Nana O. je po nekem ovinku ovinkastih medijskih poti dobila priložnost za objave na Vesti. V spletnem časopisu, ki sicer upravičeno predstavlja omembe vredno pridobitev v slovenskem medijskem prostoru. Konkurenčen v inovativnih formatih podajanja vsebin, ki jih omogočajo moderne tehnologije, in v fristajlerskih pristopih, ki večinoma spodbijajo antipatično ukazovalnost lastnega floskulaškega slogana “Spoštuj vsako vest in vse ljudi”. Še dobro. Vendar pa občasne komercialno sproducirane nebulotičnosti tega sicer simpatično svobodnjaškega medija na žalost zelo kazijo imidž kakovostnega in profesionalnim standardom zavezanega časopisa.
Morda je Nana O. mala sestrica katerega od sodelavcev na Vesti. Kaj pa vem. Definitivno, po pisanju sodeče, menim, da gre za najstnico. Ne upam trdit niti, da gre za vsebine, ki dosegajo standard srednješolskega glasila. Uredništvo Vesti bi ji naredilo večjo uslugo s kakšnim pametnim nasvetom, kot pa da s takimi objavami klestijo po pojmu profesionalnosti na lastnem terenu. Ampak vendarle so ji naredili uslugo. Ne le njej. Vrgli so jo med četico nekih imen s črko in pikico na koncu, eden pa sicer priimek celo ima, a je vreden pol pizde gnile vode ob neki razmazani fotki z razmazano faco. Ljudje brez obraza, ki Vesti furajo klike na naslove tipa “Preklete pičke”. Pod naslovom pa dobimo nekaj, kar spada kvečjemu v zasebni dnevnik, za trening. Bralci se na veselje Vesti pač zgražajo zaradi vulgarizmov, nekateri hvalijo v imenu svobode govora, problem je pa samo eden in edini. Da je slabše od neštetih slabih anonimnih blogov, ki ne poznajo niti osnovnih pravil postavljanja vejice, kaj šele, da bi razpravljali o vsebini in slogu. Saj ni pomembno, kako se človek piše, pomembno je, kaj in kako napiše. No, prav! Pa poglejmo, kaj je Nana O. spisala v zadnji objavi. V zadnji objavi, ob kateri mi je po vrenju ob prejšnjih pač prekipelo. Opozorilo! Tekst samo kopiram in ne popravljam manjko vejic. Važno, da se piše o pičkah, kurcih in fuku, vmes pa še malo o Karadžiću in Mladiću. Ko jebe vejice. Nivo vsebine in poante ni pomemben. Kdo to piše, še manj. Saj je verjetno bolje za njih, da ne vemo. Butasti se podpisujejo in jebejo ježa, če kakšnemu kekcu kaj ni po godu. Če pa želimo prebirat več od najstniškega vznesenega flanca, poiščimo kaj omembe vrednega v blogosferi. Saj obstaja. Ta nivo pa pomeni za nekatera uredništva kolumno, vredno objave, vredno honorarja celo mogoče.
Smisel blogosfere pri vzporejanju z mediji vidim osebno predvsem v tem, da bi s presežki opominjala na morebitne podstandarde v profesionalnih medijih. Če že vlečemo kakšno vzporednico. Ko se pa pojavi sum, da bodo profesionalni mediji koketirali s podstandardom blogosfere in se bralcem režali v ksiht, lahko rečem samo “U pičku mater vsem prekletim pičkam in gorečim med nogami”!
“Kaj morem, če mi gori med nogami”
Valerie Tasso je razgalila Pariz, kurbe, moške, ženske in predvsem sebe. V poplavi slabih knjig, izbirčna sem kot »hudič«, prava osvežitev med sodobnimi pisateljicami. Ni mi všeč zato, kar piše o fuku, všeč mi je zato, ker piše o ženski, ki fuka.
Zelo nespameten začetek. Avtorica polna napuha podaja sodbo o poplavi slabih knjig in se predstavi za izbirčno kot “hudič”, za pravo osvežitev označi pa avtorico Valerie Tasso. To si je treba namreč prevajat na pravi način. Mojca se znajde v enormni gurmanski restavraciji. Na meniju ima paleto raznoraznih specialitet. Mojca popizdi, saj ničesar ni zmožna niti prežvečit, kaj šele pogoltnit. In za kakšno ceno ji vrivajo tisto neužitno sranje. Pha! Udari po mizi in zahteva hamburger, ki pa ga seveda ne strežejo. Dolgo tava po restavracijah, pa jo Kekec pelje na randi. V McDonalds. Na mah pogoltne mali hambi in zapiše v kolumni: “V poplavi slabe hrane, izbirčna sem kot “hudič”, prava osvežitev med sodobno pičo! Priporočam Mcburger!”
Ni čutna, romantike ni, dogodki so tekoči in »težkih« zapletov, zaradi katerih moram potočiti kakšno solzo, ni. Iz njenih del puhti čisto prava ženstvenost, prvinski erotični naboj, ki ga nosi je čutno zaznaven, tudi zame, ki sem ženska.
Pravzaprav ničesar ni. Totalna praznina. Tipično za promiskuiteto. Da pa promiskuiteta pomeni čisto pravo ženstvenost, slišim prvič. Je čutno zaznavna, ja. Kolikor globoko pač seže kurac. Še bolj čutno zaznaven bi bil tresk z lopato po buči.
“Val fuka z vsakim, kurcem, ki ji pride pod »prste«, celo s takšnim, ki ji niti malo ne diši in je niti malo ne privlači. Ne morem pozabiti, kako opiše fuk z debelim poslovnežem in ga opisuje kot prašiča. Samo misel na takšen fuk nam je običajno odbijajoča, vendar se mar ne dogaja? Tega ne bi nobena ženska priznala. Fuka z nekom, ki ji ni bil všeč, vendar je to storila.”
A to je ta čista prava ženstvenost? Fuk z vsakim, ki ji pride pod “prste”, tudi s tistimi, ki se ji gabijo. Promiskuiteta torej. Se avtorici tudi promiskuiteten moški zdi sinonim za čisto pravo možatost?
Avtorica kolumne očitno ni prav zelo izbirčen bralec, kot se pohvali v uvodu, sicer ne bi padala na tako klišejske šund prispodobe, kot je debeluh – prašič.
Nobena oseba, ki se v globini duše ne gnusi sebi, ne bo začutila želje po fuku z nagnusnim. Fukanje z gnusom je vrsta kaznovanja samega sebe. Takšna oseba ne more ljubit človeka, ki ljubi njo, kaj šele ga občudovat, ker se sebi gnusi, torej je oseba, ki se ji ne gnusi ona, nevredna ljubezni. Zato je promiskuiteta, ki večinoma vključuje tudi fukanje z gnusom, velikokrat posledica predhodne zlorabljenosti. In funkcionira kot obliž na rano gnusa, ki ga hoče preseči tako, da si ga zadaja sama, prostovoljno. Da bi se gnusu približala in ga vzljubila. Potem bi lahko vzljubila sebe. Vendar problem nastane v paradoksu, ker gnus ostane samo gnus, kakor koli obrneš. Podoben proces se dogaja z žrtvami drugovrstnega nasilja. Žrtev postane nasilnik sam, da bi se spravil z nasiljem, vendar se vrti v začaranem krogu, ker nasilje vedno ostane samo nasilje s svojimi neugodnimi stranskimi učinki. Tudi to se dogaja, ja … In ponavadi se ženske s takšnim problemom ne bahajo kar povprek, ker gre za precej globalno bolečino in sram v duši. Je pa vsak sram dobro vnovčljiva roba na tržišču.
Njeno pisanje je golo v vseh variantah in kar me najbolj veseli, drznila si je tako daleč, kamor si ne upa vsaka ženska. Odstrla je zaveso pisanja o ženskem dojemanju seksa v prvi osebi in pogledala globoko v žensko dušo.
Njeno pisanje nič dušnega sploh ne odstira. Odstira samo dogajanje in reakcije. Promiskuitetne ženske. V dušo se pa ne spušča, kaj šele v preteklost in motive. Ženskost razvrednoti in jo degradira na kos razprodanega mesa. Vsak fuk je bitka s tesnobo. Kot rezi v lastno kožo ali anoreksično izkozlavanje, kar predstavlja, seveda, užitek, olajšanje.
Bralcu ni nič prikrito, kljub temu, da pisateljica res skrbno dopušča domišljiji graditi visoke »zgradbe« spoznanja, da smo ženske veliko bolj žive, kot je videti na prvi pogled. Skozi svoje knjige ni razgalila samo ženskega mednožja, temveč tudi tiste prave, čiste ženske misli.
Ja, bralcu res dopušča domišljiji graditi visoke zgradbe, še posebej če bralec ne pozna materije gradnikov. Res je, da gre za žensko psiho, v kateri tli močan upor proti patriarhalni zavesti. Rezultat upora je osebnostna stagnacija, saj se lik ne upira, ampak podlega. Na primer: V otroštvu zlorabljeno dekle se bo zateklo v notorično kurbanje, na drugi strani se bo lahko njena bolečina transformirala v totalen odpor do seksualnega. Oboje je druga plat iste medalje. Vdajanje namesto upora.
Današnja družba, poglejmo resnici v oči, žensk ki se fukajo ne sprejema. Moški so tisti, ki fukajo in si lahko privoščijo »črtice«. Vendar se nihče ne zamisli, da so te črtice ženske.
Moškega isti spol sploh ne obsoja, niti se ga bolj »kruto« ne lotevajo ženske (tudi če se ga, to hitro pade v pozabo), medtem, ko se izraz/žig kurba »prilepi« na vsako pripadnico ženske »delte«, ki jih je »fasala« od različnih.
Avtorica očitno meni, da bo diskriminacijo žensk dokončno razrešila ženska promiskuiteta, ki naj bi kazala šlik šlak korenček moški promiskuiteti. Tiste črtice, ki so si jih moški privoščili kot črtice, bodo zdaj fukale z vsakim, ki pride mimo, naredile črtico in problem emancipacije bo rešen. Izi! Moški ploskajo. Predvsem promiskuitetni.
V razmislek. Tako moški kot ženske imamo mater. Mater, ki nas je donosila, dojila in posledično odigrala prvenstveno vlogo pri vzgoji. Vendar sinu mati ne pomeni enako kot hčeri, čeprav oba zreta v isti spol stvariteljice. Sin je podvržen razkolu med pojmom ženske, ki predstavlja nedotakljivo materinsko naklonjenost, in ljubice, ki simbolizira dotakljiv erotičen odnos. Fukat mora drugam, stran od mamice. Od materine vloge je odvisno, kakšen odnos bo vzpostavil do simbola “druge” ženske. Hčeri je oče tuj. Očeta “osvaja”, kot bo kasneje druge moške. Na tem terenu je doma. Ima pa problem z žensko. Njen pogled na moške se transformira skozi druge ženske, kot se je preko matere do očeta. Sin z očetom v tekmi za pozornost matere vzpostavi po naravi stvari bolj kolegialno toleranten odnos, ker je v avtomatski prednosti. Ne osvaja, kar je že osvojeno. Že osvojenemu se mora odpovedat na poti odraščanja, hči pa mora osvojit, kar se je urila osvajat. Zavedanje o razlikah in dopolnjevanju med spoloma ponuja odgovore o naravi konflikta, nikakor pa nikoli in nikdar bolest za bolest. Tisto bolest, ki jo ženska pri moškem niti ni imela pravice kategorizirat za bolest, če je izrazila naravo ljubice (v očeh inantilnega moškega naravo kurbe, ki meša štrene pri ljubezni do simbola matere, nepofukljive “robe”) in ki jo je slabovestno zanikala, v kolikor je delovala v vlogi matere.
“Žigosajo pa ženske. Misel, da se to dogaja v naših »malih« mestecih in da se v večjih ne, odpade. Nedvomno vrana vrani ne izkljuje oči, ženska ženski pa. Ja.”
No, evo! Avtorica pizdi nad ženskami, moške pušča v polju tolerance. In zakaj neki bi mislili, da se to v večjih mestih ne dogaja.
Seksualna energija, ki kipi v telesih takšnih žensk, ki so običajno moškim privlačne, ostale ženske zelo moti. Moški žensko gleda in opazuje drugače, kot to počne ženska.
Ne bi rekla. Opazimo precej enako.
Ženske so v večnem tekmovanju za pozornost moških, medtem ko moškega kakšen pas ženska nosi niti ne zanima. Oblačila, nega in izpostavljanje. Vse za moške, vsa evolucija človeštva je pod pritiskom tekmovalnih žensk, ki nevede vplivajo na vse okrog njih. Če ženska ni lepa in ne izstopa zaradi tega, se začne uriti v drugih veščinah in že smo pri Valerie.
Moškega še kako zanima, kakšen “pas” nosi ženska. Ko moški ne opazi spremembe na ženski, pomeni, da je nezainteresiran. Ne stoji mu več pač. Floskula, kako moški po naravi ne opazi ničesar, niti ko ženska spremeni barvo las, je zrasla na seniku jalove tolažbe za trume zapostavljenih žena, ki jih še osel v hlevu ne opazi več, kaj šele mož. Žal. Moški opazi sicer še preveč. Si poželiš, da bi malo manj opazoval.
Ja. Smo pri fuku in smo pri ženski, ki ne da samo izgleda dobro, je tudi predrzna in piše o fuku. Ženska je kurčevo samozavestna, zaradi česar si zasluži spoštovanje. Ne vemo, če piše o svojem doživljanju, vendar tega ne zanika, niti ne pritrdi. Vse ostaja prva oseba, vse ostaja v knjigah, medtem, ko si »prasica« Val drzne vse tisto o čemer ženske lahko samo sanjajo.
Ne razumem. “Če ženska ni lepa in ne izstopa zaradi tega, se začne uriti v drugih veščinah in že smo pri Valerie.” Kaj je zdaj?! Kako smo že pri Valerie, če Valerie izgleda dobro? Bi se avtorica lahko odločila, ali je Valerie lepa ali pač ni lepa in se je izurila v drugih veščinah.
