Leto: 2007
Država: Slovenija, Nemčija
Jezik: slovenščina
Scenarij: Metod Pevec
Režija: Metod Pevec
Igrajo: Silva Čušin, Marko Kovačevik, Senad Bašić, Mediha Musliović,
Karin Komljanec, Tadej Troha, Ana Temeljotov …
Metod Pevec je že navdušil slovensko občinstvo z romantično dramo Pod njenim oknom, kjer je v glavni vlogi blestela Polona Juh. Slovenska različica Bridget Jones je za dušo ponudila več od komercialno popularne predhodnice s tipičimi težavami sodobne tridesetletnice.
Tokrat na velikem platnu gostuje ljubezenska drama Estrellita. Kot je značilno za slovenske filme, ki dobivajo priznanja v tujini, doma pa precej manj, je tudi Estrellita odromala po podobni poti.
Vsi celovečerni igrani filmi Metoda Pevca so se do zdaj ukvarjali z ženskim likom v ospredju, kar je za slovensko kinematografijo še dodatno poseben praznik, in vsi so podloženi z rahlo himničnim vzdušjem, ki se kaže tako v režijskem pristopu kot pri formi samih dialogov.
Dora Fabiani za začetek postane vdova. Ko si še niti ne oddahne od pogreba uspešnega violinista, se ji prilepi na pete deček Amir, ki trdi, da je z njenim pokojnim možem igral violino v neki beznici. Pravzaprav mu je predstavljal drugega očeta in edinega človeka, ki je globoko verjel v moč njegovega talenta. Dora se odloči nadaljevat s spodbujanjem dečkovega aduta. Niti ne toliko iz dobrotniškega vzgiba, prej zaradi lastne praznine, ki v njej zazeva po moževi smrti, prej zaradi ohlajenega odnosa s sinom in iz radovednosti, kakšno življenje je partner pravzaprav skrival pred njo. Ker Amir izvira iz revne bosanske družine, mu pokloni dragoceno violino v uporabo in se poveže z njegovimi starši. Amirju mora uspeti! Amirjev uspeh je priložnost za občutenje osebnega smisla vseh vpletenih na eni in na drugi strani. Priložnost za poravnavo občutkov krivde in porazov, ki se razkrivajo, ko se srečata dve družini z drugačnim načinom življenja, drugačnimi težavami in posledično drugačnimi pogledi na svet. Sprva se zadeve samo še bolj zakomplicirajo, a soočenje z navidezno drugačnostjo odpre vrata novim spoznanjem, pogledom in priložnostim.
Senadu Bašiću in Medihi Musliović uspeva z izjemnim igralskim doprinosom poganjat srce filma. Vlijeta mu dušo, strast in utrip. Tudi mladi makedonski igralec Marko Kovačevik učinkovito obarva svoja čustvena stanja. Na drugi strani Silva Čušin kot protagonistka Dora Fabiani, Karin Komljanec v vlogi nekdanje moževe ljubice in Tadej Troha v vlogi Dorinega sina uprizorijo kontrapunkt že kulturno determinirane hladne plati medalje po slovensko zatrtih strasti in emocij. Ko Dora Fabiani odkrije nekdanje moževo skrivno ljubezensko gnezdece, je bolj od vibratorja pod žimnico presenetljivo, čemu bi si sploh kdo omislil tako zamrznjen profil ljubice, kot jo uprizori Karin Komljanec. Nič presenetljivo pa ne izpade, da klenemu slovenskemu rosnemu mladeniču ob srečanju s precej starejšo bosansko materjo naraste libido do neobvladljivo visokih voltov, pri čemer se osebnega vstajenja od mrtvih boji in se ga temu primerno trudi tudi dosledno zakrivat pod plašč zgolj materialistično motivirane preračunljivosti.
Po prvi precej impresionistično naravnani tretjini filma se zgodba odvija vedno bolj intenzivno zgoščeno, prepletajo se duhoviti in močni čustveni prizori, in ne razočara z nepričakovanim epilogom. Liki Metoda Pevca nikoli niso samo črni ali beli, ampak se izkazujejo večplastno, kar lahko gledalca celo osebno prizadene ali celo razjezi. Temu primerne so tudi zaključne sporočilne note. Ko se je Duša v drami Pod njenim oknom odločala med dvema opcijama, ji je Metod Pevec ponudil še tretjo, tisto, ki ponuja odprte možnosti. Tudi tokrat je spet opozoril na nepomembnost principov in ideoloških predstav na križišču poti, ko je najpomembnejše tako očitno pred nosom, da se velikokrat ravno zato izmakne naši pozornosti.
