Še ena pogruntavščina, še en simbol radosti po meri človeka. Kakšnega neki? Res je, da sem se, kot večina otrok, veselila počitnic. Počitnic ja, poletja nikoli. In za nagrado, ker si pritrucal do spričevala, še posebej z ugodnim rezultatom, si dobil odpravo na morje. Nagrada, ki je nagrada, tudi če je nočeš. Tudi če bi starši izkoristili priložnost dopustovanja na drugačen način, morda na kakšnem drugačnem predelu kopnega, je pohod na morje očitno obvezen podvig. Zaradi otrok. Kaj pa če otrok sploh ni navdušen nad vsem, kar obmorskemu pritiče? Super! Si privoščiš kaj drugega. Mogoče kar doma. Za vse tisto, za kar je tokom leta zmanjkovalo časa. Za občutenje užitka domovanja in ne zgolj nujnosti krvavo preplačane strehe nad glavo, kjer se vse skupaj vrti okrog obveznega spanja, pospravljanja in priprav na naporne delovne dni. Ampak ne! Otrok si bo pač še vseeno želel na morje. Mora si želet. Da odšihta pravico do ljubega miru, ko se bo vrnil v šolo. In vsi bodo spraševali, kje je bil na morju, koliko časa je bil na morju, potem bodo primerjali stopnjo kožne zoglenelosti in podajali mnenja, koliko časa je bil v resnici kdo na morju in kdo laže, saj je bel kot smetana. Med otroci, kakopak, odnosi funkcionirajo precej bolj transparentno in naivno. Razvajeni ne vidijo razloga, da bi se odpovedali bahaštvu, uživanju v privilegijih, kakor jih dojemajo, medtem ko se reveži izkazujejo za še večje reveže v primerjavi s privilegiranimi. Njihov občutek osramočenosti in potrtosti se prostodušno zrcali na nič posebej drugačne načine kot pri odraslih, samo na precej bolj simplifcirano izražane. Zato je rajsko poletje za premnoge otroke navaden znanilec pekla. Vsaj toliko vročega, kot je vroče povprečno poletje. Kdo neki jim je podtaknil to trendi travmo? Pa menda ne pametni odrasli?! Kaj takega vendar ne bi bilo mogoče.
Spomnim se dečka s srečo v nesreči. Poznala sem ga slabo, a predobro. Nesrečo je fasal z usodo, da si starši niso mogli privoščit letovanja, še dopusta ne. Srečo v povezavi z nesrečo pa je imel, da je bil že po naravi bolj temnopolte sorte. Nekaj popoldnevov na bazenu in porjavel je kot čokolada. Kozmetični tretman si je privoščil konec avgusta, da bo le čim dlje držalo, potem se je zaprl med štiri stene in le redko smuknil na prostost. Uradno je šel vsaj za dva tedna na počitnice k babici in dedku, ki sta živela na morju. Neuradno sta bila oba pokojna. In neuradno morja nikoli ni videl od blizu. In neuradno Simona pojma ni imela o vsem skupaj, a ga je nehote srečala na nekem dvorišču pozno zvečer, ko bi se moral po napovedih vendar odpravljat s celodnevnega kopanja proti sanjski hišici ob obali. “Če boš komu povedla, boš iskala zube!” O tem nisem podvomila niti najmanj. Marsikdo v bližini tega dečka je izgubil kakšen zob, šop las, igračo ali pa vsaj pokasiral buško. Mah, ne samo, da ne bi povedala nikomur, lahko še naložim, kako sva se skupaj spuščala po toboganu v morje. Samo povej kje in kdaj in mir mi daj. Pa sem vseeno pokasirala opozorilno klofuto. In pricmerala mami v naročje. Bohnedaj, da bi povedala, kaj se mi je zgodilo. Moji bi vse pokvarili. Sproducirali bi cel halo in bogsigavedi kaj bi me čakalo ob nekem pravem trenutku na pravem mestu. Stvari sem raje vzela v svoje roke in se na obroke od ponižanja cmerila še ves teden. Vse zaradi prekletega morja, prekletega poletja, prekletega počitnikovalnega sindroma.
Moj problem je bil obraten. Družinsko odpravo na morje sem vsako poletje doživela, kakšnega posebnega užitka ob vsem pakiranju, troganju in mrcvarjenju po razbeljenem pesku pa nisem občutila. Mojim staršem je bila skrb, da bi se preveč spražila na soncu, prihranjena, ker sem sonce sovražila. Deset minut na plaži se mi je od nekdaj zdela cela večnost. Čofotanje v vodi me je začelo dolgočasit po petih minutah, kurčevo lopatkanje po pesku in mivki v dveh minutah, štante s kramarijo sem obredla prvo popoldne, simpatično razigrani otroci so bili v resnici večinoma samo antipatični podivjani rogovoleži, ki so se samo spakovali za prazen drek. Zatreskala sem se v kakšnega malo starejšega fantka iz tuje dežele, ki sem se mu itak izogibala, ker mi je bilo preveč nerodno. Ko se je vse skupaj po hitrem postopku odvilo, sem zlahka spominjala na prtlikavega penzonista, ki čepi v senci in bulji v daljavo. Še najraje sem igrala mini golf in nažigala fliperje, za kartanje sem morala kar naprej gnjavit starše, ker otroci itak večinoma niso obvladali nobene igre in so samo goljufali. Komaj sem čakala, da gremo domov. Gnjavila me je samo ena stvar. Kurčeva neobstoječa zagorelost. Od česa neki bi se lahko scvrla? Od drevesne krošnje že ne dovolj. Kar je pomenilo, da me bodo zoprni froci v šoli vsaj ves september jebali v glavo, češ, da po tisti razredčen kakavov ten pa res nihče ne gre na morje. Vsak dan sem odlašala. “Jutri bom pa cel dan na plaži”. Pa mi ni zneslo niti pol ure v presledkih. In tako do zadnjega dne, ko sem odhajala slabe volje in pegasta domov. Ponavadi pa še nesrečno zaljubljena v kakšnega češkega, nemškega, hrvaškega ali italijanskega fantka. Vsako leto so mi solze kapljale z brade, ko smo odhajali. Požrla sem kile sladoleda na poti, s sočutom obtežena starša sta mi namesto fantka iz druge dežele kupila še kaj nepotrebnega, ampak kurc … na morju sta se imela vedno bolje od mene, pa če sta se še tako trudila, da bi uživala tudi jaz. Večino let sta imela od počitnic bore malo, saj je bilo vse prilagojeno mojemu zadovoljstvu, ki ni obstajalo. Težko sta si privoščila kakšno ponočevanje ali kaj podobnega, gnjavila sem ju pa kar naprej s kartanjem, mini golfom, fliperji in vsem, do česar otroci niso imeli toliko veselja kot jaz. Včasih smo letovali družno, več družin skupaj, in takrat so si ob večerih privoščili več žura, tamali pa naj bi uživali po svoje. Mah, kje. Otroci že na sploh ne marajo, da se imajo starši preveč fajn in kar naprej sitnarijo, opozarjajo nase in vohunijo. Potepali smo se po lunaparku in sigurno se je eden izmed nas spomnil, da smo lačni. Da smo nekaj pozabili. Da moramo nekaj vprašat. V resnici smo kar naprej vohunili in sitnarili, ker smo se počutili aut. Ker otrok pač hoče imet konstanten občutek varnosti. Kontrole nad vsem. Zato so morali starši kar naprej čepet tam, kjer bi mi čepeli, in v trenutku, ko bi se malo po svoje sprostili, smo se jim obesili na hrbet kot pijavke. “Tukaj sem!!! Ne pozabit!!!” Počitnice pa take. Vsi smo prihajali domov totalno izmučeni. Po tlaki je za starše konec dopustovanja, otroci pa še malo tečnarijo od dolgočasja, dokler se preklete utrudljive počitnice ne končajo. Ostanejo samo amaterske fotografije, da potem z njimi preizkušaš mejo potrpežljivosti pri prijateljih. “Poglej, to sem pa jaz ob skali, tole pa en France, ki smo ga spoznali, ko je …” Puh!
V puberteti je bilo s poletjem precej bolje. Mnogo, mnogo bolje. Trop podivjanih najstnikov si je postavil šotore. Kilometer stran je imela straža (starši ene izmed kolegic) svoje domovanje. Ni je bilo sile, ki bi mi preprečila, da si ne izborim pravice do kampiranja. Mama je jokala, ko sem se odpravljala, oče je zavijal z očmi (zaradi hlipajoče mame). Pravzaprav je jokala upravičeno, ker smo izzivali sto na uro in počeli vse že doma prepovedane stvari, plus dodatek, do koder je segala domišljija. Fantastično in nepozabno. Predvsem s fanti kaj dosti plažarjenja, hvala bogu, ni bilo v igri. Počeli smo vse drugo in živeli za noč. Od petnajstega leta dalje sem tako preživela vsako poletje. Noč v bližini morja je čista metafizika. Afrodiziak. Nepozaben vonj. Moj prijatelj trdi, da gre za vonj po pički, ampak o tem bi se dalo razpravljat. Če odštejem orgazmično atmosfero, bi bilo pravzaprav vseeno, tudi če bi ostali v Ljubljani, glede na način življenja, ki smo ga furali, ampak odtehtalo je skupno bivakiranje in odpoved kontrole, česar si doma nismo mogli privoščit. In samo enkrat smo pristali na urgenci, enkrat na policiji in enkrat kasneje smo bili predhodno vrženi iz apartmaja. Potem so s časom tudi tovrstna multidružabna letovanja izgubljala čar. Kar naenkrat smo postali po klubih in lunaparkih prestari za drenjanje, za posedanje po terasah pa premalo penzionistično mazohistični. Preselili smo se na antimondene otoke. In na koncu sem džointala na neki verandi sredi Suska. Kar je pomenilo nekoč poletno akcijo, je zamenjal nabolj antipatičen izraz pod soncem – “uizi”. In sem “uizi” popivala … In spet džointala … in popivala. V faking “uizi” kompaniji. In manjkalo mi je vse, kar imam doma. Zato sem spet džointala in spet popivala. In končno spokala domov, kjer mi nikoli ni treba bit “uizi”, če nočem, in tudi kadar sem na videz “uizi”, pravzaprav nisem.
Konec zajebancije. Zdaj ne vidim več enega tehtnega razloga, da bi se šla gnjavit z “uizi” morskimi forami. Obale imam poln kufer po treh dneh. Prvi dan sem navdušena nad vonjem, drugi dan se malo sprehodim in zmočim, tretji dan se začnem dolgočasit sto na uro in prehajam v fazo depresivnega zapornika. Za koji kurac se pajcam tam, če ne uživam niti presežnega luksuza. Apartma je manjši kot stanovanje, pol stvari itak pozabim doma, nikjer knjižnice, nobene prebavljive prireditve, televizijo lahko gledam tudi v Ljubljani, povsod ropotajoče klime mi parajo živce in nič takega se ne dogaja, kar se še bolje ne dogaja v Ljubljani. Kaj naj torej počnem?! Spoznavam Italijane in se cele dneve lomim z angleščino, ki je ne štekajo, čeprav gre za sila razvlečen preprost dialog: “Bi fukala? Ne bi fukala?” A kaj, ko je dolgčas na obali tako brezmejen, da se splača “small talk” celo razpotegnit na mučne polne ure. Za kakšno jadranje sploh nočem slišat. Imam fobijo pred izgubljenostjo sredi oceana, fobijo pred globoko vodo, fobijo pred vročino, fobijo pred faktorjem dvestopetdeset, fobijo pred ljudmi, ki jim ne moreš kadar koli pobegnit, da fobije nad “uizi” odsotno vibracijo in silnim neudobjem ne omenjam. Hvala lepa in nasvidenje. Jadranje! Plačaj mi milijon in bom premislila. Z vrečko pomirjeval mogoče tvegam samomor.
Žužkov, insektov in ostale golazne, ki se prebudi na “rajske” sončne dni, raje ne omenjam. Zaradi njih imam na vseh oknih zalimano mrežo, pa še vseeno kakšen mikrostvor zablodi na moj teritorij. Obožujem zimo, ko odcrkajo. Raznega smradu ob razbeljenem betonu tudi nič ne pogrešam. Poletje smrdi po trohnobi. Dreka na cesti ni treba opazit, ga pač zavohaš. Vse razpada v pospešenem tempu. In nevihte!!! Mater je fajn! Res. Za popizdit idilično. Nazadnje, ko je treskalo, sem si na begu skoraj gleženj zvila. In švic, švic, švic … Človeka po petih minutah kisika na minimumu še fukat mine. Kaj torej tako navdušuje?
