PREDVOLILNO SOOČENJE

Avgusta se mi je zdelo neverjetno, kako bodo mediji našponali časovno okrnjen prostor za prerešetanje vseh vprašanj občinstvu v olajšanje pri izbiri vlade za nov mandat. V primerjavi z Ameriko se naše predvolilno obdobje izteče kot mimobežni reklamni spot. In potem se zgodi še Berglundova finska oddaja o aferi Patria. Vendar je največje presenečenje šele sledilo. Ko se je proizvajanje govna okrog afere na srečo poleglo, se ni dogajalo več nič. Občutek imam, da so volitve že za nami in da se je predvolilno obdobje vleklo deset let. Kaj bi mi brez afer. Zdaj nas po medijih zabavajo samo še posamezniki z neodgovornimi izjavami, ki skušajo vnašat nepotrebno zmedo. Za zadnjo je poskrbel, kdo pa drug, spet minister Karl Erjavec. Potočil je zamerljivo solzico, ker ga javno oznanjena povezana trojica predsednikov opozicijskih strank ni povabila k snemanju skupnega predvolilnega spota. Tako je pojamral predsednik stranke Desus, ki zaenkrat še greje stolček v koaliciji Janeza Janše in je zadnje čase še posebej brcal proti opoziciji! Seveda se zaveda, da ga bo vsaka bodoča vladna koalicija potrebovala za polnjenje stolov v parlamentu, pa očitno meni, da bi se moral že zdaj smehljat malo na desni in še malo na levi. Minister za obrambo je s svojim neznosnim obnašanjem iz svojega položaja upokojencem v nezadovoljstvo ustvaril simbol nujnega “zla” na političnem parketu.

Karlu Erjavcu tudi mediji omogočajo, da se heca pred kamerami z malimi otročjimi sabotažami in jih napihnejo do onemoglosti. Ker Erjavcu niso privoščili nasmeška na predvolilnem spotu, je začel v njemu edinstvenem infantilnem slogu stresat zamerljive žaljivke na račun Boruta Pahorja, da pač ni sposoben za prevzem vlade, kako izvirno!, in kar predlagal, da bi moral prevzet mandatarstvo v primeru zmage levice Zoran Janković. Od kod Zoran Janković? Preprosto. Janković ga je povabil na sestanek z opozicijo o načrtih za prihodnost. Tako naš minister za obrambo izkazuje ponižno hvaležnost. Kot mali otročič. Erjavcu na vprašanje, kako neki naj bi bil v tem trenutku v primerjavi s Pahorjem sposoben za prevzem vlade Janković brez stika z diplomacijo na dobesednem političnem parketu, ni bilo treba odgovarjat. Pred novinarji, ki so tako veseli, da dobijo kakršno koli popiš kost v glodanje, se nobenemu Erjavcu ni za bat, da se bo zajecljal z neprepričljivimi argumenti, ko odmetava petardice. Celo pomemben postane. Reporter se že na veliko veselo razpisuje, kako levica skriva aduta za predsednika vlade v rokavu, Zorana Jankovića. Levica je sicer zanikala, da bi se kaj takšnega dogovarjalo po vogalih, a kjer je dim, je tudi ogenj, a ne. Še posebej če nekateri novinarji pojma nimajo, kako bi kakovostno pokrivali predvolilno obdobje.

Zakaj sem se sploh spotaknila ob ta medijski piš dneva? Ker so mediji tudi nekakšni soustvarjalci psihoz, ki sprožajo pozive in vprašanja in s tem apelirajo na obnašanje politike. Pri nas, v deželi vsemogočega, še posebej. V kolikor bi levica na primer resnično po volitvah ob hipotetični zmagi podtaknila enega na novo izpod parketa povlečenega mandatarja in ne nekoga, čigar delovanje na tem področju smo imeli priložnost spremljat in se tako odločat za svoj glas, bi takšno potezo dojemala za kolaps politične etike v odnosu do državljanov. Na levici je dobil Pahor kvečjemu eno alternativo. V konfrontaciji z aktualnim predsednikom vlade se mu je ob bok postavil samo Gregor Golobič, ki pa seveda ne bi prezentiral največje stranke na levici. Ne odrekam kvalitet Zoranu Jankoviću kot menedžerju in morda bi se lahko izkazal tudi na političnem parketu, vendar se zaenkrat izkazoval še ni in po mojem mnenju ima tudi več kot dovolj dela z županovanjem prestolnici, pri čemer v prihodnosti absolutno pričakujem mnogo več občutka za pomen ohranitve in konstruktivnega razvoja kulturne identitete glavnega mesta, možnega turističnega bisera, in ne predvsem trgovanja z “materialom” v stilu “solata” se kupi lažje od “bučk”. Ne maram zafrkancij s tako pomembnimi odločitvami na plečih volivcev. Tudi medijskih zafrkancij ne, ki jih razpečujejo novinarji v zameno za profesionalno izpeljevanje predvolilnih prispevkov, ki bi presegali rang novičarjev lejdi scene.

POTOP PREDVOLILNIH SOOČENJ

Če bi morala ocenit, kako sta monopolni televizijski hiši opravili svoje delo, bi bila moja ocena zadostna zgolj zato, ker so sploh spustili politike v studio, da so se pred kamerami lahko pričkali. Posebnih izzivov politiki na svoje trditve niso doživeli. Kljub časovno kratki predvolilni kampanji predvsem nacionalki uspevajo večeri brez razprav o pomembnih temah za bodočnost, brez zanimivih opomb. Ko pride “svetli četrtek” na vrsto, morda še ponedeljek, nam postrežejo z uro in pol zabijanja enih in istih vprašanj, na katera dobivamo stokrat prežvečene in že pričakovane odgovore. Duhamorno je premil izraz za opis stanja. Soočenja so bila duhamorilska. Vpletanje strokovne javnosti ne obstaja več. Mi nimamo profesionalcev, ki bi jih bilo vredno o čemer koli kaj povprašat. Nimamo inteligence, ki bi s svojimi ugotovitvami in izkušnjami podajali tehtne povode za izzive na predvolilnih soočenjih politikov. Ne! Politiki si režirajo komunikacijo sami, novinarji pa mogoče celo pojamrajo, ali naj, šment, kar zapustijo prizorišče. Ja, lahko. Brez veze! Na svidenje.

Kar se tiče avdiovizualnih medijev so me najbolj presenetili na Vesti. Ponudili so mi več, kot sem pričakovala. Na primer omizja, ki so približek temu, kar sem od predvolilnih soočenj pričakovala od “superiornejših” predvajalcev soočenj. Saj ni tako težko, a ne?!

KJE SO PROFIJI?

Še dobro, da lahko prebiramo časopise, ki še nekaj malega pozornosti celo namenijo vsebini. Jože P. Damijan je na primer 6. septembra v Dnevnikovem Objektivu objavil zanimivo analizo primerjave uspešnosti vlad v samostojni Sloveniji. Na začetku Damijan opozori na manipulativnost pri hvalisanju z dosežki vlad po potrebi. Izpuščaje dobim, ko na primer slišim hvalisanje o znižanju brezposelnosti. Kako smo pa prišli do tega statističnega podatka, prosim? Katera delovna mesta se polnijo in za koliko večjo plačo od socialne podpore? Smo resnično na boljšem ali morda celo na slabšem! Damijan za svoj pristop pojasni, da je upošteval 6 ključnih makroekonomskih indikatorjev: stopnjo gospodarske rasti (BDP), stopnjo brezposelnosti (po metodologiji ILO), stopnjo inflacije, proračunski saldo kot delež v BDP, tekoči račun plačilne bilance kot delež v BDP in zunanji dolg kot delež v BDP. Za primerljivost pa je upošteval tudi gospodarske rezultate z rezultati vseh desetih novih članic EU. S temi državami se, kot pojasni, zaradi podobnih začetnih pogojev (tranzicije) lahko primerjamo. Gre torej tudi za sposobnost izkoriščanja priložnosti znotraj EU v primerjavi z državami v enakem položaju. Vmes pa opozarja tudi na dobro ali slabo zapuščino prejšnje vlade, ki jo lahko pokasira naslednja in ji postane delo olajšano ali oteženo. Z vsem skupaj v paketu končni rezultat Damijanove analize pokaže, da sta bili najbolj uspešni obe Drnovškovi vladi z majhnim odstopanjem prvemu mandatu v prid, na tretje mesto se uvrsti Drnovšek – Ropova vlada in najmanj gospodarsko uspešna Janševa vlada. Na koncu Damijan še napove, da za rekordnimi makroekonomskimi kazalci, ki pa se ne morejo primerjat z uspehi drugih novih članic EU-ja, razen Madžarske, bolj sušna leta šele prihajajo.

Bi me zanimali argumenti drugovrstnih analiz, ki bi morda demantirali Damijanovo tezo. Kako? Zanimala bi me tudi soočanja na temo šolstva, na temo kulture, na temo socialnega aparata, na temo apatije mladih … In šele potem bi me zanimale tudi replike politikov, ki so za stanje odgovorni in si ne glede na situacijo, kakor jo občutimo in doživljamo državljani, tako želijo občutka oblasti v pljučih. So v najbolj kriznih trenutkih svojega življenja sanjali, kako priplezajo na težko dosegljiv vrh gore, vdihnejo razredčen kisik – simbol svobode. Jap, bolj zaupam liderjem, ki vidijo odgovor na vse v seksu, precej manj pa tistim, ki fantazirajo o osvajanju najvišjih vrhov, še posebej ko se znajdejo v prehodni krizi. Kako bomo seksali v prihodnje, so temeljni odgovori na vsa vprašanja, osvajanje vrhov gora pa priča kvečjemu o masturbaciji enega ob pogledu na nevidne ostale “tam doli nekje”! Tudi v primeru Woody Allena si je dobro najprej ogledat njegove filme in jih razumet, preden se poslužuješ njegovih domislic. Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da z nepremišljeno izrabo citatov zasmehuješ sebe, medtem ko si domišljaš, kako se posmehuješ drugim.

Dr. FRANCE BUČAR JE SPREGOVORIL

Predvolilni odziv očeta slovenske ustave verjetno marsikoga ni preveč razveselil. Za katastrofalen je označil prerez trenutnega stanja Slovenije in izrazil dvom v demokracijo kot sam po sebi vzvišen družbeni sistem. Demokracija v poanti ni nič drugega kot prevlada povprečja in še nikoli ni prinesla presežkov. Slovenija potrebuje spremembe in močnega vodjo, nas je oprhal z mnenjem dr. France Bučar. Za nobeno politično opcijo se javno ni opredelil, vendar pa ravno z neopredelitvijo in kritiko na račun sedanje vlade, ki ji je bil vsekakor naklonjen ob nastopu, pozval k spremembi na oblasti mnogo bolj radikalno, kot to lahko uspe Kučanu ali Jankoviću, katerih ideološka stališča pač niso nepričakovana in toliko manj presenetljiva.

O MOČI

Janez Janša je izrabil pojem demokracije za oblast, ki po starih vzorcih temelji na populizmu, akumulaciji povprečja in podpovprečja za nekaj katarzičnih sloganov in “iger brez kruha”. Referendum označuje za najbolj demokratično obliko odločanja, a se nanj nasloni samo po potrebi. Z referendumom o odpiralnem času trgovin se je izkazala nezmožnost ljudi, da bi prepoznali, česa jim v resnici manjka. Na kakšen način se jih tudi sicer da fino nategnit. Niso bili zmožni dešifrirat, da jim nedeljski prosti dan za obisk maše pač ne bo zamenjal občutka ponižanja zaradi nepošteno plačanih ur dela in neplačanih nadur. Tega referenduma vlada ni upoštevala. Pa ne dobrobiti delavcem na ljubo, ampak kapitalu. Toliko o demokraciji. Demokracija pa pride prav pri referendumu o zadnjem sprejetem medijskem zakonu. Na tem mestu je za Janeza Janšo referendum edini tehten argument, da se mu na spremembo medijskega zakona ne zdi vredno niti pomislit. Čemu le? Preko nacionalne televizije je vlada nafurala svoje “igre” in sesula pojem uravnoteženosti programa, preprečila dostop bolj kakovostnim in raznolikim oddajam. Na sploh je po klasičnem vzorcu vladanja s pomočjo populistične katarze povprečja izrinila kulturo na rob marginale. Ljudi, ki jih je nastavila na odločilne položaje, imajo težave z vzpostavljanjem spoštovanja do svojih pristopov. Vodja, ki je nastavljen po politično prijateljski preferenci, pa čeprav brez ustreznih kompetenc in občutka za delovanje na določenem področju, se mora borit z neštetimi vzvodi, da ohrani položaj, ker ne more pridobit zaupanja in spoštovanja. Ne, tokrat ni treba nikogar preganjat ali zapirat, da bi obmolknil. Samo ignoriranca, zasmehovanje morebitnih “peticij” in jamranja po medijih je dovolj, ostalo pa namesto represije opravi kar kapitalizem sam! Mentaliteta individualizma in neznosne borbe za kos pogače pač. Pametnjakoviči obmolknejo. Se zatečejo v nekakšne medsebojne prijateljske krožke, si pod mizo delijo drobiž in se zahvaljujejo “hudiču”, da kakšen cekin sploh še prikaplja. Nihče noče bit prvi in ostat edini, ki bo zakrulil na ves glas in ostal sam na cesti kot potepuški pes. V arestu je lahko celo bolje. Dobiš posteljo in topel obrok. Rokenrol je mrtev.

