KULTURNIKI SO ŠE VEDNO NEKJE MED NAMI
Še dobro, da nova vlada ukinja Ministrstvo za kulturo (kot samostojni resor), mi je švignilo skozi možgane, medtem ko sem zleknjena na kavču spremljala razburjen govor Aleša Debeljaka v Odmevih. Do tega trenutka sem namreč že skoraj pozabila, kako Aleš Debeljak sploh izgleda. Ne bom zapisala, da pojma nimam, kaj zadnja leta misli in počne, če sploh kaj, ker se relativno trudim spremljat delovanje slovenskih kulturnikov, ampak dejstvo je, da se je treba potrudit. Posebej pobrskat. Za kaj več informacij o izidu novega leposlovnega dela mogoče pretrpet ogled oddaje Pisave s predvidljivo selekcijo avtorjev in s konceptom iz prejšnjega stoletja ter temu primerno sterilnim pristopom v vseh ozirih. Itd. Umetnikov očitno nič ne moti, da slovenski medijski prostor že vrsto let ne premore ene modernejše priljudne oddaje o vsebinah s področja kulture in popkulture, čeprav so v tesnih odnosih tudi s predstavniki uredništva za kulturni in umetniški program. Nič jih ne moti, da hrvaška televizija omenjeno premore v več različicah, tako da že dolgo spremljam predvsem njihov program, ker ponujajo zanimivejše tematike, voditelje, pristop in temu primerno razpoložene sogovornike. Na domači televiziji dobim največ dvakrat na leto okrog polnoči servirano Omizje, ki pokriva pogovorni koncept na neko izbrano tematiko iz kulture (ponavadi aktualen konflikt) z enimi in istimi sogovorniki in praviloma samomorilno dolgočasno izpeljavo.
Tudi domača internetna sfera je ravno na področju umetnosti in umetnikov tako prekleto skopa v primerjavi s plazom informacij, do katerih se zlahka dokoplješ ob zanimanju za dogajanje v zvezi s tujimi ustvarjalci, kot da so slovenski umetniki preprosto ostali zamrznjeni v prejšnjem stoletju, pa ne izkoriščajo sodobnih tehnologij v (samo)promocijo. Nekaj skromih sestavkov izpod prstov kakšne tajnice premore najubožnejša Wikipedija na svetu in čao. Kakšno protokolarno zastavljeno besedno zvezo o dogajanju najdemo na kulturnih straneh tiskovin in v televizijskih informativnih minutah za kulturo, ki so po serijskem kopitu konceptualno konzervativne in jih verjetno temu primerno redno spremlja predvsem minoren procent občinstva, ki se še komaj spomni, kdaj so se rodili.
Veno Taufer, novi predsednik DSP, je posebej opozoril na diskvalifikacijo kulture, čeprav je Demos gradil novo idejno ero osamosvojene Slovenije na hrbtenicah kulturnikov. Res je. Ampak tudi kulturniki so obmolknili. Že leta ne predstavljajo osrednje komunikacijske vezi z družbo. Enako aktivni so tudi konkretni predstavniki nekdaj aktivnih sooblikovalcev prihodnosti samostojne države. Očitno se je takrat nekaterim zdelo, da se splača aktivno izpostavljat. In potem je sledil grobni molk, točno takšen, kot so ga s simbolično minuto tišine uprizorili na zadnji Prešernovi proslavi zaradi ukinjanja samostojnega podeljevalca koščka pogače posameznim izbrancem – ministrstva za kulturo. Ne se hecat! Uprizorjen molk doni že leta in leta. Tako škodljiv očitno, da je Spomenka Hribar, ena najbolj medijsko izpostavljanih kulturnih aktivistk ob osamosvajanju Slovenije, po zadnjih parlamentarnih volitvah uprizorila pravo državno sramoto in za javnost podala izjavo, da verjame v Zorana Jankovića kot edinega rešitelja Slovenije v vlogi mandatarja. Oseba, ki si je sicer vzela ogromno časa in volje, da je v imenu principa popolnosti sesuvala Gregorja Golobiča ter ga pozivala k odstopu le zato, ker je medijem (ne pa tudi PKK) zamolčal delež v podjetju Ultra. Jah, oglasite se, no, prosim, spoštovani kulturniki, spoštovani intelektualci od mesta do zadnje vasi. Razložite narodu, kaj ste počeli, da nas danes medijsko protežirane moralne avtoritete, celo staroste, ponižujejo s tako ponesrečenimi izjavami. Kako je mogoče, da je intelektualna kapaciteta naroda v vseh teh letih od osamosvojitve dalje dopustila, da se tako abotno trivialno plehek pogled na stanje stvari lahko uresniči kot popolnoma sprejemljiv? Kje ste bili in kaj ste počeli, da doživljamo popoln pogreb najnižjega nivoja okusa pri presojah in podpori kvalitetnim osebnostim. Je ministrstvo za kulturo kaj pomagalo? Rezultat je manj od niča.
