Veliko pojavov v življenju me je že na prvi vtis odbijalo. Na primer alpinizem. Kakšna neumnost. Plezaš na goro sto let, tvegaš življenje, zato da na koncu počepneš na vrhu in buljiš v prepad. Nerazumevanje mi je pomenilo izziv, da bi razumela. In pri tem mi pač nikoli ni bilo pomembno kakršno koli mnenje kogar koli, ker na tak način podzavestno in zavestno iščeš samo somišljenike za potrditev svoji neumnosti, pri čemer radovednost in objektivnost nista prioriteti. Prioriteta je egocentrično slo po osebni potrditvi. Alpinisti so samodestruktivni bebci na primer. Ja, ja, ja … jst tut tko mislim. “So what?! Who the fuck are you?!” Zanimale so me izpovedi alpinističnih užitkarjev. In večinoma nisem izvedela nič zadovoljivega. Razlika med opazovalcem, ki ga nekaj privlači po sloganu “Pojma nimam, ampak zihr je kul!”, in udeležencem, je bila večinoma samo v tem, da mi je udeleženec z veliko odvečnih besed sporočil “Pojma nimam, ampak preverjeno Je kul!” Pač slaba artikulacija vsebine lastnih doživljanj. Zadovoljstvo, da se pač ne razumeš. Spet “mi majself end aj”! To razočaranje me je avtomatično še toliko bolj porinilo k literaturi. Še vedno me je zanimal predvsem udeleženec in šele potem zunanji zainteresiran opazovalec. Ampak kdor si je domišljal, da ima nekaj za povedat o nečem na toliko in toliko straneh, je obstajala največja možna verjetnost, da zna vsaj dobro, če ne odlično, artikulirat svoj položaj. In Vladimir Bartol mi je že kot najstnici povedal prve besede o poanti alpinizma. In ne samo on. Potem je sledilo preverjanje preko pametovanja opazovalcev, ki so menili, da poznajo naravo udeleženca, ki zaradi neposredne vpletenosti v orgijo ni dovolj razumno razsoden pri objektivni obravnavi svoje strasti. In ogromno časa je šlo za detektivske podvige razkrinkavanja vsemogočega. Vse je objekt opazovanja, tudi sebi je posameznik objekt opazovanja. To je užitek, pri katerem cilj ni prioriteta, ampak način življenja, ki posameznika nagrajuje z napredkom na poti, z obvladovanjem igre, in z novimi izzivi.
Če na stavek, da je na primer Ayn Rand zagovornica evolucije po Darwinovi shemi zmage močnejšega brez izbire sredstev, ne odgovorim pritrdilno, to pomeni samo, da sem se informirala in ugotovila, da pač ni res in nikakor ne moje osebno mnenje. Ne na temo samo, niti o tezi nekoga drugega. V tem primeru Ayn Rand. Gre za resnico kot prioriteto, ker laži zavirajo “detektivski” proces iskanja objektivnih pravih odgovorov. Zato čustveni vzgibi na podlagi enoznačnih efektov slabijo sposobnosti opazovalca, da, po domače povedano, ne bi ostajal enoumen bebček, ki mu pravzaprav ni jasno nikoli nič, ker ostaja vedno na začetku poti, tako hitro zadovoljen z učinkom potrditve, magari jo prinesel vrabec na streho. Ayn Rand je označila teorijo evolucije zgolj kot neljubo hipotezo, na katero, edino, nikoli ni servirala odgovora, ker ni verjela vanjo, zavoljo pomanjkanja objektivnih dokazov, pa je ni želela spodbijat. In to je zame zgolj podatek, ki ga moram jemat v obzir, v kolikor želelim, da mi postaja v zvezi z določeno tematiko nek problem resnično razjasnjen in ni moj namen zgolj zadovoljevanje mojih osebnih čustvenih vzgibov, ki so vedno zadovoljni že s površinskim načelom Za ali Proti. Bi fukala, ne bi fukala!
Kar se tiče Žižkove veleumne ugotovitve, da bi vsak tudi Hitlerja razumel, če bi poznal vzroke za njegovo delovanje, na kar me je opozoril eden izmed komentatorjev, sem šokirana nad informacijo. Je Žižek to dejstvo omenil tako za mimogrede v nekem kontekstu ali kot posebej omembe vredno spoznanje? V kolikor naj bi šlo za posebej omembe vredno spoznanje, sem zgrožena. Spoznanje za otroke. Seveda sem nekoč fasala tudi izjavo, da sem usekana, ker zagovarjam Hitlerja. V resnici sem bila samo na poti poskušanja razumevanja, moj sogovornik pa ni bil nikjer, a povsem zadovoljen z nerezultatom, za katerega obstoj sploh vedel ni. In ja, predmet obravnave moraš imeti rad, moraš spodbijat protiargumente za preverjanje trdnosti argumentov, kar pa ne pomeni, da bodo zaključki o objektu zanimanja odobravajoči. In nikoli ne morejo obstajat samo naklonjena ali nenaklonjena spoznanja. Pomebna je celovitost narave vsebine. Za prihodnost. Da ljudje na splošno ne razumejo na primer problematike Hitler pojava, je evidentno iz dneva v dan. In še vedno se dogaja in se bo dogajalo, ker je slogan, ki opredeljuje zločin, več kot premalo zadovoljujoč spoznavni nivo narave določenega zločinovanja v malem ali večjem obsegu. Šole ne pomagajo. Očitno. Torej so slabe. Trdiim, da so slabe in vodene z enoumnimi pristopi in vsebinami. Intelektualci in ustvarjalci vredni svojega imena pa itak ne poznajo narave tistega, čemur nasprotujejo … primitivizmu, populizmu, kiču … Ne poznajo je zato, ker jih preveč skrbi njihov osebni blagor kolektivnega ugodnega občutka potrditve. Temu primerni so njihovi vzvodi “borbe”. Brez municije. Primer:
SCH Teno’s attitude about Eurosong contest
Opozorilo na zgornji link sem pobrala od soblogerja Mr. Moja, ki mi ga je v repliko serviral pod zapisom o Eurosongu in sva na to temo, ki jo bom ponovila, že preko komentarjev izmenjala nekaj zelo omembe vrednih besed.
Gre za izjemnega ustvarjalca na hardkorovskem terenu. In logično, da se mu kozla ob pomisleku na obstoj Eurosonga. Njegova obstranska težnja je, da bi čim manj ljudi padalo na tako nizkotne viže glasbe, a ‘lej ga hudiča, ji podlega večina. Ne samo to. Iz leta v leto večja večina. In izjavi, da Eurosong glasba kvari otroke in poneumlja. Poda sporočilo staršem. Ti starši seveda bolščijo v Tena in si mislijo, bolje Eurosong kot pa litri alkohola, tone drog in razgrajanje cele noči. Pha! Ta hipuzl nam bo govoril, kaj kvari otroke. Bolje, da so malo bolj neumni, pa manj dekadentni. Kako Teno vidi boj proti poneumljanju. Ko se je Eurosong odvijal na Hrvaškem, so priredili za vogalom koncert kontra poflu, kjer so nastopile same rokerske marke od Discipline kičme naprej. Danes, potoži, pa nič. Niti upora ni več. Se strinjam. Grozljivo. Vendar tistih, ki so šli na Eurosong, ni prav nič brigalo, da za sosednjim vogalom razgrajajo Disciplina kičme, Atomsko sklonište ali SCH (Tenov bend). Šli so pač na Eurosong in kupili so si ploščo Abbe. Pomembno je namreč oglaševanje in pristopi. Tenov pristop, glede na njegov namen, je zanič. In v tem ni nič posebnega. Umetniki na katerem koli področju itak večinoma pojma o pojmu nimajo o stvareh, ki jih ne zanimajo po defoltu v imenu izpodčastnega, in si tako kronično pljuvajo v lastno skledo. Z izjavami, pristopi, tudi s tem, da pojma o pojmu nimajo o naravi in delovanju tistega, proti čemur naj bi se bojevali in streljajo podobne kozle, kot bi se vojak ob soočenju z nasprotno vojsko ustrelil v koleno. Predvsem je pa totalno zgrešeno, da se bojujejo, namesto delujejo na pravi način. Pravi način pa je lahko narcisoidni veličini tudi izpod časti, ker ne verjame, da se lahko česa nauči tudi tam, kjer na prvi pogled izgleda manj verjetno. Na primer. Naš glasbenik, ki ima pojem o pojmu na svojem področju, Rok Golob, se gre sodnika v tretjerazredni zabavni oddaji Zvezde pojejo. Ni mu izpod časti. Česar sem zelo vesela. Ker na pravem mestu ob pravem trenutku in na pravi način učinkovito sesuva pofl. To ni vse, kar je potrebno in ne bo dovolj, je pa nekaj. Sliši se glas in sega v medijsko deveto vas. Municija je prava, čeprav sam samcat med slovenskimi glasbenimi maherji ne more imet dovolj učinka.
Zakaj je Ayn Rand vredna pozornosti
To ni vprašanje, ampak fakt! Ker je svojevrsten fenomen z močnim vplivom na mentaliteto množic. Oseba, ki je s svojo filozofsko okrancljano shemo pogleda na življenje pritegnila milijone ljudi, predvsem v Ameriki, ki predstavlja gonilno monopolno družbo v svetu. Oseba, ki so jo kritiki trgali, a to niti najmanj ni vplivalo na njene namene prodora med ljudi s svojimi “vzgojnimi ukrepi”. Njena municija je bila enormnega obsega. Treba se je zavedat, da je šlo za kritike na oba romana, ki sta postala best-sellerja. In treba se je zavedat, da je šlo za čas konec petdesetih let, ko predvem zaradi nasprotovanja Vietnamski vojni, ki jo je označevala za sramotno nesmiselno žrtvovanje v imenu domovine in s tem poleg države užalila še nešteto populistično zavedenih vojakov in njihovih družin. Priljubljena prav tako ni bila zaradi obsojanja ZDA za naklonjen odnos do Stalinove diktature. Medtem ko so se konfrontacije z njo skoraj praviloma sesule v prah. Na vse je imela odgovor znotraj svoje filozofske sheme. Ta shema pa je dejansko bila v petih točkah skoraj popolna, da si upoštevajoč pravila igre lahko vkomponiral pravilen odgovor na vse. V vsaki filozofiji je dokazala luknje, ki jo njena zakrpa, kar je profesorje humanistike spravljalo ob živce, v njihovih dvoranah pa so sedeli totalno obsedeni učenci od veličine Rand. Maščevalni izbruhi so vsebinsko izpadli brezvezni in patetični za intelektualni nivo, ki bi moral prisegat na racionalno premišljeno argumentacijo in ne na napade, ki so ustrezali nivoju povprečnih neartikuliranih tepcev, kakršne navadno obsojajo. Padali so na izpitu kot kakšni prvošolčki. Ayn Rand je namreč uspela vzpostavit populistično psihozo okrog njenega imena. In to v imenu filozofije. Netipično za filozofe se je vrgla med občinstvo in dopustila, da so ji sodili kar vsi povprek. Ni ustvarila nikakršne posvečene opne, ki oddaljuje vsebino od ljudstva v širokem pomenu besede, kot je v navadi pri drugih filozofih. Parlamentirala je po raznih oddajah kot kakšna Britney Spears. Oblikovale so se pavšalne floskule v imenu nasprotovanja in naklonjenosti. In ona je klepetala s celo Ameriko. Akademikom na sploh se je takšno početje zdelo nizkotno in izpod časti, čeprav je trend zvezdniških filozofov prihajal na tržišče kot vse drugo. Žižkomanija je pač žižkomanija. Razlika je samo v tem, da so pri Ayn Rand vsi vedeli, za kaj gre v osnovi njene filozofije in lahko na njen račun klatili traparije, že pri Chomskem se ignoranca do vsebine veča v primerjavi z zvezdniško krono samega imena.
Ayn Rand je danes simbol spodbude za libertarno gibanje in zagovarjanje prostega trga. Divje kapitalizacije. In nimajo opozicije, ki bi jim znala protiargumentirat, da njihova predstava o filozofiji Ayn Rand ni niti približna, ampak deluje kot zloraba. Ayn Rand, po pričevanju njenih sledilcev, se ni približal noben kapitalist, ker se jim je zdela preradikalna (njeni zakonu o duhovni naravi idealnega človeka so povprečnega kapitalista odbijali). Njenemu “krožku” so se pridružili predvsem mladi izobraženi entuziasti, ki so hrepeneli po novem, lepšem svetu, v katerem bo duhovna vrednota visoko moralnega objektivizmu zapriseženega posameznika premagala enoumje, za kar je Ayn Rand vedno krivila vpliv oblasti, ki vedno kroji nekakšno “religijo” kot orožje nad maso. Denar naj bi na prostem trgu sčasoma funkcioniral kot plačilo za ustvarjalnost in osebnost najvišje moralnega kova. Kako neki si je to predstavljala na prostem trgu (kakršen ne velja še danes v Ameriki, da ne bi bilo zmotnih predstav), je dolga in razvejana zgodba. Predvsem bi se morali libertarci zavedat, da je bila Ayn Rand proti demokraciji, ki jo naši libertarci velikokrat postavljajo kot zgled idealnega družbenega sistema.
Filozofi na razpelu pavšalizacij
Množice, ki pojma o pojmu nimajo o Descartesu, izkoriščajo njegov rek “Mislim, torej sem” kot pomembno spoznanje. Čeprav ravno ta rek predstavlja spoznavni fiasko. Spoznavni fiasko, ki je razum vzporejal s “čustvi”, z zmožnostjo občutevanja bolečine, z obstojem. Dušo, kar označuje razum, je ločil od telesa, ki funkcionira kot stroj, hkrati pa človeku dosojal sedež duše v epifizi. Sposobnost misli pomeni zavedanje in tudi posledične zmožnosti občutenja bolečine. Za Descartesa so bile živali na nivoju stvari, delujoče kot stroj. Je zato padla vrednost celotne filozofije?! Seveda ne. Vsekakor pa trdim, da je velika sramota, da se ta rek danes uporablja kot populistično pofočkano modrost (naslovnica prenekaterih blogov, ki hočejo naredit vtis intelektualnosti), čeprav gre za populistično pofočkano nerazumevanje stvari. “Mislim, torej sem” je v svoji izvorni formi sporočila ena največjih zgodovinskih neumnosti. Koliko si jih upa degradirat Descartesovo ime zaradi tega? Zero! In zakaj bi? Saj izkoristek konzumacije filozofij ni v degradaciji ali nelogični absolutni pripadnosti. Izkoristek je v spoznavanju posameznih segmentov, procesa, kot sem ga omenila v prvem odstavku in celote, vključno s časovnim okvirom nastanka in drugih okoliščin … najmanj v sodbi za ali proti..
Jean Paul Sartre! “Pekel so drugi. Danes najbolj opevana floskula je premosorazmerno obratna. Vsak je svoje sreče kovač. Vsak je odgovoren za svoje življenje. Blablabla. Kdo si upa degradirat Sartrovo ime na podlagi popularnega reka, čigar vsebine povprečna večina ne pozna? Obe trditvi sta seveda pavšalni nebulozi. Razlika je le v tem, da je bil Sartre mislec, čigar koraki na spoznavni poti so enormne vrednosti za mislečnosti željnega človeka, floskulaški kopipast kvantači enega in drugega pa nevredni pozornosti. Oglas za pralni prašek.
Soren Kierkegaard. Famozno. Spoznavni učbenik pretepanja z bogom. Življenjsko utemeljevanje pomena žrtvovanja svoje velike ljubezni, katere veličina se veča premosorazmerno z muko odpovedovanja v imenu boga. Poučno in zveličavno. Popularna novela Dnevnik zapeljivca je bilo eno izmed mojih najljubših najstniških beril. Ja, najstniških. Nič posebej težaven literarni zalogaj. In na koncu prekletega življenja spozna, da če bi resnično veroval, ne bi zapustil prelestne Regine. Katastrofa. Polom. In zelo poučno, ja. Na koncu je Regini celo zapustil premoženje, ki ga je zavrnila, tako navdušena je bila nad rezultatom njegovih problemov. Razočarana? Filozofija propadla? Zakaj neki. Saj je poučno.