IZ NEZADOVOLJSTVA V NEZADOLJSTVO

Sedanja oblast je bila izvoljena predvsem zato, ker narod ni bil več zadovoljen s prejšnjo. Saj nismo tako butasti, da nam ne bi bila jasna njihova takratna “neznosna lahkost bivanja” in klientelizem. Res pa je, da je prejšnja vlada skrbela, da se je vsaj zadosten vidnejši procent ljudi, ki jih je podpirala, vsaj zadovoljivo, če ne celo presežno, dejansko izkazal za sposobne in uspešne. Kar ne sme služit kot izgovor in je zagotovo le delna resnica, ampak … ob tipičnem pokazatelju splošnega problema kadrovanja te vlade, ki se najbolj transparentno kaže tudi v provladnih brezplačnikih, se lahko samo sprašujem, zakaj nihče ne povpraša o misterioznem dotoku financ in odgovornosti kar uredništva. Saj spodaj na prvi strani ugledamo neka zapisana imena, če si nataknemo dovolj debela očala za drobni tisk. So nedotakljivi? Je urednica polpismena, da ne spiše niti uvodnika? V resnici urednikuje nekdo drug, za katerega je bolje, da ostane skrit? Gospod Petek morda? Samo ugibam.

Levičarskega politikovanja je imelo ljudstvo dovolj. In izvolilo je drugo oblast, ki je bila edina na voljo. In prepričana sem, da niso bili izvoljeni, da bi vzpostavili še hujšo obliko klientelizma v imenu protikomunističnega maščevanja iz obdobja razpadanja Jugoslavije, na način, ki mu je figo mar celo kako se izkažejo ljubljenci, ki jih poriva v frontalne linije uglednih pozicij. Niti niso bili izvoljeni zato, da bi nas poniževali s preživetimi slogani o plesanju polke do konca dni. Pajade! Do zvitih gležnjev, polomljenih kolkov in razbitih nosov že mogoče. “Turbo” mentaliteta ni Srbiji nič dobrega prinesla, pa tako ponosno osamosvojeni Sloveniji prav tako ne bo, tudi če nič zlega ne misli. Kje pa piše, da je kdaj koli katera koli “turbo” scena kaj zlega res mislila?! Poanta je ravno v tem, da se nobenega svojega “zla” nikoli niti zavedla ni.

Ne potrebujemo “fuzbalerskih” patriotskih katarz v zameno za demokratičen dialog in razvoj. Brez ustreznega mentalitetnega nivoja, ki ga podpira oblast in s tem usmerja nivo povprečja, ni za pričakovat ustreznega razvoja v kateri koli sferi. Še manj demokratično porazdeljenega zadovoljstva. Sprašujem se tudi, o katerih “komunajzerjih” neki sploh še vriskajo podporniki desnice po internetu? Verjetno o Petru Jambreku in podobnih, ki se zasebnim apetitom v prid pač vedno zrinejo do korita, kakršne koli barve že? Bivši komunajzer, ki danes vodi propagandne shode po potrebi – Zbor za republiko, kjer naj bi se zbirali razumniki. Intelektualci! Kaj pa počnejo vsi ti intelektualci, kadar ne propagirajo desnice ob raznih volitvah, da so prepustili izgon razumništva na rob molka? Kje pa so vsi ti intelektualci, ko se kreše okrog rokovanja s slovenskim filmom, novinarstvom, životarjenjem slovenskega leposlovja, programom nacionalne televizije …? Kdo je sovražnik? Dimitrij Rupel včeraj ali danes? Ali kot je prenesel v strankarski časopis Zares Slavoj Žižek zanimiv dialog med Janšo in Ruplom iz leta 1995:

Janez Janša:
Zame ste enostavno oseba, ki ne more brez gospodarja. In ko ga najde, je pripravljena popljuvati vse, ki trenutnemu gospodarju niso všeč … Kako si lahko pogledate v oči? Ste bili v zmoti pred dvema letoma ali ste v zmoti danes? Ali ste spremenili mišljenje, takoj ko ste povohali oblast, pa čeprav so Vas brcnili na njen rob? Kolikšna je bila Vaša cena, g. Dimitrij Rupel?

Dimitrij Rupel:
Janša je demagog. V politiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike.

Takšnega nategovanja bi morali bit naveličani čez rob grla. Predvsem nove generacije, ki žal spijo in “nč ne štekajo”. Levica spet ni nova oblast, ampak druga opcija na voljo, ki zatrjuje, da se je tokrat res nečesa naučila in da pristaja na pozitivne spremembe! Obljublja, da bo začela uvajat nove osebnosti v politiko, ki bodo prekinile stare zamere in se začele zavedat aktualnih problemov, ki so že tukaj, pa jih nihče noče opazit. Borut Pahor se preko oglasa zavezuje, da se bomo vsi videli in ne samo nekateri. Si bom zapomnila. Gregor Golobič se z ekipo zavezuje socialnemu čutu, program stranke Zares in nekateri predstavniki pa celo obetajo, da razumejo pomen kulture in s tem pomen žlahtne mentalitete določenega naroda proti črnini enoumnega brezna. Močan vladar se zavednega, razgledanega in kritičnega ljudstva ne boji, ampak mu predstavlja izziv. Katarina Kresal se zavezuje, da bomo skupaj zmogli več. Fino. Trenutna vladna stranka SDS pa me obvešča, da se je televizijskemu oglasu dobrodelniško odpovedala, čeprav je naročnik tega oglasa SDS. Ta oglas je pravzaprav simbol delovanja aktualne vlade. Nekaj, kar vidim in slišim, me z nekaj bonbončkov v roki kar naprej prepričuje, da si samo domišljam. Ja, in sloni letijo …

Ne zamudi novega prispevka!

Vpiši svoj e-naslov in se naroči na obvestila o objavi novega prispevka na blogu Simona Rebolj

Ne zamudi novega prispevka!

Vpiši svoj e-naslov in se naroči na obvestila o objavi novega prispevka na blogu Simona Rebolj

48 thoughts on “PREDVOLILNO SOOČENJE”

  1. Odlična kolumna. In tudi meni je takoj padel v oči omenjeni citat iz Zaresovega časopisa. Najbolj zanimivo mi je opazovati, kako se politiki – in tudi navadna raja – obrača kot sončnice za soncem, kjer bolje sije. 🙂

    Odgovori
  2. “Ne bo me na volitve dokler ne klonirajo Krambergerja.” je v enem komadu povedal N’toko.Strinjam se z njim.Ivan je bil
    doma blizu mene.Starša sta ga poznala in je bil dobrotnik, ki je dajal več drugim kot pa sebi.Danes pa vemo v katere žepe gre denar.Svojo življenje je dal zaradi politike..Očitno je bil za Kučana in Bavčarja prenevaren. Naj počiva v miru..Zapustil je tudi tri otroke..
    http://www.youtube.com/watch?v=LvXZdg93sVA&eurl=http://www.rtvslo.si/blog/zokislo/ivan-kramberger/15225

    Odgovori
  3. Meni je prav hecno, kako ljudje častimo in jemljemo resno izjave, na podlagi preteklih zaslug cenjenega, nekoč demokrata, ki opeva moč, osebnost, programe pa meče v koš, ..kdo jih pa bere. Nisem namreč zasledila nobenega komentarja, ki bi oporekal dr. Bučarju.

    Odgovori
  4. Simona, glede ‘turbo’ mentalitete:
    Vojna v bivši Jugi je žal pregnala (in ubila) veliko intelektualcev iz velikih mest (Beograd, Sarajevo, Zagreb,…) ki so bili temelj naše bivše skupne ateistične, multietične in dokaj napredne in socialne države. Najbolj so ga nasrkali tisti, ki so bili iz nacionalno mešanih zakonov. S tem, ko so ti ‘možgani’ pobegnili, so lahko ‘čobani'(=beri: navadni kmetje iz najbolj zakotnih predelov BiH,Srbije,itd… in seveda uvoženi kmetje iz diaspore =vojni profiteri) zasedli pomemebne funkcije v teh mestih. Tako se je čas v mnogih republikah še dodatno ustavil, nastal je Pink, ljudje so postali hudi verniki (LOL;)!!!! kakor, da je kdo v Jugoslaviji prej omejeval veroizpoved…najlepši primer je Mostar) in intelektualna hrbtenica Jugoslavije je dokončno šla rakom žvižgat.
    Slovenijo je ta fenomen čobanizacije le rahlo oplazil, saj tu nismo imeli tako izrazite vojne kot npr. v BiH.

    Odgovori
  5. Simona, predvolilna srečanja sigurno niso namenjena takim kot si ti ali jaz pa še veliko se bi jih našlo. Sem prepričan, da sva oba že prepričana, in to ne na osnovi kratkoročnih zapažanj. Ti jih verjetno spremljaš med drugim tudi zato, ker ti nudijo bogato gradivo za nadaljnjo “obdelavo”, razumljivo. Jaz jih spremljam za najboljšo zabavo v zadnjem času sploh. Opazujem neprepričljive, neavtoritativne TV voditelje teh soočenj glede postavljanja tudi nekaterih debilnih vprašanj kandidatom, ki verjetno spoh niso plod njihovega osebnega razmišljanja. Saj tu vendar ne gre za vsebino, koga pa to na katerikoli TV postaji sploh še zanima. Gre za provociranja, ki naj sprožijo nove spore, konflikte, zarečene besede, smešenja, skratka za nove zgodbe, ki bodo privabile pred ekrane nove ovce, ki jih bo možno hraniti iz roke, obenem pa striči do kože. Pa ne samo na TV, tudi kasneje v realnem življenju. Poslušam in ocenjujem, kaj, če sploh kaj, se spreminja na boljše ali na slabše. No, pa nekaj se sigurno, ampak to ni za vse enako pomembno, vsi tudi ne čutijo napredka, nekaterim je slabše, vsaj relativno. Čudim se in uživam, kdo vse obljublja “bolji život” in na kakšen način. Kako bo obljub lačna raja zagrabila za vabo….in obvisela na trnku. Spoznavam, do kam in na kakšen način so nekatere politične kreature sposobne iti, da dosežejo svoj namen. Si zasledila, koliko jih sploh odgovori na konkretno zastavljeno vprašanje, koliko sploh poznajo in obvladajo področje obravnave. Ampak so pravi umetniki, znajo, in to za tiste, ki ne znajo, jim pa verjamejo. Na lepe oči, prisrčen nasmeh, polakirano frizuro, vitek stas, zdravo kmečko zajebancijo, prvovrstno sprenevedanje, zadnjo besedo “jaz ne lažem, ti lažeš” in še….

    Kako lepo bi bilo, da bi kandidati ostali pri dejstvih, realnem dosegu svojih idej, brez zavajanj in nerealnih obljub. Ampak to je pa že druga zgodba, zgodba za pojutrišnjem, ko se bodo mladi končno morali zresniti in spoznati, da je njihova usoda samo v njihovih rokah in sprejeti odgovornost za to. Morda pa to še kljub svojim poznim letom doživim že v naslednji vojni, pardon, volitvah. Živi bili pa videli.

    Odgovori
  6. Huh, Simona, dala si mi kar nekaj iztočnic za komentar, ki ne bo leposloven in prežet z nekim globljim razmišljanjem. Nanizala bom samo nekaj nedvoumnih dejstev.

    1. Glede Erjavčeve zamere, ker ni bil povabljen k snemanju predvolilnega spota t.i. “trojčka” – Erjavec je v trenutni desničarski vladi in torej nima z vidika moralnosti na strani levice kaj iskati. Sploh pa jaz generalno to dojemam kot politično povezovanje in ne kot oblikovanje bodoče koalicije, ki je tako rekoč že zmagala brez uradnega glasovanja in bi ji bil Desus kot edina logična (a ne njuno dobra) izbira med ostalimi strankami potreben za sestavo. Podpiram takšno delovanje Zaresa, SD-ja in LDS-a samo v primeru, da resnično želijo doseči spremembe in neke višje cilje in močno upam, da ni v ozadju izključno potencirana maščevalna želja zrušiti Janšo. Ker potem bomo državljani spet nasrkali.

    2. Primernost Jankovića za mandatarja po mnenju Erjavca – ne vem, ali jaz slabo poznam volilni sistem ali pa Erjavcu in še komu to področje močno šepa? Morda sem slabo obveščena, toda Janković ni član nobene stranke in tudi ne kandidira za poslanca. Se motim? Če se ne, od kod potem veleumom ideja, da bi bil on mandatar? Mandati se delijo glede na dosežen odstotek glasov in običajno je mandatar predsednik stranke, ki je dobila navišji odstotek ali vsaj eden od izkušenejših politikov, poslancev.

