Tale zapis je mišljen kot komentar na zapis Dejana Kaloha z naslovom Fenomen dobrih (kvalitenih) piscev na blogu via Simona Rebolj. Vprašanja, ki jih je zastavljal, so brez dvoma zanimiva. Pa ne zato, ker je vsebino naslovil name, ampak ker me je pač uporabil za primerek meni podobnih, ki naj bi bili visoko pismeni, poantirani in angažirani … skratka, nekako antifit blogerskemu povprečju. Pisci moje baže namreč ponavadi v blogomočvari obtičijo s petimi bralci in enim komentarjem na deset zapisov, potem pa jih, logično, blesarije o pisanju zase in predvsem zase hitro minejo in odnehajo. Čemu neki bi pisal po internetu zase in le zase, je mogoče jasno kakšnemu medvedu, ki se o takih nesmislih sploh ne sprašuje, kaj šele, da bi se mu ljubilo take lagat in nakladat, jaz pa z mirno vestjo trdim, da je pisanje zase ob kakršni koli vrsti javnega objavljanja samo prozorna floskula v izgovor spregledanim in posledično razočaranim. Veliko jih je razočaranih upravičeno. Visoko branost praviloma dosegajo popolni bleferji, komolčarji, pisunarski samomenedžerji, da ne rečem biznismeni raznih vrst. Stereotip o posmrtni odmevnosti in zatiranosti za časa aktivnega ustvarjanja prenekaterih verbalnih velikašev itak poznamo. In od kod tak stereoip? Preprosto (preprosto, čeprav sem porabila več let, da sem to dejansko pogruntala in nabrala dokaze preko opazovanja). Preprosto ljudje skozi celotno zgodovino odpustijo in spregledajo marsikaj, duhovne vzvišenosti nikoli, kaj šele koščka pameti. Ustvarjalen prodoren um bo lahko glodal orehe za kosilo in se sprehajal z raztrganim žepom po svetu, a ga bo še vedno užaljeni konkurent z veseljem zabil z glavo v beton, cepcu s palačo pa spregledoval “drobne” škrtosti, neumnosti in poniglavosti, češ, življenje je Pač tako in ljudje smo Pač različni.
Odraščala sem med umetniki, intelektualci, boemi, norci in raznimi menedžerji povezanimi s tem svetom. Na mojo veliko žalost se v vsej vzhičenosti nekakšnih nadljudi v primerjavi z žebljarji niso obnašali nič manj žebljarsko. Med seboj so tekmovali, se na osebni ravni izdajali, niso si priznavali kvalitet, v kolikor se pivo ni zlivalo v prava naročja in podobna sranja, kakršna naj bi bila lastna na področjih, ki ne rokujejo s tako subtilnimi materiali, kot je umetnost, filozofija itd. In zelo hitro so mi šle na kurac (mi je zrasel po potrebi) osebnosti, ki so se skrivale v svoj mali svet plemenitosti in dopuščale rezgetačem, da pustošijo po kvazi kulturnem teritoriju z izgovorom, da se njih to ne tiče. Oni bijejo svojo tlako nadljudi in furajo pokoro bičanega umetnika, Kristusa, med rajo dveh sort. Tistih, ki ne štekajo, in tistih, ki štekajo, a jim sebičen interes sugerira, da zatrejo presežno, v kar naj bi verjeli. Kakor na zemlji, tako v nebesih. Kamor koli se prištulim, ista zgodba. Tudi na blogosferi. Ali Dejan Kaloh meni, da bi me na primer blogooče Crnkovič kdaj podprl na moji poti, kot je omenil? Ne, Dejan, ne bi me. Nikoli! Ker ga je moje pisanje prevečkrat užalilo. In od tega trenutka naprej mi sere po komentarjih, kadar koli se oglasim, podtika neke dovtipe, ki niso vsebinske narave, ampak izključno osebno namerne. Z njim v žiriji torej Kresnikove nagrade ne bi dobila, tudi če bi napisala Ano Karenino. Ni šans. Počakat bi morala, da eden izmed naju crkne. To seveda ni razprava o Crniju, ampak samo en uredniški primerek, ki je vsem tukaj poznan in ni redkokje kaj drugačen. Pri redki založbi, redkem časopisu, redki reviji … Prostor je prežet z ljudmi, ki preprosto ne uspejo preseči samih sebe. Me, myself and I. In spet … da ne bo pomote … Naveden primer sploh ni najhujši. Mnogo huje je, ko se prerinejo do odločujočih položajev po politikantskih ali prijateljskih porah osebe, ki bi rade bile nekaj, kar niso. Na primer nadarjene za pisanje. Zato beremo o posameznikih, ki bojkotirajo film, o blamažah, ko se bojkotira dobro literaturo in tako v nedogled. Vedno gre za posege kameradskih šušmarjenj, ki pestujejo samopomilovanje diletantov, da se opravičujejo med sabo in sekajo po boljši konkurenci. Saj veste! Zakaj pa ne bi Grims vodil medijske politike? Zakaj pa ne bi posneli štirih zanič filmov po literarnih predlogah enega in istega pisatelja, čeprav trije filmi propadejo, ni šment, da bo eden uspel. Mora uspeti. Za to je denarja dovolj. Volje še več. Naš prijatelj stari! Aja! Izgubila sem med drugim delo na enem projektu, ker nisem avtorju dala fukat. Se dogaja tudi med umetniki, wannabe intelektualci, ne samo v podjetjih za prodajo skret papirja. Da ne bo pomote!