Platon. Tolikšno opevanje modrosti, pa nevoščljivo preganjanje pesnikov (sam se je preizkušal baje v poeziji, pa ni in ni šlo, podobno kot naš Mićo Mrkaić). Mu odpustimo. Razumemo. Mnogo bolj tragično je, da nekateri intelektualci trdijo, kako je njegova shema države bazičen model današnje “demokratične” civilizacije. Kje so pa modreci, filozofi brez zasebne lastnine, ki vodijo državo? Kolikor vem, filozofi žvečijo plesniv kruh na robu pločnika pred fakulteto. In tudi ti so v upravičenosti do filozofske titule v imenu modrosti močno vprašljivi. Namreč naš šolski sistem je famozen v izbiri nadarjenih. Da ne omenjam komedij po slovensko. Izdaja Platonovih zbranih del, ki stane preko sedemdeset tisoč nekdanjih tolarjev. Ob slovesni predstavitvi pa se je ponosno pred bliski fotoaparatov smehljal Zoran Jankovič. Je šlo za kakšno posebno modrostno simboliko? Ali za sporočilo, da si v naši državi Platona lahko privoščijo predvsem tisti, ki z njegovimi deli okrasijo polico dnevne sobe kot mizo s kristalno vazo? Toliko o intelektualizmih.
Emile Cioran. Skoraj meni najljubši dvomljivec. Končno nekdo, ki spregovori o nevšečnosti biti rojen brez mutivodenja. Vse kupim. Pa vendar … Slavna inspirativna anekdota, s katero se je zazibal v triumf razumništva, izzveni otročje. Nekega dne pride obupan domov. Mama seklja zelenjavo (se mi zdi in ja, ta je cankarjanska), sine Emile pa zabrunda, da ne more več … Tako je nesrečen, da se bo ubil. Mama ga pogleda in odvrne: “Če bi to vedela, te sploh rodila ne bi.” In Cioran, prizadet, doživi razsvetljenje. Njegovo rojstvo je tako naključno, da je pravzaprav povsem vseeno, če živi. Tako tanka meja je med biti rojen ali ne biti rojen, da življenje postane pravzaprav lahkotno, ko ga ne jemlješ več tako zelo resno. Razumem. Ampak samo dokler si ne zavrtim kakšen film Larry Clarka na primer. Kako princeskasta prizadetost. Mama ga ne objame in se ne zjoče od žalosti, ampak ga opomni, da bi bil lahko abortiran. Res strašno. Dokler se ne zaveš, koliko otrok bi si želelo bit abortiranih, pa se ne obesijo kvečjemu zato, ker niso več prepričani, da njihova nesreča ni tako velika, da bi bilo po smrti še huje. Težko je razumet, če si sinko s tako prekleto globalno finimi princeskastimi mama tegobami, za katere izve cel svet, kot da si posebej pomemben.
Da ne omenjam Thomasa Bernharda. Popoln spoznavni užitek o naravi cinizma, kljub določenim kontradiktornostim.
Na vse podobne štorije v zvezi s filozofi je povzel štos Woody Allen v filmu Crimes and Misdemeanors. Klasično allenovski frustriran karakter snema dokumentarec svojega življenja o spoštovanem profesorju filozofije. Oznanjevalcu “prolife” teorij, ki obupanca drži v upanju, veri v življenje. Preden uspe dokončat projekt, filozof naredi samomor s preprostim in kratkim sporočilom na poslovilnem pildku: “Stopil sem skozi okno.”
Koga briga Ayn Rand?
Pri vprašanju o Ayn Rand me najmanj briga, kdo jo mara in kdo ne. Konzervativci je ne marajo, demokrati tudi ne, literati še manj. So what? Ali je tretirana kot omembe vredna filozofinja ali kič pisateljica z idealiziranimi vizijami o ureditvi sveta, ni pomembno v kontekstu narave njenega vpliva. Dejstvo je, da obstaja kot svojevrsten fenomen in da je fenomen poučen. Pri libertarnih zagovornikih kapitalizma so pogovorčki z mano vedno potekali burno. Predvsem zaradi popolnega zanemarjanja pojma odnosa do sočloveka kot posebnosti in seveda kakovosti produktov na trgu. Kdor uspe prodat, je kakovosten, so vreščali. Na posameznih primerih sem z lahkoto opazila, da gre za idiotizem erste klase. Totalen padec kakovosti življenja. V svetu libertarcev je dober špekulant. Poneumljanje ljudstva preko medijev s kretenoidnim vodilom pridobitništva samega po sebi jim predstavlja pojem kvalitete, pa magari se kapitalistična ikona ob prostem času vozi samo s kolesom naokrog zdravju na čast in futra s Prozacom. Če uspem na trgu, sem hvalevredna persona. Kultura jim je španska vas. Pojma o pojmu nimajo o njenem namenu in pomenu, niti jih ne zanima. Za umetnost mislijo, da je pašteta iz kurjih tac, ki se na trgu slabo prodaja. Zagnano in glasno obrekujejo, kar imenujejo borba za pravice.
V kolikor bi libertarci povečini dejansko imeli kaj skupnega s filozofijo Ayn Rand, bi se nam obetali mnogo boljši časi, četudi slabi, od opisane utopije v prejšnjem zapisu, kjer sem objavila komentar na prispevek Renate Salecl o identičnih družbenih kiksih komunizma, kot jih zaznavamo preko kapitalističnega ustroja, ki bi se seveda samo še stopnjevali.
Obe najbolj popularni deli, The Fountainhead in Atlas Shrugged, s plemenitostjo okinčanih herojev, ki zbežijo v svobodni svet izpod enoumnega jarma oblasti s klasičnimi vzvodi kolektivizma in zasužnjevanja uma množic, sta deli z dramatično klimo tipa V vrtincu. Nič več in nič manj. To je bil vzvod Ayn Rand, da prodre med širšo publiko. Na splošno je bila Ayn Rand ljubiteljica romantike v umetnosti. Tudi kiča. Romantiko je oznanjala za najboljšo usmeritev slikarske šole, ni pa zanikala vrednosti ostalih smernic, ampak zastopala mnenje, da gre za najvišjo spoznavno vrednost narave umetnosti, medtem ko je bila nenaklonjena realizmu. Temu na čast je napisala tudi obsežen esej z naslovom Romantični manifest. Vendar pa je vsako njeno dejanje in javno umovanje imelo nek konkreten namen, ki je izrabljal populističen kanal za slišen glas. Vsaka javna izjava je pravzaprav skušala vplivat na množice in je bila taka, kakršna je bila, reakcija na njene opazke mentalitetnega stanja. Med povprečnim ljudstvom umetnost ni uživala renomeja zanimanja in bedaki so vedno oboževali kič. Kič se je vedno približeval posnemanju realnosti, da butec le razume, za kaj gre in jo kvečjemu po potrebi še olepša. Zato je Ayn Rand uporabila svoj sloves za korigiranje nenaklonjenega odnosa do umetnosti, ki je povprečnežu tuj v svoji abstrakciji. Poudarjala je pomen domišljijskega sveta in ustvarjanja avtentičnih predstav. Umetnost je ljudem razlagala kot kontrapunkt realnosti in zavračala golo neustvarjalno posnemanje. Na primer težnjo otroka, da bo naslikana hišica izgledala čim bolj podobno fotografiji hišice. Seveda je s to, sicer koristno retorično politiko na drugi strani sprožila tudi škodo. Butalci na drugi strani umetnost dejansko dojemajo kot izmišljijo in ravno zato nevredno pozornosti in časa. Ayn Rand se preprosto ni mogla sprijaznit, da je butalec butalec z leve ali desne.
Zanimivo se mi zdi tudi lansiranje teze o mentalno zaostalih otrocih. Da presežno vlaganje v njihov dobrobit nima smisla, ker niso perspektivni predstavniki človeštva, medtem ko se talentirane posameznike zanemarja. Na prostem trgu anarhokapitalizma naj bi bili odvisni od dobrodelništva, tako zaostali otroci kot t. i. nadarjeni otroci, ki jim njihovi starši ne bi zmogli privoščiti šolanja. Ker imaš, lahko daruješ kot investicijo v človeka (investicija je tudi spoznavnost na polju duha preko invalidnih in drugače prizadetih). Tudi v širšem smislu gre za nasprotovanje pozitivni diskriminaciji, ki ne omogoča pričakovanja od diskriminiranega, ampak zgolj vlaga kot v sod brez dna, z vizijo, da se bo diskriminirani infiltriral (kot da bi se sploh hotel). Ayn Rand je opazila, da celoten družbeni sistem deluje naklonjeno povprečju in da že po mentaliteti diskriminira posebej nadarjene in drugačne od povprečja. Po kolektivistično enoumni duševni shemi, ki se ji ne ognejo v delovanju tudi intelektualci. S čimer se globoko strinjam. Strinjam se tudi globoko, da ta diskriminacija ne poteka vidno, ampak zelo pretanjeno, preko vzvodov, kako naj bi na primer izgledal zdrav, razigran in srečen otrok in odrasel (kar izpade kot isto sranje, saj večina odraslih po duhu ostane na stopnji otroka). Zato ogromno zelo nadarjenih otrok propada. V Skandinaviji so seveda na to temo že narejene določene študije. Gre za ugotovitev, da je način preverjanja znanja in pedagoških pristopov večinoma namenjen povprečnim otrokom in mladim, medtem ko posebej za posebna področja nadarjene posameznike taki pristopi zatirajo in uničujejo, ne vzpostavijo pa se različne šole, različnim posameznikom v korist (to seveda ne pomeni idiotski nivojski pouk za enoumne idiotske poglede na svet). Trend o otrocih, kakršni naj bi bili, je grozljiv. Posledice današnje permisivne vzgoje, ki pomeni pravzaprav zanemarjanje, pa totalna katastrofa. Toliko praznih, neumnih, podivjanih, žleht in vsestransko prizadetih histeričnih otrok verjetno še ni obstajalo v zgodovini, bodo pa novo zgodovino krojili. Psihiatrija vlada, dejansko. In to seveda ni psihiatrija v svojem pravem pomenu besede, ampak samo še farmacija. Bolno.
No, Ayn Rand je gojila poseben sočut do subtilnih ustvarjalnih posameznikov, ki se slabo znajdejo med primitivnim, amoralnim, grebatorskim povprečjem. Celotna njena filozofija je pravzaprav duhovno vzgojni manifest in ne materialistični. Pri čemer je imel najvišje mesto inteligenten, razumen individualec, ki ni bil mentalno vodljiv s strani drhali in njihovih sloganov. Vendar je svoj sistem prostega trga, razdvojenega od oblasti, dojemala kot naboljšo možno obliko, da se oblikujejo različne verzije bolnišnic, šol in drugače usmerjenih zasebnih inštitucij, kamor ne bo posegala enoumna ideologija, kako naj bi izgledali najboljši programi, najboljše ponudbe. Potrošniki s svojimi pričakovanji bodo oblikovali svet. Pri tem seveda tudi pri sebi ljubih genialnih otrocih ni delala izjem. Na vprašanja svojih slednikov, kaj naj storijo z nadarjenimi otroci, ki pristanejo na cesti, je prav tako odgovarjala, da jih morajo prepustit toku dogodkov. Vendar pa apelirala, naj poučujejo njeno filozofijo o idealnem človeku. Pričakovala je, da lahko postane vsaka mentaliteta trend in prišla do zaključka, da samo prosti trg omogoča najboljšo možnost, da prevlada trend kvalitete. Da bodo posamezniki, odvojeni od vdajanja kolektivni mentaliteti, ki jo vodi oblast, vzpostavili nujno potreben način mišljenja po potrebah. In potrebe bodo vedno progresivne in plemenite, ker se bo izkazalo, da se tako vsem najbolj izplača vlagat v razvoj in ne – um se bo umikal, medtem ko bo um zgrabil priložnost, da se bori za razvoj. Na primer … Pri nas bi kronično latentnost kulturnikov v smislu aktivizma verjetno pojasnila, da zaradi podpor s strani države, postajajo njeni sužnji in tudi med seboj ne ustvarijo poenotenja v pričakovanjih, ampak se zadovoljijo z malim in celo zatirajo tiste, ki dobijo manj, za svoj več. Na prostem trgu bi se bili primorani prebudit v inovativnosti in boju za vzpostavitev trenda kvalitetnejšega stanja duha. V kolikor razumniki paktirajo za svoje preživetje s politiko in vsaj preživijo, dokler so pridni in se pretvarjajo, da ne vedo proti čemu bi se pravzaprav borili, ne prebudijo herojskega potenciala v sebi in jih prekosi volja drhali, ki je močnejša, ker je številčnejša. Ayn Rand je tudi težko razumela, zakaj neki bi delavci dovolili, da jih podjetnik izkorišča in jih ne plačuje ustrezno za delo. Štrajk, torej kolektivni upor v svrho namena, je bila zagonska sila njenega romanopisja. Podjetnik, ki ne živi po načelu “ne žrtvuj sebe, niti drugih za sebe” po filozofiji Ayn Rand ni bil človek, ki sovpada z njenim modelom objektivizma. Prav tako pa v njen model ni spadal človek brez poguma. Zatiranje herojskega posameznika s strani po ovčje vodljive drhali, ki predstavlja lahko nategljivo robo, je označevala za primitivno in zločinsko. Vendar je glavnega krivca za tako mentalitetno situacijo videla v vladi, ki vpliva na ljudi, da ostajajo v ovčjem položaju. Od oblasti ločen, povsem prosti trg, kjer individualec uživa popolno svobodo, bi po njeni filozofiji ponujal možnost, da ljudje urejujejo odnose med seboj preko konkurence, pri čemer je bilo jasno, da je videla možnost totalnega propada človeka, glede na to, da se ji je zdelo nujno potrebno uvajat duhovni model objektivizmu predanih posameznikov.
Kot primitivno izkoriščevalsko obliko je dojemala vsako družbo, ki je bila podrejena oblasti in kolektivnim idealom, kako naj bi človek razmišljal in deloval. Predvsem družbe, kjer religija ni sekularizirana. Teze o različnih načinih življenja je niso prepričale, ker je vedno kontrirala z dejstvom, da pri družbi, kjer so ljudje oropani za izobrazbo in za enakopravne pravice ne moremo govoriti o različnih načinih življenja, ker si posameznik načina življenja sploh ne more izbrat, razen redkih herojev, ki uspejo pobegnit izpod terorja oblasti in se počasi razvijat v človeku dostojen način življenja. Suženjstvo je bilo seveda zadnje na listi sprejemljivega.
Psiholog Nathaniel Branden je po prepiru z Ayn Rand uvedel znotraj svoje psihoterapije nekaj modifikacij objektivizma. Predvsem ga je žrlo, ker si ob strahospoštovani gospe Rand ni upal ukvarjat s hipnozo. Mladeniča pa je vleklo v vse mogoče alternativne psihološke pristope. Ko sem odprla njegovo spletno stran, sem padla v smeh. Takole izgleda. Vse skupaj na prvi vtis izpade kot kakšna reklama za Dinastijo, vključno z njegovo fotografijo. Naslovnice njegovih množično prodajanih knjig kot ene izmed instant duhovnih buklic, kakršne ponuja na kile Svet Knjige in podobne založbe. Prva asociacija, ki se mi je prižgala v mislih, je bila: “O, to je pa ameriška Manca Košir.” Okej, pri nas je Manca Košir v jeseni svojega življenja pokazala tisto, kar je vedno bila in pač reklamira drugorazredna duhovna pametovanja o skrivnostih življenja, kar je veliko razočaranje glede na njen medijski renome spodbujevalke bralne kulture. Zoprna simbolika in zloraba. Hvala za hamburger na koncu koncev. Samomor. Nathaniel Branden pa mi je zadišal kot kreator taistega. Psihologija za Melrose Place razočarane gospodinje, ki bi se malo hipnotizirale, ko je že ravno dolgčas. Nočem bit krivična, ker sem v resnici prebrala samo vse, kar ponuja spletna stran (blog pa je, kot zakleto, ukinil ravno pred tremi dnevi, ko sem prebrala zadnjo vrstico), ampak mislim, da me občutek na predloženo ne vara.
Je pa izjavil zelo pomemben stavek o filozofiji Ayn Rand. Označil jo je, da deluje kot Biblija. Kakor koli obrneš, vedno obstaja logičen odgovor, ki se poda v koncept, čeprav ob natančni pozornosti obstajajo kontradiktornosti. Bi se kar strinjala. Ko sem prebirala sporna vprašanja na njene teze, sem že vnaprej pričakovala določen odgovor in praktično ne obstaja nelogika v njenih obsežnih odgovorih. In nasprotovanje kateri koli njeni tezi je zlahka obsojeno na propad v poskusu dokazovanja, da nekaj ne štima, in izpade kot površno umevanje in še bolj površno kreiranje zaključkov. Spodaj so linki do dveh intervjujev, ki so krajši in bolj splošni. Eden je bil posnet, ko je bila stara štiriinpetdeset let, drugi pa dve leti pred njeno smrtjo, ko je že precej lovila sapo ob prebolevanju raka, čeprav je umrla od infarkta.
