Nikoli nisem sprejela klovnov. V čem naj bi bil njih čar? Zakaj se nekaterim zdijo tako zabavni, celo prikupni in smešni? Srhljive spake. Nadležni, tečni in kičasti. Krvavi debeli žnabli, pijanska surla, orjaški copati in kričečepisani kombinezon, da zabolijo oči. Ko sem se z enim izmed bedastih klovnov prvič srečala v otroštvu, me je spravil v roku petih minut v jok. Histeričen. Česa tako grozljivega do takrat še nisem videla. In špricnil mi je curek vode med oči. Ja, iz jagodičastega gumba je brizgnilo. Bedna cenena fora. Samo vsiljivi rožljajoči kurent ga je prekosil v odporu. Brrrrr … Še danes jih sovražim. Vampirji so vsaj fukabilni.
Ikona hororja in mnogo več od tega, Stephen King, klovna logično ni pozabil uporabit za simbol demonizma v eni izmed svojih mojstrovin – It. Pomiril me je. Nisem edina na svetu, ki v klovnovstvu zaznava zgolj zakamuflirano temačnost … Kaj neki se skriva pod izumetničenim šaljivcem? Nič prijetnega ne more bit. Ja, ja, ja … ne maram pusta hrusta. Na vrata obesim pildek – “Ne zvoni!” in komaj čakam, da ga spet in spet pokopljejo. Vem, vem, vem … ljudje se sprostijo in povzamejo vloge, v kakršnih … Bah! Pa kaj še! Blablabla … v nikakršne vloge se ne vživljajo, niti blizu hrepenečim otrokom, le še spakovanje ostane. Sprostijo se. Brez dvoma. Ker so najbolj sproščeni nevidni. Žalost. Gledališče in film odstira, podoživlja, interpretira, prikazuje … Razkriva! Če je seveda vredno ogleda, razkriva. Sicer gre za jalovo maškarado – Zanič! A ravno blefporcij se ljudje večinoma najbolj veselijo. Da le čimmanj odstira. Spustite zaveso! Dajte nam … Nič! In plačali bomo več.
Ne, ne nameravam se razpisat o pustovanju pravzaprav. Nezanimivo. Prej o poanti uporabe izrazov. O maškaradnem vsakdanu. O vprašanju, kdo nosi masko? In logičnem odgovoru. Vsi nosimo maske. …………. Konec debate. Če nosimo maske vsi, kar brez dvoma drži, je vsako nadaljnje pametovanje, kdo, kdaj in zakaj, odveč. Vsi, kar naprej. Komu se najbolj smeji? Lažnivim, sprenevedavim, manipulativnim hihitačem. Konec sodbe. Jupiii! Če nosimo maske vsi, jo nihče. Čemu uporabljat izraz zamaskiranost, ko smo itak vsi zamaskirani. Torej ni nihče. Smo samo ljudje. Goli kot dojenčki! Vsi smo taki in pika! Ne, nismo! O maskah v vsakdanjem kontekstu smo namreč začeli sploh razpravljat, da bi ločili moralna etična stremljenja med ljudmi. Da bi opozorili na prijazno tajnico, ki redno kavičari s sodelavko, medtem ko jo v postelji opravlja šefu in ji ukrade prednostno možnost napredovanja. Da bi opozorili na navidezno dostojnega zglednega moža, ki ne zamudi nobene maše, ponoči pa sanjari o fukseansah s sosedovim Tinčkom, zaradi česar mu dnevno greni življenje na vsakem koraku od nesprijaznjenosti s sabo. Da bi opozorili na neotesanega samosvojega frika, ki pred spanjem joče od osamljenosti in ponižanosti. Da ni tako kot izgleda. Da je težko spregledat. In da spoznavamo, kako spregledat.
Osvetlitev razkola med nameni in izkazovanjem. Transvestit ni nujno zakamufliran, ker se odene v žensko opravo in imitira ženskost. On je ravno takšen pravi On. Skladnost z občutjem izrazi v podobi in obnašanju. Zakamufliran je lahko možak, ki uprizarja Casanovo, ker je v bistvu stvari nedorasel otročaj, strahopeten in sovražen do žensk. Ubere navidezno lažjo rešitev in odlaša s problemom. Dve ženski v baru. Obe s silokonom napumpanim dekoltejem, brezhibno opravljeni dami po receptu Cosmopolitan šova. Prva ni maškara, ker skozi opravo in vedenje transformira občutke in vibracijo, kakršne resnično nosi v sebi. Druga je spaka, ki bi želela bit, kar je prva, a ji s kopiranjem nedočutenega ne more uspet. Okornost je pozornemu opazovalcu razpoznavna. Leporečje! Lepe besede, besede, besede. Kopije priljudnih fraz, nasmeški in prijaznost so lahko resnično mišljeni in tako tudi izraženi ali varljiva maska škodoželjnemu hinavcu. Škrtuh, ki zlorablja besedo zavist na plečih prikrajšanih, se zaveda svoje požrešnosti, a se zavija v masko moraliziranja.
Oseba, ki ne ubira manipulativnih poti in ne zlorablja svetlobe drugih, da bi grabila za cilji, ampak stremi k svobodnemu, suverenemu in odprtemu izrazu, ne pomeni nujno naivnost. Spet! Vsak je tudi naiven. Vsaj malo. Ampak nekateri bolj. In o naivnosti je nesmiselno razpravljat takrat, ko ne onesrečuje prekomerno. Ampak takrat, ko postane problematična v življenju naivneža, na katerega se – kako bi pozabili na izstradanost – tako obupno lepijo maskiranci. Zavreči masko ne pomeni, da se bedasto vržeš volkovom v naročje kot ranjena srna. Ne pomeni, da se ponujaš demonom v oblast kot odprta knjiga. Namere človeka, ki ne pristaja na maškarado, čeprav popolne doslednosti ujet ne more, kakor nobene druge popolnosti, še najbolje opiše del citata božje besede:
Pošiljam vas kakor ovce med volkove.
Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje.
Ne, nisem postala religiozna, ampak nekateri izreki so vseeno objektivno gledano še kako omembe vredni.
majko milo
človeška bitja smo in potrebujemo toplino
zdajle jem semena. sončnična in bučna. puščam za sabo krvne peške vnešenih pizdarij, popcorn in jaffa cakes,
ne grenak ampak grozen privid.
medenobliti bananas
krvavi pljunki
In vendar je “splošno znano”, da so klovni za še tako kričečimi maskami v resnici najbolj žalostni in potrti ljudje. Cirkuška statistika. Po drugi strani:(skoraj) vse ženske našega časa in prostora nosimo make-up: ampak nekatere potegnejo črto nad veko z eyelineryem in zakamuflirajo kako pomankljivost s pudrom, če imajo ravno dovolj časa, in roke, vzdržne proti manjenju oči, uporabijo še maskaro, druge pa preživijo ure pred ogledalom, nanesejo 15 plasti pudra, prilimajo umetne trepalnice in na umetno našobljena usta kombinirajo nešteto odtenkov šmink in glosov. Vsem rečemo, da so naličene. Pa kljub temu vemo, da so nekatere okusne, druge pa za gledat samo od daleč, v slabi ločljivosti. Uporabiti masko za manifestacijo manjka, svobodno in celo nekoliko naivno je dobro, je rast. Uporabiti jo za negacijo samega sebe pa lahko vodi le še v večjo negacijo, v omenjene klovne, ki ranijo druge navzven in sebe navznoter.
Skozi maske se kaže prava slika človeka. Če seveda znaš gledati. Velikokrat ravno z masko poudarijo vse tiste pomanjkljivosti, ki jih želijo z njimi prikriti.
Sama se zelo neprijetno počutim poleg vsakega zamaskiranega čoveka, v dobesednem in prenesenem smislu.
Nekako toleriram otroke, ki jim pust pomeni, da zaživijo s kakšnim svojim fantazijskim junakom, ni mi preveč všeč opletanje po hišah. A otrokom iz sosedstva ne želim skaziti redkega veselja, ki ga imajo. Vsako leto jim kaj dam, čeprav dva dni samo vrata odpiram in zapiram. Pa pohvalim jih, da so zelo lepe maškare. Pa konec.
Jaz sem bila tudi mahjna in sem bila princeska vsaj en dan.
Ne bi ravno posploševala – a pri stikih z ljudmi pogosto opazim, da prav tisti, ki na zunaj delujejo najbolj samozavestno, že kar agresivno, nastopaško… prav ti so nekje globoko v sebi… najbolj nežni, prestrašeni, nesamozavestni in čuteči. A tega sami sebi ne priznajo. Ker si ne dovolijo.
A ljudje se spreminjamo. Ves čas. Maske se menjajo in odpadajo, prej ali slej. Lažje in prijetneje je, če znamo v ljudeh, ki nas obdajajo, poiskat najprej tisto, kar je v njih dobro.
Vem, klovn v tem zapisu je prisodoba. So pa tudi klovnese in klovni, ki imajo plemenito poslanstvo: http://www.rdecinoski.org/
Oprosti, popravljam: prispodoba.
otroci pa ne nosijo mask. kje na poti se potem zgubimo?
Maske so zato, ker družba ne sprejema ljudi takih kot s(m)o v resnici. Torej se pretvarjamo. Delamo se lepše kot smo, ker drugi ljudje od nas to zahtevajo oz. drugače ne moremo funkcionirati v družbi. Torej, ko si damo gor masko, smo taki kot res smo, se ne pretvarjamo ali vsaj za tisti trenutek zbežimo pred družbeno kontrolo. Otroci si dajejo gor maske na poti k odraslosti. Otrok je edini, ki upa povedat, da “je cesar gol”. Pa še to jim dandanašnji preprečujemo. 🙁
Dajana: že res, da otrok izpostavi cesarjevo goloto, a vseeno se mi na tem mestu zdi omembe vreden citat Neila Gaimana:
It has always been the prerogative of children and half wits to point out that the emperor has no clothes. But the half wit remains a half wit and the emperor remains an emperor.
Bila sem že pojoči adventni venček, ki je v družbi treh ostalih tulil: “za nama je krvava staza, ubili smo deda mraza…ho, ho, ho…”, pa onesnažena morska deklica iz španske obale s transparentom proti spuščanju nafte v morje – v španščini, pa sicilijanska vdova, pa povožen ptič…
No, potem sem se pa enkrat nehala šemiti. Menda sem odrasla.
Od klovnov mi je bil vedno všeč Pennywise, mi pa gredo zelo na živce tiste kvazi romantične črnobele spake z narisano solzo.
In upam, da Rdeči nosovi po bolnicah dosegajo svoj namen. Za nekaj pa bi klovnovstvo že moralo biti koristno. Anede. 😉
Simona, očitno si imela res težko otroštvo. Travme in negativizem kar puhti iz tebe. Predlagam spremembo imena tvojega bloga v “Mora”. Lp in lep dan še naprej!
Da je klovn kot srhljiva pojava oz. tema vreden razmišljanja, med drugim lepo pokaže tudi Terry Pratchett v svojem zadnjem romanu, kjer ljudje za enega od glavnih osumljencev najprej sumijo, da je običajen vampir, vendar pa se potem izkaže, da je nekaj še veliko hujšega: klovn.
Medtem ko mnogim ljudem bombe iz negativnih čustev kot namensko izbrano orodje za manipuliranje ljudi od določene stopnje naprej ne predstavljajo neke posebne težave in smo to najbrž že vsi izkusili in sumimo, za kaj gre, pa nam po drugi strani smeh kot del opisa nekega poklica še zmeraj lahko povzroči kurjo polt. Resničen smeh je pač pretežko fejkat in preveč nam pomeni, da bi zaupali nekomu z rekviziti in nalogo, da nas (in sebe) spravi v smeh. Za dnar.
Menda psihologi pravijo, da sta smeh in jok tesno povezana in zelo podobna; kdor se veliko smeje, si mogoče želi jokati.
Nekje tukaj blizu sem enkrat “modro” ugotovil, da se človek blefiranja odvaja celo življenje. Jaz se ga zagotovo nisem še čisto odvadil! Sem pa občasno tudi nekoliko skeptičen če je ta opevana odkritost res samo pozitivna lastnost. Ko človek spozna nekaj modelov, ki večino svoje komunikacije uporabljajo za opevanje svoje neposrednosti in nezamaskiranosti in pri tem praviloma izžarevajo agresivnost in neprizanesljivost do vsega okoli sebe, si skoraj zagotovo zaželi kakšnega ,če že ne iskrenega pa magari igralsko nadarjenega prijazneža!
Ja, Dare, jaz pa pa ves čas sprašujem kje /predvsem zakaj/ se ljudje navadijo blefirati? Saj gre za doseganje ciljev, ane? Ene metode pač bolje delujejo od drugih…očitno. Kazati prave barve v tem svetu je nevarno. Torej gre za princip varovalne barve. Če pogledaš v naravo, je ta princip popolnoma običajen. Zato torej zdrava mera prikritosti ni nič posebnega med ljudmi.
Drugače je, ko postane človek zlonameren in prikritost uporabi za “napad”, a to je že druga zgodba.
@simonarebolj: zelo zanimivo pisanje. Kako pogosto pa sama nosiš masko? In kakšne narave je? Si sposobna hitro prodreti pod površino mask svoje okolice?
