In na oba načina so izpadli bolj nehote kot hote. Špas okrog blogerske mene je z intervjujčičem pridobil pričakovane nove komedijantske razsežnosti in se je v izbruhu že izkričal v delčku ‘jezninasimono’ blogosferi. Že sama narava pristopa vleče na tabloidnost in s tem povezanimi drobnimi razlikami v obravnavi posameznikov, ki sicer na prvi pogled odgovarjajo na enaka vprašanja o poanti blogov in o sebi znotraj peskovnika. Lahko bi govorili tudi o nakupovanju novoletnih daril. Nima veze. Že sama možnost, da si lahko bralci in soblogerji domišljajo, kako so končno izvedeli, kakšen je ta in oni, in to celo v gibljivi in ozvočeni sliki, je za večino dovolj vznemirjiv dogodek sam po sebi. Preden se je teh par minut zabave za publiko znašlo na Vesti, sem udarila zanimiv in ploden klepet na nimiyevem blogu z naslovom Kdo nam strelja blogerje. Predvsem komentatorja beatnik in nimiy sta izrazila nasprotovanje, da se moj profil pisca izpostavlja terenu površinske obravnave v imenu zvezdništva. Nimiya je sprva bolj skrbelo za svoje predstave o pišočih in izgubo lastne domišljije o avtorjih, beatnika bolj za moj imidž, ki se lahko sfiži zavoljo udeleževanja na trivialnih medijskih ohcetih, kjer za vsebino nikomur ni nič mar, kaj šele za resnico o čemer koli. Blogerji, kot ljudje na sploh, znajo bit zelo kreativni tudi v podtikanjih in posploševanjih, ker ne čutijo kakšne posebne dolžnosti po objektivni distanci, še manj jih briga resnica, če jim ne dvigne kurca ali če jim ga dvigne preveč, ko si tega ne želijo. Večinoma se vedejo povsem tabloidno – v namenih, ciljih, slogu in (ne)poantiranosti. Tako izzveni lahko tudi kratek komentar. Na primer tale pod zapisom Deset nasvetov kako postati blogerska zvezda na blogu Iz volkovega brloga:
KOMENTARJI – OGLEDALO O POLOŽAJU AVTORJA BLOGOV MED PROFILI KOMENTATORJEV, KI SE OSEBNOSTNO ODKRIVAJO
Big Gigant Head pravi:
27.12.2007 ob 18:14
Mislm da se simonarebolj najde v vecini teh 😀
Bloger, ki mu moj način pisanja in razmišljanja parata živce. Zato se mu zdi njegova sveta poklapanost povsem dovolj zveličavna. Je pa zanimiva protiinformacija o obstoju pišočega in njemu podobnih, hkrati povod za razmislek o vprašanju Katje Lenart v zvezi s strategijami, kakršne lahko blogerja privedejo do visoke branosti ali do visokega števila komentarjev. Ja, to vprašanje sem dobila ravno jaz. Ultra strateg, vam povem. Ne pišem o populističnih temah zvezd in kiča, niti plehnatih tekstov o seksu s temu primernim vzdevkom, da bi osrečila s kliki Siol. Nikoli nisem pisala po tri bloge na dan, niti vsak dan, da bi me le opazili. Nikoli nisem odgovarjala na replike izključno odmevnih blogerjev, češ, drugi me ne zanimajo. Odgovarjam vsem. Če se jih nasuje preveč, naredim selekcijo na vsebinsko pomembnejše in večinoma gre za komentatorje, ki blogerji sploh niso. Ne lezem s komentarji v rit niti hišnim piscem, niti odmevnim blogerjem in še bi lahko naštevala, ostalo sem povedala v intervjuju. Moja edina strategija je bila pisanje komentarjev, in ti komentarji, dragi moji, niso bili nikoli kar nekaj tja v tri dni, samo da bi me opazili, ampak je šlo za bloge v malem in vsebovali so argumente. Pridobila sem bralce, ki jih je zanimala vsebina. Takšno strategijo svetujem samo tistim, ki imajo kaj dovolj poantirano provokativnega za povedat, sicer jim petsto komentarjev na dan ne bo nič pomagalo. Tisti, ki obstajajo predvsem na fori in prilagajanju bloga večini, torej najbolj nezahtevni populaciji ljudi, se bodo poslužili drugovrstnih strategij, ki se vežejo predvsem na pristope, ki jih je omenil bloger Volk in še na kakšne druge prijetne dražljajčke. Avtorju, ki dejansko v svoj blog nekaj vsebinskega vlaga, bi celo svetovala, da se oprime določenih pristopov, ki vsekakor pomagajo k večji opaznosti, ne pa tudi dejanskemu obdržanju rednih bralcev. In to zame ne bi pomenilo nikakršnega posluževanja s forami. Ker gre za zadovoljivo kakovost, ki jo je vredno približat ljudem. Zato s podtikanji o fintah raje serite tistim, ki drugega kot finta sploh niso, so vam pa zelo simpatični, ker se tako zlahka identificirate z njimi v vsej praznosti, priliznjenosti in taktizerstvu za vsako minuto pozornosti, da jim z veseljem odpuščate kitenje na fori in jim namenite celo posebej razvlečeno ljubeznivo pozornost. Razumem čudenje, da imajo moji blogi sploh več kot tri bralce, glede na to, da so dolgi, ne vsebujejo nobenih fotk in še vsebine niso ravno pisane na pop komformno sprejemljiv način, četudi so večinoma aktualne. Ampak meni to pomeni samo informacijo o mejah verjetnosti. Strategijo dojemam za pozitivno sredstvo, če se ne kiti na račun smisla. Preklinjanje ni nujno strategija. Včasih preklinjam in na vulgarno etiketiran način občutevam določene tematike. In samo takrat, ko občutevam na omenjen način, tako tudi začinjam svoje zapise ali le delčke njih. Pozoren bralec bo to opazil, ljubiteljem osladnosti ali šunda je vseeno.
Še dva ultra zgovorna komentarja sta padla o obstoju primerkov med nami. Prvi komentar se sijaji na Vesti, drugi na blogu Iztoka Gartnerja Simona Rebolj me je razočarala:
nada pravi:
26. december, 2007 ob 9:16
Meni ni všeč njeno prostaško, vulgarno, prepotentno, egocentrično nastopaštvo v blogih,”čisti šund” neokusno zlorablja lepo slovensko besedo za izživljanje lastnih frustracij.