Osebno pa bi ji na vizijo o prostem trgu z objektivistično ideologijo v paketu postavila predvsem vprašanje o dedovanju. Menim namreč, da se njen koncept, kar se vizije ideala tiče, zruši najprej zaradi dedovanja po starših, ki omogoča posebej privilegiran status znotraj popolne svobode. Menim, da v svoji poanti na takšen model delovanja lastnina strašev ne bi smeli bit niti otroci, da bi si idealistično lahko obetali možnost rezultata, ki sovpada z idejo popolne svobode in temu primerno “pravičnega” uveljavljanja sposobnosti posameznika. No, ampak tega vprašanja od kakšnega pametnjakoviča nisem zasledila. Če ga kdo najde in odgovor Ayn Rand, bi me zanimalo. Sicer pa si lahko sposodim citat komentatorja packona:
“… človeštvo ni rešljivo, zasrano je že na začetku, njegov problem je v tem, da čim večje je, bolj hoče biti poenoteno, z visoko moralo ali brez!”
Se strinjam. Poenoteno želi bit toliko, kolikor je življenje vrednota zgolj iz strahu pred neznanim – smrtjo. In temu primerno je hlepenje po enostavnih rešitvah, ki toliko bolj enostavno ubijajo življenje. Ayn Rand je bila idealistka. In neverjetno visoko ceno je pripisovala življenju (za razliko od mene) v vseh barvah, hkrati pa sovražila životarjenje pod prisilo bolj od smrti. Najbolj poučno in zanimivo se je meni osebno zdelo pri njeni življenjski zgodbi predvsem to, koliko municije je premogla za preboj svojih idej, ki v večini tez sploh niso pojem splošne všečnosti.
Ayn Rand interview (1959) I. del
Spodnje povezave so na nekaj zagovorov jeznim skupinam ljudi v zvezi z nekaterimi tezami po Ayn Rand. V drugem posnetku se pojavi fotografija, ki jo je nam v vednost prenesel Tomo Križnar, ozadja zgodbe te fotografije pa nisem poznala. Ja, je zanimivo.
Vidim, da si končno začela dojemati. Upam, da boš svoja dognanja o Smilijanu Moriju Brendenu ekstrapolirala na celoten objektivizem. Včasih se res čudim, kako izjemno podobnen čut za estitiko imajo vsi šarlatani.
Tisto z Žižkom si popolnoma narobe razumela, ker nisi pozorno prebrala mojega stavka. Se zgodi.
Ker ti problem socialne mobilnosti pri objektivistični ideologiji očitno ni bil očiten, vidim, da nimaš precej razšiščenih pojmov. Ne obstaja samo dedovanje kapitala, ampak tudi “dedovanje” socialnih mrež, možnosti izobraževanja. Temu se potem reče “crony capitalism” ali celo “tajkunstvo”. Warren Buffet, menda trenutno najbogatejši Zemljan, se je pred kratkim odločil, da bo svojim otrokom prepustil samo nekaj drobiža, vse ostalo pa gre v “dobrodelne namene”. Vprašaj se, če imajo njegovi otroci enaka izhodišča kot po inteligenci povsem enaki otroci kakšne “minimum-wage” delavke v Wal-Martu.
ah, ne ne. simonca NI dojela, celo niti začela še ni dojemat.
“opazovanje” ljudi in njihovih reakcij ne bo nikoli prineslo “tistega” razumevanja. zakaj?
ker že iz izhodišča napačno dojemaš vzroke, ki vodijo do nekih posledic?
zakaj se ljudje potapljajo do globin, kjer crkne absorpcija kisika iz krvi? zakaj “rinejo (rinemo)” v navpične stene? zakaj nekatri ljudje bruhajo psovke in se zdirajo na druge in zakaj se drugi namesto tega nasekajo in nato kozlajo, nagnjeni čez plot?
zakaj nekdo brca, da nekam pride, drugi pa ne?
pri razumevanju vsega tega ne pomaga branje (kvazi)umetnikov in psiho/socio/itd. strokovnjakov. ne pomaga čepeti poleg takega človeka in buljiti vanj ter slediti njegovim gibom. nobenega ne moreš razumet, če te boli nekaj zanj in za njegovo mnenje in počutje 😆 pomaga lahko le tebi, če imaš slaba jetrca, in se ti zdi, kako si fajn ker razumeš, namesto da rečeš, “ah, tud norci so na svetu”, kupiš 3 litre namiznega in paziš, da spiš na balkonu ob vedru, ker bi sicer tvoje kozlanje kapljalo na sosedine sveže oprane gate pod tabo…
Takole šlampasta parafraziranja velikih filozofov vsaj deloma filozofsko razgledanemu bralcu zašvistajo nad ušesi. Nasvet: če ne poznamo področja, ki ga zaradi tega ali onega vzroka vnašamo med svoja podajanja, raje kaj preberimo, da ne bi kar čezinčez razmetavali z njihovimi dognanji. Učinek takšnih povzemanj je, dandanes sicer zelo popularen: kokošja perut zadene ob absolutno.
Ayn Rand sem bral tam nekje na začetku srednje šole, ko se mi je še tako branje zdlo globokoumno. Ko pa odrasteš, pa se ti iluzije nekako podrejo.
@abaris:
Pojma nimam, kaj neki sem končno začela dojemat, kar po tvojem nisem že prej. Veži se raje na vsebino, ker taki izpadi izpadejo frustrirano, hinavsko, in patetično v poskusih pokroviteljstva.
Pojma nimam, zakaj bi Brandena ekstrapolirala na Celoten objektivizem. To je tako, kot bi Manco Košir ekstrapolirala na celotno teoretsko literarno sceno. Lahko samo nekatere ključne točke navezujem. Predvsem v delih, kjer modificira nastavljen objektivizem in vprašanjih, kako jih utemeljuje … hehehe … Skratka … ne vidim nobene koristi v posploševanjih. Kar pa spet nima nobene veze z Za ali Proti emociji, česar ti, enako kot večina, ne moreš razumet očitno.
A da nisem pozorno prebrala? Možno. Če ne bi izgubljal toliko časa s svojimi egomanevri do mene, bi mi raje pojasnil, kako bi morala razumet.
Zakaj neki mi problem socialne mobilnosti ne bi bil jasen??? Z naslovnicami programa na fiziki ali matematiki bi me mogoče presenetil, s FDVjevskimi pač težko. In povej mi po katerem družbenem sistemu problem socialne mobilnosti ni problem. Objektivizem je po mojem mnenju “lukav” kvečjemu v tem, da socialna mobilnost ni problem, ker je ne sprejema kot problem, ampak kot stvar znotraj sheme (ne gre za ideologijo demokracije!!!)… Po želji … in korigirana je z nauki o idealnem človeku … Sem mislila, da sem jasno napisala. Tajkuni tukaj nimajo nobene veze. Še manj darovanje. Ja, pa kaj! Francoska modna ikona je pa vse zapustila svojemu psu. Jaz sem izpostavila tisto, kar se mi zdi problematično v okviru sheme, kakor je shema ideološko zastavljena. In zastavljena ni tako, da bi predstavljalo problem, kdo komu kaj da ali zapusti!!! Če bi šla globlje v problem podlage, bi se kvečjemu lahko spotaknila ob pojem dedovane genetike, vendar tudi to ni del spornosti znotraj sheme objektivizma (ne moje!!! … in ne tvoje!!! …). Zato trdim, da je izhodiščni problem v dedovanju (če ne deduje, pač ni problem, a ne???) in še bolj v lastninjenju otrok. Zakaj … prepuščam tvojemu razmisleku, saj sem že tako nahrunljena, da pišem predolge zapise. Ti ne razumeš, da so tvoje predstave o morali in problematičnosti problema tvoji, kar lahko ne sovpada s problematiziranjem znotraj sheme in jaz ne opriram s svojo filozofijo proti drugi, kjer pritaknem svoje poglede, pa v zapisu nato opozorim z uvodnim stavkom.
Predvsem pa ne moreš komentirat nečesa, česar se nisem dotikala v zapisu, ker nisem izdala študije, ampak gre za zapis, ki poantira nekaj povsem drugega. Odnos libertarnega povzemanja dotične filozofije s filozofijo v dejanskosti. Kakor ga ponujajo, ne kakor jaz mislim, da bi bilo prav.
Sicer pa je najpomembnejši odgovor z moje strani tebi takle: Če bi trdili, da v povprečju ženske prenašajo moški ego na mačistični osnovi eno leto, preden vložijo tožbo za ločitev, je moj pridonos k temu povprečju en mesec. Kar pomeni, da s takim moškim ne bo mogoče več komunicirat na tako visokem nivoju, kot na primer z beatnikom ali Vanjo (nima veze, da je ženska), v strinjanju ali nestrinjanju, dokler se ta moški ne otrese nasilne sle po nadvladi za vsako ceno. Te mambodžumba psihoze me odbijajo, ker so vsebinsko prazne in imajo povsem drug namen. Če ne razumeš, kje se opazi razlika, malo pobrskaj, kje so razlike v tvojem pristopu k dialogu in na primer beatnikovem ali Vanjinem (ki se jima evidentno fučka, kako neki bosta izpadla v primerjavi z mano in evidentno se z lahkoto ukvarjata z vsebino, njuna samozavest je pa sama po sebi umevna, ne glede na to, kaj jaz zganjam). Potem si pa preberi kakšen komentar Rada, s katerim imava podobne probleme, kot jih začenjaš zganjat ti in razumel boš, zakaj te bom kmalu samo še hrulila in odganjala, ti pa samo še težil kot fukfehtarski bodoči ločenec, ker dialog o vsebini itak ni prioriteta.
@maja:
Razumem, da te od togote kar zvija ob ljudeh, ob katerih dobiš vtis, da se imajo blazno fajn sami s sabo, ker nekaj razumejo, ti pa ne razumeš, kaj neki bi bilo smiselno razumet. Ampak zdrava pamet bi ti lahko povedala, da taki ljudje pač imajo nekaj od tega užitka, se temu primerno počutijo in se prav gotovo temu užitku v življenju ne bodo odpovedali zaradi tistih, ki bi nekaj radi in se kisajo, ker ne vedo ne kaj, zakaj in kako.
Hočem povedat, da popolnoma razumem, zakaj si tukaj. Namesto, da bi rekla, eh, tudi norci na svetu obstajajo in šla spraznit tri litrce na balkon, kaj šele da bi obstajalo kaj bolj zanimivega v tvojem življenju, zapravljaš čas s tem, da si moja zvesta obiskovalka in delna bralka (ker mislim, da ne uspeš prebrat vsega …). Neznosno pomembno se ti zdi, da se mi posvečaš in mi nezavedno razgaljaš svoj problem, dolgčas in praznino itd. Jaz kot nereligozen posameznik pač ne izgubljam časa s tem, da bi hodila duhovnikom v cerkev težit, saj v kolikor trdim, da poznam zadovoljivejši način življenja, to dokazujem ravno s tem, da se ne hodim v njihovo cerkev jebat v glavo. V kolikor pa bi jih sovražila tako močno, da bi zapravljala čas s takimi vedenjskimi psihozami, bi bila moja izgubljenost in nerazumevanje stvari pač več kot očitna. Kaj bi torej rada povedala??? Bi mi rada pomagala?? Nikar ne izgubljaj časa, raje pomagaj tistim, ki te prosijo za pomoč … jaz ne počnem vsega opisanega zato, ker bi potrebovala pomoč, kot alpinist ne pleza zato, ker nima druge pomoči! In ni moj problem, da ti tega ne razumeš … Z lahkoto rečem, pojdi, sprazni tri litrce in se imej fajn. Kaj neki počneš za računalnikom pišoča komentar meni??? Porebuješ pomoč?
@Špiklja:
Ja, se strinjam … In razlog šlampastih parafraziranj so šlampasti bralci. Poanta mojega zapisa je namreč ravno o populističnem vidiku prisvajanja filozofskih tez in so navedene kot se defakto populistično povzemajo. Manj skoncentriranemu bralcu sem celo pomagala z določenimi podnaslovčki … na primer: “Filozofi na razpelu pavšalizacij”. Misliš, da bi morala za uvod še predložit abecedo??? Se strinjam! Kokošja perut zadene ob absolutno.
@gabieter:
Ja … res je … velika večina njenih slednikov je bilo mladih. In njeni sledniki v zrelih letih, ki se jim je to dejstvo metalo naprej, so ravno podrte iluzije uporabljali za odgovor … v smislu, da sta izgubljen mladostni entuziazem in vdanost v usodo kategorična krivca, poleg oblasti, ki obvladuje mase za svoje apetite, da svet drsi v propad … hehe …
Predlagam spremembo prvega odstavka 39. člena slovenske ustave. Po novem bi se moral glasiti nekako takole:
“(1) Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo, razen Simone Rebolj, lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.”
Razlog: Kar je preveč, je pa preveč!
problem je v tem, da se s tovrstnimi zapisi instant-populistično rabo dodatno promovira; kontraučinkov, ne glede na namen, ne zaznam, žal
sem bom dotaknil samo žižka. jaz sicer ne poznam konteksta izjave, ki si jo povzela po tistem komentarju abarisa se mi zdi. vem pa, da je glede hitlerja in židov žižek rekel tole, da hitler po njegovem ni bil antisemit, torej, ni imel nekega posebnega sovraštva do židov, ampak mu je šlo preprosto za neke širše politične cilje. židje so mu pri dosegu teh ciljev tem zgolj “pomagali”.
bi pa še enkrat izrazil pomisleke na to tvojo tezo, da so itak vsi filozofi bluzili, torej, zakaj naj bi to očitali zgolj ayn rand? kot sem že enkrat prej zapisal je kriterij, po katerem se vrednoti v kontekstu zgodovine filozofije predvsem izvirnost misli in ne toliko veljavnost samih trditev. recimo, prvi znani filozof tales iz mileta je postavil trditev, da je vse voda. seveda nesmisel. ampak v čem je njegov pomen v zgodovini filozofije? v tem, da je recimo nek naravni pojav skušal pojasnit z naravnimi vzroki in ne z nadnaravnimi silami, kot so to počeli pred njim.
in verjamem, da bi ti nek profi filozof znal pojasnit, zakaj so recimo vsa tista imena, ki jih omenjaš, v učbenikih in zakaj tam ni recimo ayn rand in še na stotine ostalih filozofov, katerih prispevek k filozofiji kot znanosti pač ni bi nek presežek.
no, ja, pa še nekaj o tem: “Ayn Rand je opazila, da celoten družbeni sistem deluje naklonjeno povprečju in da že po mentaliteti diskriminira posebej nadarjene in drugačne od povprečja.”
mislim, da je to v okolju, ki teži stran od zakona močnejšega, sposobnejšega nekako neizogibno. humane družbe se nekako nujno prilagajajo navzdol, ker humanost pač tako funkcionira. tudi to nepisano pravilo “najprej otroci in ženske” je v tem kontekstu nek pomemben element v razumevanju vrednot, ki so se v naši civilizaciji skozi zgodovino vzpostavili. brez te vrednote, bi verjetno preživeli s titanika bili samo moški.
mislim tudi, da je v tem primeru pretirano govoriti o tem, da so bolj nadarjeni diskriminirani, zgolj zato, ker niso deležni pomoči, ki je, kot sposobnejši, niti ne potrebujejo. to je nekako tako, kot se včasih dogaja, da se recimo očetje počutijo zapostavljene, ko se pač matere bolj posvetijo otroku, ki seveda to pomoč ali pa pozornost potrebuje v večji meri, kot neka odrasla oseba.
res je, da je nekdo, ki je nadarjen prikrajšan za nek hitrejši razvoj svojih sposobnosti, če je pač v razredu s 30 povprečneži, ki se jim pač mora učitelj prilagajat. tu pač imamo dve možnosti, ali delujemo kot skupnost, ali kot posamezniki. nek popoln egoizem, ali pa individualizem tu itak ni mogoč, ker ne moremo si zamisliti, da bi vsak človek imel svoj otok, na katerem bi pač živel zgolj po lastnih standardih. na koncu koncev je tudi politični sistem, ki se nam v večini zdi najbolj korekten, torej demokracija, nastavljen tako, da do izraža pride povprečje, kar je statistično večina.
problem je vedno bil in vedno bo ta, da v neki skupnosti obstaja različnost. tu je pač treba poiskati nek kompromis. to, kar je počel komunizem se očitno ni izšlo, kot se verjetno ne bi izšlo, če bi vzpostavili sistem, v katerem bi neko obče dobro razglasili za prepovedano.
kar se mene tiče so stvari zelo preproste. ali razglasimo vsako življenje za vrednoto, ali pa te vrednote življenju kot takemu ne priznamo v nobenem primeru.