Kakšen fenomen bi bila lahko jaz (Dejan Kaloh je omenil, da to najbolje vem sama). Vedno so me zanimala različna okolja, različni ljudje. Padala sem v ekstreme razpuščenosti, popolne organiziranosti, sem zapečkar, potem me spet odpili in boleham za strahom pred dolgočasjem, pri čemer, zanimivo, mi sami s sabo dolgčas ni nikoli. Zato velikokrat raje ostanem doma z mano, v kolikor ne najdem nobenega izziva v dolgocajtnem povabilu na nedeljsko večerjo med pet prijateljev, ki jih poslušam z enimi in istimi zgodbami že deset let in tako radi poslušajo sebe, da jih ne zanima nič drugega na svetu. Žalost! Valjda hrepenim po novih ljudeh in dogodivščinah, a mi zmanjkuje figuric na šahovnici … oziroma obdobja starega brez novega se mi vlečejo predolgo. Še dobro, da ne živim na vasi, glede na to, kakšen psiho sem v tem oziru. Po drugi strani me od dolgočasja v množici novih vedno znova odkatapultira v osamo. In internet je zame povsem normalno privlačen medij. In ne zanimajo me floskule mojih nadgenialnih intelektualnih prijateljev, ki pljuvajo po primitivizmu in plehkosti tega medija, saj ni nič bolj plehek in primitiven procentualno, kot so procentualno plehke osebe, ki obkrožajo pametnjakoviče v neki beznici in se ga radi nažingamo na mrtvo skupaj. Enako spoznam raznovrstne izjeme prek interneta, kot sem jih driblala po kafičih desetletje in več.
Ja, jaz sem nekakšen dialog džanki. Nikoli mi ni dovolj. Ne vem, kdaj bi bilo dovolj. Ko mi je dovolj, si odpočijem in spet na lov za odzivi in izzivi. Nekateri vrtičkarijo, tenisarijo, televizarijo, drkarijo, blebetarijo, jaz samo komuniciram na sto strani in drkarim … če je dobra klima, celo fukarim. Marsikaj mi ne pomeni nič, za kar se ljudje okrog mene zelo pehajo … In to mi zamerijo do žolča, čeprav nočejo pokazat neposredno. Ampak prek drobnih dovtipov vem, zelo dobro vem, da bi me utopili v žlici vode, čeprav jih privlačim in me imajo baje radi. Ampak klinc, težko me je imeti rad, nekako nisem ziher varianta. Nič hudega. Ziher me itak ne zanima.
Ali bom kdaj napisala knjigo in zakaj jo odlagam. Sploh je ne odlagam. Odlaga se sama oziroma čaka, da se napiše. Čaka na moje zadovoljstvo z mojim izrazom. Ne zanima me namreč štancanje nekih literarnih produktov, ki so preprosto nedovršeni ali celo zanič in jih meni bolj ali manj osebno poznani umetniki kar objavljajo, da so le umetniki. Da lahko rečejo, da so umetniki. Da se sprehajajo po pločniku in si mrmrajo, jaz sem umetnik. Če imaš toliko priložnosti spremljat, kako si med seboj ti umetniki delijo priznanja, te prav tako hitro minejo neki ideali, kako “prava beseda” ali “prava misel” mesto najde. Seveda najde, ampak ne nujno na tak način. Umetnikovanje je biznis, umetnost pa se redko zgodi. Želim si, da se mi jebe za vse skupaj. Šele takrat menim, da človek lahko naredi nekaj omembe vrednega. Da si lahko čestita, ker se je resnično razdal in tisti, ki začutijo tvoje darilo, so resnično tvoji ljudje. Nisi jih kupil, nisi jih zbarantal, nisi prepričeval … nič … Samo ste … celo vsak na svojem koncu planeta. To je vez, ki se splete med pišočim in bralcem. To je to. Kot ljubezen na prvi pogled. Težko se je upirat blefu. In dejstvo je, da anonimneži po blogih veliko manj blefirajo kot prenekateri pisatelj, čeprav večina blogerjev piše zanič. Logično, da me zanimajo.
Če se bo blogerska scena dejansko zakoličila na nivo povprečnega kafiča s povprečnimi kvantači v ospredju, se bom preprosto naveličala komunicirat, ker ne bom dobila več dovolj štofa za svojo strast. Bom pač našla drugo drogo. Slaba je brez veze. Marsičesa sem se že naveličala v življenju in nad marsičem noro navdušila in vedno me nekam pripelje. Tudi če me pripelje nikamor … moram vedeti, da pelje res nikamor. Da je nikamor, vem, ko neham uživat.