ŠE POGLED V OZADJE …
Pri vrhunskem igralskem renomeju Silve Čušin smo se zlahka spraševali, zakaj ni bila v preteklosti bolje izkoriščena na velikem platnu. No, zdaj je priložnost upravičila. Vendar pa je Silva Čušin očitno manj primerna za propagandno plat medalje. Ne vem, če je prva igralka, ki se je kot slavljenka na podelitvi Borštnikovega prstana odrekla govoru, brez dvoma pa ni tip ikone, ki bi skozi pojavljanje v medijih po zvezdniško pritegovala publiko na svojo stran. Raje je kar tiho. Kot da bi raje ostala doma. In tudi če se pojavi v oddaji Spet doma, radovedno občinstvo kaj več od kratkega pritrdilnega odgovora in zmigovanja z rameni s prijaznim nasmeškom na obrazu ne dobi. Kljub trudu voditelja, da bi jo premamil v klepet, izpadejo poskusi precej zaman. Zato sem z lahkoto pomislila, da so se ji filmski režiserji morda do zdaj raje izognili s tem razlogom, saj je uspeh filma vendarle precej odvisen tudi od propagandne plati medalje, h kateri največ pripomore ravno moč karizme ali simpatije nosilcev najvidnejših vlog.
Za slovensko publiko še posebej je tudi nenavadno posebno omenjanje ob predstavitvah Estrellite, da je bil sprva mišljen naslov Zakaj ste tako žalostni nocoj?. Že tako samomorilno stigmatiziran slovenski narod se takšnih “vabil” boji kot hudič križa. Povprečen Slovenec rajši pride na slabo veselico, kar ga morda celo napelje k samomorilnim mislim, ampak z vabilom depresivne konotacije pa tvegal pač zagotovo ne bo. Se strinjam z razlago režiserja, da lahko ravno na najboljših zabavah na koncu vzneseno pojemo žalostne pesmi. Res velikokrat že hudo nakresana vinceljubna druščina po polnoči na ves glas vrešči “Namesto koga roža cveti“, a na vabilu za fešto je bil zagotovo obljubljen veseli polka špas.
Na koncu moram omenit še najbolj bizarno potezo za možen blagajniški uspeh maloštevilne produkcije slovenskega filma. Trenutno se naenkrat vrtijo kar štirje slovenski filmi v naših kinematografih. Petelinji zajtrk, Estrellita, Tea in L … kot ljubezen. Potem pa spet mesece in mesece, morda več kot leto dni, ne bomo ugledali luči nobene domače filmske kreacije več. Ljudje, ki pač ne hodijo v kino vsak teden, ker morda niti nimajo časa, a si radi ogledajo tudi slovenski produkt, bodo zdaj žrebali, katerega si bodo ogledali in katerega pač zamudili na velikem platnu. Odlična poteza za spodbujanje ogledov redko pojavljajočega se slovenskega filma. Bravo! Edino Petelinji zajtrk se je uspel izognit nastali gneči v prvih mesecih predvajanja, ostali igrani celovečerci so se znašli v nemilosti medsebojnega konkuriranja povsem brez potrebe in zelo na škodo spodbujanja interesa domače publike k čimbolj številni podpori domačemu filmu. Bravo! Kdor koli že je odgovoren za takšen logistični kiks, mu čestitam! Sabotaža sigurno bolj ali manj uspeva.
A so ti mogoče znane kakšne številke glede gledanosti Estrellite v naših kinodvoranah?
Sicer sklepam, da je večja kot pri Instalaciji Ljubezni, a veliko manjša kot pri Petelinjem zajtrku.
Eno dokaj off-topic vprašanje. Kako to, da si se lotila recenzije šele zdaj, čeprav je bila premiera že kar lep čas nazaj? Saj si bila na njej 😉
Drugače se pa absolutno strinjam. Sabotaža nad sabotažami, čeprav se lahko L…kot ljubezen mirne duše izpusti, kar se mene tiče.
Res. A je to odkrivanje tople vode ali ima kakšen drug, pomembnejši namen…
@mgerencer: Estrellita je imela do 9. marca 10.231 obiskov v naših kinih.
@mgerencer:
Evo, spookymulder ti je dal točen podatek. Mislim tudi, da je zaenkrat drugi najbolj gledan film, za Petelinjim zajtrkom. Naj me Spooky popravi, če se motim.
@anubis:
Hehe … Hvala za off topic provokativno vprašanje. Estrellito sem že itak najbolj izpostavila v sklopu kategorije zapisov o 10. FSFju. Potem pa se je naknadno primerilo, da sem kasneje še nekaj malega sodelovala pri promociji in, odkrito povedano, nisem bila prepričana, če je higienično, da še posebej pišem o njem v smislu kritike. No, vseeno se nisem hotela odpovedat prispevku in takole tik pred iztekom predvajanja še malo poziva in obrobnih opazk, ki jih takoj po premieri itak ne bi mogla vključit, se mi zdijo pa kar pomembne.
Kar se ostalih filmov te sezone tiče, žal, je moje mnenje za Inštalacijo, Teo in L … kot ljubezen enako tvojemu, zato blogorecenzij z moje strani raje ne bo sploh … v imenu posebne naklonjenosti slovenski f. produkciji … hehe …
@b:
Saj razumem, da se komu kdaj kolcne, ampak res ne vem, kaj te zanima oziroma kaj si hotel povedat …
@spookymulder:
Torej … kako je pa kaj z ostalimi? Če ni skrivnost.