@Simona:
Zakaj me ne preseneča, da Simona Rebolj sovraži klovne in otroke v maškarah, ki pridejo na vrata za pusta-hrusta, verjetno polije z ledeno vodo. 😉 Oprosti Simona, je bilo mišljeno popolnoma ironično, ker je bila preveč dobra priložnost, da bi se lahko zadržal. In naj vrag pocitra tistega bolnega klovna, ki te je v otroštvu tako prestrašil! 🙂
Ampak šalo na stran, med prebiranjem tega teksta, ki sem mu, roko na srce, kar malce težko sledil, ker tako obilno buhti od številnih idej in zares zanimivih dilem, se mi je postavilo vprašanje, če sploh lahko prepoznamo, kdo nosi masko zato, ker skuša skriti svoje bistvo, in čigava maska je pravzaprav sestavni del bistva tistega človeka (ker se strinjam, da maske na tak ali drugačen način nosimo prav vsi).
A pravzaprav me to vprašanje ne zanima zato, da bi šel sedaj odkrivati in razkrivati druge ljudi, temveč predvsem v smislu lastnega spoznavanja in ugotovitve, če (oziroma kdaj) morda tudi sam nosim masko, ki je dejansko ne potrebujem, saj bi veliko bolje shajal brez nje, četudi se mi v tistem trenutku zdi, da je maska nujno potrebna, naj si bo zaradi ugajanja drugim, samoobrambnega mehanizma ali še česa tretjega.
Ali sploh obstaja nek mehanizem, ki bi nam dal dovolj natančno vedeti, katere maske so del našega življenja, katere pa nam spreminjajo življenje v nekaj povsem drugega? Oziroma na tvojih primerih Casanove, ženske v baru in škrtuha – do kakšne mere se oni sami zavedajo, da nosijo “lažne” maske? Verjetno se dobro zavedajo predvsem v začetku, ko si to masko nadenejo, ampak dlje ko človek nosi masko, bolj to postaja del njega, saj nas tudi maska spreminja, če je nismo sposobni oziroma je nočemo odložiti. Je po dovolj dolgem času (subjektivno gledano) sploh še kakšna razlika med masko, ki je naravna pritiklina človeka, in “lažno” masko, ki se je vgradila v človekov srž? Oziroma obratno, ali lahko tako masko človek sploh še sname, ne da bi s tem spremenil svoje bistvo? Lahko sploh še postane tisto, kar je bil, preden si je nadel lažno masko, oziroma ali je sploh smiselno pričakovati od človeka, da si bo zavoljo naših predstav o dobrem in slabem snel svojo masko, saj bo odtis maske zelo verjetno še vedno ostal zapisan v njem, le da bo to skrito nekje bolj globoko in bomo to še težje prepoznali.
Zato moram reči, da osebno raje vidim kičasto zamaskiranega človeka, pri katerem vsaj vidim, kakšne vrste klovn je, kot pa človeka, ki si je masko snel, a je po duši še vedno ostal klovn.
Ko sem prebral komentarje od Marije, Morske, nevenke in Karmen sem si rekel WOW! (maska)
Ironija pri takih plemenitih stavkih je ta, da so ravno tisti, ki jih najbolj pogosto izgovarjajo tudi tisti, ki najmanj opažajo svoje lastne motive.
Ravno “…individualne sanje, želje, ljubezni, sovraštva, osebnosti, zablode, namigovanje, hotenja in potrebe” so tiste, ki naredijo prilagoditveni proces za nujnega.
Ko si razumevajoč in sočuten do prijatelja, ki je bil ranjen, čeprav mu resnično hočeš povedati kako neumen je bil in kako patetično napako je naredil, potem nosiš masko.
Ko mati reče svojemu otroku kako je poseben in so mu velike stvari usojene, čeprav sama dvomi v to, potem nosi masko.
Ko ti nekdo reče hvala, čeprav je hotel reči “Kakšno prekleto neumno darilo je pa to.”, potem nosi masko.
Ko nekdo sedi za mizo in prefinjeno reže hrano na koščke in ne drži komolcev na mizi in počasi žveči košček mesa, čeprav bi ga dejansko raje s svojimi rokami zgrabil in ga požrl, potem nosi masko.
Ko smo raje tiho, da ne bi rekli nekaj kar bi drugega užalilo ali prizadelo, potem nosimo masko.
Ko rignemo in rečemo “Oprostite”, potem nosimo masko.
Ko posodimo razumevajoče uho ljubljenemu, ko je stotič zapovrstjo naredil isto staro napako ali pa skrbno izberemo naše kritike, da mu ne povzročimo bolečine, potem nosimo masko.
Torej, vsem dušam tam zunaj, ki živite avtentična življenja, ki so polna resnicoljubnih zvez in globokih intimnosti lahko rečem, da vsakodnevno izgovarjate laži in delujete pod pretvezami za katere obtožujete druge in katere ste redefinirali tako, da se lepo prilagajajo vašemu mnenju o sebi na osnovi družbenih in kulturnih idealov.
Moji drage duše čistosti, ‘resnica’ je ta, da nič ne more biti izvršeno ali doseženo brez truda in v veliko primerih tudi brez pomoči drugih.
In ta odvisno zahteva določen odlog sebe in določeno pretvezo, da se naredimo drugim bolj prijetne in lahko dobimo od njih tisto kar potrebujemo.
In če niste pripravljeni iti v puščavo in živeti kot puščavnik, potem ne moremo govoriti o naši avtentičnosti ali neoviranih izrazih naše notranje realnosti. Še puščavnik mora zadušiti del svoje volje, da znotraj naravnih pravil ohranja doslednost in ostane živ.
Vsa civilizacija – v bistvu vsa vljudnost – je osnovana na zadušitvi in omejevanju svobodnega izražanja naše narave. Moralnost, zakoni, etikete in vljudnost – vse to so pravila za pravilno nošenje mask. Celota, ki ohranja mir z omejevanje svobodnega vladanja individualnosti.
Zato raje prihranite druge za takšne nasmisle z vašim praznim govoričenjem.
Ups! Pozabil nadeti masko.
No, mogoče se pa ne strinjamo pri definicijah.
Medtem, ko vi verjamete, da morajo maske biti izrazite in očitne in voljne, jaz govorim subtilnosti in nezavednem maskiranju. Takem, ki pronica tiho in se obotavlja pri vsaki besedi in dejanju.
Obzirnost je kulturna dimenzija. To, če nekoga nočeš prizadeti in se skladno s tem vedeš ni maska, ne govoriš pa resnice vedno in povsod. Gre za hirarhijo vrednot. Če se človek vede skladno s svojim superegom ni zamaskiran. Gre za kongruentnost, mišljenja in vedenja.
uhuh jaz sem pa osebno velikokrat igrala razrednega klovna. A je to slabo? Včasih sem igrala tudi fatalko. Rada sem prižigala iskrice in nasmejala ljudi. Verjetno zavoljo sebe. Še vedno to rada počnem, morda sem to jaz, ali eden izmed mnogih jazov. Mogoče maska. Kljub vsemu se mi zdi, da stika s svojim bistvom nisem povsem izgubila in da me varno vodi.
Simona a tebe kdaj boli, ker te ljudje tako narobe razumejo. Zdi se mi namreč, da te to niti ne vznemirja preveč—pa bi se rada khm……naučila te umetnosti od tebe.
Nevenka mene je Safir prepričal. Kljub tvojim malcem besnim udrihanjem z velikimi besedami od kongruentnosti do hiearhije vrednot. Hiearhija vrednot- kaj ni to samo razlog za vse te maske?
Pri nonkonfor_mističnih zabavah je maska, ki zakriva očesno in ličnično izraznost vedno obvezna. Ustničnost je tista, ki nas lahko izda. Takšna maska je well_come rekvizitttt!
Klovni so že davno razkrinkani! 🙁
@ Vanja – Če se človeku ne razvije superego je psihopat. To so dejstva, ne pa velike besede. Spadajo pa v domet povprečne srednješolsko razgledanosti. Pri meni ni sledu o besu, he, he..zaradi parih besed tule :-), mene tuje nevednost nič ne jezi. Predvsem pa tule niti ne polemiziram, samo dodajam in argumentiram svoje mnenje glede na zastavljeno temo. Zaradi mene draga moja, so tebi lahko vse vrednote enako vredne, na čem bo temeljilo potem odločanje v življenju mi pač ni jasno.
Človek namreč pri vsaki zavestni odločitvi vrednoti. To dela celo psihopat, a on ustreže izključno sebi, popolnoma brez maske.
Uf, kako zanimiv prepletajoč mozaik komentarjev!
@smukc:
Ja, ampak umetna ne nahrani, samo občutek sitosti da.
@Marija:
Gotovo so potrti, sicer se jim ne bi ljubilo bit klovni. Verjetno od tod moj jok pred klovnovsko pojavo. Odziv, da nekaj ni tako kot izgleda, sproži strah, če ga zaznaš. Le soočenje namreč strah odžene. Kar se umitega obraza tiče in make-upa, sem naznačila v primerjavi dveh žensk in na primer transvestita. Ni nujno, da gre za masko. Lahko pa gre. Zato je res, da nekdo s kakršno koli opravo sebe poudarja, harmonizira, nekdo pa se kamuflira. Stopnja efekta oprave sploh ni pomembna. Veliko bolj je lahko zakamuflirana ženska, ki pristaja na naravnost videza na primer in izraža prezir do vseh naličenih žensk, s čimer izkazuje nevero vase in napoveduje boj zgolj navideznemu, s čimer odvrača pozornost od svojega pravega problema … da je enaka najbolj naličenim med naličenimi. Odlaša z razmislekom o plasteh motivov in namenom. e zateka v pavšalnost. In želi uniformiranost za vse, znotraj česa bi se lahko izgubila in še bolj pozabila nase.
@morska:
Prepoznavaš kljub navideznemu, kdo je maska in kdo ni. Kdo vsiljivo odigra prijaznost in kdo ne. Kdo uživa v svojem pojavu in kdo se šibi pod težo le tega. Ni lahko zaznat, kajti večinoma zamaskiranci na ljudi napravijo prijetnejši prvi vtis. Z vsakim gibom, besedo in opravo namreč pozivajo k usmiljenju, odpustku (logično), kar ljudje zaznajo kot toplino, naklonjenost. Osebam, ki na masko ne pristajajo, refleksno zamerijo predrznost in neposrednost, da si upajo kar bit, kar so … hehehe … Tudi če so potrti, da se razumeva. Tudi če so klošarji … hehehe … Bistveno je, da se ne odpušča in zavida suverenost.
@Nevenka:
Pustovanje je samo ena vzgojna oblika, ki zgodaj leti na otroke. Gre za prevzgojni moment, da maska dobro služi. Danes mandarine in bonbone, jutri milijone … hehehe … Podaja pa se kot oblika svobode biti kar koli. Ampak vsi skupaj. Zdaj, te dni. Enkrat srečam na ulici svojega znanca z dvema malima hčerkicama. Ena je bila naličena v muco, druga v miš. Ne za pusta. Vsi so se obračali za njimi. Peljal jih je iz vrtca. Pojasnil mi je, da sta si tako pač zaželeli in da ne vidi razloga, da jima ne bi dopustil te izkušnje … potem pa še dodal, da se mu zdi, da je ta oprava posledica njunega že en teden trajajočega konstantnega prepriranja. Dovilil jima je, da se izrazita v svojem občutju, ki ga nista znali še razrešit. Pa ne zaradi pusta. In ne zato, ker bosta za nagrado dobili mandarino. To me je očaralo.
ah Nevenka kje sem pa rekla, da so mi vse vrednote enakovredne? In mi vsi delamo stvari, da bi izključno ustregli sebi. Superego -a obstaja dokaz zanj? Tako kot obstaja dokaz za vest? In kaj je vest? Kaj je duša? Definicija spada v domet srednješolske razgledanosti? Čigava definicija? Moja zagotovo ne. Mongolska tudi ne. Definicija nekega belega starejšega možakarja strašno ponosnega na svoj penis-ni moja edina religija. Jaz imam religij vsepolno.
ta od satira “n ta odvisno zahteva določen odlog sebe in določeno pretvezo, da se naredimo drugim bolj prijetne in lahko dobimo od njih tisto kar potrebujemo.” mi je všečna.
Satir, si avtentičen?
v naši familiji smo vsi zelo odkriti predvsem tedaj, ko smo pod pritiskom. sicer pa tudi no…drugače je v druščini, katere pol članov je zlaganih. težko je. no, tistim prvinskim, surovim iskrenim ljudem že ni, če so taki po naravi – na srečo.
sicer pa: mi smo maske. in lahkot tudi preko njih kažemo našo pravo naravo, zavestno. bilo kdaj katero snamemo, že kažemo neko drugo. kakšni pa smo brez mask? neandertalci? poosebljene vanzemaljske duše?
mislim, klovni in kurenti mi grejo na živce predvsem in samo zaradi vsiljivosti in vzbujanja pozornosti. pust pa mi je všečn, tudi predvsem in samo tedaj, če sem v gužvi, med maso ljudi, ki se izživlja nad samim seboj in okolico. perverzija, ki paše enkrat na leto – grupno 😉 (aja, no, sej zadnja 3 leta ni več tega pleskanja in oblačenja v druge persone…interes padel, očitno ni več apetitlih).