Fenomen je v resnici v tem, da tam, kjer nekateri menijo, da bi meni podoben pisec moral blazno uživat, sploh ni kakšnega posebnega uživantskega futra. Po mojem nič večjega od povprečnega blogerskega srečanja, navdušenja nad lastno visoko komentirano ali brano objavo … in honorarji so naravnost mizerni. Zakaj? Ker ti Kristusi menijo, da denarja ne smejo imet radi, da ga celo ne smejo potrebovat prav dosti. No … blogerji si vsaj domišljajo, da bo kdaj bolje.
Ah. Lepo, da si napisala to za lahko noč. Carica. 😉
Ti kar piši blog. Za knjigo nisem prepričan, čeprav zakaj ne. Strah me je samo, da mi jo bo kdo prinesel za rojstni dan, kupil je vsekakor ne bom, in bo to moja prva neprebrana knjiga.
eee, samo nekaj. ne pišejo pač vsi, da bi bili UMETNIKI. nekateri pač pišejo zgolj zato, ker imajo željo pisati in niti ne ciljajo na UMETNOST, ampak zgolj na pisanje. ker umetnost je, kot vsi vemo, zelo kompliciran pojem, povrh vsega pa sem se skozi leta naučil, da se tega ne da razlagati univerzalno. vsakdo ima svoje mišljenje, kaj je umetnost, pri meni gre recimo za slike, ob katerih si rečem – to je to in obstanem odprtih ust, to so knjige, o katerih razmišljam še dolgo zatem, ko sem jih odložil in so mi dale veliko, ker sem jih prebral, to je glasba, ob kateri se počutim dobro in na vse pretege vlečem besede in inštrumente v glavo, ker bi si rad zapomnil vse in en najmanjši delček, ker sem prepričan, da se kaj takega ne bo več ponovilo… to je zame recimo umetnost.
obstajajo pa tudi zgolj slike, zgolj pisanje, zgolj glasba… ki nas ne prevzame, ki nas ne pusti s čeljustmi na tleh in zasanjanih pogledov… in so slike, pisanje in glasba, ki se niti ne trudijo biti nekaj več, ki nimajo teh pretenzij – prav tako kot ljudje.
vse bolj se mi dozdeva, da sem sam eden takih (ja, pa egocentričen sem tudi, jep). ne čutim potrebe, da bi se dokazoval komur koli… samo delam to kar hočem, na svoj način. če druge (slučajno) impresioniram s tem, kar naredim, pa tudi prav 😉
sicer pa, simona, težko je vedno znova biti velik in božanstven, z vsako še tako majhno kontribucijo v življenju… nekateri tega niso zmožni, nekaterim se ne da, ampak tudi tistim, ki so lahko in se trudijo taki biti, pa je nemogoče, da bi bili 100% časa taki.
povprečje je pa točno to, kar je. sredina. nič posebnega. toliko, da se zna ceniti tisto, kar je nad njo in prepoznati tisto, kar je pod njo…
Benti, sem pa za moment prav vesel, da imam klavrno branost in čisto malo komentarjev. Pa se ne nameravam vštevati med umetnike.Bog varuj! Nasploh mislim, da je današnji čas postal s talanjem tega “naziva” bistveno preveč razsipen. Umetniki bi bili po mojem razumevanju lahko res samo ljudje, ki ustvarjajo stvari najvišje, izjemne vrednosti in to počnejo zaradi svoje duše in svojih navdihov, ne pa službeno in po trendovskih smernicah. Ima pa ta višja vrednost seveda tudi svojo slabo lastnost, ki se kaže v tem, da je tudi možnost dojemanja in uživanja v resnični umetnosti dana le majhni skupini ljudi.
Jaz imam s “umetniškim” ustvarjanjem izkušnje na zelo nižjem nivoju. Za primer bi navedel samo moje muzikarjenje na ohcetih. Seveda je že moja muzika bolj na prvem klinu na lestvici, ki pelje do kakršnekoli prave umetnosti. Je pa tam dogajanje (ki mi , mimogrede, ni posebej pri srcu) dobesedno poplavljeno z naivno kvazi umetnostjo. Redno si tam ogledujem podarjena tihožitja, panorame rojstnih vasi, ki jih neveste zapuščajo, smrk, ali olja na platnu domačih rodnih hiš , še en smrk. Še hujša so recitiranja neskončnih pesnitev z groznimi ( kao ) šaljivimi rimami,ki mi (poleg smrkanja) poganjajo mravljince po hrbtu. Ampak , nenavadno, ti ljudje takrat rabijo, in odobravajo in pričakujejo ravno to. Ravno ta segment “ustvarjanja” se izkaže kot nepogrešljiv. In če samo pogledam moje muzikarjenje. (sebe dajem za primer samo zato, ker sebe najbolje poznam). Cel kraj z zelo veliko okolico ve, da mlatim po kitari in da špilam po zabavah, to da se trudim pisati blog, ve pa samo moje malo omizje in še par naključnih mimoidočih. Takšno je življenje. Povprečje, ki ga lepo omenja FWT zgoraj pač ceni največ ljudi. Bogve če so stvari, ki jih cenim jaz kdaj malo ven iz povprečja, verjetno ne, saj konec koncev, ( kot O. Župančič ) tudi delo žebljarjev še kar občudujem.