Najlepša so razgaljena telesca brhkih deklic. V erotičnih pisanih krpicah ponosno petkajo “dogodivščinam” naproti. Izžarevajo hrepenenje, živost in strast. Ne vem, zakaj fantje precej manj. Večina poleti izgleda, kot da so pricopatali v spodnji majici in gatah direkt iz spalnice na pločnik. Večina “uizi”, brez žara, s pirom v šapi, ki jih vrže “uizi” na kvadrat. Precej bolj ponosno izpadejo pozimi. Od mraza očitno bolj predramljeni in nekateri celo v harmoniji s sabo odeti. Poleti je večina tipov brez koncepta. Bolj so ženske razgaljene, bolj so ženske. Bolj so moški razgaljeni, bolj smešno izgubljeno delujejo. Kot bi jih kdo okradel in ne vedo, kaj bi. Gol moški ne deluje izgubljeno samo, ko se tušira ali fuka, spet fuka in se tušira … Pa še to seveda ni pravilo.
Ljubljana pa najbolj zacveti ravno poleti. Ker se večina spoka na morje. Koliko let sem potrebovala, da sem pogruntala, kako čudovito je poletje, če že mora obstajat, v Ljubljani. Šele takrat zavibrira v polnem sijaju. Konkurira ji samo Piran. Izven vroče sezone. Ker ima še tisti orgazmični vonj. Relacija Ljubljana-Piran. Neplanirano in po potrebi. Ja, tako bi se celo dalo brez pizdenja preživet štiri pretople mesece luksuzno “by me”.
meni je že ko pomislim na morje slabo, to izvira iz mojih izkušenj v otroštvu. zelo mukotrpne stvari. najboljše kar se mi je kdaj zgodilo na morju, je da sem gledal 40 letno čehinjo zgoraj brez. in tudi jaz sem bled prihajal v šolo, pa ne zaradi tega, ker ne bi maral sonca, ampak, ker je bilo tako, da nikamor nismo mogli. in sem si tudi jaz izmišljaval. nikomur pa nisem dajal klofute, samo zardeval sem. potem, ko smo pa lahko redno hodili, je bilo pa za en drek. premalo domišljeje in entuziazma s strani staršev in preveč zaščistništva. ampak sem imel vseeno topel občutek, ker smo šli, tako kot drugi. najstništvo pa ti je šlo dobro. kadar jaz pomislim, da bi šel z mulci iz naselja na morje, me spreleti srh. 14 dni narodnjakov, razprav o izpušnih ceveh avtomobilov in samopomilovanja. ljubljana je res kar lepa v tem času. na ostalih delih celinske slovenije je zatohlo kot dolgo neumit kurac. pa tudi, če bi šel z ljudmi, ki jih najbolj spoštujem na svetu in s katerimi bi si želel preživeti 14 dni, bi najverjetneje crkoval od dolgčasa po petih dneh. ljubljana je res kar lepa v tem času. na ostalih delih celinske slovenije je zatohlo kot dolgo neumit kurac.
s spodnjim odlomkom se popolnoma strinjam. vsaj jaz osebno sem poleti brez koncepta in se najslabše počutim. zima prinaša več poguma in volje. ja, predrami mraz. lepo je biti zadekan.
“Ne vem, zakaj fantje precej manj. Večina poleti izgleda, kot da so pricopatali v spodnji majici in gatah direkt iz spalnice na pločnik. Večina “uizi”, brez žara, s pirom v šapi, ki jih vrže “uizi” na kvadrat. Precej bolj ponosno izpadejo pozimi. Od mraza očitno bolj predramljeni in nekateri celo v harmoniji s sabo odeti. Poleti je večina tipov brez koncepta. Bolj so ženske razgaljene, bolj so ženske. Bolj so moški razgaljeni, bolj smešno izgubljeno delujejo.”
Meni je na morju od zmeraj lepo. Od rane pubertete naprej. Odhod s starši je bil zmeraj rutinski: skozi Plitvička jezera, pa dol.Najbolj mi je ostal v spominu Medulin pri Puli. Camp.Pri 15 sem prvič in zadnjič odšla s teto (ki je bila takrat brez otrok) v camp Medulin. Tam se se blazno zaljubila v enega bjondega fanta mojih let, Nizozemca. Na plaži smo bili vedno oddaljeni. Potem pa smo se vsak dan vse bližje približevali.No, in tik preden smo se začeli pogovarjati, me je zvečer ven povabil en kurčev kekec.Sicer je blo en kurc na plesu, drgač pa se ni nič zgodilo. Drug dan sem morala še z klapo na čolniček, Tomos 4, tolko da se nismo potunkali. Komaj sem čakala, da pridem nazaj na place, kjer smo se sončili blizu Nizozemcev. No, oni pa so imeli 6. čut (?) in so bili že na drugem koncu plaže.
Od vsega hudega sem dobila mesečnico in potem smo šli domov. Stvar je v tem, da sem že od nekdaj mislila, da so Nizozemci bolj svobodni v relacijah do simpatij, bolj svobodna ljubezen, itd. Sicr pa raje hodim v hribe.
Res ne vem, ampak moj prijatelj Chris je prepričan, da je “manj pri dekletih več, pri fantih pa manj”. “In obratno,” je še dodal. Pravi tudi, da to ni seksizem ali kaj podobnega, ampak zgolj “stvar okusa”. Ja.
Tadej, moja prijateljica pa pravi, da se okusi razlikujejo samo, da je pri vseh dekletih za nekaj okus enak.In to: da je pri fantih več in nikoli manj, ali manj je več.
Poletje in otroštvo sem preživljala na mestni plaži Bačvice v Splitu, ki je 2 min od trajektne luke. Nikoli se nisem na morje pokala, ker sem na morju bila doma. Poskušam razumeti tvoj zapis pa mi, ne gre in ne gre. To, da ne maraš poletja je za mene isto kot da bi rekla, da ne marš velikega ampak majhnega. Ni mi jasno. Zdaj sem počitnice prilagodila koncertu Iron Maiden, ki bo avgusta v Splitu. Potem na Bol na Braču, surfarjem naproti….
“Žužkov, insektov in ostale golazne, ki se prebudi na “rajske” sončne dni, raje ne omenjam.” – draga Simona…(nič sarkastičnega v draga, kvečjemu simpatično)…da ti spoznaš primer mene, kar se tega tiče…da ti olajšam vse skup: to je moja življenjska MORA. ne vem kako, zakaj je usoda hotela, mati narava al kdorkoli že, poleg parih drugih devianc na meni in v mojem organizmu, sem še STRUPENO ALERGIČNA na VES MRČES na svetu. Sem po naravi (ne duši, duša tokrat naj ne bo del človeške narave heh) alergik…že od rojstva…hočem reči, nisem alergična a priori tudi na ljudi….amm, torej 😀 ,ker sem alergik, sem velik magnet za te golazni, ki jih je milijon glede na raznolikost. Vse kar me piči, SRBI STRAŠNO. Tako da trpim…če dobim več kot en pik na pol ure, kar pa seveda ni ČE, ampak je obveznost, mi vdari ne nevro sistem…ni prijetno, čeprav nism škodljiva za okolico heh
V Crni gori so me hotle požret celo muhe…največ muk pa so mi prizadejale bolhe, ki skačejo z mačke…imam še zdaj posledice…torej poleti hodim po svetu NAPOCANA Z AVTANOM. Srbečica je tako močna in neizprosna, da …verjetno obstaja kaka lestvica…raztrgam si lahk kožo…
hotla sem povedat, da morda pri tebi ni taka kriza 😉
zaj sem se malo izpovedala 😳
lahk pa da je no
zaj pa k bistvu: prej sem prebirala o narativnosti naših življenj…taki zapisi so res smiselni in blagodejni. in vedno zanimivi…in nikoli ne morejo povzročit negodovanja, ugovarjanja in prerekanja. sprožijo milijon asociacij, raznih spominov, zbudi se nostalgija, človek v miru razmišlja, podoživlja…in seveda je za radovedne duše vedno fajn “spoznat” del osebe, ki govori o sebi na tak način.
glede poletij in morja…zdi se mi, da se vse začne in konča z Otroštvom hehe Glede vsega, kar imamo radi, kar nam sede, kaj se nam gnusi…kakorkoli…kar se mene tiče je tako, da kjerkoli sem, se znajdem. Hitro se naveličam vsega…tako, da mi povsem odgovarja malo tu malo tam na svoj način. Ko sem pri sorodnikih na morju (vseeno sem 80% znotraj celine, kot na obali), se grem povaljat na pesek ob 8zjutraj, ko ni nikjer žive duše, parkrat se namočim (ni mi všeč globina in pogled na temno morje) in potem še malo hvatam boju, nakar se vrnem v senčne lege, berem ali grem raje na pijačko. Torej eni so nori na kopanje, drugi ne. Jaz niti ne, obožujem pa obalno klimo, kakor tudi tisto v planinah.
Preferiram jezera in njihovo okolico sicer.
Moja poletja so bila vedno na izi…torej bila so v Crni gori z mojimi bratranci in sestričnami – vrstniki…otroci s sela, ki so v vseh pogledih bili vedno sproščeni, vsestranski, preprosti in to se je kazalo tudi skozi igre in načine druženja…nikjer nisem bila primorana počet kar bi me dušilo in nič mi ni šlo na živce, “hvala bogu”…
Nisem pa marala sploh letovanj Z ZVEZO PRIJATELJEV MLADINE. To ugotavljam na novo…kot da sem bila zapornik. Čeprav sem se vedno veselila “obveznih” nakupov kičastih spominkov in tistih jebanih koruznih smokijev…je blo vse drugo tako zategnjeno, strogo in sterilno.
Sicer pa tud meni Ljubljana sede tako umirjena in “nedotaknjena” od množice ter stalnega vrveža…lahko najdeš svoj mir na večih koncih.
Uživaj.
Opa Simona, očitno si se že rodila kot intelektualka, da ti že kot otroku lopatka ni sedla v roke. 😉 OK, slaba šala, sorry. 🙂
Jaz imam rad morje. Morda predvsem zaradi spremembe. Da spremenim okolico. Da doživim nekaj novega. Da srečam nove ljudi. No, dejansko vse to ni pogojeno z morjem, sta pa zato toliko bolj pomemben faktor morje in klima. Zelo rad namreč plavam, ko sem na morju ponavadi 3 do 4-krat na dan, minimum 1 ura, s plavutkami in masko pa tudi do tri ure. Verjetno posledica rednih obiskov morja že v mladosti, kjer se tudi jaz spomnim določenih neugodnosti in težav s kampiranjem, a večinoma sem zelo užival. Dobro, priznam, tudi sam nisem tako zelo veliko “lopatkal”. Moja posebnost so bili bazenčki. Taki iz kamna, na obali, napol potopljeni v vodi. Spomnim se dokaj razvnetega otroškega rivalstva za te bazenčke in primerne kamne za gradnjo, tudi sovražne prevzeme, ko je kakšen od otrok odšel domov, nekateri so delali tudi nočne sabotaže, bolj pošteni so znali tudi že trgovati. Skratka, dobra šola za odraslo življenje.
Poleg tega sem ljubil valove. Morske počitnice brez vsaj enega dneva slabšega vremena z valovi niso bile pravo doživetje. Tudi danes rad poiščem kakšno bolj vetrovno plažo in se mečem v valove. Sicer imam pa vtis, da večina otrok na morju uživa. Hm, mogoče ne gre za resnične nasmeške in bi bilo poterbno kakšnega tudi povprašati, kakšne travme doživlja. 🙂
Je pa dejansko hudo, če živiš v okolju, kjer bi se potem primerjalo, kdo je bil na počitnicah, kje, za koliko časa, kdo je bolj porjavel … Grozno. Prave otroške travme. Morda pa tudi zato ne maraš morja. Seveda zgolj ugibam. Jaz na srečo nisem imel prijateljev in sošolcev, ki bi jim to bil tak status. Morda zato, ker sem odraščal izven mestnega okolja in smo bili že zato poleti vsi bolj porjaveli.