@Karmen:
Velikokrat je tako. Logično. Pozna se pri podajanju vsebine nastopaštva in samozavesti. Če je sama sebi namen (kot obramba, nedostopnost), ali je namen jasen in koristen za vse. Kot razlika med blebetalom nekih anekdot in zanimivim govorcem, ki vzbudi spontan interes, zabavnim človekom, ki razveseli celotno družbo ali posesivnim zabavljačem, ki le opozarja nase in vsi se bedasto režijo, čeprav ni nič smešnega, kot da je to vrednota sama po sebi.
Bistveno je, da zavoljo iskanja dobrega v človeku, ne spregledaš slabo, ker v resnici to tolaži tebe osebno na nek način. Zamaskiranci si namreč šelijo bit razkriti, da bi se bili prisiljeni spremenit v tisto, kar so in zadihat s polnimi pljuči. Globoko zamerijo vsem pizdam, ki jih ne ustavijo, ker jim ni mar, ker imajo raje njihove maske, kot da bi pristopili k njim pravim, morda ne tako očarljivim. Zato postajajo prikriti in maščevalno taktizerski iz dneva v dan bolj.
Tudi namen tistega klovna, ki je mene potrl, je bil dober. Vem za njihovo poslanstvo. Nekateri otroci jih odslovijo in ne želijo … in tam jih pač ni. Čisto prijetno in nič narobe, ampak mislim, da ni bistvenega pomena za tiste otroke.
@tejkla:
Razum to dela. In zloraba razuma v borbi za preživetje na vseh frontah. Moje mnenje samo seveda.
@Dajana:
Družba smo mi. Torej se ne sprejemamo in družba nas ne sprejema. Pogled Daretov komentar.
@Nataša:
Dosegajo namen pregnati trenutek grenkobe nekaterim, ki si zaželijo. Kako je potem, ko strah spet pride. Je grenkoba še hujša ali manjša.
@Simon:
Čemu se sekiraš. Morje veselih in lahkotnih blogov imaš na razpolago. Prav osrečili in razbremenili te bodo. Moje otroštvo te pa sigurno ne briga, zato ne igraj psihologa kar v tri dni. Oziroma … kaj te pravzaprav zanima, klovn?… hehehe …
@Alcessa:
Je bil zanimiv nastop Zlatka Šugmana pred leti, ko je kot veteran komedije ob nagradi za zaključek kariere pozval ljudi naj ustavijo, zaboga, ta smeh. Letelo je na konstantne posiljevalske pozive k smehu, zabavljaštvu in porasti komercialnih dobičkoželjnih teatrov po Sloveniji. Ko se tak pojav začne širit v nekem obdobju in dobiva politikantske dimenzije, je sporočilo jasno. Narod je nesrečen in najhuje se šele pripravlja. Da le ne spregledajo.
@dare:
Točno zaradi tega, kar si zapisal, blef cveti in ima zaželeno mesto v srcih ljudi. Ko se razrašča, pa ljudje praktično izgubijo na odpornosti. Vsaka najmanjša iskrenost je že žalitev in agresija. Želijo si blefa, ker se nanj preprosto navadijo. Celo za ceno potlačene nesreče. Huda politika je to.
@Nevenka:
Človek je bitje razuma. Deluje lahko preudarno. Živalski svet temelji na žrtvi in plenilcu. Človek naj bi duhovno napredoval in si krojil usodo.
@blue73:
Vedno manj maske imam, vedno hitreje jo odkrijem pri drugih ljudeh. Kar sami se razkrivajo, medtem ko skušajo dešifrirat tvojo skrivnost. Očitno je to nagrada … hehehe … Tako se lažje uresničuješ in manj ubadaš s podtikanji, kaj naj bi bil, namesto da bi bil, kar si in priklical tisto, kar želiš. Bolj poznaš sebe in se imaš rad. Vse skupaj je vedno manj kaotično in nejasno. Vsaj po mojih izkušnjah.
@spookymulder:
Duhovitost vedno dobrodošla pri meni.
V resnici vsak ve, kdaj nosi masko in zakaj, kar si si že sam povedal, ko si naštel tri razloge … hehe … Seveda bi brez lažje živel, bolj suvereno in samozavestno. Pridobivat je treba vero vase in odganjat strah. To je jasno. Vendar pa! … preprosto moraš (človek na sploh) delat tisto, kar delaš z zavedanjem, da si vreden poslanstva. To pomeni, da si ga ne prisvajaš, ampak ga čutiš kot svojega in verjameš v svojo kvaliteto. Enako je pri odnosih. Da nisi z nekom, ker bi bil sicer, o, groza, sam … ampak se ti fučka za to. Si tam, kjer preprosto želiš bit in s komer želiš bit iz določenih razlogov, ki ti jih sploh ni treba hlinit. Problem ogromno ljudi je, da navadno počnejo stvari, ki sploh niso za njih. In se zapletajo z ljudmi, kamor sploh ne spadajo … hehehe … To čutijo, ampak jih je groza sprememb in predvsem so preleni, da bi našli v sebi tisto, kar jih res dela velike in krasi. Hočejo bit nekaj drugega, ker se ne marajo in se niso sposobni vzljubit, poiskat svoje prdnosti. Predanost in marljivost kažejo tam, kjer se izgubljajo. S pogledom vase odlašajo in pot se zdi vedno težja. Iz dneva v dan so zato bolj zadovoljni s pojavom klovnov. Tolaži jih, da niso sami, čeprav so sami kot izgubljeni psi. Po duši klovn? Ne razumem, če to lahko obstaja. Duša je po mojem samo taka, kot je.
@satir:
Dragi satir! Kot ponavadi … Vse Ko-je …, ki si jih naštel, ja, se strinjam, so točno to, kar si opisal. In na vse bi odgovorila negativno. Slab prijatelj je, ki tolaži in prizanaša, da ne bi prizadel. Mora ga prizadet, če je ta oseba takšna, da pričakuje jalovo tolažbo. Dober prijatelj bo tvegal, da ga jalove tolažbe pričakujoč “prijatelj” zapusti. S tem pokaže, kaj pričakuje sam od pravega prijatelja. Tako ponudiš človeku možnost, da razmisli o pravi naravi svojega problema. Če bo želel pravega prijatelja, se bo vrnil, in spoštoval, kar ima … sicer … ko jebe takšne prijatelje. In ja! Zakaj ne bi tistega piščanca prijel v roke, če ti paše? Izrazite maske so itak samo zelo slabe maske. Dobre se izvajajo v drobnih gestah in besedah. Saj si prebral Daretov komentar … nanašal se je med vrsticami na moje nedopustno verbalno obnašanje … hehehehe …
@Vanja:
Ko se človek počuti fatalno, naj bo fatalen … Ko se počuti zabaven, naj zabava ljudi. Of course. Tega ne počneš, ker nekaj hočeš od drugih, ampak ker ponujaš sebe. V tem se mi zdi razlika, ki je, ja, povezan s stikom s sabo.
Ne, ne vznemirja me več, ker bi me to neizogibno logično dejstvo oviralo pri nemotenem razgrajanju naprej … hehehe …
@štulič:
Klovn je itak simbol tudi za ustničnost, za besede. Besede so del pojava in vedenja. Mislim, da je to plat medalje satir dobro dopolnil s posebno omembo. … Če sem sploh razumela dobro, kaj si hotel povedat, ker nisem prepričana.
@Ana:
Ne, neandertalci že dolgo nismo več. Ne po fizionomiji, niti po “evoluciji” razuma. Bi pa marsikdo rad bil, kajti razum pomeni odgovornost, hkrati pa možnost večjih užitkov in duhovnih izkustev. Ja, tudi in predvsem na erotičnem terenu. Večina ljudi žal še vedno fuka kot neandertalci. V tem se strinjam, ja … hehehehe …
Perverzno je pa težko zapovedano za vse. Avtomatsko ni več perverzno, ampak povsem običajno. Za vse pač.
no, in tu mi ni všečn koncpet pusta..tisti interni…da se kao sprostimo, razbohotimo in igračkamo z nekim namišljenim instant pogumom, drznostjo…tak je vse jasno. klinac pa perverzija, ko bi le bila iskrena 😀
hočem reči, da sem tud bila na dan pusta in mask…čista duša 😈
veš kaj je en pisal na zidove po Mb: vsi lažejo meni, jaz govorim resnico vsem. – luštno, neej 🙂
Vsak igra glavno vlogo v svoji predstavi življenja, pa naj bo to komedija, drama, znanstvena fantastika, hehe, in brez mask bi bila ta predstava hudičevo dolgočasna. Saj ni nujno, da so maske vsiljene s strani družbe, lahko si jo oblikuješ sam in si jo nadeneš takrat, ko se ti pač paše igrat in poigravat. Ali pa enostavno takrat, ko se ti paše skrit, kajti ni vse za vse oči, zlasti pa ne najbitnejši del tebe. In jebeš prijatelje, ki ne premorejo sočutja in ne znajo nudit tolažbe. Takšnih ne rabim. Ko sem v krizi, ne rabim nekoga, ki mi bo solil pamet s tistim, kar že sam vem in egotripal v pozi direktneža. Da ne govorim o tem, da sočutje sploh ne izključuje direktnost, pač pa se lahko zelo dobro dopolnjujeta. In mati, ki svojemu sinu reče, da v življenju ne bo uspel, ker ni sposoben, ker pač tako misli, je slaba mati. O ja, ta mati bi si morala nadet masko, s katero bi pomagala sinu, da dobi tisto, kar ta potrebuje, da doseže to, v kar ona ne verjame – samozavest, ki mu bo dala polet v življenje. Ampak mati so leni. Kaj je lažjega kot pa biti direkten za vsako ceno. Malo težje je potuhtati, ali je direktnost dejansko konstruktivna in ali morda ne obstaja boljša alternativa, ki bo za nekoga koristnejša, pa čeprav si bo treba za trenutek nadeti masko.
@beatnik:
No, lepo si ponazoril problematiko razumevanja stvari. Žal blog ne dopušča, da bi človek na neko temo spisal dizertacijo vseh možnih manifestacij tega in onega in preko tega dovolj natančno ponazoril pojmovanje. Že Ecco je imel površno čezenourno predavanje o grdem, zlahka se demantira z dopolnitvami to in ono, kar pa ne momeni, da je zgrešen temelj. Fajn je, da imamo komentarje in si pojasnimo nezadovoljivo razumevanje. Ampak! Jaz sem poudarila v tekstu, da nekaj, kar lahko deluje maska zavoljo stereotipov, maska v resnici ni. Za aksiom sem vzela harmonijo med namenom in dejanskim vedenjem. Ti si odprl verzijo maske v pozitivne namene, za konstruktivne cilje. Zame pa to maska ni. Mati, ki svojemu sinu pomaga najti konstruktivno rešitev za njegovo stanje, pač ni mati, ki ne verjame v to možnost. V vsakem primeru menim, da maska ne more pomagat, da bi bilo sinu bolje, v kolikor ona ne verjame v možnost v pozitivnejši rezultat (kar je itak kiks že v osnovi, saj možnosti vedno so). Z navidezno dobrimi nameni ga bo tlačila, tlačilo ga bo tisto, kar je zadaj. V tem primeru bi mu iskrenost morda koristila bolj, saj bi ga morda ravno to motiviralo k dokazovanju nasprotnega.
Tudi v tistih primerih tolažbe prijateljev nikakor ni bilo mišljeno zgolj povedati direktno v smislu surovosti in adijo! Seveda je potem treba človeku stati ob strani. In pravzaprav je pomanjkanje iskrenosti ravno zato tako prisotna, ker terja odgovornost. Kaj je lažjega kot potrepljat prijatelja z jalovo tolažbo in oditi na žur?! V kolikor pa prijatelj vse že itak ve, kot si ipostavil, pa prav tako lahko izrazi, da ve. Čemu bi skrival, da ve. Pred kom? Pred sabo? Jah, potem bi bilo fajn, da bi imel prijatelja, ki bi ga opozoril, da skriva pred sabo tisto, kar itak ve, in odlaša z iskanjem rešitve … hehehehe …
O dolgočasju v povezavi z maskami se pa sploh ne strinjam. Namreč jaz ne pristajam nikakor na dolgočasje. In v moji tezi o maskah so ravno zamaskiranci dolgočasneži, ker si ne upajo izrazit toliko stvari v sebi, ki jih imajo, in delajo življenje pestro. Ne vem, no … menim, da v tem primeru nisi pojem maske po moji interpretaciji dobro razumel. Ker to, kar si ti izpostavil, jaz ne imenujem maska.
@Simona: strinjam se, da stopnja efekta oprave ni pomembna. Saj ni direktne implikacije, da je bolj naličena ženska manj okusna, tista manj naličena pa bolj… Kljub temu, ljudje se radi sklicujemo na neka povprečja, da imamo vsaj kaj za zgrabit, za začetek. Povprečja pa nujno pomenijo napake in odstopanja in izjeme.