Nič hudega, če nekomu ni všeč kar koli že in to izrazi. Tisto, kar odkrito razgalja naravo komentatorja, je visoka stopnja nadutosti in samoljubja. Zaradi ljubezni do svojih občutkov ne premore sramu pri podtikanju za lase privlečenih sodb, ki ne prenesejo verodostojne argumentacije. Nikoli nisem opazila, da bi ta komentatorka podala kdaj koli negativno nastrojeno repliko pod morjem blogov, ki v resnici funkcionirajo kot čisti šund. Je pa dovolj brihtna, da ve, kako se lahko taka sodba dotakne tistega, ki se je v življenju dovolj pomujal, da ne zdrkne v tako kategorijo in se je še manj poslužuje. Čista strategija šund pristopov šikaniranja.
nada Pravi:
27.12. 2007 ob 09:28
Zelo dvomim, da bi lahko kakšen dedec zadovoljil potrebe in pričakovanja simonerebolj, ki ima že sama tiča in jajca ( citiram njene zapisane trditve )….
me pa njeni izpadi spominjajo na začetni čas iz sodnih klopi…..ko sem še čustveno nasedla…..
neko odraslo dekle je obtožilo očeta, da jo spolno zlorablja…..sodni epilog je bil presenetljiv……psihjatri-izvedenci so ugotovili, da je oseba zaljubljena v svojega očeta in njena fantazija se je v čustvovanju sprevrgla v kruto maščevanje zaradi neizpolnjenih želja in naposled raje uničila življenje očetu, mami, bratu…….in sebi……za dosego cilja, ki ga ni bilo.
kot je zapisal neki bloger, strup je v majhni steklenički………
ki vedno najde kupca…..
Smeha polna skleda. Zdaj ta moja redna bralka celo podaja svoje spomine na vpogled. Spomin je preudarno izbran v temačnem sporočilu in nadomešča pomanjkanje verodostojnosti pri poskusih diskreditacije moje malenkosti. Še malo, pa bomo dobili novo prerokinjo na blogih, ki razgalja naravo duš določenih piscev na podlagi spominov in sanj. Neverjetno ponosna sem, ko na nekoga napravim tako močan vtis, da zapravlja svoje dostojanstvo s takimi hudobijami. In mimogrede, tudi z lažmi … nikjer ni objavljen citat, kjer jaz propagiram, da imam tiča in jajca. Te izjave niso zrasle na mojem zeljniku. Klepeti na to temo so bili izključno posledica asociacij drugih. Komentarji res povedo veliko in marsikaj. Kako delujejo in čustvujejo ljudje. Šopek replik na kupu uprizarja nekakšno telebansko lekcijo delovanja povprečne javnosti, s šundom prepranimi možgani.
No, in potem še velepopularni blog Iztoka Gartnerja na moj račun. Iztok Gartner bi bil s svojo potezo zadovoljen, če bi se pod njegovim blogom večinoma nagnetli komentarji, ki bi šli v prid njegovi jezi. A se ni zgodilo, se je pa zato zgodil še dodatek k zapisu, kjer Iztok pojasni ozadje svojega izpada. Za kar sem mu zelo hvaležna. Sam prispevek me je v svoji pikrosti nazabaval in seveda sem ga po intervjuju itak pričakovala. Presenetil me je predvsem Rado, da se je vzdržal razgaljanja sebe, uspelo ni Dejanu Kalohu, ki je v komentarju na Vesti povedal, kako velik moj oboževalec je bil, dokler se nisva skregala, takrat je spoznal … hohoho … Ja, tako objektivno delujejo ljudje. Gre za politikantski vsakdanji teren, kjer zlahka izgubite službo, če se zamerite “nepravemu” in nobena dokazila o profesionalnosti vas ne rešijo. Lahko vas pa reši prava članska izkaznica. Na primer strankarska ali neformalna klanovska, pri čemer se boste morali pač prostituirat na sto načinov, da vas muhasti zbiratelji “prijateljev” ne kaznujejo.
Z Iztokovim zapisom spet ni nič narobe v delih, kjer pač podaja svoja občutenja in opazke, četudi so jezni. Neprofesionalen kiks za nekoga, ki se predstavlja tudi kot profesionalen pisec v novinarskem slogu, se zgodi na mestih, kjer podaja sodbe v obliki trditve, teh sodb pa ne more nikakor podkrepiti z dokazi, ker ima na razpolago premalo materiala. V takih primerih dobrohotno svetujem, da pisec raje okranclja poved z “mislim, da …” ali dobil sem občutek …” in podobno. Na primer:
“Glumi samozavestno intelektualno feministko, v resnici pa je zelo preprosta, klasična in nesamozavestna ženska …”
Zgornji stavek bi lahko ostal brez pripomb, razen v nasprotujočem mišljenju, če bi avtor zapisal trditev na način, ki bi opozarjal na svoje občutke, tako pa izpade zgolj pofl opravljanje, ki ne premore kakršnega koli utemeljenega argumenta.
Iztok Gartner je v dodatku zapisa potožil, kako je dotični blog nastal zaradi mojega dolgotrajno mukotrpnega kritiziranja njegovega dela in se ob koncu še čudi v stilu … “A ste pozabili, drago bralci, kako je Simona blatila moje delo?!” No, in spet lekcija za telebane. Kako razume večina, v tem ni Iztok nobena izjema, kritiko. Preprosto … Ni pomembna vsebina, argumenti, bistven je napad za napad. Tako je! Če nimaš česa povedat, butneš na gobec ali užaljeno ozmerjaš gnjavatorja.
Kritiziram postopanja ljudi, aroganco pri njihovem delu, njihovo vedenje, mišljenje … marsikaj. Koga pohvalim in kasneje tudi kritiziram, ni mi pa lastno napadanje zgolj iz maščevalnosti. Iztok! Pri tvojem delu zeva huda luknja argumentov in predhodnega informiranja o področju obravnave! Bolje bi bilo, če bi naštepal v svojem življenju manj prispevkov na dan in prosti čas namenil samoizobraževanju in razmisleku. Zato je večina tvojega dela pač na nivoju prispevka, ki si ga napisal o meni. Nepodkrepljene trditve z edino verodostojno substanco, ki se nanaša na osebne občutke. Občutki pa v korektnem in verodostojnem smislu ponavadi služijo zgolj za začimbo in ne za jedro obravnave česar koli že in morajo bit kot vtisi tudi naznačeni, da pišočega ne dojemamo zgolj kot povsem subjektivno zapackanega kvantača. Maščevanje razumem. Ampak ti je spodletelo, ker si vanj vložil premalo z argumenti podkrepljenega truda, kar se opazi. Pri tvojem delu obstaja ena olajševalna okoliščina, da pišeš za Direkt.
INTERVJUJI NA VESTI RAZGALJAJO BLOGERJE?