Iz zdravstvenega stališča so morske počitnice za otroke priporočljive. Prvič zaradi klime, sploh sedaj, ko je pri otrocih vse bolj prisotna astma in druge težave z dihali. Drugič zaradi večje aktivnosti (plavanje, sprehodi …), znova pozitivno v času vse večje debelosti. Tretjič zaradi pristne socializacije in komunikacije, česar otrokom v času samozapiranja v virtualne računalniške svetove vse bolj primanjkuje. Četrtič zaradi nabiranja zalog vitamina D, ki nastaja s pomočjo izpostavljanja kože sončnim žarkom. Petič pa zato, da imajo kaj pametnega za napisati v spisu Kaj sem počel to poletje?, ko se vrnejo v šolo. 😉
Še dobro, da si vsaj v najstniških letih odkrila nekaj lepot morja. Morda torej ni odvisno toliko od morja samega, temveč od tega, kako ga dojemamo? Morda bi bile potrebne samo malce bolj temeljite priprave, da se s sabo vzame prave knjige in da se pozabi čim manj stvari. Tudi za komarje se najdejo metode pregona, če ti eden ali dva popijeta tisti mikroliter krvi pa tudi ni krize, če nisi ravno v kakšnih tropih, da fašeš malarijo.
Glede seksa res ni priporočljiv opoldne, v največji vročini, so pa razgaljena telesca kar dobra stimulacija, tako da je po večini na počitnicah še celo več posteljnih aktivnosti, za težave s švicom pa poskrbi že en skok v vodo. Fobij se človek ponavadi zares znebi samo tako, da se z njimi sooči. Vonja po trohnobi je pa tudi v Ljubljani dovolj, sploh pa v Piranu, vsaj na tistih ozkih ulicah. Je pa res, da imam tudi sam rad Ljubljano poleti, ker ni gužve na cesti. Ne bi pa bil štiri vroče mesece non stop v Ljubljani, ker bi verjetno znorel.
Aja, če ne maraš moških oblegovalcev obstajajo tudi zelo samotne lokacije, kjer cel teden ne srečaš žive duše. Dolgočasni moški pa mislim da niso tako zelo pogojeni z letnimi časi, kot z lokacijami, kjer se nahajajo. Počitniška naselja in kampi so definitivno slab kraj za iskanje zagretih moških. Bolje da izbereš kakšno manj dostopno destinacijo, kamor ne vozi čarter vsak dan, ker to že avtomatično pomeni, da je moral moški pokazati nekaj domišljije in inovativnosti, da je prispel do tja.
Da je gol moški manj zanimiv, kot gola ženska, pa itak, ker je že sama fizionomija ženskega telesa bolj razgibana in razdeljena v doline, hribovja in goščave (raziskovalna avantura vredna Indiana Jonesa), med tem ko smo moški obsojeni predvsem na ravnino, sredi katere se šopiri, ali pa skriva, drog za zastavo (zeh). 😉
No, vsekakor sočustvujem s tabo, da se ti je že v otroštvu morje tako priskutilo, ampak vseeno upam, da boš svoje potomstvo kdaj peljala na morje. In jim morda privoščila tudi kakšno lopatkanje. 😉
P.S.: Če se slučajno kdaj srečava v vodi, me lahko po mili volji potunkaš, če bo zato tvoje počitnikovanje kaj bolj radostno. 🙂
Oh, ja. Jaz že zdaj krivim mamo, v kolikor kdaj fašem kožnega raka. Na morju me je namreč kot majhnega in napackanega z olivnim oljem zmeraj podila na sonce in se drla za mano: vitamin D! A resnica je bila takšna, da sem bil potem doma pred družinskimi znanci le živi dokaz za to, da imamo na morju hišo oz. kasneje stanovanje in razstavni eksponat pred njenimi prijateljicami, ki so občudovale moj ten in me ščipale v bronasta lička. »Pa ti si čisti Cruz iz Santa Barbare!«, je pripomnila ena, kar mi je bilo všeč, saj je Cruz imel Eden, ona pa je bila blond. Veliko bolj neposredna je bila sošolka, ki mi je bila všeč in je morje videla le na razglednicah:»Tak si ku en cigan!«
Potem je prišlo obdobje, ko so bile knjige moje najboljše prijateljice in ker se dva meseca na morju vlečeta kot čreva dobro porejenega prašiča, sem pred odhodom na morje izropal police v knjižnici, knjige zmetal kar v plastične vrečke in se otovorjen kot mula vračal domov po razbeljenem asfaltu. Ko so na plaži drugi otroci zidali gradove iz kamenčkov, sem jaz nalagal piramide iz špehurin in postavljal rekorde. Temu obdobju pravim tudi asocialno obdobje.
In ja, prva poletna simpatija. Bila je slovensko dekle v koloniji v Poreču. Najlepša na plaži! Najprej sva dolgo časa flirtala. Ona se je mazala s kremo po nogi, ki je bila v mojem vidnem polju, jaz pa sem napenjal trebušne mišice in jebivetrsko zrl v daljavo – v črto, kjer se nebo stika z morjem. Kot se spodobi, se je punca prva opogumila in pricapljala do mene s prošnjo, da jo namažem s kremo po hrbtu. Njene prijateljice so se par metrov stran po najstniško hihitale. »Zakaj pa ne«, sem frajersko odvrnil in stisnil kremo po njenem čudovitem hrbtu. Ker pa sem bil živčen, sem stisnil premočno in praktično iztisnil celo vsebino tube. Šlo je za moj prvi prezgodnji izliv. Če ne prezgodnji, pa vsaj prekomerni. In medtem ko so se njene prijateljice valjale od smeha po svojih brisačah, sem se jaz še naprej delal, da sem seksi žrebec. Če ne drugega, sem lahko vsaj dlje časa mazal!
In potem so prišla bolj divja leta. In novi spomini. In luknje v njih…
haha, sem šel še enkrat skozi komentar. tisti ponovljeni povedi nista namerno ponovljeni, samo nekaj sem se spomnil in vrinil vmes, potem pa še enkrat napisal in prvotno pozabil pobrisati.
Jaz pa morje že pošteno pogrešam, sploh ne vem, če ga bom letos uspela videt … in čutit.
Na plaži ležat in se obračat kot ražnjič in čevapčič je muka. Groza! Ne vem, kako eni to zmorejo. Že samo zaradi občutka, ko se sonce upre v mojo kožo, pa mi je vse bolj vroče. Ene, predvsem ene, manj eni, pa to zlahka, uleže se na kamen, pesek, blazino in se ne gane. Groza! Mene po desetih minutah mine, še diham težje. Moja koža postane vijolična od sile.
Čisto nekaj drugega je pa voda, morje. Tam pa bi lahko bila od jutra do večera, če ne bi bilo sonca nad mano. Se mi zdi, da mi kar plavalna kožica raste, ko sem na morju, ker sem več v vodi in pod vodo, kot na kopnem.
Ko sem bila že otrok, sem bila v morju ves čas, mati pa se je pražila na plaži, njen seveda pri šanku, s pirom v roki. Ko sem bila pa s fotrom, pa je bilo šele kuhanje in kuhanje. Saj ni čudno, da so v tisti familiji vsi težkokategorniki. Kuhano kosilo, kuhana večerja, potem pa po mestu, na pijačo, pa še nekaj pojest. Kot najstnica pa valjda nisem na morju razmišljala o morju, takrat so me vsepovsod drugod iskal. Senca, skriti kotički, .. Sicer pa takrat nisem več hodila s starši na morje, tako da me niti iskat niso mogli.
Med faksom se nas je en cel dopust 8 drenjal v apartmaju za dva plus dva. Ena zakonska postelja, dva ozka kavča in 4 pari. Gužva in spanje na obroke.
Aha, pred mano so omenil kolonije. ZPM. jaz sem bila vzgojiteljica v RK na morju. Tam bi lahko posnel Big Brotherja. kar se človek zmisli, se je tam dogajal. Čustvene tragedije, pijančevanja, seks, jokanje, ples, vse. 15 dni, 50 vzgojiteljev in vzgojiteljic in 450 otrok. Čez dan vojaška disciplina, ponoči pa kurbenhaus. Samo, da so bili otroci na morju.
V moji generaciji je nekoč (mogoče še danes, ne vem) veljal morski dopust kot stvar nekega prestiža, ki si ga je nekdo, ki je celo leto fizično garal kot črnc, lahko odtrgal od ust. Pri nas so hodili v sindikalne aranžmaje najprej tisti, t.i. “blokovci”. Torej oni, ki že itak “niso nič delali”, ampak so le trošili to, kar so čez mesec zaslužili.
Potem so jim tiho in lepo počasi, drug za drugim, sledili še vsi ostali, ki so si – v potu svojega obraza (dobesedno)- najprej zgradili svoje hiše, potem pa so si privoščili še tisti slastni luksus, imenovan morje.
Ko smo bili otroci, si jeseni nismo “merili” količino rjave barve (te smo imeli itak vsi na pretek, ker smo morali delati zunaj),ampak smo gojili tiho nevoščljivost ob tuhtanju, kdo od staršev ima “toliko”, da lahko denar meče skozi okno in si špoga dopust.
Moji starši so, žal, sodili med tiste, ki so cenili delo. Zato je bilo treba med počitnicami nabirati borovnice, spravljati drva in početi še kup drugih koristnih opravil. Med počitnicami sem lahko- kakšen luksus”!!!!- eno uro na dan celo brala- več ne, da se ne bi “nalezla” lenuharjenja.
In tako je želja iti na morje, logično, tlela v meni dolgih 15 let. Morje mi je, zaradi odtegovanja njegovih čarov-. pač pomenilo nekakšen višek užitkov.
Dvoje srednješolskih počitnic sem se ga potem naužila “do vrh glave”. Kot pomočnica vzgojiteljice v koloniji.
Vse, kar mi je ostalo v spominu, je bilo, da sem zvečer šla crknjena spat.
Ko so prišli otroci, sem počela enako kot Simonini starši.
“Da otroku ja ne bi dala manj kot mu dajejo drugi starši”.
Ampak smo se imeli lepo, verjetno zato, ker sem se z njimi lahko igrala
– se pač v lastnem otroštvu nikoli nisem smela.
Iz tega časa so mi ostala občutja dolgih, toplih večerov, pa vetra, ki se je igral v krošnjah dreves, pa sedenja ob obali in metanja kamenčkov v vodo. Ob odhodu domov mi je bilo zmeraj za zjokat od hudega
🙂
Danes, ko bi lahko, na morje (za dalj časa) ne hodim. Ne znam biti pri miru in že ob smai misli, da bi poležavala na plaži, kjer te po 5 min. prične vse boleti, pa potem plavala v vodi, v katero se izteka ves drek priobalnega življa- ne hvala.
Od kar je pred leti mimo mene priplavala zajetna človeška klobasa, se mi voda nekako gravža.
Nekako si predstavljam, da je morje bolj primerno za zaljubljence, ki se držijo za rokice in vzdihujejo po peščenih plažah. Če to še kdaj bom- bom sama preverila
🙂
Danes na dopustu počnem tisto, kar čez leto ne morem v zadostni meri: NE gledam na uro, večkrat grem v Lj. pa drugam, kjer so različne prireditve, vsak dan naredim vsaj 50 km na kolesu, še kakšno rundo peš, berem, in NIČ ne kuham. Na vrtu je dovolj solate, in će je kdo od prizadetih lačen mesa, mu najemnine za kuhinjo ne plačujem.
Jaz pa sem bila kot otrok na morju čisti Robinson Crusoe.
Največkrat smo kampirali v kakšnem divjem kampu, v precej neobljudenih krajih. Moj raziskovalni in avnturistični duh me je ponavadi čisto prevzel. Proučevala sem vse kar je lezlo in šlo, pa še vse rastline, iskala kamenčke, ki se svetijo, zakopavala svoje zaklade v pesek, bog ne daj, da bi me pri tem kdo motil. Rezljala sem čolničke iz borovega lubja in jih splavljala v kakšenm zalivčku. To je bil moj najlepši čas življenja, še starši so mi dali mir.