V majhni in malce primitivni sredini, kjer so nam Avstrijci s svojo kulturno nadvlado zabili tudi naša slovanska čustva tam nekam v žolč, je težko biti nad povprečjem. Kaznujejo te na vsakem koraku. In čeprav se v zahvalo vplivu letom življenja v optimistični in histerično pozitivni Severni Ameriki nekako upiram biti zagrenjena-je težko ne biti. Slovenija prej ko slej naredi svoje. V nekaj letih-druga služba-kjer delam za majhen denar ampak s strastjo-in se ponavlja ista zgodba-polena letija s strani žensk, prej so bile mlade, zdaj so starejše in zato nič pametnejše. Jaz sem resnično zbegana sprašujem se kaj za hudiča delam narobe, saj sem prijazna, ne preveč zagrebena, v drugo sem se naučila tudi malce šparati na jeziku…pa spet ista zgodba. Pri vsej svoji samokritičnosti- drugim se to ne dogaja, od vseh pa zagotovo tudi nisem slabša glede kvalitete, in urednik je zadovoljen-vendar ne, z babami v pisarni mi ne gre. In po prejšnji izkušnji sodeč, bom spet odletela kot gumb od gat-ker se proti temu ne znam boriti. Če sem prijazna ni v redu, če pokažem zobe…pa še sploh ne. Da ne bo še kdo rekel, da ženske ne znajo biti solidarnostne, tele moje v pisarni so, pa še kako, ko je treba metati polena pod noge.
Samo eno misel o tem, kdo je umetnik, bi pripopala:
We instincticively revere
the great artist,
painter or musician
and society as a whole
looks upon them
as not quite ordinary beings.
And they are not.
They are a cut above man…
He who truly communicate to others
is a higher being
who builds new words…
L.Ron Hubbard
Simona, mene pa zanima s čim si se Crnkoviču zamerila? jaz nimam tega občutka.
Dobro se ti prazniš ob pol enih ponoči. Meni je precej defetistično tole delovalo. Knjiga pa, ah knjiga, te bom moral še v knjižnicah iskat. Lahko še počaka, tu se še nisi izpela, nasprotno. Malo se še razdajaj. Bytheway, za tistim fukom nikar ne žali:))
p.s. V čem je L. Zajc boljši od A. Skubica? Razen če ju osebno poznaš in so neke druge preference v ozadju.
mislim, da je z blogi in z njihovimi pisci podobno kot se verjetno nam vsem dogaja v vsakdanjosti: nekateri so ti brez oprijemljivega razloga blizu, drugi so ti zabavni, tretji smešni, četrtih ne preneseš, do petih si toleranten, šesti dvigujejo pritisk…..
Meni osebno je Simona všeč še z neke druge strani, rada jo berem, ker piše malo bolj na dolgo, je pa res, da se že nekajkrat z njo nisem povsem strinjala….pa kaj?!
Še sama s seboj se včasih ne, pa se imam prav tkao rada 🙂
Ja, Blogi, Forumi… dejansko obstajajo v večini primerov zaradi social networking-a… Tudi sam ga imam s tem namenom… Iskanje povezav, zanimivih ljudi,včasih chit chata, včasih pač nekaj poglobljenega in smiselnega… Včasih sem za to komunikacijo uporabljal različne forume, saj prihajam iz kraja, kjer vlada depresija v svoji polnosti, ampak po drugi strani, pa mi samo okolje, narava nekako ne pusti uiti…
Dialog đanki… dobra prispodoba…
Simona lahko prosim za nekaj? Glede na to da te rad prebiram,bi mi bilo lažje to početi, če bi naredila kak odstavek več… Da mi ni potrebno označevati prebranega dela 😀
@Dajana… Ron Hubbard? Get real…
Mozaični self opis duše, ki jo trga od vsega kar jo v življenju obdaja, a hkrati je dovolj avtarkična, da se lahko zabubi in kot klop čaka na nove intelektualne ali pa povsem posvetne dražljaje. Ecce homo! Vseeno pa je med vrsticami začutiti še neko lebdečo neizpo(po)lnjenost, neuresničitev, ki je vsem poglobljeno razmišljujočim nekako vsajena v dušo in v um in verjetno čisto do konca nikoli ne preneha.
P.S. Pa da omilim komornost zgornjega: Simona faca si!
Blogerjem nekaj manjka, ne pa, da imajo kaj odveč.
@Dajana:
Ja, ker ni bila lahka noč … oziroma prihajajoče jutro …
@capone:
Kva??? Pojma nimam na kakšni osnovi bi bila moja knjiga edina s tvoje strani neprebrana. In pojma nimam na kakšni osnovi celo strah, da ti jo kdo pokloni??? Roman namreč niti slučajno ne more bit identičen mojim blogerskim zapisom, ker niso literarne forme, niti narave (celo zgodba Vse najboljše ni zapisana tako, zgodba se mi zdi pa zelo zanimiva … jaz b brala roman o taki temi). Če ti je pa moj način razmišljanja tako zelo tuj, ti pa branje moje hipotetične knjige itak odsvetujem.
Ker si pa zapisal, da bo to tvoja prva neprebrana knjiga, itak vem, da si popoln blefer. Če bi namreč prebral vse knjige na svetu (hahahahaha), sem prepričana, da tudi moja ne bi ostala prva neprebrana. Menim, da nisi ravno bralec z velikm B.