Ti intervjuji v svoji mikroobsežnosti so predvsem en droben eksperiment za blogerja in odzive ostalih, ki se ne spremenijo prav nič. Kdor je obravnavanega blogerja imel rad, se mu je vsako presenečenje zdelo kvečjem zanimivo, v njegovih očeh pa je ostal še vedno car. Kdor ga ni maral že prej, je vsako sekundo dotične pojavnosti izrabil pri sebi za potrditev črnega scenarija in temu podobno tudi sodil. Vsi intervjuvanci so v teh prispevkih popačeni. Večina je prvič pod pritiskom kamere, ki jih je javno pritisnila pred oči publike in samo nekaj več kot pet minut časa imajo, da sprožijo nekakšen vtis o sebi. Razen Vlatke, ki je za nagrado svojim populističnim prijemom s strani Vesti dobila na voljo mnogo več maneverskega prostora, tudi s pomočjo najbolj zvestega podpornika Grisona, ki je prostor zavezniško prepuščal svoji partnerici. Vsi intervjuvanci so nervozni. Nekateri so okameneli, nekateri operirajo z nasmeški, nekateri vijejo roke, nekateri se zatečejo v preudarno slovnično uravnavano formiranje stavkov, nekateri se zibajo, nekateri kadijo, nekateri plitko dihajo, nekateri širijo stavke ljubezni do publike in se vnaprej opravičujejo za morebitne pomanjkljivosti, ki jih sami kot take dojemajo pri sebi … Nekateri so deležni bolj mehkega pristopa s strani izpraševalca, drugi bolj trdega, v imenu surovejše blogerske pojavnosti. Zarežala sem se stavku v uvodniku, da mnogi moj intervju že nestrpno pričakujejo … hehehehe … Ja, valda, da sem pričakovala rafal “nasprotnikov”, ki se bodo trudili izživljat nad mano v zamenjavo vsega, kar so pretrpeli z moje strani. Jupiii! Simona je logično fasala vprašanje, s kom od blogerjev bi fukala in vprašanje o strategijah, s katerimi bojda privlači bralce. Nič hudega. To ni kritika na kreatorko intervjuja Katjo Lenart. Saj Simona je res sama ostra, neposredna in mestoma celo vulgarna, o fuku debatirat ji ne more predstavljat problema, no … pa da vidimo, kako odreagira v živo, pred kamero, ko pade tabloidno vprašanje. Fajn. Še posebej ker je Simona pač ženska in ob srečanju z njo se ne izkaže za prav nič nesramno, arogatno in neprijazno orientirano sogovornico, pa še tako drobno blond klepetavo bitje je. Na gobec že ne bo treščila. Super, super fino! Tako super fino ni izpadlo z blogerjem Aljažem. Slišali smo veliko o regijah, jezikih in sploh o drobnih zemljepisnih naukih na blogosferi, kar me zanima približno toliko kot, kaj si Aljaž misli o plemenskih svinjah na Slovenskem. Glede na naravo njegovega bloga in najavo sem čakala na kakšno pikantno vprašanje. Na primer, koliko jih je nabutal v zadnjem mesecu in koliko bejb z blogosfere bi kresnil, če jih še ni, pa kako operira s klani na blogu … če spominja na psihološka taktiziranja mafij. A se ni zgodilo. Zanimiv emocionalen preobrat. Tako pričakovano prijazno nastrojenega intervjuja še Zloba ni fasala. Okej, potem smo dobili še enega zrežiranega s Kašparjem, ki je s potezo dokazal, da stvar v svojem bistvu vtisa izpade lahko samo tako, kot izpade. Gledamo pač poskusne zajčke, kako se zvijajo pred kamero in skušajo v parih besedah povedat nekaj, kar se dosledno sporočilno itak ne da, lahko pa še malo afne poguncamo, ampak nič ne pomaga, afengunc je že itak poanta. In ravno v tem se odvija največji špas. Blogerji, ki sem jih spoznala v živo, so izpadli skoraj nerazpoznavni na podlagi fotografij, ki so jih predhodno objavili. Nekateri bolj, nekateri manj. Pojave na kameri so izrinjene v nekakšen kontekst in kamera lahko naredi iz človeka marsikaj. Zato govorimo, da ima nekatere rada, druge pa ne. Vse, kar smo lahko videli, opazili in slišali, je sigurno tudi res. Se pojavlja v realnem življenju. Sigurno je pa res še marsikaj drugega in ograjeni okvir predvajanega ne sovpade zadovoljivo z doživljanjem osebe v živo. Nek komentator je izjavil, da bi se dalo na podlagi mojega posnetka narediti prihološko študijo. Seveda bi se jo dalo. Ampak kakšno in od kako prekleto prodornega in talentiranega psihologa? Simona namreč po izkušnjah sodeče ni ravno simpl keks zalogaj za amaterske psihološke študije, vključno s profesionalci. Zakaj? … A res koga briga?
SLAVA IN ZVEZDNIŠKI APETITI
Ali so blogerji, ki so bili deležni priložnosti za intervju, na poti k slavi. Eeeeee … zaradi teh intervjujčkov že ne. Mogoče pa kdo naveže kakšen kontakt in si odpre vrata do tovrstne želje. Barva nivoja se je zasvetila kasneje ob enem pozivu na Vesti. Pojavil se je med vsakodnevnimi objavami blogointervjujev in se glasi na prvi strani takole:
Vabimo vse, tudi talente!
Kdor bi se rad zabaval na dogodku, snemal kot nor in montiral objave, naj svojo energijo pokaže na Vesti! Denis bi potreboval dvojnika, Marko in Jan pomagača, Katja bi včasih spala uro dlje, da bi lažje prebrodila kulturni šok.
Piši na
in**@ve**.si
in vsi ti bomo z veseljem odprli pot do slave…
1. Pomislek: Novinarji na Vesti se zaradi obsedenosti s klepeti in prepiri, kdo od blogerjev se ima za zvezdo in bi rad postal zvezda, zajebavajo in so si privoščili lažno zajebantsko objavo.
2. Pomislek: Novinarji na Vesti se ne zajebavajo, skušajo bit samo rahlo cinični. Ampak če ne gre za lažno objavo, skušajo pod cinizem skriti svoje v najslabšem pomenu tabloidne namene, ki diskreditirajo težnjo po pridobivanju talentov, kaj šele profesionalcev, ker jim je pomemben samo žur, zajebancija in dobiček od klikov najbolj banalnega dela ljudstva. Vse zavoljo trženja in slave za vsako ceno. Magari s poflom in s pomočjo energije največjih bleferjev.