In še zavajanje. Seveda vemo, če piše o svojem doživljanju, čeprav tega ne zanika, niti ne pritrdi! Saj ji ni treba. Vemo marsikaj, če poizvemo, preden si ustvarjamo mnenje, o čem sploh beremo in na veliko z mnenjem opletamo in propagiramo celo nekakšno tragikomično feministično moralko. Potem nič ne ostaja več samo v knjigah in “prasica” Val ni več nekdo, ki si drzne tisto, o čemer ženske lahko samo sanjajo. (O čem pa ženske sanjajo po mnenju avtorice kolumne? O fukanju z vsakim taksistom, ki pelje mimo … Da gnusnih prašičev ne omenjam?)
Valerie Tasso je diplomirala iz ekonomije in tujih jezikov, nekaj časa delala po podjetjih, potem pa se je pri tridesetih letih zaposlila v elitnem kurbišču. V šundromanu Nimfomanka, ki je izšel pred Razgaljeni Pariz, opisuje ta del svojega življenja. Kot je značilno za ženske s tovrstnim problemom, se vmes zaljubi v prevaranta. Ki ni samo kurbir, ampak tudi lopov, zaradi česar pristane ubožica na kantu, v visokotarifnem kurbišču pa flika izgubo. Tam bojda spoznava skrite tolmune svoje seksualnosti in ji je prav lušno. V romanu, ki se ne spušča v obravnavo dušnega, ampak se drži nizanja dogodkov. V romanu, ki se ga spraviš prebrat iz firbca zaradi pedigreja realne protagonistke, ki ne spominja na klasično nemilo usodo zavrženih deklic, ki jo apetiti grdobcev ponesejo v prostitucijo s trebuhom za kruhom. Osebno me je zanimal predvsem obrtni vidik opisovanja seksualnih prizorov. Ne dobiš ne enega ne drugega. Ampak samo hitič, ki se prodaja sam po sebi, kot vse navezano na fuk. Avtorica trži predvsem sebe, ampak samo tisti del, ki fuka pač. In v tem je večja kurba, kot bi bila lahko kurba katera koli polpismena pocestnica, promiskuitetnica ali prostitutka. Gospa Tasso je res kurba.
Po obdobju prostituiranja se Valerie Tasso, zanimivo, odloči za izobraževanje na področju seksualne terapevtike. Verjetno kot nadomestilo za terapijo. Problem njenega imidža je predvsem v tem, da o njeni rani preteklosti izvemo bore malo. Naletimo na kakšen spomin iz otroštva. Na vojake v bližini domovanja na primer (zanimivo, zanimivo … pa ravno trume vojakov …) in na občutek nasičenega ozračja doma s polno omejitev (hmmm … ja, razumemo), sicer pa je Valerie Tasso svojo preteklost pred javnostjo precej izolirala. Bernard Nežmah v predstavitvi Nimfomanke zapiše, da pade kar z neba. Kar naenkrat je nimfomanka in tako pač je. Promiskuiteta ti pade na glavo kot neznani leteči predmet. In tako tudi res funkcionira Valerie Tasso medijski konstrukt. Neprepričljivo lansiranje ideje o obstoječem samem po sebi s pomočjo izolacije vsakega vprašanja od kod in zakaj. Z jasnim namenom … Seks se pač prodaja. Valerie Tasso pa z imidžem krmari dovolj spretno za rajo. V eni od izjav predstavi razlog za prostituiranje kot dokaz, da ima lahko smisel. Kaj predstavi za dokaz smiselnosti? Da je napisala že nekaj hitičev, s katerimi je seveda zaslužila toliko kot nobena prostitutka ne more. Postala je znana osebnost. Romanopiska. Vse zato, ker se kurba. Si je dokazala. Da ima lahko celo njena psihoza smisel in je še kako vnovčljiva roba znotraj slepe družbe, v kakršni živimo. Kurba se dobro prodaja. Kurba kot sinonim za blef seveda. Za ponujanje tistega, kar povprečnež hoče slišat. Da je vse okej. Tudi fukanje s prašičem, ki se ti gnusi. Ni panike. Pade na glavo pač. Vse je okej. Prostitucija je okej. Alica v čudežni deželi pa sploh. Dokler je pravljica in dokler se Alica ne predstavlja kot avtorica.
Skrbno si nabira negativne točke pri ženski populaciji, ki nadvse rada »šikanirajo« vse kar je boljše in predvsem, kar je seksualno bolj zanimivo. Takšne, kot je v naših mislih Val, so največja nočna mora za sodobno žensko, ki ima dobro službo, soliden izgled in je urejena, vendar z vsem tem ne zadrži moške pozornosti, ko se pojavi »druga«, ki ima samozavest, ne le v glavi, ampak tudi med nogama. Ni dvoma, da so najboljše ženske tiste, ki so fizično privlačne in tudi inteligentne.
Val ni primer protagonistke, ki s samozavestjo, lepoto in inteligenco speljuje moške ženskam, ki same ne dosegajo omenjenih standardov. Saj Val s politiko kurbanja zavrača možnost, da ne bi bila “druga”, ker se samo kurba. V romanu Nimfomanka pa tudi hudo najebe zaradi nekaj drugih in celo nespametno izgubi denar, ki ji ga spelje njen objekt zaljubljenosti. Izobraženost, lepota in “inteligenca” ji prav nič ne pomagajo. Oziroma je pojem inteligence precej vprašljiv. Val je predvsem ženska, ki jo privlačijo “napačni” moški, kar jo, razočarano, pahne v promiskuiteto. Gre za kliše tovrstne psihoze. Valerie med skopimi opisi svoje preteklosti izjavi, da se je od začetka trudila ustrezat vsem standardom uspešnega človeka in je bila pri tem izredno disciplinirana (morda je omemba vojaškega okolja pripomogla k temu … pa k čemu drugemu morda tudi …), vendar je nič od doseženega ni zadovoljilo, nevroza pa je naraščala. Noben zunanji dosežek ne more pregnat tesnobe v duši. Veliko krat se nameri, da pridni, celo deloholični in na videz uspešni ljudje, pravzaprav z doseganjem uspehov bežijo pred notranjo stisko, ki v nekem primernem trenutku eskalira na tak ali drugačen način.
Počasi si, naša osovražena Val, negativne točke nabira tudi pri moških, ki so si nadeli nevidne »kiklice« in se bojijo, da jim ne bo dovolj dolgo stal za takšno žensko. Moški strah, da ni sposoben ženske zadovoljiti je pač večni problem »fuk luzerjev«.
Ja, se strinjam. Večni problem moškega je v tem, ali mu bo sploh stal ob ženski, ki presega meje njegove fantazije … Ali ji bo sploh kos? Zato moški veliko krat svojo muzo celo izda ali zasovraži. Ampak dvomim, da gre za primer ženske tipa Val. Val vendar fuka z vsakim, ki pride mimo. Zakaj bi bil kdor koli izjema, če še nagnusen prašič ni. Takih žensk si zakompleksan moški kvečjemu želi čim več na svetu. Kot obliž na svojo rano. Snif kokice na impotenco. Paradoksalna oblika “feminizma” par ekselons. Oziroma scanje proti vetru, ki vsakega kolikor toliko inteligentnega moškega lahko spravi v smeh, mene, kot žensko, pa v jok.
Medtem, ko se svet in književni kritiki zgražajo se jaz cinično nasmiham. Človeškega ega ni mogoče potešiti, neprestano je lačen in vedno ima prav. Neprestano je v dvoboju s svojim »stvarnikom« in samim seboj. Vendar v seksualno nasprotje s samim seboj ne more in šele takrat vsak posameznik sname masko, pokaže svoj pravi obraz.
Seveda avtorica kolumne misli, da se “svet” in književni kritiki zgražajo, ker gre za sila samozavestno, seksualno osvobojeno protagonistko na literarnem področju, ki jo hočejo grdi književni kritiki zatret kot žensko, saj česa takšnega še niso prebrali (pajade!). Za avtorico kolumne, ki meni, da je izbirčna, ker pada na hamburger, je zaključek logičen. Problem teh Valerie Tasso knikc, ja, to niso knjigice, niti knjižice, ampak knikce, je v vsebinski in slogovni skoposti. Dnevnik džankice, ki bi nam opisoval razburljive dogodke pri puljenju za gram in opisoval silne osvobajajoče občutke ob vsakem novem šusu, tudi ob tistem, ob katerem je džankica kozlala in skoraj crknila, bi bil lahko brez dvoma zanimiv. V kolikor bi bili ti s cinizmom podloženi opisi kakovostni v slogu, bi knikci lahko rekli omembe vredna knjiga, vendar pa iz knikce madam Tasso veje silna neprepričljivost, ki bi pri obravnavi džanka drugotne narave verjetno sprožila odklon tudi pri avtorici kolumne in njej podobnim. Ker pa gre za tematiko seksa, se kakopak izcimi lahko tudi takole. Kako lepo bi bilo, če bi vsi lahko fukali s komer koli kadar koli. Potem bi toliko dvomov in stisk v zvezi z ljubeznijo, kaj šele okrog dušnih zlomov pri zaljubljanju, odpadlo. Pajade! Tako simpl pač ne gre v življenju. Kot ni simpl pojem ugodja kakršne koli vrste džanka, saj si brez ugovora vzame davek.
Vsi predobro vemo za kom se dviguje prah in Val zna tako lepo napisati, »kaj morem, če mi gori med nogami?«
Med nogami se predvsem pocedi od kosa poscanega mesa. In problem blefa in naivnosti je vedno v kosu poscanega mesa, ki se predstavlja kot požar med nogami. Valeri Tasso je blef, Nina O. pa naivnost, zadovoljna žrtev uredniškega blefa, ki klesti po bralcih. Nas butcih! Idiotih! Kretenih!
Prebral sem nekaj tvojih blogov! Vsa čast, da sploh kaj napišeš. Jaz osebno ne znam ali pa ne morem napisati nič. Vendar pa, ko že klatiš po drugih o načinu pisnja, ti lahko povem saj verjamem, da ti kakšen drugi niti ne upa povedati, da tudi ti nisi ne vem kako dobra pisalka. Že samo tale objava je zelo zelo predolga glede na zdolgočaseno besedilo, niti malo ne pritegne bralca zato sem rajsi ze prej prenehal brati. In verjemi, da preberem ogromno blogov, če jih že pisati ne znam. Z zagotovostjo ti povem, da tvoje besedilo nima kakšnega magneta, če me razumeš. Drugače pa vaja dela mojstra pa brez zamere. Piši še naprej. SREČNO!
Sem prebral. Tudi vse vejice in pike 🙂
Sicer ne bom komentiral te nadebudne sodelavke na Vesti, me pa zanima če si prebrala roman od Valerie Tasso?
A da bi še komentirali?! Jaz sem že tako presenečen, da je mogoče o čisto “navadnem” fuku tako veliko napisati. 🙂 Nekako imam občutek , da knjige ‘o ženski, ki fuka’ zdaj sploh ni treba vzeti v roke. Baba očitno živi v čisto drugem svetu in se z večino njene aktivnosti in razmišljanja ne bi bilo moč poistovetiti. Ali je temu tako zaradi stereotipnih floskul novinarke na Vesti ali zaradi globoko analitično obdelanih razlogov SR, tega pa večina nas ne bo nikoli vedela. Če zaradi drugega ne pa verjetno tudi zato, ker npr. mene to tako natančno niti ne zanima. Dojemanje življenja se mi je izoblikovalo tako, da se mi svet kljub vsemu ne vrti samo okoli tiča. Nepogrešljivo in nadvse prijetno posteljno aktivnost moji možgančki jemljejo kot darilo narave in piko na i vsem drugim stvarem, ki jih uspešno krmarim ( ali pač kdaj tudi ne!) skozi ovinke lajfa! Če je moje poenostavljanje posledica tega , da živim v majhnem kraju ali tega , da včasih ne opazim, da ima žena npr. nov pas…ja, potem pa naj bo!
Še opazil ne bi te vesti, če je ne bi ti. Z medklici in analizo mi vsaj ni škoda časa.
Simona, važno je, da je David Pelko vse prebral brez razlike, tudi vejice in pike.
To pa je recenzija pa ne kakršnakoli ampak najbolj kul kar sem jih brala. Valerie Tasso in njene seksualne scene mene osebno čisto nič ne vzburijo, so brez ritma. Pisateljica ni ničesar našla, ki bi bralca potegnila v zgodbo ( vsaj mene ) ni niti najmanjše drobnarije s katero bi se lahko identificirala. Takšne zgodbe ni lahko pisati. Dobro jih piše Houellebecq vpleta v njih humor in cinizem, so dokaj brutalne in surove, ampak takšen je seks iz moške pozicije. Mislim, da so ženske zgodbe bolj senzualne. “Pisatelj si mora tako kot violinist ustvarit svoj zvok” je rekel Proust, niti Valerie Tasso niti Nana O. si ga niso ustvarile.
Dare: Pa saj vsi vemo, da so vse zgodbe že povedane, ampak vseeno je okoli nas še veliko zgodb, ki jih samo vešči rokodelci znajo orisati.
Aja, Vest si. to pa je en šoder, ravno tako kot 24 ur. Kdo bo to še bral?