KULTURNI MOLK in UČINKOVITA VZGOJA NEKULTURNIH
Kulturni molk predvidljivo ne prinaša nič dobrega, je pa prinesel destruktiven stranski učinek tistega, kar se je dogajalo kasneje ob utemeljenih pripombah Mihe Mazzinija na sistem in delovanje DSP (in drugih društev, komisij in žirij za podeljevanje sredstev prijateljem, pardon, pisateljem in drugim umetnikom). Že predolgo javnost preveva vtis, da kulturnikom popolnoma godi, da so ignorirani, medtem ko se varno v zakulisju politikantsko cufajo samo za skromne dobičke. Jebi ga. So pač z malim zadovoljni že vso zgodovino, za razliko od tranzicijskih mega profiterskih zapufancev, ki danes baje postajajo naši nesojeni rešitelji. In ker družba o ničemer, s čimer se kulturniki ukvarjajo, ne ve nič in nič jim ne vzbuja zanimanja, se skozi leta seveda temu primerno množijo idioti, ki gojijo že prav nestrpno sovražen odnos do slovenskih umetnikov in jih pošiljajo na ta naš minoren neprofitabilen trg, kjer še s prodajanjem solate težko preživiš, z željo, da bi namnoženi idioti z nakupom najbolj plehkih in abotnih produktov edini in prioritetno krojili javno mnenje, kaj je vredno pozornosti in kaj ne. Raja, ki še pri izbiri sendviča za vogalom kupi najbolj nekvalitenega, cenenega in zdravju škodljivega, na počitnicah prebira trivialne tipkarije, ob vikendaški večerji pa si privošči višek kulturnega doživetja ob ogledu izjemne in edine glasbene oddaje Na zdravje!. Ob tako kretenskih množičnih prizorih je seveda logično, da sredi ceste nek kekec brez pohodne palice in poguma razsaja s svojim nepomembnim slaboumnim mnenjem, da umetniško delo bojda ni dovolj dobro, če potrebuje podporo (države). Dogodek, ki ni vreden niti minute TV Petelina ali TV Kure, seveda posname najbolj gledan televizijski medij, brez komentarja ali pojasnila, da so po slovenskih ulicah morda iskali primerek zmagovalne izjave med deklariranimi primitivci, ki so jih tako slabo opremljene spustile na cesto naše splošne piflarske, a praktično in ustvarjalno nekoristne šole.