“zvesta bralka”?? 😆
verjamem, da bi ti tole laskalo, pa žal ni res. prebrala sm 3 ali 4 tvoje prispevke, in glede na to, da so vsi napisani v istem stilu, tudi nimam želje, da bi prebrala ravno vsakega… razen, če slučajno kako noč ne spim in mi zmanjka sogovornikov. saj veš, da alkohola po 21ih ne prodajajo več 😆
lepo, da jamraš, kako ti težim (drugega kot jamranja od tebe tako ali tako še ni prišlo) in če ti to ne bi pasalo, se na ta račun ne bi razburjala. če te moti, da se ne spuščam na tvoj nivo, ti pa žal ne morem pomagat 😆 (sicer si pa zašla s teme in jaz tudi, ko ti na tole odgovarjam…). odkritost in sosobnost/želja povedati tisto kar misliš pač ni enako “kurbirskemu” izražanju, psovanju in žaljenju tistih, ki mislijo napačno (beri, drugače). lepo, da ti je “vseeno” za mnenja drugih 😆 če bi ti bilo res ravno za to, kaj si nekdo misli, ne bi znorela na komentarje pri vsakem prispevku 😆 oh, kako smo mi fajn 😆
uglavnem – čista patetika. 😆
vsi ste butasti, **?!?, ***, in *?&!!*!, primitivni in nesposobni.
pejmo jamrat, da bomo še mi na velikem intelektualnem nivoju in bomo lahko opozarjali na “napake” tega sveta. to je odlična terapija, ker ti v takem primeru ni treba premaknit riti in kaj NAREDIT. 😆
Simona, v vsem se strinjam! Odlična si, preveč popolna, da bi bila resnična! Čestitam!
Lahko dobim tvojo telefonsko številko?
pa še glede descartesa nekaj:
citiram: “Čeprav ravno ta rek (“Mislim, torej sem.”) predstavlja totalen spoznavni fiasko. Spoznavni fiasko, ki je razum vzporejal s čustvi in posledično zmožnostjo občutevanja bolečine. Za Descartesa so bile zato živali na nivoju stvari in po njegovi tezi niso čutile bolečine, enako kot stvar!”
glede na to, da nisi ravno pojasnila, zakaj se ti ta rek zdi totalen spoznavni fiasko, oziroma zgodovinska neumnost, zaradi katere bi bilo treba descarta degradirati, ti na to težko repliciram. to, da pa je descartes vzporejal razum s čustvi, oziroma z zmožnostjo občutenja bolečini pa meni ni znano. oziroma niti ne razumem dobro, kaj si napisala. moti me namreč beseda vzporejati, torej primerjati. descartes nikakor ni primerjal razum s čustvi, ravno nasprotno, razum – duh ter telo sta pri descartesu ločena, torej imamo dualizem. če si pa pri tem mislila, da je descartes verjel, da brez razuma ni čustev, oziroma zmožnosti občutenja bolečine, pa spet ne bo držalo iz razlogov, ki sem jih ravnokar pojasnil. ne verjamem, da bi descartes zanikal bolečino pri živalih, glede na to, da zagotovo ni zanikal tega, da imajo živali telo. kar je on trdil je le to, da nimajo duha, kar preprosto pomeni, da niso sposobna nekaterih dejavnosti, recimo dvomiti v to, da obstajajo.
maja, sicer te je lepo videti tako nasmejano, pa vendar… ali si kdaj pomislila na to, da je tudi “opozarjanje na napake tega sveta” preko pisane ali izgovorjene besede lahko ogromen prispevek za ta svet? In, da je že to lahko dobršen “premik riti”? Mi daš namig, kje imam možnost zaslediti kakršen koli tvoj prispevek v zvezi z razmišljanjem ali z vizijo glede boljše prihodnosti? Grem z veseljem sčekirat. Resno. S spoštovanjem tudi do tvojega stila, načina… pa kakršen koli že je. Če je? Upam, da ti ni kar vseeno za ta svet katerega del sva tudi ti in jaz? Ali?
Simonini zapisi so, za moj okus na primer, izjemno poglobljeni, analitični, natančni, subtilni, lucidni, razumski, argumentirani, razmišljujoči, namenski… in še bi lahko naštevala. Slednje seveda nima nikakršne zveze s tem ali se z vsebinami zapisov tudi strinjam ali ne, da se razumeva. Štekaš?
Zahvaljujem se ti Simona, ker si me toliko navdušila za Ayn Rand. Takoj ko najdem malo prostega časa, se lotim branja njenih del.
Mimogrede, pohvale za kvaliteten blog.
monique.
ne. “samo opozarjanje” ne pomaga. a veš. delavkam v muri ne pomaga opozarjanje na njihove plače. saj ni treba it do lačnih otrok v afriki, imamo (recimo) že pri nas veliko revežev. samohranilka s tremi otroki ne bo nič lažje živela od vašega opozarjanja in razmišljanja, kako jim je hudo. njo boli đoka in bi jo kvečjemu razveselilo dodatnih 200€ na mesec, da bodo imeli kaj za na mizo dat. bolj bi ji pomagalo, če ji kdo podari pralni stroj, kot pa da modruje o njenih težavah. 😆
meni ni potrebno pisuniti o vizijah in boljši prihodnosti in se trepljati po ramenih z ostalimi “ozaveščenimi” in “strpnimi”. če kdo rabi pomoč, mu pomagam osebno (mimogrede, AI, ki veselo opozarja na krivice, porabi 90% vseh donacij za reklamo in plačevanje tistih ljudi, ki novačijo nove plačnike. v ljubljani jih vidiš veliko. in NOBEN od njih tega ne dela iz dobre volje, ampak za plačilo. za boga, raje dam klošarju 100€, ki jih bo zapil, kot AI tista 2€ vsak mesec – in sem jih sigurno že več kot toliko razdala…)
ali je komu od vas (nas) vseeno za kak del sveta, nikomur dejansko ne pomaga. razen tistim, ki se jim zdi, kako so “ozaveščeni” ker jih skrbi.
daj, tako resno, malo pomisli (sama pri sebi, ni treba meni razlagat), kdo je DEJANSKO bolje živel, imel več hrane, izobrazbe… od “opozarjanja” 😆
blagor tebi, če misliš, da resnično prispevaš k boljšemu svetu z razglabljanjem v svoji sobici 😆
ja, pa še to. tudi jaz ne pravim, da se z veliko stvarmi tu ne strinjam. samo, da se mi zdi, da se da o kakršni koli stvari razumsko in kulturno debatirat, ne glede na to, ali se z nečim strinjaš ali ne. 🙂
simona (in še cel kup drugih) žal ne spada v kategorijo kulturno debatirajočih. razlogi za izpade in posledično velika branost zame takega načina ne odtehtata. in to nima veze z morebitnim (ne)strinjanjem…
maja, saj bi se pogovarjala s teboj… pa si me čisto zatrla. S svojimi argumenti si v hipu sesula mojo utopično ideologijo. Prav imaš!
VSI LJUDJE NA SVETU, tisti, ki lahko, naj poklonijo po 100 enot denarja (ali kolikor pač vsakdo po svojih zmožnostih zmore) klošarjem, da jih zapijejo, slabo plačanim in izkoriščanim delavcem širom po svetu pa kakšen kos bele tehnike. Tako bodo vsi srečno (pardon – DEJANSKO bolje) živeli do konca dni. In nikomur več ne bo potrebno razmišljati, napenjati možgančkov ali bognedaj utrujati z ozaveščanjem sebe ali drugih po nepotrebnem. VSI bi namreč morali na ISTI (ta tvoj) način delovat, pa bi bilo človeštvo odrešeno vsega hudega, a ne.
Zdaj, ko si me prepričala, da je še tistih (+ -) 10% sivih celic, ki jih (v povprečju) človek uporablja popolnoma odveč, sem pa tako žalostna in potrta, da grem kar spat in se od tebe poslavljam.
Javljam se na prvi del izvajanja glede alpinizma. Ne vem zakaj je toliko negodovanja in spraševaja okoli te teme, čemu je tega treba. Star arabski pregovor pravi: Če Gora (ker ni nora) ne gre Muhamedu, gre Muhamed pač na Goro. Simple as that. Potem je tle še adrenalin, tacanje po kristalno čistem Belem ! snegu, in oh, ah. Fak, človek postane poln energije, pa preivezi, navezi , skupinsko delo/preživetje. 🙂 ajde, lep dan.
@Ekli Drekli:
Tako močnega komplimenta pa še nisem dobila. Mater sem pomembna. Hvala.
@Špiklja:
Žal nisi zapisala nobenega argumenta, da bi lahko replicirala, zato menim, da je bolj problem pavšalnega branja in ne samo to … tudi idoliziranja in ustvarjanja posvečene poze, odmaknjene od “nizkotnega” sveta … ki pa je po mojem mnenju največja podpora “nizkotnemu”, ki deluje po principu reka: “Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.”
@nimiy:
Jaz tudi ne vem in nisem dobila odgovora. V tem okviru pa itak ni bil poudarek na tem, kaj vse je rekel, ampak na odnosu do razumeti in odobravati … ali sta to pojma, ki sovpadata. Po mojem mnenju nikakor. Razumeti je samo nujno potreben ključen element, da se odločaš čim bolj razumno o cilju odobravanja ali zavračanja. Ker sicer prihaja lahko do zmotnih predstav. Zmotna predstava je lahko tudi to, da je imel Hitler izključno širše politične cilje, ker na primer ne moreč razumet obstoja možnih drugih in postaviš zaključek, ki se ti zdi najbolj razumen osebno, saj človeka v celoti v kali ne sprejemaš. Ker na primer vročekrvnemu zločincu ne moreš in nočeš dosojat čustev, mu pripisuješ izključno hladnokrvne operativne težnje in se ne naučiš nič o večih plasteh čustvovanja. To na primer (samo en primer) dobro prikazuje roman Hladnokrvno Truman Capoteja, s preobratom, kdo pravzaprav je hladnokrven (morilec že ne …). Po Hitlerjevih žilah se je pretakala židovska kri in v zvezi s tem obstaja zgodba. Potem je tu še njegova propadla umetniška težnja po uspehu. In še sto stvari. Zanimiv je tudi njegov odnos do ljudi in psa, ki jih je imel rad. Rad jih je imel tako, da jih je dobesedno uničil, ko si jih je patološko prisvajal in skrival pred “grdim” svetom. Hitler ni bil primerek hladnokrvnega operativca, ampak nadpovprečno vročekrvnega emocionalnega človeka, ki so mu strasti pač meglile razum. On je bil operativec izredno zanič. Strateg še slabši. Imel je pa sposobne svetovalce s svojimi nameni, ki so izkoriščali tudi Hitlerjevo slepo norost v svoj prid. Ko jim je njegova avtoritarna manična narava ušla iz rok, so ga zapustili, ker so se totalno usrali, ko mu je uspevalo pridobit mase pod okrilje svoje energije in je postal temu primerno tudi samozavesten z lažnim občutkom, da obvladuje stvari. In takrat se je začelo sesuvat, ker pojma o pojmu ni imel. Ostal je samo on s svojo blaznostjo. S to blaznostjo pa je hipnotiziral mase privržencev, ki so se zalepili na katarzo moči, varnosti, nepremagljivosti. Kar ni nič posebnega, še manj kaj novega. Če bo Bush rekel, da bo Ameriko obvaroval pred napadi primitivnega ljudstva in jih bo zradiral z Zemlje prej, kot bi oni sploh poskušali, bo vsaj polovica državljanov, ki bodo sicer “pametno” govorili, da so demokratično strpni in da dojemajo Bushevo manevriranje kot manipulativno, na skrivaj glasovala Za Busha, za vsak slučaj, prijateljem pa se bodo pohvalili, da so podprli Gora na primer.
Nikjer nisem zapisala, da so vsi filozofi bluzili. Ampak da so vsi v določenih segmentih tudi odbluzili, ampak je pomembna pot spoznavanja, učenja in ne samo rezultati. Tudi če je kakšen rezultat fiasko, ni vseeno poznat ali ne poznat, na kakšen način pride do fiaska. In to zna artikulirat samo najboljši filozof na primer in njegova artikulacije je velikega pomena. Sem mislila, da sem s prvim odstavkom in vmes pri Descartesu in Kierkegaardu itd. to pojasnila dovolj jasno. Vključno z upoštevanjem komponente časovnega okvira. In ne samo časovnega okvira, tudi osebne situacije (okoliščin) posameznega filozofa, iz katere izhaja. Ravno tako pa trdim, da ni nepomembna obravna katerega koli drugega fenomena ali vplivnega pojava, osebnosti. Zato se mi zdi, kar sem v uvodnem stavku o Ayn Rand opozorila, najbolj irelevantno umeščanje in kategoriziranje na tej in oni podlagi. Tudi če akademik z razlogom izloči nek filozofski koncept, ker na primer ni inovativen, se je usral v lastno župo, v kolikor je ta filozofska shema uspela pridobit več pozornosti od večine drugih. In je ignoranca s strani “posvečenih” kvečjemu toliko bolj škodljiva. Saj po mojem mnenju imidž intelektualca ni vreden nič na točki, ko je samemu sebi v namen. Imidžu. Zato jaz trdim, da je bolje obstoječe obravnavat in opozorit na pozitivne komponente, kot pa ignorirat in ustvarjat sovražno klimo Za ali Proti, ki kategorično podžiga preboj v slabem. Zato sem tudi posebej poudarila pomen razumevanja nerazumljenega. V delu, kjer linkam in ponazarjam kleč Tenovega odnosa do njemu nesprejemljivega. Kako rezultira zaradi neprimernega odnosa do stvari. Ne rezultira, ampak pravzaprav položi “nasprotniku” orožje v roke in se potem čudi, kam neki je šel ta svet. Jah, po svoje, a ne. Brez tebe. Ti imaš pa svojega in lahko bi se zamislili, zakaj je vedno amnjši in ne obratno.
Nič humanega ne vidim v prilagajanju navzdol. Ampak predvsem nehumanega, ki deluje v imenu humanega. Podobno kot pozitivna diskriminacija v svojem najbolj čistem rezultiranju. Nobenemu ne koristi. Namreč zelo zmotno je mnenje, da nadarjenost pomeni obvladovanje življenja samo po sebi, v smislu, Itak!!! Obvladovanje življenja lahko pomeni objestnost, nasilnost, grabežljivost in nevemkakšna sposobnost. Zelo nadarjena oseba je lahko izredno občutljiva, subtilna (večinoma tudi je) in potrebuje posebno pozornost in pristope!!!, da bi se njegovi talenti razvili konstruktivno. Šola, ki deluje na principu enoumnih pristopov kot neka zlata sredina najbolj vsem naklonjenega, pa pozna samo nivojska odstopanja, zato tudi imamo edino in edinstveno idejo v nivojskem pouku, kar je nekaj najbolj zatiralskega in diskriminatornega, kar si šola lahko zmisli. Je to humana naravnanost??? Problem je v tem, da je to največji pokazatelj nehumanosti v bistvu stvari, ker si v resnici na podlagi takšnega sistema, drugega omislit ne da v svrho boljših rezultatov. Vse skupaj pa še vedno deluje po sistemu džungla, kdo preživi življenje v enih pogojih in ne demokratično izbira pogoje za posamezne različne cvetlice, ki lahko rastejo v različnih pogojih.