@Jasna, vsekakor. Zgodbe je treba pisati, sem goreč pristaš tega početja. Tistega, ki mu to uspeva celo umeščam za stopničko više od rokodelcev in če napišem, da se čudim oz. da sem presenečen, da nekomu uspe toliko napisati o neki stvari, potem je to lahko mišljeno samo in edino kot kompliment. lp
@Vidko:
Zakaj neki mi kdo drug, še posebej anonimni komentatorji, kakršen si ti, ne bi upali povedat, kakšna “pisalka” se jim zdim?! Misliš, da si prvi, ki si prišel sračkat?! Problem je samo v tem, da se sračkanje od nekaj povedati razlikuje v tem, da kdor ima kaj povedat, zna to tudi utemeljit, navesti razloge. Ti in tebi podobni, ki “pisalkate”, seveda ne. Imaš kakšno repliko na tekst slučajno? Katere moje zapise neki si pa že prebral? Kaj pa piše notri? Da ti pisanje ne gre od rok in pojma nimaš, o čem bi sploh pisal, ti zagotavjam, da je vzrok tudi v skrajno nizki bralni kulturi, ki okrni polje pismenosti, razmišljanja in domišljije. Z gotovostjo ti meni torej povedat ne moreš nič. Jaz pa nasvetov ne potrebujem. Ker o svoji pismenosti vem veliko, pa ne kr od enih komentatorjev. Poleg vsega mi moj števec več kot dovolj pove o moji branosti, en Videk me pa ne briga. Spadam med bolj brane blogerje, zato si ti tudi tukaj. Torej??? Kaj neki bi ti rad meni svetoval??? Katere bloge mi ti postavljaš za vzor??? In na kakšni podlagi? Če sem te pa razjezila, ker rad bereš ravno te “magnete”, ki sem jih skritizirala v zadnjem zapisu, pa imej jajca in tako povej, dragi moj pisalkar! Več vaje pri branju, pa te bo pritegnilo tudi še kaj omembe vrednega. Meni nasvete za vajo talat je pa debilno z več aspektov. Še posebej če to počne “bralkar”. Vaja dela mojstra, ja. Sebi dopovej. Pa SREČNO!!!
@david.pelko:
Prebrala sem Nimfomanko, kot sem zapisala zgoraj, Razgaljeni Pariz ne. Gre itak za nadaljevanje nimfomanke Val. Nič novega. Trženje slave Nimfomanke pač. Pravzaprav je zunaj že naslednja knjiga. Pri nas še neprevedena. Kako Val napreduje v fukanju po izobraževanju v seksologiji … hehehe … Za obstoj romana sem izvedela ravno zaradi predstavitve Bernarda Nežmaha, ki sem jo linkala zgoraj, sicer teh hitičev niti ne poznam kaj dosti … Torej lahko vidiš, da je minilo že nekaj let vmes.
@Dare:
O čisto navadnem fuku ljudje celo doktorirajo, postanejo Freudi ali pa Košički … hehehe … Pišejo se pa debele bukle o fuku že skozi vso zgodovino. Tako da sem jaz s tem zapisom pravzaprav samo drobna mimobežna novička … hehe …
Seveda je pa popolnoma razumljivo tudi, da se ti s temi zadevami ne ubadaš, ampak prakticiraš in dojemaš, kot si zapisal. Tako nekako bi lahko zvenel tudi najboljši rezultat doživljanja te plati medalje človeka. Kot pika na i za dobro manevriranje skozi druga življenjska vprašanja. Zadovoljstvo s piko na i pa ne potrebuje nikakršne analize. Skratka, SR na pamet ne bi padlo, da bi Daretu poskušala spodbijat njegovo zadovoljstvo v imenu propagiranja nekega nove seksualne politike. SR se razburi takrat, ko opazi, da se iz seciranja zavoljo nezadovoljstva skuša iz dreka ustvarit nekakšno novo politiko, da bi se nezadovoljni in prfuknjeni počutili vsaj “normalni”. Kronično nezadovoljen se vpraša, ali bi se počutil drugače, če bi bili vsi tako nezadovoljni in bi to nezadovoljstvo pomenilo novo “normalo”. Nekomu že pojav aidsa pač nekaj sporoči o stanju človeka. Nekdo bo pa iz sporočila hotel ustvarit svetlo zlato dobo kondomov, da bi se počutil “normalen”, čeprav nezadovoljen in na večni seksualni terapiji, pardon, trapariji … hehe …
@Martin:
Se opazijo, ker so s svojimi zvenečimi naslovi ponavadi na Vesti posebej izpostavljeni v kategoriji petih najbolj klikanih. Tako sem jih odkrila jaz … hehe … in se mi je zato toliko bolj ljubilo tole spisat.
@jasna:
Ja, Pelko me itak predvsem obvešča, ali je prebral zapis ali ga ni … hehe … Zanimiv komentatorski “statement”.
Hehe … No, saj … Houellebecq je eden izmed najljubših pisateljev Tassojevke, poleg Jelinekove … In kje je ona … oziroma … pa menda ne misli, da je tam … hehe …
Brezveze. Spet si ljubosumna na vse, kar je boljše od tebe. Tole skrapucalo je pa dokaz, da nimaš pojma. Vidko ti je dobro napisal. Sicer je pa to v tvoji navadi, tvoj odziv mislim. Komentar Vidku pa vse pove….
Zdravit se pojdi.
ja. Zdravit se pojdi, za vzor si pa postavi mene 😆
O Vesti ne bi… dobre vsebine totalno zjebejo s sranjem, ki je še pod nivojem televizije (je sploh nimam in živim lepše – razen med olimpiado, jebemumatr). Hecna, sproščujoča se mi zdi edino oddaja Seks ob kavi. Pa še ta oddaja je bedasta, ampak vsaj zabavno bedasta. Podobno zabavno bedasta kot Zmago Batina, ki je pa predolg – meni je zabaven kakšni dve minuti, potem pa bruhnem.
Jaz bom pa drugače rekel, Simona, tako kot tisti komentatorji, ki jih imamo radi, čeprav ne povedo absolutno ničesar:
“Bravo Simona, super napisano, tako kot vedno.”
In še nepogrešljivi:
“Le tako naprej!”
Aja.
Da to patetično babje jokcanje imenovano kolumna, je neverjetno.
Chef: Na kakšne konkretno komentatorje misliš, ki jih imamo radi pa ne povedo absolutno ničesar? Si ti tudi med njimi?
Fuk je zelo zapletena zadeva, o njej se da marsikaj povedati. No ja, zapletena samo, do vstopa potem je vse čudovito tehnično rešeno.
Simona Intelektualka.
Zaspano branje………..
Simona, berem te že dlje časa. Tokrat si ustvarila še posebno berljiv, inteligenten, duhovit zapis, ki sem ga prebrala na mah. Bravo.
Knjiga in njena vsebina sta “beside the point” in seveda predmet osebnega okusa in zanimanj. Point bloga, kot ga razumem sam je nekako ta: zares je žalostno, kdo vse se dandanašnji v slovenskih uradnih medijih (in tistih, ki bi to hoteli biti) pojavlja kot novinar/kritik/recenzent/mnenjski voditelj in kar je še tega… Velika večina teh wannabejev nima pojma o zadevah, o katerih pišejo, svoje tekste pogosto(in večinoma slabo) povzamejo ali pa celo samo poslovenijo iz tujih medijev (tipičen primer so recenzije glasbenih izdaj), prav tako pa glavnino teh pisunov odlikuje tudi osupljivo pomanjkanje znanja jezika in osebnega stila… Skratka, po naših medijih kar mrgoli raznih Nan O.
po spletu okoliščin sem letos spomladi gostovala pri sorodstvu, prijazno so mi odstopili spalnico in tam sem naletela na Valerie Tasso. presenetila me je plehkost pisanja in žal mi je bilo, ker je bila to edina knjiga, ki je še nisem prebrala med vsemi, ki so se tam valjale. nisem prišla čez tretjo stran. in evo zadnjič vidim na vesti nano.o. in sem naivno padla na kul ime in prebrala kolumno. ker imam tudi vest.si za nekako kredibilen projekt, sem bila presenečena nad res srednješolskim prostim spisom grandiozno navdihnjene pupe. tako se ti zahvaljujem za tole uro anatomije in mislim, da si ena od redkih ljudi, ki zna tudi organsko hude besede uporabit na pravem mestu.
Nu! Pa sem mislil, da sem pri Balzacu in njegovih kurtizanah, že vse zvedel?! Kad o_no? Japan, Kina, Temišvar.
Resno sem hvaležen Vsevišnjemu, da imam sina in, da se mu ne bodo dogajale te ženske frusre!Majke mi!
Jasna, Jasna, saj pride pravi, kot trava zelena, noga bosa, ki jo umiva rosa.
@Jasna: Malo razmisli, malo razmisli.
Štulič: majke mi, majke mi, majke mi je peder…Magnifico.
Chef: Nije valjda Crnkovič? Njega imamo radi…
Martin: Poslušam Magnifica. Ima tako lep, seksi komad Ljubljana – Portorož. Škoda, da ga ni na Youtube. Tako nežna glasba, krasen klavir, Mangnifico pa tako seksi recitira, seksi besedilo. Tale Nana O. se lako skrije pred njim. Evo malo se spomnim:
Bil je lep poletni dan, po senu je dišalo
in v avtu sem bil sam.
In začutim tisti znani nemir
obrnem se, da naredim še en đir.
In naenkrat jo vidim, stala je tam
ni bila fatamorgana, ampak ona iz sanj.
Ustavim avto jo pogledam v oči,
Olala…
In sva šla na pot… kjer je tisoč rož,
Iz Ljubljane v Portorož
Beseda je dala besedo in tako, postajalo je vedno bolj toplo
bila je tako mlada in svobodnih nazorov
bilo ji je vseeno , ker bo jutri tomorrow.
Potem mi je rekla naj zavijem na stran, da se nikamor ne mudi, pred nama je dolg dan,
na koncu sem pustil, da se zgodi…
kar si želi.
In sva šla na pot…
Ahhhhhhh hvala ti hvala, za lep spomin,
za vse, kar si mi dala,
bilo je lepo in nisva imela kaj izgubit,
bilo je toplo in nisva imaela kaj dobit.
In sva šla na pot….
Spomnil se bom nate, ko bo zima,
spomnila me bo nate tale rima.
Čao, adijo, kar je bilo je bilo.
Nasvidenje….Magnifico.
In sva šla na pot…
Prebrala (oz. malo prebrala in malo prelistala) Nimfomanko že pred časom, so mi jo priporočili, češ da podira tabuje. Pa dajmo, sem si rekla. Podrla ni ničesar, samo premaknila je meje dolgočasnega branja v še večji dolgčas. Sicer pa me ideja o seksu brez razloga s komerkoli kjerkoli pač ne rajca. Ja, Nina O. je lahko samo neizživeta najstnica ali pa bog nedaj močno prizadeta ženska.
Prisežem, da me bolj zanima kos pečenke.
In kadar me kaj drugega, pa zadevico fejst operem, da ne bi imela slabega občutka. Človek mora biti sproščen.
Potem naj ljudje pisarijo kar hočejo. Eni se imajo pa fajn.
Živeti je treba znati. Budaleščine se prodajajo samo tam, kjer so taki kupci.
Moja bralna kultura je na nivoju približno ena knjiga mesečno. Res pa je, da nisem sposoben takega pisanja, kot si ti. Vendar pa ti lahko zagotovim, da imajo moji fižolčki v glavi neverjetno fleksibilnost. Vendar pa se mojim fižolčkom velikokrat zdi, da ni ko gre npr. za dejstvo, potrebno o tem povedati ali pa celo PISALKATI celega zdolgočasenega romana. Osel je osel v tvojem primeru pisalka o fuku in jaz, v mojem si ti in pisalka o fuku, v pisalkinem so vsi, še večji od nje, toda skupaj smo pa vsi. Zdi se mi pa žalostno, da ko že imaš razvito sposobnost blebetanja kot večina luknjičark, da se hvališ (Dobro blago se samo hvali) no sej se tudi jaz, vendar se mi nekako zdi, da misliš da si bog in batina. Nič oprosti, ker sem nehote prizadel tvoj ego. Tko, da lepo piši še naprej zanimive članke o tem kako so nekateri neumni, ker pišejo o neumnih stvareh.
Smesno, si naletela na konkurenco, kaj? Vecina tvojih blogov premore ravno to, kar ji najbolj očitaš: vulgarizme. Imas več “kilometrine”, torej več občinstva, da si vulgarizme že kar opustila, nekako pa si se morala prebiti, zdaj je pač ona na vrsti, kaj te moti? 😀
btw: ob branju “Holebeka” mi je bilo zares vroče
Nedavno sem prebrala Platformo, skoraj preveč navdušena. In zakaj mi nikoli ne dišijo knjige žensk, ki pišejo o sexu? Le zakaj… heheee
In če je on njen vzor?!?!!?, potem se sprašujem le kako ga je dojemala…
Všečna analiza. dopušča dodatno polemiziranje in seciranje te tematike.
Sex bo večen problem, kakor tudi razumevanje njega hehee
srce mi ne da …
– simonarebolj misli, da je nana o. kreten
– nana o. misli, da je holebek pisatelj
ergo
– simonarebolj ima prav
a veš, … I ain’t no holebek girl …
…….naš Polde pa misli, ob zgornjem pisanju, da se bo v prihodnje pričel meniško obnašati in ne bo več ovohaval žensk, ker vse tako kaže, je ženstvenost že docela izpuhtela v zrak, Polde pa praviloma ne ovohava niti trave, ki jo je pomočil, kaj šele poscane reže med nogami
🙂
In potem je še Janez K. zavihal nos od studa, preklete pičke, je rekel, a je sploh še kakšna prava baba vmes, a so se vse spremenile v ogabne, neužitne stvore. Pa si je trdno zapel fršlus na štacuni in sklenil, da stopi v samostan.
“Potem pa nam še očitajo, zakaj je vedno več gejev,” je še dodal in pljunil na tla.