3. Pomislek: Ne vem, kaj naj si mislim … definitivno se pa na ta oglas, če ni zgolj šala, ne bo javil noben talentiran ali profesionalen montažer, še manj novinar ali kar koli že bojda potrebujejo, pa ne morejo dobit na profesionalno sprejemljiv način, kar pomeni, da bi vedeli, kaj hočejo in si to tudi izbrali v obliki ponudbe primernim profilom ljudi. Vsakomur, ki se zaveda svojih pridobljenih kvalitet, bi se odziv na tale oglas zdel milo rečeno poniževalen in sramoten.
Zakaj se mi je objava zdela vredna omembe v povezavi z blogerji in kvantanjem o slavi? Ker je teren za pridobitev popularnosti dandanes naravnost neverjetno uhojen in naklonjen predvsem profilom ljudi, ki bi z veseljem postali slavni za vsako ceno. Ni ograde pred blefom. In ker se mi je zdela najava nekakšna replika na plaz komentarjev med blogerji, ki so se po pojavu intervjujev na Vesti prerekali in degradirali med seboj, kdo bi rad postal zvezda. Vabilo je tako izzvenelo kot poziv primitivnim, plehkim blogerjem, naj pograbijo priložnost, ki jih tako muči. Žal pa so s tem dosegli kvečjem padec ugleda spletnega časopisa, ki se baje želi profilirat kot resen konkurenčen medij. Pokazali so, kako prekleto težko bo doživel primerno pozornost in podporo kdor koli, ki ima s svojim delom predvsem vsebinsko poantirane namene in bi morebitno slavo rad uporabil za propagando tistega, na kar stavi, v kar je vložil nekaj truda in se ne prilagaja zgolj apetitom raje na sto in en bolj ali skoraj nič sofisticiran način, si ne domišlja, da lahko počne kar koli dovolj dobro, če se le prilizne pravim ljudem – na primer Vest.si žurerjem. S Katjo Lenart sva izmenjali par stavkov o katastrofalni trenutni poziciji medijev na Slovenskem. Ja, ni rožnato. Med drugim točno iz razloga, ki se blešči iz omenjenega poziva. Močno upam, da gre samo za kakšen hudomušen eksperiment na tematiko odzivnosti butalcev za računalnikom.
A ljudje res nimate nobenega boljšega dela, kot se konstantno pizdit med sabo? Če so to edini problemi v lajfu, ki jih imate, sem blazno vesela za vas, da ste tako srečni in da se vam ni treba ukvarjati z vsem kar je večje od vašega peskovnika… Veliki otroci.
Če dobro pomislim, nas je Simonca tokrat krepko zafrknila. Napisala je blog in hkrati še komentarje nanj.
Vzela nam je veselje, da jo “razsujemo”.
Je to res znak, da je vsaj za en korak pred nami? 🙂
Prosim vas za pomoč, prosim vas za vaše mneje.
@irenca ti si pod srečno zvezdo rojena in si sama ena velika zvezda pred katero vsi padejo na kolena…žal Simona nima te sreče in mora X fajle pisat, ki pa so seveda spet samo “dobra podlaga za Na juriš” 😀 😀 😀
Ja pa kaj ste mislili, razni blogerji, da bodo vsi z vami v isti rog tulili?
Potem vam pa nekdo nastavi ogledalo…in je splošni ravs in kavs.
Res je hudo, da ti nekdo argumentirano dokaže, da si za en kurac – pa še ta je mehek.
webmaher: Emmm, ja, whatever makes you happy. Meni se ne da ubadat s tem kdo kurca čez koga. Tle se dejte pobit med sabo in dejte še vsako najmanjšo šalo napadat, jst bom pa lepo svoj čik kadila in Jim Beama pila ter se držala čim dlje od tazga fuknjenga folka.
Pa lep večer!
Simona, na tale zapis si lahko ponosna.
To je to!
.::PiPi::.
p.s. zakaj vecina blogerjev uporablja besedo “blog” namesto “zapis” … jaz sem vedno smatral, da je blog medij in ne posamezni post, torej blog vsebuje posamezne zapise, le ti pa svoje komentarje.
Simona – znana si kot zloba, zato se nebom spuščal na tvoj nivo: Spoštuj svojo vest – in to pluvanje ne bo rešilo ničesar.
Ti zmanjkuje idej za teme?
Vidim, da si dojela point. Najin klepet na nimiyevem blogu je bil sicer večplasten (obsegal je tudi anonimnost blogerjev itd.), a kar se tiče tabloidnosti, je to, to. Koliko ljudi si je zapomnilo, kaj si ti (ali kdorkoli drug) povedala o bloganju ….? Gre za retorično vprašanje. Dajanini reptili in tvoj seks sta naslovki, ki prodajata. A seveda, če sprejmeš igro, moraš hočeš nočeš sprejeti tudi posledice le te, ne glede na trivialnost in stupidnost.
Pa vendar, če ne drugega, si vsaj zvedela, da tvoje zapise prebira tudi Ana Jud, hehe. In tako dobila (vsaj delno) serviran odgovor na enega izmed preteklih čvekov o pomanjkanju ženske solidarnosti.
Štekam in se strinjam s tvojimi pomisleki glede “novinarjev” in intervjujev na Vesti. Vendar pa se mi poraja naslednje vprašanje – zakaj nisi zavrnila intervjuja z njimi, če si vse to vedela že prej? S tem si nasmreč izgubila del kredibilnosti za to, da zdaj nad njimi pizdiš. In ne misli, da je to napad nate, ker so mi tvoje objave všeč in jih rad berem. Je samo iskreno vprašanje, ki se mi je ob branju tvoje objave zastavilo.
Meni se samo zdi, da Simono redko kdo pozorno prebere, ker da bi toliko ljudi ne dojelo poante, se mi zdi malce nenavadno. 😉
men se tud nekaj zdi….nekdo se obrača v grobu že kar nekaj časa, ko “bere” na S-jinem blogu komentarje dotičnih (vi ne veste koga vse mislim 😈 ), ki so samooklicani psihologi, -terapevti, vidoviti….v glavnem strašno hudičevo pomembni človečki, ki se iz inata spotikajo ob nekaj, kar je čist človeško in nesporno…še več: dost bolj napredno od njih samih.
nekoga očrnit preko bloga, zaradi vsebine bloga (—> mičken procent odslikave narave avtorja bloga) in ga globinsko okarakterizirat je BUDALAŠTINA. škoda časa za to….
jaz grem zdaj v horizontalo, ker je za mano 13h dolgo potovanje.
mimo grede, šefica bloga: sretna NOVA 08
@irenca:
Pizdenje med sabo je popolnoma nepomembno. Bolj bi bilo zanimivo tvoje mnenje na tematiko, kako ti vidiš zadeve. No, ampak če raje skadiš čik in drinkneš Beama … Na zdravje!