    3. Predvolilna soočenja – strinjam se, da ni bilo nekih presežkov. Vseeno sem jih raje spremljala na nacionalki, kjer so politiki zahvaljujoč večji profesionalnosti voditeljev in boljši organizaciji oddaj izpadli kulturnejši. Peskova in Bobovnik znata zadovoljivo reagirati na težačenje oz. provokacije, znata obvladovati razne izpade gostov ipd.. Poleg tega vsaj v osnovi poznata zadeve o katerih sprašujeta in sta sposobna vskočiti v odgovore umesnimi podvprašanji. Na komercialki je bilo za moj okus vse skupaj preveč rumeno obarvano, prav stremijo za zdrahami, voditelji so me tudi razočarali. Skratka, soočenj bi moralo biti več ali bi morala biti daljša. Tako so politki v tistem času, ki so ga imeli na razpolago, ugotavljali kakšno je stanje pri nas, kaj vse je narobe, krtizirali sedanjo vlado in napadali Janšo, namesto da bi predstavili lastne rešitve ter zamisli, kakršnekoli pač. Še najbolj se je temu približal Jelinčič, čeprav z(tipično za njega) radikalnimi predlogi. Od Pahorja sem pričakovala malo več nekega naboja, več energije. Pozitivno me je z nastopi presenetil Golobič, a le kaj se skriva za to veliko postavo, veščnimi besedami in všečnemu obračunavanju z nasprotniki? Ima res poštene namene?

    4. Brezposelnost – pojma nimam in me niti ne zanima, ali so oz. kako so manipulirali z jebenimi evidencami. Sama sem že pol leta brezposlena in točno vem, kakšna je realna slika. Odpirala so se in se še delovna mesta, ki so nižje vrednotena in slabše plačana, tako da naj Janša kar prepričuje koga drugega o nasprotnem. Izvzamem edino zdravnike in dipl. medicinske sestre, ostali profili so iskani na vsake toliko časa, celo zgolj slučajno. Morda lahko omenim še pravnike in ekonomiste, toda ljudi s takšno izobrazbo je ogromno, konkurnca je velika in morajo res imeti srečo. Kakorkoli, če bi bilo tako malo brezposlenih, se nas ne bi javilo na en razpis 200 ali več in bi jaz osebno lažje dobila zaposlitev. Kljub slabi konkurenčnosti napram ostalim kandidatom zaradi mojih pomanjkljivih izkušenj. Torej, NEKAJ SE VSEKAKOR NE SKLADA, kajneda? V razmislek še tole – so med zabeležnimi brezposelnimi tudi tisti, ki niso prijavljeni pri Zavodu ali kje drugje? Sama sem razmišljala, da se ne bi prijavila, ker razen kritja zavarovanja od Zavoda nimam koristi in ta državna institucija porazno opravlja svojo vlogo. Kaj pa tisti, ki grejo naprej študirat (magisterij, doktorat), zraven sicer s formalnim statusom študenta iščejo zaposlitev? V katero evidenco so ti šteti?

    5. Televizijski oglas SDS – ko sem ga videla, nisem vedela, ali nas se smejem, jočem, ali pa razbijem TV. To je še vedno oglas (z jasno izraženim motom in logotipom stranke), tudi če ni v oz. na njem pocukranih obrazov, besed, pristne slovenske pokrajine itd. Ta finta je še toliko hujša kot zlagan nasmeh. Na tak podel način pridobivati volivce na svojo stran in izigravati pravo dobroto? Za bruhat!

    Pa lep pozdrav!

    Odgovori
  7. smoger pa vendarle je čobanizacoija tudi nas oplazila, diaspora se je oglasila, iz Argenitine smo dobili Bajuka, poznam mentaliteto imigrantov iz Slovenije iz 50h in jo lahko samo poimenujem s tvojimi slikovitimi besedami – čobanizacija. Poleg tega je čobanizacij veliko, čobanizacija so tudi hčere politikov v globokih dekoltejih pri maši, čobanizacija so tudi Atomik Harmnik, ki so postali skorajda ponos nacije, čobanizacija je Piramida in še marsikaj drugega na rtv in čobanizacija na splošno je, da so se kmetiči prelevili v mestne veljake, tudi noveau riche so čobanizacija…in še in še.
    Glede BIH pa…čobanizacija je bila njihov doom, saj je prišel v Sarajevo čoban iz Črne gore in napravil pizdarijo.

    Odgovori
  8. Vanja: Ja, Slovenijo je tudi oplazila…hvala bogu le oplazila. Te vse, ki jih ti označuješ z nouveaux riches so zame t.i. skorojevići. To je ena kategorija ljudi, ki ni imela nič in je čez noč obogatela, a le na transakcijskem računu. Povsod jih najdeš, a mam občutek, da je med Triglavom in Vardarom nekdo razporedil le najhujše primere.

    Težko se je navaditi na asfalt…

    Odgovori
  9. In čez nekaj ur, ko se bodo vrata volišč zaprla in po koncu vseh mogočih zanimivih, nezanimivih, burnih, mlačnih razprav, soočenj, prispevkov, govoric,špananja živcev ipd.,lahko pričakujemo pa vendar enak rezime politikov enih in drugih, torej tistih, ki bodo dobili in tistih, ki bodo izgubili:
    VOLIVCI IMAJO VEDNO PRAV.
    Torej, he, he…, če nam bo v tolažbo, vsaj tukaj se strinjajo!

    Odgovori
  10. jaz nisem za demokracijo…sem za elitizem…naj vladajo tisti, ki so inteligentni in moralni ljudje. kako pa te vrline ovrednotiti je pa druga stvar…živimo v relativnem svetu, kjer se kaj hitro rdeče prelije v oranžno

    Odgovori
  11. @Dr. Živago:
    Hvala. In ja … verjamem, da ti je … hehe …

    @ateistek:
    Zanimivo razmišljanje, vendar osebno menim, da tak vidik demokracije temelji na zganitvi, ko je že vse radikalno pokošeno, zato bi se raje ukvarjala z razmislekom, kako povleči modrece na oblast, kar avtomatsko vključuje tudi preudarno vzpostavljeno demokracijo v najboljšem pomenu besede.

    @Vanja:
    Tnx. Pa sori za gate … hehe ….

    @rubinstein:
    Saj ni kaj oporekat. Bučar je za moje pojme povedal tako kot povečini zadeve funkcionirajo in to je najpomembneje, kar se tiče planiranja in razumevanja možnosti v bodočnosti.

    @smoger:
    Ja, seveda … saj to je jasno. Vendar mentaliteta je mentaliteta. Pri ločnicah, kje je šlo za močno vojno in kje ne, gre smo za detajle v intenziteti in nekaj razlike v pristopih, kako lansirat isti pristop za avtoritarno vladanje nad ljudstvom na dolgi rok.

    @Rak:
    Ja, seveda … Gre za šov, ki ga mediji krojijo. Vendar pa po mojem mnenju ne samo zavoljo zadostitvi stopnji povprečne dojemljivosti ljudstva, ampak mislim, da tudi zaradi povprečne svoje. Tudi šov se da zganjat na tak ali drugačen način. In če ne drugega, je ravno tvoja pripomba na izmikanje vprašanjem čisti dokaz. Če bi imeli novinarji več municije bi ravno na tem področju lahko sprožali močne šove, ki bi pa celo koristili občinstvu pri vsebinskih odločitvah. Vendar so naši novinarji, podobno kot danes učitelji, delirično srečni že, če jim uspe vzpostavit disciplino v “razredu”.

    @Tjaša:
    Nanizala si precej globoke misli …

    1. Se popolnoma strinjam.

    2. Običajno je tako, ja … vendar predsednik države podeli vladi mandat in mandatarja in je lahko v sili prilike špekulacij in dogovarjanja tudi drugače.

    3. Ja, na nacionalki je predvsem disciplina večja, kar je na žalost dosežek, vsebinsko pa ni kaj posebej napredna. Jelinčič je populist za akumulacijo svojih privržencev. Pdobno deluje tudi Janša. Njegovi radikalni predlogi so zato velikokrat populistične narave, saj so že po defoltu neizvedljivi, če že ne nezaželeni, pa vendar dovolj privlačni za koketiranje njegovih privržencev. Golobič bo svoje pokazal. O tem bom tudi nekaj pisala v naslednjem zapisu. Popolnoma pošten nihče ne pride skozi v politiki, ki sklepa precej kompromisov in sprejema določene žrtve za manjše zlo po svojem mišljenju. Bolj je vprašljivo, koliko nam to zlo bolj škodi ali ne. Zame na primer Golobičev pretekli pridonos kadriranja tudi postrani ni tako sporen zavoljo stranskih produktov kot s strani Janše, ki me je z naravo svojega kadriranja moralno prizadel in tudi osebno konkretno, ker sem se morala soočit s kreaturami na določenih položajih, s kakršnimi se nikoli v življenju ne bi rada več … hehe …

    4. Jap! Dorbo si to napisala. Brezposelnost je bila za moje pojme pod to vlado bolj stvar metodologije kot pa popravljanje mizerne situacije nam, ljudem. Mislim, da se neprijavljeni na Zavodu ne štejejo. Pod Drobničem je na primer prišlo do zaostritve. Znanec v teh vodah mi je povedal, da je na primer prva zamuda na sestanek za zaposlitev po novem že razlog za odslovitev, torej izgubiš socialno, kot da si zavrnil dodeljeno delo. Zanimivo, a ne!

    5. Se strinjam. Je za bruhat. Podobno so dobrodelnost zlorabili za svojo reklamo oziroma reklamo svoji prioritetni populistični “turbo” ideologiji, ki zajema obsežno njihovo volilno telo že s prireditvijo za zbiranje podpore tistim, ki so nastradali v neurjih, na nacionalki.

    Lep pozdrav tudi tebi.

    @Taps:
    Ne vedno in nikoli vsi … včasih pa v večini celo res … hehe … Mislim, da se nihče od njih ne strinja, vendar kot podporniki demokracije ne smejo priznat dvoma v pojav možnih neljubih stranski učinkov le-te v danih okoliščinah … hehe ..

    @

    Odgovori
  12. Res ne pomnim, da bi kdaj tako nestrpno pričakovala odprtje volišč kot letos. Predvolilnega cirkusa k sreči nisem kaj prida spremljala, tako da prevelikih glavobolov nisem trpela. Sedaj ko z zelo mešanimi občutki pričakujem razglasitev uradnih rezultatov, pa ugotavljam da se je cirkuški program šele dobro začel. Pa koga zajebava Erjavec !? Kako užaljeni ženin ne šteka števila neveljavnih glasovnic ? Koga zajebavajo vele(cenjeni my ass)-RTVjevski novinarji, ko ugotavljajo, da bi raznorazne razprave in “ta vprašanja bolj sodila v predvolilna sočenja” ??? Sicer pa kar je JE ali “takle mamo”. Čakam na kakšne konkretne spremembe. Verjamem, da sledijo. No, vsaj upam…

    Odgovori
  13. Simona še nekaj za nazaj: Namerno sem uporabil tvojo možno definicijo biti zadovoljen: “jebanje v glavo”.
    Glede kritičnega pristopa do raznih nepravilnosti v (na) svetu. Je Tomo Križnar dober človek ?
    Bit vsega je: Jaz sem, kar sem in drugim sem pripravljen dopuščati, da so kar so.
    To ne pomeni, da toleriram. Kdo tolerira, čuti negativna čustva in to ni svoboda, če pa dopuščaš, pa ne čutiš negativna čutenja in takrat se počutiš svobodnega.
    Če se pa počutiš odgovornega za usodo 7 miljard ljudi (ponavadi je dovolj le za enega “nesrečnega”), potem bo v tvoji bližini težko živeti, kajti oddaješ polno negativne energije, ker si zaskrbljen, ker niso vsi ljudje na svetu srečni – svobodni.

    Odgovori
  14. Rafael zelo poenostavljeno ampak hej če te to pomiri in se toleriraš, potem še ena bolj pozitinva vibracija na svetu. Uh do glra sem sita tega kako so pozitivne vibracije najbolj izrabljena in prevečkrat uporabljena beseda, ki je postala bolj pop od Britney Spears. Ja resnično, če ne čutiš empatije, potem je definitivno nekaj narobe s tistimi, ki jo čutijo. Verjetno so globoko v sebi pokvarjeni in oddajajo polno negativne energije. kaj je negativna energija? Žalost? Jeza?

    Odgovori
  15. Trigonometrija ali skok skakača iz belega na črno polje je poteza desetletja. Vsi ždeči v vrsti eden za drugim iliti v potiljak al’ čakate prostor al’ pa metek.
    Pozicijo vam nihče ne bo predlagal oz. namestil. Partija je transparentna, vse ostalo, je odvisno od drila. Učiti se in samo učiti, to vam je dano, za ostalo skrbijo Japanci!