Lepa recenzija, tudi sama sem imela namen napisati refleksijo, toda čas največje vzhičenosti je minil, zdaj čakam stabilno ravnovesje. Nisem posebna ljubiteljica slovenskega filma, večino pogledam bolj iz državljanske dolžnosti kot iz želje. Z Estrellito je bilo drugače, popolnoma me je očarala.
Silva Čušin se mi zdi kot igralka perfektna (v mojem laičnem zaznavanju igralstva), predvsem zaradi njene preprostosti (pa to še zdaleč ne mislim negativno). Verjamem, da se ona dobro zaveda svoje nadpovprečnosti in elegance, je pa za razliko od ostalih, ki imajo eno ali obe lastnosti, zadovoljna z zavedanjem in ne potrebuje aplavdiranja v obliki simultanega regljanja žab iz mlake, ki mislijo, da so kiti v oceanu. Koliko predstav v Drami je bilo vredno videti zaradi nje…
In še nekaj off-topic:
zanima me, kaj si misliš o Odgrobadogroba? Morda si o tem že kje pisala, omenjam zgolj zato, ker je drugi (in po vtisu prvi) slovenski film novejšega datuma, ki me je popolnoma prevzel. In morda, če si imela tudi pred dvema letoma kaj stika s FSF-jem, si kaj slišala tudi o filmu Voda v očeh? Takrat je prejel Vesno za scenarij. Pred kratkim so ga vrteli tudi v Kinodvoru. Omenjam zgolj zato, ker ga je z minimalnimi sredstvi in nikakršno pomočjo slovenskega filmskega mainstreema, torej popolnoma laično, posnel moj znanec, Jože Baša. Ponavadi se jezimo na vse, kar je slabo in konstruktivno to tudi kritiziramo, potem nekateri pametujejo, da nič ne naredimo. No, on je pa en primerek človeka, ki je naredil ogromno. Taki meni vračajo vero v ljudi tudi potem, ko jo Zvezde pojejo sesujejo v nulo. 🙂
@Simona: Prav imaš, Estrellita je na drugem mestu po gledanosti med letošnjimi slovenskimi filmi. Ostali filmi, ki so bili (oziroma so še) v zadnjem času v kinu imajo naslednjo statistiko obiskov:
Petelinji zajtrk: 178.160 (do 9.3.)
Estrellita – pesem za domov: 10.231 (do 9.3.)
Instalacija ljubezni: 8.936 (do 2.1.)
L kot ljubezen: 4.350 (do 9.3.)
Tea: 1.611 (do 27.2.)*
*Pri filmu Tea je upoštevan samo “uradni” obisk v kinematografih, vendar je zaradi posebnih projekcij (po šolah itd.) številka zagotovo nekoliko večja.
Osebno sem bil sicer prepričan, da bo Estrellita zlezla vsaj do prve zlate role (25.000), vendar kot je bilo že ugotovljeno, so se slovenski filmi očitno “požrli” med sabo – zares nerazumna in neekonomična filmska sabotaža, ki dokazuje, da se moramo Slovenci očitno zares še veliko naučiti o filmsku distribuciji, ali pa da nekdo na odgovornem mestu zares zelo, zelo sovraži slovenski film?!?
@spookymulder ali @Simona
Škoda. Veliko premajhna številka za tak film.
Me zanima še nekaj. Zakaj je npr. v Koloseju Petelinji zajtrk na sporedu že dobrih 5-6 mesecev, medtem, ko so ostale slovenske filme, ki so se predvajali lani ali letos, iz prograna umaknili že po nekaj tednih.
A gre za kakšen poseben dogovor, med ustvarjalci filma in kinocentrom, ali pa enostavno Kolosej ne zavrže izdelka, ki prinaša denar, tako hitro? Ker je seveda gledanost filma do določene mere tudi odvisna od dostopnosti, torej časa predvajanja, bi seveda številka PZ bila manjša, če bi ga predvajali samo npr. 1 mesec …
No, mogoče pa je tako samo v Koloseju in je bilo drugje drugače…
@mgerencer
Kolikor poznam situacijo gre v prvi vrsti za ekonomski vidik, torej dokler je v kinodvoranah neko zadovoljivo število ljudi, bodo film obdržali in predvajali še naprej.
Petelinji zajtrk je bil tako npr. tudi po 18(!!!) tednih predvajanja z 2.524 prodanimi kartami (v 9 dvoranah) ob vikendu še vedno pri vrhu najbolj gledanih filmov, med tem ko je imela Estrellita prejšnji vikend (po 7 tednih predvajanja) 260 prodanih kart v 5 dvoranah.
@spookymulder:
Mogoče delaš pri kakšni distribuciji? Mogoče se pa poznava… 😉
meni osebno dosti bolj zanimiv kot petelinji zajtrk. vedno si ogledam vse slovenske filme že zato ker se mi zdi prav da poznam naše filme.
vedno se govori kako so slovenski filmi gledani vendar velik del obiska so učenci in dijaki ker imajo obvezen ogled.