Posebnega zanimanja za dogajanje na kulturnem področju se po logiki stvari loteva le peščica. Tega pač ne počnejo niti tisti državljani, ki sicer bi pokonzumirali ustvarjalne produkte slovenske umetnosti, če bi jih kdo posebej učinkovito opozarjal na njihov obstoj in jih uspel prepričat, da je kaj od predstavljenega morda vredno žrtvovanja urice prostega časa namesto peke neokusne potice, urejanja že itak urejenega vrtička, buljenja v zapadlo sezono nadaljevanke žblj produkcije – odkupljeno po ekstra znižani ceni za telebane iz male državice brez omembe vredne konkurence medijske ponudbe na trgu. In tega zagotovo ne počne zadnje čase izjemno velespoštovana najbolj pametna, trezna in razsodna takoimenovana (volilna) večina, ta izjemna srčika demokracije, ki ima baje vedno prav (čeprav so jih v šoli neutrudno prepričevali, da se Hitler ne bi smel zgodit) in ki se je v šoli naučila o umetnosti in kulturi predvsem to, da jih ne zanima. Ker je zatežena. Ker nič niso štekali in jih ni zanimalo (res nenavadno, da se najstniku, ki se muči z gruntanjem, kako spravit v posteljo sošolko z relativno preprosto psiho, brez ustreznega pristopa ne ljubi ubadat s tegobami Agate Schwarzkobler, kot jih vidi povprečno neposoben in utrujen predavatelj skozi nedolžna talca Tavčarja ali Šeliga). Zapomnili so si slab občutek, k čemur pripomorejo rutinirani pedagoški mojstri s slabšimi komunikacijskimi sposobnostmi od povprečnega hišnega ljubljenčka, ki se prav tako oglašajo samo takrat, ko lahko upravičeno pojamrajo, da je vsemu slabemu kriva birokracija in prenatrpan program. Ja, zagotovo je res, a brez kvalitetnih kadrov tudi odličen sistem in program ne moreta ravno zacvetet. Zato si velespoštovana slovenska večina ne privošči prave gurmanske hrane za dušo in zdravo pamet ob pravem času. Nikoli več. Manjšina, ki ji je družinsko okolje uspelo na pravi način približat umetnost tako, da razumejo, v čem se skrivata užitek in korist, se mora pa zelo potrudit, da jih šolski pristopi že v kali ne izropajo pridobljene dote z umorom veselja do spoznavanja smisla in nesmisla življenja, kar umetnost pravzaprav pomeni.
Šola je pri nas še danes najhujši morilec veselja do branja, spoznavanja, ustvarjalnosti in učenja. Verjetno mi zato ni treba posebej poudarjat, da se mi pridružitev kulturne sfere izobraževalnemu resorju sploh ne zdi slaba ideja. Če že konkretno brez dvoma obstaja paleta možnosti, da se dobra ideja izjalovi v ponesrečeno realizacijo, pa se lahko v slogu kulturnikov, ki z enakimi besedami branijo samostojno ministrstvo za kulturo, zatečem k izjemni simbolični vrednosti povezave izobraževanja in kulture pod eno streho na koncu mračnega tunela vzgoje primitivizma, a ne. Vse ostalo je samo stvar dobre ali slabe organizacije in kadrovske politike, pa če je resor razširjen ali pa samostojno bivakira tam nekje na obrobju nevidnih in neslišnih.
Kulturniki, kot izjavljajo, se bojijo, da bi ob združenem modelu predvsem ob področju izobraževanja, znanosti in tehnologije izviseli. Ja, povsem mogoče. Se že veselim, kako javno aktivni in zahtevni bodo ob tej verjetnosti, če bi se uresničila, postali slovenski kulturniki. Če bodo težili vsaj pol toliko kot zadnje dni besedičijo ob ukinjanju samostojnega blagajniškega resorja za kulturo, bomo državljani, ki želimo, da bi bili kulturniki resnično del soustvarjalnega procesa družbene klime in ne le neki marginalci, ki si politikantsko nedostojno med seboj delijo beraške donacije in priložnosti za prodajanje politikantske kolumne v kakšnem izmed politikantskih časopisov, zelo zadovoljni z obetavnim napredkom pri vzpostavljanju splošnega mentalitetnega nivoja. Komaj čakam! Morda bo konec minute … pardon … dvajsetletja molka.
ŠPORT in KULTURA BREZ ALTERNATIVE
In šport? Kaj neki ima šport skupnega s kulturo? Več, kot si na moje kronično presenečenje, da je temu tako, večina misli. Operativno ne prav dosti, simbolična vrednost pa je pravzaprav izjemna. Še posebej v državi, ki se je nedolgo nazaj po zmožnosti razumevanja besedil (funkcionalni pismenosti) po raziskavi Razvojnega programa združenih narodov (UNDP) baje lahko ponosno pohvalila z zadnjim mestom! Ta podatek je izbrskal in javno objavil pisatelj in scenarist Miha Mazzini. In niti kulturnikom se informacija ni zdela nič tako pomembnega, da bi v javnosti kaj dodali na zaskrbljujočo temo. Ne samo to … Miha Mazzini, ki se pravzaprav edini oglaša, ne da bi bil motiv za krike zgolj politikantsko prozorno ideološko navijaštvo, je v zadnjem času pridobil imidž spričkanega s kulturniško elito, ki je v odzivih na njegove kritike na žalost izpadla podobno nešportno argumentirana kot nastopi lokalnega menedžerja domače delikatese in nepremičninarja v prostem času, ko je s pomočjo političnih botrov iz prejšnjega stoletja in prejšnje države naskakoval mandatarski prestol in zaslovel z mnenjem, da korupcije v naši državi ni. Pika.
