resnice, ne ponudiš pa alnernative, ne omenjaš ideoloških usmeritev, ki zaznamujejo šolske sisteme, ne opredeljuješ se. Tudi ti ostajaš v varnem zavetju posploševanja in floskul, v šolstvu res ki veljajo, na žalost! Ne samo v slovenskem!
Popolna brca v napačno smer je zmanjševanje vloge staršev. Starši, družina in ožja socialna mreža so osnova. Šolstvo lahko vpliva minimalno, zlasti v pozitivni smeri. Je pa res največkrat eden slabših delov tega socialnega okolja. Posamezniki, strokovni delavci s področja sociale in psihologije, lahko samo ublažijo kakšno akutno situacijo. Obstajajo res dobri, res pa večina teh odide.
Enkrat sem se že odjavil s te tvoje strani zaradi nekaterih pogledov v zvezi z zakonodajo za pomoč pri prostovoljni smrti. Določene teme pač kruto pokažejo domet pisca. Ponovno se bom odjavil. Upam, da tokrat ne bom čez nekaj mesecev ponovno dobil maila.
Lep pozdrav!
Vaša sodba je lahko kvečjemu posledica bralne polpismenosti ali pa manka ideološkega čustvenega nadzora nad lastno presojo in besedami. V kolikor bi moje prispevke in eseje sploh dovolj pogosto brali, da bi bila vaša anonimna trolasta hujskarija že z vaše perspektive lahko sploh iskrena, če že bralno pismena ni. Že zaradi gneva, s katerim operirate v besnem komentarju, namesto argumentirane polemike s konkretnimi navedbami, je preveč razvidno, da intelektualne poštenosti ne premorete. To je pa osnova za poskus objektivne presoje o čemer koli.
Posplošena floskula z očitkom, da ne ponujam alterantive (kot da bi v svoji vlogi morala), je deplasirana po defoltu. Večina mojih tekstov vsebuje toliko informacij in zelo konkretnih argumentacij, da je že samo po sebi razvidno, kaj bi bila po mnenju avtorice alternativa in predvsem zakaj. Ker Kaj samo po sebi ne pomeni nič, če ni jasnih smernic, zakaj in kako. Vsak Kaj se lahko spridi v svoje nasprotje, če ni razčiščenih pojmov, zakaj in kako.
Da bi vi radi brali o konkretnih ideoloških usmeritvah po šolah – in zagotovo bi radi brali propagandno kritiko po svoji meri – je vaša glasbena želja, ki pač nima veze z mojim poslanstvom. Vsaka šola je zaznamovana ideološko. Posebna tematika je, zakaj je v določenem obdobju zaznamovana tako, v drugem pa drugače in kaj to prinaša in zakaj je določena zaznamovanost za širšo družbo dobra ali zelo slaba. Tudi o posameznih primerih ideološke zaznamovanosti, ki sem jo cenila za škodljivo, sem že pisala v svojih tekstih o šolstvu. Pišem namreč že več kot 20 let. Ta prispevek pa pač ni bil namenjen temu. Lahko najdete na moji spletni strani s pomočjo iskalnika še druge, pa boste morda našli v njih kaj, o čemer bi vi radi brali, ker vas je tako v rit uščipnilo. Opredeljujem se glede na rezultate svoje analize stanja. Brez opredeljevanja težko nastane kakšen konkreten tekst in s takšno posplošeno floskulo ne bi zdržali na katerem koli sodišču na moj račun niti minute. Je pa res, da moja opredeljevanja temeljijo na argumentaciji in ne na površnih floskulah za etablirano ideološko propagando, česar si v očitno želite. ZA zadostitev tem orgazmičnim poželenjem pa nikakor ne potrebujete tekstov mojega kova in vam nikoli ne bo prišlo. je pa te ponudbe na tone po družbenih omrežjih. Ponudnike imenujemo troli. In jaz nisem zglj gostobeseden ideološko opredeljen trol in se vam za to ne mislim niti najmanj opravičevat.