@Rado:
Hehehehe … mogoče sem prihranila nekaj truda nekaterim, ja … in pozabila, kako nesramno prikrajšujem za veselje … Se malo kesam, ampak sem prepričana, da izhodi še obstajajo.
@dvoglav:
Najhuje na svetu, ja …
@PiPi:
Hvala. Baje je težko in nespametno povedat, da je to to, ker ponos ne nafutra … Mislim, da sem zapisala nekaj, kar si marsikdo misli, ampak se raje ne izpostavlja s takimi zapisi in ostane simpatičen, na pravih mestih molčeč in prijeten z navidezno kritičnostjo spet na pravih mesti, kjer itak pali… hehehe … S temi zapisi in blogi je križ, ja. Blog o nečem je zapis, če je del bloga in hkrati blog kot medij. Manj nesporazumov bi bilo, če bi delili zadevo tako, kot si pojasnil.
@lordwales:
A da sem znana kot zloba?! Hohoho … Med določenimi ljudmi, že mogoče … ti niso ravno natančni bralci. In ti … tudi nisi natančen bralec očitno. Kaj neki pa pomeni spoštovat svojo vest???? Se ti zdi, da zavoljo spoštovanja svoje vesti raje ne bi napisala tega zapisa??? Hehehe … Upam, da nisi kakšen novinar, ki si obetaš angažma na Vesti. Čudno si razlagaš pojem “vest”!
In ne, meni se ideje vsak dan kar same podtikajo … kot teče življenje. Mora bit pa tvoja samocenzura kar naporna pri selekciji … Je vsaj “pridobitna”?
@beatnik:
Ja, valda, saj sem že takrat dojela point. In prišla sva na skupno vejo neke poante … Ni pa nujno, da bi se tako razvilo. No … več v odgovoru quintusu. Ja … hehe … Z Ano Jud je bilo prav v kontekstu izmenjat repliko.
@quintus:
Vprašanje se mi zdi logično in več kot na mestu, vključno z opombo na mojo kredibilnost znotraj scenarija. Zato sem v prvem delu tudi podala link na nimiyev blog. (Ni treba brat, so res dooolgi komentaji … hehe) Takrat je bil intervju že posnet, ne pa tudi objavljen. Kaj sem vedela? Nič drugega kot to, da gre za krajši intervju. Sicer sem se podala v neznano. In ni mi žal. Nisem videla razloga, da se ne bi predstavila tudi na tak način, saj Vest ni Lady. In pravzaprav se mi je po koncu intervjuja zdelo vse okej, kljub omejenosti s časom na bolj široko zastavljena vprašanja. Košček tabloidnosti sem pričakovala in nič narobe. Konec koncev je moj problem, kako odgovarjam. Izprašani lahko tudi ne odgovori ali napizdi novinarko … hehe … tudi to je odgovor. Imam pripombo, da so izpostavili najbolj bedast odgovor v zvezi s seksom pod posnetek kot najbolj pomemben. Ampak tudi v to se pravzaprav nimam pravice vtikat, lahko pa podam mnenje glede na naravnanost medija, ki je tako ali drugače uporabil moj nastop. Daleč od tega pa, da bi si mislila, kako post festum ni etično podat svojega videnja na projekt, kakor je izpadel, samo zato, ker sem sodelovala kot predmet obravnave. Zadevo sem vzela za še en eksperimet, kjer se je pokazalo to in ono. Nisem pisala bloga vnaprej, pred svojim posnetkom, ali takoj za njim. Nisem imela namena prosit publiko predhodno za usmiljenje in pojasnjevat zakaj, kako in od kod neki občutim, kot občutim in po možnosti … usmilite se me … hehehe … niti takoj po posnetku. Naj zadeva odigra svojo vlogo brez mojih pojasnil. Zato sem ta zapis formirala kot odziv na celoten projekt, kakor se je odvil v kontekstu in je moj prispevek že preteklost v primerjavi s svežimi.
Skratka, ključ je pravzaprav v opazki, kako je do nekaterih vladal drugačen pristop kljub navidezno enakopravnemu konceptu za vse. To se mi je zdelo zanimivo. Me ne moti, če nekdo pač zastavi svoj intervju tako, da s kakšnim vprašanjem malo zasoli zadevo. Me pa zmoti, če opazim, da sicer ta drznost lahko ne obstaja od nikoder, četudi bi bila še mnogo bolj na mestu od mojega primera. Če opazim, napišem blog o tem.
Zbodla me je tudi kasnejša objava na omenjen zvezdasindromaški način – Javite se slavoželjci!. Takrat sem se vprašala, kam pa tale Vest zdaj plove? Oziroma WTF! Tega prej nisem opazila. V glavnem sem prebrala sem ter tja kakšen političen prispevek ali iz naslova kulture. Vest se ponaša z neposrednostjo in nesamocenzuro (včasih izpade okej, včasih brez potrebe potentno in populistično), hkrati pa vsebuje slogan o spoštovanju vesti kogar koli. A nesamocenzuriran pristop res obstaja za vse in ali se res s spoštovanjem pristopa k vsaki vesti? Hehehehe … To je moja vest pač. Nič drugega. Zato se tudi v nobenem stavku nisem poskušala na primer opravičevat komentatorjem, ki mi vračajo z brutalnostjo in pljuvanjem, ali sem res naduta ali nisem, ali sem samozavestna ali nisem, sem res dama ali klošarka, sem kul ali sploh nisem kul, igram na posnetku ali sem pristna … Bah! Če bi koga to res zanimalo, bi me že iskreno vprašal, kot si me na primer ti … hehehe … Bi me pa pekla vest, če bi si vse zapisano mislila in raje “modro” molčala, da se spet komu ne zamerim … mogoče komu, ki bi mi lahko v bodočnosti še prav prišel … hehehe …
Imaš prav – Vest ni Lady in če bi bil sam povabljen na intervju, bi se ziher (že iz gole radovednosti) nanj tudi odzval (če seveda ne bi vedel, da brijejo norca iz mene). Tvoj odgovor je seveda je tak, kakršnega sem pričakoval – dostojno zargumentiran. Zato pa sem tudi vprašal.
In da tudi sam dodam svoj piskerček v lonec kokošje površinskosti – dobr zgledaš 🙂 (after all, I’m only human, babe.)