    Odgovori
  16. Ne neha me presenečati s kakšno navdušenostjo ali razočaranjem Slovenci sprejemajo politiko in politike. Če je religija za ljudstvo opij je politika kokain. Ljudje so demokracijo sprejeli z enako gorečnostjo in enako utopičnimi pričakovanji kot pred tem socializem. In potem se čudijo.

    Lokalno politiko povsod po svetu obvladujejo gradbeni lobiji, federalno velike korporacije, tako pač to gre, a kar je najbolj pomembno, politiki in politika nimajo niti približno takega vpliva na naše življenje kot bi nas radi prepričali mediji. V svetovnem gospodarstvu se ciklično izmenjujejo obdobja booma in recesije, slovensko gospodarstvo, podobno kot politika, je nemi spremljevalec brez prave moči. Na stvari v ekonomiji lahko politiki vplivajo približno toliko kot na vreme, če že kaj lahko škodijo.

    Če že kdo ima nek dejanski vpliv na makroekonomijo je to po definiciji centralna banka. Greenspan ima zasluge za boom Clintonovega obdobja, pa morda še on ne, morda ima izključne zasluge internetna revolucija.

    In tudi zgodovinsko, odkod ideja, da so nas osamosvojili naši politiki (kot da bila samostojnost nekaj čudovitega in trajnega)? Šlo je za zgodovinski vlak na katerem smo potovali tako mi kot naši veliki voditelji, le da nam oni izstavljajo račun za smer in pogon vlaka. Vseeno je kdo bi bil na oblasti, Slovenija bi se odcepila, ker so bile pač take zgodovinske okoliščine. In Pahor začne govoriti o slovenskih “founding fathers”, tip je ignoramus. Nekoč, morda v ne tako daljni prihodnosti, bo tudi Slovenija prenehala obstajati. Koncept nacionalnih držav je relativno nov in če zgodovina uči kaj, je to, da se stvari neizogibno spreminjajo.

    Kaplan s Princetona trdi, utemeljeno, da volilci niso le ignoramusi, marveč tudi iracionalni, in če kje to drži v Sloveniji. Ljudje se odločajo za stranke na podlagi voditeljev, kot da bi jih osebno poznali, in kot da dejansko verjamejo, da gredo ljudje kot je Katarina Kresal, Zmago Jelinčič et al v politiko iz altruizma.

    Naj spomnimo, Kresal prihaja iz odvetniške pisarne Senica, taisti Senica, ki je izpeljal prevzem Uniona s strani Laškega v imenu nacionalnega interesa, taista Kresal, ki se vedno postavi na stran malega človeka je zastopala v tožbi proti RS Western Wireless, Senica si je izposojal denar od Rdečega Križa itd.

    Samooklicani plemenski poglavar Jelinčič je bil pravnomočno obsojen in odsedel 6 let za krajo slovenskih starin za prodajo v tujino, udbi je ovajal Ljuba Sirca in druge disidente itd. V vsaki post-socialistični državi se je pojavila ekstremno desna stranka pod patronatom tajne službe in glej ga zlomka, ko se pojavi Jelinčič noben medij ne poroča o njegovi sporni preteklosti. Sporni za vsakršnega poltika, kaj šele za nacionalista.

    Drugi seveda niso nič boljši, vključno z Janšo, za vse velja da so krivi koristoljubja in da so odvisniki od moči in privilegijev. Mediji so nam oprali možgane, da jih sploh jemljemo resno, nerelevantne parazite, namesto da bi poročali o uspešni firmi, ki je sklenila posel ali odprla delovna mesta, o zdravniku, ki je nekoga pozdravil, o ljudeh, ki dejansko nekaj ustvarijo, nas pitajo z basnimi o vsemogočnih politikih, ki da bodo spreobrnili tok zgodovine in pripeljali Slovenijo med top 3 v Evropi. Če je to mogoče, kako to, da nobena tranzicijska država ni naredila velikega preskoka?

    Če pa je kaj dobro za to neuko rajo je to avtoritarni vodja + libertarnost v ekonomiji, na to foro so prosperirali Južna Koreja in Singapur, redki primeri dejanskega preskoka. Cena je sicer navidez demokratičnost družbe, ampak koga pa dejansko skrbi demokracija, vse nas zanima samo materialno blagostanje. Tako pač je, tudi parlamentarna demokracije bo nekoč komičen primer družbenega reda iz zgodovinskih ućbenikov.

    Ena stvar se pa ne spreminja čez zgodovino, plemenska miselnost. Naši vs. vaši na vseh nivojih. Na nivoju države so vsi proti tujcem, na nivoju mesta proti drugemu mestu, na nivoju ulice itd. V moderni družbi je kanal za plemenskost nogomet, za urinirat smešno, ko ne znajo pojasnit zakaj taka sreča ali žalost.

    Predvojna Evropa je bila cela fašistična in plemenska in zato je nesmiselno govoriti ali so imeli prav beli ali rdeči. Oboji so bili fašisti in okuženi s plemensko logiko, pobiti tiste ta druge, potem bo pa vse v redu.

    Ta plemenski mentalni sklop je stalnica zgodovine. Pleme A pride k plemenu B, pobije moške, posili ženske, pokrade otroke in imetje. Genocida niso izumili Srbi, to je od nekdaj način življenja, ne le način vojskovanja.

    Vse vojne so take, genocidne, kakšna pravila vojskovanja, saj je vendar vojna. In potem se ljudje čudijo, da pride do t.i. vojnih zločinov prav v vsaki vojni. Čudno res.

    Vojskovanje je le skrajna manifestacija iracionalne plemenske mentalitete.

    In če je res kar pravi Clausewitz, da je vojna nadaljevanja politike z drugimi sredstvi, kaj naj si mislimo o politiki in politikih?

    Odgovori
  17. @leiito:
    Hvala za izčrpen zanimiv komentar. V nekaterih aspektih se strinjam s tabo, vendar me ravno zato toliko bolj zanimajo drugi aspekti. Namreč politika ima tudi druge funkcije in vplive, ne zgolj na gospodarstvo v kontekstu izplena in nikakor se ne strinjam, da nas vse nas zanima samo materialno blagostanje. To si pod določenim družbenim in ekonomskim sistemom morda nekateri ali celo večina samo domišlja in s takšno mentaliteto celo identificira. Vendar kapitalističnemu času navkljub, pod Putinom pač živeti ni enako kot pod Clintonom … in to nikakor ne samo zaradi razlik v gospodarskem izplenu. Pač pa tudi zaradi mentalitete, vrednotnih prioritet in temu primernega bolj ali manj prilagojenega kadriranja. Ni vseeno, kaj gledaš po televiziji in česa ne vidiš, ni vseeno, kaj bereš in česa ne. Ni vseeno, ali si prežet s turbo klimo, ali multikulturno itd. To so pomembni faktorji, ki vplivajo na kvaliteto življenja v določeni državi, na mentaliteto in s tem povezanimi tokovi razvoja. Ne, denar nikakor ni vse. To ti bodo znali na svoj način, skozi svoj pogled, razložiti tudi prenekateri naši starši ali celo stari starši. Tisti, ki se jim kolca po slabih pralnih praških in dveh avtomobilih na cesti, rokenrolu, pa mnogo večji slogi in veselju pri pohodu v Italijo … hehe … Da ne bo nepotrebne razprave … režim je moralo odnesti, padec v brezno dolgov in zločini so jasni … samo drastičnejši primerek zelo pomembne poante, ki se dotika razvoja. Barva in način življenje v Španiji ni enako kot v Sloveniji. Pa če smo stokrat skupaj v EU. In nikakor ne samo zaradi ekonomskih razlogov. In Janševo vekanje o skupnih točkah in stremljenjih z Rusijo v enem zadnjih intervjujev me prav nič ne veselijo glede na okoliščine. Še kako je pomembno, kdo je na oblasti. Pri nas trenutno še posebej. Morda gre zgolj za večje ali manjše zlo, vendar gre za kar precejšnjo razliko v kapaciteti zla. Tega sem na primer ravno v zadnjih letih občutila kar nekaj, kot nikoli poprej! In ne samo na enem teritoriju. In to na pdopročju kadrovanja! Nikoli poprej ni bilo pomembno, kakšnega svetovnega nazora sem, zadnja leta pa neverjetno. In nikoli prej nisem delala pod ljudmi, ki pojma nimajo o delu, ki ga opravljajo, in te čez noč skenslajo z lažjo, ker si sicer neoporečen, razen v nečem! In ne govorim zgolj o enem teritoriju, da bi se dalo razpravljat o naključju, niti ne o redkih primerih … ampak prej o poplavi tovrstnega kaosa. O, ja … so … velike razlike!

    Odgovori
  18. Thx. OK, tvoja teza, Simona, je, da je pod Janšo postalo (še bolj) pomembno iz katerega plemena si, ker si imela osebno izkušnjo, ki jo je bilo mogoče interpretirati na tak način. Možno, čeprav se zdi malo verjetno, da so te spraševali o svetovnem nazoru. Sklepam da je šlo za časopis ali kaj takega, a vseeno, pripadnost stranki, OK, svetovni nazor pa je že pri strankah težko natančno definirati, v glavnem gre za mešanico t.i. liberalnih in konzervativnih idej, včasih do mere kontradiktornosti in tudi ljudje s(m)o zvečine liberalni pri določenih stvareh in konzervativni pri drugih, posledica socioekonomskega backgrounda in življenjskih izkušenj. Npr., lahko si največja liberalka, ampak ko te posilijo se utegneš strinjati s smrtno kaznijo.

    Kakorkoli že, prav zanima me na kakšen način so preverjali tvoj pogled na svet in kaj si jim odgovorila.

    Pri naših politikih je lakmusov test tipično odnos do 2. svetovne vojne. Svoje mnenje o tem sem podal, morda le še to, če je bila 2. vojna dejansko spopad dobrega in zla, zmagali pa so Stalin, Mao in podobni šampioni svobode in človekovih pravic, kaj je morala te zgodbe?

    Re: $ vs. demokracija, po mojih izkušnjah veliko večino ljudi zanima predvsem materialno blagostanje oz. so vsaj pripravljeni sprejeti manj demokracije, če to pomeni višji standard. Ampak volilci itak nimajo vedno prav, končno je bil tudi Hitler demokratično izvoljen.

    Zanimiv fenomen se dogaja v azijskih tranzicijskih državah kot je npr. Tajska, kjer tradicionalno goreči zagovorniki demokracije zdaj zahtevajo naj se ne upoštevajo glasovi nepismene raje s podeželja, ki jo je bilo z nerealnimi obljubami, demagogijo ali pa z nekaj drobiža zelo lahko prepričati, da volijo neko stranko. Prepričan sem da v tem sentimentu, namreč da volilna pravica morda ne bi smela biti univerzalna, niso osamljeni. Tudi v antični Grčiji niso volili vsi.

    Kar nas pripelje do tega čemur ti praviš vrednostne prioritete. Strinjam se, da je pri nas prevladujoča mentaliteta, da je OK “znajti se” v najbolj balkanskem pomenu. Veliko je k tej logiki prispeval nateg imenovan pravna država, kjer ni pomembno ali je nekaj prav ali ne, ampak šteje le legalnost. Legitimnost, priljubljen pojem iz 80h je pozabljen. Krivci so v veliki meri politiki, ki so sprejemali zakone, ki jih je moč interpretirati kot umetniška dela in ultimativne pijavke odvetniki, ki imajo pri nas namesto ugleda prodajalcev rabljenih avtomobilov status zvezd.

    Zato ne čudijo zahteve sodnikov. Njihovi kolegi s faksa, odvetniki in notarji debatirajo o bentleyih in jahtah, ubogi sodniki pa se gnetejo na razprodajah v Emporiumu.

    Ampak kako je mogoče spremeniti mentaliteto oz. vcepiti vrednote? V ZDA so se v odgovor na socialno revolucijo 60ih in 70ih pojavili t.i. neokonzervativci, kot jim pravijo danes, in le-ti so vrednote lahko našli samo na enem mestu, v religiji. Posledice bizarnih idej Lea Straussa so znane.

    Kaj predlagaš Simona, katere vrednote so prave in na kakšen način jih vsaditi ljudem? Če se dotaknemo npr. korupcije imaš prav, da je politika ta, ki spreminja mentaliteto, proti korupciji je najbolj učinkovito vladanje z zgledom in zero tolerance s strani organov pregona in družbe. Kot vemo se nobena vlada do sedaj temu ni niti približala.

    V idealnih razmerah naj bi na mentaliteto vplivali mnenjski vodje, a takih prav veliko ni videti. Ali ne bi bil koristen ne politik ampak državnik, magari trdorokec, ki bi imel za spremebo neko vizijo? Ker tudi takega ni bo čez 4 leta razočaranje nad Pahorjem in naslednji bo na vrsti najbrž Jelinčič, ker on pa vsaj pove tako kot je.

