Director:François Ozon
Writer:François Ozon
Release Date:24 November 2005 (Netherlands)
Genre:Drama
Cast: Melvil Poupaud, Jeanne Moreau, Valeria Bruni Tedeschi …
Recimo, da je na dan žalovanja tale naslovček primeren – Ostanek časa. Film virtuoznega francoskega režiserja Francoisa Ozona. Mojster žanrov oziroma bolje rečeno konceptov. Ustvarjalec, ki si zna privoščit pravzaprav vse. 5×2 se odvija od konca proti začetku, od ločitve proti prvi ljubezenski iskri in uspe doseči presežen efekt zaokrožene zgodbe med dvema, kjer je barva konca označena že na začetku, Swimming pool je krimič, ki pravzaprav ni krimič, ampak prebujenje paralelnega domišljijskega sveta, 8 femmes kriminalni mjuzikl, v katerem največje francoske dive, ki se jih leta ne tičejo, zasijejo v čistem kabareju, Gouttes d’eau sur pierres brullantes je vrhunec njegove kariere. Popoln eksperiment po drami kontroverznega Rainerja Wernerja Fasbinderja. In spet, privošči si vse, kar upa sam in kar si je upal Fassbinder. Od teatralnega ambienta do ubrane prekinitve s skupinskim pevsko plesnim vložkom, ne da bi gledalca za trenutek vrgel s tirnic povsem realnega občutja situacije. Mojstrsko. Je prepoznaven Fassbinder in Ozon hkrati. Po eni strani niti ne gre za tako nepredstavljiv projekt. Skupna jima je močna poetika, erotika in hoja po rezilu kiča. S tem da je Ozonova filmska umetnost še specifično fotografska in še posebej ima rad lepe ženske, lepe moške, lepe barve in, kar je najpomembnejše, vedno vključi na videz grdo kot kontrapunkt, ki se izkaže za še lepše. Estet v totalu. Estet žalosti, bolečine, veselja, cinizma, humorja, smrti … vsega. Življenje skozi Ozonova očala je erotična poezija v najbolj surovi izvedbi. Življenje skozi Fassbinderjeva očala je fuk v najbolj surovi izvedbi.
Obstaja še ena specifična odlika Francoisa Ozona. Svet postavlja na glavo, razgalja paradokse. Njegove lepotice in lepotci niso grdi po duši, ampak samo zanimivi in privlačni ljudje, njegovi grdi ljudje niso grdi, ampak samo zanimivi in privlačni ljudje, odmiranje ni grdo, staranje ni grdo, ampak atraktivno, sesuvanje je rast, perverzija je svobodna ljubezen, norme so odvečna krama, neumnost je boleča, modrost privlačna, zdravila ne zdravijo, bolezen ne ubija. In v filmu Le temps qui reste paleta teh odlik zablesti v poantirani veličini. Mojster podobe, mojster kamere, ki kiču prepričljivo vlije duha.
Mlad uspešen modni fotograf Romain izve, da rapidno umira za neozdravljivim rakom. Vase zaljubljen japi od nog do glave, obdan z lepimi kulisami žensk, ki se mu zaman dobrikajo. Raje pometa s homoseksualnimi ljubimci. Stalnega priležnika muči z neulovljivostjo s še prav posebnim užitkom. In zdaj je konec. Možnost za ozdravitev je skoraj nična, njegova domišljavost pa tako velika, da si nikakor ne more zamislit mukotrpnega ponižujočega zdravljenja, zato se odloči poignorirat bolezen in jo sprejet kot del življenja, kolikor ga še ostane. Na tem mestu vse zgodbe o umiranju zavozijo v klasičnem stilu Philadelphije, kjer smo opazovali stereotipen Hanksov oskarjevski boj za življenje. Romain pa počne marsikaj, kar prej ni, se sooči z marsičim, s čimer se prej ni, a boja od nikoder, ampak eno samo sprejemanje in opazovanje, kaj mu prinaša novo stanje. Ni mu prineslo nič novega, le spoznaval se je in se spreminjal. Ne, še to ni res. Niti spremenil se ni. Zgolj zavesa arogantnega cinika postaja vedno bolj odveč in na vrh se počasi prebija tisti pravi subtilni jaz. Ozonova predstavitev te metamorfoze je fascinantna. Atraktivni lepotec se preobrazi v koščeno bledoprosojno okostje in, zanimivo, postane še atraktivnejši, še privlačnejši, še lepši. Erotika seva skozi pogled z drugega zornega kota in je neuničljiva energija, v kolikor se ji človek ne odpove za nobeno ceno. In Romain se ji ne, tudi ko tava samo še s polivinilno vrečko v roki in mobitel kot simbol sodobne povezave s svetom flikne v smetnjak. Nič tragičnega ni v tem liku, samo tako preprosto lep in predan je, da se težko izogneš solzni zabuhlosti, ko ga spremljaš proti plaži. Ja, plaži. Ozonov protagonist bruhne samo enkrat za mimogrede, kot kateri koli najstnik po prekrokani noči, in leže na pesek, kot kdor koli, ki si poželi oddiha na mivki s pogledom na kičast prizor morja in v tem pristopu ni nič hinavsko romantiziranega, ker Romain je poosebljenje romantike. Romain umira povsem sprijaznjeno, kot da živi bolj, kot je živel kdaj koli prej. Prej je živela lupina, zdaj zaživi jedro.