@dare: se strinjam. Odkritost je zelo visoko na moji lestvici vrednot, ampak ni pa edina in če jo uporabljam brez (vsaj poskušanja) vživetja v drugega , je približno tako, kot če bi premraženemu človeku ponudili vroč čaj, a namesto da bi v vrelo vodo dali čajno vrečko, bi to vodo rajši zlili kar na prezebleža (in se povrhu sklicevali na obljubljeno temperaturo).
@satir: obtožiti nekoga konkretnega, da nosi masko, ker govori(či) o nekom splošnem potencialno zamaskiranem, je prav zgoraj omenjeno politje z vrelo vodo. Ultimativno zavračanje vsake maske (na sebi) in odkritost za vsako ceno je tudi maska. Taka makiavelistična.
@Simona, uf, ni se mi dalo brati komentarjev in se poglabljati, morda je to že kdo povedal. moja mala izkušnja je z masko bolj povezana akozi igro, ko smo pri Lecoqu delali t.i. nevtralno masko – konkretna vaja, ko se igralec prekrije z nevtralnim izrazom (take maske je videti v Benetkah), je na začudenje vseh nas privrelo na dan bistvo posameznika (ali bolje, tisto bistvo tistega trenutka, da ne bomo pretiravali s kakšnimi poppsevdopsihoanalizami)… v prekrivanju se je zgodilo razkrivanje. in v tem vidim čar maske.
mi pa gre resnično na jetra kvalificiranje, in sploh jamranje “nosimo maske”. ja in? kaj pa če so dejansko maske samo odraz, odsev tistega trenutka, klime,mimoidočih, ljudi, s katerimi se srečujemo. ali ni sleherni trenutek možnost vznikanja nas samih. kje je tisti, ki ve, kaj globoko in definitivno v sebi ve, kaj in kdo je? prisegam na gibanje, verjamem v transformacijo in opažam, da se navkljub neki stalnosti, ki jo nosim globoko izžgano v svoji biti – še vedno presenečam. vedno znova najdem v sebi NOV IZRAZ – in ne masko – ki je TUDI del mene. ko me kakšen prestrašen jodlar utruja z zlajnanimi floskulami “a zdaj igraš, a je to tvoja maska?” – znorim. največkrat povem, da jih imam 1563338484 in da je število še v razvojni fazi. pismo smo dolgočasni v težnji po kategorizacijah.
No, pa sem se razpisala. mej se skrajno fajn… Maja
ps. glede klovnov pa bi imela vsaj še toliko za napisat,no, spet o gledališkh izkušnjah, ali bolje človeških … poznam tiste, ki si tako plemenito in globoko izžgejo rdeče nosove na srcu, … spet še ena tistih tehnik, metod strategij razkrivanj…
v bistvu sem taka kot se kažem na blogu, tudi v resnici. Vsak tako pravijo tisti, ki me že dolgo poznajo “v živo”.
Masko si nadenem ponoči, ko menda smrčim
🙂
🙂
Problematika razumevanja, ja, o tem bi se dalo diskutirati. Jaz pač razumem pojem maske bolj široko in manj enoplastno kot ti. Primera sočutnega in razumevajočega prijatelja in matere, ki spodbuja svojega otroka, čeprav dvomi v njegov uspeh, je Satir negativno pokritiziral kot maske, ti si veselo prikimala, jaz pa odkimavam, ker stvari niso tako preproste. Ja direktnosti, ki je pravilno dozirana, je v kontekstu in z njo lahko nekaj konstruktivnega dosežeš. Če si sposodim Marijino prispodobo, bolj zapleteno je zdraviti s pravilno serviranim vročim čajem, veliko lažje je polivati naokrog s kropom in povzročati opekline. Direktneži brez zadržkov so v bistvu veliki egoisti. Za ceno manjše pribljubljenosti (ki pa sploh ni tako velika cena kot to zgleda na prvi pogled) isfuravajo imidž nekoga, ki pove vse v fris, so na to svojo držo blazno ponosni, v bistvu pa gre za lenuhe, ki iz principa ne pristanejo na to, da obstajajo alternative, s katerimi lahko isto in še več dosežeš na drug način, ki pa zahteva malo več truda.
In ti dejansko misliš, da bi iskrenost matere otroku bolj koristila??? Huh, se ne strinjam. Poznam cel kup povprečnežev, katere so starši vzgajali v samozavestnem duhu (samozavest in dobra samopodoba je največ kar lahko starši dajo svojemu otroku), jih spodbujali, pa čeprav so dvomili(!) v njihove sposobnosti, in ti otroci so danes vsi po vrsti zelo uspešni ljudje, ki realizirajo svoje sanje. It’s not how good you are, it’s how good you want to be. In pri tem je vpliv staršev še kako pomemben. Na drugi strani poznam ljudi, ki so imeli velike sanje, pa so jih starši zatrli v kali (le redki takrat še imajo voljo, da skušajo dokazati staršem nasprotno) pod vplivom pomembne slovenčkaste vrednote – skromnosti – kdor visoko leta, nizko pade. Beeee! Pusti otroku, naj leti, bo vsaj imel priložnost pasti, ne pa da se celo življenje vlači po tleh.
Marija všeč mi je tvoja prispodoba o vreočm čaju. In bolj ko vas/nas berem, bolj ugotavaljam kako je jezik ena slaba varianta sporazumevanja-pa čeprav vsi govorimo istega. Kako zelo je omejujoč v izražanju nas-pa čeprav ga uporablja mojstrica Simona ali spretniin čustveno nadvse zrel Beatnik ali modri Satir. S tem, da se moram prav z vsakim od vas strinjati, še posebaj ko ponovno re-razlagate svoje vidike. Jezik, izražanje z jezikom, pa to je tako kot, da bi meni dal vodene barvice in mi rekel naj narišem sanje o florescentnih flamingih stoječihnad jezerom iz katerega se vzdiguje meglica. Lahko bi, kot nekdo s pomanjkanjem talenta za risanje, narisla zelo slabo, ali pa, kot nekdo z očitnim talentom, bi lahko narisla mojstrovino; v obeh primerih bi bila to zelo bleda kopija občutenega in videnega v sanjah. In prav tako hrepenim po svetu, ki ne bi bil bleda ali celo pokvečena kopija našega bistva. Kejr se ne bi razlagali in razčlenjevali temveč samo občutili in sprejemali.In ne ne, nisem črnogleda!
Bi se strinjal z Vanjo, da gre pri vsem skupaj mogoče za communication breakdown. Satir je razmišljanje pripeljal do absurda – absolutne svobode pač ni, četudi sem puščavnik ali pastir v Heidinih gorah. Beatnik na drugi strani govori o vzgoji in socializaciji, pa tudi tu stvari niso tako enostavne: pozitivna sporočila in hvaljenje dosežejo namen le, če v to verjameš, ker drugače z ritjo podreš tisto, kar si zgradil z rokami in otroku na subtilen način serviraš sporočila o njegovi nesposobnosti in ne-veri vanj. To pa je že maska. Eno je prilagajanje in sprejemanje realnosti, nekaj drugega pa je nošenje mask, čeprav se mi zdi, da zna biti vmes tanka črta, ki to ločuje. Če nosiš masko, katere namen je manipulacija, o čemer pišeš Simona, to pa predstavlja problem. Ampak saj maske padejo, prejkoslej.
@Marija:
Površinskost in površnost je za povprečje, ja, in pač nudi nekakšno uravnilovko, kje velja globlji razmislek. Namreč ravno tja, kamor je usmerjena v povprečju večja pozornost, je pametno podvomit … hehehe …
@nikja:
Me veseli, da si se oglasila. Sem pomislila nate kot na igralko in na tihem upala, da prebereš in kakšno dodaš.
V komentarjih se suka predvsem okrog terminologije in kako posamezniki dojemajo pojem maske in predvsem sebe skozi njih. In imamo problem … hehehe … V koščku zapisa sem omenila igralstvo kot razkrivanje in ne maskiranje. Tako sem postavila terminološki aksiom dobre igre in konec koncev režije. Primer, ki si mi ga podala, me spominja v namenu na Stanislavskega, čeprav deluje na videz obratnosorazmerno. Vendar cilj je enak. Pridobitev tiste stopnje nevtralnosti v občutku in izklop razuma, da iz posameznika privre na dan čistina občutja. Tomi Janežič je posledično za dosego večjega učinka igre na ogled postavil predstavo z naslovom No acting please! Torej … najboljša igra je neigra. In to je bila po mojem mnenju njegova najslabša predstava ever. Ampak zakaj? Ker smo gledali vaje, priprave igralcev na želen rezultat, ki se je že dobro kazal v predhovnih predstavah Utva ali Tri sestre. Gledali smo torej tisto, kar si ti navedla kot nekakšno “meditacijsko” sredstvo za dosego cilja. No, kakor koli, v vsakem primeru jaz to dojemam kot odlaganje mask in ne natikanje. S poskusom prestopitve v nevtralno sfero, osebo dojemam kot vstopnico za bolj objektivno, z lastnimi maskami neobremenjeno podoživljanje sebe v vseh situacijah, ki bi bile možne. Ja, spet gre za state of mind and soul. In ta state of mind and soul prepuščanja skozi sebe in odstop od osebnih sodb ponuja več objektivne distance in posledično možnosti empatije. Poklic igralec bi se poleg na primer psihologa moral s tem ukvarjat najbolj intenzivno. In kaj rečem, kadar doživim slabo igro na odru … Preveč zaigrano. Na primer kroničen očitek filmski igri v preteklosti. Gledališkost je pravzaprav pomenilo zaigrano, zamaskirano, nedoživeto … igralec ni pustil, da je on v tisti vlogi, ampak je postal vloga. In nemalo publike je bilo velikorat začudene, ko nekateri igralci tumbajo, da ne vidijo razlike med dobro igro na filmu ali na odru. Menim, da so samo razumljeni napačno. Je razlika v intenziteti zavoljo perpektive, vendar pa v smislu dobre igre razlik res ne more bit. Bolj ko igralec igra, manj je prepričljiv. Bolj ko doseže od sebe, da preprosto je, bolj je prepričljiv, da resnično je. In ja, zato se igralcem upravičeno dviguje tlak ob enem in istem vprašanju, kdaj igrajo tudi v reali. Saj igralec, ki je prišel do dna vsaj bistvu, v filozofskem smislu kot podlagi, ve, da lahko samo dočuteva in transformira, igrat itak ne sme in v reali je vedno on v svoji zgodbi, navezan z drugimi soigralci, torej igrat ne more nekaj drugega kot le posledico tistega, kjer je in kar je. Ni in ne more bit nič drugačen od vseh nas, lahko samo razume bolje, za kaj gre.
@mica:
Prav.
@beatnik:
Še vedno vztrajam, da je problem terminološke narave, zato sem tudi napisala ta blog. Napisala sem, v čem vidim smisel označbe Maske … za razlikovanje česa, sicer za razpravo nima smisla. Ti si postavil termin Maska kot možen izraz, ki označuje pozitivno namenske pristope, ampak to je tvoja filozofija, pri čemer uporabljaš ta izraz. Ne moja. In maska se je dejansko kot izraz ustoličila kot pojem nekonstruktivnega, psihotičnega. Kasneje so začeli ljudje polemizirat o možnih napačnih interpretacijah Maske. To je podobno kot problem cigan – Rom, špekulacija – biznis, zamorec-Afroameričan itd. Gre za zlorabe izraza!!! Zloraba se pa lahko pojavi tudi v obratnem smislu. Kar naenkrat so se začele razvijat teorije, da ljubosumje ni napačno, saj koristi zainteresiranosti osrečevanja partnerja. Resnica. Ampak ljubosumje v prvotnem namenu ni nastalo za pojmovanje tega spekta. Lahko mu nadenemo pridevnik zdravo ljubosumje. Ti tako opozarjaš na zdravo masko. Okej. Ampak še vedno, ko boš s prijatelji razpredal o ljubosumju kot problemu, ne boš izgubljal časa z razlagami o zdravem ljubosumlju in za neljubosumnega boš označil človeka, ki nima problema v smislu obremnejujoče psihoze. Še večji nesmisel povzroči izjava, da smo ljubosumni itak vsi. Tukaj je pač konec debate, čeprav ni res, da je konec. To sem naznačila v zapisu. Razlike obstajajo in potrebujemo besede, s katerimi bi jih označevali. In v zapisu sem primere tudi navedla. Kako doseže nekdo ta nivo razkritosti … ali s sproščanjem in otepanjem nesnage lastnih mask, omejitev ali, kot je Nikja opozorila, z navidezno masko (vendar le v smislu nevtralizacije osebnosti) je popolnoma irelevantno. Relevanten je namen, cilj!!! Ta cilj pa ni blef, ampak ravno obratno.
Vem, da si se spotaknil ob moje pritrjevanje satiru alias Relativistu, ampak pritrjevanje ostaja. Namreč nikjer, beatnik, nisva ne jaz, ne on, omenjala arogantno, surovo sipanje resnice kar tako v tri dni! To si ti sproduciral kot tezo. In opozorila sem te, da je prav tako tvoja teza o tolaženju lahko na enak način posledica arogance in enostavne (ne)rešitve. Ker ne gre za to. Meni je zelo jasno, kaj je relativist mislil s tem in sem prepričana, da ne govoriva drugega jezika, ker berem njegove bloge. Skozi te bloge se ni enostavno prebit. So dolgi za znoret in analitični, ravno zato, da bi se čim bolj izognil pavšalnim oznakam v komunikaciji. S tem je komunikacija pravzaprav zablokirana bolj, kot če bi dopustil prostor za razpravo, kakor pristopam jaz, ker se človek že skozi branje zelo utrudi. Moral bi vzeti dopust, da premelje zadevo in kaj omembe vrednega zine, sicer je bolj praktično, da melje v sebi, ker je ta proces mnogo hitrejši.