@mojcas:
Sigurno je veliko na tem, ja … bi dodala, da velikokrat niti ni namen, da bi pozorneje prebrali in drugače dojeli, kot se želi pač dojet … he, he …
@Ana:
Uau! 13 ur potovanja. Sumim, da si se imela odlično čez tele praznike. Sretna Nova tudi tebi, sošefica blogov!
@quintus:
Radovednost. Absolutno. Tudi jaz sem človek, ja … in še kako firbčen … hehe …
O, je fajn prebrat kakšen “only human” kompliment, še posebej če uživaš renome bitja, ob katerem bi se marsikdo raje ustrelil v koleno kot po kokošje površinsko kaj takega izdavil … hehehe …
@mojcas: Fora je v tem, da je folk občutljiv na Simono Rebolj že po difoltu, hehe.
Vidijo, da je nekaj novega napisala, preberejo prvi odstavek in jo takoj napizdijo v komentarju 🙂
Seveda obstajajo tudi taki, ki lezejo v rit in jih je po prebranem prvem odstavku sama hvala.
Je pa definitivno res, da sem se komaj prebil skozi tale zapis. Zdaj grem pa spat!
a me je kdo omenjal?
hahaha, Chef piše o lezenju v rit. Sem najprej pomislil, da piše o sebi, pa sem se spomnil, da nisem na Crnkovičevem blogu…
Mislim, da je Mojcas napisala bistvo.. bralec je tisti, ki si nekako določi, kaj bo iz zapisa “izluščil” in se na to dobesedno obesi. Temu bi lahko rekli, da pač vsak vidi tisto, kar sam želi. Večina bralcev žal ne “dojame” celovitosti nekega zapisa, v katerem je avtor lahko hkrati ciničen, humoren, “nežen”, kritičen, … in vse to je treba sestaviti v neko celoto, če želiš dobiti realno sliko tega, kar je želel povedati. Seveda to zahteva poglobljeno branje, česar pa večina ne premore. Lažje je namreč brati “osvetljene stavke”, ki se jih nato vzame iz konteksta in na podlagi njih podaja neke ocene. Pri teh ocenah pa je najbolj neprimerno to, da se spuščajo na osebni nivo in se dotikajo avtorja kot osebnosti v realnem svetu, o kateri pa ponavadi komentator nima pojma in potemtakem nima niti pravice do takih komentarjev. A to se že dotika tako sposobnosti komunikacije, karakterja bralca in na koncu koncev tudi njegove olike.
Po eni strani sem pričakoval razne debate na še precej sveže intervjuje, ki so ob koncu leta dobesedno preplavili celotno blogersko sceno. Sicer se mi je ob branju (precej zajetnega zapisa) porajalo isto vprašanje quintus-a, ampak sem iz razlage razbral, da je del poante tudi drugje.
Me pa bolj zanima, kdo ima od teh intervjujev večjo korist. Vest ali bloger? predvsem zaradi količine in izbora.
Toliko na kratko povzeto, kar sem ene dvakrat že zapisal, pa je očitno Siol mnenja, da je bolje napisat komentar večkrat znova, saj je bolj premišljen 😉
simona…..jaz si vzamem čas in v miru preberem zapise v blogu ( tudi na RTV ) imam pa pravico imeti svoje mišljenje in norme. Res je, pogrešam v tvojih zapisih toplino srca, ki ni kič in ni hinavščina,ampak svetloba ljubezni.Ti pa iz zapisa v zapis gradiš kritičnost in temačnost medčloveških odnosov.To so zapisi črne vdove.
Obljubim, ne bom motila tvojega sveta.
Nada ti pa si potem bela vdova…sam država je napačna…priporočam ti sosede jodlarje…tam črne vdove res nimajo skoraj kaj početi 😀
@chef:
Ampak si se prebil!
@nimiy:
Ja.
@Na tem mestu je bil rahlo površen in nedosleden, ja … he, he …
@morska:
Oh … si oddahnem, ko zasledim komentar, ki pove nekaj, kar je avtorju težko lapat in dokazovat, ker je pač avtor. Mislim na poanto branja zapisa kot celote. Ta je pri meni zelo relevanten, ker res nasujem precej različnih substanc, ki tvorijo celoto. Tako vidim na splošno tudi življenje. Seveda je trpanje v črnobeli svet prikladnejše in lažje obvladljivo, kaj šele ustavljanje pri enem drogu. Tako tudi pri branju. Ampak zaobjame premalo kompleksnosti tega in onega in ljudje lahko mirno malo po lenobno slalomiramo samo med levo in desno, čeprav je vmes še toliko substanc, vrednih omembe za eno ogleda vredno sliko.
@sekundek:
Po mojem odgovor na vprašanje, kdo ima večjo korist ni tako zelo težaven! He, he … In ja, … hahahaha … Siol se je končno odločil, da malo stopi na prste premalo premišljenim komentarjem. Za kazen ga je treba napisat desetkrat na “tablo”!
@nada:
Seveda imaš pravico imet svoje mišljenje in norme. Problem se meni zdi predvsem v tem, ker sem s tvoje strani deležna zelo malo mišljenja na tematike, o katerih pišem, pa veliko oznanjanja tvojih norm. Norme pa so samo plomba kot posledica mišljenja nekoga oziroma nekaterih. Večinoma že privzete, ker kot take nekako ne služijo namenu v razmislek, zato pa so norme.
Čudi me, da pogrešaš toplino srca. Nekateri jo namreč zaznajo zelo veliko, mnogo več kot v kičavih zapisih, ki skušajo na vsak način prepričat, kako topli so … he, he … Prepričat tudi sebe.
Ne bi rekla, da iz zapisa v zapis gradim kritičnost in temačnost medčloveških odnosov. Jih pa med drugim na svoj način opisujem, razgaljam in analiziram! Za Novo leto pa ti poklanjam eno skrivnost! Ne nasedaj za vsako ceno simpatičnim in leporečnim ljudem! Med njih se z masko zateče največ surovežev, hinavcev in sebičnežev. Kot med policaje kriminalcev ali med duhovnike spolnih iztirjencev. Tudi na blogu jih imamo. Preverjajo meje svojih sposobnosti manipulacije z ljubeznivimi dušicami, vključno s tistimi, ki bi radi bili ljubeznivi, čeprav niso … so pa dovolj naivni. Tudi sama jih prevečkrat pogruntam zelo pozno, čeprav sem se že kar precej posvečala simptomom razpoznavnosti te “bolezni”.
Kako je z mano, bi se še najbliže približala na zelo preprost način. Malo bolj bi te zanimala poanta kritike, zakaj in na koga leti. V imenu česa?! V imenu koga, kakšnim ljudem na ljubo … itd. Pa malo manj malikovala norme, etikete in lepe oči! Kaj misliš? Je čarovnice zažigala zarukana drhal ali ljudje, ki so tako verjeli v norme in lepo srce?
