VSE NAJBOLJŠE!

Babica je praznovala srhljivo visokoštevilčni petindevetdeseti rojstni dan. Seveda sva ji morali z mamo posebej razložit, da praznuje, čeprav jo je prvi prišel pozdravit že zjutraj njen sin, moj oče, česar pa se ni niti približno spomnila. Niti si ni dala dopovedat, da praznuje petindevetdeset let. “Petinosemdeset!” je kar naprej ponavljala. Očitno se ji je zdelo popolnoma dovolj.

Potem se začne debata:
“Kako je kaj?”
“Ja, fajn sem … popolnoma zdrava … samo dolgčas je … nikjer nikogar!”

Vsak poskus prepričevanja, da vendarle ni tako hudo, je odveč. Pozabi, kaj se je zgodilo pred eno uro in v vsakem primeru ostane sama osamljena. “Človek se počuti tako odrinjen”, je parkrat ponovila. Ne gleda televizije, čeprav bi jo še lahko, ne posluša radia, čeprav sliši še dobro, ne bere časopisov, nič … Nič je ne zanima. Želi si samo obiskov, ki jih takoj pozabi . Po kakšni urici fotkanja ob rojstnodnevnem pušeljcu in klepetu se je vendarle opogumila in vprašala mamo: “Gospa! Oprostite! Kdo pa ste vi?” Kakor koli se je nikoli zaželena snaha trudila razgaljat identiteto, je babica samo odkimavala z glavo: “Ne, ne, ne … Nič se ne spomnim … Kdo bi si mislil!! Sploh se ne spomnim!” Čutila sem, kako je v mami naraščala jeza. Počutila se je odrinjeno. Kar je preveč, je preveč! V meni le smeh. Ti dve ženski sta imeli celo življenje tisti stereotipen tašča/snaha antiodnos in sinova žena zadnja oseba na svetu, ki bi se je tašča želela spomnit. Ugrabila je njenega potomca in onemogočila še zadnje upanje v materinske podvige, ki bi popravila beden okus stagnirane karme.

Kdo sem pa jaz? “A ti si Simona?!!! Ti si Simona?!!! Tista majhna punčka, ki sem jo čuvala?!!! Ja, seveda se spomnim! Kdo bi si mislil, da si tako zrasla!” In obsežen monolog o majhni punčki, ki je rasla ob njej. Kar veliko se spomni, ampak odkar sem dopolnila kakšnih deset let, zazeva rez. Naprej v njenih memoarjih vse skupaj v zvezi z mano nima več smisla. Ona nima nič zraven. Ja, zelo rada me je čuvala. Rada me je peljala s sabo na trg in me pokazala prijateljicam. Preden sva se odpravili na teren, se je odvil kar zahteven obred priprav, ki je moji mami paral živce. Babica je bila namreč obsedena z urejenostjo. Vse je moralo bit pospravljeno v nulo, vse je moralo dišat, vse se lesketat. Česala me je tudi do pol ure in pletla kite, ustvarjala razne frizurce, oblekico mi je likala in škropila kot hipnotizirana … včasih se mi zdi, da tudi po eno uro, ampak verjetno pretiravam. Vedno sem nosila v roki cekarček, kamor je vtaknila kakšno jabolko, jogurt in žemljo, da ne bi bil prazen. Zelo preudarno, kot za kakšno kičasto sliko tihožitja z naslovom Zajtrk. Obstaja tragikomična fotografija mojega očeta, ko je bil star okrog šest let. Stoji sredi travnika s pleteno vrečko v roki. Notri pa nogometna žoga. Da se ne bi umazala. Oče je še posebej shranil to fotko. “Dokument, ki priča, kdo je moja mama!” je poudarjal, medtem ko smo se režali ob ovekovečenem drobnem izseku iz otroštva.

Sanjarila je o Holandiji in Švici, kjer je preživela mladost. Najbolj so jo fascinirali urejeni vrtovi, do milimetra natančno pristrižena travica, sveže pobeljene hiške, šolske uniforme ter s tem povezani strogi predpisi vedenja in higiene. Logično. Nemka po rodu. Enkrat jo je pripeljala domov policija. Sredi Čopove je obstala in ni vedela, kje je. Zmedeno je rotirala okrog lastne osi. Ko so jo dobrohotni mimoidoči hoteli pospremit domov, je zahtevala, da jo odpeljejo v neko holandsko ulico, ker Ona je Tam doma. Šele policiji se je uspelo brez hujših cufanj dokopat do osebne izkaznice, ki jo je stiskala v torbici. Pripeljali so jo v največ sto metrov oddaljeno hišo z olupljeno fasado, nepokošeno fliko trave na dvorišču, razpokanim betonom, razmajanim stopniščem in sploh … grozno … tapeta na hodnikih je ob robovih odstopala. Takrat je sedela v dnevni sobi, lupila jabolko in mrmrala: “Ta prekleta kurčeva umazana Jugoslavija!” Vse ostalo preklinjanje se je odrolalo v nemščini in nisem dobro razumela … nekaj povezano s “švajne”. Verjetno je preklela bivšega moža. Brez dvoma pravzaprav.