In v trenutku, ko izjaviš, da si na primer naklonjen nekomu z učnimi in disciplinskimi težavami, lažeš kot pes teče (ne ti osebno, na sploh mislim). Gre za prisilo, da nediscipliniran, z učnimi težavami sprejme določene pristope in nikogar ne zanima, ali je morda ravno ta učenec za nekaj posebej nadarjen in kako bi mu omogočili boljše delovanje. Na drugi strani je discipliniran in brez učnih težav ogrožen od nediscipliniranih in lahko zelo trpi, ker se mu nihče ne posveča, njegov kreativni izplen pa je klub dobrom ocenam minoren. In veliko odličnjakov je izredno nesrečnih. Naši humaneži se potem čudijo, ko odličnjaki delajo samomore ali kasneje propadejo kot delikventi in blebetajo kozlarije v stilu, potolklo ga je, ker je dobil štirico (kar je tudi lahko res, ampak zakaj?!). Šola ne more bit humana, če ne ponuja več različnih možnosti, za različne osebnosti. Otroci niso vsi isti. In vsak nov pristop, ki si ga kdo ves vesel izmisli v svrho dobrega, je ubijalski, v kolikor je tendenca, da se uveljavi za Vse! Nič humanega ni v tem, je pa ideološko totalitarno!!! In vsaka totalitarna ideologija se je predstavljala kot humana za vse. Njen fiasko pa je ravno v tem, da vse dojema kot enega, kar pomeni, da jih mora ogromno eliminirat, na tak ali drugačen način “ubit”. Suma sumarum hočem povedat, da se nadarjeni danes pri nas skrivajo tudi med navidez nenadarjenimi, enako kot se jasno izkazuje, da se med odličnjaki ne skrivajo nujno posebej kreativni posamezniki, niti da bi imeli kakšne težnje po tem. Ker po enoumnem šolskem pristopu na točke piflanja z enkim pristopom za vse, ne gre za iskanje potenciala, ampak samo za preverjanje vzdržljivosti posameznika po eni totalitarni ideologiji primerne osebnosti. Pojem humanosti pa se prekopicuje preko socialnega parata in farmakološki pristopov, ki obetajo obilo denarcev in prihranka na času ukvarjanja s posameznikom. Zelo humano.
In seveda je z Descartesom tako. Dodala sem še dva stavka v zapisu za pojasnilo (ne morem vsega pojasnjevat, o čemer se bralec lahko sam pozanima, ker so moji teksti že itak predolgi, lahko sam vidiš, kako se Crni že upravičeno norčuje iz mene na naslovnici blogosa). Decartes je ločil dušo od telesa – stroja, hkrati pa ju je poenotil samo pričloveku. Temu filozofi pravijo dualizem, Simona pa škodljiva kontradiktornost po potrebi. Seveda se je zajebal tudi, ker živalim ni dosojal epifize, kar niti ni tako pomembno, glede na to, da je dušo izenačil z razumom, kar pomeni tudi čustven svet. Živali je dojemal kot stroj, ki ne more občutit bolečine. Rastline prav tako. S tem je sprožil takšno tretiranje živali na sploh in v konkretnosti se je zaradi njegove teze tudi na veliko prakticiralo seciranje živali pri živem telesu in seveda na odnos do živali na splošno. Descartes je za današnje borce za pravice živali simbol izvornega zlodejstva, poleg katoliške mentalitete podrejenosti … hehe …
@maja:
Me ne zanima, koliko si prebrala, po mojem še teh prispevkov ne v celoti, kar sem ti jasno povedala. Pojma nimam, zakaj prihajaš sem, ko ti zmanjka sogovornikov in nimaš litrce, da bi se ga nažgala, saj obstaja še enormno število blogerjev, ki verjetno pišejo tebi bolj zabavne stvari. Tukaj pa nimaš nič za povedat, razen da zganjaš gnev do moje osebnosti, ki te očitno zelo vznemirja. Mi je tudi jasno zakaj, tebi pa očitno ni.
Moj nasvet je lahko kvečjemu takšen, da se ne ukvarjaj s tem, kaj te žali in kdo te žali, ampak kaj imaš od določenih vsebin. Če človeka nekaj užali, je to velikokrat predvsem takrat, kadar je nekaj resnice na vsem skupaj, kar pomeni, da bi moral ukrepat sam s sabo ali pa greš v vojno, da boš pobil vse, ki ti kažejo ogledalo in boš srečen do konca dni. Tako enostavno to ne gre. Ne boš srečen, ker moral človek za svojo izpolnitev tudi nekaj počet sam s sabo.
Na tvoje apele o razlikah med pametovati in nekaj narediti ti je že monique dobro replicirala. Bom pa še dodala … nič se ne naredi brez pameti dobro. In nihče ti ne bo dal nobenega denarja, če za to ne bo imel miselne podlage, zakaj neki bi ti dal denar. Zakaj neki bi ti pomagal. Še huje … lahko ti da nek drobiž, samo zato, da se te na najlažji način znebi. Ti, v kolikor nisi pametna, si pa tega celo vesela in že kmalu spet na dnu brez dna. Vsakič, ko pade kakšen velik znesek na lotu, sprašujejo na ulici ljudi, kaj bi storili z zadetkom. Izberejo si takšne v objavo, ki bi denar zelo potrebovali. In večina teh ljudi pojma nima, kaj bi z denarjem. Popravili bi streho, jecljanje, in šli na kakšno potovanje. Daleč je še do pomisleka, da bi z njim naredili kaj produktivnega, kaj šele, da bi se spomnili na omembo pomoči komer koli. Torej so isti kot tisti bogatuni, ki jim gredo tako na živce, ker premalo pomagajo. Oni očitno tudi ne bi. Tako je zato, ker mislijo, da je pamet ničvredna. Ker pojma nimajo, da so dejanja posledica misli in ne obratno. Z litrco v roki in z iskanjem sogovornikov, ki jih vedno slej ko prej zmanjka, pač ne bo šlo. Še slabše bo šlo s pretvarjanjem. Fanatično lepiš smeškote v svoje komentarje, s čimer mi sporočaš ravno obratno od tega, kar bi mi želela sporočit. In tako delovanje se opazi, čeprav ti tega ne veš. Nekateri pa vedo … In jeza, ker nekateri vedo, tebi se pa ne ljubi, pa jih boš skušala pretepat, ne koristi nikomur.
Jaz ne morem nikomur poklonit veliko denarja, da bi ga rešila (razen iz drobnih zadreg), ker ga nimam dovolj. Lahko pa počnem kaj, kar znam dobro v svrho boljšega. Eden to, drugi nekaj drugega. Najdi nekaj, pri čemer se boš počutila koristno. In seveda ti ne bo uspelo, če boš živela v prepričanju, da potrebuješ samo denar, svoje nezadovoljstvo pa boš skušala potolažit z ljubosumnim nagajanjem tistim, pri katerih opaziš, da so v nečem sami s sabo zadovoljni. Postani še ti!
@avgust:
Hvala … Fino. Seveda branje priporočam s svojo kritično distanco in zavedanjem, da gre za idealizem, ki se (še) ni realiziral, da bi mu zlahka sodili v dejanskih učinkih …
@monique:
Redki so ljudje, ki že razumejo, da ni poanta v strinjanju ali nestrinjanju … da je ravno strinjanje sprožalo tudi grozljive rezultate, enako kot nestrinjanje nepotrebne spopade v imenu ega. Pomembna je arikulacija kako in zakaj. Tako da … hehe … tvoj “Štekaš?” na koncu komentarja, je po mojem mnenju še danes na svetu eno izmed vrašanj v tem kontekstu, ki je najmanj štekano v praksi.
@BeloTeloPlezalec:
Alpinizem je bil samo en primer med tisočimi možnimi. Ne razlog za posebno razpravo o alpinizmu. Preko vprašanja o alpinizmu ali čem drugem, pa prideš lahko do spoznanj, ki se ne tičejo samo alpinizma. Mene ni zanimalo zato, da bi postala alpinist in tudi nisem postala. Sem pa občutila in spoznala mnogo več od tega, kar si ti tukaj izpljunil na hitro in sploh ni zanimivo. Meni je bilo bolj zanimivo, zakaj se je mojemu kolegu zdelo vredno za to ubit, z vsem zavedanjem, da tvega tvegano in z veseljem do življenja in ne obupom.
glede hitlerja le to. kakorkoli stvari obračaš, interpretiraš in razumeš, ostaja dejstvo, da je tistih 6 milijonov židov mrtvih, ne glede na to, ali v hitlerju vidiš pošast, ali pa zgolj žrtev nekih nesrečnih naključij in okoliščin.
glede bluzenja filozofov sem jaz to razmel tako, da se tebi na nek način zdi krivično ali pa ignorantsko, da ayn rand nima mesta med filozofkso elito. kriterij popularnosti pa se mi zdi v danem kontekstu povsem zgrešen. to, da je imela nek vpliv, da je dosegla neko stopnjo prepoznavnosti in popularnosti znotraj družbenega konteksta verjetno nihče ne zanika. ampak zaradi popularnosti ji ne moreš avtomatično podariti relevantnosti na znanstvenem področju. dvom v kompetentnost množice pa tu ne moreš razglasiti za aroganco kar tako, ker vsi vemo, kako je s tem. in težko verjamem, oziroma sploh ne, da je ayn rand svoje privržence pridobivala na račun veljavnega argumenta svojih trditev, kar ji na koncu koncev stroka očita. po drugi strani pa verjetno gre tudi samemu načinu komunikacije ayn rand pripisati odnos kritike do nje, ki verjetno ni bil nič bolj sovražen od odnosa, ki ga je do drugače mislečih, v filozofksem smislu, imela ayn rand.
glede humanosti se lahko strinjam v tem, da res nobenemu ne koristi, če je pač podpovprečen, vsaj v večini primerov ne. seveda sedaj ne mislim razpravljat o temu, ali je boljši socialističen ali pa morda libertarni model, ampak gre za to, kako vrednotimo življenje kot tako. recimo da imamo skupino ljudi, ki beži pred skupino morilcev. v tej skupini bežečih so zagotovo ljudje, ki imajo sposobnosti tem morilcev laže ubežati kot nekateri drugi. tako da v tem kontekstu imamo pač dva scenarija. prvi je ta, da se vsak sam poskuša rešit kot ve in zna, s tem so pač šibkejši bolj kot ne pogubljeni. drugi je pa ta, da se tisti sposobnejši prilagodijo šibkejšim, oziroma se žrtvujejo za to, da šibkejšim povečajo možnost preživetja. kaj je tu pravi pristop je pač odvisno od tega kako moralo dojemaš, ampak dejstvo je, da humanost, ljubezen vsi doživljamo v nekem altruističnem smislu, torej v žrtvovanju svojih koristi v tistem trenutku. to velja tudi za ayn rand, ki svojega moža nikoli ne bi pustila umreti od lakote. lahko sicer govori o naložbi v sebičnost, ampak ne moremo mimo dejstva, da bi si lahko omislila moškega, ki bi bil v vseh pogledih vsaj enakovredem temu, ki ga je poročila, hkrati s tem, bi pa bil še bogataš. tako se pač humanost, ljubezen izkazuje, ne glede na to, ali si marksist, kristjan ali pa kaj tretjega. ali je ta humanost v tem primeru pametna odločitev ali ne je pa stvar vrednot vsakega posameznika.
šola nas ne uči živeti, ampak nam da neka specifična znanja. torej moraš na stvari gledat v tem kontekstu. kar sem jaz imel v mislih je le to, da nekdo nadarjen bo res prej poštekal zakaj je 2+2=4 in da je prikrajšan v tem smislu, da učitelju ne ostane dovolj časa, da bi mu v nekem časovnem okviru pojasnila več, kot je sposoben razumeti nekdo, ki je manj nadarjen. tako da predela manj snovi, kot jo je sposoben razumeti, ampak nič manj, kot tisti, ki je manj sposoben od njega. torej, v tem smislu sta objektivno gledano zgolj izenačena. seveda je s tem tisti sposobnejši subjektivno gledano prikrajšan, ampak to ni diskriminacija. diskriminacija bi bila to, če bi nadarjeni dobil manj samo zato, ker je nadarjen. manj v obkjektivenm smislu. ampak učitelj bo oba naučil koliko je 2+2. torej, nihče ne bo dobil več znanja. sicer pa v ekstremnih primerih lahko nadarjeni preskočijo razred, tako da zatira se jih ravno ne.
in to kar omenjaš je problem, ampak ne problem samo nekih preveč nadarjenih od povprečja, ampak tudi tistih, ki so premalo nadarjeni za povprečje. in mislim, da je to posledica kvečjemu premalo humanosti, kot pa preveč. problem je v tem, da nas vsaka skupnost sili v neke kompromise, prilagajanja, ker ne moremo imeti družbe, ki bo prilagojenja vsem. tega ni. uspevajo tisti, ki so najbolj prilagojeni temu kako družba funkconira. nekdo, ki je recimo nadarjen za ekonomijo ali pa pravo, je nekako že v osnovi v prednosti pred tistim, ki ga recimo zanima umetnost, ker bo v povprečju v tej družbi laže uspel, glede na to, da nisem še zasledil, da bi na zavodu za zaposlovanje delodajalci povpraševali po umetnikih. ampak to je sedaj druga zgodba. v tem kontekstu pač gre zgolj za to, da je ayn rand zagovarjali individualizem, zato tudi ta njene interpretacija o diskriminaciji nadarjenih.
pa še glede descartesa. seveda je duh in telo poenotil samo pri človeku, ker drugim stvarem duha ni priznaval. oziroma ju ni ravno poenotil, pravi le, da sta to dve različni stvari, ki se nekako “pomešata” v celoto. ne razumem pa, v čem je kontradikcija tega, da verjameš v ločitev duše in telesa. morda se je pri tej trditvi zmotil, ampak zaradi tega tak sklep še ni nujno kontradikcija. ne vem, če je descartes eksplicitno trdil, da živali ne občutijo bolečine, ampak esenca duha je za njega bila predvsem misel, čeprav ji med drugim pripisuje tudi čute. preblem z duhom pri živalih je bil bolj v tem, da v kolikor bi jim ga priznal, bi to pomenilo, da tudi živali lahko pridejo v nebesa, kar pa bi bilo za tisti čas preveč mimo. na koncu koncev se je descartes moral zelo truditi, da ne bi razjezil cerkve, še posebej zato, ker je bill tudi sam veren. še vedno pa ne vem, zakaj je po tvoje “mislim, torej sem” spoznaven fiasko.
ja, a ni zanimivo, kako te o meni nič ne zanima, simona, in sem ti sploh brezveze, pa mi vsakič nameniš daljši odgovor 😆
ne vem, kje si pobrala to, da me žališ. ti me ne moreš užalit. na take pritlehne fore ne padam. 😉 gnev do tvoje osebnosti? očitno te motim jaz, ko se samo usajaš nekaj, da nimaš pojma zakaj hotim sem, čez dve vrstici pa zagotavljaš, da ti je kristalno jasno, zakaj izražam gnev nad tabo (ki ga mimogrede, ne). to, da menim, da tvoj način izražanja (ali, če se bolje izrazim, zmerjanja), ne spada pod kulturno komuniciranje, ni nikakršen gnev 😉
ja, monique je replicirala s sarkazmom, s katerim poskuša dokazati mojo omejenost. razlog za tak način je pač pomanjkanje argumentov. ne pravim, da ne bi smeli opozarjati na krivice. blagor tistemu pa, ki misli, da s tem dejansko kaj spremeni. saj tudi v boga verjamemo, pa mislimo, kako smo v pošteno plačani, in sanjamo zato, da lažje živimo sami s sabo. samo realnost je največkrat drugačna 😆 sicer se je pa moj zapis uglavnem nanašal na tiste “pametnjakoviče”, katerih družbe se izogibam, ker jim ni dovolj da (magari) 3x izrazijo svoje stališče, ampak me na VSAKEM srečanju morijo po več ur skupaj o reševanju kitov. dejte že odrast, no… 😆 tudi jaz sem proti temu, ampak nekako vidim tudi druge stvari u lajfu 🙂
a se ti zdi, da ti nagajam, in kako ti nagajam? 😆
ni se ti treba počutiti napadeno ob nekom, ki zraža drugačne poglede na svet, kot jih imaš sama, to počnejo tisti s samozavestjo na nuli. ne jezijo me drugače misleči (dokler to name konkretno ne vpliva). si pa spet uspela . kar ti gre, seveda, najbolje. namesto, da bi argumentirala svoje poglede, se ukvarjaš z mojo “nezadovoljnostjo, užaljenostjo, nič-za-povedanjem, in ljubosumnostjo(??? 🙂 )” se ne znaš normalno pogovarjat, ne da bi zašla na osebno raven? 🙂
mimogrede. o alpinizmu (očitno) nimaš pojma. alpinizem v večini nima veze z “it nekam, tudi če umreš zraven”. v stenah sem že dolga leta in nikoli nisem imela nesreče, ker nisem izzivala usode. sem pa imela nesrečo z avtomobilom (pa ne po svoji krivdi). za mene je bolj smrtonosno it na cesto, kot pa v gore. in to je tvoj problem. ne razumeš v čem je “fora” lazenja v hribe, tako kot ne razumeš v čem je fora drugače mislečih. nezmožnost empatije, pač, saj (baje) nisi sama kriva.
aja, še kar se tiče “fanatičnega lepljenja smeškotov” 😆
najbrž reees ne boš verjela, ampak to odraža moj pogled na svet. in če bi se ti, simona, malo manj razburjala zaradi nas, omejencev, bi ti bilo dost lažje u življenju 😆 pazi, da ne boš fasala še kak čir na želodcu…
vse skupaj me zabava, ne jezi… (pa verjemi, da ni tvoj blog edini, ki me) 😆 dobro je, da vidim, kaj še lazi po svetu (glede na to, da se takih ludi ponavadi izogibam) 🙂 da ne gledam preveč debelo, ko je moje službe konec in imam tistih nekaj prostih ur za živet 😆
@nimiy:
V Hitlerju ne vidim niti pošasti, niti žrtve takih in drugačnih naključij. Vidim samo možne razlage, od katerih so ene bolj prepričljive od drugih. Predvsem so pa zlahka obsežne.