@monika lah:
Prijateljica, fenica Nane O. ali kar Nana O. herself … hehe? Skropucalo! Ne skrapucalo … če že hočeš bit žaljiva primitivka. In se strinjam. Seveda zgornji zapis pove vse, odgovor Vidku pa še več. Hkrati pa prosim za naslov bolnišnice, kjer zdravijo meni podobne primerke, da se te “prevzgojne inštitucije”, v kolikor obstaja, ognem vsaj na dvesto kilometrov. Čeprav menim, da je ne potrebujemo. Ozdravljenih, ki se nočejo zdravit od slaboumja, kot dreka … hehe …
@chef:
Hehehe … Preverjeno. Zdrava kot dren. So me vprašali, če se pišem Nergač … hehe …
Jap … Te oddaje na Vesti (še) ne poznam … vem pa, da se vsakič skoraj polomim od metanja za daljincem, ko kdaj po pomoti zaslišim Emeršičevo vreščanje z ekrana.
Seveda imamo radi te komentarje, ker v bistvu stvari povedo dovolj. Se pač strinjaš. Negativna kritika pa pojasnilo potrebuje, ker ne moreš vedeti, zakaj se nekdo ne strinja. No … in večinoma pri negativnih izbruhih itak ne izveš, ker gre vedno za eno in isto stvar … hehe … Od frustriranega “izveš”, da si frustriran, od ljubosumnega, da si ljubosumen, od objestnega, da si nadut itd. Dolgcajt … hehe …
@Trakulja:
Zaspane in prazne je nemogoče zbudit, ker se celo življenje samo budijo, nikoli ne prebudijo in vedno bolj so zaspani.
@Cahica:
Hvala … je fajn slišat … še posebej ko gre za tisto vrsto teksta, ko že vnaprej vem, da se bo zlilo kar nekaj žolča s strani tistih, ki bi na prvo žogo predvsem radi “frajarili” in potem se najde sitnoba, ki hoče pokvarit zabavo. Fej me bodi … hehe …
@Štrudlboy:
Ja, predmet zapisa je sigurno v tem, kakor si predstavil. Da sem pa izbrala ta primer, ima tudi svojo poanto. Seveda se strinjam, da mrgoli Nan O. po medijih dandanes, vendar je pa ta oblika mrgolenja še ena stopnička nižje do dna. Lahko se razburjam nad novičkarji, ki se pod nekim reportom o novih gatah na tržišču podpišejo z inicialkami, lahko se razburjam nad delovanjem določenih medijskih protagonistov, ki nam prodajajo buče … tole je pa “napredek”. Zdaj bomo lahko brali še anonimne “opinion makerje” (česa takega pa še ne), kar pomeni, da že sam uredniški izbor kao garantira nekakšen vsebinski nivo, torej si lahko človek misli, da bere nekaj omembe vrednega, čeprav ne ve, da piše zadeve neka šestnajstletnica na primer, samo zato, ker je frendica ali pa celo nekogaršnja sorodnica in se uredništvu za nivo in sporočilnost, ki ga lansira v javnost, fučka. Morda se bo začelo dogajat tudi to, da se bodo začele lansirat izrazito trivialne in poflaste vsebine v veselje pofla žejnih mas, pod psevdonimi se bo pa ščitilo avtorje, da bi nosili odgovornost za svojo gnilo solato. Hočem reči … vsak kolumnist nosi vsaj odgovornost za svoja pametovanja, eni Nani O. se pa lahko jebe, kaj ploza, saj kot identificirana osebnost ne obstaja. In to se mi zdi dno od dna, na katerega si že sam opozoril. Ne gre namreč zgolj za novičko, ampak za teren “opinion makerstva”. In tak pristop bi bilo treba po mojem mnenju zajezit v kali. To zajezitev morajo pa zahtevat bralci. Iz spoštovanja do sebe.
@darjeeling:
Točno to! Opozorila si na koketiranje z imenom, zdaj čakamo še, da se pojavi kakšna Lulu G., in vero v kredibilnost določenega medija, ki bi dejansko moral garantirat nivo. Zadeva sploh ni nedolžna. Ti si bila na primer presenečena in si bila zmožna sama presodit, da tole pa nekaj ne štima. Obstaja pa masa ljudi, ki jim ravno pojem kredibilnosti ponudi alibi, da je vse okej, čeprav gre za totalne gluposti ali celo zavajanja. V mislih imam predvsem najbolj ranljivo skupino družbe. Na primer mladino. Ne gre za moraliziranje, ampak za verodostojnost, kredibilnost in profesionalnost. Za medije, ki imajo najmočnejši vpliv dandanes na vse plasti družbe. In taki prijemi ponujajo alibi za poneumljenost. Zaradi tega se na primer počuti nek komentator, ki pride pod tale zapis stresat togoto, veliko bolj pogumen, da izrazi dojemanje Nana O. prispevka kot dobrega. Če ne bi bil dober, vendar ne bi bil na Vesti objavljen. Torej je nekdo, ki izraža negativno kritiko, zgolj nevoščljiv ali pa žleht, ker bi si sam želel bit tako “fejst” kot Nana O. Srhljivo!
@štulič:
Hehehe … Jah, no … z dežja pod kap. Srečen, da si dobil moško frustro v zameno za žensko … hehe …
@mina:
Hudič je, ko postane podiranje tabujev mantra sama po sebi, ja.
@nevenka:
Ja … seveda … vendar je nivo kupcev odvisen tudi od ponujanega … in s tem vse povezano s konkurenco, v kolikor sploh obstaja … na malem trgu. Kupec – trgovec je recipročen odnos. Od kod naj kupec ve, katera roba je pokvarjena, če mu prodajajo samo pokvarjeno in ga celo prepričujejo, da je pičapopolnoma okej, saj je šla skozi sito strokovnega okularja. Od kod naj mladina ve, kaj in zakaj in kako, če učitelji nimajo več nobene avtoritete, mediji se pa tržijo na neumnosti in avtoriteto “inteligence” nadomeščajo. Itd. itd.
@Vidko:
Zadeva je preprosta. Ne poznam te. Pojma nimam, kdo si, zato so take debatice, kaj kdo počne v življenju, kaj garantira in česa ne, koliko fižola ima v shrambi ali ne, popolnoma irelevantne in nepomembne. Zato je najin klepet na osebnem nivoju streljanje v prazno. Brezveze! Zanimivo bi lahko bilo, če bi imel kaj za povedat v povezavi s tekstom, pa nič. Prišel si sračkat, ker imaš občutek, da sem vzvišena, medtem ko se ti oseba, ki jo kritiziram, smili, ker se lažje identificiraš z njo. To bi lahko zapisal že na začetku in vse bi bilo jasno. “Prišel sem sračkat, ker misliš, da si bog in batina” … hehe … To, kaj neki si po tvoje kdo misli o sebi, se ti zdi bolj pomembno od poante izdelkov. In to je velik problem današnje družbe, kar gre na roko ravno pocarjem in cenenim demagogom. Za priokus pa samo to … nihče brez ponižnosti in spoštovanja do boljših in drugače dobrih od sebe, ne more napredovat in se učit. In samo ta, ki se uči in napreduje, dobi za nagrado tudi ponos nase, ko prehodi določeno pot in opazi napredek pri sebi. Temu se reče prislužen ponos. Neprisluženo afnanje, ki se cmeri, ker ne dobi dovolj spoštovanja, čeprav v svoje delo ni vložil še ama nič truda, niti se mu ne zdi potrebno, je pa napuh in ego, ki si skuša pridobit simpatije s cenenim emocionalnim koketiranjem. In nisem pisala o neumnih ljudeh, ki pišejo o neumnih stvareh. Pisala sem o osebi, ki v to, kar bi želela predstavljat, ni vložila niti osnovnega interesa. Ki se za prispevek ni niti toliko potrudila, da bi se vsaj pozanimala, če njeno mnenje v preverljivih točkah tematike sploh drži. Sicer nobena tematika sama po sebi ni neumna. Neumna je toliko, kolikor jo pisec neumno predstavlja.
@hec:
Smešen in tragičen komentar obenem. Občinstva si nisem pridobila z vulgarizmi in konkurence, ki hoče uspet zgolj z vulgarizmi, bi imela potemtakem na spletu kot dreka. Takih blogov se kar drenja namreč. Moji prvi zapisi, kjer sem si že pridobila krog občinstva, so bili na RTV Slo, kjer je takrat celo vladala še cenzura in vulgarizmov sploh nisem mogla uporabljat. Ko sem se preselila na Siol, na obstoj svojega bloga nisem opozarjala z vulgarizmi, ampak kvečjemu s komentarji pri hišnih blogerjih, ki sem jih takrat edine brala, poleg nekaj blogov na RTV Slo. Ti komentarji so imeli precej obsežne vsebine in niso bili podobni nekaterim, ki pridejo zgolj preklinjat pod nek zapis in jih seveda zaradi tega res nihče kaj dosti ne šlivi. Če bi natančno prečesal moje zapise, bi opazil, da se spreminja. Vulgarzmi ne upadajo, ampak nekje pač obstajajo, nekje ne. Po potrebi. Potrebo je seveda treba razumet.
V kolikor mi sporočaš, da so se bralci pri meni obdržali zaradi vulgarizmov, mi sporočaš, da obstajajo v Sloveniji takovrstni kreteni, ki so se zaradi vulgarizmov pripravljeni prebijat čez moje tekste, ki so sicer dolgi in vsebinsko precej nasičeni, čeprav imajo na voljo lahkotneje prebavljivega vulgarnega materiala, kolikor ga hočeš. Kako debilen moraš bit, da bereš Simono Rebolj, samo zato, ker hočeš porcijo vulgarnosti??? V kolikor sem zaradi mestoma vulgarnega sloga pridobila nekaj bralcev več, ki so se zaradi tega spoprijateljili z mojimi vsebinami, sem lahko samo zadovoljna. To je tako, kot bi nekomu očitala, ker na primer duhoviči v svojih zapisih, češ, da nateguje bralce, ker jih priteguje z duhovitostjo. Pisat bi moral brez čustvenih vstavkov (kar tudi vulgarizmi so, v kolikor so vstavljeni na mestih, kjer slednje predstavlja avtorsko vzdušje nad temantiko), brez duhovičenja, dolgočasno in sterilno, da ga nihče ne bi mogel brat, čeprav obravnava ljudem interesantne stvari. Res smešno! Vsi, ne samo večina, moji zapisi vsebujejo tudi besedico “je”! Veš koliko konkurence imam šele s tega aspekta? Kaj me moti??? Moti me to, kar sem predstavila v zapisu, ki ga blesavec tvoje sorte očitno noče razumet. In v zapisu definitivno nisem blebetala, da me moti uporaba vulgarizmov, ampak slednje celo označila za veselje vestovcev ob brezplodnem zgražanju določenih komenatorjev, saj gre za problem vsebine!!! Z veseljem si se torej spustil na nivo popolnega blesavca, ki misli, da imajo vse ženske, ki nosijo štikle, enak karakter .. vse za to, da bi spustil kakec na moj blog … In to je res smešno!!! Mater se ti zdim pomembna, da si se pripravljen tako posrat na svojo zdravo pamet, da bi kaj? Kaj te moti??? … hehe …
@anna:
Kot vedno odnos med ljudmi … tako tudi seks kot vrhunec odnosovanja.
@ponpet:
ponpet misli, da je holebek vrsta kokic,
Nana O. misli, da je holebek pisatelj.
ergo ….
ponpet ima prav.
Sej gre tko, a ne …
@mica:
Sem vedela, da boš pretiravala … hehe … Razkritih gejev je bilo pa že tudi kdaj prej še več, a ne … sigurno ima zvezo tudi z žensko … ampak ne ravno v tem kontekstu … bolj v enem drugem po mojem mnenju … ki pa tebi, po mojem, spet ne bi prav nič dišal … hehe … Vem, da ti pojem kurbanja pri ženski prav nič ne diši, vendar obstaja problemček, ker je zrasel preko vzorca tradicionalnega načela pojmovanja ženska, ki pa ti diši preveč …. hehe … Komplicirano.
Jaz sem šla pa vse prebrat od Nane.O in ti povem, da ji nisi do kolen. Sam zadnjo objavo poglej, krasota. Jebat ga, očitno te tudi moti, da tisti zmazek, poleg dobrega pisanja, dobr izgleda.
Tvoje “replike” nisem videla in zdaj, ko sem…Definitivno si bolana in oprosti, nisem ne Nana, ne njena fenica, niti prijateljica. Tole sranje sem samo prišla prebrat zarad vabljivega naslova (berem veliko blogov-sploh siol) in mi je že žal. Sem pa že dolgo časa nazaj brala kak tvoj zapis in sem si mislila isto, izlivanje besa na druge. Zdaj ti pa povem, debilna si in foušna na vse, kar je boljš od tebe, takšni rabite psihiatre.
Ja, vidiš, Simona, te ‘zoprne’ teme si se lotila na tako neposreden in bombastičen način, da si v hipu pregnala na plano, prebudila mnoge ščurke in ščurkinje, ki živijo ali pa si želijo živeti v vesolju primitivnih spolnih praks, kjer pristna čustva nimajo kaj iskati. Seveda se zdaj razburjajo, kaj pa drugega 🙂
@monika lah:
Hehehe … krasota … Kako nisi njena fenica, če piše krasote … Gu, gu, gu …
Tvoji komentarji me zelo veselijo. Shranila jih bom kot primerek, kakšno vrsto populacije futrajo tovrstni “Nana O.” prispevki. Šele zdaj sem pogruntala, da si ti zelo verjetno žlehtnoba, ki tukajle mečeš Nani O. polena pod noge. Noben moj zapis ne bi mogel tako degradirat nekogaršnjega pisanja, kot to uspeva tebi v vlogi obrambe neke Nane O. Debiloiden primitivizem erste klase. Hvala za potrdilo, da je še kako smiselno opozarjat na nevarnosti tovrstnih zmazkov, in hkrati močno upam, da se zajebavaš. Človek si ne želi preveč soočat, da se kaj takšnega resnično sprehaja po svetu. Čeprav … seveda … Ima svašta … hehehe …
@Cahica:
Jah, seveda … Kot vidiš, bi morala po mnenju nekaterih k psihiatru, da se socializiram v to krasno druščino … hehehe …
V primerjavi s teboj je njen zadnji prispevek krasen (prebrala sem pa ravno zaradi tvojega kritiziranja), če nisi dojela poante, nič hudega. Nič, sprijazni se. Ona (predvidevam) dobi plačano to kar piše in ji uspeva, medtem ko tebi ne (ne vleci se ven s komentarji-je to vse kar imaš?? sem zgoraj prebrala). Uboga si in ljubosumna, ker nisi ti na njenem mestu. Pa ne gojim simpatije do nobene, če pa primerjam je pa ona definitivno boljša.