@Marija:
Ja, Estrellita je res očarljiv film … mi je všeč oznaka, ki si jo uporabila … Silva Čušin je odlična igralka z izjemno karizmo na odru in vedno sem vesela, če je del igralske ekipe v predstavi, ki si jo nameravam ogledat. Tudi na filmu funkcionira dobro, vendar po mojem mnenju ne tako dobro kot na odru in v tem primeru ne tako efektivno kot bosanski duet.
Seveda razumem, da je človek preprosto tak, da ga zanima predvsem kreativna plat medalje svojega vpoklica, vendar je ravno pri filmu pač tako, da je velik procent gledanosti zelo odvisen od obvladovanja medijev igralcev, od “zvezdniškega” vtisa. Zato se režiser zlahka ustraši takšnega tipa igralca in izbere koga drugega, ki bo s svojim medijskim pristopom bolj učinkovito nagovoril ljudstvo. Pri Silvi Čušin, odkrito povedano, se mi je pa na trenutke zazdelo, da bi se lahko vsaj majčkeno bolj potrudila. Saj ni treba, da igra na vse možne adute koketiranja tipa Pia Zemljič, niti ni treba, da je klepetava Marjana Brecelj, vendar kakšen stavek v pogovorni oddaji bi pa že iz odnosa do lastne kreacije in filma v celoti lahko spackala ali pa vsaj odigrala … hehehe … Odgrobadogroba je zame najboljši film, ki se je zgodil v samostojni Sloveniji do zdaj. Preprosto mojstrovina, veliko močnejši in bolj dodalan od Kruh in mleko na primer. Takrat me na festivalu ni bilo in Voda v očeh si nisem še ogledala. Bom nadoknadila. Ker te nizkoproračunske verzije so me po vali Tu pa tam in Slepilo totalno razočarale, morda sem tudi zato Vodo v očeh kar poignorirala. Me pa zanima in bom nadoknadila.
@anubis:
A se mogoče midva poznava? … hehe …
@spookymulder:
Kot že veš, sem tudi jaz pričakovala 25 000 za Estrellito brez problema, ker je tudi na sploh zelo privlačen za publiko, čeprav ima veliko večjo težo od Petelinjega zajtrka ali Kajmaka … Ampak je vseeno zelo gledljiv tudi za preprosteje naravnano občinstvo, zato sem presenečena, da se je tako zataknilo. Nekaj je sigurno na omenjani sabotaži, nekaj pa tudi na sami reklami po mojem mnenju. Veliko ljudi me je na primer vprašalo, če film teži s klasično glasbo … hehe … pa če je zamorjen … In ne eno ne drugo ne drži, a je bilo velikokrat v takem slogu omenjano. Skratka, film je imel manj tistih klasičnih propagandnih adutov, ki vendarle vlečejo, tako na prvo žogo.
@Vrtavka … x3:
Dosti bolj zanimiv od Petelinjega zajtrka, čeprav gre itak za popolnoma drug tip filma, je brez dvoma in do zdaj še nisem srečala osebe, ki ne bi pripomnil kaj podobnega tebi.
Tale tvoja opomba o dijakih in obveznih ogledih je zelo zelo na mestu. In bi me podatki, koliko so polnili dvorane za kakšen slo film učenci pod okriljem šol kot obvezen ogled. In predvsem zakaj nek film ja, nek drug pa ne. Estrellita bi bila po mojem mnenju z več vidikov izredno dober izbor za dijake, tudi v kontekstu poučnosti, ampak je verjetno kraljeval Petelinji zajtrk. Sklepam.
@Simona:
Hm, kajpavem, osebno verjetno ne, si pa mogoče videla moje ime na koncu kakšnega filma, prevodi pa to… 🙂
Delam pa za par distributerjev, ja.
Estrellite si nisem uspela ogledati, še bom. Ogledala sem si Petelinji zajtrk (na piratski kopiji)in moj končni vtis je bil, da film ni nič boljši od Kajmaka. Na trenutke se zelo vleče, živcirala me je onanacija tipa “men bonding”-ker me ni preprišalo. Kr neki. Tudi glavni karakter (pozabila sem ime) naj bi bil simpatičen in ljub gledalcu, meni pa se je zdel povsem neprivlačen in vulgaren in nikakor nisem mogla povezati preobrata med modelovanjem za fuk v bordelu in metkom v čelo, ker naj bi tip z “malo šalo” oskrunil njegovo čisto ljubezen do Severine. Neprepričljivo v glavnem.
Da ne govorim, da me ni prepričal niti Piin ljubimec (res sem groooozna z imeni in datumi)-kdo bi za takšno stenično in bledokrvno bitje, ki ni bilo niti fizikaelc (z vsemi slastnimi atributi, ki fizikalcu pritičejo hahaha), niti intelektualec, sploh “riskiral” zakon, pa če je ta še tako slab. Kronično pomanjkanje seksi moških igralcev Sloveniji. In če je mladi Cavazza (uh verjetno narobe napisano)z izjemo pretankih ustnic,fizično privlačen, ima totalno pomanjkanje karizme, čutnosti in skrivnostnosti.Kar ga naredi dolgočasnega kot kakšnega manekena za brivsko peno.