Nikakor nisem trdila, da se mi zdi krivično, da AR ni med filozofsko elito, ampak sem zapisala, da se mi zdi popolnoma irelevantno. Še posebej v tem času. Ignorantsko se mi pa zdi, da ni opozicije, ki bi argumentirano sploh znala nastopat proti množicam, ki krojijo ključ današnje ideologije, ki se opira na del AR ideologije. In ta ignorantskost je škodljiva za nas … AR je mrtva. Boli njo kurac. Zakaj bi ji podarili relevantnost na znanstvenem področju??? Relevantna je s povsem drugih vidikov. To je tako, kot bi rekel, da se razburjam, ker Papežu nihče ne podari relevantnosti na znanstvenem področju. Ne se ne … hehe … In spet mi je za to vseeno. Papež še vedno svoje dela. In ja, se strinjam, da gre predvsem za očitke v načinu komunikacije. Jaka muda. Kakšna korist je od teh očitkov. Kakšna korist je v očitkih Jelinčiču za način komunikacije, sedežev v parlamentu ima pa vedno več … hehe … Moja poanta je ravno v izbiri za relevantno dojemanje pomena nečesa v rezultiranju.
Ne, ne strinjam se. Vse, kar si razložil deluje na principu enega pristopa, ene smernice, enega uma in preko tega odstopanje ali pristopanje. Moje mnenje o tem je pa že v komentarju, na katerega repliciraš. Ti postaviš eno pot za aksiom, potem me pa še opozoriš, kako moram gledati na izobraževanje … hehe … Gledam lahko, kakor mi paše. Kako moram gledat, mi pa zapovedujejo drugi. In ne, ni res, da obstaja samo ena pot. In ni res, da je 2 plus 2 zgolj informacija. Obstaja pot, kako dojameš, kakšen je rezultat. In na en način po pristopu, boš zaostal ti, na drug pa morda jaz. In to, da nismo vsi nadarjeni enako za vse, sploh ni problem, če bi lahko našli svoje darove in uresničevali svoja hotenja. Seveda ne more bit za vsakogar vse najbolje, lahko je pa mnogo bolje od Enega in edinega totalitarnega pristopa. V mali Sloveniji to še težko dojemamo, marsikod se pa počasi že odpira, že dolgo časa. Pri nas se še začelo ni.
Kar se moškega tiče, pa tudi ni tako. Ne moreš si izbrat katerega koli moškega, ki bo tak in tak, pa boš srečen. Morajo ti emocije reagirat na pravi način. In noben altruizem ni, če keširaš moškega, s katerim si pač rad. To ne pomeni, da bi lahko imel boljšega. Jah, očitno zega hočeš iz nekih razlogov, ki ti jih nudi, a ne. Saj denar in titule niso edina relevantna merila za erotično razmerje. Lahko pri kom sploh niso.
Ja, Descartes je trdil, kot sem zapisala … sta dve različni stvari, vendar se duša pri človeku poveže v epifizi. Povsem natančno. Zato je stroka to poimenovala dualizem, ker je pač hecno na eni strani trdit, da gre za dve različni stvari, potem ju pa po potrebi povezat, ker si našel epifizo. Heh, nisi je pa našel pri živalih. Glp!!! Nič ni narobe z verjeti v ločitev duše od telesa, če ne prideš zaradi take vere do hudo napačnih zaključkov, ki delajo škodo. Namreč pri tem ne gre samo za vero v dušo, ki naj bi ostala, o čemer še danes pojma nimamo, ampak za izenačenje duše z razumom, ki daje človeku pamet, kar je po njegovo pomenilo, da so živali samo stroji, ki ne čutijo bolečine. In to je fakt. Ne razumem, zakaj še vedno relativiziraš in pišeš, ne vem, če je Descartes mislil, da živali ne občutijo bolečine. Ja, pizda, ti pa jaz povem! To je fakt!!! Povedala sem ti tudi, da so po vsej Evropi izvajali zaradi te ugotovitve seviranja na živalih na živo!!! In tudi sicer je bil temu primeren odnos. In potem me vprašaš, zakaj neki mislim, da je rek “Mislim, torej sem” spoznavni fiasko!!! Pa to je danes vsakemu filozofu jasno, da je fiasko. Ker preprosto ni res! To je bilo res za Descartesa, ki je živali in rastline po svojih dognanjih dojemal kot stroj! Dobesedno! Zato zanj niso bile žive, ampak kot roboti na primer. Miga, nekaj deluje, ampak nič ne občuti. Zato rek, da misliti pomeni obstajati, ne drži pač. Simpl!
@maja:
Kje sem zapisala, da me o tebi nič ne zanima … Nikjer.
Vsem namenjam odgovore.
Očitno te žalim, saj mi nekakšno zmerjanje tudi očitaš … in očitno te žalim, saj k meni ne prihajaš nikakor drugače, kot da stresaš togoto. Monique je argumente izrazila zelo dobro, pri tebi jih pač ni, ker samo nekaj pizdakaš in postavljaš sovražno nastrojene trditve, kar ne pomeni argument. In ja, potem izpadeš butasta in si spet lahko napadalna, ker si spet užaljena.
Super. Izogibaj se me, zaboga!!! Kaj še počneš tukaj!!! A sem jaz prišla k tebi na blog ali ti k meni?!! In kdo te sili poslušat o reševanju kitov. Imej svoj nekaj drugega, česar nikoli ne znaš predstavit, kaj je to nekaj drugega, ampak samo blebetaš, kaj vse ti ni všeč in popat smeške. Smešna si. Prihajaš k meni zato, ker se takih ljudi v reali izogibaš??? Očitno se jim želiš v resnici približat. Slabo ti gre. Se jih bojiš, tukaj si pa pogumna??? Ne bo te osrečilo. Stoprocentno.
Kakšne poglede na svet neki si izrazila. Vse, kar si mi povedala je, da greš rada z litrco na balkon. Nikakršnih tvojih pogledov na življenje ne poznam.
Pojma nimam, ali si ti neka alpinistka. Anonimno mi lahko napišeš, da si pilotka. Si se pa nekam pozno naknadno spomnila pisarit, kakšna alpinistka neki si. Mislim, da si bolj žlehttnobna zagrenjena nevoščljivka kot kakšna alpinistka. Sploh sem pa napisala v uvodnem odstavku, da me ne zanimajo izpovedi ljudi, ki nimajo kaj povedat, ker ničesar ne doživljajo oziroma ne znajo svojega doživljanja ozavestit in artikulirat. Zaradi mene se ti lahko sprehajaš v tri dni, voziš v tri dni in se ti pač kar nekaj dogaja, potem lahko pa še plezaš in plavaš, pa še po netu tipkaš, da ti mine čas. To me ne zanima. In o empatiji nima smisla pisat. Lahko jo dokažeš. Jaz sem empatije razvila več kot dovolj, da se mi po eni strani smiliš, po drugi strani pa ne morem odobravat tvoje objestne, temačne, negativne energije in posledičnega pristopa. Uporabi pamet in se poskušaj izkopat. Ne zapravljaj časa s takim početjem, kot ga tukaj zganjaš in sem prepričana, da tudi v reali. Samo iz dneva v dan boš grša! Škoda!
Simona,
kronična frka s časom in tempom. Sinoči sem si končno uspela ogledat vse linkane intervjuje z AR in ja, njen odnos do življenja skozi oči njene filozofije je nedvomno zanimiv in posluha vreden. Lepo, da si se na tako obširen način lotila te teme in, da nas (kot ponavadi) vzpodujaš k razmišljanju. 🙂
AR je bila idealistka ne le v teoriji, temveč tudi zelo aktivna v angažmaju svojega življenja. Osebno to globoko cenim! In pokojna madame niti nimajo tako zelo neprav!
Veliko si oz. ste že povedali na to temo… Pa naj navržem nekaj besed o alpinizmu, ko že ravno razpredate o tem, čeprav mi je jasno, da to ni osnovna poanta tvojega zapisa.
Mislim, da ima vsak alpinist svoj lasten odnos, pristop, motiv… v tistem najintimnejšem smislu svoje biti, ki ga žene tovrstnim podvigom navkreber. Zato lahko predstavim le svoj pogled na to, oz. opišem doživljanje na podlagi lastnih izkušenj.
Razlogov, ki mene osebno ženejo tja gor, vrh skal, je več.
Ne bom omenjala mota kot je npr. zdrav duh v zdravem telesu ali gibanje v naravi na svežem zraku… blabla… ker v mojem primeru to nikoli ni bilo osnovno vodilo. Mimogrede, kadilka sem! Klinc pa taka planinka… kaj šele alpinistka! 🙂
Zato po “telegrafsko”: moj prvinski vzgib je odmik v neobljudeno tišino in posledično premik k sebi, vase. Občutek biti sam s seboj, daleč proč od “ponorelega sveta” je težko opisljiv. Mi pa kot individualistu ustreza. Najraje grem sama, čeprav tudi z dobro družbo še zdaleč ni slabo. Na predelih, kjer je vzpon precej zahteven, izzivi zahtevajo iskanje preciznih variant, vsak nepremišljen gib, trenutek nepozornosti ali površnosti, bi lahko bili tudi usodni. Ne gre za dozo adrenalina kot takega, ki bi bil samemu sebi oz. zgolj vznemirjenju namen. Gre za odgovorno odločanje v kritičnih trenutkih med izbiro možnih potez “reševanja” in utrjevanje v obvladovanju situacij. Če bi recimo dopustila, da situacije obvladujejo mene in ne jaz njih, bi verjetno tudi sicer v življenju marsikdaj zapadla v “prepad” slabe volje, depre, panike, histerije…ipd. stanja v kritičnih okoliščinah, ali pa najmanj v občutke nelagodja ob raznih zadregah, zagatah… Pomembne so tudi različne izkušnje iznajdljivosti, ohranitev razsodnosti in miru v sebi tudi v najbolj kritičnih situacijah. In še en pomemben fakt: gre za tekmovanje s seboj, ne z drugimi. Z distanciranjem od lastnega ega, ki nima nujno vedno prav. (Naj skalnemu previsu dokazujem, oz. ga prepričujem, da se moti?) 🙂
No, potem so pa tu še prijetni občutki skromnega “zmagoslavja” na samem vrhu, po napornem vzponu se prileže malo oddiha in čiste uživancije ob misli na nič. Ob preprostem bivanju in (ob)čutenju glagola biti v svojem najglobjem pomenu besede… najbrž je to precej podobno meditaciji. Srečanje s seboj. Soočanje s seboj. Pa spet pogovor s seboj in z naravo. Slednja mi veliko tega prišepne… (Ali res drži, da obstajata živa in mrtva narava? Hmmm… meni se vsa predstavlja kot živa, naprimer. Ja, vem, da je to bosa izjava za katero nimam argumentov). Pa opazovanje in ugotavljanje podobnosti med življenjem in življenjem. Rastlin, živali, človeka. Vedno znova sem impresionirana nad tem koliko je pravzaprav podobnosti… na nek način. Pa povezanosti in soodvisnosti. Tam gor je slika krhkosti življenja nekako še bolj na dlani. Kar ne pomeni, da sem kadarkoli rinila tja gor iz naslova “igranja z usodo”. Želim le povedati, da mi je že v rani mladosti prav s pomočjo zavedanja te tanke meje med življenjem in smrtjo uspelo osvoboditi se strahu pred smrtjo na eni, in dodati vrednost življenju na drugi strani.
Neopisljivi so tudi številni trenutki, ko se srečujem s pomisleki o majhnosti človeškega bitja – napram mogočnim stenam, ki me obdajajo, ob hkratnih občutjih intenzivne živosti in polnosti bivanja v tej svoji miniaturnosti. Pa samodejno vzbujeni občutki spoštovanja (slehernega) življenja in hvaležnosti za veličino neskončnih lepot narave, ki so nam na voljo… pa jih pogosto niti ne opazimo, ne odkrijemo, nas je strah ali pa nam je preprosto premalo mar zanje. Narava, ta še ne do konca raziskan svet, ponuja veliko… spodbudnega.
Ob sestopanju z gora je pa običajno na vrsti soočanje z že znano realnostjo, ko pod seboj običajno ugledam smogasto meglen pokrov nad tisto že tisočkrat premešano eno taisto vsebino v piskru (civilizaciji) v katerem živim. Živim? Ja, se trudim. Četudi vsi okoli mene razlagajo, da ta proklemanska mineštra v loncu obupno zaudarja, se ne dam motiti, ker vem, da je pogled na ta lonec od tam nekje bolj zgoraj, v svojem večnem pogrevanju mineštrastega negodovanja naravnost smešen, oz.tragokomičen. Pa ne le zaradi alpinističnih izkušenj… Ta vsebina v kurčevem loncu sploh ni edina možnost! Le zdi se tako! Ker smo navajeni na bolj ali manj en (že znani) okus?? In, nenazadnje, imamo s primesmi po lastni izbiri vedno možnost izboljšati okus vsebine v piskru. Vsaj svojo porcijo “a’la card” si lahko naredimo bolj apetitlih. Morda pa sčasoma še komu tekne, kdo ve… 😉
@Veronika, to je to! Tudi meni kot močnemu individualistu ni cilj vrh gore, cilj mi je pot, samota, razmišljanje, doživetja, razodetja, podoživljanja…., vse za kar tu spodaj v “nori” dolini ni več časa in ne prostora, kljub temu, da imam sedaj časa kolikor hočem, če ga le znam in hočem pravilno razporediti. Na poti proti vrhu doživiš resnična soočanja sam s seboj, tu ni igranja vloge, napake se takoj plačajo, tu si usmerjen v pravilne odločitve, katerih rezultat je takoj primerljiv, v slabem in dobrem.
pa saj psihologijo množic vsi poznamo. najmočnejši argument tu ni dejstvo, ampak manipulacija. ljudi ne zanimajo dejstva, ampak težijo k temu, s čimer se lahko poistovetijo, pa če je to krščanstvo, komunizem ali pa kaj tretjega. težko bi, recimo, kritike religije krivili za to, da je, ne vem, 85% človeške populacije tako ali drugače religioznih. kaj pa jim je storiti? a naj začnejo zažigat biblijo, koran in kar je še teh svetih knig? podobno je z ayn rand. kritika obstaja in je relevantna, če se pa nekaterih to ne prime je pa drug problem. tako kot bo janez janša za nekatere imel vedno prav, pa če se spomenka hribar na glavo obrne. ravno tako bo tudi ayn rand za nekatere vedno nedotakljiva. mi pa ni nekaj ni ravno jasno. najprej se nekako trudiš zagovarjat ayn rand v njeni filozofiji, potem pa jo primerjaš s papežem, oziroma papeža uporabiš kot primer za njen primer. pri ayn rand gre pač za dve stvari. eno je njena filozofija in odnos do te filozofije iz filozofske perspektive, drugo pa je vpliv, ki ga je imela v družbeni sferi na sploh in ne zgolj med filozofi. tega pač ne gre mešat, ker eno ne implicira drugo in obratno. torej, če govorimo o ayn rand kot o filozofu, potem je nepomebno to, koliko fanov ima, ravno tako kot ni pomembno to, ali je njena filozofija kaj vredna ali ne, ko govorimo o družbenem vplivu ayn rand.
jaz nisem imel namena diskutirati o tem, ali je učni sistem dober ali ne, ampak se zgolj nisem strinjal s tem, da je učni sistem naravnan tako, da diskriminira bolj nadarjene, glede na to, da je cilj izobraževanja po moje, vsaj upam, v tem, da poskuša vsem posredovati tisto količino znanja, ki je nekje predvidena v učnem načrtu. torej cilj je v tem, da tako janez, metka in janko na koncu šole znajo vsaj vse tisto, kar naj bi, glede na učni načrt, morali znati, ne glede na to, kako pametni in lepi so. v tem jaz ne vidim diskriminacije. ker kaj bi se zgodilo, če bi se učitelj posvečal zgolj tistim bolj sposobnim? potem bi tisti bolj sposobni morda pridobili res lahko dvakrat več znanja, ampak tisti manj sposobni pa morda niti toliko ne, kot ga učni načrt predvideva.