    Ne vem, predvsem menim, da je za spremembe potreben čas. Veliko časa. Evropski predpristopni svetovalec Doukoff je našim sodnikom direktno očital, da rabijo miselni preskok. Kako so tako kritiko sprejeli sodniki je jasno.

    Btw, primer miselnega preskoka: Američani v plemensko skupnost presajajo demokracijo, ustanovijo urad za xyz in za šefa postavijo pripadnika plemenske skupnosti. ko pridejo čez nekaj mesecev pogledat vidijo, da je šef v svojem uradu zaposlil vse člane svoje nedvomno velike družine. Američani mu poskušajo dopovedati, da se to ne dela tako, da to ni v redu. Pripadnik plemena kasneje razlaga svojim: ti Američani so res popolnoma degenerirani, niti za svojo družino ne poskrbijo.

    Odgovori
  19. Leiito – Ampak koga voliti in kako vzdrževati vmesni čas dokler ne nastopijo spremembe. Kaj bo gonilo sprememb. Kdo si upa ? Kdo danes presega ? Na koga stavimo, ne glede na tveganja. Kdo ga najmanj biksa. Si rekel da danes ni veliko mnenjskih vodij, nekaj pa jih le je? V kaj verjameš danes in kako deluješ danes. Koga spodbujaš. Kaj je manjše zlo. Kje je delovanje. Mogoče pa trdorokec z vizijo vsaj okvirno obstaja.

    Odgovori
  20. Sorry, prvič pišem na slo blogih in sem malo hipergrafičen. Sicer čakam da še kdo ugrizne na predhodna posta, ampak vseeno:

    Kaj pa če bi za naslednje volitve predlagali še eno opcijo:

    Na mednarodnem razpisu izberemo skupino tujih strokovnjakov brez ideloških bremen, ki dobi priložnost v 4 letih zmanjšati obseg državnega aparata z enormnih 150.000 in dvigniti učinkovitost le-tega (trenutno je npr. povprečen čas od nakupa zemljišča do prejema gradbenega dovoljenja zelo dolgih 18 mesecev), poskušati povečati produktivnost gospodarstva in zmanjšati davke ter prispevke na plače, in ker vladanje res ni samo ekonomija pospešiti potrebne miselne preskoke.

    Torej povsem nepolitična, recimo ji tehnična vlada. Ali ne bi Slovenija s tako nekonvencionalno potezo dosegla izjemno prepoznavnost, projekt bi bil privlačen za top tuje eksperte, mednarodne organizacije in svetovni mediji bi bili najboljši nadzorni svet.

    Za to seveda nista primerna IMF ali Svetovna banka, oni po svoje to počnejo, a s tem čemur mediji rečejo agendas, toda ekspertni team modelov a la Chomsky, Stiglitz, Sachs & co. bi bil pa OK.

    Vsi bi se malo spočili od hiperpolitizacije družbe, stranke v privatiziranem gospodarstvu itak ne bi imele več kaj iskati v nadzornih svetih, mediji, policija in sodstvo pa morajo itak biti neodvisni.

    V gospodarstvu so tujci praviloma koristni, prinesejo kapital, tehnologijo, znanje, ideje, priložnost, delovna mesta, pohlepni niso nič bolj od domačih lastnikov kapitala. Multikulturnost se kaže tudi v tem.

    Še vedno namreč menim, da ljudi zanima predvsem denar. Ne samo denar, Simona, nisem rekel tega, ampak predvsem denar. Ne verjamem v nacionalni interes per se, ampak če je kje konsenz potem je v tem, da imejmo vsi več denarja. To omogoča kvaliteto življenja, svetovljanstvo, da gremo lahko na vrhunske koncerte, da imamo muzeje na svetovni ravni itd.

    Kaj so argumenti proti taki ideji?

    Odgovori
  21. @leiito:
    Hvala tudi tebi. Vsekakor je užitek brat tudi oponiranja, če so tako jasno argumentirana.

    Najprej … ne samo zaradi osebne izkušnje, saj le-te sploh ni bilo težko pridobit na dotičnem terenu glede na pogostost pojava … hehe … To sem dodala za posladek, ker je pa res, da sem se lahko bolj na lastne oči prepričala, kako funkcionirajo ti pristopi v reali, in ne samo iz medijskega tožakanja, ki ga sicer lahko daješ pod vprašaj, koliko je bolj ali manj vse skupaj napihnjeno. Absolutno se strinjam, da gre večinoma za mešanice konzervativnih ali liberalnih “podnazorov” in kakovostne mešanice v solucijah so itak najbolj konstruktivne. Žal menim, da pri večini za mešanice sicer gre, a ne kvalitetne. Bolj za mešanico skrajnosti enemu ali drugemu nazoru v prid pri določenem problemu. Pri konzervativnem nazoru, ki je večinoma vezano tudi na religiozno podloženo moralko, gre za ali proti, pri čemer človek v primejavi z božjim nikoli ni privilegiran, zato skrajnostne teze za ali proti velikokrat smešno ubijajo človeka. Pri liberalcih, kjer progresivni pristop prav tako šepa, je človek tako v ospredju s svojimi privilegiji, da se v nekakovosti prevečkrat ne znajde v kontekstu, kako pojem “biti za” lahko radikalno ovira nekoga drugega, ki bi bil tudi “za” nekaj drugega, pa ga ovira prvi, ki je za nasprotujoči “za”. Torej optimalno usklajevanje interesov in hierarhija ovire … in ne samo to … tudi mejnik škode zgledov, kajti liberalizem se v tem oziru rad obnaša celo podobno religiozno bobnečemu in pozabi na dobrobit človeka v trenutku, ko se postavi vprašanje o neukih in naivnih, ki ne premorejo razmejevanje slabih zgledov za svoj dobrobit ali celo nimajo možnosti … jah, nič, bi rekel zagrizen liberalec, vsak si je sam kriv. Kar je zelo bogazaprisegajoče, le z manipulativno menjavo božjega za naključje ali pojem sreče.

    Sicer se pa razlikujemo. Po prioritetah med tistimi, ki so bolj prioritetno konzervativno v pogledih na svet naravnani in tisti, ki so bolj liberalno. Te razlike se poznajo lahko tudi pri klepetih o vremenu, ali kako dojemamo ljubezen, kako delo, kako pomen družine, kako pomen umetnosti itd. Vedno sem se družila z različnimi ljudmi in te razlike so se vedno poznale, vendar nikoli v smislu razslojevanja, temveč kvečjemu izziva za razpravo. Čeprav je s konzervativno naravnanimi posamezniki težje razpravljat, saj se konzervativizem napaja predvsem na stališčih in utemeljevanju le-teh, veliko manj na volji do širjenja spoznavnega terena, ki predstavlja pravzaprav lahko grožnjo razpadu jasno zastavljenim tradicionalnim stališčem. In če človekov dobrobit nima prednosti, je diskurz toliko težji, saj konzervativec vrednotam predvsem služi in je za to pripravljen tudi trpet, liberalec vrednote predvsem spoznava in išče, da bi trpel čim manj … hehe … Konzervativec je zato precej bolj plemensko naravnan, liberalec individualistično. Po logiki stvari.

    Iz tega sledi … Seveda me v primeru, ki sem ga navedla, nihče ni vprašal po nazoru, ga je pa ocenjeval in zanimal! Če izpustim komedijo, kako sem se znašla za pet minut v družbi dveh desničarjev, nevedoča, in kasneje izvedela, kako je na podlagi kratkega klepeta o “rožicah”, prvi drugega opozoril, da jaz pa nisem njihova, a ne, te zadeve potekajo bolj perfidno. No, takrat sem izvedela, da se baje moja nenjihovost pozna že po načinu obnašanja in pogleda (dobesedno) in se sploh zavedla nenjihovosti… hahaha … Sicer gredo pa zadeve drugače. Težko ti napišem celo zgodbo, z vsemi podanekdotami, ker je preveč za pisat, da bi bilo dovolj razumljivo, za kaj gre. Vsekakor je pa v osnovi problem spet v prioritetah. Kreativnost in sposobnost ni prioriteta, ampak biti njihov. Ne, ne pokažeš članske, saj je marsikdo od njihovih itak nima, ravno zato, da bi prijateljska ali celo familiarna naveza ne izpadla vsaj formalno dokazljiva … hehe … Razlike se izkažejo, če se ti zazdi na primer nenavadno, da tvoj šef pojma nima o delu, ki ga opravlja, in se mu ne zdi niti vredno kakšne pojme osvajat. Razlike se izkažejo, ko opaziš silno suverenost amaterizmu navkljub in dojameš, da je njihov namen celo vzpostavit pač novi amaterski nivo za sprejemljiv tistim, ki storitve koristijo. Opaziš neprimerljivo večjo “plemensko” slogo, ki je nad rezultatom dela in neverjetno pridnost na vseh uradniških stranskih punktih, sicer pa totalen debakl. Kot da bi bil cel svet in vsa področja samo kovanje žebljev in je določitev, da si se znašel na tistem mestu zgolj stvar pripadnosti in ustrezne osebne povezave, da ne rečem božjega prsta. Opaziš, kako se šimfa določene ljudi, ki se lahko pohvalijo s presežki na določenem področju, češ, kaj si pa misli, da je. Vse je stvar okusa pač, pač, pač. In ko začnejo propadat. Tudi v številkah, kaj šele kolapsu namenskosti področja, ne priznajo napake in nujnosti spremembe v delovanju. Držijo si štih in krivo je vse drugo, samo oni ne. Rezultat, ki opozarja na nepravilno pot, ne vzamejo kot signal za spoznanje, ampak jih nafila s še dodatnim zagonom, da vztrajajo v enakem, tudi lažejo, se sprenevedajo in manipulirajo ter se “množijo” v slogi za cilj, četudi od sramu rdeči v ksiht kot paprika. Ne vem … verjetno gredo potem k spovedi … V grobem pa vse skupaj izgleda podobno interpelaciji ministra Simonitija … hehe …, če si spremljal.

    Tako približno izpade nekaj meni fascinantnih razlik v umevanju prioritet, ki sem jih opazila tudi na lastne oči in preizkusila majčkeno tudi na lastni koži! Gre za razliko med “služiti nečemu in nekomu” ter vse prilagodit zastavljenemu stališču (na tem principu temelji tudi vsaka diktatura ali zavezanost zakoniku določene religije) ali raziskovat in ustvarjat, pri čemer je relativno marsikaj, samo rezultat ne. Na vprašanje, kako sem odgovarjala, lajko rečem, da izključno po vesti in predvsem nisem pristajala na manj, če sem lahko ponudila več. Menila sem, da si privilegije pridobiš z voljo do čim boljših rezultatov in da bi se temu morali prilagajat, ne pa absolutistični preferenci nekoga, ne glede na to, kako deluje. In da pri tem lahko celo laže in pričakuje prilagoditev slabšemu, da se ne bi slabost tako poznala v primerjavi. To je vse.

    Kar se tiče smrtne kazni, če bi bila posiljena, bi bila zagotovo proti. Kajti smrt z mojega vidika ni najhuje, kar se ti lahko zgodi, pač pa trpljenje! In to, opažam, je tudi ena izmed razlik med konzervativnim in liberalnim duhom v pogledu na strah. Kot razlika v odgovoru, česa se bolj bojiš … Zadnje sodbe ali trpljenja na tem svetu. Verjameš v možnost spreminjanja in odkupovanja tukaj ali v božjo šibo. Je trpljenje vrednota za zadnjo sodbo ali nepotrebno zlo, zgolj plod neukosti in neprimernega načina življenja in razmišljanja, ki bi služil dobrobiti vseh.

    Ja, pri večini politikov je res lakmusov papir II. svet. vojna. Ne pa pri vseh. Je pa ta najbolj svetleč … zato komaj čakam novih generacij politikov, ki bodo že bolj oddaljeni od vezanosti na to “maniro”. A kaj, ko se stari zdraharji nočejo spokat s terena in dat prostor mladim, kaj šele, da bi z njimi konstruktivno sodelovali in se med seboj upoštevali.

    Se strinjam. Volivci dokazano nimajo vedno prav in demokracija je v tem smislu itak fiasko prevlade povprečja in podpovprečja. Zgolj dvigovanje mentalitetnega nivoja povprečja obeta boljše čase, ne pa demokracija kot sveto samo po sebi. Primer Tajske, kot si navedel, ima dve sporočili. Prvo je ravno v mentalitetnem kolapsu. Torej tisti, ki ne spoštujejo volivne pravice podeželja, priznavajo, da jim kot superiornejšim ni uspelo vzpostavit zadovoljivega povprečnega intelektualnega nivoja. Torej se hranijo na mizeriji podhranjenih, namesto da bi vplivali na razvoj. Večina že morda računa na kapital, tudi namesto demokracije, vendar je to spet naivna mentalitetno mizerna večina. Neka vrsta diktature vedno obstaja in po svoje obrača tudi pojem demokracije. Konec koncev vse obstaja od nekdaj. Tako diktatira, demokracija in kapitalizem … vzporedno. Gre samo za to, na kakšen način se preplete in izrazi. Torej kdaj bomo imeli Platonove modrece na oblasti, ki jim za lastnino ne bo mar, ampak jim bo dvigoval kurce pogled na bolj zanimivo in demokratično kakovostno življenje.