@Fetalij:
No … saj si sam napisal, kaj je umetnost in se strinjam. Nič drugega kot občutki ob doživljanju, ki jih omenjaš. Gre za neke vrste presežek … ki pa je drugačen od lagodja ob prežvečenem, znanem, površinskem, ki obstaja za merilo. To si dobro povzel. Se strinjam. Brez povprečja ne bi vedeli, kaj je zgoraj in kaj spodaj.
In tisti, ki ustvarja, kar koli že, mora začutit, da je ta presežek izraza dejansko prišel iz njega. In vsak začuti. Zato se, spet strinjam, umetnosti štancat ne da. In ja, to počnejo premnogi. Dosežek ti preprosto uspe, ker ga uspeš priklicat iz sebe. Je trdo delo, ki ni dovolj … in je impulz … Gre za zadovoljstvo, ki ga občutiš, ko si se razdal, ne pa zgolj sproduciral, celo zmanipuliral, sfintiral. Kaj se pa potem dogaja s tem produktom, ni več problem ustvarjalca. Je problem konzumatorjev, ki povzročajo lahko probleme ustvarjalcu … he, he …
@likard37:
Ja, res je. Od nekdaj je dana majhni skupini ljudi. Konec koncev gre za podobno vprašanje kot, ali je bolje en dober ljubimec ali trideset površinskih. Jaz sem za enega dobrega … he, he … Peščica jih premore toliko koncentracije in radovednosti v sebi, da bi znali posegat po presežnih užitkih. Žebljarji sploh niso problematični. Problematično je, ko žebljar trdi, da je vrhunski kitarist. Ali ko hoče kitarist prepričat žebljev željno okolico, da je žebljar.
@vanja:
Se popolnoma strinjam. Pri nas se oblikuje iz dneva v dan močnejša klima gneva do presežkov. Če nisi povprečen, pomeni, da si nadut, da si nekakšen grešnik. In ne zasluži si niti najmanjšega razumevanja. Bedno. Vem, kako se počutiš v službi. Verjetno preprosto ne moreš prikrit, da nisi povprečna, pa če si prijazna ali pa ropotaš … he, he … Tega ti babe ne morejo odpustit.
@anka:
Mislim, da ima težave z voljo do razumevanja mojih komentarjev. Predvsem odkar sem izjavila, da je nagnjen k snobizmu. Nekaj, kar je očitno in za kar se mi zdi nenavadno, da je mnenja, da se ne sme izreči. Dvomim, da bi bil tako blesav, da bi mislil, kako ni opazno. Mislim tudi, da gre še za en problem … je naznačen v blogu … pa me ga je kar sram omenjat, zato ga ne bom. Čudno, da nimaš tega občutka, saj se samo še pritožuje, če se že oglasi.
@neshos:
Ne bom in nisem žalila za tistim fukom. Sem pa bila, priznam, malo togotna, ker sem si želela sodelovat pri tistem projektu. Ampak vse se vrača … tudi v mojo cerkev … he, he …
Valda, da ne mislim v osebnih preferencah. Če bi tako razsipavala z mnenji, bi se pa res poscala na svoje besede o umetniškokritičnih poniglavijah. Razliko vidim približno tako, kot bi imela na krožniku mrtvo ribo in bi si jo lahko do potankosti ogledovala, občudovala, celo razkosala, zraven pa akvarij z živo ribo. Za take namene sem za živo ribo. Skubic preprosto veliko bolj kot z zgodbo in emotivnim učinkom atakira s slogom … ki se žal hitro izpoje. Zato je Popcorn dolgcajt. Ker nima več kaj povedat in že Fužinski bluz v resnici ni povedal nič takega, kar bi se lahko mene posebej dotaknilo, niti ne na pravi način. Vse skupaj se mi je zdelo kot predvsem obrtno izpiljen tekst, hladen kot dobro postreženo pivo, samo da nič ne buta. Lenart Zajc je pa živ. Takoj je zaznavna njegova osebna vpletenost, premišljenost v sporočilu, vsebini in neka nadpovprečna toplina, ki nima nobene veze s patetiko. In to se mi zdi za slovensko literaturo pravi čudež … he, he … Pri vsem skupaj pa z lahkoto dokaže, da se zna poigravat tudi s slogom. Ampak hvala bogu ne tako, da sanjam more o Toporišiču, ampak slogovna funkcija dejansko odigra neko izrazno vlogo. Me butne. Zelo pomembno se mi zdi, da je tip še vedno z eno nogo v tisti rani mladosti in se tega sploh ne trudi skrivat, ampak “hibo” preprosto uporabi. Preveč preveč naših piscev pa ščije po velikih besedah, a sprovede eno samo infantilno revščino. Tako nekako. Si že kaj bral od njega?
@mica:
Hvala. Tole je pa za posebno nagrado. Po mojem si edina blogerka, ki ji je všeč predvsem dolžina mojih tekstov … he, he ..
@Človek:
Mejdun! Kje pa živiš? Verjetno v Prekmurju nekje.
Tudi mene moti, ker me zanese v premalo odstavkov. Imaš prav. Se bom skorigirala.