Razumem, da bi radi ves svet obvestili o svojem mnenju v zvezi z vlogo staršev, nima pa vaše mnenje kaj dosti opravit z mojim prispevkom. Visoka vloga staršev pri vplivu na šolstvo je lahko zelo škodljiva ali pa koristna. Odvisno od konteksta. Če pedagoški kader izkazuje ustrezno usposobljenost in nadarjenost, kar posledično avtomatsko vodi v zdravo avtoriteto, je vpliv staršev upravičeno zmanjšan, ker predstavlja pedagoški kader korektorja pri vzgoji in zobraževanju tistega, česar starši ne zmorejo (in noben starš ni popoln, nekateri pa zelo nepopolni, ker starš ne predstavlja vsoke reference za kar koli, saj starš lahko postane kdor koli). Višji vpliv staršev se manifestira zaželeno, kadar pedagoška avtoriteta peša ali se celo sesuje ali se vzpne kot negativna in nasilna avtoriteta. Skratka, pomembno je razpravljat vsebinsko.
Če ste bil razočarani na primer ob mojih tekstih (trije obširnejši so objavljeni) v zvezi z zakonodajo o medicinski asistenci pri samomoru, ki se je politično propagandno hinavsko imenovala pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, pomeni, da nimate interesa v bralno pismenost in še manj v neodvisno informiranje o realnosti, ker ste podlegli ideološki blaznosti. In pri meni boste na takšen način zadovoljni ali nezadovoljni le po golem naključju glede na vašo ideološko oopredeljeno blaznost. O tej tematiki sem namreč naredila zelo natančno in dolgotrajno domačo nalogo, zato mi je bilo zelo jasno, kaj je bilo z zakonom zelo narobe. Zelo jasno sem ljudi obvestila, kater členi so sporni, zakaj so sporni in kaj prinašajo v negatvnih simptomih, ki so za socialno državo poplna svinjarija. Pojasnila sem tudi, od kod n zakaj prihaja takšen zakon in zakaj spornih členov – predvsem enega – nočejo spremenit. Vaša ad hoc obsodba brez ene konkretne navedbe, čemu sploh nasprotujete, jasno kaže ideološko obremenjenost, ki je enaka verskemu fanatizmu, ki ne prenese razumnega in konkretiziranega dialoga. Da si ob tem drznete sploh izjavljat kar koli v smislu sodbe, da naj bi bilo zaradi vaše pristranske norosti nekaj narobe z mojim dometom, pa je tipičen simptom pokvarjenosti oziroma kar fašistične mentalitete. Sodbe s slabšalnimi stigmami brez kakršne koli konkretne vsebine za obsodbo. Vi meni in nikomur na svetu ne morete sodit, ker ne ustrezate osnovnim pogojem zadostno moralnega bitja. Žal.
Draga Simona, iskrena hvala za vaše besede in za to čudovito “obdarovanje” – vaše iskreno, neodvisno in nepristransko deljenje pogledov na svet. Ravno zato, ker nimate “pravega povabila” in niste pod vplivom politik ali medijev, je vaša misel tako dragocena.
S svojo široko, ostro in poučno mislijo nas namreč vedno znova povabite k nečemu pomembnejšemu: da tudi sami razmišljamo, preverjamo in se učimo.
Hvala za to.
Gledala sem vas v vrhunskem podkastu z Bojanom Požarjem in dr. Teo Jedlovčnik, kjer ste blesteli kot izjemna kapaciteta. Čeprav se včasih počutite kot persona non grata, ste za nas, ki vas spremljamo, zagotovo persona digna (dignitas) – resnična oseba izjemnega dostojanstva in pokončne integritete. Hvala, ker nas vedno znova hranite s širokimi in poučnimi mislimi!
Najlepša hvala! In zagotovo imate prav, da je za neodvisno misel pogoj, da oseba ne deluje v okovih “pravih povabil”. Zato sem tudi zapisala ironijo usode, da niti obžalovat ne morem statusa persone non grata:):)