    Popolnoma se strinjam s tabo, kar se prava tiča. In samo dodajam, da je prav ali ne prav stvar tudi predvsem dobrega ali slabega odvetnika na trgu in katerega si lahko privoščiš.

    Ja, mnenjski vodje in komentatorji, ki morajo pronicat skozi primerne kanale času. Uf … to je dolga zgodba … Namreč opažam brezmejno hendikepiranost določenih ljudi, ki bi lahko tvorili skupek optimistične celote spodbudnejši mentaliteti na proti. Pojma nimajo, v kakšnem času živijo, niti kako bi prodrli do glasu, čeprav imajo orožja pomembnih drugih v roki. To sem poslušala predvčerajšnjim na podelitvi Rožančevih nagrad. Res postaneš zelo nervozen … hmmm … in rahlo obupan ob tolikšni pameti in slaboumju kar v isti polivinilasti vrečki s pocukranim sloganom. Absolutno se strinjam s tabo, kar se tiče trdorokca, ampak modreca v istem paketu. Ne zgolj prej slaboumnega ambicioznega narcisoidnega fatalista, s kakršnim se pač, žal, ravno podpovprečje in povprečje najlaže identificira (pa smo spet pri maršu Hitlerja in podobnih). To so vse triki na religiozno vižo, ki pristanejo v peklu po defoltu.

    Ja, miselni preskok … Očitano nam je bilo tudi, da nimamo prave aristokracije. Da v Sloveniji zamenjujemo aristokracijo zgolj s polnimi žepi, pa precej manj s polno lobanjo … hehe …

    In ja … hehe … dobra v tvojem zadnjem odstavku.

    Predvsem je tečno, ker si podal izzive, na kakršne se da klepetat ob kavici, da poveš vse, kar misliš, pisat je pa zelo težko, ker je materiala za roman. No, ampak okvirno …

    Odgovori
  22. P. S.:

    Denar, leiito, je opoteča zadeva. Denar sam po sebi ne pomeni nič, ampak tisto, kar transformiramo skozi ta potiskan listič, s katerim si pridobivamo večjo svobodo. Srečal boš pa prenekaterega človeka, ki ni srečen, čeprav ima denar. Med njimi pa prenekaterega človeka, ki se počuti kul, a celo življenje preždi kot džanki v pisarni in zatrjuje, da je pač deloven. Kaj je s tem narobe? Narobe je to, da je psiho, deloholik, in s svojim obnašanjem sili druge, da tudi tako puhlo in nebarvito živijo … poleg vsega pa še kopiči bogastvo za barvito življenje tistih, ki nočejo v življenju mislit samo na pridobivanje denarja kot prioriteto. V tem je namreč paradoks. Da ravno tisti, ki ima denar, ponavadi sicer ne ve, kaj bi s sabo počel, če mu odvzameš možnost nadaljnjega pridobivanja denarja. To je džank in samo v tem smislu prinaša denar. Zato jaz bebcu, ki jamra, kako ni zapolnjen, čeprav ima ogromno denarja, takoj rečem, naj ga razdeli tistim, ki bi znali z njim kaj počet!!! Toliko o denarju in nadaljnjih tokovih smisla razvoja družbe v pravem pomenu besede.

    Tvoj predlog je pa zelo zanimiv, ampak se ne bo zgodilo. Kajti morala bi sledit kazen za morebitno malomarnost do tuje države, če jo popelješ v prepad … hehe … In kako prisilit ljudi, da stavijo na tujega konja? Predhodno bi morali vzpostavit že svoje mnenjske vplivne veličine, sicer gre za okupacijo … hehe …

    Odgovori
  23. Tehnična vlada iz tujine. Hihihi. Tole je pa defitnivno mal preveč “big picture”. Vizija je tuki in izhaja iz nas. Ali pa nas ni, in je potem itak brez veze.

    Odgovori
  24. 300 kosmatih, namesto uživanja v dobrem oponiranju se, much to my surprise, zdaj v skoraj vsem strinjava. A tudi to bo najbrž minilo, čeprav imam sam sicer malo, če sploh kaj, neomajnih prepričanj, dober argument in adijo moje prejšnje mnenje.

    Re: $, valjda ne trdim da denar prinaša srečo v smislu minimalne količine stresnih hormonov v možganih. Moje osebne izkušnje z malodušjem zelo premožnih so podobne tvojim, zlasti pri tistih, ki do denarja niso prišli z lastnim kreativnim delom, ki bi jim prineslo notranjo in družbeno validacijo.

    Simona said: Tvoj predlog je pa zelo zanimiv, ampak se ne bo zgodilo. Kajti morala bi sledit kazen za morebitno malomarnost do tuje države, če jo popelješ v prepad … hehe … In kako prisilit ljudi, da stavijo na tujega konja? Predhodno bi morali vzpostavit že svoje mnenjske vplivne veličine, sicer gre za okupacijo … hehe … end quote

    To se verjetno res ne bo zgodilo, ampak, kako lahko sploh kdorkoli neko državo v 4 ali 40 letih popelje v propad? In kaj sploh je propad? Pa OK, en način je vojna, drug (ne povsem zanesljiv) enormno zadolževanje. Oba scenarija sta nezdružljiva z vizijo razvoja, ki naj bi jo udejanjali. Ljudi prisiliti, da stavijo na tujega konja? Lahko bi sicer razmišljali kot politiki, mi bolje vemo kaj je dobro za ljudi kot ljudje sami, ampak prisila ni nujna opcija. Ali pač?

    Odnos do tujcev in tujega (anti-foreign bias) je ena od 4 glavnih iracionalnih postavk o katerih govori Caplan v Myth of the Rational Voter. Z ekonomskega stališča je stik s tujci pozitiven, z njimi ne tekmujemo za omejeno količino dobrin marveč z njimi trgujemo v obojestransko korist, in če je znanje dobrega vodenja države trenutno pri nas deficitarna roba, zakaj je ne bi brez zadrege uvažali, tako kot npr. uvažamo avtomobile, hrano, obleko itd. Menim, da bi bil tak projekt po defaultu natančno opazovan in analiziran z različnih strani in itak ne verjamem v mednarodno zaroto okupirati Moldavijo, pardon, Slovenijo.

    Btw, nisi mi še odgovorila kakšne so te vrednote, ki bi nadomestile moralni relativizem in legalizem sedanjega časa in kako jih vzpostaviti?

    Sam recimo razmišljam o ustanovitvi kulta, ali pa da se včlanim v kakega in ga prevzamem, da zadostim svoji nezdravi potrebi po pozornosti. To bi bil en način spreminjati mentaliteto.

    Odgovori
  25. quote: Tehnična vlada iz tujine. Hihihi. Tole je pa defitnivno mal preveč “big picture”. Vizija je tuki in izhaja iz nas. Ali pa nas ni, in je potem itak brez veze. end quote

    Najprej, govorimo praktično o fantastiki, gre za odprtost do novih idej in argumentiran dialog.

    Ne tehnična vlada iz tujine, kar asociira, da jo nekdo pošlje ali nastavi brez naše želje in soglasja, ampak preprosto upravljalska ekipa najboljših strokovnjakov, ki so pač državljani drugih držav, če je to bolj pomembno kot to kdo so in kaj znajo. Vizija je lahko “naša”, vizija oz. konsenz o jasnih a realnih ciljih, od koderkoli že pride, je itak predpogoj za tak projekt.

    Ampak vizije “tuki” ni, ali pa je jaz ne vidim. Če je, ali nam jo lahko prosim predstaviš. Če je pa ni, zakaj iz tega izhaja da ni tudi nas? Najbrž Slovencev. V kakšnem smislu nas ni? A ni to malo katastrofično?

    Zakaj ne bi mogli države videti kot delniške družbe? Itak se meje med državami in korporacijami mešajo. Šef Nissana je npr Francoz, no big deal, šteje kaj je dobro za delničarje.

    Odgovori
  26. Delam že dolgo(tudi)s tujci. V bistvu zavestno, ker tako lažje vidiš kje si, ker se dejanko tako lažje izmakneš kakšnim norim kriterijem kot so politična pripadnost, klientelizem ali pa proviconalno razmišljanje. Idealno ? Ne – omejitve so. Občasno pokroviteljsto tudi tam kjer to ni potrebno, nerazumevanje, relativno nezanimanje za razumevanje tega kaj bi bilo bolje ta prostor tu itd. Korporacije so lahko vir procesnih znanj, ampak v resnici pa ne generirajo veliko NOVIH znanj in razvoja, če to ravno ni v funkciji maksimiziranja profita. Veliko razvoja prihaja iz državnih inštitov (ala Jožef Štefan), nevladnih organizcij…itd. Ti tvoji tehnični kadri, bi kot glavni kriterij v Sloveniji po vzoru velikih koporacij postavili kriterij maksimiziranja profita. Ljudem bi dali kakšen stadion, pa par koncertov in produciral par filov (čisto dobro za marketing projekta Slovenija) vzeli pa bi jim svobodo odločanja in razmišljanja. Mogoče bi bili za trajnostni razvoj, mogoče pa tudi ne.Če preveč stane raje ne. To vsekakor ne bi bil več tvoj problem,ker fantje in dekleta; no worries, saj mo že mi razmislili za vas. Sej smo ovce, ampak v bistvu nismo in v to ne smemo to verjet. Ker drugač je itak brez veze. V tem smislu nas potem več ni. S tujci lahko in moramo delati, in se od njih učiti. Dobro pa je, da so se tudi oni pripravljeni učiti od nas. Če ti misliš da Slovenija nima kaj ponuditi, da je mahjna provinca, se jaz v tem s tabo ne morem strinjati. Če razmišljaš veliko si velik, če pa majhno in samozavestno pa majhen. Zato me zanima le to kako se odločaš tukaj in danes.
    Vizija je torej, da najprej verjameš v ljudi, drugič, da veš kaj hočeš (sej parole znanje, trajnostni razvoj,sodelovanje, solidarnost in profiti, ki temeljijo na inovativnosti) niso tako slabe in da veš kako boš do tam prišel in si zato pripravljen delati. Podpreš najprej manjše zlo, potem še manjše. Predvsem pa nisi eskapist, se ne distanciraš. Hitrih rešitve ni, ampak mi nismo na začetku.

    Odgovori
  27. Dober zapis, ki potrjuje mojo odločitev NEsodelovanja na volitvah. Voliti nekoga, ker sem nazadovoljen s tistimi, ki so na oblasti, v upanju, da se je ta novi-stari kaj spametoval – is not good enough. Predvolilna soočenja so samo odkrila VSO BEDO slovenskega političnega prostora. Karl Erjavec, (kot uspešna stranka) je pa maskota te novodobne slovenske politike.

    Vse skupaj izgleda kot malce sarkastična in precej tragična zgodba, ki jo je napisal tretjerazredni pisun.

    Podpirati manjše zlo in potem poslušati izjave Karla Erjavca 14 dni pred in 4 dni po volitvah je pa smešno. Kot bi gledal only fools and horses. Razlika je samo v tem, da Delboy dila zaboj viskija, pri nas pa …..

    Odgovori
  28. quote: Igabiba
    Korporacije so lahko vir procesnih znanj, ampak v resnici pa ne generirajo veliko NOVIH znanj in razvoja, če to ravno ni v funkciji maksimiziranja profita. Veliko razvoja prihaja iz državnih inštitov (ala Jožef Štefan), nevladnih organizcij…itd. Ti tvoji tehnični kadri, bi kot glavni kriterij v Sloveniji po vzoru velikih koporacij postavili kriterij maksimiziranja profita. Ljudem bi dali kakšen stadion, pa par koncertov in produciral par filov (čisto dobro za marketing projekta Slovenija) vzeli pa bi jim svobodo odločanja in razmišljanja. end quote

    Oprosti, ampak ne drži, da korporacije ne generirajo veliko novih znanj in razvoja. Inovacije in ideje prihajajo največji meri iz zasebnega sektorja. Z motivom profita, jasno, kaj je s tem narobe?

    Ne da sem nek strašen zagovornik korporacij ali vsega tujega, niti ne trdim, da vstop tujega kapitala in managementa vedno in povsod prinaša samo koristi, ampak države brez izjemnih naravnih bogastev po pravilu niso uspešne brez direktnih tujih investicij. Tuji managerji pogosto prinašajo miselne preskoke, niso obremenjeni z domačijskostjo ipd., kapital pa je v sodobnih delniških družbah razpršen in je čisto vseeno ali so delničarji domačini, tujci ali rdečelasci, motiv je vsem enak. Zloglasni profit.