Tako da over all mi Petelinji zajtrk niti ni bil boljši od Kajmaka. Kajmak se vsaj ni pretvarjal, da je nek globok oh in sploh film temveč je bil odkrito futer za mase, instant humor s prežvečenimi forami. In kakor mi je Tanjino igranje porazno, mi je Đurino dobro-tako da vsaj v tem aspektu nisem preveč trpela.
Drugače pa…. Kekec rules. Pa Sreča na vrvici tudi. Estrellito bom pa pogledala. Čeprav meni tudi Pevčev Pod njenim oknom ni bil preveč všeč…..No, ni se mi zdel slab film, še zdaleč se me pa ni dotaknil.
Glede Petelinjega zajtrka bi dodala še tole, da sem na nek način površna oboževalka Lainščka, čeprav si Simona že izrazila svoje menjen o njemu. Jaz pač padam na malce folklorne teme obarvane s cigani in naivnimi razburkanimi čustvi, poceni temperament, pubertetniško destruktivnost in poigravanjem z nostalgijo. Ker velikokrat dojemam in doživljam literaturo in film zelo čustveno in stavki tipa, Tito je bil lep kot golob pismnoša-pri meni najdejo hvaležno žrtev. OK tukaj je moja slaba točka, tako kot je moji babici Esmeralda ;-)Zakaj govorim o Lainščku….zato ker sem načelno fenica pa kljub temu Petelinji zajtrk pri meni ni dosegel moje G točke. Čeprav sem si film ogledala temu primerno “pripravljena.” torej mora biti s filmom nekaj fundamentlano narobe. Čeprav za slovenske razmere (se opravičujem zaradi podcenjevalnega tona-ni nameren) ni ravno zanič film, sem pa pričakovala veliko več. če si ga ne bi ogledala enostavno ne bi ničesar zamudila.
@anubis:
Aha …
@vanja:
Se strinjam. Saj tudi ni boljši od Kajmaka … je tam nekje. Morda se lahko pohvali z bolje dodelano poetiko, ki daje filmu neko bolj osebno specifično noto po vzoru starih dobrih slovenskih filmov, starega dobrega neslovenca Čapa … hehehe …
Lainšček v literaturi veliko bolje funkcionira, ker same štorije res niso nevemkaj, zato sem se jaz pritoževala. Ker dejansko ne vidim razloga, zakaj imajo njegove literarne predloge tak monopol na slo film, še posebej glede na to, da sta že dva poskusa propadla (Halgato, Mokuš). Oziroma menim, da je ta monopol pač podmizen kot vse pri nas.
Kar se tiče razpleta s Severino in strelom v glavo je to definitivno največji kolaps filma. Sam strel še niti ne, če prištejemo še vse jasne frustracije glavnega lika v večni tekmovalnosti z vaškim mafijozom, ampak sam del v zvezi s Severino, ki je ne razloči od neke cipe, pa tako za lase privlečen vrhunec zgodbe, da kar boli. Seveda gre za tisto vrsto poskusa klasičnega Lainščkovega moraliziranja, ki mi gre še posebej v nos, Slovenci pa ravno pri takih moralkah najbolj tripajo na prvo žogo (ja, ja, ja … fuk ni ljubezen, telo je samo telo, povprečen dedec ne loči stola od prometnega znaka, razen ko ljubi resnično žensko, ki zna pripravit pašteto … blablabla …). Ljubimec, se strinjam s tabo, je kvečjem klasičen ljubimec po slovensko … hehehe … Je bil pa vsaj seks kar lepo uprizorjen in posnet.
V zadnjem času je name še največji vtis naredila Fragma Mojce Kumerdej, kar se sloliterature tiče. Je zbirka kratkih zgodb. Sem bila prijetno presenečena. Priporočam. V podobnem slogu mi je bila enako všeč zbirka Made in Slovenia Aleša Čara … Lenart Zajc piše kot namazan. Sicer so njegove štorije bolj večni krik po mladosti in refleksija na odraslost, ki se primerja s pubertetnim obdobjem, ampak me gane in prepriča. Tudi slogovno se zna učinkovito poigravat. Priporočam Mustang. Vse troje so zelo berljive zadeve, ampak ne prazne ali neumne kot pisanje Dese Muck na primer, ki je sicer berljivo, a prozorno in prazno za popizdit.
Estrellito si pa res oglej. Mislim, da ti zna bit zelo zelo všeč. Je drugačen od Pod njenim oknom, bolj močen … ker si drznem predstavljat, zakaj ti Pod njenim oknom ni potegnil v svojem stereotipu in simpatičnosti tega Bridget Jones klišeja … hehe … Estrellita je nekaj čisto drugega. Tudi nekaj folklore po tvojem okusu se najde … hehe …
@Iztok:
Niti ne … na vsake toliko napišem pač kakšno. Ponavadi samo v primeru, kadar se mi zdi dober povod, da obdelam še kaj drugega, kar se mi zdi zanimivo in se dotika tematike. Capoteja imam že nekaj časa tudi zabeleženaga, da ga bom obdelala. Pa ne zato, da bi tebe zbadala in posredno kritizirala, ampak ker se mi zdi poleg filma samega omembe vredno še nekaj v povezavi – na primer življenje uspešnega pisatelja v tujini in odnos do takega načina življenja v primerjavi s slovensko logiko in dojemanjem te plati medalje … grrrrrr …
Simona, si se recenzij po dolgem času lotila zaradi najine debate malce nazaj?