Bralna pismenost in sposobnost umevanja večje kompleksnosti besedil se navezuje na zmožnost česar koli opazovanega konec koncev in ima s športom največ skupnega na prvi stopnji – trening, ki med drugim obsega tudi sposobnost koncentracije pri branju, raziskovanju in opazovanju. Oseba, ki preprosto ni v bralni in miselni kondiciji, je temu primerno “mišično” zarjavela kot vsak slehernik, ki mukoma preteče 100 metrov, ker pač že leta samo poseda in se baše s fastfud produkcijo. Ob najmanjšem športnem podvigu bo, kar je jasno vsakemu cepcu, hitro upehan, po večjem rekreativnem zalogaju bo trpel neugodne mišične bolečine in ponavadi zaradi tega preložil naslednjo akcijo za nedoločen čas. Popolnoma drugačne izkušnje izpričujejo ljudje, ki se vzdržujejo v dobri formi. Tem postane rekreacija pomemben del njihovega življenja, ki pomeni veselje, saj se po akciji počutijo bojda kot prerojeni. V boljši formi so, bolje se počutijo. Šport poskrbi za telesno kondicijo, za možgansko pač ne (razen osnovnega uporabnega predpogoja prekrvavljenosti in budnosti). Povsem enako je namreč s sposobnostjo branja kompleksnejših besedil in sposobnostjo bolj kompleksnega, poglobljenega razmišljanja. Vloženega je veliko truda, požre veliko energije, a tudi veliko vrne. Če si v formi. Oseba v dobri mentalni in miselni kondiciji občuti krizo, ko in če v krizo zapade zaradi preforsiranja ali predolgega dopusta. Ampak to razume le tisti, ki je sploh spoznal občutek forme. Menda lahko razume, da profiju preprosto ni užitek igrat tenisa s spotikajočim upehanim začetnikom. In povsem enako je z bralnimi, miselnimi in ustvarjalnimi procesi. Brezmejen je dolgočas ob nivojsko porazni skomercializirani sceni, ki ponuja le kratke vsebine za popolne mentalne zakrknjence, ki so absolutno prerazvlečene glede na skopost informativne in sporočilne vrednosti, da slogovne ubožnosti, ki žali in dolgočasi, niti ne omenjam.
Problem je predvsem v tem, da povprečen bimbo lahko razume, da je zmagovalec na športnem tekmovanju pač dober in mu sam ne seže do kolen. Zanimivo, da v primeru športa, ko na primer navijači ob klobasah in piru orgazmirajo nad vrhunskimi dosežki Tine Maze, večinoma zelo dobro razumejo, zakaj je vrhunska športnica potrebovala podporo, ja, finančno. Khm … in jo še zdaj na vrhuncu slave baje potrebuje. Za vrhunske umetnike pa kljub zaključenem osnovnem šolanju nemalo kretenčkovih učencev še vedno goji mišljenje, da učenje, kondicija in trening za kakovostne dosežke na področju intelektualnega dela niso potrebni. Da gre za zaroto vesoljcev, ki podelijo novorojenemu talent, da ga ob prostih večerih zlahka stresa iz rokava, potem pa, prekleta pizda lena, še noče v službo. No, saj glede na potrošniške želje povprečneža imajo celo prav. Za morje komercialno uspešnih mentalno ubožnih produktov resnično ni potrebe po posebnem naprezanju, vendar ti najbolj množično konzumirani popart bureki ne prispevajo nič k dvigovanju kakovosti povprečnega stanja duha in posledične obče kakovostnejše eksistence. Pri intelektualnih produktih na žalost vsak, ki še nikoli ni okusil, kaj so prednosti dobre možganske kondicije, meni, da je pač pameten in dovolj dobro po svoje razume vse, čeprav se zaveda, da občuti močno upehanost ob dveh prebranih pop člankih na teden, ki so vsebovali največ tisoč znakov in dve skromni informaciji z eno že neštetokrat predrkano sporočilno floskulo za epilog. Ti nad seboj sicer razočarani osebki so seveda še posebej sovražni do vsakogar, ki mu pri poskusih pametovanja in ustvarjalnosti ne sežejo do kolen in pač izkoriščajo možnost agresivno užaljenega