Zanimivo. Kaj če bi pisala kaj o knjigah, ki si jih omenila pri meni? Pikalo. Pa Smolnikarjeva? To bi bil hit.
Bi pisala tudi o knjigah, ja … ampak hit zagotovo ne bi to bilo tukaj, saj še filmske predstavitve ne morejo bit, če ne pišeš prvošolsko glupo, v stilu “ej, seksi glumac in dva seksa z njim, uaaau!”, pa fotka zraven in sto komentarjev v enakem slogu.
Kdo bi pa tukaj bral bloge o knjigah?
Imam prijateljico, ki je podobno kot Romain, ob predočenju smrtnonosne bolezni, zavrnila uradno zdravljenje kljub boljši procentualni možnosti ozdravitve. Temu bi jaz prej rekel domišljavost, pri Romainu pa kakor sem jaz razumel ni bilo več drugega izhoda, vsaj dostojanstvenega ne.
Zanimivo mi je bilo videti skozi prizmo fotografiranja, kako se je on kot oseba spreminjal iz oholega polnega sebe hot shot fotografa, ki ne izbira svojih motivov, ki komajda kaj osebnega polaga v svoje delo in življenje, v nekoga, ki ob predočenju smrti, potem, ko zbudi otroka v sebi in skozi njegove oči začne dojemati svet okoli sebe – izbira bolj osebne motive, polne emocij in vsebine.
Lep in emocionalen film.Hvala ti.
Imaš prav. Pri Romainu skoraj ni bilo šanse, a vendarle se mi je zdelo naznačeno, da je Romain nagnjen k uživanju in narcisoidnosti, ne borbi, bolj oziranju nase kot na center okolice … In odločil se je z lahkoto, v parih sekundah, da se ne bo fajtal. V takih primerih je kljub mali možnosti to še vseeno redek pojav … Je strah pred smrtjo močnejši … Čeprav ta odločitev sama res ni bila bistvo poante … Bistven je bil pač ostanek časa, ki se ga je zavedal, kako majhen je.
In ja, tako tipičen Ozonov pristop v poudarku na formi, ki vedno odpelje v še eno dimenzijo. Odlično si jo opisal … skozi prizmo fotografiranja v tem primeru … Nikoli ne pozabi, da je film tudi in predvsem vizualna umetnost.
Me veseli, da ti je bil film všeč.
Ogledal sem si še Les Amants Criminels in Gouttes d’Eau Sur Pierres Brulantes; po ogledanih LE TEMPS QUI RESTE, 5×2 in Swimming pool mi je malo žal, da si jih nisem ogledal po drugačnem vrstnem redu – od najstarejšega naprej…pa do najboljšega po mojem okusu LTQR. Me zanima, če na ta način ne bi bila na trenutke tako predvidljiva v odkrivanju kompleksnosti karakterjev.
A si gledala tudi kaj starejšega od njega, tudi kratkih filmov?
Ravno danes sem že drugič pogledal 5X2 in LE TEMPS QUI RESTE in že dolgo nazaj 8 Žensk.Kupil sem jidva že dolgo nazaj zraven mladine.Ozon ima res edinstven slog, katerega v večini Evropskih filmov pogrešam.Všeč so mi še kakšni evropski filmi od Almodóvarja,Lukasa Moodyssona,Isabel Coixet..Zadnje čase pogrešam kakšen dober evropski film, zato me zanima, če imaš kaj dobrega(bol neznanega) za priporočit?