@Simona: no, saj tudi Voda te bo mogoče razočarala. Kaj pa vem. Jaz vse skupaj gledam z drugačne perspektive, zgodbo imam tako rekoč v krvi, pa me bolj emocionalno pritegne. Z veseljem sem subjektivna, recimo. 🙂 Me pa veseli, da imava podobno mnenje o Odgrobadogroba. Ne bi pa mogla reči, da bi se strinjala s tabo o Zajcu. Resda Mustanga nisem brala, ampak 5 do 12h mi je bilo tako… rahlo mimo. Mogoče pred 8 leti še nisem čisto štekala, kaj mi če povedat, dopuščam. Čeprav me tudi Zguba ni nekaj jako navdušila. Mene recimo ta krik po mladosti ne prepriča. Ne vem no… Aleš Čar mi je pa všeč, ja. V okvari sem svoj čas jedla za zajtrk, kosilo in večerjo. Čeprav je bil Pasji tango neprebavljiv. Morda tudi zaradi omejene percepcije? Kdo bi vedel. Me pa zanima tvoje mnenje o Sebastijanu Preglju (predlanska nominacija za kresnika z Leti Milosti). Jaz bi mu ga kar podelila, zaslužnim gospodom tipa Rebula in Flisar navkljub. Čudovit roman, res.
OK, totalno me je zaneslo, knjige pač, pa da ne bom čisto mimo, naj povem, da se zelo veselim Capoteja. Film se mi je zdel odličen, P. S. Hoffman je itak presežek (zame), Capote kot lik človeka je pa… uau… fascinanten… Moj najljubši egotriper so far. 🙂
@Marija:
5 do 12 se mi je zdel dober mladinski roman z močno neklišejsko sporočilno noto (po eni strani zajeban za opredelit, lahko pretežek za mladega človeka in premalo pritegljiv za starega … hehe), Zguba pa zelo pomemben v svoji fabuli in sporočilu, utemeljena nominacija za Kresnika (obvezno srednješolsko branje … predvsem za učitelje … hehe), Zgodbe iz podtalja “samomorilne”, Heavymetal še bolj. V vsakem primeru se mi je zdel pa Mustang najbolj izpiljen in korak naprej, kot nekakšen obračun z začetkom (5 do 12 in nadaljevanje – Zguba). Po eni strani zelo odrasel in z močno refleksijo, po drugi pa z eno nogo še vedno mlad. Pisan je v treh slogih, zelo unikatnih, predjed, glavno jed in desert sem z veseljem popapcala. Tip se razvija in ekspermentira. Je pa res, da mi je njegovo vzdušje, razumevanje in doživljanje stvari zelo blizu.
Pasji tango, se strinjam, je bil težko prebavljiv in “drking” na Kardelja mi v poanti ni bil jasen … mislim, namen. V okvari sem brala takoj po Fragmi Mojce Kumerdej in nisem mogla verjet svojim očem. Kot bi se zmenila, da bosta pisala po enakem konceptu in primerjala rezultat … hehehe … V okvari je dobra zbirka, a me ni tako potipala kot Fragma, Made in Slovenia pa Čarov zelo učinkovit korak naprej od V okvari. Za moje pojme. Kot odlično ponovljena slogovna “vaja”.
Preglja nisem brala. Bom nadoknadila.
Capote je pa fantastičen film, se strinjam. Zlezel mi je pod kožo … totalno. In to tiho in počasi. Prvoligaško, res.
@simm:
Se strinjam, kar se tiče bolehanja za zgodbami (kakor v resnici, tako na filmu … hehehe) in res, zgodba Petelinjega fruštka je bosa in še brez nohtov … hehe … Zato je Lainščka bolje brat, ker same zgodbe al’ niso nevemkaj, al’ pa celo za dlako pod jajci privlečene. Pevec se trudi v neko avtentično smer, ja … “Srenja” ga ne mara preveč, se mi zdi. Mogoče k temu malo pripomore dejstvo, da ni AGRFT produkt … Mogoče. Saj Cvitkovič ima podobno foro na grbi. Šment! Pri nas so kreativnejši samouki … To verjetno boli … hehe …
ESTRELLITA je propagirana na način, ko se “masa” slovenskih ljubiteljev filma, ne bo zganila. Tako se za visok obisk ni potrebno bati. 🙂
Dvomom da gre za diverzijo, čeprav je res čudno, da naredijo istočasni blok.
Pred časom sem ti napisal, da slovenski film “boluje” za dobrimi zgodbami. V primeru Petelinjega zajtrka to sigurno drži. Tako boso zgodbo ne moreš prodat nekjer v svetu.