Mir je še danes zame ena največjih kvalitet v življenju. Nisem se dosti spremenila. Slej ko prej mi ven udari samotarska narava.
Mavricna, glede na to, da bom (končno kmalu) prof.razr.pouka…me je že leta nazaj večkrat silila misel, da se grem vzgojiteljico tudi s pomočjo ZPMja…ampak nisem imela srca 😀 …prav zaradi tega, kar si navedla hehe
Ana= Anna…
Simona, poizkusi Nizozemsko morje, ki je naravnost fantastično. Letos sem si ga privoščil 14 dni. Nobene gužve, plaže neskončno dolge, ni vročine, ni “kič – kramarjev”, ne težijo ti razni “polizanci”, da je njihova gostilna najboljša,folk je skuliran in jih ne zanima kdo in kaj si, na vseh plažah imaš WLAN povezavo, najem cele hiše malo dražji, kot npr. pajzelj pri južnih sosedih.
V najemu sem imel hišo na deželi, ki je imela svoj bazen, tenis igrišče, savno…
Nisem težki preserator, ampak tam sem za ceno, ki sem jo plačal res dobil 100% vse.
“Baš nemate sreče, jer od danas u jutro ne radi klima”
“A, kad če ponovno raditi”
“Uff, pa neznam”
“Onda nam smanjite najam apartmana”
“Pa pi.. ti materina, onda idi u Monte Carlo…”
Ana = Anna ;), ZPM in RK se nekoliko razlikujeta, pravijo. Pa saj veš, tisti pri RK pravijo, da je pri njih boljše, ZPM-ovci pa da je najboljše pri njih. Jaz sem imela izbiro, kot vsi ostali vzgojitelji. Namerno se nisem nikoli šla napit, tako se tudi tam nisem, ker res nisem hotela ob sedmih zjutraj gledat kot sova sredi dneva (ja, ob sedmih je bilo vstajanje). Glede na to, da sem imela fanta, ki mi je skoraj vsake dve uri poslal sms ali zvečer poklical, mi seks z drugimi ni dišal (eni so hudo trpeli teh 15 dni), ker tudi če bi me hormoni in alkohol premamili, bi ziher sredi seksa klical, jaz pa bi imela slabo vest. Šla pa sem ven, kot ostali vzgojitelji, razen dežurnih (dežurstva smo imeli na vsake dve uri, spali pa v istih sobah kot otroci) ob 10-ih zvečer in se vrnila v dom, odvisno od večera. Ob 12, 2, 4. Hodili smo v dva stalna lokala, kjer so nas že poznali, tam je bil ples in hudo nevarne smokvice (žgana pijača),pri katerih je bilo treba obvezno piti vodo. Praznovali smo rojstni dan enega od vzgojiteljev, se udeležili Punatske noči (v povorki, zaviti v rjuhe), bilo je naporno in lepo, lahko bi bilo tudi ogabno, če bi se tako odločila (kurbarija, pijača, bruhanje ob cesti, na poti v dom). Še nočno kopanje smo si privoščili. 😀 .
Čez dan pa je morala biti vojaška disciplina, saj je masa otrok zahtevala našo pozornost in 100% koncentracijo (otroci od 5 do 15 let)
Ha, kar se tiče lizanja sladoleda. Eno noč se nas je osem spravilo v slaščičarno in naročilo 100 kepic sladoleda. Slaščičar je rekel, da če poližemo vse, dobimo še eno tako porcijo. No v drugi porciji, jih je bilo samo okrog 80, ker mu je zmanjkalo sladoleda.
To vse skupaj je bilo bolj pozitivno, kajne. Kar pojdi v kolonijo, samo bodi pripravljena na vse …
O, super napisano, se vsako leto bolj strinjam s takimi ugotovitvami.
In opis moških poleti, ha, ha, res ni manj seksapilne zadeve…
Hi, samo občasno te berem, ampak mi je potem vedno znova zal, da se po tvojem blogu ne “sprehodim” veckrat…… Noro zabavna si in ocitno tudi precej “divja”….in absolutno se strinjam s tabo, da je poletje najlepse preziveti v Ljubljani……- ampak vecina ljudi tega itak ne steka, sploh ne ve, o cem govoris oz. kaj jim skusas dopovedati……Tisti stavek o zuzkih si bom pa zapomnila in kdaj uporabila – “obozujem zimo, ko odcrkajo……” Zelo resnicno, vsaj zadnji del……
Pišuka, ena nula zate!
Mogoče pa letos res še kdaj za tri dni pičim na morje. Več ne bom vzdržal. In ja, dialog bo dejansko v smislu: “Bi fukala? Ne bi fukala?” Drugega mi ne preostane.
Hvala Simona, sem že mislila, po navdušenju ostalih sodeč, sem bila jaz vedno edina, ki mi je bilo morje muka. Čisti dolgčas. Pa ne kot otroku, takrat je bilo fajn, dolgčas je ratal v puberteti in se odvlekel še precej v postpubertetno obdobje. Potem pa sem odkrila tujino in prikazala se mi je Marija. Hrvaške obale sploh več ne poznam, slovenske nikoli nisem. Težko pojasnim zakaj, tujina me navdaja z enimi čisto posebnimi občutki, pa z veseljem, zabave so zabavne, branje knjige na plaži v senci je čista nirvana. V primerjavi z eno Hrvaško, kjer mi je bilo tako dolčas, da se še knjige nisem zmogla lotit. Pa dlje od Slovenije se spravim, bolj navdušujoče je vse skupaj. Bele peščene plaže ali pa rjava mivka, kristalno čisto azurno morje ali pa od mivke motno, palme in ostala vegetacija, že pogled na to me premakne v eno drugo stanje zavesti, vsakdanjih problemov doma nikoli ni bilo. Ali pa hrvaška obala, socialistične betonske ali pa kamnite plaže, kjer si potolčem vse noge in polomim nohte in za nameček še zvijem gleženj. Bljak. Kamorkoli grem, je morje bolj plavo in plaže bolj lepe od našega prelepega Jadrana. Mogoče sem pa morsko obalni snob.:)
Meni je poletje všeč zaradi ene same stvari: Nikjer ni nikogar, v službi blažen mir pred sodelavci in tudi strankami, parkplacev kolikor hočeš, lift pride takoj in notri ne voham jutranjih slabih zadahov…. v bistvu je prav balzamično in v teh dveh mesecih hoch sezone se dodobra spočijem. Na morje grem septembra, da mi ni potrebno poslušati vseh peripetij, ki jih prežvekujejo vsak dan, ko kdo nov prikaplja na šiht. Na morje pa zato, ker moj partner poseduje vikend in je užaljen če nočem zraven.
Samo nekaj pa ne štekam. Kako to, da so te starši, kljub tvoji nezainteresiranosti kot otroka vseeno vsakoletno vozakali na morje? Res ni šlo drugače? Morda kdo ni bil (povsem)odkrit? Kdo koga ni poslušal? Kdo se je komu prilagajal in zakaj? Kdo je imel od tega kakšno korist? Se je sploh komu izplačalo?
Ne vem, me bega. Bega kot otroka in še bolj kot starša. Govorim ali povem? Poslušam ali slišim? Si res želim in si prizadevam ali pa si le domišljam in se sprenevedam?
Uff, pa še vse je treba spakirati. Gremo na morje… Otrok (zaenkrat) zahteva. “Mami, gremo takoj…”
@Nataša: Menda ne misliš, da bom otroka spraševal kam bi blagovolil iti na dopust?
@ Chef: Če si moj monolog razumel, kot milostno naprošanje otroka za blagoslov, ti sporočam, da to ni bilo to. Pri nas se tega ne sprašuje. Se pa pove, kaj, komu, kako in zakaj. Sledijo pogovori in skupni kompromis. Boš ti kdaj svojega otroka kaj spraševal, ne mislim, niti me to ne briga. Verjamem pa, da bo tudi otrok veliko vplival na to koliko bo tvoj dopust sploh dopust (op. si, lahko še enkrat prebereš 3 odstavek pri Simoni in malce pobrskaš po lastnih spominih? Drži al ne drži ? 😉 ).
Sicer pa kako si doživljal in ocenjeval morje napram poletni Ljubljani ali podvigu na Grintovec ali kamorkoli že pred 20-imi leti, pred 10-imi, sedaj in kako bo čez npr. 10 let ?
Mavricna..v otroštvu sem dala skoz in ZPM in RK hehe Bolje sem se počutila v Poreču, kot Punatu. Spomnim se razvrata po mladostniško, da…ampak jaz sem bila tedaj še tako “nedrzna”, samo z nedolžnim ljubosumjem sem opazovala kolegice in druge “mačkice” iz skupin (spomnim se Lisičk, jebemu mast kake so ble…prave playboy pri 15 haha), ki so na vlko osvajale dečke in seveda izmenjale prve poljube….nikoli nisem zaznala razvrata vzgojiteljev haha, sicer pa mi pravi kolegica, ki hodi vsako leto, da je…ja dokaj divje 🙂 Sicer pa je vseeno bolj všečna izkušnja, kot ne.
No moje obodbje je prišlo z letom 1998, ko smo odbojkašice in odbojkaši zavzeli otok Obonjan…tedja še nedotaknjen (danes je turstična točka za mlade)…začele so se prve eskapade …
@Simona, Nataša, Chef: saj se da otroke tudi kaj vprašat, kam bi radi šli, če jim ni do morja in to povejo že ob prvih pogovorih, kam bi pa letos šli, ki jih sliši pri starših. Samo treba se je znajt in ponudit dve možnosti: “A bi ti šel tja ali tja?” Ne pa mu dat 100 možnosti, on pa a priori ne bo izbral nobene (hehehe) ali pa se od trme zjokal, zmulil in naredil štalo med odločanjem.
Jaz sem mojega 10-letnika vprašala, a ima letos še kako željo do morja (z očetom je že bil), pa bi bil rajši tu in tam na bazenu, s knjigo v roki. Naj mu bo, bomo vsi trije brali.
@anna, tisto leto, ko si ti začela s prvimi eskapadami 😀 , sem jaz zibala doma, na morje smo šli pa septembra, sine je tam naredil samostojno prve korake. 😀 čisto drugačni užitki , kot so bili ob mojih prvih morskih eskapadah 😉
Dejte no nakladat, da je za otroka pomembno kam bo šel, važno da gre.
Najbolj važno je da ga znaš animirati, pa tut če za bajto šotor postaviš. 3 leta star froc (tud starejši) pa glih ve al je na Azurni al pa v Poreču….
Če pa se tastari pred njemu pritožujejo, pa se bo začel še on. Glih fora otrok je, da so še tako nedolžna oz. nepokvarjena bitja, ki so hitro zadovoljna, seveda če jih tastari že v štartu ne zafurajo…
Sem brala eno pomembno gospo, ki je dejala, da je srečna, ker je njeni triletni hčeri jadranje všeč in lahko skupaj jadrata. Đizs! Normalno, tamalim trga vse kar počnejo starši. Ampak staršem je tako fajn ko imajo otroke za izgovor, ker s tem dobijo odobravanje še tako zajeb… ljudi.
uu, mavrica, jaz sem mela občutek, da jih imaš nekaj čez moja leta 😀 a tako pol…ja luštno 😛
poletno branje na plaži
naslov:
samo mrtev moški je dober moški.
mislim a nekateri imajo čas za pisanje ali pa v zivljenju nicesar ne pocnejo.
Uau!!! Koliko zanimivega in zabavnega branja! Hvala, hvala, hvala … (v imenu vseh bralcev … si drznem)
@djubre:
Seveda je odvisno od izkušnje. S kakšnimi filingi se človek identificira, ampak vse pa od izkušnje odvisno tudi ni. Precej tudi od narave osenosti. Tistega dela, ki je nekako položen v zibko. Človek je precej nepopisan list, ko se rodi, vendar ne nepopisan. Včasih na srečo, včasih na žalost. Odvisno. Meni se vedno bolj zdi življenje iskanje sebi primernih okoliščin za razcvet (Kaktus bo v močvirju crknil itd.) in ne zgolj prilagajanje oziroma mešano … hehe … In ja, med moškimi in ženskami obstaja kategorična razlika. Moški je praktik in poleti zarosta, ženska bolj metafizik in poleti dobi več priložnosti za transformacijo fantazije na plano.