:)))))
ne, ne gre tko … 🙂
o promiskuiteti pišejo ženske, ki niso videle več od 20 penisov … ponavadi. niti kurba ne seks az vsakim in bo grdega, smrdečega prašiča zavrnila, če dela samostojno in če ji denar ne pomeni vsega, kaj šele ženska, ki se kurba zastonj. 🙂
mah, pa saj itak ženske vemo več kot … ženske? 🙂
@ monika lah, Simona tudi dobi plačano, samo tko, mimogrede, da boš vedela.
Hehe, Simona je plačana, pa tudi če ne bi bila. Ko pišeš zastonj, si načeloma boljši.
@simona: Na to pa še nikoli nisem pomislil, da so tisti, ki očitajo ljubosumnost v bistvu sami ljubosumni in tako dalje. Odlično.
@monika lah:
Ti pridevniki mi ne povedo nič … Zakaj krasen? … to ni poziv, da mi obrazlagaš, ker mi je itak že jasno, da nimaš kaj razložit in da nii ni poanta tvojega oglašanja v tem. Očitno pa ti ne zmoreš dojet najbolj preprostih sporočil. Ravno v tem je problem, da dobi plačano, da je del neke uredniške politike, zato si ti in tebi podobni lahko domišljajo, da to pomeni neko vrednost in hodijo kakšnim blogerjem na primer srat, češ da je njihovo pisanje manjvredno, kljub temu, da je Nana O. izdelek proti marsikomu, pravzaprav večini, opinion makerski pofl, in to še nepodpisan pofl, ki je sprejemljiv le pod posebno opombo, da gre za zelo mlado osebo in blabla, najmanj pa je nesprejemljivo, da gre celo za neidentificirano osebo, torej brez moralne odgovornosti!!! Seveda nimam v mislih sebe kot blogersko primerjavo, ker pač jaz tudi dobim besedo plačano, ne samo tukaj, kot ti je pojasnila že mina, ampak to sploh nima veze, čeprav naj bi zvezo imelo. Skratka, ti pojma o pojmu nimaš (kot bralcu tudi sicer ni pojma o pojmu treba imet, če noče) in opletaš samo s takimi gnilobnimi diskreditacijami, kdo ima kaj plačano in z nekimi pridevniki “krasno”, “odlično”, “boljše”, ki seveda ne pomenijo nič. Izgovorit jih zna vsak otrok. Dobiš pa pogum in nek izgovor za drekanje. Čeprav se zmotiš in greš zajebavat nekoga, ki ima pač tudi plačano, je poanta tvojega drekanja enaka oziroma bi bila še bolj smrdljiva, če plačano ne bi imela. In možnost za to smrdenje ti pač ponuja uredništvo Vesti s svojo eno platjo politike za za(je)bavanje raje. Seveda ti je lahko všeč, kar ti paše, kot vsakomur po svoje na planetu Zemlja. Ampak to nima nikakršne veze s pojmi kakovost, profesionalno in kredibilno, za profesionalen časopis seveda.
@ponpet:
Hehehe … Šokirana!
@katarina:
Ja, logično … se strinjam … saj to je bilo sporočilo enega dela mojega zapisa. Promiskuiteta pa večinoma vključuje tudi fukanje z gnusom … zakaj in v kakšnih primerih po logiki stvari piše zgoraj. Seveda pa promiskuiteta ne pomeni vsakršno nadpovprečno številčno kurbanje, zastonj ali za denar.
@chef:
Jap! … če malo natančneje počekiraš, gre pri teh brezvsebinskih atakiranjih točno tako … frustra za frustro … hehe …
Nima se smisla preveč obremenjevati z osebami, kot je monika lah, pa kdor koli že to je; sklepam, da predstavnica mlajše generacije, ki želi s puhlicami in agresivnostjo rušiti vse, kar nje in njenih predstav o svetu ne postavlja na piedestal…
Je pa zaskrbljujoče, da je v nekaterih medijskih hišah vse več podobnih mladenk in mladeničev, ki si ne pustijo nič reči, hkrati ne znajo razmišljati s svojo glavo, so v največji meri slepa, pogosto piarovsko podkupljena, osebnostno popolnoma neizdelana trobila… Šefi pa ploskajo, drznost je po novem najlepša čednost, poglobljeni razmislek o stvareh in ljudeh pa caplja nekje na predzadnjem mestu. Žalostno.
@Cahica:
Ja, predvsem srhljivo je to, se popolnoma strinjam, da je drznost malikovana čednost. Bi to drznost, ki sicer ni nujno slaba lastnost, če zastopa “pravi” in ne zgolj sebičen cilj, preoblikovala kar na predrznost in še dodala objestnost za posladek. In ja, res je … v nekakšni demokratizaciji stališč in mnenj je spet zaorala zloraba. In poglobljenost mogoče celo na zadnjem mestu, njena cena je nizka, za preživetje pa visoka. Človek pa tako vesel, ker je baje tako napredoval, ko je zakoračil iz džungle, z mentaliteto in karakterjem pa v bistvu stvari slabši od živali, ki se ne more opirat na razum. Bah!
No, pa smo še malo pojamrali … hehe …
Imaš prav, predrznost je bolj primerna, natančnejša beseda.
@Chef – tist ni babje jokcanje, tist je babje kurčenje. Kar pa je, po eni strani, še bolj žalostna, če ne celo tragična zadeva.
In da ta baba še s tujim po koprivah tolče … Zgrešen koncept, čist 🙂
ta čas je preklemano nor. tako kot vsi časi.
glede na to, da nisem prebral knjige, o kateri omenjena nana o. tako navdušeno piše in ker sem iz tega zapisa videl zakaj približno gre, se mi mora zapisati vnovičnje odobravajoče prikimavanje tvojemu razmišljanju, chefovi insinuaciji navkljub. upam, da chef ne pričakuje, da se moraš, če hočeš pohvaliti, obvezno z nečim ne-strinjati ali obvezno kopi-pastati cel blog v komentar, če sem dobrodušno ciničen.
vseeno bom skušal v določeni meri ugoditi chefovemu kriteriju dobrih komentarjev.
navdušen sem nad celim blogom, še posebej nad opazko o približevanju gnusu tistih, ki se gnusijo globoko v sebi samim sebi.
tvoji vulgarizmi so me na moje veliko začudenje na prvo branje strahotno odbili, vendar se zavedam, da je to problem bralca in ne piske, tebe v tem primeru.
@anna: holebek zame ni dober pisatelj. njegova tehnika je ubožna. njegove teorije so mestoma zanimive, vendar si dovoli preveč posploševanja. podobno kot kakšen roman vodeb. poleg tega je preveč obremenjen s sovraštvom do žensk in muslimanov. če grafomansko grafitarsko posplošim:
holabek
je drek.
pravzaprav mi ni všeč tolikšno navdušenje nad njim tudi izobraženejše in bolj omikane rulje. mislim, da gre za mentalno lenobo zaradi trendi kritik, ki ne prepozna trendi verigice navdušenja.
kaj imasta skupnega roman vodeb in holebek? 😐
no, jaz sem prišla do zaključka, da žensk ne sovraži. njegov protagnoist jo jako potrebuje, na začetku le tipično, preveč globoko pade v gnoj egoizma, cinizma, nujne surovosti in samozadostnosti…pač moški, ki je tipično lahko zgubljen v postmodernem svetu…
v čem posplošuje?
sicer sem pa poudarila, da mi je bilo všečno, kako je eortiko in sex vpletel v celotno zgodbo v zadnji knjigi. na simpl način, nič bombastično, nič senzacionalno….
jaz sem “ugotovila”, da mi holebekov način pisanja izredno odgovarja. in profil protagonista še bolj.
aja mislil si pogled na ženske…no, pa tudi tu si nista kaj podobna. upam si trditi, da vodeb ne sovraži žensk, izredno jih obožuje…v specifike obeh, ki jih gojita pa se ne bi spuščala… prebrala sem 3 dela holebeka…za vodeba pa vem od a do ž kaj si misli
simona, a te lahko najprej prosim, da popraviš veliki p v prekletih pičkah v malega? 🙂
potem pa, če sem te prav razumel, in sta tista polovica pizde ter zamaskirana podoba leteli na moj rovaš, da naslednjič upoštevaš, da lahko vsak, ki uporablja možgansko opno, pogugla in naleti na http gregor pika rozman pika si ali pa pogleda v telefonski imenik in mi pošlje kakšno klasično pisemce. če pa vse skupaj nisem pravilno preturbiral in nisi želela biti ponižujoča do mojega literarnega izražanja, se pa opravičujem z izgovorom na jutranjo brezvoljnost pri razmišljanju (bo že zadoščalo, saj si na netu bolj anonimna od mene).
sicer pa hvala za vleko po zobeh. aj vant mor! 🙂
kar pa se houellebecqa tiče, ki ga nekateri vlečete po zobeh, hkrati pa ne zmorete niti prav zapisati njegovega imena, se mi pa zdi, da gre le za nevoščljivost. osnovni delci so roman, ki ga kritiki upravičeno postavljajo ob bok von trierjevemu lomu valov in podobnim mojstrovinam poslavljajočega se prejšnjega tisočletja.
Nana se kurči tako, da v bistvu izpade jokcanje. Tudi kurčit se je treba znat, to pa zna redkokatera ženska (še sreča, haha).
@gremgor: ne mislim več smetiti o holebeku. ne gre za nevoščljivost, v enem mesecu lahko napišem boljši roman kot on. sploh so nasploh smešni občutki o nevoščljivosti.
@anna: posplošuje v čisto vseh idejah, ki jih projicira skozi svoje like. to ima skupnega z vodebom, samo, da on nima literarnih likov. odgovarja ti, ker je na prvo žogo. nekaj podobnega je o njem zapisal tudi mladi sarajevskozagrebški pisec jergović. huellebecq je fast food za polenjene intelektualce.
djubre, potem mi pa sporoči svoj psevdonim, da si bom izposodil kakšno tvojo knjigo. če bi rad ostal anonimen, mi lahko pišeš na gregor afna rozman pika si. če mi boš všeč bolj kot houellebecq, obljubljam, da odprem tvoj ‘fen klub’.
kar pa se tiče prevodov posameznih houellebecqovih del, pa smatram prevod osnovnih delcev za kakšen razred boljši od platforme, čeprav očitne pisateljeve nerazgledanosti na literarnih srečanjih ne zagovarjam. je pač človek iz geta in se nikakor ne more primerjati z nekim koritniškim beigbederjem (če smo že pri vodilnih francoskih peresih), ki je bolj povzpetniški, radosten, manj depresiven (izhaja iz čisto druge sredine).
omadona, bejžpeder “vodilno francosko pero” … 🙂 🙂 🙂 !!!
ja, če je omenjeni “eden vodilnih francoskih peres”, potem je tud h’becq dober pisatelj …
@djubre:
Pa ravno tebe … tokrat … hehehe … Ni nelogično …
Kar se holebek foric tiče, gre ravno za to … to je taista (ne)slogovna percepcija v navdihu za Tasso primerek, ki je že zaradi koketiranja z nič, manj kot nič. Filozofije pa sploh ne premore in se pozna, da se ji odpove, ker je ne premore, čeprav jo spušča z vsako opisano situacijo. Gre za podoben štos, kot bi postavili vprašanje, ali je M. Manson dober roker … hehehe … To sploh vprašanje ni … dober je za tiste, ki koketirajo s performerjem in so še v performariji smešno slabši, čeprav mogoče celo požrejo podgano na odru. Tako približno, no.
@anna:
Vodeb sovraži ženske, ker jih preveč občuduje v primerjavi z moškimi, ki jih ne občuduje, ampak pomiluje. Za nekoga, ki se propagira kot teoretik, pa ni nikakršno opravičilo, da ne premore distance do problema svoje osebnosti, ampak zadevo kao reši na izi. Postane glasnik plesnive teorije, ki jo je povozil čas in ki sede na njegovo psiho. To pač ne more bit presežek, niti dosežek. Mi opazujemo nekoga, kako se javno pretepa s svojo psiho in nam daje vse skupaj na vpogled, kot da je njegov namen, da “izobražuje”. Seveda se v tem procesu najdejo celo zanimivi segmenti, ki pa so žal konstantno navezani v kontekst enega in istega problema, ki so ga nekateri že razvozljali, kar pa seveda Vodebu prav nič ne diši. Umetnik ima po naravi poslanstva pravico bit tudi trčen, kakor mu paše. Dober je, če mu uspeva to trčenost prepričljivo prezentirat. Spet pa nastane neprepričljiv kaos, v kolikor misli, da ni trčen oziroma noče bit trčen in skozi takšno prizmo kuje železo ravno o svoji trčenosti, kot da ni trčenost … hehe …
@Gregor:
Hehehe … Pri tem, kar sem izpostavila, guglanje nič ne pomaga. Saj ne gre za to, da bi si hotela z vsemi pisci, ki se pojavljajo v medijih, dopisovat in si celo telefončkat … Tvoje pisanje mi o tebi pove enako povsem dovolj kot guglanje. Problem nastane, ko taisti pisec zalima fotko, na kateri je načrtno zabrisan (zakaj neki???) in ta pisec se ponuja ob boku piscev, ki so nepodpisani, torej tudi tvoj podpis izgublja na kredibilnosti. Ob vsem tem v konceptu pa, kot sem zapisala, gre za problem kakovosti. V kolikor se tak način, za časopis zame nesprejemljiv, pokriva z očitno vprašljivo zadovoljivim nivojem, imamo pogreb profesionalnosti medija. Zapackano in nepodpisano je ob podpisanem vprašljivega nivoja. Prozoren manever?!!! Vsebinsko tako prozoren, kot je na primer nam bebcem podano posebno obvestilo, da avtor namenoma ne uporablja velike začetnice (juhuhu! … mi smo pa mislili, da je avtor ne pozna … je kaj takega sploh mogoče, da se objavi???), na drugi strani pa so določeni zapisi slovnični nelektoriran fiasko. Vse gre pač z roko v roki. Tako v ogrodju kot v jedru.