Si bom pa z veseljem ogledal Pevčev film, saj mislim, da je eden redkih filmarjev, ki se pošteno trudi na naši filmski sceni. V pogojih, kakršni veljajo v slovenskem filmu, je za pozdravit vsak poizkus, ki ne igra na ceneno balkansko-gasilsko folklorno estetiko!
Meni osebno je Esterllita precej, precej boljši film od Petelinjega zajtrka. Petelinji zajtrk se mi je zdel povsem ‘slovenski’ film kot ničkoliko polomij pred njim, edina razlika je da je čudežno uspel med gledalci.
je pa zanimivo da vsi pozabljajo da je čudežni Marko Naberšnik tudi avtor neverjetnega poslovenjenega “Vzemi ali pusti” na POPtv, z abotnim glavnim likom vred.
@fidodido:
Se strinjam. In Marko Naberšnik je tudi režiser veleumja nove oddaje Za zadnjim vogalom … Točno o tem sem pisala v prejšnjem blogu … da ne bi pozabili! … hehehe …
Kumerdejca je zame trenutno Top slovenska avtorica in komaj čakam na njen nov izdelek (Fragma je namrač izšla že precej nazaj). Zgodba “Moj najdražji” je nekaj najbolj smešnega, je pa obenem tudi zrcalo precejšnjemu delu Slovencev.
Jaz Estrellite nisem gledal.Še ni bilo prave priložnosti.Ampak bo zagotovo prišla.Petelinji zajtrk sem pa gledal in mi ni potegnil, pa da ga jebeš.Bedno, kot kakšen Borisa Kobala šov.Mi je pa na primer všeč film Kruh in mleko.Zakaj?Ker lepo pokaže v kateri bedni Sloveniji, tudi deželi Slovenceljnov, živimo.Cel point tega filma jaz doživim v prizoru, ko Armando, ki že itaq mori Ivana z ponujanjem alkohola, prijavi orto bedno češ, saj ane tvoja Sonja je bila pa v mladih letih tako prijazna punca…tako fino sva se enkrat imela…joj, kako je bila gajsna… in Ivan vlije tisti kozarec vase ne, da bi imel namen.Potem pa, kamor je šel bik naj gre še štrik.In zaradi kretenov kot je Armando potem mi razpredamo, takle mamo,odnosi in družine gredo pa v kurac.Saj ste videli, kaj je ostalo od kruha in mleka ne?No Kruh in mleko mi je všeč, ker mi da katarzo.Pa od Francija Slaka Kakor v nebesih tako na zemlji mi je tudi ql.
Simona, a potem velja tista:
“Ko ne veš kaj bi počel, pojdi v šolo?”
🙂
Simona, bom prebrala. ko bom imela več časa. začnem knjigo, pa je ne dokončam. včasih sem jo zgrabila in jo prebrala skoraj v enem “šubu”.
@Dr. Jerkyll:
Ja, saj njene zgodbe nasploh se odvijajo v stilu postavljanja ogledala in kar mi je najbolj všeč, da tudi na tistih mestih, kjer je postavljeno najmanjkrat in najbolj skrito. In res že dolgo ni izdala nove. Tudi jaz komaj čakam. Upam, da bodo kratke zgodbe, ker ji to bolj leži kot roman.
@gger:
Jah … Armandi vedno obstajajo, ampak vse gre pa v kurac tudi zaradi kruha in mleka, ki se raztrese po stopnicah ob vsakem Armandu, ki pride na pot … Hmmm …
@simm:
Približno tako, ja … hehehe …
@vanja:
Saj se to tudi meni dogaja, ker nimam več toliko potrpljenja do prebijanja čez nekaj, kar sem že stokrat prežvečila in ne gre nikamor naprej, v nič posebej zanimivega … hehehe …
Simona, to imaš seveda prav.Odvisniki od česar koli že, bomo vedno zagrabili tudi najmanjšo priložnost, da nadaljujemo s svojo deviacijo.Kakršen koli Armando je dobrodošel povod.In res je, da tako je, pri odvisnikih, ki se niti ne trudimo biti ne-odvisniki.Ljudje okrog nas,ki nas imajo radi pa trpijo.Druga pesem pa je pri odvisniku, ki se trudi, ali pa, zelo trudi biti ne-odvisnik.Zanj je, tič kot Armando, žebel v krsto.Ker ni psihično močen in Armando to ve,zato izkoristi.Lahko pa, da nisem razumel filma jaz,in je film povedal, da kar smo, bomo tudi ostali, ne glede na to koliko se trudimo.Da bomo kruh in mleko še naprej raztresali po stopnicah.Da nam to ne uide?Pijanec enkrat, pijanec za vedno?Itaq!Samo drug koncept.In si za bednika izberem Ivana.Ena kreatura po imenu Armando mu pot prekriža,ded se ga pa v gostilni do konca.Fakin pijanec!Kaj češ takšnega še v stanovanje spuščat.Naj klošari.Fak,niti en dan ni zdržal.Saj, kronik!