@Vanja:
Hehe … Ja, paradoksi, paradoksi … Lovi za erotikični doživetjem se znajo hudo zakomplicirat, še posebej če izgleda preprosto. Imam podobne izkušnje.
@tadej:
Haha … Malo sem si privoščila, ja … se popolnoma strinjam, da ne gre za seksizem. Prej za danost po naravi stvari. In mislim, da na splošno ni samo stvar okusa in ne bi dala roke v ogenj, da je tudi obratno. Na splošno. Enkrat smo sedeli v na neki obmorski promenadi (v Splitu), mešana družba … hetero moški, hetero ženske in dva geja. Gledali smo folk in komentirali, small talk, in na koncu ugotovili, da prav vsi opazujemo predvsem ženske. Hetero moški itak, hetero ženske tudi, z drugačnim, primerjalnim, tudi tekmovalnim, vzgibom in geji enako, tisti del identifikacije z žensko vibro prevlada v pritegu pozornosti. Seveda pa ta vzgib nima nikakršne zveze z usmerjenostjo poželenja. Po naravi stvari je ženska nosilka estetike, osvajanja in v tem času zaradi priložnosti same avtomatično transformira mnogo več energije v to plat medalje svoje narave kot moški. In v vsakem primeru je rezultate teh “naporov” … hehe … luštno opazovat, saj te že sama sprožena klima napaja z evforičnimi, poživljajočimi občuti … v kolikor te ravno ta ne ogroža seveda, ker si frustriran in zavrt. Ali z drugimi besedami, ta provokacija ne godi “impotentnim” (ne nujno konkretno, ampak predvsem dušno). V tem primeru pa ravno ta tipična ženska vibracija (ki jo imajo na primer tudi geji bolj izraženo, zato nič čudnega, da so v povprečju lišpavci in nastavljači in se že v tem razlikujejo od hetero moške vibre) sproža upor, agresijo. Ima dve plati medalje in obe cirkulirata sto na uro, skozi celo zgodovino, pomembno vplivata na prevladujoč vrednotni sistem in posredno celo na politiko. Zasužnjevanje ženske je konec koncev baziralo na odnosu do erotične vibracije in ne ženske kot take. In največji kiks feminizma se je zgodil ravno s tem, da so ženske zaradi potlačene identitete, zmedeno zaigrale na strune izenačenja z moškim in s tem bolj ubijale svojo naravo (in s tem možnost sreče, izpolnitve) kot pa jo oživljale. Stara Grčija, ki slovi po malikovanju ideala moške lepote, je bila vendar hkrati izrazito gejevsko odprta družba. Torej lepi moški gejem v veselje in ne ženskam. In danes ni nič drugače. Vsa poudarjana estetika možne moške lepote veliko bolj igra na strune pozornosti gejev kot žensk. Povprečna ženska bo prelistala veliko več revij z ženskami podobami. Stopnja naslajanja nad podobami moških beckhamov s strani žensk ni primerljivo v stopnji z moškim naslajanjem nad podobami žensk kot simbolov seksapila.
@Jasna:
Haha … ja, saj … V resnici tudi imam raje manjše kot ogromne. Obstaja celo anekdota iz mojih zgodnjih paritvenih let, ko sem dobesedno pobegnila od nekega pretiranega orjaka. Res nisem vedela, kam naj si ga zabašem, če vzamem za dejstvo, da naj bi bil seks užitek in ne mesarsko klanje … hehe …
@Anna:
Ne, osebno imam do žužkov predvsem problem gnusa, poleg tega pa še odpor do ubijanja, tako da se vsiljivcev nikoli ne znebim zlahka, v vsakem primeru. Ima pa identičen problem tvojemu moja mama, ki smo jo zaradi usodnega pika že peljali na urgenco, zatečeno, kot bi jo prebutali trije Taysoni. Ampak, zanimivo, ona obožuje poletje, morje in vse s tem povezanim. Nikoli ji ni preveč vroče, medtem ko meni takoj. Sonce jo samo ožge in še enkrat ožge, da se olupi, pa ga ima vseeno nadpovprečno rada … hehe …
@spookymulder:
Nasprotno! Haha … Šala se mi zdi dobra. Sem krohotnila in še marsikdo bi, ki me pozna bolj osebno.
Ja, seveda, odvisno od človeka … kaj mu sede na psiho. Mogoče se razlikuje mesto od vasi, kar se tiče tekme hvatanja braun boje, vendar imam sorodnike na vasi, od katerih večina ni nič porjavela, čeprav je bila kar naprej na soncu in so zaradi sonca precej trpeli, zato je izum faktorja tudi njim zelo olepšal življenje … hehe … Pegasti oražnolasci pač.
Sicer te pa jaz potunkala sigurno nikoli ne bom. Sem bila v preteklosti dobro potunkana in fasala strah pred občutkom utapljanja, tako da se mi te igrice ne zdijo zabavne … hehe …
@beatnik:
Zelo barvit opis tvoje morske zgodovine … hehe … In ja, to so ti statusni simboli. Prav spomnil si me še na eno zadevico. V šoli so so bili ta glavni frajerji tisti, ki so imelai vikend na morju in so počitnikovali celotne počitnice. Oni so bili, med drugim, odrešeni tudi gnjavaže z vremenom. Ostali smo imeli planirane počitnice že mesece vnaprej in če si padel v obdobje slabšega vremena, si bil spet slabe volje … hehe … No, in druga verzija kul gajev so bili tisti, ki so živeli nekaj let v tujini. Froc, ki je bil novinec v razredu, ker je živel nekje drugje, je bil prava zvezda. Nihče ni spraševal, kaj so starši na primer delali v tujini, zakaj so bili tam … ni bilo pomembno za statusni simbol, tudi če je šlo za gasterbajterstvo par ekselon, važno, da so prišli iz tujine … hehe …
Tisto flirtanje mi je pa sploh vzbudilo polno spominov začetnih nerodnosti, ja. In ti tako tišični grupni smehi deklic ob pecaroških podvigih nekega fanta, ki je všeč eni punci in cela pizdarija, če je všeč več njim hkrati. Če bi lahko merili stopnjo nervoze pri tebi v primerjavi s smehljajočimi deklicami, bi bil rezultat povsem mogoče tebi v prid, kar se skuliranosti tiče … anyway … hehe …
@mavrična:
Jah, to ste bolj vodni tipi, pravim jaz. Če bi se malo pohecala, pa ne prav dosti, bi te vprašala, kaj si po horoskopu … hehe?
Tole z RKjem … hoho … je pa že kar dokument, ki ga RKjevci verjetno ne bi bili zelo veseli. Tnx.
@mica:
Ja … to so bili tudi bolj takšni časi. Je pa s tem delom tako … Enkrat sem letovala tudi s familijo dobre prijateljice (starši so si tudi izmenjevali nas otroke, da smo bili več na morju in da je bilo bolj družabno za nas). Imeli so vikend na morju in dovolj so bili premožni, da jim delat res ni bilo treba. In zanimivo, tam je bil oče, ki je kar naprej delal, kar naprej žagal, pilil, sekal. In to je bil problem. Ker je imel hkrati hude probleme s hrbtenico. Že kronične, tako da je prav malo spal in bi pravzaprav moral počivat. Takrat sem se prvič srečala s problemom, ko se familija skrega, ker ne more prepričat napol že invalida, ki ga imajo radi, naj, zaboga, neha delat … haha … In njemu ni predstavljalo nič hujšega kot to, da bi se martinčkal in razvajal. Tako da, ne rečem v tvojem opisanem primeru, ampak na sploh, je tudi s tem delom tako, da ne gre samo za vrednoto, ampak prav lahko tudi za psihozo, ki sploh ni redek primer, še posebej med Slovenci, ker imamo že kulturno mentalitetno dobro podlago, da se nervoza transformira skozi to varianto kanala … hehe … In nič ne bi bilo hudega, če ne bi taki ljudje nekako podobno z veseljem trpinčili druge kot trpinčijo sebe.
@nevenka:
To se mi zdi prav kul, ja … Okoliščine, ki so dobro sedle na tvojo barvo duha in narave. Ta klic k samotarski naravi mi je zelo zelo blizu in točno vem, kakšen je filing. Samo da se je pri meni odražal na drugačen način. Bolj na noter kot navzven. Jaz sem v naravi daleč od godpoda Robinsona … hehe … mi pa ta avanturističen duh seka ven na drugih frontah, pri stikih in spoznavanju ljudi. Zato mi je bila puberteta bolj naklonjeno obdobje, kjer sem že lahko dovolj razgrajala sama, brez skrbi staršev in spoznavala take in drugačne ljudi. Vedno sem imela polno anekdot in nikoli nisem imela obstanka v eni družbi, samo s prijatelji v ožjem smislu besede. In hkrati sem vedno potrebovala umik v samoto. Še danes. In tudi ti, konec koncev. Po eni strani robinsonska duša, po drugi pa tudi umetniška, vase obrnjena. Paradoksi pravzaprav nikoli niso paradoksi.
@Sašo:
O, hvala za predlog. Meni še posebej prav pridejo, ker se mi predhodno nikoli ne ljubi ukvarjat s tem, kaj bi poleti. Na primer, da bi marca že tuhtala, kako bom optimalno počitnikovala in malo preštudirala dobre variante. In ja, sliši se zelo mamljivo. Bi imel novo punco naslednje poletje? … hehe …
In ja, kar se preseravanja tiče, je pač tako, da brez preseravanja tudi jaz težko razumem pojem “Počitnice”. In seveda potem daš na tehtnico vse okoliščine, tudi finančne, izločiš prioritete … Včasih mi je bilo že tudi žal denarja za udobnejšo verzijo na faking Hrvaškem, kjer sem imela na koncu pet drugih nevšečnosti, namesto pet že poznanih poznanih ob šotorjenju iz zgodnjih najstniških let. Torej kepo ene vrste slabe volje za kepo druge vrste, ki pa me je še drago koštala. Bizariš.
@maja:
Jap! … hehe …
@zvezdica zaspanka:
Me veseli, da te veseli. In ja, poletje ima svojo samo po sebi umevno famo radosti, kar je najbolj zoprna plat medalje. Osebno se pozimi redno zahvaljujem za ta letni čas življenja brez žužkoinsktnega sobivanja … hehe … V kakšno Avstralijo me ne zvlečeš niti po pomoti.
@chef:
Haha … Samo poskušaj bit čim bolj jedrnat, no … se bo vsaj precirkuliralo več kandidatk in meja verjetnosti za akcijo … hehe …
@mina:
Se zahvaljujem nazaj. Tudi jaz sem bila ponavadi bolj kot ne edina, ki ne šteka tega prečudovitega obdobja, kot bi bilo “treba” … hehe … In ja, zelo zanimivo je, kako vsak prostor svojo klimo, s katero se poklopiš ali pač ne. Ni razloga, da bi bilo človeku na Hrvaškem na primer manj do branja kot v Grčiji … pa vendar … točno tako šibajo stvari in vsak prostor ima svoje ozadje, da je temu tako. Bogsigavedi, kje si pravzaprav najbolj doma (vsak človek)… hehe …
@Petra:
Oh, ja … točno to. Za delo ni boljšega časa od poletnega in junij ali september optimalen trenutek za dopustovanje. Delim občutke. In v teh izvensezonskih dopustovanjih sem se vedno imela tudi v družabnem smislu neprimerljivo bolje. V gužvi zavlada površnost in nihče nikogar več ne vidi, kaj šele zagleda. Vse skupaj izpade hlastajoče, konfuzno in naporno.