Obljubo pa lahko preskočiš. Ne motiš me. Še celo posvečam se ti.
@webmaher:
Države so problem, ja … religije še večji. Bah!
…thanx za link na moj blog in SNL 2008 tudi tebi… 🙂
Kaj točno si želela s tem povedati? Mislim, da nisem povsem razumel bistva.
A ga kdo je? Zato se ti res ni treba sekirati.
Mislim, da je največji keč v teh intervjujih to, kakšni izgledamo v “resnici” in kako so si nas ljudje, ki nas vsak dan berejo, predstavljajo. Drugače pa so meni tudi malo dolgločasni, malo ne. Malo sem nad kom presenečena, malo ne. Zakaj ljudje vedno nevemkaj pričakujejo? Slava na blogih? Sem povedala pri volkcu – vsakdo, ki piše na Siolu in malo komentira pri drugih, objavlja vsak dan, lahko postane “slaven”. In… Potem je jutri nov dan in spet si je treba izmisliti nek špil. Bolj zanimiv.
😉
@dajana: in od te slave seveda ti zivis? saj si pisala na siolu, mar ne?
@simona: si se ze vprasala, zakaj postajas dajana?
Pristavljam lonček in bi se oklenila delčka Simoninega komentarja:”Ne nasedaj za vsako ceno simpatičnim in leporečnim ljudem!”
Blogam od aprila 2006, trenutno sem na svojem tretjem blogu. V vsem tem času je bilo veliko leporečenja, sladkih besed, kletvic, groženj, simpatičnih ljudi, imbecilov, nenavadnežev in tudi kakšen psiho. Luštna zbirka.
Od nekdaj me motijo ljudje, ki so preveč prijazni. Sladki za vsako ceno. Spravljivi in podložni. Srhljivo, res. Res pa je tudi, da sem spoznala nekaj v resnici izredno simpatičnih oseb, s katerimi si tudi redno dopisujem in občasno srečujem.
Zato se raje ukvarjam z neprijaznimi, kritičnimi in včasih tudi (v prejšnjem blogu) zelo nesramnimi komentarji. Se mi zdijo bolj realni. Pač. Slabe izkušnje z osladneži.
Ljudi na blogovju ocenjujem po zapisih, ne po številu komentarjev. Privlačijo me daljši, originalni in tekoči izdelki. Taki, ki me zabavajo in ob njih razmišljam (moji, na primer) in me dejansko ne zanima, ali jih je napisal hišni, novi, stari, znani, zguljeni… in ne bi si upala razglabljati o slavi in zvezdah, ker v tem kurniku to zveni rahlo abotno.
To je bil eden mojih daljših komentarjev. Lahko rečem, da sem se posimonila. 😉 Ne ljubim vas, ampak spoštujem vaše pisanje.
Tvoj način pisanja mi para živce? Ne ne … jaz sem prevec plehek, da bi bral tvoje zapise in te po tem sodil. O tebi vem samo to kar mi povedo drugi in se nato delam pametnega 🙂 Si pa daleč od paranja živcev 😀
Tebe, po drugi strani, se da pa prav fino sprovocirat, da narediš en tak zabaven sestavek 😀 Keep it up! Samo pazi, da se ti ne naredi kakšen čir na želodcu.
(Mogoče tvojih zapisov tudi zato ne berem, ker pol besed in stavkov ITAK ne razumem.) 😀
simona, ZA BOŽJO VOLJO PROSIM, začni delati odstavke.sicer bomo kmalu tvoji bralci dobili čire na želodcu.
“Ne meči bisere svinjam,” bi rekla moja stara mama.
Pusti bisere svinjam, prave babe nosijo diamante.
🙂
mah diamanti v resnici niti niso tako redki kamni. Umetno vzdržujejo ceno z monopolom. The Bears family, nekaj takega. :-)Taprave babe smo pa redke 😉
Diamanti so zelo uporabni, za brusit… 🙂
Taprave redke? Upam, da res…
Vprašanjce. Ne lezeš v rit hišnim piscem, v intervjuju pa praviš, da si postala znana in brana predvsem s komentiranjem njihovih blogov in da je bil to del tvoje strategije.
??
@Dejan Kaloh:
O, you’re wellcome! Če te zagledam na ulici, te povabim še na dvojno vodko z ledom! In SNL tudi tebi.
@Kašpar:
Hotela sem povedat, da je kljub zrežiranemu konceptu silom okoliščin in tvojih predstav, kako boš stvar zapakiral, izzvenelo samo tisto, kar je gledalce firbcalo pri Kašparju in vseh ostalih. Kako se bo kdo blamiral, matral z vtisom, koketiral, se prikupoval in podobno … he, he …
Kako neki ti je uspelo naredit tole notranje okence za citat?
@Martin:
Jah, niso vsi Martin … vem, da ti je to težko razumet.
@Dajana:
Tako približno bedno je, ja.
@had:
Ne, ker ni potrebe. Lahko pa pojasniš, če bi me rad razsvetlil. Sicer raje vprašaj sebe, zakaj si kresnil takšno brezvezarijo. Aja, verjetno ti niso bili všeč moji komentarji pod volkovim blogom. Saj res. Kako po blogersko klišejsko. In ja, had, ti si car in slava blogov, ker si zaslužil z njimi 100 evrov. Si zdaj vsaj malo pomirjen?
@Nataša:
Me veseli, da si se malo posimonila v tem primeru. Sem prikimavala in zapišem samo še … Pika.
@BGH:
Hvala za provokacije. Z veseljem se dam sprovocirat. Očitno imam dober želodec, tudi nesem ga kar v redu!
@commonsense:
Saj jih delam! … Aja … premalo jih je. Se bom poboljšala.
@Vanja:
Se skušam držat tega zlatega reka. Pozabim pa kdaj, da je vsak dan pust in da so svinje najbolj zavzete maškare. Klinc.