uveljavljanja nevednosti, kaj in zakaj nosi presežno vsebinsko vrednost in s tem povezane realne koristi ali ne. Problem, ki ga pri športu zaradi očitnega enosmernega merjenja rezultata ni (razen pri plesu, ki nosi poleg športnega tudi težo umetniške ustvarjalnosti in je prav tako lahko v določenih zvrsteh bolj ali manj komercialno naravnana). Bimbo si po logiki stvari želi, da bi bimbosfera postala standard do tiste meje, ob kateri se njemu ne bi bilo treba nič potrudit, da bi moral kaj več razumet o stvareh, v katere se sicer rad vtika, ko ga ravno uščipne pri jajcih. Zakaj pa ne, če je možno. Zato je vzgojnoizobraževalna vloga države pri skrbi za raven povprečnega mentalitetnega nivoja družbe izrednega pomena. Tega na področju kulture in umetnosti ne more uravnavat le trg, kar pomeni večina povprečnežev, ki sicer tudi pridno sodeluje, da se na trgu prehranjuje s hamburgerji namesto z zdravo in kvalitetno pripravljeno hrano, ki postaja zaradi bolj zahtevne priprave vedno bolj nedostopna in sleherniku predraga. Da življenje ne bi bilo premalo komplicirano, štrene meša še volja oblasti, ki na žalost obožuje državljane, ki zahtevajo pravico do razširjanja plehkosti in neumnosti. Ti so seveda lažje vodljiva in nategljiva roba. Oblast jih ima najraje, medtem ko se trudi za vzorec tudi na nivoju domnevne kakovosti protežirat svoja ideološka trobila. Dokler je družba še relativno zdravih temeljev, bo zato vedno vsebovala tudi glasno manjšino upornikov in servirala javnosti alternativno kakovost. Alternativa je tisto, na kar smo v Sloveniji od osamosvojitve dalje učinkovito pozabljali ob prilagodljivem molku kulturnikov. Demokracija pomeni, da je upoštevan tudi glas manjšine. Če je glas manjšine pameten in konstruktiven, lahko črpamo kvalitetne ideje in sporočila, kar pozitivno vpliva na nivo delovanja večine. Ojoj, saj sem si skoraj napisala govor za proslavo. Pro bono.
Imata pa šport in kultura še eno pomembno skupno lastnost. V obeh primerih še vedno igra zatiralsko vlogo šola. Tudi športna vzgoja je osovražen predmet s strani neštetih šolarjev, ki so v slabi kondiciji in se v vedno večjem številu bojujejo tudi z odvečno težo. Namesto da bi športni pedagogi učencem pomagali poiskat primeren način rekreacije, ki bi posamezniku najbolj ustrezal, jih nekulturno maltretirajo in silijo, da se že od začetka mučijo z vsemi prezahtevnimi športnimi aktivnostmi, nekatere celo ponižujejo in jim vzbujajo občutek krivde, če so predebeli ali prenerodni za gimnastiko. Na tak način ravno tistim, ki bi najbolj potrebovali spodbudo, da najdejo sebi primerno všečno obliko rekreacije in se morda s časom navduševali še za druge športne aktivnosti, ko bodo pridobili na formi in samozavesti, totalno ubijejo osnovni smisel za veselje do razgibavanja oziroma celo prebudijo strah in sovraštvo do telovadbe. Zelo podobno se dogaja s približevanjem slovenščine in književnosti mulariji. Veliko posiljevanja in malo poučevanja o tem, kar učenje o jeziku in književnosti pravzaprav je – veselje do umevanja življenja.
MINISTER ZA KULTURO OB PRAZNIKU KULTURE ŽRTEV POBALINSKEGA DRHALJENJA, KULTURNIKI BOJKOTIRALI KOLEGE, KI SO USTVARILI PROSLAVO
Dr. Žiga Turk je imel dan pred kulturnim praznikom res zasoljen. Preživel je zaslišanje za ustoličenje na položaju ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (porkaduš, da je tega res veliko na kupu), potem se je odpravil na protokolarno proslavo v Cankarjev dom. Ob vhodu ga je pričakala množica, ki se je tako sramotno obnašala, kot se pač obnaša navadna drhal. In to so zganjali v imenu branjenja kulture.