@Kaloh:
Seveda sem neizpolnjena. In ja … verjetno preneha … v grobu! Al’ pa tud’ ne!
Včasih faca še preveč. Jutri bom zaradi današnjega faconarstva nastradala … ampak počutim se pa okej. Brez face se je bedno klatit naokrog.
@Guslaj:
Oboje je … nekaj “manjka” in nečesa je “preveč”. Manjka itak vsem nekaj … pa ne blogirajo vsi … nekateri se samo praskajo po jajcih, nekateri …
@Simona… niti ne, na Gorenjskem 😆
Hm, jaz se po glavi. Hm.
@Človek:
Aha! A tam je torej tudi šit na psihi ..
@Guslaj:
… jaz se včasih po puščavi …
@Simona.. Uf, fenomenalen šit… Težko najdeš osebe med 15-40, ki nimajo svojih ˝mamil˝(od dovoljenih, do prepovedanih), pa ne mislim rekreativnega uživanja… Vendar, a ni že skoraj povsod tako?
@Človek:
A veš, da Gorenjce še najmanj poznam. Očitno je res večina tako zadeta, da malokrat zaide v Ljubljano. Drugače sem pa mislila, da smo žabarski kotlinarji največji narkosi, ostali pa alkosi … Vsaj zgleda tako. Ampak Gorenjci … hmmmm … pa po klancih futrajo depro …
:lol:, ta je pa huda… preveč zadeti… 😆 ja pa saj veš od kod so ˝naveze˝ 😉 sicer pa nas/jih večina itak konča v kotlini, ostanejo/mo samo ˝neizživeti˝ …
@Jaz nič ne vem o takih navezah. Poooooojma nimam. Saaaanja se mi ne.
Viš, eni se vdamo kotlini že kar od začetka … čemu lazit s hribov, ko se itak ve, kam prideš.
Sem mislil, da si slišala kaj iz časopisov… ampak niti ni pomembno… čemu lazit s hribov? tudi sam se to sprašujem… da se za vikend vračaš?
@simona – dobre se zavoha na daleč, enim smrdijo, redkim dišijo, so pa opaženi, nč bat. 🙂
osebno me sicer včasih pri tvojih pisanjih in komentarjih, ki pa zato niso nič manj na mestiu, zmotita odvečni gnev in nekonstruktivnost, nediplomatičnost mogoče … vsi tisti, za katere pišeš, namreč vse to, kar te moti in kar bi rada spremenila, namreč že tako ali tako poznamo iz lastnih izkušenj – in morda še vedno iščemo možne rešitve ali pa smo se vdali v usodo – tistim ki te sovražijo, pa je vse to kar izpoveduješ – moteči elementi in izzvani gnev – itak mana.
Bi se strinjal z zadnjim stavkom v komentarju Kaloha in se hkrati že veselim novih zapisov. Pa menim, da je blog je kot svet – placa je dovolj za vse.
Naj smrdi in naj bo gnev! Da se ne spozabimo, zgolj zato. Vidim da sem že rahlo addicted, ampak me bo hitro minilo (če preberem prej verjamem). Simona, nekaj bi te vprašal, ena trivia, pa bi rajši osebno, če je možno. Zajca sem bral, sem pa vesel zelo plastičnega opisa razlik, zdaj vem kako dišita:)) Če pa lahko tole izkoristim za reklamo, Kureishi – Intimnost, recimo.
@človek:
A po časopisih se celo vlačite?! Vidiš, kotlinarji smo bolj prefrigani … se manj piše pa govori, pa več “dela” … he, he …
Uf, ja … valda … gremo, da se vrnemo … Tega že pri mučnih pokanjih na morje nešteto opazovanih familij nisem razumela. Saj pridejo bolj zmatrani s počitnic, kot so odšli! Ampak ja, baje vzljubiš dom.
@EnXen:
Nekonstruktivnost???!!!! Odločno nasprotujem! Saj so me sami predlogi med vrsticami in pritožbe! Tea pa ne bom požrla. Nediplomatičnost pa priznam. Prav nič diplomatska nisem … samo če je res nujno na terenu, pa še takrat, kadar je nujno od togote, da sem morala bit diplomatska, ponavadi zbolim.
Nisem prepričana, da vse, kar pišem, vsi že vejo in se trudijo v tej smeri. Če bi bilo to res, ne bi imela toliko čudovitih priložnosti na blogih, da se pričkam … Tudi izkušnje imamo različne. Ampak jaz itak ne predavam samo o svojih izkušnjah. Odkrito povedano me te še najmanj zanimajo, tako so prežvečene, prebavljene in izbruhane.
O motečih elementih in gnevu se pa spet strinjam, ja.
P.S. A na svetu je dovolj placa za vse? Hmmmm … Povabi me na svet, kjer živiš! Pleeeeeease!
@neshos:
Osebno bi me rad nekaj vprašal? Trivia? Vse je možno. Ti samo reči, kako bova to izvedla.
A si bral Mustang? Ta mu je uspel do konca in naprej … Pa bolj prezrt roman od Zgube na primer … kjer se je še kalil … uspešno kalil, ampak vseeno kalil.