Poleg vsega si pa še odprl tematiko vzgoje, ki spet ni tako enoplastna. Vztrajam, da zgolj maska, kakor jo postavljam za aksiom, ne more dobro vplivat na otroka. Kajti laži se čutijo. Tudi me ne fascinira spodbujanje staršev kar samo po sebi in uspehi nekih potomcev v svetu, kljub temu, da praviš, posebnih objektivnih razlogov za uspeh ni. Verjamem. Ampak jaz ne verjamem v uspehe na tem svetu, kot se kažejo, beatnik. In veliko uspešnežev meni kot osebnosti niso nikakršen zgled, ampak kdaj celo mizerija od osebnostnega dosežka in posledičnega realnega stanja v duhu in občutju tega človeka. Zato nisem prepričana, če govoriva o pravi stvari. Uspešen je lahko tudi nadoficir z vsemi možnimi čini, čeprav je pobil in zjebal na tisoče civilistov in je pravzaprav psihopat, ki ga haško sodišče ne bo videlo, ker je tako uspešen. Enako je lahko nekdo v nekem poklicu totalen amater, ampak je tako nadut in priliznjeno pretkan, da se prigura z vsemi možnimi politikantskimi taktikami na vrh. In meni to ni vzor harmonične, koristne in svetle osebnosti. In svet zavoljo tega pojava ni lepši. Še vedno menim, da je starš toliko dober, kolikor sam kot osebnost bolje razrešuje problematiko mask. In tako potomcu pomaga najti svoje bistvo in prave kvalitete, kjer bo lahko zasijal, sicer se bo moral na tej poti prebijat toliko bolj sam ali pa bo toliko bolj kolapsiral, na tak ali drugačen način. Aroganca in neljubezen nima zveze z iskrenostjo. Ti si pa nalepil to tezo “grda iskrenost” kot dodatek satirovem opozorilu na hlinjenje in mojemu zapisu, ki noče maske izpostavit v terminološkem kontekstu kot nekaj dobrega.
@Vanja:
Tako je Vanja. Če ima človek željo transformirat svoja vprašanja na podlagi kreacije zapisa ali slike ali … drugega … se ne prepusti poanti avtorja, ampak vplete nekaj tretjega … hehehe … S podobnimi problemi se srečujejo konec koncev pri poučevanju na področju umetnosti ali književnosti ali … In znotraj te pedagoške kategorije vlada največja praznina (pomanjaknje razprave in postavljanje objektivne ločnice na vedno višjo stopnjo). Podobno kot bi se moral socialni delavec ali psiholog tokom študija čim bolj odrešit osebnih spon in predstav, da bi dosegel višjo stopnjo zmožnosti prepuščanja logiki drugih, s tem pa se izognil nepotrebnim nesporazumom okrog poante problema. Kot se učimo jezikov na primer in s tem pridoblejnih fraz, ki lahko potekajo po popolnoma drugačnih principih dojemanja.
@neshos:
Ja, točno to sem hotela izpostavit.
@Simona. that’s it. lepo in izčrpno napisano… te bom vzela za dramaturginjo v high budget projektu,-:) … do tedaj pa, uživaj -:)
Maja
Ko sem pa tako : ” bjesan, izvještačen, neshvačen…” 😕 http://www.youtube.com/watch?v=jiKWEf2luMY
@Vanja. Uročena si!!!
Jaz pa ne vem al sem imela že prej strah pred klovni ali je prišlo to šele po Kingovem *It*-u. Spomnim se namreč, da sem še zelo mlada videla nadaljevanko It na TV. So mi pa vse vrste odrasle pustne šeme že od nekdaj skrajno gnusne.
Hahahaha Štuliču moj-res sem. Nasplošno rada potujem skozi svoje življenje uročena. Drugače je svet pust! Pa ne pust kot Pust, ker jaz v nasprotju, imam maškarado rada. Sem Brazilka ujeta v telesu Slovenke screaming to get out;-)
“…višjo stopnjo zmožnosti prepuščanja logiki drugih…”
A jaz sem torej na nižji stopnji? Kaj ni diskurz o različnih variacijah poante zanimivejši od golega strinjanja in lahko povzdigne zapis na drug nivo?
Sem pač živel v zmoti. Ne bom več.
lp
@nikja:
Se priporočam!!! … hehehe …
@štulič:
Bowie je car.
@mojcas:
Jaz tudi ne vem, mojcas. Zase lahko samo rečem, da je bil It pika na i. Sicer delim občutke.
@Vanja:
Saj se kar v redu sliši, Vanja! Mogoče še malo tonske obdelave, pa bo. Hehehe …
@beatnik:
Hahahaha … Okej, beatnik. To, da sva oba občutljiva egocentrika, mi je že jasno. Da si inteligenten in še kako dojemljiv, mi je jasno tudi. Torej do “problemov v familiji” mora kdaj priti! Težko bi zvozila v popolni idili brez disputa.
Če me spomin ne vara, je bil tale del stavka zapisan v kontekstu poučevanja na šolah. Ni letel nate. Ampak je bilo mišljeno drugače. Da že tisti, ki se nam ljubi in smo nekako dovolj zainteresirani, lucidni, načitani blabla … imamo kdaj težave pri sporazumevanju. Tako okrog terminologije kot pri prepuščanju določenim vsebinam. Se zgodi, da vnašamo zmedo s svojo logiko, svojimi izkustvi, predstavami, teorijami itd. Zmeda seveda ni zmeda, dokler izmenjujemo mnenja in nadgrajujemo s komentarji določen zapis. Zmedo razvozlavamo takrat, ko se zapletemo v lastne iterpretacije in jih podajamo kot vsebino teksta. Torej … če se to dogaja že na nivoju, ki je kar omembe vredno visok (kakor je Vanja na primer v enem komentarju poudarila, kako se te zadeve sukajo bolj ali manj dosledno pojasnjeni vsebini navkljub), kaj šele pri večji večini ljudi, ki se jim s takimi zadevami sploh ne da ukvarjat, niso niti razvili te sposobnosti (z učinkovito pomočjo slabih pedagogov, ki dijake kvečjem še bolj zatrejo kot spodbudijo interes v njih).
Ne, beatnik, moje mnenje nikakor ni, da si ti na nižji stopnji. In ja, popolnoma ti dam prav, da je diskurz o različnih variacijah zanimivejši in sem vesela tvojega pridonosa k diskurzu. Uprla sem se ti samo na določenih mestih, kjer se mi je zdelo, da je bilo tvoje nestrinjanje bolj posledica konflikta v koristenju pojma maske, kakor sem ga jaz zastavila.
Ker sem avtorica tega zapisa, sem seveda branila poanto na dveh mestih. Da maske nikakor nisem postavila kot možen izraz za nekaj pozitivnega. V vsebinskem smislu pa sem izrazila nestrinjanje, da bi manipulacija ali laž lahko na nek način pozitivno vplivala na človeka, ki se ga dotika. V prvem primeru disputa ne more bit, razen v smislu … jaz pa ta pojem koristim drugače. V drugem pa vidim povod za zanimivo razpravico, ki se je zgodila in crknila na sredi … hehehe …
Nisi živel v zmoti, kar se mene tiče. In, prosim, ti kar še … če se nisi preveč razjezil in me poslal pri sebi v pm.
lp
Vse kar živi je podvženo spreminjanju.
Odtod “maske ” ! Normalno je, da npr.človek, ki trpi ne bo nasmejan ampak tuj,ker nihče ne more čutiti kar čuti on.
Maske so povsem naravne, ker se skozi različne procese človek spreminja in zakaj za vraga bi moral ves svet vedeti kaj v resnici čuti in si misli?
Boljše sto mask,kot nobena!
Ker človek je človeku volk!
@lilalu:
Spreminjanju sigurno. Strahu v ljudeh pred spremembami je kvečjem preveč kot premalo. Ne vidim pa povezave z maskami.
Niti nisem opazila, da bi z odlaganjem mask, morali vsi vse vedeti, kaj čutim in kaj mislim. To človek sam določa. S preudarnostjo na primer. Z masko pa zavoljo strahu in pomanjkanja samozavesti ljudi non stop obvešča, kaj misli in čuti tako, kot misli, da je dobro zanj in ja, … hehehe … čim bolj v škodo drugim. Krade, namesto da bi si “prislužil”, temu primerno je mizeren v sebi še bolj, ker nikoli ni on, ker o sebi nima dovolj dobrega mnenja, da bi si upal bit in.
In dobro si zaključila, da je človek človeku volk. In ta zaključek si postavila kot zaokroženje zagovarjanju mask. Jah! Saj zato pa je človek človeku volk. Očitno te tako stanje veseli in si pripravljena prispevat k temu.
Simona, maš prav. Nimam nič proti nestrinjanju in pluralizem mnenj me še kako veseli, še posebej če rezultira v plodni diskusiji. Tudi tvoj odgovor o maskah me je čisto zadovoljil. Zmotila me je le opazka o nesposobnosti dojemanja poante, namreč jaz poanto že lahko dojamem, samo mi je bolj zanimivo drezanje pod površino, ki odkrije še kak drug vidik, osvetli kak drug kot… Bolj interesantno pač.
In valda ostajam v “familiji”, le nekaj časa bom malo bolj abstiniral od družinskih debat, v novo leto sem namreč zaplul v “čamcu za spašavanje” in se utapljam v delovnih obveznostih. Samo v opozorilo, da ne boš mislila, da kuham mulo, hehe.
@beatnik:
Ja, saj štekam. Očitno sem tisto napisala ravno v takem trenutku, ki je bil prikladen, da si lahko tako razumel, na kar nisem bila dovolj pozorna. Se opravičujem. Se mi dogaja in ni prvič … hehehe …
Me veseli, da ni kuhanja mule. Dobro spedenaj zadeve … Valda, da bo super, ko se boš lahko spet ustavil tukaj, samo provocirat te pa nočem s kakšnimi neeeeeee … da ne postaneš še brezposelni, z obilico časa na razpolago in posledično mogoče celo … bloger! … hehehehe …
Saj nisi več mladostno naivna najstnica, da pišeš takšne oslarije.
Logično je, da se maska postavi,kot obrambni mehanizem. In kaj to pomeni?
Kot sem že rekla,svet v katerem živimo te brez maske ne bo sprejel,temveč zmlel in tu ne gre za to ali si ti za to,da nosimo maske ali proti.Dejstvo je,da so nujne za preživetje.
Zgleda pa, da te nekaj moti na tvoji.
Je postala preveč prozorna?
Jo bo potrebno zamenjati?
@lilalu:
Dvomim, da moje pisanje kaže na naivno najstnico. Tvoja reakcija pa na precej prestrašeno najstnico.
Svet smo ljudje. Vsak je sestavni del celote. Prestrašen do kosti masko dojema kot nujno potrebno, da bi se prebil čez cesto, kaj šele dlje. Nič nepogostega. Tako življenje je mučno. Prizadeva sebe in druge. Hkrati pa ne more doseči, da ravno zavoljo mask ne bi vsi vedeli, kakšna ranljivost se skriva pod njimi. To je pač začaran krog. Meni pomeni poseg po maski, da nisem še dovolj pogumna in zvesta sama sebi, da bi lahko verjela vase.
Ta svet je res večinoma grd in zapackan, ampak zaradi grdih in zapackanih ljudi. Ne želim si bit del njih, ker od njih ne dobiš nič dobrega, čeprav sprva celo tako izgleda. Umrla bom itak. Ampak nočem si reči, da bom umrla kot gnila osebnost z izgovorom, da je svet grd. V resnici sem pa to tudi jaz.
Simona daj ne sprenevedaj se prosim.
Stvari,ki jih pisariš obdelujejo mladostniki v fazi,ko se še iščejo ne pa ženske pri 30-ih.
Kar se identitete tiče pa z masko, ki si jo nadaneš, ko jo pač potrebuješ za normalno življenje nima zveze.
@lilalu:
Boh ti pomagi! Okej, zdaj šele štekam. Najstnica mi je prišla kokošjejado furat na blog. Se opravičujem. Samo malo sem se odvadila, ker se mojega bloga takele izogibajo, ker se vsaj zavedajo, da nima smisla. Ampak. Kaj čmo. Demokracija. Ti kar smetuj.
@lilalu:
Tvoj komentar sem izbrisala, ker je izključno infantilen, sovražen in užaljen. Tretja oseba si, ki sem ji zbrisala komentar ever. Prvi je bil nekdo, ki je spisal besedo AIDS stokrat, drugi pa, ki je napisal komentar brez vezanosi na besedilo, da je bil prejšnji večer pijan in bruhal. Nekaj takega.