Prenekateri kulturniki so celo bojkotirali udeležbo na proslavi s podelitvijo nagrad zaradi političnega akta, s katerim se ne strinjajo. Matjaž Pograjc je pohvalno spodobno zrežiral proslavo. Ni odkrival tople vode, kar se je že večkrat v zadnjih letih itak ponesrečilo, ker tako uprizoritveno samozavestni v sodobnejših konceptih očitno še ne znamo bit, ampak mu je uspelo ustvarit prireditev v tradicionalni maniri, ki ni bila dolgočasna in je dejansko prikazala paleto dobrih nastopov iz različnih umetniških sfer. Vsaka točka se je vsebinsko navezovala na naslednjega napovedanega nagrajenca in funkcionirala kot privlačen svet zase. Spremljali smo instrumentalni, zborovski, plesni nastop, monodramo, recital … skratka, pestro, gledljivo in na nivoju. Scenografija Tomaža Štrucla je učinkovala skladno z vzdušjem in ravno prav na meji kiča. Opazno, a nevsiljivo. Glasbeni nastop dua Silence s Kosovelovo pesmijo Vihar, vihar v epilogu pa je bil preprosto presežen čarobni moment. Izven konteksta je izpadlo le vodenje Blažke Müller Pograjc. Sproščeno in komunikativno vodenje je več kot dobrodošlo. Še posebej na okostenelih proslavah, za katere ni potrebe, da bi okostenele bile. Vendar sladkobna zaigrana prijaznost in vsiljiva prikupnost male deklice za vsako ceno nima zveze s sproščenostjo. Dogajat se začne le to, da postane gospod Jože Snoj (un) pesnik Snoj in da začnejo padat tragikomične izjave o tem, kako se bo častnemu nagrajencu za življenjsko delo bojda splačalo poslušat kronično duhamorno obrazložitev podeljene nagrade. Preveč hecanja, ki ni spontano, a hoče, da bi tako izpadlo, izpade tragikomično.
Ne morem izrazit z dovolj gneva, kako na živce mi gre poimenovanje kulturnega praznika po Francetu Prešernu, ker zavračam osebnosti kot simbole in ne priznavam abnormalnega favoriziranja ene osebnosti v imenu širšega pojma. Praznujemo dan kulture in naša kultura pač ne premore le Franceta Prešerna, ki je kot umetnik (nedvomno) vreden posebne pozornosti. A takšne malenkosti naših kulturnikov tudi ne motijo kaj dosti, so prilagodljivi in že leta na dan kulture pridno recitirajo večinoma samo enega pesnika, se drenjanjo ob njegovi domačiji in ignorirajo paleto naših izjemnih ustvarjalcev različnih umetniških zvrsti. Na praznik kulture torej so nekateri kulturniki bojkotirali Prešernovo proslavo in s tem kvečjemu ustvarjalni pridonos svojih kolegov. Lahko bi si izborili pet minut na odru, da bi kaj pametnega povedali (5 minut namesto predolgih minut govora Jaroslava Skrušnyja seveda). Lahko bi pokazali, kako ustvarjalni in izvirni so ter se domislili še kakšnega provokativnega načina izraza nestrinjanja v okviru proslave, pred kamerami. Ne, oni izberejo stereotip, najbolj vzneseni pa pobalinsko napadejo novega ministra pred vrati na način, ki bi se ga sramoval vsak nažgan srednješolec, ki ima nedvomno večjo moralno pravico do nerazsodnih dejanj.