Ponižujoča?! Ne vem … tako je, kot je. Ponižujoč si lahko konec koncev samo do sebe, če misliš, da je zadovoljstvo s samim s seboj samo stvar osebnega stejtmenta. Preveč se navdušuješ nad malo začetnico, nad uporabo besedice bravec, brez kakršnega koli prepričljivega smisla, avtorju se pač zdi kul … kar je podobno kot tvoj psevdonim tukaj. Ta muka s črticami ni tako zanimiva, kot se tebi zdi. Kar sama po sebi. Kot samo po sebi nametano vulgarovje ni ali pa kaj drugega … hehe … Na eni strani imaš kategorijo pisanja erotičnih zgodbic tipa Brane Kastelic. In v tej kategoriji vse štima. S Kastelicem mislim … Problem nastane, če pisec noče bit “Kastelic”, ampak nekaj literarno mnogo bolj žmohtnega. Pa nima boljših zgodbic od “Kastelic” formata, niti izdelanega sloga, ki kotira dlje od “Kastelic” formata, ki pa kotira samo tja, kamor gre in se do tam pobriga, da zadeve zdržijo. V Anteni. Preveč te fascinira fukenzi na fuk prfuknjen od pofukanca. Kar pomeni, da noben “fuk” nima svojega mesta in ni zanimivo, ampak diši prej na nekakšen najstniški aktivizem, ki človeka mine približno takrat, kot ga mine tatu na riti “fuck the police”, ki si ga je dal vgravirat pri petnajstih, ko so ga dobili z gramčkom šita. Preprosto mislim, da to še ni za objavo v nobenem kontekstu. Ambicija je okej za razvijanje, ni pa nikakor konec zgodbe, kaj šele dovolj.
bogokletnik! 🙂 da ne bo pomote, meni je h. sicer boljši od b., ker se vidim v njem in se me je nekako dotaknil kot getovca. me pa zanima kdo je pa tebi ta trenutek boljši sodobni klasik (zadnje desetletje) v franciji od navedene dvojice? 🙂
simona, tista pomanjšana zamazana fotografija je priložnostna umetnina kolega fotografa, polovico obraza pa vsak lahko prezrcali, da dobi podobno podobo, kot jo sam opazujem v ogledalu med masturbiranjem oziroma ljubljenjem s patološkim narcisistom. 🙂
sicer pa se mi smiselna zdi le še debata v smer malih črk in velikih vulgarizmov v literaturi. 🙂
tisto obvestilo o veliki začetnici je tudi meni smešno. lahko bi vsaj zapisali, da velike črke smatram kot nekakšno viteško staromodnost, rezervirano za belce, pa ne zato, ker danes tudi na lektorje vpliva rek ‘toporišič se je upokojil, živela anarhija’, ampak iz razlogov, da so velike črke popolnoma nepomembne v govoru in mislih. kot primer naj navedem, da se v svojem bolj resnem in sodobnem literarnem ustvarjanju ukvarjam z zvočno literaturo, kjer ne samo, da velike začetnice ne obstajajo, ampak tekste računalnik prebira povsem nedramatično, kot je to navada med pisci na literarnih branjih. čeprav se zavedam, da velike črke lahko poenostavijo hitro branje, sem se s temi spoznanji vendarle še bolj utrdil v svojem prepričanju, da so velike črke nepomembne. ljudje se ne naučimo razmišljati z besedami, ki vsebujejo razlikovanje med velikimi in malimi črkami.
kar pa se preveč uporabljanja vulgarizmov v mojih tekstih tiče, pa neprestano niham v odločnosti branjenja (ne)kvalitete zapisanega še posebej, če se me dotakne nekdo, ki zna kritizirati tako, kot kritiziraš ti: preudarno, neposredno, kvalitetno, vendar vseeno s svojega zornega kota, ki ga je izoblikoval okus v sodelovanju z izkušnjami. zaradi podobnega prepričevanja prepričanih (hvaljenje prijateljev v varni sobi začetka vsakršnega ustvarjanja ni ravno merilo za kvaliteto). tako sem lansko leto želel pridobiti neodvisno mnenje kakšnega literarnega kritika in sem svoje tekste poslal na natečaj mlade literature. jskd zmagovalcu založi knjigo, med zmagovalkami pa je najbolj znana predlanska, in sicer letošnja finalistka kresnika nataša kramberger z nebesami v robidah. fuk, kurac in pička (zelo pogoste besede v okolju, iz katerega izhajam) so me pripeljali v finale. omejenci, čistuni in liriki, ki v slovenskem prostoru (vitomil zupan je kredibilna priča proti njihovi moči) neprestano omejujejo ustvarjalnost orto vulgarnih piscev (pozor: kastelica nikoli nisem imel za literata, ampak bolj trivialca kot kakšne pisce doktor romanov), so trdili, da se brez kultivirano vstavljenih vulgarizmov v kompozicijo sploh ne bi uvrstil v špico ljubiteljskih literatov. letos sem tako poslal svojo čistunsko prozo in se spet uvrstil med sedem finalistov. komaj čakam na literarni vikend v slovenj gradcu in tokratni pogovor s strokovnjaki o mojem ustvarjanju. mogoče bom nekoč tudi zadovoljiv čistunski pisec. 🙂
vesel bom tvojih novih misli, še posebej dobro podkovanih nasprotovanj na obeh področjih. malem in velikem. 🙂
Hudi in žolčni so komentarji na tvoji strani, tvojem blogu. Dobro ‘zabijaš’ nazaj.
Zabij tole:
”Očitno pa ti ne zmoreš dojet najbolj preprostih sporočil. Ravno v tem je problem, da dobi plačano, da je del neke uredniške politike, zato si ti in tebi podobni lahko domišljajo, da to pomeni neko vrednost in hodijo kakšnim blogerjem na primer srat, češ da je njihovo pisanje manjvredno…” (odgovor moniki lah)
Misliš, da so tvoje objave zaradi tega manj- ali večvredne?
Hvala za odgovor!
torej: všeč mi je njegov slog in lik. kar pa ne pomeni, da ne padam v konflikte z njim.
zakaj bi bil neizbežn za njegova dela “nepravi intelektualec” bralec…preveč resn pristop imaš. potemtakem bi lahko andy warhola proglasila za bleferja….pa ga…..ne bom, nimam srca, kr (mi) preveč “sede” in je v svojih okvirih dovolj originalen.
holebek mi sede toliko, da me med drugim sprošča – njegove posplošitve…zakaj bi moral bit bolj specifičen, če pa gleda v okviru svojih obzorij in ne…tvojih ali drugih nekogaršnjih…
v holebeku ne iščem “napora” in vanzemaljske večplastnosti. vsekakor pa sta mi on in beigdeber dovolj. tretjega “brata” več ne bi rabla, se bi naveličala …
vsekakor se strinjam tud z vidiki simone, ampak to še vedno ne pomeni, da je prav zares to, kakor meniš ti ali bilo kdo drug – oz. ne ostaja samo pri tem. torej…na koncu vseh koncev ni ene in edine interpretacije 😉 in dokončnega resničnega stava.
o sovraštvu do žensk in….amm…se še vedno ne strinjam povsem…pa ne bi na tem mestu več o tem z moje strani…
v bistvu nisem mislila da se VSEKAKOR strinjam z vidiki Simone hehe, ampak pravilneje da se TUDI …oz. so mi iz neke perspektive jasni
seveda ni samoumevno hehe
Simona, tole nisem nameraval komentirati, ker nisem bral omenjenih knjig ali pisanja Nane O., sem pa prebral tvoje pisanje tukaj (btw, bral sem ga več dni, ker mi ne znese, da bi se do konca prebil v enem sunku – mišljeno predvsem kot pohvala, da ne gre za kakšno trivialno branje, ali pa tudi kot samokritika, da za dojemanje tako globokoumnih razmišljanj potrebujem nekaj več časa).
Na žalost se moram sedaj pridušati, da je zadeva začela z zamikom zelo neprijetno in negativno vplivati na moje intimno življenje, ker se mi sedaj vedno, ko se zadeva začne nagibati v tisto smer, v možganih in pred očmi zarola napis: KOS POSCANEGA MESA … in potem ti je menda jasno, da človeka vse mine. 🙂
Upam, da bo stvar minila in da ne bom potreboval strokovne pomoči, bi bilo pa morda modro dati pripis k blogu: branje na lastno odgovornost – branje se ne priporoča čustveno občutljivim osebam. 😉
@Gregor:
Postavil si mi pretežko vprašanje … hahaha … Ker mi oba predstavljata enakovrstna nateguna. Skratka, v kolikor ne razumem 2999 SIT, kot da kupujem nekaj za 2000 in ne 3000, potem tudi B.ja ne bom progutala. Za B.ja lahko rečem, da mi ni jasno, zakaj sploh piše … da pojasni, kako zastavljeni popipsihotezo ne šteka, ama, nič, enako, kot kateri koli bralec, ki ga zanima, koliko časa traja ljubezen (hohoho), čeprav lahko sam s sabo dokaže, da ga ‘mamo ravno zaradi tega lahko radi, ker najlaže razumemo tistega, ki nič ne šteka, kot raja nič ne šteka, razen da opazi oneonkane slogane določenega časa. Prikupno za na gobec. Na drugi strani pa H. prodaja kvazi dekadenco, ki je pravzaprav konformizem erste klase in vrešči, kako je simpl, kako ne šteka nič. Ja, take mamo radi. Hočem reči … Zelo se strinjam z mnenjem Jergovića (kar je omenil že djubre) predvsem v delu, ko pojasnjuje, da H. ponuja točno tisto, kar raji godi … nikakršnih tabujev ne bombardira. Nič. Samo koketira. Želi si bit predvsem sprejemljiv, kot da naj ne bi bil. Skratka, če že razbiješ kozarec v restavraciji, naredi to s primerno konformnim izrazom na obrazu, da te ne bodo grdo gledali. In k temu spada njegov celoten imidž. In ta dobičkarski fejk se še kako pozna. To so pisunarske prostitutke, ne pa literati.
Da se razumeva …. Nimam problema s pojmi komercialno ali trivialno. Tudi v tej kategoriji obstajajo nivoji. (Brane Kastelic je itak po naravi stvari komercialen in gre pač za nivo žanra, ki spada na teren tovrstnih revij, in v tem, kar hoče doseči, povsem obvlada zadevo.) In osebno menim, da bolehamo za pomanjkanjem dobre komercialne literature, kar se mi zdi slabo. V Sloveniji so ti pojmi še posebej pomešani. Ampak okej … to so že druge štorije.
Kar se tiče tvoje male začetnice, sem itak že od začetka videla najmanjši problem (čeprav hvala za dodatno pojasnilo). Moja tožba se je nanašala izključno na posebno pojasnilo (zdaj si mi pojasnil, da je zrasla na seniku uredništva in ne na tvoj poziv), da ne gre za napako … hehe …
Kar se getovca tiče … Spet … Ni problema. Super! Ampak velja enako … če o “getu” nimaš kaj povedat, kaj predstavit, si brez sloga (razen da hočeš poudarjat svoje getovstvo kot omembe vreden čin sam po sebi), bo vse lahko za en kurac, ker nam pač nič ne boš dal, razen da boš skušal iz getovstva ustvarit oseben ponos. Na primer … Za režiserja in fotografa Larry Clarka (ki fura izrazito brutalne “geto” tematike in sklepam, da si pomljackal kakšnega od njegovih filmov) je popolnoma vseeno, da gre za del njegovega stika s tem svetom, ali pa če ne bi šlo. Tudi če bi šlo za izvengetokategornega izjemnega opazovalca, absorbatorja določenega vzdušja, z izjemno sposobnostjo absorbacije sveta skozi miselni eksces. Fajn. Meni kot konzumatorju je popolnoma vseeno, od kod črpa, samo da načrpa. Seveda je informacija o navezavah na avtorja vedno zanimiv podatek in še kako zgovoren za razumevanje še nečesa več (v smislu plasti in mej verjetnosti, kot druga sfera razumevanja plati življenja in morebitnih navideznih paradoksov), vendar pa za sam rezultat irelevantno. Ker … zanimivo … se zlahka zgodi, da ti ravno getovec o getu proda največje koketarsko sranje za slepe. Hmmmm … Ker se na primer hoče predvsem prodat in svojo geto dušico zastavi za imidž od raje sprejetega. Kar pomeni, da za mimogrede geto sfero še celo izda, ker ne ponudi nič omembe vrednega o getu, ampak svoj svet zlorabi enako, kot ga zlorabi … kaj pa vem … uspešen trgovec z mladoletno “robo”, z razprodajo svojih kameradov in kameradic v govnu … hehe … V bistvu stvari … če me razumeš, kaj imam v mislih.
Kar se tiče čistunarstva in posledičnega omejevanja, se popolnoma strinjam s tabo. Vendar pa mislim, da fuk, kurac, pička … sami po sebi ne pomenijo nekega prestopa izven mej. Skratka, tudi kurac, pička in fuk so lahko vkomponirani povsem v kontekstu “omejenega”, samo da čistunarje vsebinsko vse skupaj pomiri v smislu navideznega občutka, da so prestopili neko mejo. Podobno, kot izpade prozorno blesavo, da neka stranka postavi glupo bejbo med poslanke, da bi se bahali, kako se zoperstavljajo šovinizmu, rezultira pa v obratnem … hehe … Zupan je brez dvoma presegal meje, ampak ne zgolj zaradi fuk, pička, kurac … to je bila kvečjemu lahko samo po sebi umevna stilistika, glede na vzdušje, ki ga je avtor slikal.