    Maksimiziranje profita, jasno, res ne razumem kaj je s tem narobe? In zakaj bi bilo tujemu investitorju ali managerju v interesu nekomu odvzeti svobodo razmišljanja in kako lahko to sploh stori?

    Razumem sicer česa se ti bojiš, da tujci pridejo, izkoristijo naravne vire in poceni delovno silo, vse onesnažijo in potacajo, potem grejo pa z neobdavčenim dobičkom domov. Vse to so legitimni pomisleki, ampak take tuje investicije se vedno lahko dogajajo samo v navezi s korumpiranimi lokalnimi samodržci. V normalnih okoljih zakonodaja to regulira.

    Sledeče je vsekakor bolj ali manj dokazano:
    Gospodarsko rast spodbujajo tuje investicije (in obratno), oboje pa omogoča predvsem ekonomska svoboda.

    Na področju ekonomske svobode je Slovenija na nezavidljivem 75. mestu (heritage.org), daleč za npr. Jamajko, Ugando, Mongolijo itd. S scorom 60.6 je pozicionirana mejno med zmerno svobodnim in pretežno nesvobodnim področjem.

    Ekonomska odprtost je najučinkovitejši način kako manj bogate in manj razvite države dohitijo ostale.

    Life satisfaction index je brez izjeme bistveno višji v bogatejših in ekonomsko svobodnih državah. Denar ljudem pač je pomemben za life satisfaction. Do neke meje. Pod $10.000 je life satisfaction mizerija, tam nekje od $20,000 letnega povprečnega dohodka naprej pa ljudi začnejo motivirati druge stvari (prosti čas, social life…) bolj kot večji dohodek (prosperity.com, legatum prosperity index)

    Največji pospešek gospodarskemu razvoju je odprava birokratizacije, celo bolj kot direktne investicije. Npr., da moraš pri odpiranju firmo iskati po šifrantu tisočih dejavnosti in navajati eno po eno je skrajna bedarija. Gospodarska družba naj bo avtomatsko registrirana za vse dejavnosti, ki ne terjajo posebne licence. Ali pa, da kupiš parcelo za gradnjo, potem moraš pa 18 mesecev čakati na blagoslov v obliki gradbenega dovoljenja. Jaz s tako kvaliteto storitev nisem zadovoljen in če Jožeti očitno niso sposobni me ne moti. če mi to storitev ponudijo Ahmedi, samo da dobim ustrezen servis.

    Dodatna ovira kar se tiče gospodarskega razvoja je težak mlinski kamen okoli vratu, korupcija. V Sloveniji sicer morda ni veliko t.i. petty corruption, da bi moral dati kuverto zdravniku, grand corruption a la Patria gotovo obstaja a je težko dokazljiva, naš fenomen je neka srednja korupcija, roka roko umije deal, predvsem na nivoju lokalnih oblasti in v povezavi z bankami, kjer se zlorablja socialni kapital akumuliran v času socializma in potem pride do situacije kot je to, da NLB 31. decembra “pomotoma” nakaže SIB-u milijardo SIT, mesto Ljubljana se odloči SIB kupiti po ceni višji od tržne, določen krog ljudi to informacijo dobi in kupuje, tudi s posojili NLB, delnice za katere ve, da jih bodo čez 1 teden prodali 2-3 dražje in cela stvar na koncu sploh ni kazniva, ker zakon ni predvidel sankcij za insider trading vrednostnih papirjev izven borzne kotacije. Taka korupcija ustvarja kartele in najbolj zavira podjetniško pobudo, svobodno konkurenco, gospodarski razvoj, blagostanje in life satisfaction.

    Po uradnih podatkih se 50% služb v RS dobi s posredovanjem socialnega kapitala. Če se tako, brez kriterijev sposobnosti, dobi 50% vseh služb, kolikšen je ta % pri službah recimo v državni upravi?

    Ne trdim, da je rešitev za vse tehnična vlada tujih ekspertov, ne trdim niti, da je nujno potrebna, gre za debato hipotetičnih pros and cons. Ta država je hiperbirokratizirana, ekonomsko nesvobodna in skorupmirana, v sedanji konstelaciji politikov pa žal ni videti kompetentnih upravljalcev z vizijo.

    Ne vidim razloga za negativno emocionalno reakcijo na vse kar je tuje, kao oni so vsi žleht in pohlepni, domači investitorji in managerji so pa vsi pošteni in velikodušni.

    Če so tujci taki hudobci, kako lahko potem s tako simpatijo navijate za reprezentanco, kjer je tričetrt čefurjev, tanajtahujših med tujci?

    Odgovori
  29. LEiito – Res je da je tisto malo prehitro napisano – glede korporacij in znanja. Moja poanta je bila, da so raziskave ki so v domeni profita, vedno usmerjene pretežno v ustvarjanje profita, kar je velikokrat lahko čisto ok, velikorat pa ne. Sem vedla da bo vse skupaj narobe izpadlo. Sej to je Friedman v World is flat,razlagal kako se znanje preliva in vse to in kako je globalizacija lahko koristna. Moj point je bil – da itak sodelovati s tujci (to itak popolnoma brez predsodkov in z velikim veseljem delam sama že dolgo in po mojem nisem edina- a ne gre ene 70 % naše proizvodnje v izvoz), ampak ne podcenjevati domačih rešitev, znanja in identitete. Pač eno z drugim. Koliko naših znanstvenikov deluje na najboljših univerzah v svetu. Fino je da smo kritični, in vidimo kje so problemi (korupcija, in to). EU komisija je pa itak ena taka vlada ki jo imaš ti v mislih. Saj je že dolgo Slovenija v EU. Tudi zaradi tega so stvari šle dokaj v redu naprej. Sami bi bili s svojo zakonodajo nemočni proti velikemu kapitalu, ki včasih res ne gleda na malenkosti in interese manjšin – kar SLovenija je. Pa sploh nisem paranoidna, in me ni nikoga strah. Se pa strinjam da kar precej te paranoje v Sloveniji je. Kar je škoda. Tudi zato so velike tuje investicije, te “ti” naložbene investicije Slovenijo v veliki meri obšle, in jih po moje več ne bo. Ta vlak je odpeljal.
    Itak da v Sloveniji ni kompetentnih upravljavcev z vizijo. So pa pač malo manj kompetentni. Bojo že še razvili kompetence. Če bodo dobili pozitivne vzpodbude pa kritičen nadzor. Zato pa je pomembno, da ljudje volitve vzamejo resno in se v politiki angažirajo. Sicer so pa naši politiki tudi začeli angažirati tujce za PR za volilno kampanjo, si bojo pa menda že še kakšnega “konzultanta” na kakšnem drugem bolj vsebinskem področju omislili.
    V bistvu se jaz kar strinjam s tabo. Krasno je da smo kritični ampak nekako si mi preveč obupal nad Slovenci 😉
    Jaz VELIKO raje živim v Sloveniji kot v Ameriki ali Angliji. Pa ne zato ker ljubim korupcijo ali provincalizem.

    Odgovori
  30. Igabiba, cool. Najbrž Slovenci res niso extra butasti, nisem obupal nad njimi, ampak mediokritete, primitivci in vaški posebneži pridejo nekako bolj do izraza. Mogoče foušija, komolčarstvo pa tiste sosedove krave. Ali je sploh možno namerno in načrtovano spreminjati miselnost ljudi?

    Mednarodne organizacije rade poudarjajo vlogo in pomen t.i. civilne družbe pri doseganju sprememb, ampak vse tiste žametne revolucije recimo so bile spočete, organizirane in financirane s strani tujih zarotniških sil, tako da sem malce skeptičen.

    Po drugi strani pa, ne vem kako je zdaj, ampak 2002 smo, jezni na Viko in gradbeno kliko, spočeli projekt Forum za Ljubljano in mainstream mediji, sploh Finance in Mladina so nam pridno objavljali kar smo želeli, večina novinarjev je itak bolj lene sorte, in takrat se nam je zdelo da smo doprinesli k ozaveščanju o korupciji in morda vplivali celo na izid lokalnih volitev.

    Morda internet ponuja kanal, kjer bi kaka ideja utegnila zbrati kritično maso.

    Nestrpno čakam, da Simona elaborira o vrednostnih prioritetah v teh časih moralnega relativizma.

    Odgovori
  31. Tuji kapital, tujci, ki nas bodo popeljali do nebes…hmmm…no ja, ne poznam niti enega primera kjer bi se to zgodilo, če seveda tujci in domorodci ne bi bili na nekako precej enakopravnih položajih glede ekonomskega and kulturno socialnega razvoja. Vse drugo je sivo sivo sve je sivo. Primerov ničkoliko. Južna Amerika, vsa Afrika, pa saj poznamo celo zgodbo mar ne? Ne, farbajo nas, da smo zaradi humanitarne pomoči zjebali Afriko, ne Afriko smo Evropejci zjebali zato, ker smo jo pokradli do amena, zraven se pa vpletali v njihove spore in potencialne spore z namenom netiti požar, ker divide and rule ni neka nebuloza imenovana conspiracy theory. Ja in kaj potem smo jim od pokradenega vrnili en procent v humanitarni pomoči. Dovolj za evropske butle, da se počutijo kot mati Terezija.In ja Danske firme se na Danskem zelo lepo obnašajo, danske delavce lepo plačujejo, v Gvatemali pa na primer podkupujejo oblast, da razselijo avtohotne prebivalce zlepa ali zgrda, če so na zemlji bogati z rudninami. In izseliti pomeni tudi pobijati na strahovite načine, da se puntarje zastraši. Danci si pač z belim čipkastim robčkom zakrijejo oči, in profit uravnava svet. Nevidna ročica tako rekoč.
    Ja in osebno izkušnja, bila z možem v Sarajevu. francoziči so od EU dobili (številke so neresnične, samo za primer) 9 milijovno evrov za razvoj IT v BIH. Od tega so Francoziči poiskali neke poceni podizvajalce Slovenčiče in jim plačali dva miljona evra. Oboji so se meli roke, Francoziči, ker so v bistvu pospravili denar za nič, Slovenčki ker bodo nekaj zablefirali za 2 milijončka pa bo mir. Bosanci pa itak nimajo pojma. Jah in na koncu bo pisalo, da je 9 milijončkov EU denarja odšlo za pomoč ubogi Bosni, saj veste, ker smo jih malce zajebali tam v Srebrencic na primer. Anyway! Moj mož, Džuro od Slovenca, budala, ki ima do Bosne še vedno neke sentimentalne filinge, hoče narediti svoj posel korektno. Francozičem, ki so v tem primer tudi nadzorniki, se gladko malo jebe, glavni debelo gleda mojega napetega moža, ki nima osnovnih pogojev za uspešen projekt.Pa se Džuro žene in zaletava z glavo v zdi in faše povišan pritisk. Francozič ga gleda, what the fuck, this one is a party pooper, moj mož pa mu razlaga metaforično, da preden investiraš v kavč potrebuješ dnevno sobo. Francozič pa se nasmehne in reče mon dieu nekathi lahko sedijo tudi po tuhško na tleh. Toliko o ekspertih, toliko o strokovnjakih , toliko o profesionalizmu, ki deluje le, če so trda in stroga pravila z nadzorom. Če imaš šanso dobiti denar na easy, who cares o strokovnosti, dobro opravljenem delu, v banana republikah ni nobenega pravega nadzora. In vsi so podkupjivi.raj na zemlji vam rečem. Za zahodnjake buzerirane od malega z disiplino in redom se prav prileže kanček “divijne” In oprostite, draga tovarišija, če nekako prištevam tudi našo očetnajvo med banana republike (ne samo BIH), zadnji dogodki s pediatrično, zdravstvom nasloph tuneli, gradbeništvom na sploh, delovnimi nesrečami, nesrečami vseh vrst zaradi malomarnosti kjer nihče ne odgovarja, so me navedli na tole grdo in nemoderno pesimistično naravnanost. Sori lupčki, imamo za kurac voditelje od tujcev pa rpav tako nema spasa. Sorči! Sicer pa kdo vam je kriv, če tega ne zaštekate na drugih slabih primerih, ko baba, ki se poroči z naslneže, prejšnbjih pet bab je tolkel, mene pa ne bo..japajade!

    Odgovori
  32. joj, simona,

    zakaj si tako dolga? In potem se mi ne da brati… In ne morem komentirati?

    Saj mi oprostiš, a ne? 🙂

    P.S.

    Že zdavnaj sem ti obljubila, da nekoč pa le preberem, kar napišeš, a do sedaj še nisem izpolnila obljube.