Sploh si pa očitno moj človek. S kotičkom očesa lahko na polički zagledam Intimnost. Prebrala sem jo po Buda iz predmestja. Tako drobna knjižica, pa ena izmed tistih, iz katere sem si določene stavke izpisovala v zvezčič. Odlično. Potem sem bila šokirana nad filmom po Kureishiju z istim naslovom, a popolnoma druga zgodba. Odlično narejena drama (Angleži … logično), ampak ni imela veze z vsebino … kot nadaljevanje knjige. Potem sem se dokopala do podatka, da je film posnet po istoimenski noveli, ki jo je napisal pred romančičem Intimnost. No … in potem sem si ogledala še film Mati po njegovem scenariju. Genialno!
Lp
dobri zapisi so tisti, kjer imaš možnost identifikacije, konflikta (ampak s samim seboj, ne pa napad na pišočega), kjer se dalje sprašuješ ali prikimavaš, kjer se zavedaš komplexnosti napisanega, …kjer začutiš iskrenost ubeseditve misli…in kjer se čuti, vidi, da blogar piše med drugim zato, da postane del množice konstruktivno mislečih ter jih poziva k človeškemu odzivu…
Po mojem bi ta moj osebni vidik/opis povezala s tabo oz. tvojo vsebino bloga.
bloganje je pač druženje “na žicah”, nova socialna skupnost, ki združuje ljudi preko besed (črno na belem)…zato blogaš, da ostajaš s tistimi, ki te razumejo in te želijo razumeti, ker nočeš imeti “samo” dolgočasnih nedeljskih kosil z bednimi dialogi 😉
@Ana:
Se strinjam. S tem, da mene veseli tudi preklanje s tistimi, ki me, vsaj sprva, ne razumejo ali nočejo razumet.
Obsedenost z blogiranjem je vse bolj vidna…
Blogeristi ne pišejo bloga ampak blogirajo pisanje !
@packon:
Kakšna je pa tvoja obsedenost?
Še ne vem…čutim da je nekje v bližini, vendar se še nisva srečala…
@packon:
Potem pa le nisi tak packon.
Če bi moral verjeti ali v palčke ali pa v čistune, bi dal prednost palčkom.
Simona, PODPIŠEM! …ja, tako je, and again and again and again! Lp, Maja
Draga Simona,
veš, da me na določene trenutke spominjaš na Svetlano Makarovič, katero zelo spoštujem. Piše čudovite zgodbe za otroke in vsakokart na novo pripomni, da ji gredo otroci na
živce. Pri tebi sem tukaj lahko potegnila vzporednico, saj čutim strast, ki jo gojiš do ljudi, posebno neumnih, vendarle brez njih ne moreš, saj ti dajejo zadostno mero jeze, da se lahko miselno vzpenjaš, in pametnih brez katerih bi bil svet še bolj medel. T.i. intelektualcev je dandanes že veliko, vendar pametnih ljudi…. tiste resnično pogrešam. Ko je intelekt poročen z modrostjo, ko vlada višje stanje zavesti in vedenja….. Kaj meniš o modrosti Simona, kaj ti predstavlja modrost? Vprašujem te zato, ker srečujem premalo pametnih ljudi, od katerih bi se lahko učila. Hvala in uživaj vedno 🙂 Priscila
Draga Priscila … Zanimivo si svojim komentarjem tale star prispevek obudila od mrtvih … hehe …
Tudi jaz zelo spoštujem Svetlano Makarovič.
Po mojem mnenju Svetlana ve o otrocih veliko več od marsikoga, ki jim otroci na živce ne gredo. Predvsem zato, ker jih ne dojema kot pritlikave po defoltu nedolžne vesoljce, ampak si drznem izrazit mišljenje, da ji je popolnoma jasno, da so otroci že zelo zgodaj zelo izoblikovane osebnosti z nič kaj drugače, čeprav bolj prostodušno, naravnanimi lastnostmi kot med odraslimi. In da jim odrasli delamo veliko škodo, ker zanikamo opazke, ki zamajejo sliko o absolutni nedolžnosti, s tem seveda kaznujemo subtilne in čuteče otroke ter dajemo potuho agresivnim in hudobnim. Eh, nič drugače kot v svetu odraslih konec koncev. O naravi otrok sem kar precej spoznala pred leti, ko sem več let delala v Lutkovnem gledališču, tam, kjer se je tudi uprizarjalo veliko Svetlaninih del, ki so v spročilnosti in pristopnem načinu vedno “zmagovale” v smislu.
Kar se tiče strasti do neumnih (hehe …) in posledične ispiracije za mojo jezo, misel in razvoj, imaš prav. Bi pa malo popravila v prostovoljno neumnih in predvsem primitivnih. Kajti sicer z manj razgledanimi in preprostimi ljudmi v odnosih nimam problemov, v kolikor so žlahtnega značaja. Žlahtnega značaja pa ne premore prenekateri “intelektualec” in je s tega vidika zame še bolj zabit in neupravičeno zabit od marsikaterega preprosto mislečega človeka, ki sicer ne seje škode po tem planetu, ampak prej obratno.