Kar se tiče teh natečajev za mlade ustvarjalce je vedno vprašanje kakovosti konkurence, pa še žirije povrhu … hehehe … Hočem reči, da nisem prepričana, če taki natečaji ne naredijo zlahka prej kakšne slabe usluge avtorju, ki bi se mogoče v bodočnosti lahko odlično razvil, če ga ne bi zjebali s trepljanjem, ki je mlademu avtorju dvignil greben in zarostal duha. … Absolutno čestitam, fino in ti želim čim več soočenj s takimi in drugačnimi mnenji, ampak najbolj pomembno pa je, da si preko tega in ostalega sam dejavno širiš občutek za svoje delo (da sploh ločiš jalov od žlahtnega nasveta). Komunikacija sigurno koristi, s širjenjem svoje percepcije v paketu. Ena moja zgodba je na tak način dobila čuden epilog. Potrditev in zadovoljstvo s strani stroke in nekaj drugih, potem pa samo en zelo argumentiran negativen izbruh na en segment mojega izdelka. Tako močno sem začutila, da ima prav, da sem ob štirih zjutraj, ker nisem mogla spat, reciklirala zadevo (ne po njegovem predlogu, ampak svojem), čeprav za zunanji rezultat ni imelo več pomena, zame pa zelo. Za naprej.
Teh zvočnih pizdarij ne razumem, razen v kontekstu distribucije za slepe. Proces branja je pomemben proces, pri katerem se bralec uvaja v potrpežljivost za globje dojemanje sveta, svoje okolice. Si prilagaja tempo, mu ni sugeriran. Zame je zvočna verzija resignacija. Resignacija na nivo otroka, ko nam je pač mamica še brala pravljice, da smo se počasi uvajali v zmožnost branja, ki ima specfično meditativno komponento, zelo pomembno za človeka. Valjda, človek si lahko zmisli, kar si hoče … v imenu kopipasta, trenda pavšalizacije, površnosti in hitrosti celo rejv … hahaha … ampak narava stvari v poanti in vrednosti vedno ostaja samo to, kar je. In ima svojo ceno v zgodovinskem, da ne rečem vesoljnem spominu. Nekaj je vredno pozabe na mah, nečesa pozabit ni mogoče. Način je vsaj 70% smisla življenja in tako z vsem ostalim.
Gregor! V vsakem primeru ti želim vse dobro na poti, ki si jo začrtal. Da bi se razvijal v najboljšem, kar lahko razviješ, v kolikor imaš resne namene s pisanjem (ne samo zganjanja kul imidž lajfa po svoji predstavi). Če se ti ljubi, mi lahko kaj pošlješ na mejl v branje. Me zanima. Tega, kar zganjaš na Vesti pa ne morem odobravat. Verjetno si dobil ponudbo za porno obarvane štorije, ki bi palile pri mladi populaciji zaprte glave, ki rada klika. Kakor koli … Upam, da to ni to, s čimer kotiraš sicer. Hkrati pa tudi v primeru, da to ni to, zlahka zamerim, če razprodajaš od sebe manj, kot premoreš sicer. Penis ni tenis … Lepo te prosim! Avtor, ki se ceni, takih na svojo glavo zganjal ne bo nikjer. Ker ti si tudi in predvsem tvoje pisanje. V vsakem primeru, vedno in povsod.
lp
@toni:
Hvala za izziv … hehe …
Odgovor je pravzaprav preprost. Moje objave so samo to, kar so. Vrednost bi imele enako v obeh primerih, brez uredniškega fočkanja ali z. Vendar pa jim je uredništvo dalo dodano vrednost v odnosu do bralcev. Pomeni, da me uradno podpirajo, kar v očeh bralcev sinuira na dodano vrednost (ki jo sprejemajo ali pa odklanjajo, ampak tukaj je). Ne predstavljam samo sebe, ampak me predstavlja še neko uredništvo in mi za to tudi plačuje. Zame, kot avtorico, je pa pomemben razlog, zakaj me podpira neko uredništvo, v odnosu do bralcev pa korektnost z moje strani. Skratka … uredništvo ve, zakaj me je izbralo, jaz vem, zakaj objavljam, kar objavljam. Vprašanje je, ali je moj motiv in motiv uredništva enak ali se razhajamo in na kakšni osnovi. Bralci so v vsakem primeru lahko tarča manipulacije ali pa ciljna publika na podlagi korektne profesionalne presoje.
Tako da ti lahko odgovorim samo s svoje perspektive. Da z bralci ne manipuliram. Ne mislim, da si te uredniške podpore ne zaslužim. Zato dojemam to kot dodano vrednost. Mogoče se je zgodila prej po pomoti, ne na tisti osnovi, na kateri bi morala temeljit … tega ne vem. Ampak tudi če se je po “pomoti”, se mi v mojem primeru zdi v redu pomota … Če ni po pomoti, se mi zdi pa toliko bolje za “zdravje” uredništva … hehe … Skratka, gre za to, ali si to dodano vrednost neki izdelki zaslužijo ali ne. To je vse. Dodano vrednost sem dobila in mislim, da si jo zaslužim. Kot avtorica pa nikoli nisem objavila nobenega zapisa zato, da bi me zgolj opazili ali da bi z nekimi forami in triki zgolj vzbujala pozornost. Vedno je bila moja tendenca, da v te okvirih medija spoštujem bralce in se predstavljam na vsebinskih temeljih … čeprav si kdo mogoče ne želi, da bi ga spoštovala in bi raje videl, da ga samo nategnem … hehe … To pa že ni več moj problem.
Lp
@Anna:
Ja … več o mojih razlogih pri Gregorju.
@spookymulder:
Hvala za smeh … hehe … Saj veš, da rada pokvarim kosilo z realizmom … Pa si vedno v zagovor rečem … saj življenje to dela … a sem jaz kriva, če opišem očitno … hehe …
simona, če se dotaknem dveh iskric, ki še tlita; glede nekaterih pogledov seveda ne deliva istega mnenja. nevrolingvistično programiranje terja svoja davka. 🙂
s ponosom se uvrščam med prdeče pisune, ki v literarno ozadje svojega pisanja velikokrat vključijo seksualni konflikt, ki nastane med individualističnima partnerjema. zadeva je izjemno načrtna, saj sem mnenja, da je v umetnosti nasploh pornografije absolutno premalo. iz tega torej izhaja pretiravanje s časovno frekvenco pisanja o fuku.
kar pa se primitivnosti tiče v kakšni orto vulgarni epski pesnitvi stila penis ni tenis, pa je kompozicija, od naslova do vsebine, prilagojena okolju, v katerem funkcionirajo protagonisti. v zgodbi penis in tenis sem tudi naracijo ohranil na dokaj preprosti ravni, medtem ko se pri nekaterih drugih zgodbah narator distancira od bolj preprostih likov in je do njih ter sebe celo nekako malomeščansko vzvišen. izjemno hecen se mi je zdel npr dramski tekst za komedijo klopca, na kateri se srečata šofer in šivilja, pogovarjata pa se kot človeka z družboslovnima diplomama.
tvoja skrb za dobro ime je na mestu, vendar se zavedam in uživam v posledicah ‘samoblatenja’, ker se mi zdi, da je blazno preveč neke kurčeve vzvišenosti v literaturi (ta sodi v jezik umetnostnih zgodovinarjev in literarnih kritikov), in ker sem prepričan ter si ne želim (četudi mi uspe izboljšati slog in poseči v zvezde, kar je sicer malo verjetno) končati kot kakšno dijaško obvezno čtivo. za razliko od nane o. zanalašč uporabljam svoje pravo ime in priimek, ker mi je všeč, da, med drugim, opisujem tudi vse tisto, kar klasična literatura izpušča. k vragu, poglej, še film, čeprav se je že pred desetletji zgodilo carstvo čutil (več od vontrierjevega najema porno igralcev v idiotih, in kurca rocca siffredija v francoskem filmu romance x, ter fafanja v intimnosti, nisem zasledil), zakriva prodiranje falusa v vulvo, kar je, kot tako, sam temelj večini moške literarne ustvarjalnosti v zgodovini. mnogi pisatelji so na ta način, da so kaj nefukaškega objavili, prišli do fuka, če ne že do denarja. tudi med pičozami tako priljubljen kosovel je med pesnenjem slutnje smrti gotovo nekajkrat pomislil na fuk. vidiš, to slepenje mi gre na jetra; po nekaterih podatkih ljudje fukajo v povprečju pet minut na dan, v literarnih in dramskih delih pa v povprečju pet stotink sekund na dan. hvala kurcu za living theatre in podobne realistične odre!
ko smo že pri gledališču, kaj pa potemtakem dramatizacija? ne bi podcenjeval umetnosti govora. in tudi ne bi ga preveč pogojeval z otroštvom, ker se mi vseeno zdi, da se ljudje šele z govorom naučimo razmišljati (sem na strani tistih, ki zagovarjajo, da najprej mislimo z besedami, nato pa še z notami, linijami, ciframi, itn), hkrati pa kasneje razvijemo tudi prepoznavo čustev, kar izhaja iz barve glasu in zlogov. meni osebno so ta čustva pri govoru in velike začetnice pri pisani besedi nepomembna. tudi moje zgodbe so nalašč take. ne opisujem čustev in okolice, v kateri se dogaja zgodbo. izbiro prepustim bralcu. pomembna je akcija, ki pa seveda vzame veliko ustvarjalne kondicije, saj je zgoščenost omake toliko višja. 🙂
če se ti ne oglasim več, hvala za nekaj koristnih informacij, sicer pa lep vikend vsem komentatorjem!
@Gregor:
Obravnavanje seksualnega konflikta je eno, pornografija sama po sebi pa drugo. Da je v umetnosti malo obravnave seksualnega konflikta, je trditev, ki ne zdrži vode, saj je večina umetnosti posvečena ravno tem zadevam. In Madame Bovary je harala po prostoru, ko ti še nisi vedel kaj je materino mleko. Funkcija pornografije, torej bi lahko rekli, da pogrešaš čisti realizem, je pa nekaj drugega. Nikakor pa pogrešanje tega segmenta ne more bit izgovor za slab “umetniški” izdelek, kjer je nek segment neprepričljivo nabutan. To je tako, kot bi rekel, da v filmu pogrešaš prikazovanje kuhanja in bi s tem opravičeval svoje izdelke, ki so nabutani s prikazovanjem peke potic in drugih dobrot, kar bi seveda izpadlo za izdelek, čigar namen ni dokumentiranje kuharije, porazno dolgocajtno in zanič. Seveda je pa pogrešanje pornografskih vsebin povsem naravno za pubertetniško obdobje.
Srečanje šoferja in šivilje, ki se pogovarjata kot diplomirana družboslovca je vsekakor lahko zanimiva situacija. Vprašanje je samo, zakaj neki je smešen in kaj hoče umetnik pravzaprav s to situacijo sporočit, potem pa še vprašanje, ali mu je namen uspel. Je bil prepričljiv. Sama smešnost prizora kar samega po sebi pa nima nobene vrednosti. Smešen je lahko tudi posnetek tigerčka, ki se igra v živalskem vrtu z mladim psičkom, vendar to še ni umetnost, ampak samo prikaz neke situacije. Umetnost nastane, ko se prizor vkomponira v nek sporočilen kontekst.
Pri skrbi za dobro ime nisem imela v mislih skrbi v smislu dostojanstva, ampak izključno v kontekstu možnosti, da nek pisec nalašč piše profano in blefersko po naročilu, čeprav zmore več, a se na drugi strani razprodaja zaradi možnega zaslužka. In to se mi zdi izdaja sebe kot osebnosti. To nima veze z dobrim imenom v kontekstu, ali hoče nekdo prit v učna čtiva za dijake ali ne. O tem umetnik sploh ne razmišlja, ko ustvarja, sicer ni nikakršen umetnik.
Kaj neki pa ti opisuješ, kar klasična literatura spušča?????? Nič takega še nisem zasledila. Zasledila sem samo neke porno zgodbice, kakršne je na primer Brane Kastelic brez vzvišenejših literarnih teženj spisal na tone mnogo boljših.