@Simona: Samo zate: http://kaspar.blog.siol.net/2008/01/04/kako-naredimo-citat-v-wordpressu/
Back from Portugal. Sem se zelo nasmejala ob branju tega bloga… in komentarjih na interview. Ja, kakorkoli že, ljudje, ki niso zanimivi, se pač ne berejo, in obratno. O tem pa ni prav nobene filozofije. Ne razumem zakaj se nekateri tako zelo obremenjujejo s tem, kaj in kako piše Simona, mislim, saj branje teh blogov ni obvezno čtivo. Jaz tistih, ki mi gredo na živce oziroma, če menim, da pišejo pod nivojem mojega pričakovanja, pač ne berem. Tako sem, na primer, enkrat prebrala en sam blog Iztoka Gartnerja (Otroci s Petrička), ki me je prepričal, da to ni pisec, ki bi si v bodoče zaslužil mojo pozornost. Na kraj pameti mi ne pade, da bi se torej z njim še kdaj ukvarjala. Zato ne razumem ponavljajočih se sovražnih komentarjev, analiz karakterja, cinizma, in nevemkaj še vsega, kar nekateri stresajo nad te bloge. Kot sem že enkrat rekla in v to verjamem : za slabimi konji se nič kaj ne kadi. Hehe, pa srečno v 2008!
vickyha-imaš čisto prav, čeprav mene včasih tudi neumnost ali bleferstvo premami. Glede komentarjev! Ljudje so mi pač večna fascinacija, tako v pozitivo kot v negativo. Je res ja, za dobrim konjem prašine se diže 😉
da vidmo a to res dela, kaj pa slikca
slika v komentar pa ne pade…
@deklina:
No, no, no … nisem postala znana in brana s komentiranjem, sem pa pridobila pozornost nekaj bralcev, da pač moj blog, čeprav ga nisem pisala vsak dan, ni ostajal popolnoma brez komentarja in brez ogleda.
Seveda se ti je izmaknila celota povedanega v intervjuju. Rekla sem, da sem sprva komentirala samo hišne, ker sem samo njih brala, potem pa še nekatere že opaznejše tukaj, ker nisem imela časa brskat drugače kot tako, kakor urednikovanje pisce izpostavlja. Zato sem tudi omenila slabo urednikovanje, ki ne omogoča iskanja po kategorijah in nivojih. Namreč od nobenega bralca ne moremo pričakovat, da bo za brskanje po celotnem internetu zapravil ure in ure prostega časa, da bi se dokopaval do ljubših vsebin. Izbere si pač najbolj zanimive, ki so na opaznejšo razpolago. V tem nisem nobena izjema, ker niti nisem v penziji, niti brezposelna samska … pa še v tem primeru se mi verjetno ne bi ljubilo samo iskat talente po netu …
Lezla v rit pa s komentarji nisem nikomur!!! Iz prispevka je razvidno, da sem pisec, čigar komentarji gredo marsikomu v nos, ker ne božajo zgolj ega, še manj lezejo v rit, ampak pač glede na temo povedo neposredno tudi kaj, kar avtorju ni ljubo slišat. Enako je bilo pri hišnih. Zato me je Crni velikokrat šikaniral v odgovorih, z Dajano sva se takrat kar naprej ravsali, Jenšterle pa je po mojem kar čir na želodcu dobil, ko je videl, da spet gnjavim pod njegovimi zapisi. Čeprav sem velikokrat pisala tudi naklonjeno, ampak kot je v navadi, so nenaklonjeni komentarji itak izzveneli v očeh avtorjev najbolj močno. V rit lezeš, če nekomu pišeš samo za vsako ceno ljubeznive komentarje, sicer pa raje molčiš.
@Kašpar:
Še enkrat hvala!
@vickyha:
O dobrodošla nazaj, v slovenski raj! hehehe … Me veseli, da te je v mojem internetnem minornem svetu pričakalo toliko zabavnega. Ni slabo za razpoloženje, moraš priznat. Pa še tako zelo slovensko … hehehehe …
@Vanja:
Ja, fascinacija je vedno … tudi post festum, ko človeka kdaj omami kakšen blef in omama popusti … hehehe …
@webmaher:
Ja, pa res … o slikcah tudi še pojma nimam. Mogoče se kdo usmili.
A to se še zmeraj ni končalo? Nekam dolgo se vse skupaj vleče.. Žalostno, da nekateri še zmeraj ne znajo nehat in da še zmeraj pljuvajo po tistem, kar je mogoče lahko dobro.
… v teh primerih in besedah pokažejo ljudje tisti svoj pravi obraz…
pljuvanje? meni se zdi bolj kot analiziranje in premlevanje….kritičen diskurz morda…Saj temu menda služi blog mar ne?
@inaaa:
No, zdaj pa povej po resnici, ali si se sploh prebila čez ta tekst? … Potem zapihaj v pojočo travico.
@Vanja:
Sem že mislila, da je zavist ponarodel izraz, pa ga očitno izpodriva pljuvanje, ker se je prva floskula očitno rahlo obrabila. Kateri neki bo naslednji verbalni izum ljubiteljev plastičnih marjetic.
@ Simona: preberi si, kaj mi je spooky, ki ga enormno cenim, odgovoril v šestem komentarju na tej njegovi temi:
http://spookymulder.blog.siol.net/2007/12/25/bozic-liberalni-ekstremizem-in-osebnostna-rast/
Govoril je o sožitju med ljudmi in ne vidim razloga, da se ne bi imeli bolj radi, pa magari v tem virtualnem svetu…
@Dejan Kaloh:
Sem prebrala. Zelo značilno zanj … hehehe …
In ja, seveda se strinjam, samo da me nihče ne sili, da ne smem izrazit, kar mislim o kakšni stvari (ker na osebnem nivoju ne žalim ljudi) in da moram vse virtualce samo poljubljat in jim čestitat za vse, kar napletajo, sicer bom največja prasica in grdula na svetu … hehehe … Potem se pač odločim za grdulo in prasico. Rajši imam dialog o zadevah, tudi konstruktiven prepir, če tako nanese. In potem gremo dalje. Najdemo neke skupne točke ali pa pač spoznamo, da v nekaterih zadevah ne moremo najti stičišča. Saj nima veze. Vedno ostane prostor. No, vsaj jaz nisem radikalno zamerljiv človek, pa verjetno ignoriram to lastnost pri drugih, ki je zelo pogosta.
of bed … zdaj bom zelo premislila, če bom res hotla imet intervju s katjo. 🙂 ne bi bla rada še bolj “popularna”, sploh pa ne tarča česa takega kot si bila ti. za izživljanje svojih frustracij naj si ljudje najdejo koga drugega, ne mene.
ob vseh komentarjih naj dodam tole:
še dobro, da se najboljše, najbolj uspešne, najbolj prodorne in najbolj znane blogerje ne išče skozi “veličino njihovih joškov”.
Si predstavljate, koliko dela bi imeli razni “plastični kirurgi”?
🙂
tole je prvič in zadnjič, ko sem prebiral tvoj blog. napihnjenost je vsekakor ena od tvojih lastnosti.
ti si ena navadna kmetica (po načinu razmišljanja in ne po profesiji)