ti pozabljaš, da ayn rand poveličuje razum. meni je popolnoma jasno, kako čustva delujejo in jih kot taka sprejemam in so zame vrednota. ampak ayn rand o človekovem smislu pravi “The pursuit of his own rational self-interest and of his own happiness is the highest moral purpose of his life.” torej gre za korist, ki jo definira razum in ne čustva. in simona, po tvoji definiciji altruizma ni nič altruizem, v kolikor karkoli počneš po lastni volji in ker to pač hočeš početi in te to osrečuje ali pa vsaj da nek dober občutek. potem ni altruizem niti to, da greš v vojno in tam umreš, če pač v to verjameš. potem ni altruizem niti to, da vse podariš v dobrodelne namene in greš na cesto za klošarja, če te pač to osrečuje. oziroma kaj je potem altruizem? in je nesmiselno ugovarjati, da v racionalnem smislu, ali pa celo nekem “common sense” smislu ni zdravo ostajati z moškim, ki ti daje manj, kot ti bi lahko. torej, vprašanje je sedaj ali ayn rand verjame v “common sense” ali verjame v ljubezen? ali verjame v racionalnost ali v čustva? ali pa morda v oboje, kako ji pač kdaj paše.
in ne, descartes nikoli ne poveže duh in telo v eno, ker ta vedno obstajata ločeno, obstaja pa neka povezava med njima, neka komunikacija. torej govori o celoti in ne o enem. in če ga citiram: “Jasno sem se prepričal, da del telesa, preko katerega duša opravlja svoje funkcije, nikako ni srce, niti to niso celi možgani, ampak edino njihov najbolj notranji del….” take notranji del je epifiza ja. ampak, kot vidiš, on ne trdi, da telo in duh postaneta eno. in ne verjamem, da je descartes duh pogojeval z obstojem epifize, tako da zaradi tega se ni nujno motil, če živalim ni pripisoval duha, ki ga je, kot sem že omenil, razumel predvsem kot nekaj, kar misli.
in če je nekaj fakt potem verjetno obstaja tako, da se lahko o njem vsi prepričamo. torej, če je descartes red trdil, da živali ne čutijo bolečine, potem je to mogoče nekje preveriti in bi te prosil za vir.
z “resnico” v filozofiji je tako, da je v večini primerov sploh ne moremo empirično preverjati, tako da je vse odvisno zgolj na veljavnosti sklepa. in ta descartov “mislim, torej sem” narobe razumeš, če pač razmišljaš tako da lahko obstaja samo tisto, kar misli. tega descartes sploh ne trdi, nikakor ne trdi. tisti “misli, torej sem” se zgodi v kontekstu t.i. “metodičnega dvoma”, ki ga descartes uporablja za to, da bi prišel do nečesa, v kar na noben način ne more dvomiti. in v descartesovem primeru je pač to misel. “mislim, torej sem” tako pri descartesu pomeni le to, da je misel nekaj, v česar obstoj ne moremo dvomiti in ne nekaj, kar je edino, kar lahko obstaja. to descartes dokaže s pomočjo “metodičnega dvoma”, ko začne v dvomit v obstoj vsega. na koncu se pa vpraša, ali lahko dvomim v to da dvomim? oziroma ali lahko dvomim v obstoj duha, če vem, da je dvomiti lastnost duha? z dvomom namreč duh descatres dokazuje. s tem ko dvomi dokazuje, da duh obstaja. duh kot nekaj, kar misli. dvomiti o duhu pomeni zgolj ugotoviti, da ga imamo, ker ena izmed lastnosti duha je ravno ta, da dvomi. tako da kako lahko dvomiš v nekaj, zaradi česar lahko sploh dvomiš? “mislim, torej sem” tako pomeni zgolj to, da descartes ugotavlja, da je duh – misliti nekaj, v česar obstoj ni mogoče dvomiti, kar ne pomeni tega, da lahko obstaja zgolj tisto, kar lahko misli ali pa zgolj misel kot taka, pravi le to, da o tem ni mogoče biti, v filozofskem smislu, 100% prepričan. tako da tega “mislim, torej sem” ne razumeš prav.
buhuhu!!! 😆
ja, se te bom izogibala, no. vidim da te preveč živciram 🙂 bogica 😆
sam imaš vedno težave, da NIHČE ne zna nazorno artikulirat občutij, ki ti niso lastna, ane? 🙂
@Rak, lepo si dopolnil: “ni cilj vrh gore, cil je pot” in vse kar si še napisal. Me veseli, da tudi ti vse to doživljaš na podoben način. 🙂
(Ja, mnogim od njih predstavlja cilj le pečat v transverzalni knjižici, hvalisanje s kvantiteto osvojenih vrhov pred frendi, ali pa pivsko druženje nad 1000 ndmv, kjer je (ob goveji muziki) “vse dovoljeno”. Žal.)
Simona, še moje mnenje, v zvezi z mislimi filozofov. Posploševanje, pavšalizacija, razumevanje katerekoli kratke misli (ali modrosti) v dobesednem smislu brez premišljevanja in poglabljanja vanjo, pogosto privede do napačnega umevanja le-te. Mislim, da s(m)o “mase” prav zaradi tega podvržene poenostavljenim interpretacijam filozofov. Nekdo “prevede”, prevod se “prime” in masa se s tem po večini zadovolji. Ali pa si jo posameznik interpretira po svoje.
Kaj natančno je Descartes pojmoval z “mislim, torej sem”, je vedel le on sam. Kako naj torej vem, če je res “prav” mislil? Glagol “misliti” je zame naprimer premalo, da bi zadovoljilo moj “torej sem” (glagol biti). Kje sta tu še “splošno dojemanje – zavedanje” z vsemi občutji in stanjem zavesti? Ja, tudi jaz dojemam “mislim, torej sem” kot fiasko. Ker je misel zavajajoča!!! Mase se skozi neko ideologijo istovetijo v dobesednem smislu. “Mislim, torej sem” v konkretiziranem prevodu pomeni – um je vse, kar me determinira v lastnem obstoju. Pa to še zdaleč ni ena in edina “resnica.”
Simona, ti, ki rada izumljaš nove besedne skovanke, kako bi besedo “mislim” (“??? torej sem”), nadomestila z izrazom, ki bi označeval dojemanje z vsem kar: mislimo z umom, občutimo s čustvi in doživljamo, ter zaznavamo z duhom, ob predpostavki, da so vse tri dimenzije pri človeku v medsebojnem ravnovesju? Any idea? Sem že večkrat razmišljala o tem, pa ne najdem pravega izraza. Vse že znane in uporabljene besede so pa v svoji presuhoparnosti spet zavajajoče in meni osebno moteče. Povedati na kratko je res hudir. Štekam, da obstajam, torej sem? Hec!
Vse kar človek lahko odkrito reče je: “Mislim”. Pika. Vse druga so predsodki. Tak, da bom enkrat za spremembo kratek.
@Satir – kaj še nisi opazil, da je to najbolj zlorabljena beseda na svetu. Vsakdo, ki ne zna, ne ve, ali ne more kaj povedati, začne z besedo “mislim”. Kdor misli, neposredno pove kaj misli. Vse ostalo je sprenevedanje in iskanje tajminga. Se strinjaš?
capitalism with governement help is the worse of economic phenomena-je rekla med drugim Madame. glede laissez faire-pa moram še srečati nekega osveščenega industrialista, ker do sedaj takšnih resnično nisem srečala veliko. Morda dva? Pa sem se med drugim nekaj časa gibala tudi med podjetniškimi množicami hehehehe, seveda nek kod del njih, temveč bolj njim v zabavo (ups, ne nisem bila prostititutka 😉
Samo nekaj na hitro dodam- preden grem delati jutranjo jogo, ker prihaja poletje in panika- AR govori o mentalno zaostalih ljudeh in kako zanje menda poskrbimo, pa vse kar lahko od njih pričakujemo je, da se bodo morda naučili brati. Imam problem z njenimi merili, ki jih jaz osebno razumem kot fašistično – ozko usmerjena. V korist ali pa kurac! No, če vzamem v obzir, da je lahko korist, zelo na široko interpetirana (čeprav ima AR komunikacijske probleme ravno tako kot Ruglej in je zaradi tega lahko prav tako narobe razumeljena)-potem bi se morda lahko še strinjala. Ker kot sem že rekla, je bil meni v veselje moj Mongoloiden sosed, naučil me je stvari, ki mi jih noben od “dolenjskih” sosedov” ni niti od blizu razumel, in zdi se mi, da bi bil veliko manj škodljiv od kakšnega nadarjenega Clintona, če bi bil predsednik ZDA: Pamet kot takšno-inteligenco kot takšno- ne cenim kaj preveč, veliko bolj cenim čustva in srce in intuicijo-zato me nadpovprečna inteligenca kot takšna sploh ne gane. Tako narobe nas je pripeljala tale civilizacija-naš zahodnjaški pogled- da si težko predstavljam kaj bolj zavoženehga. AR govori povsem od drugačnem svetu,. Ki je pravzprav tako abstrakten kot tlae moj, v sozvočju z ljudstvi, ki so živela z naravo in čutila duh povsod okrog njih. Ah ne vem, morda pa je v “mentalno prizadetih” ljudeh lažje videti svoj odsev in zaradi tega narcisistično zasanjana Vanja pač podlega takšnemu pogledu. Tako zelo barvamo s svojimi barvami vse kar vidimo, da je o objektivizmu taeko ogovoriti. AR ni imela stikov s svojimi starši, ni vedela, da so živi, zelo močan vpliv je imelo to, da je sovražila tako zvano “komunistično revolucijo” na njeno gledanje, da je rekonstruirala svet premosorazmeren temu. Tako obarvano s svojimi barvami vidim AR jaz. Zdi se mi, pa da slutim kako obarvano jo vidiš ti, Simona, individualist, ki je trpel diktaturo povprečnih (hahahah dober je primer Maje, ki se ji niti sanja ne o čem govoriš, pa jo to vendarle ne ustavi, da ti ne bi hotela malce popametovati, pa reva ne ve kako smešno izpade), ki so te verjetno na vsak način hoteli ukrotiti, nekje s v sebi čutili, da jih še vedno nadmudriš in se potem zaganjali z vso histerijo malih src in ogromnih egov. Kot že rečeno, jaz hočem nek drugi svet! Do sedaj ga še nisem našla, ker perfekcija v tej realnosti ne obstaja. Morda znotraj moje glave. o tem, da s emoramo zbuditi in biti to kar smo, pa so govorili celo budisti. Samo njhove ideje so, prav tako kot AR pograbili pač neki “religiozni libertarci” in jih pač našemili do neprepoznavnosti.
aja by the way, od civilizacijskih norm mi je še vedno najbližje Danska na primer! Skandinavski model.
@veronika:
Strinjam se. Teg tematike o pokojni madame sem se lotila ravno zaradi tega, ker sem bila presenečena, na koliko frontah je imela zelo prav in to na frontah, o katerih si na splošno niti misleci ne upajo spregovorit v stolu “bobu bob”, ker dregajo v srčiko indoktriniranih emocij, čeprav imamo življenje točno takšno, kot si ga ustvarimo. No, in seveda na drugem mestu predvsem zato, ker sem dobivala o tej madam tako neverjetno drugačne informacije od tistih, ki so si jo vzeli za idola, da nisem mogla verjet svojim ušesom in očem. What are they talking about? Seveda ni to nič novega. Če na primer prebiramo pt Angele Vode, verne komunistke, zakaj je izstopila iz partije in se oddaljila od komunizma, ki se ni udejanjal tako, kot mu je bila verna sama, ni ta pojav nič novega. Vendar se mi zdi zelo pomemben, ker se dogaja zdaj, danes, tukaj in gre spet mimo, dokler ne bo prišel čas za obračune, kaj neki je šlo svojo pot narobe. Namesto, da bi živeli danes, mi še vedno na zelo pristranski in infantile način obračunavamo z obdobjem po drugi svetovni vojni, medtem pa se spet piše grdo zlorabljeno poglavje zgodovine.
Alpinizem ni poanta mojega zapisa, sem pa seveda zelo vesela podanih občutkov iz prve roke, ki si jih zapisala. In da si ob tem kadilka me ne čudi in se mi ne zdi kontradiktorno. Alpinizem sam po sebi ima veliko opravka s strastjo, preizkušnjo na življenje in smrt (ne mislim samo v konkretnem smislu, ampak duhovnem … kot si zapisala, obrat vase … dvigniti se v tišino nad zemeljskim, nad hrupom … košček občutka srečanja z “bogom”) in ima tudi s kajenjem veliko skupnega, čeprav se na prvi pogled morda (predvsem danes) zdi nenavadno … hehe … Kakor koli … Nisi redka izjema. Skratka, hvala za ta opis … sovpada z dojemanjem in občutevanem, ki sem ga dobila prenesenega tudi preko drugih virov.
@Rak:
A … tudi ti si ta … je logično … alpinizem kot state of mind, ki se pozna tudi spodaj.
@nimiy:
Se strinjam. Ljudje stremijo k hirim zaključkom, definicijam in poistovetenjem z najbolj preprostim. To je logika drhali. Ampak hkrati tudi posledica takih napotkov za “lahkotno” življenje, ki se začne že v vrtcu.
Papeža sem omenila v kontekstu, v določeni povezavi. Zato ker sem prej v eni repliki omenila tudi, da se strinjam z Brandenovo tezo, da njena filozofija v shemi funkcionira kot Biblija. No, papeža sem pa omenila v smislu, da ni pomembno, kako akademija ocenjuje verodostojnost ali pomembnost določenih tez, dokler ima za sabo morje vernikov, ki mu sledijo. Torej je v vsakem primeru vreden pozornosti in so replike zelo pomembne. Kar se tiče druge plati medalje, ki si jo omenil … ocena filozofije same na podlagi pomembnih aspektov se nekako že v bitu ne strinjam popolnoma že s tvojim pogledom na “stroko”. Niso vsi filozofi prvi, kot izumitelji novega pogleda, novih dognanj (kar nekako opravičuje famo Descartesa kljub zmoti na primer, kakor si sam dobro zapisal … odmik od božjega in prehod na znanstveni pristop). Chomsky ne odkriva tople vode, ampak je zanimiv zaradi predvidevanj in kombinacij pogledov. Da ne omenjam kakšnega Žižka. Saj je zanimiva filozofija straniščne školjke, precej manj pa oprijemljiva. Umberto Ecco in njegova filozofija estetike pa je zame na primer že čista komercializacija prežvečenih citatov in obravnave stvari. Predvsem se mi zdi pa pomembno to, da tudi intelektualci, akademiki skozi zgodovino in enako danes, niso na vrhovih igrali nepristranske vloge. Tako politikantske kot mentalitetne na sploh. Hočem reči, ni čudo, da se je na primer po vojni na tržišče spuščala gomila romanov s partizansko tematiko, prav tako pa ni čudo, da je bil spregledan prenekateri dober roman, ki ni sovpadal s težnjo tendenčne klime družbe. V tem oziru jaz osebno vidim intelektualno elito velikokrat še mnogo bolj sprijeno v delovanju kot drhal, ki se skriva za alibijem neukosti ali nizko stopnjo razsodnosti, pa vendar … velike ljudi v zgodovini so potolkli so(drugače)misleči … raja jim je samo sledila. Zato poudarjam nepomemnost pogleda na AR v kontekstu pavšalizacije danes. Ker “sojenje” še poteka. Danes še teče čas njene filozofije. Za razliko od Chomskega na primer, ki predvsem opazuje in predvideva glede na predloženo, pa je ona pač ustvarila svoj sistem delovanja in duhovnega statementa. Za razliko od Ruglja, ki je na primer korektor mišljenja direktno. In v tem oziru ideološki totalitarist. Z Rugljem je s strani razumnega zelo enostavno opravit in stresti prah z rok, pri AR pa ne, ker je ustvarila shemo družbenega reda, ki v slogu biblije (a povsem drugače) apelira na človekovo stanje duha, način življenja v kontekstu stanja duha pa ne korigira nič, razen po želji posameznika. To pa je stvar filozofije in ne zgolj vzgojnega diktata. Je oboje v enem. In strinjam se s tabo, da se loči ocena pomembnega v smislu samega pridonosa s populističnim vidikom (kjer je tudi Oprah na primer popularna … so what!), vendar trdim, da se ta meja s pojmom demokracije briše v relevantnosti. Danes je razprava za dislociranimi akademskimi zidovi ravno toliko brezpredmetna kot mišljenje, da je vse že nekaj vredno, če je popularno. Mislim, da se misleči težko navajajo na nova pravila igre v smislu konstruktivnosti, ki jo demokracija in svoboda izražanja misli prinaša. Vsak je pameten po svoje, je današnji moto. Misleči so obupani, ker ne vedo proti čemu bi se borili in za kaj bi bili za. Mnogo bolj jasno se pokažejo pristranske namere mislečega, kajti v trenutku ko deluje na način Za ali Proto postane kljub izbranim besedam zgolj prepoznan kot zverziran špekulant na vrednostnem nivoju mišljenja raje, ki vrešči enako ob zadetku gola kot zmagi svoje stranke na volitvah. AR je pravzaprav simbolno opozorila, da se bodo te zadeve dislociranj zelo premešale in da z večjo svobodo prihaja na tržišče veliko večja zmeda, kaj je jabolko in kaj banana. Raja si idole izbira po svoje, kakšne in zakaj te pa si bo izbirala je zelo odvisno od mislečih, koliko se bodo angažirali v podajanju “pametnih” vidikov, pri čemer jih nikakor ne smejo ignorirat ali poniževat … ker imamo demokracijo. V kolikor delujejo politikantsko, pa jim bo raja naklonjena manj kot kateremu koli politiku, ki ne dosega niti IQja Busha. Skratka, treba se bo iti malo drugače, kot se ponazorila zgoraj v zapisu s primerom Teno! PR vlada!