Vse, kar zahtevam od komentatorjev je, da preberejo zapis in komentirajo kakor koli jim že paše zapis! Sodbe primitivcev, ki ne premorejo argumenta, so skrajno nezanimive. Tudi tukaj, kot pri naslednjem postu, si preberi še enkrat, kako sem definirala pojem maske. Odgovor na manipulacije si pa dobila. Kaj bi še rada?
V kolikor se ti zdijo moji blogi preneumni, se spokaj brat pametnejše. Žal sem tvoje ime zasledila pod trapastimi blogi in videla, kako dobro se tam počutiš. Mislim, da si zašla na prevelik zalogaj. Pucanja frustracij ti pa dovolila ne bom. Ni se treba strinjat, ampak bloge boš morala pa prebrat do konca in pozorno, preden se boš šla kritičarko. Tudi argument boš morala podat, sicer bo tvoj komentar romal, kamor spada. V smeti.
pravilno si storila.
njen komentar je bil neargumentiran in žaljiv. neosveščena je stopila klavnico, ljudje, ki vstopajo, nas za trenutek peljejo s seboj, doprinesejo svoj delež, kak košček tudi odlomijo in odnesejo. srečanja z njimi v prihodnosti,
nimajo kaj dosti skupnega s preteklostjo, niti s sedanjostjo.
so pesek v očeh, prah na strehi zapuščenega motela ob makadamski cesti v puščavo. še dobro, da smo pogosto izpostavljeni močnemu vetru, ki dodobra razpiha tvoje hodnike.
korak mimoidočega zapeljan med ruševine, ki so bile naše skupno znamenje 😉
vsak ima svojo masko
Zelo grdo je, da si zbrisala moj komentar na tvojo jezo! S tem si samo dokazala, da ne zmoreš predelati lastne jeze in jo pametno uporabiti v odgovoru s trdnimi argumenti!Moji argumenti so jasni tvoji pa ne zdržijo! In praviš, da pišem neumne bloge??? Daj,da ne počim od smeha.Smrt je neumna??? Sex,poezija vse kajne?Le Simonca piše in piše. Kaj pa piše Simonca?Navadno sranje brez repa in glave!Puhla in neotesana si v svoji narcisoidni luči le,da se tega žal niti ne zavedaš!
Bog s teboj in tvojim našopanim blogom!
nekateri bodo res potrebovali bogov nasvet
@lilalu:
Še vedno ne moreš štekat, a ne? Preprosto nisi sposobna niti enega komentarja prebrat, kaj šele bloga. Zato serijsko mečeš ven kozlarije, ki nimajo veze z vsebino. Tudi tokrat. Nikjer nisem napisala, da pišeš neumne bloge, ker pojma nimam, kateri je tvoj blog, saj ne komentiraš pod linkom in tvojega bloga sploh nisem niti iskala. Preberi še enkrat, kaj sem napisala.
Kar naprej ti lahko pišem samo, da preberi še enkrat to in ono, ker si totalno odsotna in površna, stresaš pa same dezinformacije, žaljivke, bes in komplekse.
Žal boš morala svoj minus vzet nase. Da nekomu rečeš, da piše ali dela navadno sranje, ni argument, draga moja. To so samo obkladanja s strani retardiranih. Argument je pojasnilo. Seveda pa ne more obstajat, če bereš tako površno, kot da si malo zmešan. Žal, to dokazuješ sama s svojimi komentarji.
@smukc:
Ja, nadaljnji komentar samo še dodatno dokazuje, kako prav sem naredila.
Sicer si pa napisal tokrat, uau, zelo poetično navdušujoč komentar!
@pets:
Vsak ima svoj greh. A se ga ne trudi vsak popravit.
@devil:
Hehehehe … Če se jih že devil ne usmili.
@nevenka:
Civilizacija je zgrajena na tem, da so zabiti in potrebni indoktrinirani v samopostrežni sistem prepričanj. Institucije, kot so religija in narod in kultura, učijo in potem vodijo um v vedenja, ki koristijo njim, medtem ko ne koristijo vedno posamezniku.
Kako je ta um oblikovan in kako to oblikovanje zgradi ‘realnostni balonček’ okoli njegove percepcije, je sociološki fenomen.
Civilizacija je zgrajena na potrebi, kar vsili kompromise, ki postanejo standardi obnašanja. Hipokrizija za moralnostjo in vljudnostjo zamaskira globlje človeške nagonske in psihološke predispozicije in ponuja tolažilno fasado varnosti in pripadanja.
Sedaj pa te dragi otrok prepuščam, da se valjaš v tvojem hinavstvu in zelo ‘objektivnem’ vrednotenju lastnega zdravja in globlje modrosti.
Smrt psihopatom, svoboda superegu.
@Ana:
Avtentičen probavam biti samo sam sebi. Ta proces še traja.
Moj edini cilj v življenju je: Poznaj samega sebe!
To ne pomeni, da priznaš, da smrčiš ali lažeš od časa do časa, ali pa da si včasih len.
Poznaj samega sebe pomeni, da se spustiš v jedro svojega notranjosti in vidiš kaj si, če sploh kaj, in da vidiš izvor tvojih dejanj in motive tvojih poti ter mitologijo, s katero vse to prikriješ (kot npr: ljubezen, sočutje, obzirnost, itd…).
@Marija:
Rad polivam z vrelo vodo. Tako kot veliko ljudi muhi odtrga eno krilo in se zabava, ko se le-ta vrti v krogu.
Odkritost očvrsti odnos samo takrat, ko se odprto deli nekaj za kar se drugi že strinja.
Odkritost vodi do veze takrat, ko je usmerjeno proti nekomu, ki je podoben tebi ali razmišlja na podoben način ali pa deli podobne življenjske izkušnje.
Ko zaradi odkritosti drugi izgubi obraz ali pa so njegova prepričanja ali presoje postavljene pod vprašaj, potem to rezultira v soočenju in mržnji.
In ravno zato so vse človeške interakcije v osnovi vodene s hipokrizijo.
Oblečemo se v maske in postanemo uspešni pri izpolnjevanju želja.
Zadušimo delčke v nas, ki bodo užalili ali za katere se bojimo, da nas bodo izolirali iz družbe.
In ko ta zadušitev traja dovolj dolgo ali če se začne dovolj zgodaj, preden se um zave svojega popolnega karakterja, potem dejansko začnemo verjeti, da je vloga, ki jo igramo na družbeni stopnji, naš dejanski, originalen, čisti jaz.
safir ljepse se nebi mogel izrazit se obstajajo normalni ljudje
@Simona:
In to večino ljudi vodi v dilemo a ne?
Ali tvegamo prijateljstvo in vse kar od njega dobimo – ker so vse, je vse, zveze osnovane na pravilih trga, dajati in vzeti – ali ohranimo iluzijo čistosti in odkritosti s tem, da povemo kaj imamo v mislih ali raje delno, skrbno in cenzurirano povemo kaj imamo v mislih in s tem utrdimo bolj intimno povezavo – ali pa enostavno igramo in se rešimo borbe in dvoma s tem, da enostavno pustimo, da verjame kar pač verjame, glede nato, da nas to niti ne rani niti nam direktno ne koristi in glede na to, da te ne more obtožiti, da si mu lagal, ker si se samo strinjal z njim, presoja pa itak ne more biti skenirana za odkritost?
Enkrat sem imel en tak primer z enim prijateljem in z njegovimi lahkomiselnostmi v poskusih, da se prebije v zabavniško industrijo.
Leta nazaj je bil v fazi ‘pisanja glasbe’ – to je bilo pred njegovo fazo ‘pisanja scenarijev’ – in ko sem bil pri njemu me je vedno silil, da poslušam njegove najnovejše stvaritve.
Nekaj od tega je bilo povprečnega, večina pa samo neko techno sranje.
Večino časa nisem ničesar rekel.
V redkih primerih, ko me je vprašal za mnenje sem z vozljem v grulu rekel “Zanimiva stvar” ali “Dobro je.”, pri čemer nikoli nisem podrobno razlagal niti kazal emocij, ker sem slab igralec.
Od časa do časa sem bil soočen z moralno dilemo, da bi mu rekel kaj sem si resnično mislim in da bi ga poskušal odvrniti od tratenja denarja.
V tem trenutku je porabil že preko 20.000€ na njegovo ‘kariero’ in to je posledično rezultiralo na njegovem trenutne bankrotu z 40.000€ dolga.
Glede na njegov tudi zelo občutljiv ego in naivni karakter sem se odločil, da bom tiho in da uživam v njegovih lahkomiselnostih.
Ampak stvar pri meni je, da ne morem biti tiho. Torej je bilo neizogibno, da so mi med 10 letnim prijateljstvom, nekatera moja mnenja ušla. Vsak, ki pozna splošno naravo mojih stališč do življenje in kulture se strinja, da niso najbolj atraktivne sanjačem in romantikom.
In ta prijatelj je bil sanjač in romantik, kljub njegovi inteligenci. Še prizanal je, da živi v svojem svetu in da mu tako paše. Ampak potem za svoje neuspehe in razočaranja krivi druge in nikoli svojo škilasto perspektivo.
S časoma je to povzročilo razdor med nama. Sedaj se raje druži z njim podobnimi, izgubljenimi v svojih upih in pretiraranih pričakovanjih.
Je to preferirano stanje?
Odvisno od cene in posledic.
In sedaj se sprašujem, iz čisto samokoristne perspektive: “Ali bi bilo bolje, če bi nadaljeval z igranjem v njegovi ‘realnost’, ali je bilo bolje, da sem mu povedal kar si mislim?”
@beatnik:
“…je Satir negativno pokritiziral kot maske…”
Jaz nisem ničesar kritiziral. Še manj pa negativno, ki je spet tak čisto subjektivni izraz. Kritiko sem dal nekaterim komentatorjem in to so bili samo primeri. Niso bili v smislu prav/narobe, kvečjemu v smislu zavedno/nezavedno. Mi je pa čisto jasno, da so maske potrebne, ker drugače se ljudje sploh ne bi tolerirali med sabo.
Povej človeku kar si želi verjeti da je resnično in ljubil te bo. Povej mu nekaj kar je v nasprotju z njegovo perspektivo o realnosti in si se nastavil, da boš pregnan in odstranjen kot rakasta celica.
@ satir: na momente imam občutek, da se prerekamo okrog kozlovske sence. Veliko prahu se je dvignilo zaradi slabe definicije maske (kar seveda ni Simonina krivda, ampak čisto logična posledica vsakega prenesenega pomena). Po drugi strani se mi zdita vrela voda in muha brez krila popolnoma enoznačno definirana. In da ne bom več odkrivala tople vode, navajam en primer iz mojega življenja, ti pa oceni, kdo je zdaj na slabšem:
sedimo v baru in se gremo krog resnice (kako naključje, ko govorimo o odkritosti!). Med drugim izvem, da poleg mene sedi 27 letni devičnik z ideali v smislu suha, blond in pametna. Ko se prazna flaša z dulcem spet obrne proti njemu, ga nekdo vpraša, kaj bi naredil, če bi lahko seksal (kar si človek sicer močno želi op. p.) recimo z mano, ki recimo ne zadoščam dvem od teh kriterijev. In tip odgovori: “Mižal bi.”
Jaz umrem od smeha, on pa medtem poudarja, kako je odkritost pomembna. Kdo je zdaj tu muha brez krila in kdo je poparjen? Jaz, ker sem zvedela, da gospod Neizkušenovisokoidealni casanova ne bi prenesel pogleda name in bom zdaj na drevesu 14 dni skupaj jokala? Ali on, ki bo s takimi izjavami čez nekaj let tako zafrustriran (katera normalna ženska bi po takem še karkoli pričakovala), da bodo morali na wiktionaryu poleg frustrated objaviti njegovo slikco??
@satir:
Moje mnenje je precej preprosto. Ne tvegamo prijateljstva, ker sploh ni obstajalo. Kaj čes s prijateljem, ki te sili, da mu lažeš v zvezi z mnenjem o neki zadevi, s katero te gnjavi kot prijatelja? Takih frendov jaz sploh ne maram imeti. To so zame mimobežno znanci, s katerimi grem mogoče na drink kdaj pa kdaj v družbi tako malo za na hahahaha. Saj direktnost ne pomeni nujno nesramnost in zaničevalnost, poveš samo tako, kot misliš, mogoče dodaš kakšen predlog. In prijatelj, ki bi me zaradi tega zapustil in se raje družil s sebi enakimi … in to celo navkljub dejstvu, da je očitno sam na izgubi (kakršni koli že). No, tak očitno sploh ni bil moj prijatelj, saj me z lahkoto vrže stran. Imel me je samo za krajšanje časa. Še dobro, da sem se ga znebila.
Jaz imam hujši primer, ki je delovne narave. Da me je zaradi določenih nestrinjanj nekdo zbrcal z nekega položaja na primer. To so pa že bolj zoprne bitke, pri katerih je treba bit vztrajen in preudaren. Nikakor pa pustit. In kar je najpomembneje. Nekje zgubiš, ampak ravno zaradi tega, kar pokažeš, nekje drugje dvojno dobiš.