Njen mož je bil hud frajer. Skupaj sta vodila gostilno. Potem je prišla vojna. Frajer je odšel v partizane, babica za njim. Delala je v neki podzemni tiskarni z najboljšo prijateljico Majdo Vrhovnik. Ko sem se vpisala na osnovno šolo po njenem imenu, jo je skoraj kap od navdušenja. “Tisti prasec jo je izdal, pa so jo ubili!” je zavriskala. Prasec je bil fant od lepe Majde! Obstajal je samo še en večji. Njen mož. S tem prascem na kvadrat nista mogla imeti otrok. In ni obstajala večja želja v življenju moje babice od imeti otroka. Žena pač mora povit otroka. Samo še lepo urejen vrt se je lahko kosal s hrepenenjem po materinstvu. Leta so minila, otrok pa ni hotel priti (on je že vedel, zakaj). Utemeljen razlog za ločitev po desetih letih. Dokaj z lahkoto je speljala razvezo, ker je frajer uresničil neželjo po materinstvu nekaj pohotnim partizankam. Ne samo partizankam. Trudil se je oplojevat še vse okoliške natakarice, gospodinje, žene, skratka … “Nobena ni bila varna pred njim!” je rada poudarila razočarana gospodinja. Ki pa na moje presenečenje nad samim kurbanjem svojega izbranca sploh ni bila tako obupana kot nad dejstvom, da se jo je nosečnost izogibala v širokem loku. Torej je neuporabna. Zato se je pa kurbal, si je mislila, in vsako drugačno teorijo dosledno ignorirala.

Leta po ločitvi si je privoščila potovanje, kjer je spoznala najbolj čudovitega človeka na svetu, ki pa je bil poročen, in, kako simptomatično, dolga leta srečno živel z odbito igralko … a nista mogla imeti otrok. No, s tem čudovitim človekom je babica pri štiridesetih zanosila v šusu. In prej bi se dala ubit, kot preprečit, da si dokaže materinsko “sposobnost”. Tudi najbolj čudovit človek na svetu ni imel nič proti. Prej bi se dal ubit, kot da bi mu preprečili končno postat oče. Spoznal je obe dami med seboj in sporazumno so zaživeli v trikotniku. Rodil se je moj oče. Nepopisna sreča za vse. Babica pa se nekako ni počutila fit tistemu življenju kričave, razposajene in hkrati depresivne igralke z novinarjem, piscem in guratorjem potujočega gledališča. Vse skupaj se je odvijalo preveč neurejeno. Sramota, ki je odmevala med obrekovalci prešuštne trikotniške orgije, je začela nažirat babičin fanatizem po čistoči in redu v vseh ozirih. Medtem se je mali brezmejno zabaval z atekom in njegovo ženo. Mati, urejevalka, si je pridelala status nezabavne, omejevalne šibe. Moteč element pač! Tik preden je šel mali v šolo, se je babica odločila preselit v Ljubljano, sama s sinom, ki ne bo za nobeno ceno v šoli žrtev obrekovanja, kaj šele, da bi se potikal po svetu z nekim potujočim “cirkusom”. Vsi so jokali in jokali … razen babice, ki je seveda postavila ultimat, da se najbolj čudovit človek na svetu odloči: “Ona ali žena!”

Najbolj čudovit človek na svetu je tuhtal več let, razcepljeno begal sem in tja, potem pa rešil situacijo na optimalen način. Zbolel za rakom in umrl. Žena se je po pogrebu želela preselit v Ljubljano, da bi bila čim bliže oboževanemu moževemu sinu, vendar jo je babica poprosila, naj ne povzroča nepotrebne gužve. Konkurenčna “mati” je odpotovala, popila strup in zaključila kaotično sago. S tem dejanjem je zakoličila nepremostljiv bojni odnos med očetom in babico. Tega ji nikoli ni odpustil in pridno je postal vse tisto, česar si je mati najmanj želela.

“Sem mislila, da bo postal direktor!” je večkrat potožila.
“Direktor česa? Kaj bi pa delal?” sem vprašala.
“Saj ni važno!” je pribila. “Samo da bi bil direktor! Umetniki ne delajo nič!”

In danes? Danes se tudi tega ne spomni dobro, kaj njen sin počne. Res ni tako pomembno. Spomni se, kako lep otročič je bil, vendar ga že dooolgo ni videla. Vse ostalo? Samo še razpotegnjen dolgčas, nevreden sile spomina.

Vse najboljše!

ODDANO: 26.08.2007 || 16:37:11, RTVSlo/Blog, anomis