Ježešna!!! Pa kaj potem, če ne zaslediš v vsakem filmu prodiranje falusa v vulvo?!!! Kakšno odkrivanje Amerike pa je to. Pri filmih, ki jih omenjaš, je šlo za realističen koncept, ki je moral vključevat tudi realne porno prizore, njihov namen pa ni bil zgolj v pornografiji. Za Idiote bi lahko rekli, da je porno prizor v skladu s tematiko in se poklapa kar z naslovom (hahahaha)! Bistvo pa je v zgodbi o ženski, ki cel film igra stransko vlogo, šele na koncu pa se izkaže za protagonistko filma. Njen motiv za zatekanje v “idiotizem”, v primerjavi z družino, ki brez bega v sfero podebiljene živalske preprostosti preživlja smrt novorojenca. Bistvena je zgodba! V Romanci prikazi kurca in fafanja niso nič bolj omembe vredno eksplicitno učinkoviti kot prikaz rojevanja v taistem filmu. Gre za obravnavo ženske seksualnosti, kjer je pornografski element del učinkovitega koncepta, ne pa prioriteta. Taista tematika bi bila lahko odlično prikazana tudi na drug način, ni pa tudi s tem nič narobe, v kolikor je prepričljivo. Chereaujeva Intimnost obravnava pojem erotike in zvestobe v imenu ljubezni na drugi strani. Za tak koncept dveh na prvo žogo prav nič seksualno privlačnih protagonistov so bili seksualni prizori odlično vkomponirani. Ampak za vzdušje, ki ga je hotel Chereau v zvestobi do Kureishijeve novele vzpostavit. In vzdušje med dvema, kjer spregovorjena beseda med zaljubljencema (to namreč postaneta) pomeni prelomnico v zastavljenem odnosu, je bilo skozi seksualne prizore najbolj utemeljeno možno vzpostavit. Ni šlo pa zgolj za to. In pri umetnosti razgrabljat, kako je nečesa faktičnega premalo, je totalen nonsens!!! Zakaj, zaboga, se ti pa ne zdi premalo rezanja čebule, saj gre za vsakemu človeku lasten obred, pa bi ga lahko malo več prikazovali in opisovali v umetnosti, kjer se vednosprehajajo neki ljudje, ki se zagotovo tudi prehranjujejo. Ali da rečem drugače … V umetnosti, predvsem na filmu, je prikazovano veliko preveč dolgocajtnega obedovanja kot mašilo za nezmožnost prikaza določenih konfliktnih situacij med ljudmi na izvirnejši način, kot je klepet ob pohani piški. Na drugi strani bi pa želeli več prikazov seksa, predvsem prehoda kurca v vulvo. Pa saj to je smešno za posrat!! Fotografiraj in posnemi svoje vbode, glej porniče, ne pa leta 2008 srat o kvazi cenzuri erotike na filmu, ki očitno ni več problem. Večji problem je zloraba, seksualna mašila za jalovo umetnikovanje, ki ima nižjo vrednost od po naravi stvari najbolj izumetničenega in bleferskega koncepta reality showa. Kukajmo v obnašanje ljudi, ki si zagotovo ne bodo vrtali po nosu, čeprav sicer to doma počno kar naprej … hehehe … Kaj dobimo??? Manj od niča. Niti reality, niti nič omembe sporočilno vrednega, na kar bi lahko stavili, da ne gre za umeten konstrukt. V umetnosti je vsak prikaz česarkoli lahko predstavljen dobro ali pa zanič. Seks ni nobena izjema pri tem. In realističen seks niti slučajno ne pomeni sam po sebi dober prikaz, kar naj bi želel umetnik prikazat. Prikaz seksa, kjer se kamera na primer zadrži samo na obrazu fukajočega, je lahko mnogo bolj efektiven od prikaza celote. Kaj šele od prikaza prehoda kurca v pičko. Bolj ali manj je v vseh primerih isti. Kot seckanje čebule.
Kosovel je izjemen pesnik in popolnoma irelevantno je, kaj si misli nek Gregor, na kaj naj bi mislil Kosovel ob pesnikovanju slutnje smrti. Tisto, kar je Kosovel želel sporoča, je sporočal vrhunsko in virtuozno. Ko bo pa tebi uspelo na kakršen koli način že kaj učinkovitega in inovativnega o fuku sporočit, se ti bom pa priklonila. Zaenkrat imam na Vesti priložnost brat samo neko vrsto reality showa nekega Gregorja, ki si očitno misli, da fura aktivizem primerljiv s seksualno revolucijo, ki je že preteklost. Seveda pa ne za najstniško devico. Ampak to nima zveze z vprašanjem umetnosti. V tem je poanta.
Saj ni problem v tem, da ne opisuješ čustev! Saj nikjer ne piše, da bi jih mogel. Tudi Grillet kot znanilec nove tehnike pisanja pod sloganom novega francoskega romana je pisal faktografsko in v svoji filozofiji stavil na akcijo brez vpletanja avtorjevih sugestij, miselnih in emocionalnih. Nič novega torej. Vendar je spet vprašanje, kako to počneš, v kakršni koli kategoriji ali žanru že. Grillet je pač svojevrsten mojster v svojem namenu, ne glede na to, kako je komu všeč ta stil ali ne. Kdor ne prepozna, kakšne so razlike med kakovostnim doseganjem tega cilja ali brezveznim, kot je brezvezno zapisovanje stavkov v dnevnik kogar koli že, je njegov problem percepcije.
Kot sem rekla na začetku. Aktivizem je eno, umetnost pa drugo. In “Brane Kastelic” je tudi okej. ko vse skupaj ni ne eno, ne drugo, ne tretje … je pa samo sprdačina nekoga, ki želi nekaj bit, pa v ta bit ne vlaga, ampak poljublja svoj odsev v zrcalu, kot da bi to komur koli moralo nekaj pomenit. Zakaj neki. Kaj pa mene briga zavedanje, da si ga ti mečeš na roke. Pa kaj potem? Saj si jo jaz tudi pomendram. In? A imam kaj zanimivega za povedat v zvezi s tem? Ne! Torej adios!
Lep vikend tudi tebi
Ko je lih čvek o Hobleku tekel — http://delo.si/clanek/65425
🙂 Se absolutno zamislim nad njim vsakič, ko pomislim nanj. Ni mi nek presežek, kakorkoli obračam (in hočem biti kul). Bežbeder pa tut … dete zblojeno je 😀
simona, z vsem spoštovanjem, vendar se mi zdi, da umetniška dela dojemaš bolj preko rdeče niti kot pa posameznih delčkov, ki ti jih lahko delo ponudi in so lahko bolj slikoviti, čeprav so bili zapisani z manj črkami ali minutami od mainstreama. zakaj takšen pogled na idiote idr filme, ki sem jih navedel? sam sem jih doživel drugače in na več načinov prej, preden sem sploh pomislil na fejkanje idiotizma glavne protagonistke. ta je tipična za dogmo – nenavadnež s travmatično izkušnjo.
zakaj tako črnobela interpretacija mojih komentarjev? si naravoslovka po izobrazbi? 🙂 ne zdiš se mi. niti z najbolj omrtvičeno celico v svoji leni betici nisem pomislil, da bi morali pornografske prizore vnesti v vsak film, vsako knjigo in na vsak oder. navedel sem lastno jezo na dejstvo, da v 99,999999% filmov, v katerih scenarij določa vsaj minuto seksa, kamera ostane na obrazih. koliko je sploh fuka v vseh, ne samo vizuelnih, umetniških stvaritvah? niti za 1%. res je, ne bodiva slepa, skoraj ni jih. ker ne delam tako skrbno domače naloge kot ti, saj sem možgane z dokaj povprečno kapaciteto še namenoma zanemarjal in prednost posvečal drugim delom telesa (ne zgolj samo najbolj prijetni notranji krvavitvi moškega; tisto o drkanju je bila bolj slaba, po tvoje pubertetniška, šala, samocinizem?), me lahko z lahkoto spet vržeš v kanto za splošne odpadke.
ti je pa moje vulgarno pisanje uspelo vreči v reciklažo. točka vzeta. namreč v poldrugem letu ljubiteljskega literarnega udejstvovanja še nisem našel svojega stila. nahajam se med tekstualno pornografijo in ‘umetnostjo’ oziroma tistim nabojnim šablonskim vun dajanjem, ki ga zagovarja kopica šolanih kritikov oziroma umetnostnih zgodovinarjev s plašnicami.
pozor: v tenis in penis je seks (ironično ugotavljanje glasnosti ljubimke) res rdeča nit, vendar se lahko tudi tu vrneva na ‘moje’ idiote, predvsem sem se želel dotakniti ksenofobije v domačih medvodah, saj sicer raja, če ne bi vključil porniča, zadeve verjetno sploh ne bi prebrala. to počnem, ko pišem tisto, kar je tebi podobno razmišljujočim vprašljivo, in ko to prebiram na vaških literarnih srečanjih, kjer mrgoli goved. zanimivo je potem tudi opazovati ljudi, ko so šli ven na čik, kako so se bolj odprto in sproščeno pogovarjali. vse to in še več… če to ni detabuizacija na umetniški način, potem pa ne vem kaj je. namen je, če pa je izvedba slaba, pa upam, da mi bodo pomagali na kakšni literarni kreativni delavnici, na katero se bo potrebno kmalu vpisati, da se malo šabloniziramo.
mimogrede: človekov, ki sta v stilu v svoja dela vključevala fuk, pa sta mi najbolj všeč, sploh nisva omenila. kaj meniš o markizu de sadu in starem prdcu bukowskem?
malo berem in ne sledim prida trendom v literaturi, zato bi te vprašal, si morda z grilletom mislila na robbe-grilleta (prebral sem njegovega vidca)? če si, moram pristaviti, da se je meni zdel pa ravno obraten. no, vsaj takrat je bil. opisovanje podrobnosti okolice, v kateri se dogaja zgodba, se lahko primerja z naturističnimi slikami kozolcev, cerkev in tihožitij, akcije med potjo na otok ujetega prodajalca ur pa je bilo za moj okus premalo. spet smo pri tistih koščkih (idioti), ki jih konzumerju da neko umetniško delo (briga me za rdečo nit, morda zato, ker moje življenje ni rdeča nit in sem skromen realist ter pikam drobtine)…
kolega ručigaj, dokler se kot začetnik v literaturi in odraščajoč v podobnem okolju (kot mišel fon teribl) še ves zelen iščem (in učim desetprstnega slepega tipkanja), bom trmasto vztrajal, da mi je všeč skoraj toliko kot mi je bil stari prdec, ko so me opozorili nanj. 🙂
pa me boli đoko, če ga bere raja in ga literarni kritiki napadajo.:)
ps:
kdaj gremo spet kej na emote?
Na emote gremo ob prvi priliki 🙂 Sej bukowski jemen tut čist simpatičn, je pa res ,da mi je pr 15-ih letih bil bolj kul, kot danes 😀
Aja, zgolj v vednost, če kdo nuca – nekje na disku se mi valja ene 1000 al 700 al nek itazga tipkopisov bukowskijevih – pesmi, pisma, objavljeno in neobjavljeno … signirane zadeve … JPG-ji … sploh ne vem, od kod je pršlo, je pa zanimivo branje v melanholičnih nočeh … s flašo viskija v ustih …
koliko gigabajtovski pa je ta tvoj e-hank?
@simona rebolj: meni se tudi ne zdi čisto nelogično. to je to, primerjavo za masonom si odlično zadela.
sicer masona nisem nič poslušal, ne vem kaj dela, v tem kontestu niti ni pomembno, ker vem kaj si mislila. sicer pa vidim, da ima spodobne ocene albumov. kot huellebecq romanov. hehe.
P.S.: kupi karto za iggya popa.
@gremgor: roman načrtujem v kakih prihodnjih 10 letih, ti bom pa priskrbel zbirko poezije s posvetilom, upam. in bom vesel, če ti ne bom všeč bolj kot huellebecq. on tudi poskuša s poezijo, ki jo menda veliko bolj ceni kot roman? tudi nekaj pove o njem to, da izjavlja, da mu ni do veščine pisanja in da piše prozo za denar. npr. to, da ne ceni svojega pisanja in se skuša opravičiti zanj.
@Si.R.: ja, mene zelo zanima. pošlji na email, ko s eti bo zljubilo: ku****@em***.si.
Ne wem, morm najprej najt … bogved, na kterem disku počivajo. BOm poročal!
Pozdravljena!
Strinjam se s tabo, da je kolumna izredno slabo napisana, Nana O je nažalost očitno polpismena oseba in ne razumem, zakaj se kot taka, čuti dolžno izvrševati takšno brutalno nasilje na slovenščino v javnih občilih. Žal, pa nisem prepričana, da se lahko strinjam z mislijo, da je najstnica. Namreč bojim se, da je starejša in ima žal samo slog in znanje slovnice na ravni osnovnošolke.
Vsekakor se moram strinjati s tvojo duhovito ugotovitvijo kakšen “hudičevo” zahteven bralec mora biti avtorica. Hehe
S svojo recenzijo njenega prispevkiča si ji nažalost naredila kar nekaj koristi, saj je gotovo šlo mnogo ljudi prebrati še kakšen njen prispevek, saj je tvoj blog mogokrat bolj bran kot njena kolumna. Saj veš, da članku/knjigi/itd. naraste vrednost, ko ima recenzijo, tudi če je le-ta vse prej kot laskava. Saj se s tem smatra, da je stvar vredna recenzije. Kljub vsemu menim, da ti publike ne bo odžirala. hehe
Kakorkoliže ob tvojem prispevku sem se nasmejala, zato je pravzaprav dobro, da je nastalo tisto skropucalo, saj je le tako lahko posledično nastal tvoj prispevek.
@gregor:
Več v naslednjem zapisu … je že tam …
@djubre:
Namravam kupit, ja … 25. septembra!
@Asta:
Mhm … Povsem možno, da ni najstnica, ja … zato je stvar v tem primeru toliko hujša … hehe …
Kar se tiče te teze, da je vsaka reklama dobra reklama, nisem ravno pristaš. Oziroma sem točno o tem, kar si mi napisala, že kar precej tuhtala … v smislu … ali sploh pisat o neki nečedni kreaciji ali raje ne … Potem sem si pa rekla, šment, pa kdo si je izmislil to tezo, pa menda ne ravno tisti, ki imajo na grbi gomilo slabe reklame … sebi v uteho … hehehe … Seveda tudi aspekt, ki si ga izpostavila, drži po eni strani … čeprav osebno mislim, da take zadeve na določeni fronti dobijo v vsakem primeru, kar dobijo … Hočem reči … Brendi bi obstajal s kritiko ali brez … s kritiko samo pokažemo, da smo še malo pri zdravi pameti in da nam ni vseeno … hkrati pa tudi malo omejimo napuh pofla, ki se najraje na svetu sam hvali in treplja … hehe …
Hvala za pohvale.
@simona rebolj:
koncert je 29., ni? no, see ya.
Such a cool blog. I liked this post especially the best.
najnovejši in naj kul recept za vlaganje kumaric:
na tržnici pri več branjevkah preverite kakovost komaric.
Še preje pa se doma posvetujte s potencialnimi konzumanti kako naj bodo kumarice pakirane: mešano, samo male skupaj, samo velike skupaj