In spet … maska v imenu tolerance zame ni maska (replika beatniku), razen če se prisiljuješ v nekaj zavoljo koristi na račun drugega. To, da se ne userjem kar ob mizi neke gostilne na večerji, zame ni maska, ker se skrivam po sekretih. Ampak samo izkaz spoštovanja do drugih, kakršnega želim in pričakujem do sebe. In do sebe pričakujem med drugim tudi iskrenost, zato sem jo dolžna nudit. V kolikor pa nekdo pričakuje od mene raje neiskrenost, ker ni na nivoju, da bi bil sposoben upravljat z njo pri sebi, ne more bit del moje intimnejše družbe. In je treba to razjasnit takoj, da se ne matramo brez potrebe in sprostimo prostor za sebi primernejše sopotnike. Seveda vse to ne pomeni, da kar povprek razlagam vsem, kaj si mislim, tudi če me nihče ne prosi za to ali kakor koli podaja možnost, da bi bilo moje mnenje zanj pomembno, igralo kakšno vlogo. Seveda ne … Oglasiš se tam, kjer se ti zdi pomembno.
@Marija:
In ironija usode je ravno v tem, da sem želela s tem blogom definirat pojem maske skozi svojo perspektivo funkconalne uporabe tega izraza, da bi zabrisala nepotrebno kozlovanje, ki se je že odvilo na drugem terenu. In padla je še megla … hehehehe …
Očitno je crknjena razpravica spet oživela, tako da dodajam samo še to:
Satir, lahko navedem podoben primer, le da sem bil jaz tisti, ki je bil odkrit. Tako sem prijatelju, ki se je spuščal v nek projekt, povedal, da dvomim v njegov uspeh (to je bilo moje iskreno mnenje) in naj se tega raje ne loti, če pa, mu pa želim veliko sreče. Drugi kolegi, ki so prav tako dvomili vanj, so ga brez pomislekov vzpodbujali (in se nekateri naslajali ob njegovem potencialnem neuspehu). Na koncu je prijatelj vse presenetil in s projektom uspel. Seveda so bili vsi entuzijasti deležni zahval (dali so mu elana, potrdilo, da je njegova vizija uresničljiva itd), jaz, skeptik, pa grdih pogledov in obtožb, da sem zavisten in privoščljiv. Ni dober feeling. Bolj kot to, da je “prijatelj” menil, da mu privoščim slabo zgolj zaradi tega, ker sem izrazil dvom, sem se zamislil nad tem, kako velik vpliv imamo ljudje na drugega. Kaj bi bilo, če bi bili vsi ljudje okrog njega takrat iskreni in izrazili dvome vanj in njegove sposobnosti? Mogoče bi izgubil voljo, se projekta ne bi lotil in posledično ne uspel. Kdo ve.
Še bolj intenziven je takšen vpliv pri otrocih, ki še niso izoblikovane osebnosti in so bolj dojemljivi za mnenja avtoritete. Simona in Neshos, delno se z vama strinjam, pretiravati in otroku vlivati vero, da bo enkrat postal predsednik, novi Pete Sampras ali Pogorelić res ni treba. Linija je tanka. Vendar sam dvom v otrokove sposobnosti še ne pomeni prepričanja v to, da otrok ne bo uspel. Pogostost, intenzivnost in upravičenost dvoumljenja je pri različnih ljudeh različna. Mati, ki je po svoji naravi in sili izkušenj pesimistka, ki nenehno dvomi v sposobnosti lastnega otroka in vestno tepta njegove sanje, mu sigurno ne bo dala dobre popotnice v življenje. Sprejemanje in prilagajanje realnosti? A so starši tisti, ki lahko ocenijo, kaj je realno za njihove otroke? Naj bi bili, ja. Samo bodimo iskreni, ni vedno tako. Recimo starši, ki izvirajo iz zacementirane socialistične povprečnosti ali zadogmatizirane krščanske skromnosti in ponižnosti bodo večkrat kakšno otrokovo ambicijo v čast svojih vrednot in prepričanj enostavno zatrli. Dvom se lahko manifestira na različne načine in razlika je med “verjamemo vate, če boš priden, ti lahko uspe” in “raje se loti česa drugega, tu ne boš uspel”. Dvom je pač le dvom in še vedno obstaja verjetnost. In riziko, da se bo ta “white lie-manipulacija” na koncu izjalovila, seveda obstaja, vendar če pomeni, da se bo otrok razvil v nekoga z zdravo samopodobo in morda uspel v realizaciji svojih sanj, ga odtehta. Moja sestra, nezadovoljna s svojo službo, še danes zameri staršem (ti zmeraj igrajo na karto sigurnosti), ki so jo s svojimi dvomi v njene sposobnosti posredno prisilili, da se ni vpisala na želeno fakuteto, ki bi jo po mojem mnenju z lahkoto naredila.
Jaz slovim kot oseba, ki je neposredna. Je pa res, da se zadnje čase trudim, da najprej premislim, kakšne posledice bo ta neposrednost imela, ali bo za koga koristna ali pa bo le služila podzavestnemu hranjenju mojega ega. Posledično jo skušam pravilno dozirat. Seveda mi ne uspe vedno.
beatnik, i’ll marry u
(satir pa bo moj ljubimec – toliko o ljubicah hehe) …Simona brez zamere, zaj sem to na brzino preštudirala, malo povezala teme, malo vsebino komentarjev in dotičnih…bi šlo!
šala, šala 😉
p.s.: spremljam te komentarje, pa zgleda, da še obstaja upanje za dobro družbo, ki bo ustvarjala pozitivne spremembe in dogajanja v tem stoletju 🙂
p.s.: smo v času ko je treba čim več pojasnjevat, razkrivat, ugotavljat, problematizirat…ni kaj, ni več ene ali dveh resnic, definicij…neskončno mnogo jih je, klasične predstave so že passe. zato toliko trenj, ker lahko sedaj vsak glasno in jasno pove svoje stališče, sploh na podlagi vedno večih pisanih izkušenj.
Maska ‘vamo, Maska tamo…od človekovega karakterja, izoblikovane osebnosti je odvisno na kakšen način jo bo koristil. vse je za nekaj dobro, ko pride do izkoriščanja pa rata zadeva žal grenka.
ps.: Moja mama, ki je po svoji naravi in sili izkušenj optimistka, ki je nenehno verjela v moje gibalno-glasbene sposobnosti, jih je v pravem obdobju spregledala in vzpodbujala, toda ne silovito. Žal mi je, da ni name še mičkeno bolj pritisnila (in bi danes morda bila profesionalna violinistka) – pa recimo tu ni bilo vprašanje dvoma…
Poleg tega bi naj starš usmeril otroka v tisto področje, za katerega kaže prve znake talenta…torej ga lahko upravičeno zelo vzpodbuja, ne vbija pa mu npr. občutka tekmovalnosti.
“Novi P Sampras” je pač pogojeno vzpodbujanje/vlivanje vere z zunanjo motivacijo, pomembna je najbolj notranja, torej da mu prisvoji pravo mero samozavesti, vere v sebe in da ga navduši brez prisile.
ana kaj ti sama sabo tekmujes
jaz bi dodala samo še to, da se velikokrat “pregrešimo” in nekomu pametujemo kako naj bi živel svoje življenje, katere projekte naj bi delal, glede ljubezni etc. pa vendar vsak čuti in pozna samo svojo pot. Ko mi je prijateljica govorila o svoji novi ljubezni, sem ji želela reči, ej tepka, naivna si, izkorišča te …..vendar bi s tem obarvala njeno izkušnjo s svojimi pogledi. Tipa ne poznam, torej bi mu s svojim “odkritim” mnenjem lahko naredila totalno krivico. Lahko, da projeciram, lahko, da sama nisem več zmožna občutiti tako nedložne zaljubljenosti, lahko sem morda celo kanček ljubosumna (uf nova ljubav -kako slastno;-)). Še več, s tem ko ji povem, da dvomim v zaljubljenost njenega novega tipčka, dvomim vanjo. Dvomim, da ji je uspelo nekoga omrežiti s čari svoji ženskosti, hmmm medtem ko roko na srce, v svojo pri morda ravno tako “fantasitičnih” zgodbah nisem dvomila. In ponavadi se je izkazalo za pozitivno, da nisem dvomila, pa čeravno se je na koncu kdaj izteklo v farso. V farso, ki sem jo v tem določenem trenutku potrebovala-da me je popeljala do novih izkušenj in večje osebnostne trdnosti. Zato dragi moji, moramo biti precej previdni glede naših velecenjenih mišljenj, ker lahko na njihovem sprejemniku povzročimo samo motnje. Pa čeprav mu morda želimo samo dobro.
petsy – to je vprašanje za milijonara? če je, pol odgovorim. sicer pa si sam posluži…ne bi dobil pojasnila, kakršnega si želiš slišat.
ana saj nemores vedet kaj bi jaz hotel slisat pol bi ja bila jasnovidec
nisem trdila, da vem. bilo kaj od a, b ali c si želiš slišat, ne bi bilo zadovoljivo. to pa vem zagotovo. tak da…z veseljem bi ti odg, če bi me vprašal ob tej uri kaj bo konkretnega….recimo: ana, pir al vino? si zrela? verna? 😉 …ampak je že prepozno.
p.s.: ne verjemi v jasnovidce. nikoli niso obstajali.
@ Simona: megla je res padla… Mogoče se jaz zato ne znajdem najbolje tu vmes, sama imam rajši jasno definirane pojme. Mogoče profesionalna deformacija. :grin:. Sicer pa… misliš, da si namen dosegla?
ja ana pol se pa lahka za jutri zmenima morda si ti tista raketa ampak mislim da nisi nisi moj karakter ker imas taksne komentarje da bi se lahko morda kasnega prijatekja zraven povabu pa nebi imela nic proti morda v drugem zivotu
nisem mislila na povabilo.huh. tak pa se ne ponujam. vprašanje je bilo kr tak, dečko… za enoličn odg brez velikih ozadij.
karakter pa je zagonetna reč… me veseli, da si prodoren analitičar in pronicljiv bralec. za tvoja spoznanja zadovoljivo. posrečeno.
petsy – ne verjamem v posmrtno.gotova priča.
uh, satir, šele zaj vidim odg na moje vpr tebi. hvala, hvala.
tvoj cilj je povsem smiseln.
upam, da nas čim več tako deluje…da osebnostno napredujemo.
@beatnik:
Hehehehe … dobra in poučna štorija. Saj sočustvujem, ampak komično je pa še vseeno, tako po Woody Allenovsko.
Se strinjam o zatiranju, prepričevanju itd. Saj dogme so vedno maske in zatiranje spoznanj in empatije.
Ampak … še vedno menim, da ni nič narobe, da si mislil, kar si mislil in to tudi izrazil. Narobe je kvečjem to lahko, da nisi pustil hkrati prostora za dober razplet in vseeno zaželel prijatelju najboljše. Je že res, da kroži vraža, kako pozitivno mišljenje gore premika. Pa vendar … se strinjam z Marušičem, ko je nekoč izjavil, da ima veliko njegovih pacientov problem zaradi neutemeljenega pozitivnega mišljenja, ki je postalo nekako trend in se vanj zatekajo kot v iluzije. Treba je bit pač vmes. Namreč dejstvo je, da se v resnici stvari razvijajo različno. Kdaj si rečemo, da je neka zadeva uspela, ker smo verjeli vanjo, spet drugič, ko nekaj ne uspe, čeprav smo verjel, si rečemo “šit!” in po potrebi pozabimo na flance o pozitivnih vibracijah. Osebno vidim bolj tako … da je razplet neverjetno odvisen od okoliščin, ki obstajajo in ki še prihajajo, prihajajočih ne moremo nujno predvidet. Tukaj se začne pojem usode. Kar pa ne pomeni, da je slabo, da sploh predvidevamo … Jaz sem imela na primer tudi obratno zgodbo od tvoje. Ko sem bila v tebi enakem položaju, medtem ko so vsi trepljali in spodbujali, potem se je odvila moja verzija in po zameri prijateljice sem bila na koncu samo jaz tista, h kateri se je naslonila, ko se je moralo popravljat ruševine. Je pa res, da sem pustila odprt prostor. Skratka, absolutno sem dala besedo, da sem na voljo, da ji želim dobro, da …, ampak v tistem trenutku pač menim, da obstaja veliko možnosti za slab razplet. Če smo zreli, potem lahko na široko in kompleksno komuniciramo, sicer se gremo pa tekmovat, kdo bo zadel na loteriji glavno nagrado imeti prav ali izgubiti prav … hehehe … To se v imenu prijateljstev rado dogaja in meni se ne ljubi. Več.
@Vanja:
Saj … mnenje izraziš, hkrati pa še vedno lahko naklonjenost, podporo, upanje in nasvet, da bo vse v redu. Meni na primer se je že zgodilo, da so bili vsi tiho ali pa me blazno razumeli in me iz oči v oči podpirali, izven moje prisotnosti pa delovali negativno … pa mi niso dali niti v vednost. To je katastrofa. Imam raje, da se mi pove in seveda, hkrati, če gre za prijatelja, vseeno želim čutit podporo, naklonjenost. V dobrem in v zlu jaz tako razumem in ne tako, kot radi interpretirajo nekateri, da se pač prenaša karšno koli svinjanje … he, he … Ljudje, se mi zdi, smo tako šibki v komunikaciji. Slovenci še posebej. Žal.