@Nataša(2):
Kot sem zapisala v prvem odstavku. Otrok si želi na morje, tudi če si v bistvu stvari ne želi … hehe … Moja mama je nad morjem navdušena, tako da je največ imela od vsega skupaj vedno ona. Seveda je bilo takrat tudi njeno počitnikovanje prilagojeno animaciji mene. Oče je bolj moje sorte oziroma jaz njegove. Do morja mu ni bilo kaj dosti, plavat je hodil po sedmi uri zvečer in najbolje se je imel, kadar smo letovali družno, še s prijatelji in drugimi familijami, ponavadi poklicno povezani, da se je vsaj nekaj dogajalo ob večerih. Jaz sem si na morje želela in res pojma nisem imela, kaj bi si želela drugega. To je bila tista tlaka, ki sem jo opisovala v prvem delu, med otroci. Želela sem si bit na morju celo čim dlje. Kaj bom pa rekla v šoli, zakaj nisem šla? … hahaha … In kot otrok nisem imela nobene boljše ideje. Kaj bi si pa lahko želela? Da grem v Pariz raziskovat pota Henryja Millerja … hehe? Tudi tam bi si enako lahko poželela samo kakšen lunapark in gomilo sladke pene na palici. Da bi ostala doma v Ljubljani, v tem času tudi ni imelo takega smisla, ker je bila prazna in pusta, torej sem precenila, da je bolje, da grem vsaj hvatat braun boju in odšihtat odgovor na tisto vprašanje v šoli, kje si bila pa ti na počitnicah? … hehe …
Res je tako, kot je CHEF in tudi SAŠO rekel. Do določene starosti me, valda, niso spraševali, kaj bi rada, saj niti nisem vedela. In tja do OŠ mi je bilo vse okej. Kasneje bi pa lahko skomunicirali, ampak je bilo, kot sem zapisala.
Še replika na delno SAŠOV in MAVRIČNE komentar. Je že res, da je veliko odvisno od animacije staršev, nikakor pa ne vse. Preprosto je določene otroke bolj enostavno animirat, določene težje. Otroci se prav tako razlikujejo kot odrasli in ni vse, kar se tiče podlage za razvoj določene osebnosti, odvisno od vzgoje in pristopov. Jaz sem bila na primer tip otroka, ki je bil vedno rad vključen v veliko krožkov. In ideje, kaj bi počela, so me vedno navduševale in prav enako me je navduševalo, da sem ideje opuščala in se že veselila nove ideje … hehe … Rada sem se učila novih igric na primer in uživala, ko sem postajala vedno boljša. Zadnjič je na primer en družinski frend povedal foro, kako sem enajstletna na morju vse nasrala v pokru, pobrala keš z mize in ga dala fotru, ki je izgubljal … hehe … In okoliščine počitnic pač niso ravno čas in kraj, ki je naklonjen takemu profilu človeka. Ne ponuja dovolj možnosti. Da bi me vtikali na kakšna tematska počitnikovanja z otroci tudi ni prišlo v poštev, ker tega marala nisem. Večina otrok se namreč ni tako rada zabavala na moj način. Mene na primer ni veselilo, da se grem razne igre in goljufam, da bi zmagala, ampak me je veselilo, da sem vedno boljša in premagujem. Niso me veselile igre z žogo in druge bolj športno naravnane veselice za otroke, zato mi je šla večina na jetra, ker sem se morala samo prilagajat volji večine pač. In moji starši so pač manevrirali med poskušanjem, da bi bila bolj prilagodljiva in med tem, da niso ubijali mojih potencialov v imenu infiltriranja po volji večine. In marsikaj se je dogajalo s tem v zvezi. Koristnega in kiksnjenega. Valjda. Možnosti pa nikoli niso neomejene! Nikoli! O tem problemu sem pisala na RTV Slo v zapisu Geniji? Tam je šlo sicer za navezavo na nek časopisni članek, kjer se je o nekem malem geniju na veliko pametovalo, kakšno otroštvo neki imajo taki otroci in kakšnega bi morali imet. Pričakovano so se nasuli tudi komentarji, kjer so komentatorji podajali mnenja za koliko otroške radosti so ti otroci prikrajšani, ker jih silijo med genialce. Kar je samo trend po meri večine in nima nikakršne zveze z radostjo otrok. Hočem reči, tudi izven pojma genialcev, so otroci različni po izraženih danostih in stremljenjih, medtem ko je večina pač večina. In ne, nikjer ne piše, da je nekdo, ki pade v koš manjšine v neki kategoriji, nesrečen, ker se ne zabava tako, kot naj bi se večina otrok. Problem je v tem, da je manjšina. In čeprav se zabava na svoj način morda bolj od tistega, kar velja za zabavno, ga bo vedno, ker je manjšina, provocirala večina z opozorili na drugačnost in seveda bo teže tudi našel optimalno okolje za zadovoljitev svojih potreb.
Tudi jaz, enako kot vsi, sem morala septembra v šolo. In tam so med socialnimi odnosi vladali trendi, ki sem jim bila podvržena kot vsi. In tudi poletni čas je podvržen trendom. Vse se prilagodi večini. Odpiralni čas trgovin, kulturne inštitucije zaprejo duri in začne se poulični cirkus in podobno. Na morju je ponudba takšna kot ustreza večini itd. In jaz v šoli nisem bila nezadovoljna, ker ni obstajal zadovoljiv način igre zame na sploh, ampak zato, ker smo se tam večinoma igrali po volji večine in jaz sem tam morala bit. In ni res, da bi moji starši lahko optimalno vplivali, da bi se tudi jaz najraje igrala med dvema ognjema in streljala s pištolicami. Če odštejem vprašanje, ali je to sploh optimalna igra po meri otrok, ki bi jo bilo vredno podpreti z vseh strani. Za otroka, ki je v nečem drugačen od večine, je največji pekel to, da večina zagovarja trendovski model kot optimalen in tako avtomatsko odstopajoče otroke vržejo v koš neizpolnjenih, depresivnih itd. V resnici gre samo za linijo najmanjšega odpora, ki jo pa eni starši lahko samo blažijo v konsekvencah, popolnoma spremenijo pač ne. In manjša, ko je izbira, kar pomeni, bolj ko se diskvalificira drugačne od mere večine, bolj je družba presivna pač in s tem tudi več otrok manj zadovoljenih in spodbujanih na tem ali onem področju.
@lisica:
Ja … hehe … dejstvo. Čeprav je res, da tudi najmlajšim kaj trga bolj od drugega. Čisto po vzgibu. Bi pa res težko kaj takega pri triletniku trdili eksplicitno za jadranje … hehe … Mogoče ga trga pač voda, premikanje po morju … to je pa tudi vse.
@matej:
Od kod pa tebi ideja, da je pisanje zanimivo in zabavno, samo če nimaš nič drugega za počet v življenju???? A tenis je pa okej, tudi če imaš sto drugih stvari kot možnost za počet v življenju … hehe … Neverjetno!
@Simona, vodnarka sem …:D
problematična kot otrok, ker sem bila zahtevna, kar se tiče moje animacije, zdaj pa mati otroka, ki ga animiramo že od rojstva. KEr je edino tako prav. Niso mi vvšeč starši, ki grejo na triurno kavo z otrokom k prijateljici, potem pa froc umira od dolgčasa.
@ana, nisva tako narazen po letih, jaz se še zdaj rada igram v peskovniku.
@Mavrična:
Aha …
In ja, seveda … to zna bit za otroka muka … Tega sem pa kar nekaj pokasirala v otroštvu. Mogoče malo preveč. Še posebej ker sem bila že itak edinka. Ena prava mera bi jaz rekla. Po eni strani ni dobro, da se to preveč dogaja, po drugi strani pa tudi ni slabo malo treninga potrpežljivosti pri otroku in soočenja, da tudi starši potrebujejo nekaj zase in se je treba malo prilagodit. Tudi starše razumet, da niso na svetu samo zate. Ampak … seveda … se strinjam s tabo, da preintenzivno doziranje takih momentov ni okej …
Simona, hvala za tako “oseben” odgovor. Genijev s komentarji se prav dobro spominjam. Navdušujoče. Z več vidikov in zaradi več razlogov. Morda sem se prav zaradi Genijev toliko zamislila ob RETROotroškem pogledu na morje. To, da ti morje ne (in nikoli ni) predstavlja nekaj dih jemajočega, sem zlahka doumela. Zbegalo me je, ker sem pomislila, da so te starši nekako “posiljevali” z morjem in kako to, da si jim to dopuščala, saj imam sicer občutek (pridobljen ob spremljanju tvojih zapisov), da imaš dobro “popedenane” familiarne zadeve.
Kot sem skušala naknadno pojasnit seveda ne podrejam “morja” otroku. vendar je dejstvo, da znajo prav vsi otroci takšni in drugačni izražati svoje potrebe, želje in zahteve. To izražajo seveda različno, a prav vsi egoistično. Zato vprašanje “kdo se je komu prilagajal…” In ja se strinjam s komentarji o animaciji otrok kot tudi s tem, da je potrebmo “tudi starše razumet, da niso na svetu samo zate”. Zato se mi pogovarjamo in sklepamo kompromise. Ne verjamem, da starši nimamo 3-letnika kaj spraševati, kajti tudi 3-letnik ti lahko povsem pokvari bodisi dopust bodisi podaljšano kavo s prijateljico. Zato pa verjamem, da lahko tudi 3-letniku razložiš, zakaj je ta kava tako “pomembna”. Samo potruditi se je treba. Vsakič znova.
Sicer pa ja še en odličen zapis, zame kot naročen ob pakiranju pred odhodom na dopust. Ob takih trenutkih vedno znova pakiram tudi lastno retrootroško, retronajstniško, retromladostarševsko, retro… kramo. Še vedno je med njo kaj uporabnega in še vedno od nje kje kaj pozabim. Se pa trudim. Vsakič znova. Zase, za moje in zase.
LP N(2)
Nekaj o tem sem napisal kakih 14 dni nazaj, hotel sem še tukaj potežiti, pa se bojim, da bi me kdo obtožil impotence. Saj ne, da bi me bilo tega strah, a če ne odgovorim na to, lahko dajem lažen občutek nekomu, da mu čisto v redu stoji. Morje je v glavnem za slednje predužitke, zato lahko mirno ležim na plaži in se utrjujem za večer.
Vsi, ki so zraven, pa me ne pustijo kar tako pri miru. Če greš z nekom na počitnice, imaš obveznosti in dolžnosti tudi do njega, ne glede na njegov družbenopolitični status.
Mimogrede pa je bilo poletje zame vedno najlepše 600 do 1500 km severneje. Mi je vedno zmanjkalo časa in denarja.
super napisano. Tista Vanja prva, pa nisem jaz, se nad Nizozemci nisem nikoli preveč navduševala v seksualnem smislu. V drugačnem pa ja – ampak shit pri meni je to nekako ločeno, morda malce patološko.
Sem se nasmejala tvojim opisom morja, čeprav ga samo doživljam povsem drugače, ovitega v romantiko. Čeprav priznam, da je bilo letos tega na Kosu bore malo. Šli smo v rezort zaradi frocev, ker so me prejšnje počitnice odkar sem mama vedno izmučile, ker jih nisem prilagodila novemu statusu – materinstva. In čeprav imam svoja otroka neizmerno rada sem ponavadi na koncu predvsem besna…hahahaha kje hudiča so zdaj moji užitki v življenju. Otroka pa..dve zverinici, ki ogromno zahtevata zase zase zase. Uh utrudljivo. Ampak na momente lepo, ko se muzam sinu, ki kljub svojemu hiperaktivnermu temperamentu -lahko ure in ure preučuje barke-da se z možem sprašujeva, če ni avtističen;-), pa hčerka mala pošast, ki se pri malo več kot enemu letu in pol meče v vodo brez strahu in hoče ven iz obroča, ker jo ovira pri žabjem plavanju. Ampak v resnici mi sine doma pove kako vesel je,d a je doma, pri svojih igrčkah, svojih prijateljih. In se mi malce zategne grlo, ker me vleče…predvsem ob morje….v Kanadi sem pogrešala morje, Jugoslavije ne morem preboleti ravno zaradi Dalamcije in kljub temu, da sem obvandrala pol sveta vključno z rajskimi Cookovimi otoki na primer, lepšega dela sveta kot je Dalmacija-zame ni. No, mogoče “jonski del” Grčije.
Kos je pa prilično sranje, masiven, instant turizem prve vrste kjer sem se spraševala kaj hudiča mi je bilo, da sem šla v shopping center tip hotela, kjer se gužvam z opečenimi turisti, gužvala bi se lahko na pol zastonj tudi na avtobusih v Ljubljani.
hahahah ta obsedenost s počitnicami, z morjem…ki je tako skomercializirana, je v resnici moteča, zoprna. Ampak mene narava tako prevzame, razvname, oživi,že od malega pa sem se na morju ure in ure igrala v vodi, da pripadam morju. Z leti, ko postajam vse bolj nevrotična sem izmenoma dobijala foije od medvedov pri kampiranju v Kanadi, do strhu pred ne vem kakšnimi ribami v Pacifiku, Jadransko morje pa poznam…od majhnega…in se resnično bojim časa, ko se bo obrnilo v morje podobno španskemu…ali pa kakšnemu Kosu. Se opravičujem za moj morski nesnobizem.