Kar se izobraževalnega sistema tiče, se očitno nisva razumela nič, kar koli pa bi napisala, bi se ponavljala. Ne vem … preberi še enkrat. Če pa seveda sveto verjameš, da je učenje samo podajanje informacij in nima nobene zveze s pristopom. Vse je povezano s pristopom. Način sestavljanja testov. Podajanja snovi (misleni vzorci, poučevanje preko filmov …), kako bodo razporejene klopi v šoli … Vse. Zakaj je izjemno nadarjen računalničar zapustil rač. faks, zakaj nadarjen slikar akademijo … Lahko ti tudi povem, da bo katoliška osnovna šola gradila svoj renome izključno na drugačnih pristopih, ker bo s tem z lahkoto konkurirala, da jo bo tudi laična javnost na koncu podprla, ker bodo evidentno ponujali boljše rezultate. In sploh se jim ne bo treba nevemkako trudit, ker smo pri nas, kar se tega tiče še totalno zaostai in se zaenkrat ubadamo s tem, kako bomo preprečili, da učenci ne bodo učiteljev kar s sekirami pobili, kaj šele, da bi jih česa naučili. In ne, ne strinjam se, da nadarjeni nujno obvladajo določen sistem. Odvisno za kaj so nadarjeni in na kakšen način. Ne strinjam se, da je bil Einstein zabit. In nadarjenost je treba negovat. Nekaterim uspe v slogu s sistemom, nekaterim druge okoliščine koristijo razvijat talent, nekateri pa propadejo, jih sistem izpljune. Več ko je podanih možnosti, več je možnosti, da se človek uresniči, kakor je po njegovi duši ali genskem zapisu, če hočeš. To je vse, kar trdim. In seveda en način diskriminira po difoltu, ker je en. Človek je tudi bitje psihe, ni računalnik, ki zgolj absorbira informacije, kakor jih naložimo nanj.
Ni Ali – ali … Čustva in razum se prepletajo. In samo poglobljeno branje AR in o AR ti bodo dali jasno sliko. Pri njej ni Za boga ali proti bogu, ampak je ” V boga je nesmiselno verjet na emocionalnem nivoju, ki ustvarja destruktivne posledice, nobenega dokaza pa ni, da bi bog kar koli pričakoval, niti obstajal … lahko imaš boga zase, lahko okrašujej božično drevesce … kakor koli … nikakor pa ne more bit neobstoječe razlog za žrtvovanje, omejevanje, kaj šele napadanje drugih. Razum služi zato, da racionalno oblastuje nad čustvi, v kolikor ne prinašajo sreče, ampak sejejo nesrečo. In razum služi razumevanje, kaj je osebi emocionalen problem in emocionalen problem drugih. To je vse. Zato je tudi ljubezen stvar posameznika, njegova vrednost, pomeben člen njegove osebne sreče. Torej je investicija, ker depresivni pač ne živimo lepo in dobro. Njena flozofska poanta gre nekako takole: Zakaj bi imeli Nietzscheja ali Akvinskega, če imamo lahko oboje, ne da bi ubili Nietzscheja ali Akvinskega.
Joj, kakšna trma. Oznake dualizem si nisem izmislila jaz. Da se duh preko epifize poveže s človeškim telesom v eno, si nisem izmislila jaz. Torej se prepiraj zaradi mene z akademiki in ostalo stroko, ki jo tako ceniš in polagaš toliko verodostojnosti na njihova spoznanja. Boli me kurac, ali se je Descartes motil v zvezi z živalmi, kar se tiče duha, ker o tem še vedno ne vemo nič na področku dokazljivosti, dejstvo je, da se je na podlagi razmejevanja duše od telesa in določbe sedeža v epifizi totalno zmotil v sposočilu, da žival ne občuti bolečine!! In da se j ta njegov rezultat sprejel in postal podlaga za dolgoletno mučenje živali po tekočem traku in odnosa do njih, kot da so stvari. Najkrajši možen vir za to imaš v Wikipedii, gotovo piše tudi o tem … Kot si mi že pojasnil, jo upoštevaš in se strinjam, da večinoma nima napak v povzetkih. Nisem pa preko Wikipedie našla podatka, da akademiki zavračajo AR, kar si mi lansiral in sem preverjala. tudi povezave so večinoma do taznih seznamov filozofov, kamor je uključena. Za Descartesa pa imaš možnost na sploh googlat s primernimi besedami in našel boš še nešteto esejev na to temo eksplicitno, poleg Wikipedie. V kolikor pač ne gre direktno na celotno branje Descartesa.
Ja, Descartes je zmožnost dvomiti tudi enačil z obstojem. In zavedanje smrtnosti! S čimer je še dodatno fočkal dojemanje živali kot neobstoječe v duhovnem smislu. Descartes je verjel, da dvom in zavedanje smrtnosti določa vrednost obstoja. Grozljivo!!! Po njegovi teoriji pa res lahko vse duševno zaostale poleg živali strpamo kar v krematorij, čeprav je zavaroval človeka z epifizo kot dejstvom samim po sebi, ki jo je zgrešil pri živalih. Kako prikladno. Zanimivo, kako se nama je zadeva obrnila. Začelo se je z dokazovanjem meni, kako fašistični in nehumani, nečustveni so pogledi AR, končuje se pa z dokazovanjem meni, kako Descartes ni mislil nič slabega … hehe … Neverjetno. Descartes je škodljivec erste klase, ki je svojo škodljivost celo podkrepil z znanstvenim zavajanjem, ki ni preneslo teoretične replike. Brrrr …
@maja:
Kako Nihče. Zakaj si lažeš. Poglej zgornje komentarje. To niso nihčeti. To so ljudje, s katerimi je užitek klepetat, pa če se strinjamo ali ne, če so kratki ali dolgi. Preberi si veronikin opis alpinizma s prve roke in ga primerjaj s svojim ničem, ki si ga želela izkoristit zgolj za orožje proti meni kot avtorici nekega zapisa, ki ga sploh prebrala nisi. Hej … tudi zato, da ločiš nič on nečesa, se je treba malo potrudit, ja.
@satir:
Lahko pa tudi molči … hehe …
@Vanja:
Ja, seveda … Zato sem posebej omenila v zapisu, da se morajo libertarci zavedat, da je bila AR proti demokraciji, kar sovpada s sistemom, kakršnega imamo.
Ne strinjam se, da ima AR komunikacijske probleme. Izredno natančna je. Tudi Rugelj za moje pojme ni imel nobenih problemov, čeprav je nekaj popolnoma drugega ideološko od osnovne poante AR. No, ampak meni sta oba jasna kot beli dan, ker pač berem, kot piše in slišim, kot je povedano. Imajo pa ljudje večinoma težave pri razumevanju česar koli, kar jim je po godu in kar jim ni, pa bi radi, da bi zadeva delala njim v prid … hehe … Konec koncev imam tudi jaz probleme, da nekateri preprosto nočejo prebrat nečesa tako, kot zapišem in kar po svoje še dodajajo ali odvzemajo izraženo. Motivacija je vedno očitna. Vedno nekaj hočejo, da bi predstavljala, da bi lahko oni jasno definirano čustvovali do mene. Na primer Proti, ker sem nekoč zapisala nekaj, kar jih je zapeklo. Na primer. Pri teh emocionalnih prevratih nobena še tako dobra artikulacija ne pomaga. Hočem reči … če tebe na primer že v kali odpije dejstvo, da gre za izrazito nasprotnico socializmu, te to emocionalno odvrne, zato boš veliko bolj naklonjena odvzemanju njenih filozofskih resnic, ki bi pozitivno delovale nate in bolj boš naklonjena nenatančnemu preverjanju interpretacij v prid slabim rezultatom. No, in samo razum, da poznaš, kako te zadeve štimajo pri človeku (pri vseh) ti pomaga, da greš čez to … in rečeš, jebi ga. moramo bit objektivni, če hočemo kaj imet od vsega skupaj.Tebi to lahko uspeva, milijonim, ki iščejo, kot je zapisal nimiy, samo uteho v Za ali Proti, v pripadnosti nečemu, pa ne uspeva … sodijo različnim takim in drugačnim osebnostim v njihovih ideologijah vsi počez.
In seveda se strinjam s tem, kar si navedla okrog primera mongoloidnega soseda, tudi to je investicija lahko ja … ampak je investicija, ko je iz srca. Sebičen moment, se strinjam z AR, je zelo pomemben element za dobre rezultate. Precej defektologov in raznih vzgojiteljev, ki se ukvarjajo s prizadetimi, zaradi nekega prepričanja, da jih to dela dobre in ker na primer ne dobijo več druge službe, bi bilo treba pa po mojem mnenju prevečkrat tudi zaprt za povzročanje škode. Žal.
In zadnjemu delu tvoje male psihoanalize moje osebnosti v tem kontekstu ne morem nasprotovat, ker je veliko resnice na tem, ja. Po živalsko močni in objestno hladni povprečneži in podpovprečneži so kategorično tekmovali z mano in me pozivali na neka “viteška” dvobojevanja, medtem ko se je meni že v bistvu stvari zdela sablja v roki kot kepa nepotrebnega dreka, s katero pojma nisem imela, kaj neki bi počela pametnega. Vprašanje je bilo samo, kdaj bom že enkrat sprejela vabilo v klub in se začela njim primerno obnašat, kar je pomenilo, rajši skrivat tisto, kar je njih tako motilo, da imam (tudi če ničesar drugega nisem imela, kar oni so imeli, je bilo v To se vtikat neskončnega pomena … zanimivo, a ne). Tako je bilo od kurčeve osnovne šole dalje. In meni v prid so delale le redke izjeme pomembnih drugih, da sem se pač ohranjala v svojem in da pač vztrajam in se danes celo zavedam, čemu na ljubo. In tisto, v čemer se z nimiyem ne morava sporazumet, je v poanti vrlin. Med mano kot odličnjakinjo v osnovni šoli in nekim točno določenim cvekarjem, ni bilo v bistvu stvari nobene razlike, pa je to opazila samo ena učiteljica. In nezadovoljstvo obeh je bilo popolnoma ekvivalentno in oba bi lahko cvetela v svojem, v kolikor bi bil temu primeren pristop. Tako je bil pa on nesrečen cvekar, jaz pa nesrečna odličnjakinja s fanfarami v tri pizde ob eni izmed mojih posebnih nadarjenosti, ki so jo pač spodbujali moji starši (tisti cvekar ni imel niti te sreče, da bi pač starši prepoznali zaklad v njem). In med mano takrat in kasnejšo delikventko v srednji šoli spet ni bilo nobene razlike, razenda sem v OŠ dobivala priznanja za vzorno vedenje, v srednji pa ukore, neopravičene ure, gomilo neocenjenih predmetov pred konferenco itd. Vse skupaj ima veliko več zveze z vrlinami kot frontalnim vzgojnim pristopom kot pa s samimi informacijami o tem in onem, da bomo izobraženi. Določene vrline, stanje duha in temu primerni kanali so najpomembnejši faktor, da ima določena izobrazba sploh funkcijo, koristno mislim. In če sreča v korist ni korist, pa res ne vem, kaj je. V tem smislu se spet strinjam z AR pri njeni tezi o vojskovanju. Med statementom o borbi na smrt, žrtvovanju za domovino in statementom o borbi za svobodno življenje, za “svobodo”, je ogromna razlika, ki v dejanskosti akumulira popolnoma drugačen mentalitetni profil ljudi in temu primerno tudi rezultira. Med akumulacijo nekrofilov, ki gredo na morijo in morijo ter posiljujejo s takim zanosom, kot so pripravljeni umret sami, in med zaljubljenim v življenje za lepo življenje je razlika med A in Ž. Enako je s šolo. Med borbo za ocene in borbo za znanje, za kreativnost, na prodočju, kjer je človek sposoben začutit, da je njegova pot bolj uhojena (kar se mora tudi sprožit in negovat), je enormna razlika v rezultatih in tudi temu, kakšni ljudje, s kakšnimi vrlinami kraljujejo, prihajajo na vrhove. Dokler to ni jasno, nimamo kaj praskat. Je mentaliteta naklonjena podpovprečju in cenenim emotivnim vzgibom, da ne rečem živalskim nagonom, ki so jih živali upravičene, razumna bitju pa toliko, kot bi bilo smešno opazovat ptiča, ki ne bi hotel letet, čeprav bi lahko.
…hehe..hehe..hehe.. khe..bljuc
aha, torej, dokler je človek srečen lahko pozabi na razum in se preprosto predaja čustvom. to se meni vedno bolj sliši kot, sicer so pravila, ampak vsako pravilo ima nekaj izjem. nekaj pač moraš postavit za izhodišče, oziroma bistveno in se potem tega držat, ker če ne se iz samega sebe delaš norca. če je bistveno to, da je človek srečen, potem ne more biti pomembno to, kako in zakaj je srečen. če je pa bistveno to, da zasleduješ nek racionalen osebni interes, ki obstaja kot nekaj objektivnega, potem pa je občutek sreče “sprejemljiv” zgolj skozi zasledovanje že omenjenega racionalnega osebnega interesa in ne kakorkoli. to, da je obstoj boga za vernike nepomemben nam samo priča o naravi čustva, ki mu pravimo ljubezen v vseh svojih pojavnih oblikah. torej, čustvovanje kot tako ni nič drugačno zgolj zato, ker je usmerjeno v nekaj, kar pač obstaja. ljubezen ayn rand do svojega moža ni v svojem bistvu nič drugačna, kot je ljubezen nekega vernika do boga. gre še vedno zgolj za človeško čustvo. ayn rand ne osrečuje to, da njen mož dejansko obstaja, ampak to, kar pač čuti. čustva so vedno samo čustva. problem ayn rand se meni zdi v tem, da občutek sreče nima nobene zveze s tem, kar ona razume pod “rational self-interest”. in potem je pač zmeda. človek je pač lahko srečen, torej dejansko obučuti srečo tudi če počne vse tisto, kar je za ayn rand “against rational self-interest”. tega pač ne moremo spregledat.
in še enkrat. descartes zmožnost dvomiti ni enačil z obstojem v tem smilsu, da je verjel, da obstaja zgolj to, kar ima sposobnost dvomiti, oziroma misliti. descartes ni trdil, da živali ne obstajajo, niti ni trdil, da drevesa ne obstajajo ali pa gore ali karkoli podobnega. trdil je le to, da je edino, v kar ne moremo dvomiti mišljenje. in jaz ti ne poskušam dokazati, da descartes ni mislil nič slabega, ampak se, v nekaterih točkah, zgolj nisem strinjal s tvojo interpretacijo njegove filozofije.
Uf Simona, si me pa povzdignila, da se mi ja kar zavrtelo od pomembnosti. No, moje razmišljanje verjetno bolj plod darežljivosti narave, kot posebnega umskega naprezanja in nekega filozofskega stališča. Hvala, nova motivacija za ostarele in že malo lene možgane.
Vanja, priloženega linka mi noče odpreti. Mi namigneš, prosim, kaj zanimivega zamujam?
@monique:
Zbrisala sem vanjin link, ker mi poleg tega, da se noče odpret, tudi olupil celoten blogozapis na dva dela. Nekaj se je zaštekalo. Vsebina je pa o predsedniškem kandidatu Obami in njegovem domnevnem fundamentalizmu.