@Marija:
Želela sem doseči to, da bi se pojem sprejel kot v štartu definiran, ker se tako tudi jaz bolje znajdem oziroma se mi zdi olajšan dialog na vsebinskih temeljih. To mene veseli še posebej, ker imam v familiji enega frika, ki je obseden z razpravami o pravih, nepravih izrazih in njihovih neštetih perspektivah … grrrrr … uporabnost pa seveda praviloma obvisi na začetku sfere relativnosti, kar mi spusti še mozolj na tretjem očesu.
No, ampak okej … V vsakem primeru se mi pa zdi, da je namen dosežen. Pokazalo se je pač še nekaj drugega. Da je problemček pravzaprav lahko problem. To je Prednost bloga, da ga soustvarjajo komentatorji in se tako pokaže kompleksnejša slika podane vsebine, kot jo lahko doživljajo bralci. Pekel bloga v tem istem smislu pa je lahko za avtorja … hahahaha … ki si ob tem kdaj pogrize nohte od jeze, ker na primer ni dosegel namena, ki ga je hotel sprožit. Če bi bila Gradišnik, bi pobesnelo zaklenila možnost komentiranja in se opeharila za oomembe vreden poduk, da nisem sama na svetu pač, bralci pa moji kloni, ki sem jih ustvarila.
Bralci smo kloni? Zakaj? Zaradi strinjanja in parafraziranja že povedanega?
Če sem prav razumela te klone, ne vidim v tem nič spornega. Ne pišemo vsi enako dobro in enako prodorno. Nekateri so dovolj samozavestni in podmazani za dialog, nekateri rastejo/rastemo v drugačnem ponavljanju že povedanega, da bomo naslednjič mogoče znali po svoje. Meni se to ne zdi tako peklensko. 🙂
Saj Simona je samo rekla, da ne želi klonov.
in da nismo kloni.
Sploh so take razprave pogosto brezplodne, ker se zelo hitro pojavijo razpoke v enotnosti terminologije, nakar navalijo še drugačna tolmačenja, relativiziranja in pretiravanja za namen dokazovanja “svojega prav”.
No, priznam – za zapis gornje objave bi si lahko nadel masko strinjanja ali nestrinjanja. Pa sem raje nadel masko distančnico. Ups – distanca je izginila 🙂
@Marija:
No, saj ti je že Vanja pojasnila. Narobe si razumela. Megla se še kar gosti … hehehehe …
@Si. R.:
Ta Si. R. ne pomeni, da si Simona Rebolj, a ne? … hehehe …
Ja, kar dobro si povzel, kako to gre, ja … no, čeprav vmes se pa vseeno kaj zmenimo, čeprav nekaj tretjega …
Ups, ja.
@Simona: ko dovolj dolgo hodiš po megli, se je navadiš in tipaš za morebitnimi objekti tudi tam, kjer jih ni. Sicer pa: narobe sem razumela tvojo sintakso. Nevermind.
Ne vem, zakaj naj bi bile takšne debate brezplodne, meni je bila ta o neposrednosti (in s tem v povezavi z maskami) kar zanimiva, polna vzponov in padcev, še ena kokoš se je vmes oglasila in komentar je bil pobrisan… Če pride do nesporazumov v komunikaciji, se jih pač reši in marš dalje. Meni so takšni debatni blogi vsekakor bolj zanimivi od tistih, kjer je komentar sestavljen iz par besed (car, lol, itd) ali spemanja, zlasti, če v debatah sodelujejo odlični komentatorji, ki znajo dobro podat in argumentirat svoja stališča, jih podkrepit s svojimi izkušnjami…in na tem blogu jih je kar nekaj (od Vanje, Satira, Neshosa in ostalih).
Ana: A kar omožila bi me? Samo, jst sm bolj material za ljubčka kot pa moža, hehe.
Filmi, ki vključujejo motiv prevare…huh, kaj pa Breaking and Entering? Pa Little Children? Men sta všeč.
@beatnik:
Imaš popolnoma prav. Saj to sem enako v poanti zapisala v komentarju Mariji. Kar se namenov tiče. To Si.R. jevo repliko sem razumela bolj v kontekstu osnovne permise. Ampak, kot sem dodala, se vmes zgodi marsikaj “tretjega” in ja, vzponi, padci in celo pobrisan komentar … hehehehehe … Tako da razprava ni brezplodna, se strinjam s tabo, brezplodna je samo, kar se tiče same terminologije, v kolikor bi hotel, da je že v štartu brez razpok. V smislu Marijinega vprašanja, ali sem dosegla namen. Skratka, nismo zbistrili definicije in jo vzpostavili, ker je to nemogoče. Ugotovila sem samo še, kako še bolj nemogoče je, kot sem si predstavljala. Smo pa razjasnili veliko stvari okrog in nekaj drugih zadev se je razjasnilo še samih. Na primer vpliv kokoši na družbeno stanje … hehehe …
Čeprav mi komplicirate življenje, sem ravno zaradi tega vesela, da na moj blog prihajate takovrstni komentatorji. Včasih gre razprava gladko, včasih ne, vedno se pa nekaj dogaja in ne zgolj spema za kratek čas. To podpišem. Raje ustvarjalno nestrinjanje kot neustvarjalno kimanje.
Beatnik: se da kompenzirat. dandanes vse
Kaj pa bolj konkretna vprašanja – kakšne maske uporabljate sami? Kdaj jih odvržete?
Sam sem se zalotil celo, da sam sebi pred seboj kdaj pa kdaj nadenem masko, to ali ono, da vidim, kako bi se obneslo.
In potem pred ogledalom sprašujem: “Are you talking to me?!”
@Si.R.:
Jaz imam bolj zanimivo in provokativno igro na zalogi. Da snameš masko, če se ti podvaljuje, se pogledaš v ogledalo in rečeš, uau, a to se dogaja, če sem jaz jaz. In potem preizkušaš, koliko si močen, da vztrajaš in zdržiš v svojem. Preverjaš, koliko pridobiš. Kaj izgubiš in kaj pridobiš. Potem tehtaš, koliko se splača in na kakšen način zadeve potekajo. Počasi spoznavaš, kdo si in kje je tvoje pravo mesto. Razburljiv scenarij, ti garantiram. Če si upaš, da te potegne vase, se ti zdi življenje kar naenkrat presenetljivo magično. Za razliko od klasičnih igric in pričakovanih mimohodov, ki dolgočasijo premosorazmerno z vzponom inteligence, v kolikor je je kaj na zalogi … hehe …
@Simona:
Ne me strašit, si prav ne upam predstavljati, kaj točno bi videl v špeglu, ko odstranim ves svoj make-up (ok, najraje se zazrem v oči, ko iščem tisto pristnost – še en stereotip, vem). V bistvu ne vem, če sem pripravljen ta konglomerat rahle načitanosti, sorazmerne zahojenosti, varnostne odljudnosti in nerazumljive prijaznosti opisovati takole na javno. Ups :).
Kaj pa ti?
beatnik bolj ljubimec kot mož? Jaz si te pa predstavljam poročenega-moža in ljubimca hkrati, eni sami ženski. Definitivno srečnici! 😉
@Si.R.:
Jaz jo opisujem, tudi skozi bloge. Zanimivo je, da na te zadeve, ki tebe tako strašijo, ljudje itak niso pozorni na tak način. Zakaj bi bili? In zakaj bi se bala? Nekateri se mučijo z maskami, da bi dosegli nekaj prepričljivega (kar je nemogoče že v samem paradoksu želje), hkrati pa nosijo še težo strahu, kaj bi se zgodilo, če bi jih kdo prebral. Meni je laže. Boli me kurac, kaj se zgodi. Torej gre za moj dobitek sami s seboj. Hkrati me je pa še strah mnogo manj. Enako sem namreč sprejeta z maskami kot brez. Samo da je velikanska razlika v občutku in rezultatih. Lahko prenesem svoj poraz, ker je res moj in noro me veseli uspeh, ker je res moj. Bolj ko je moj, bolj je dober. In tudi poraz ni poraz, ker je moj. Rezultat uspeha zavoljo maske se spodbija v težavnosti identifikacije z rezultatom, poleg vsega pa je strah posledica zavedanja, da maska bolj razgalja slej ko prej od pristnosti. Maska ne more dokazovat drugega kot neljubezni do sebe, kar je nujno onesrečevanje. Jaz se pa vedno bolj ljubim in vedno manj ljubim svet. Ne želim si več obratnega rezultiranja … hehehe …
Ja, saj. Ko človek odvrže maske in se neha odzivati na maske drugih tako, kot naj bi se, lahko postane (v očeh drugih), kot pravijo, ljudomrznež, cinik, kolerik, nepriljudnež, odljudnež, nadutež, površnež, ocenjevalec, ‘hoh’, večvrednostni zakompleksanec.
No, ja, same negativne sem naštel.
Zdi se mi, da so maske že tisto, ko si do drugih vljuden tudi, če si res slabe volje in si želiš, da ne bi rinili vate in te skušali razveseliti (po možnosti s kakšnimi puhlicami). Ali se motim?
Zgolj iztočnica za razmišljanje (moje).
Všeč so mi tvoji odgovori.
@Si.R.:
Jahahaha … res si naštel same negativne, se pa absolutno strinjam, da so prave. Točno take odzive si prislužiš. Ampak hkrati zavidanje za drznost, za držo, za samozavest, za suverenost, osvobojenost. Pri takih ljudeh je tudi z lahkoto opazit, da imajo hkrati z negativnim odzivom večine tudi zelo privržene prijatelje, ki znajo povedat, da gre za zelo subtilnega, iskrenega in dobrega človeka, ki je zanimiv in sploh in oh. Skratka, ravno te osebe imajo v svojem življenjepisu zelo dobre prijatelje, ki pa jih je malo, ampak so močni. Ker pri tovrstnih cinikih odpadejo hitro vsi površneži, prislinjenci, hinavčki, sprenevedavci, ker se ga bojijo in niso radi v taki družbi. Valda … Ampak od daleč tuhtajo, kje bi se skrivala cinikova šibka točka in od kod taka suverenost, magari za ceno večje osamljenosti.
Ja, maska je sigurno že to, da si prijazen, ko si slabe volje. Ni pa nujno, da si zaradi slabe volje preprosto aroganten pezde. Lahko pač poveš, da si izredno slabe volje in če te lahko ne bi še dodatno gnjavili, dokler ne boš boljše … hehehe .. Če gre za ljudi, ki sipajo puhlice, da bi te razvedrili, se lahko umakneš z izjavo:”Danes nisem razpoložen za small talk.”
In ja, stopnja suverenosti se viša, kolikor se niža skrb, da boš ob družbo in s tem ob kakšne na videz dobre priložnosti, ker bodo pač nesuvereni hitro užaljeni, ker jim nisi na razpolago za vsako ceno. Ampak če pomislim nazaj … na vse družbe, ki sem jih prerešetala in kaj je ostalo, kaj se je izgubilo brez nekih omembe vrednih spominov ali rezultatov … lahko mirno rečem, da je biti cinik, kolerik, nepriljudnež itd. prav zabavno in predvsem veliko manj s časom in energijo potratno.
Ko sem neke noči v nabitem lokalu opazila, da se spet ne zabavam, sem prerešetala v glavi, kdaj sem se, zaboga, zabavala in kdaj ne. Ugotovila sem, da je bilo vedno najboljše takrat, ko se je nekaj razvilo spontano, brez načrta in da sem vedno srečala prave ljudi naključno v napolpraznem lokalu, kr nekje. Skratka, množica mi ni nikoli dala dobre ponudbe. Večja ko je ponudba, slabša je izbira. Bolj ko grabiš za stiki, se bojiš, da boš kaj zamudil, manj dobiš. Podobno se mi zdi na drugih področjih v lajfu. Življenje se najbolj skristalizira in ti pride naproti, ko se ti jebe, če nimaš ničesar več, hkrati pa si vedno bolj ti, zadovoljen s sabo in delujoč po svoje. Naproti ti pridejo ljudje, ki jih sicer ne bi znal opazit, izločit iz črede in ponudi se ti marsikaj bolj pravega, ker ti pristopajo bolj definirani posamezniki, z bolj definiranimi cilji, ker si tudi ti bolj definiran in jasen v tem, kar pričakuješ. Tako nekako opažam.
Simona,
dost romantike. Kdaj greva na kavo?
Tvojemu zapisu namreč nimam kaj dodati, pa če se še tako trudim. Zabeležila si neposredni izpisek mojih temeljnih misli in načel. Ne-tržensko osebno naravnanost, jedro osebnosti. Hard-core.
@Si.R.:
Kava, ni problema! Se zmeniva, ampak pod pogojem, da ne prekineva romantike … hehehe … Hardcore romantika!
Prov – moj romantični e-mail imaš …
Sayonara, S. (japonska maska)
Živjo! Meni je nekdo ukradel moj post in ga objavil na svojem blogu. Potem sem googlal še ostale in ugotovil, da ga je (delno) tudi tebi:
http://mettreaupropre.blogspot.com/2008/01/razkol.html
@doublemp:
Najlepša hvala za obvestilo. Nisem mogla verjet svojim očem. Dejansko mi je ukradel blog. Sem mislila najprej, da samo del v smislu kakšnega koščka, ampak ne, preprosto je prepisal drugo polovico mojega bloga. Kaj neki ima od tega?