    Saj mi oprostiš, a ne? 🙂

    In itak so drugi že vse povedali, sodeč po dolgih komentarjih. 😉

    LP

    Odgovori
  33. …” volivci v svojem navijaškem navdušenju niso dojeli, da najgloblja delitev Slovenije ni na rdeče in črne , temveč na produktivne in izkoriščevalske sloje. Če Slovenija ne bi imela produktivnih slojev, bi že zdavnaj ugasnila kot državna tvorba, to je samo po sebi umevno. Zato je še bolj presenetljiv zaničljiv odnos subvencioniranih socialnih inženirjev, blaziranih humanistov in nacional-socialistov vseh vrst do produktivnih ljudi. Skupno slojem produktivne Slovenije je tudi to, da na njihov račun prek davčnega izkoriščanja živijo številni brezvestni izkoriščevalci, zato lahko produktivno Slovenijo imenujemo tudi izkoriščana Slovenija! Izkoriščevalska Slovenija je sestavljena iz tistih slojev in posameznikov, ki vlečejo ekonomske rente, ki zažirajo proračun, ki se lahko zaposlijo le v državnih službah, ker so za delo na trgu nesposobni ali preleni, iz vseh tistih, ki so mednarodno nekonkurenčni, ter iz vseh tistih, ki s pomočjo kartelov ali panožnih združenj molzejo soljudi. Kot tipičen primer izkoriščevalske Slovenije se ponujajo lokalni subvencionirani “glasbeniki” brez talenta, vizije in kreativnih uspehov, lokalni nastopači, ki v svetu ne pomenijo nič, se pa radi šopirijo in napihujejo na zakotnih podalpskih prireditvah in seansah ter spretno molzejo davkoplačevalski denar. Če bi bili kaj vredni, bi nastopali v Carnegie Hallu, podobno kot nastopajo nekaj vredni slovenski košarkarji v ligi NBA.

    Ti “umetniki”, katerih pogled na svet je tako popolno izrojen, da živijo v nesramnem prepričanju, da so upravičeni do izkoriščanja davkoplačevalcev brez kakršnekoli osebne odgovornosti za kakovostno produkcijo in za zadovoljenja potreb soljudi, so bolj izrojeni celo od sovjetskih kulturnih ideologov.
    Žal pa izkoriščevalska Slovenija ni omejena na tiste, ki hlinijo, da so umetniki. Pridružijo se jim tudi leni zdravniki, vsega presiti notarji, neizobraženi novinarji, ki so v resnici najeti politični agitatorji, pred konkurenco zaščiteni lekarnarji, iz proračuna plačani in pred intelektualno konkurenco zaščiteni socialni inženirji, bogato subvencionirani kmetje ter preostali kartelno povezani in neproduktivni posamezniki ter iskalci ekonomskih rent. Celoten spisek bi bil predolg, ampak mislim, da ni nobenega dvoma, o kom govorim. Treba je biti previden in razlikovati med tistimi, ki so dejansko potrebni pomoči soljudi, in tistimi, ki izkoriščajo dobroto davkoplačevalcev za brezobzirno zajedavstvo. Nihče, ki ima vsaj malo spodobnosti, ne bo odrekel toplega obroka in odeje obolelemu otroku. Kri pa nam lahko upravičeno zavre ob vseh subvencionirancih srednjega in višjega srednjega sloja, ki brezobzirno parazitirajo slovenskega davkoplačevalca.

    To je konflikt 21. stoletja, konflikt med tistimi, ki živijo le zato, da z zobmi pulijo denar iz žepa sočloveka, in tistimi, ki tako ropanje za zdaj še prenašajo. Če so čisti računi dobri prijatelji, potem jih zahtevajmo za vse sloje in za vse posameznike. Slovenija se bo konstituirala kot izkoriščevalcev prosta svobodna republika na celotnem svojem ozemlju, ali pa bo nehala obstajati! “

    Odgovori
  34. Ja uganili ste, to so oni, ki na volitvah volijo komuniste, ter podobne mentalne motence, parazite, izkoriščevalce, kleptomane, zdravljene komuniste, poklicne levakarje, komu-fašiste.

    Oni, ki naslednji dan, pijani od mokrih sanj, ko še niti ni uradno potrjeno, kako se je zares na volitvah končalo, na forumih zlezejo ven iz vseh lukenj in pišejo ogabnosti tipa: “škoda, da vas leta 1945 nismo vse pobili, ajde mrš nazaj v Argentino”…

    Ko se človek vpraša po motivaciji takšnih volilcev, ki leta 2008 sredi Evrope volijo orto-komuniste, zdravljene komuniste, poklicne levakarje, ipd., katerih ideologi in agitprop grmijo z odrov, bruhajoč grožnje in najavljajo še bolj poglobljeno zajedanje in diskriminacijo, grmijo o zaseganju še več rezultatov dela, oz. o še bolj totalni uravnilovki, …

    …ko se torej vprašamo po motivaciji, je najbolj pošteno, da se ne slepimo in vso to množico preprosto uvrstimo med spake, ki hrepenijo po tem, da bo tudi njim kapnilo nekaj od drugih zaseženega, da bodo torej deležni kleptomanskega plena, rente, podmiznega benefita, ipd.

    Da bodo deležni plena, ki ga bodo izkoriščevalske hijene s pomočjo državne prisile odvzele, ukradle, zasegle onim, ki so ona druga Slovenija, ona, ki dela. Ona, ki vleče gospodarski voz Slovenije in je prodajljiva v tujini na EU in globalnih trgih. Slovenija onih 110 taužent za gospodarstvo in ustvarjanje dodane vrednosti ključnih Slovencev torej in onih par sto tisoč izlistanih naprej za njimi po višini prihodkov iz dela v gospodarstvu.

    Zdaj vemo dokaj natančno – takšnih, mentalno dijaboličnih, škodoželjnih, generalno malicioznih, prikrito kleptomanskih, v zasedi nečastno čepečih Slovencev je cca 300 taužent. Bogami ni malo, knede? Pravzaprav, porazno veliko. Kurac porazno, to je katastrofa! Ma, takle mamo, tega nikar ne skušajmo ignorirati ali polepševati!

    Vse so jih mobilizirali tudi za te volitve, šli so in volili …khm..kako da kažem,…eghhhh…jap, komuniste.

    Kot že elaborirano, po vsem sodeč, zato, ker en del te 300-tisočglave amoralne falange hrepeni po tem, da jim bodo še naprej z mize dol leteli kosi in koščki trupel, ki so jih naropale komunistične hijene. Preostalid el pa hrepeni, da bo tudi njim začelo leteti dol z gospodarjeve mize naravnost v hlastajoče rentarske gobce.

    In to še ni celotna mizerija Slovenije.

    Odgovori
  35. ….. ” Med milijon ljudi, ki so stopili do volišč in volili, je še nekaj skupin, ki vsaka šteje nekaj deset taužent takih, ki so podprli druge forme rentarjenja oz. orgijanja okrog skupnosklede.
    Upam se na prst izračunati, da je v totalu moralno bolane četrt Slovenije, torej najmanj 500 taužent ljudi.

    Zdaj pa preštejmo one, katerih plače in prihodki se plačujejo iz proračuna, dodajmo penzioniste, nekaj subvencionirnaih kmetov, niakr ne pozabimo prišteti najljubše nam slovenske žurnaliste, ki so cvet poklicnih levakarjev, cvet vseh cvetov so pa oni s slavnega seznama N572.

    In voila dobimo naših pol meljona moralno pohabljenih Slovencev, izprijencev, prikritih in odkritih kleptomanov, ki na vsakih volitvah, če le niso ravno preleni, da stopijo do volišča, volijo komuniste, a se nekateri za alibi izgovarjajo, da kobajagi ne morejo voliti za ne-pravoverne in za ne-komuniste, ker da se jim gabi, ker da so bojda, kao, kobajagi, bolj oblastiželjni, kot pravoverni komunisti. Bhvahahaha! Bolj kot komunisti?! Auuuu!

    Namesto, da se ne pačijo in lepo odkrito povedo, ja, jaz sem moten, hrepenim po ukradenem od drugih, zato sem volil svoje kleptomansko bratstvo – komunajzarje, računajoč, da mi bodo dali del naropanega plena. In basta. Bomo vsaj vedeli s kom imamo opravka.

    In vendarle, čeprav de facto govorimo o pol meljona Slovencev, onih inicijalnih 300 taužent je posebnih, unikatnih, ker gre za esenco komunajzer volilnega trupla, trupla, ki s svojim mehkim moralnohorizontalnim sluzastim kurcem celo Slovenijo jeba v glavo že 18 let. Esenca, ki iz Slovenije že 18 let dela komunajzer đamahirijo, ki celo Slovenijo spreminja v en sam komunajzer kibuc. Kibuc nasilno uravnanih v bedi.

    Ej, Slovenec politicus, gabiš se mi, ti zmene zblojeno. Gabiš se mi do te mere, da ogrožaš moj normalen odnos do človeka v tebi, ti mizerija pritlehna človeška. Jebi se gnjida kleptomanska, moralno razkrojena. Jebi se, ti reva prestrašena usrana, ti, ki v letu 2008 sredi Evrope voliš orto komuniste. Ti, ki me s tem dejanjem sramotiš pred celim svetom.

    Jebi se ti, ki si nukleus izkoriščevalske, podmizniške, prevarantske, morlanohorizontalne, zatohle, smrdljive, gnjile, zblojene Slovenija. In nisem prvi, ki te je opazil, ti gnjida parazitska. O tebi je davno svojo pesmico zapel Ježek, gre pa približno tako: … človek ni eden človeka sta dva, eden dela, drugi pa … “

    Odgovori
  36. nekdo tam zgoraj se je obregnil, kako , da nihče ni komentiral dr bučarja. bom to naredil jaz, njegov velik občudovalec.

    v zadnjih intervjujih je spet zelo lucidno komentiral današnje stanje, kar me sploh ni presenetilo. ampak, pozabil je na svojo lastno vlogo pri vzpostavljanju tega stanja. tu mu ne očitam zlonamernosti, ali namernih napak, temveč morda le takratno pomanjkanje vizije, in morda intelektualne skromnosti.

    dr bučar, zame eden najpomembenjših faktorjev v slovenski samostojnosti, je znan kot “oče ustave”. vodil je skupino, ki je -silom prilike- novo ustavo “sklamfala” v nekaj tednih, ali mesecih.s tem so se očetje ustave kasneje tudi obilno hvalili.seveda, hiteti je takrat bilo treba, že zaradi mednarodnega priznanja nove slovenije.v redu.

    vendar bi eminentni pravniki morali vedeti, da sestavljajo dokument, ki bo v bodoče urejal vse življenje v novi državi, od pooblastil državnih organov, do gospodarstva (preko zakonov, ki temeljijo na ustavi), in tako do tajkunstva, zlorab oblasti in zakonov in tako dalje.

    očitno so v naglici v ustavo natlačili vse, kar se jim je v ustavah drugih držav zdelo dobro zveneče, pravičniško in politično korektno, pozabili pa so na konsistentnost dokumenta, ki ga ustvarjajo, in na dejstvo, da se bodo v prihodnjih letih razmere prav gotovo spreminjale, ustava pa bo še vedno ista.ni čudno, da se pri vsaki sporni odločbi ustavnega sodišča pojavi enako število enako eminentnih pravnikov, ki odločitev podpirajo, ali spodbijajo.

    samo za informacijo, ameriški očetje naroda so v 18 stoletju napisali ustavo z le 7 najpomembnejšimi členi,vedoč, da bo šele bodočnost pokazala, kako jo bo potrebno dopolniti. do sedaj so sprejeli še 27 ali 28 amandmajev nanjo- in očitno to zadošča.pa si lahko o ameriki mislimo, kar hočemo, do sedaj je kar dobro preživela.

    naša ustava je že od začetka imela, mislim, 174 členov, mnogo med njimi le deklarativnih ali medsebojno protislovnih.kar še vedno znova povzroča pravno zmedo in zlorabe zakonov. dosedanje zakonodajne oblasti bi napake z dvotretjinsko večino sicer lahko odpravile, a je vsakokratna politična garnitura v zmedi videla možnosti za svoje manipulacije, in seveda ni želela spreminjati ničesar.

    tako, da dr. bučarju čestitam za zasluge za narod v njegovem kritičnem obdobju, imam pa pomisleke, ko sedanje stanje komentira (sicer povsem pravilno), kot da s tem on sam nima povsem nič.

    vseeno pa ostaja eden mojih osebnih nacionalnih herojev.

    Odgovori
  37. Sori Robert tudi Ježek je bil eden tistih subvencioniranih čez katere tako bentiš. In zelo dvomim, da bo na sedanjih volitvah volil tako kot se tebi zdi, da bi bilo pravilno. Sicer pa, če sodim po tvojem bruhajočem svoraštvu in zaslepljenosti se ti je povsem sfuzlalo. Sem mislila, da svet na takšen način (na dobre in slabe) delijo samo še šestletniki in pa George Bush.

    Odgovori
  38. Berem ustavo, zveni kot pismo Dedku Mrazu, lahko bi napisali tudi: Slovenija je pravna in socialna država, kjer vedno sije sonce in diši po goveji juhi, kjer imajo moški dolge lulčke in ženske jedre prsi.

    Ali mi lahko kdo razloži kaj točno je to socialna država?

    Odgovori

Leave a Comment