P.S. od tistega korenjaka, ki si pobegnila od njega, bi pa prosila za telefonsko številko, v primeru če se morda nekoč vendarle ločim ali odločim za swinganje 😉
Simona: Kaj si to to imela v postelji? Francosko štruco, morda?! No omejitve so tudi zgoraj. Zakaj imaš raje manjše, a ni to brezveze? Pa sej so potem,( na koncu ) itak vsi majhni.
Martin, a ti si takšen kot Mojca Mavec njej je najlepše na Grelandiji.
Ej Simona, zame si carica med blogerji. Še že veselim naslednjega zapisa 🙂
@Jasna: En velik pozdravček zate, tvoji komentarji me vedno nasmejijo.BTW si prava popestritev na Crnkovičevem blogu:)
Vanja “se nad Nizozemci nisem nikoli preveč navduševala v seksualnem smislu” —->
z vsem veseljem in vznemirjenostjo…lahko potrdim, da je eden izmed njih BAAAJEN 😳
Tudi Avstrijci so kul 😉
ne podcenjevat vse kar je bolj severno od nas hehehe
p.s.: to je bilo tak za btw, kr je prav Nizozemec v mojem življenju naredil na tem področju en pošten lep premik …kdo bi si mislil 😀
mavricna jaz tudi
…ampak recimo moja babica&dedi se še vedno zaprepadeno čudita zakaj tako ne maram morja, v mislu kopanja…nedavno nazaj sta obujala spomine, kako sta me silila v slano vodo (tud sol name slabo vpliva…ma sej sem res boga kar se alergij tiče bemti!), jaz pa sem trmarila na skalovju in iskala polžke…vsi otroci so čofotali, jaz pa leta in leta skorajda nič 😀 Enako je danes…sicer pa iz tega delat big deal, bi bila neumnost hehe
mavricna….aja? 😀 Torej si mlada mamita, najs
simona: hja…tak je to…mrčes&CO. …edino žal mi je, da me je to privedlo do ubijanja…nisem tak malomarna in krvoločna kot marsikdo ki lopne mravljo in druge žužke, ampak bolhe in komarje spravim takoj s poti, brez pardona 😳 Ni vse na svetu z dobrim namenom pravim…
Ana sploh ne podcenjujem, se me pa seksualno ne dotaknejo-preverjeno: Sem preživela v Amsterdamu veliko mesecev in bila celo zaljubljena in so bajni in krasni ljudje -ampak kar se tiče eroticizma ga zame ne izžarevajo-saj veš vsak ima neke svoje podzavestne vzgibe, ki so povsem iracionalni in jah, seveda obstajajo tudi izjeme, sem sigurna, da celotna Nizozemska premore kakšnega junaka, ki bi mi razburkal vse kar se pač razburkati da 😉 (če ne bi bila poročena-dodam kot pridna dobra žena;-)
Veliko lepega z Nizozemcem ti želim. Ej od Severnjakov (če že mora bit) so mi všeč irci in njihova energija in smisel za humor in njihova neukrotljivost, they are shit disturbers and I like it very much(takele pubertetniške izlive imam jaz-sramota pri mojih letih )
glede počitnikovanja bi dodala eno sociološko; Angleži na primer imajo ogromno imigantov, na počitnicah pa vidiš izključno prave rožnato oranžne Angleže, črncev je za vzorec, drugega pa ne vidiš. Imigranti si počitnic verjetno ne morejo privoščiti.
saj si zasledila in občutla, da nisem bila jako resna z besedo “pocenjevanje” a ne? sem nardila pomežik… 🙂
sam hecno mi je bilo, da si jih ravno omenla, jaz pa sem nedavno imela možnost pobliže spoznat …tudi njih ja oz. enega. Hotla sem seveda dodat to, da verjamem, da se da potegnit črto in govorit o nezanimivi večini in da izjeme obstajajo…sicer pa je tud odvisno od posameznika…
Res pa je, da ne vem, če je kdo posebej slišal, da bi bili severnjaki jako sexualno zanimivi 😀 …ve se, keri narodi so pa znani po tem
Amm…hvala za tvojo željo glede Nizozemca, ampak bo verjetno ostala le v mojih mislih, kar se tiče lepe prihodnosti…to je že druga, zasebna zgodba z drugačnim koncem heh
Življenje (z usodo vred) hoče, da se obračam po naslednjih…drugih…
aja, btw ni 100% nizozemec, pa ga to dela verjetno drugačnega 😀
Ampak je to za opazit..se mi zdi…da “mešančki” – neglede na spol – vseeno niso enaki avtohtonemu prebivalstvu, čeravno so se rodili in zrastli na taisti zemlji…govorim tud o sebi
ok, dost o njem 😆
Nataša(2):
No, ja … se mi je zdelo, da si bila tudi pri tistem zapisu na sceni, pa me je asociacija tja potegnila … nisem bila pa čisto prepričana, če se spomnim prav.
Kar se familiarnih zadev tiče (na sploh, ne v tem primeru natančno)… hehe … Imam pošlihtano, kolikor šlihtam … In določene zadeve sem tako pošlihtala, da se je kaj celo zaostrilo v prepadu … je pa prepad dobil svoje ime in podnapise, kar se mi zdi še najbolj pomembno … hehe … Tako da v smislu idealne družine brez opomb v mojem primeru ne drži. To sem morala dodat, da ne bi imela občutka, da zavajam bralce s kakšno idilično podobo … haha …
Če še nisi odpotovala, se lepo imej … no, v vsakem primeru.
@Martin:
Kdo neki bi te tukaj obtožil impotence?? To se pa ja ne dogaja tle, no!! … hehe … In jap … dolžnosti in obveznosti … Na počitnicah … Nice!
@Vanja:
Eh … to prekleto soimenjakarstvo … Sem mislila, da si ti, ja … čeprav bi lahko posumila, da to z Nizozemci nekaj ne štima … saj si že pisala o naklonjenosti bolj latino verziji … ampak … sem si rekla … svetla izjema pač … hehe …
In ja … to so ta prilagajanja tamalim, ja … neizbežno … Fajn si to opisala iz prve roke. Tamali je bolj znanstvenik očitno … hehe … Njemu je verjetno barka podobno kot katerokoli tehnično čudo, ki bi ga bilo zanimivo raziskat in razstavit … Tam je pač barka … na letališču pa letalo itd. … Haha … Tamala pa bolj pesnica, romantičarka in uživačica … Po mamici verjetno … hehe …
In ja, skomercializiranost užitkov je nekaj najbolj odvratno antipatičnega med skomercializiranim.
Haha … Telefonsko bi ti z veseljem odstopila, če bi obstajala. Takrat še mobitelov nismo imeli. In ta fant je izginil s scene. Eden izmed tistih, ki jih je bila v nekem obdobju polna Ljubljana, potem pa kar naenkrat šlus in nikoli več ga ne vidiš. Bila sem še bolj na začetku svojih erotičnih izkušenj in prav lahko bi se izkazalo tudi, da tako gromozanski vendarle ni bil, kot se mi je zdelo takrat … čeprav … mislim, da je bil kar obupen … hehe …
@Jasna:
Haha … Če bi bila francoska štruca, ne bi take (tihe) panike zagnala … bilo je nekaj precej bolj zlovešče trdega v proporcih francoske štruce, ja … Res je, da so na koncu itak vsi majhni … no, če redno driblaš … ampak osebno nisem preveč navdušena, če mi vulvetino preveč raztegujejo in postanem občutljiva samo še na slonji rilec. Kaj bom pa pol? Hodila natepavat v živalski vrt??? Saj prenesem marsikaj … tudi z veseljem … ampak pretiravat pa ni treba … In tisto je bilo pretiravanje. Verjemi!
@vesna:
O, hvala, hvala … Prihaja naslednji … do konca meseca … In se strinjam, da Jasna Crnijevemu blogu daje posebej žmohten pečat … hehe …
@Ana:
Ja, saj tiste, ki se me fizično lotevajo, tudi jaz počim. Jebat ga.
sredi čudovitih poznojulijskih dni, ko vročina resda pritiska, je čas užitkov in sprostitve, ko minejo skrbi, ko je na obrazih vse večkrat zaslediti smeh in v očeh prevladuje dobra volja, v teh trenutkih leta se vprašanja kar vrstijo, čas dopušča svobodo mislim, besedam. kmalu bom kje v senčki pod borovci poslušal pljuskanje valov, otroški živžav in se stopil kot morska sol.
Ana, ja saj moj bivši iz Amsterdama je bil tudi mešanček, Indonezijec z nemškim dedkom. Pa moja dva sta tudi mešančka, pa celo jaz sem, če šteje mešanka med dolenjcem in štajerko. Sicer pa drama in Indonezijec…zagotovo bo reagiral zrelo in racionalno…kar je seveda lahko antiklimatično…amapk v “zrelem” obdobju življenja pravzaprav zaželjeno, ker tisto drugo je lahko kič. če seveda nisi nezrela osebnost, kot mi je to nežno sporočil dr. Ziherl 😉
Simona-mali je nor na pirate, pa na viharje, na zaklade, na potopljene ladje in nekaj časa je non stop gledal malo morsko deklico hahahahaha, da sem se prav oddahnila, ko je presedlal z obsesijo na Jack Sparowa. Reveža sva s možem nategnila, na enem od izletov na gusarski ladji, da je na njej tudi bratranec Jacka Sparrowa in je bil tako prevzet, da sem se počutila kot največja izkoriščevalka naivne in prostodušne otroške duše. Impersonator je bil namreč nek ameriški an pol alkoholik z tatuji in uhanoim, amapk je bil nad svojo vlogo počaščen in jo je dobro odigral.In medtem ko sem se nalivala z vinom iz sodčka na piratski ladji za turiste, mi je mala pošast mlajša poskušala splezati čez ladjo, da se, med vriskanjem vrže v valove. Me kar stisne, ko ju vidim takole še vsa odprta, senzualna, no potem se predramim zaradi sitnarjenja mojega starejšega, človek zna biti tečen kot driska, neprestano cmera….in je starševstvo tudi “emotional rollercoaster”…torej ne potrebujem več drame od moških za svoj “ride.” čeprav sem to prebolela že prej, upam! Lepo se imej še naprej v poletni Ljubljani, odhajam še za par dni, zdaj je čas, da si oddahnem od otrok. Mi je smešen del, ki ga je čisto na začetku izpostavil djubre, o fantih in puncah, kako one petkajo, oni copatajo, briljantno napisano, tako da slikaš z besedami. Cinema in words!
Ana ne ne drama in Indonezijec, mislila sem drama in nizozemec
@vanja: ali pa imigranti potujejo v rodne dežele po malarijo.
@simonarebolj: se strinjam, to, da nisem tabula rasa, sem pozabil napisat. ampak tudi jaz sem bolj metafizik kot praktik, hehe. verjetno zimo dojemam tako kot ženske poletje, medtem, ko drugi možakarji dojemajo zimo praktično. no, kdo ve. mogoče bi tudi jaz s telesom grških bogov strašno užival v poletju.