Simona, se mi lahko prosim javiš po mailu? Hvala. MC
@gger:
Dolga je posebna tema o odvisnikih, ja, seveda sem pa razbrala namige, ki so se s tvoje strani zelo osebno nanašali … bi me zanimalo, pričakovat pa nimam “pravice” kaj več od povedanega … hehe …
Pravice, pričakovati kaj več?Zakaj pa ne?Saj se jaz sprehajam po tvojem blogu in, če ne drugega je vljudno pa tudi ne vem kakšen pizdek nisem, da bi ne hotel povedati več.Na mojem konzumirnem listu pa se znajde vse, razen derivatov rastline,katere sorodnica uspeva tudi pri nas,največkrat pa jo vidimo rasti rdeče cvetočo med žitaricami na poljih.
Odvisnost?Družina in prijaatelji ne-konzumenti mi zatrjujejo,da to kar počnem ni v redu.Ostali-relevantni(zame) so mnenja, da ni krize pač, mladost-norost.Pa sam?Sam opažam, da kriza že kar v bistvu je!Recimo, po vikendu, ki bi se mu lahko reklo Tooo muuuch,Pretiravanje, naredim sklep,da dva tedna se pa res ničesar ne dotaknem.Pa pride sreda, srečam prijatelja, greva na pivo, ki dobi mlade.Po četrtem pivu prijatelj pač pove, da v žepu ima nekaj bele.In jaz?Jaz sem spremenil svoj sklep, plačala sva in sva šla.Pa v tem primeru, ni govora o Armandu.To je bila moja čisto zavestna odločitev,mu tudi ni bilo treba reči dvakrat.Ni pa mi všeč,če se ljudi sili.Ko človek lepo reče ne,pa kakor, da ne razumejo slovensko.Ravno tako kot v filmu Armando.
Če pa te zanima še kaj,se počuti svobodno me vprašati.Linka v nicku pač nimam,ker nimam bloga.Pa to ne pomeni,da karkoli skrivam.Moje komentarje pa lahko najdeš še pri Kršinarju in Šurli.Tvoj blog komentiram zato, ker so mi posti všeč.Sem pa prvič zvedel za tvoj blog po intervjuju na Vesti ali pa v Blogoroli.Se ne spomnim več točno.In,ker so bili komentarji bolj tako sem si blog ogledal na lastne oči.Meni je za razliko od ostalih stvar potegnila.Če pa ti komentarji morijo povej,se ti bom “skinil” dol.
@gger:
Očitno mi komentarji ne morijo, sicer bi uporabila možnost in jih preprosto ukinila … hehe …
Pač … imam tudi do komentatorjev spoštovanje in mi je jasno, da ne morem pričakovat, da mi bodo na željo kar osebne zgodbice pisali … lahko pa previdno pobaram. Ker včasih težko sklepam, za kaj bi šlo. Ne morem na primer niti vedeti, v kakšni dobi je komentator … zelo mlad, srednjih let, dedek … Včasih se da razbrat hitro, včasih ne. No, hvala, da si mi pojasnil. In seveda lahko tudi mladost – norost prinese pravo krizo. Nemalo mojim znancem je. Je pa res, da se nekateri dobro izvlečejo in gredo konstruktivno naprej, kot da se ni nič posebnega zgodilo. V mladosti je, hvala bogu, lažje, če se odločiš, kot kasneje. Kar pa ne pomeni, da ne moreš propasti na celi črti. Valda.
Bil si očitno na Vest. si. Ker intervju v Blogoroli je bil odličen in ni dopuščal debilnih komentarjev. Zanimiva vprašanja, izpraševalka se je navezovala dobro na odgovore … skratka … res fajn. Tisto na Vesti je bilo pa tako na prvo žogo, nič konkretnega v vprašanjih, vse skupaj bolj samo zato, da bi pokazali nekaj blogerjev in bi se lahko malo naslajali, kar mi ni bilo prav nič všeč. In tisti komentatorji spodaj, ki so prišli zagrabit svojih pet minut, niso bili bralci, ki jim kaj ne bi potegnilo, ampak par osebkov, ki so se v preteklosti fino skregali z mano in bili temu primerno fino užaljeni od mene, pa so prišli past svojo jezo tja. tega je na Vesti kot solate in temu primerna publika. Žalost.
Simona, bi se ti moral že davno oglasiti pa mi nekako ni zneslo. Je manjkalo časa in volje.Pomlad in lepo vreme…
Sem pa denes listal Dnevnik in katero avtorico opazim? Ja,Simono!Simona,čestitam!Verjetno to ni prvi članek,ki si ga napisala,je pa prvi,ki sem ga opazil jaz.Najboljši pišete Dnevnik.
Za-ni-mi-vo!Dnevnik ufurava blogosfero.Kmalu,kmalu bo jeseen…Zares? Eh,eh zahec!
@gger:
Eeeeh … spomladi mi bo rapidno padla branost, ja … hehe …
Za Dnevnik je prvi, sicer pa ni prvi.