Meni modrost predvsem ne pomeni enačaja s pretkanostjo in posledičnimi zmagami, kot se vidijo na tem svetu oziroma kot jih kategoriziramo po povprečni logiki vrednot, smisla in pomembnosti. Mogoče bi kot del modrosti označila prej zmožnost izmikanja, slalomiranja med provokacijami in izogib popolnemu propadu, v kolikor vzameš za temelj ohranjanje čim bolj nepokvarjene in polne radovedne duše. Modrost vidim v tem, da se ne pustiš preslepit navideznim zmagam, kakor jih kroji povprečje, to so ta večina med redkimi pametnimi, ki jih ti komaj kdaj srečaš, kar ni nič čudnega, ker jih je res malo. Modrost vidim tudi v tem, da ohraniš vero, da ima smisel, čeprav vidiš, da ga nima. To je tisto, kar počneš zaradi sebe. Zaradi svojega občutka izpolnjenosti pri uresničevanju svojega bistva (ki ga moraš prepoznat in že to je velik rezultat za človeka). Modrost je zame pravzaprav učinkovito sprijaznjevanje s smrtjo in doseganja občutka, da veš, kdo si in da si pomemben ne glede na to, kako ti skušajo krojit usodo okoliščine. Modro se počutim tisti večer, ko se pred spanjem vprašam, ali bi zapadla zaradi česar koli v paniko, v kolikor bi vedela, da bom naslednji dan mrtva, on občutim pomirjenost in izpolnjenost.
Lp
Hvala in tako dalje, draga Simona 🙂
To se tudi jaz sprašujem zadnje čase.
Vsi, ki so me brali so že nehali (pisati in brati), tudi jaz jih berem samo še par.
Ja, nevenka, človeka res prime, da bi nehal brat tole blogovje, ko pa eni in isti komentatorji izlivate svoje medmete na vsak sleherni možen blog/zapis… Daj se malo skuliraj, sprosti svoje zakompleksane možganske celice, ker si nadležna kot stara kravja muha?
Jaz se vsaj trudim biti nežaljiva, torej imam gotovo kakšno možgansko celico več?! Včasih pa malo pozabim na to.
Oprosti torej in mi povej kateri blog je tvoj, da ne bom okoli tvojega kravjaka letala.
Simona, tale tvoj zapis sem prebrala, ne da bi opazila, da je star skoraj natančno tri leta. (Takrat blogov še nisem spremljala). Sem uživala med branjem.
Ker se mi do zadnje vrstice nič ni zdelo nenavadno ali zastarelo, pomeni, da se najbrž ni v tem času nič bistvenega spremenilo? Ali pač, pa nisem opazila?
Tvoji razlogi za pisanje so najbrž ostali enaki, domnevam. (Moje skromno mnenje: če to do sedanj ni minilo, da pišeš, si najbrž res neuničljiva, hehe.)
Odkar spremljam bloge, sem tvoja redna bralka, čeprav redko komentiram. In seveda s posebnim veseljem prebiram komentarje drugih!
Tisti zgornji hir od nekakšne lucije te je moral ekstremno navdušiti 🙂
Ker ne prenese, da nezahtevnega bloga človek ne more hudo zahtevno komentirati, ker tudi nima smisla iz vsake muhe slona delati. Vsaj jaz tega nimam v naravi.
In ne vem zakaj ne bi človek nekaj nenapornega prijazno pokomentiral, pa čeprav z ah in oh. Meni je kaj čisto preprosto lepo in sem sposobna pohvaliti. Ne vidim v tem nekega mučenja ljudi, mislim pa, da je vsak avtor bloga vesel, če dobi občutek, da ga berejo.
Je pa res, da čutim rahlo pomanjkanje resnejših tem.
In me nekateri stalno skrajno nebulozni blogi motijo.
Ne moti me, če kdo objavi slikico kužka ali mucka.
Če pa je “misel dneva” največja seksitična neumnost, kar sem jih slišala, me pa moti.
Ja, Nevenka, tisti lucijin komentar me je vsekakor navdušil. Silno je konstruktiven. Pa še hvaležno iztočnico ti je dala za tisto s kravjekom, takšne drobne piruete me vedno razveselijo. 🙂
Tudi jaz komentiram – čeprav temu ne bi mogla vedno reči komentiranje, no 🙂 – pri dveh zelo “plodnih”, vsekakor zelo vztrajnih blogerjih, ker me to preprosto zabava. Življenje je kruto, malo razvedrila prav pride, saj ni treba, da je vedno vse na najvišjem nivoju, kajne.
Imaš prav, tudi jaz pogrešam malo resnejše teme. Takšne, kjer je znala debata postati enako zanimiva kot sam zapis, včasih celo zanimivejša. Kar pa običajno zahteva kar nekaj angažiranosti od avtorja, ki mora skrbeti za ne prevelika oddaljevanja od teme (ravno pravšnja oddaljevanja so pravi poper!) in za neko osnovno “čistočo prostora”, ker se je zmerjanjem med komentatorji skoraj nemogoče izogniti. In je kar nekaj dela s selekcijo, kaj brisati, koga opomniti in koga preprosto nagnati, ker je postal pregrozen.
Zato sem se jaz pisanju bloga rajši odpovedala, čeprav me tu in tam prsti zasrbijo.
He, he…kaj češ.
Tako je kot praviš.