@Vanja:
Aha … hehe … pirati torej … lepo, da si mu privoščila to iluzijo, saj bo kmalu spoznal resnico in ti kakšno iluzijo vrnil … haha … no, tisti zdrs z ladje tvoje tamale pa poznam … Sem isto zakuhala, samo, da je meni uspelo … hehe …
Mej se super lepo … na malo bolj free intimno vižo … jaz nekaj časa sigurno še v Ljubljani … do konca meseca moram podat izjavo, ali grem avgusta na enega od tistih otokov, ki sem jih opisovala v zapisu … hehe … Bom videla …
Lp
ja sem prebrala…strašno…a so te takoj uspeli privleči iz vode? so te takoj našli ali si hitro potonila’ Vidiš s takšnimi obsesijami se ukvarjaš kot starš, shit…grem spat. lahkonočko in vse lepo, na otok pa le pejt, škodit ne more, morda te pa še kaj ali kdo malce začara…
@Vanja:
Hitro sem potonila in hitro so me privlekli iz vode … hahaha …
Lahko noč … in na tistem otoku prešteješ na prste vse, ki bodo tam … hehe … in že vem, da nihče izmed njih ni čarovnik. Klinc. Mogoče pa trešči ob skale kakšen brodolomec … hehe
Saj verjamem, da se tudi na morju kakšen otrok lahko tako počuti. Ampak ko smo šli mi prvič, je bila to čisto majhna prikolica, nas je bilo pet – trije otroci – in bilo je prekrasno in prekratko. In potem vedno znova – super! Res je verjetno drugače, če imaš več družbe, ki ti paše. In moja brat in sestra sta bila že taka. Še sploh moj brat, ki je le dve leti starejši od mene. Najina domišljija je delala sto ali dvesto na uro in starši niti približno niso imeli problemov, kako nas zaposliti. Kakšnega lopatkanja se sploh ne spomnim, v vodi sva bila pa non stop – razen ob kritičnih urah, tam od poldne do treh. Takrat sva v prikolici igrala karte ali se že kaj izmislila.
Je pa tudi res, da je bil občutek varnosti takrat drugačen. Zdelo se mi je, da se mi prav nič ne more zgoditi, tudi staršem se ni zdelo potrebno, da bi vsak trenutek stali za nami. Uf, kakšni spomini!!
1danica:
Jaz se prvič seveda ne spomnim … je bilo prezgodaj … hehe … Si pa izpostavila še en pomemben faktor … bratje in sestre … Jaz sem edinka in to sigurno tudi igra vlogo. Čeprav sem spoznala tudi ogromno primerov, ki so imeli brate in sestre, pa se niso tako razumeli in jim je bila muka, da jih morajo prenašat še na morju … hehe … In seveda voda … če si nor na vodo in te veseli cele dneve čofotat na soncu, je to pač avtomatsko uspešno počitnikovanje, sicer pa ostane ogromno časa, ki ga je težko zapolnit, da bi ravno pokal od navdušenja in bi se počutil bolje kot doma, kjer imaš več stvari za počet in več prijateljev na broju.
Najbolj od vsega se mi zdi pa to zanimivo, da imajo pač res tudi otroci svojo osebnost, tisto plat medalje, ki ni odvisna povsem od vzgoje in vpliva staršev. Podlago za razvoj. Genski zapis pač, ki ga morajo tudi starši od a do do ž šele spoznavat, kdo pravzaprav je sploh njihov otrok. Na podoben način, kot se lahko čudijo, po kom ima nos, ušesa, lase itd.
Se mi je zdelo, da si edinka. To, da smo bili trije, je bil res vedno en velik plus. Tudi skregali smo se, pa sestro sem med vožnjo pobruhala, pa brat me je imel za norca, pa vseeno.
Sem pa kasneje, ko sem peljala svoja dva na dopust, z veseljem vzela s sabo še kakšno nečakinjo – tudi družba sestrične jima je dopustniške dni kar popestrila, hkrati se je pa tudi ona imela lepo.
Otroci so pa otroci – moja otroka sta moja, pa vendar ne moja last. Vsak dan, ko rastejo, ti je to bolj jasno. Sama se šele zdaj spomnim kakšnega konflikta s starši (pa jih je bilo res bolj malo – vsaj takšnih), ko sta se spraševala, od kod je kaj prišlo. Večkrat sem zalotila sebe in njiju, kako smo vlekli vzporednice med njima in mano. Ampak s sabo prineseš osnove – kaj boš z njimi, se tako ali tako odločiš sam.
Ah, Simona ti pa kompliciraš. V takšnih situacijah sploh ne uporabljaš celega in problem je rešen. Nikoli ne bi rekla za tebe da bi kar pobegnila. Zajebavaš, kajneda?
Jasna, mogoče je bil pa predebel in ga ni mogla na pol uporabit. Sicer pa ne razumem, zakaj si tako zelo prizadevaš Simono preobrazit v ljubiteljico gigantskih kurcev. Pa ravno s tem priznanjem je po moje dobila čisto nov krog oboževalcev, hehe…
Simoninih Genijev sicer nisem brala, takrat sploh nisem vedela, da Simona obstaja. Bi pa nekaj dodala. Imela sem priliko, da sem spoznala genija, s katerim sva v enem obdobju postala precej dobra prijatelja. Ta genij je šel v šolo s štirimi leti, s šestnajstimi je že študiral medicino in do sedaj v svojem življenju nanizal že kar precej uspehov, ki jih sicer ne bi, v kolikor bi ga vkalupili v “za otroka najboljše” otroštvo in odraščajoča leta. Imel je srečo, da so njegovo starši inteligentni akademiki, ki so poslušali otroka, kaj si želi, ne pa psihologe in psihoterapevte in prijatelje, ki vedno najbolje vejo, kaj je prav. Za kar jim je neskončno hvaležen (pravi, da ima srečo za take starše, kakšni drugi starši bi delali tako kot je za otroka dobro in ga zajebali). Ta otrok se je strašno dolgočasil z vsem, kar ni bilo nabiranje znanja. Za njega so bile knjige igra in ne peskovnik in peščeni gradovi. Šola je bila za njega zabava, vase je vsrkaval vsako znanje, do katerega je prišel. Zanimivo, kako so ljudje prepričani, da je treba upoštevati otroke, kadar otrok noče sedeti z mamo na kavi 3 ure, da se ta načveka s prijateljico ali kako bi morali starši spraševati otroka za mnenje ali si želi na morje in kar je še ostalih vsakdanjih stvari. Vse po meri otroka. Na splošno ljudje (s psihološko srenjo vred) vedo, kaj je za otroka najboljše. Po drugi strani pa je razumljivo, da je pri odraslih zgodba drugačna. Odrasli imamo različne potrebe in zaradi tega nas osrečujejo (in tudi žalostijo) različne stvari. Zato mi ni jasno, zakaj so ljudje tako nesposobni razumeti, da je tudi vsak otrok drugačen in da ni splošnega recepta, kaj je za otroka dobro in kaj otroka osrečuje. Otrok naj bi imel srečno otroštvo, kar v psihi ljudi avtomatsko pomeni, čim kasnejše šolanje in čim dlje brezskrbne brezšolske otroške dni. Nekateri otroci se radi šolajo, v zgodnjih otroških letih. Ker to rabijo in jih to zabava. In jim to ne povzroča travme ampak jih to veseli. In če ljudje že tako poudarjajo, da je treba otroke poslušati in upoštevati, bi bilo fino, če bi bili pri tem dosledni in jih poslušali tudi tako pomembnih stvareh kot je izobraževanje, kadaj je jasno, da imamo pred sabo genija. In da ne bi bili tako prepričani, da je to posiljevanje otroka z znanjem, ki otroku škodi, ampak da je to želja otroka, ki si znanja želi.
@Simona
Že 2 mesca srečno poročen in zaenkrat ne razmišljam o novi punci 🙂
Se pa seveda dobre družbe na dopustu človek nikoli ne brani…
Sej veš: “Mi trije smo najboljši par”
Sem enkrat na dopustu slučajno srečal v lokalu enega gluhonemega, pa se je najina “debata” (ne znam popolnoma nič njihovega jezika) tako razvila oz sva se ga nalila, da so naju zjutraj dobesedno brcnili ven. Proti jutru sem že jaz prevajal drugim, kaj on govori.
Nisem pa ga vprašal iz kje je. Po naglasu sodeč je bil verjetno Italijan, ali pa Španec.
Dal sem mu tudi telefonsko.Hmm, tako fino sva se imela pa me nič ne pokliče… 🙂
Uuuuu?! Generacija y je nostalgična?!
Če pa ste že v takšnem moodu, vam priporočam hišo na otoku, teraso 10×5 , v debeli hladovini, ššššš. Mogoće buć v morje, zvečer črno vince in shit_ni ponovno čitanje Idiota al’ pa Smrt v Veneciji, vse v korist lastnemu otroku in večni lubici, ki ji zabrenkaš_čutno : ” Ma Nemoj Srečo, Ma Nemoj Danas!” 🙂
Edino tako, pozabiš naivne Švabice in pohotne Dalmašice!
@štulič
Že mal osladno…
@Sašo, Čitajoč ponovno…jebi ga! Se zdi?! 😐
Že imaš otročke???
..in kje je bila OOna, ko si se z gluhonemimi dogovarjal?
Sašo…morš brat med vrsticami, da občutiš prisrčno pretiravanje..čeprav, če bi te doletelo v takem vrstnem redu, se tud ne bi otepal z vsemi štirimi 😉
s tem, da ja kljub temu all inklusiv ne bi pozabla na južne dečke…vsega po malem pač
@Anna
Kdaj pa je treba brat med besedami.
@štulič
Pač je malo bolj svobodnega mišljenja in se ne u_štuli_č_isto povsod zraven…
Ha ,.. sej je prav tak par je najboljsi.
hm, sašo…to “gre” samo po sebi…ne bereš samo to, kar preprosto vidiš…ni samo črno na belem. ko si pri stvari, bereš vse, tudi belino
@Sašo
Kontra_dikcija!
V absolutu se strinjam, s konstruktivno kritiko obstoječega stanja a le, če to iz_usti Simona Rebolj ali Marko Crnkovič.
Kot plačnik električne energije, si ne dovolim mnenja, zelo odvisne funkcionarke, ki je še kot včeraj, šur_ovala s šraufencigerjem, kasneje Auerjem, da bi na koncu z Galuničem dokončno do_uredovala.
Vodim d.o.o, s.p. in se v k.d. udinjam kot član.
Moj interes je dobiček.
Oddaje s kopitarjem nisem gledal. Z njemu simpatiziram kot z Jokerjem vendar je prireditev prinesla na neodvisni TTR, pol miljona €, namenjenih namenjenim + rejting!
Sprašujem te ali boš iz principa zagovarjala žensko_jokerja, ki mastno služi na račun funkcije ali si za neodvisnega varuha izven kao neodvisne institucije.
Če jo je Mojzes zezal je vsaj smešno, ker on je itak jazzer in ona nikoli ne bo Majda Sepe!
simonorebolj rajše, za varuhinjo gledalčevih pravic_resno!
Beatnik: ne vem, če boš sploh to prebral ampak, a ti misliš da je Bog takšen kekec, da bi naredil takega kurca, ki se ga sploh ne da uporabiti zaradi obsega? V bistvu hočeš reči, da je možno, da moški in ženska zaradi dimenzij ne pašeta skupaj. Joj Beatnik pa nije valjda, da hočeš povedati: ej Bog, “kurba” si kekec. Tako sem uboga , da niti spat ne morem pisati pizdarije pa izgleda še vedno zmorem.
@Sašo:
Uau! Mater imam srečo. Komaj dva meseca prepozno se javim … hehe …
Mi trije smo lepi par mi vliva upanje … hehehe …
@štulič:
Tukaj ni Galuniča, ni Auerja, ni Mojzesa, ne Majde Sepe, še Kopitarja ni … Je pa Rajsko poletje … hehe … Ampak vseeno hvala za opombe.
@beatnik:
In to verjetno ne ravno omembe nevreden majhen nov krog oboževalcev … hehe
Pridem k morju in zrem, zrem in zrem, dokler me kdo ne dregne in pravi, da je treba k Popoviču na kavo.
In nato se potikam po ulicah, mimo prepečenih Italijanov, perujskih beguncev, se vedno znova čudim, da so crocsi 40 evrov in vedno znova rad odgovorim: »V veliki šalci, prosim«.
Nato berem na plaži knjigo, vmes v sosednjem lokalu gledam go-go plesalko, ki nezainteresirana razteguje svoje ude in zvečer kupim podstavek za mizo iz školjk.
Ja, vleče me tja. Mogoče zaradi travme izgube našega morja, naravnega odpora do vsega kar je višje kot 3 metre, mogoče zaradi tega, ker sem v prejšnjem življenju imel tam lep vikend. Mogoče pa enostavno zato, ker se tam dobro počutim.
Moja fascinacija nad morjem, gre zadnje čase z roko v roki s fascinacijo nad poletno Ljubljano, kjer si včasih kot v Last man on Earth. Nikjer nikogar in potem se izza ovinka pojavijo zom…, Španci.