Minister je koračnico prenesel dostojanstveno. Poskušal je celo komunicirat (mislim, da s kričečo Drago Potočnjak, če me vid ni zavedel), ampak ni imelo smisla. Ta shod ni imel namena vzpostavit komunikacije. Skratka, Žiga Turk je izpadel kot gospod med neupravičeno postopajočimi na prostosti, ki ogrožajo mir spodobnih državljanov. V imenu borbe za kulturo. Auč! Osebno ne nameravam pljuvat počez po kulturnikih zaradi tega v javnosti odmevnega dogodka, ki gre brez dvoma ironično seveda v prid novopečenemu ministru, ker sem prepričana, da tudi med njimi obstaja veliko meni podobno mislečih, ki se jim takšno obnašanje ne zdi sprejemljivo. Zelo podobno, kot je bilo nedostojno in hinavsko vsesplošno obsojanje študentov in dijakov, ko so nekatere nažgane skupine malo poškodovale parlament. Pa vendar je bil tudi tisti izpad brez dvoma bolj upravičen od aktualnega, saj je bilo črno na belem jasno že zapisano, kakšna politika čaka mladino. V tem primeru pa je kulturniška srenja napadla novopečenega ministra, ko še niti ni zasedel pisarne. Niti ni uspel javnosti še predstavit, kako in pod kakšnimi načeli namerava ministrovat. Sramota! Pri tem gre za enega redkih ministrov (če ne edinega v zgodovini Slovenije), ki je javnosti takoj serviral osnovni koncept delovanja na svojem spletnem kotičku. Ne vem, koliko kulturnikov bo prebralo, ker jim internetna komunikacija ni ravno blizu. Naši kulturni ustvarjalci so pač večinoma nekomunikativni, kar je zanimiv paradoks po eni strani, po drugi pa še ena izmed stereotipnih slovenskih posebnosti.
MINISTER ZA KULTURO NA BOLJ SPOLZKEM TERENU OD PLOČNIKOV LETOŠNJE ZIME
Takoj po ustoličenju nove vlade sem bila najbolj radovedna, kdo bo zasedel ministrsko mesto na področju kulture. Gre za rak rano aktualne oblasti pod vodilno stranko SDS z Janezom Janšo na čelu. Vse, kar je šlo ključnega narobe v času njihovega polnomandatnega vladanja, se je dotikalo polja kulture. Konflikti na drugih področjih so bili le stranski učinki omenjenega. Takrat je minister za kulturo Branko Grims blestel v soju žarometov in dobili smo paleto potez in modrih misli, ki so se zbrale pod naslovom “grimsovanja”. Grimsovanje je poleg avtokratskega obnašanja Janeza Janše obeležilo vladavino SDS. Porazen intelektualni nivo, ki ga je stranka ustoličevala in se je iz leta v leto bolj poznal tudi po medijski “na zdravje” ponudbi, je koketiral s širokim volilnim telesom, ki sicer niso bili izbrisani, niti trenirkarji, pač pa preprosti in naivni predpasnikarji. Zato se ni le nadaljeval politično nazorski fajt, ampak se je razrastel še fajt med urbanim in ruralnim prebivalstvom. No, na Ministrstvu za kulturo je bil sicer formalno ustoličen kot minister Vasko Simoniti, vendar ga je malokdo sploh prepoznal. Simoniti je funkcioniral kot krvoločen vojščak ob boku pravega ministra Branka Grimsa, ki je kmalu predstavljal simbolično glavo takrat aktualne vlade. Takoj je nastopil z izjemno idejo o uveljavitvi sinhronizacije tujejezičnih filmov ob že itak bralno polpismenih prebivalcih. Tako si je predstavljal skrb za jezik, o umetnosti in medijih je bilo jasno, da nima najmanjšega pojma, zato so do zadnjega trenutka skrivali, da je ravno on spisal takrat novi zakon o medijih kar sam. Zaupali bi mu kvečjemu piar za skupino Čuki, a tu je bil kar za vse, najbolj glasen, kot obraz delovanja desne koalicije. Vaska Simonitija je spoštovalo veliko njegovih študentov, tudi intelektualci z desne in leve ideološke brigade so ga poznali kot lucidno in razumno osebnost. Ko je postal minister, mnogi izmed njih niso mogli verjet, kaj se je zgodilo, da je postal tako zbanalizirana marioneta precej sramotnih idej in mizernih mentalnih naporov. Pritiski vlade na biti minister ali ne biti minister so se očitno zgodili. Preizkušnja tudi za aktualnega ministra. Vlada je takrat na koncu koncev padla pod vtisom, da so jih na cedilu pustili predpasnikarji, ki se niso uspeli dokopat do sinhronizacije programa, so pa dobili oddajo Na zdravje!, kar bi moralo bit dovolj za dobljene naslednje volitve.
Predvidevala sem, da so se do zdaj v stranki SDS morda kaj naučili in ne bodo šli kot osli spet drsat na lasten led. Pozitivno je, da je v koaliciji več strank, med njimi tudi Virantov odcepek, ki nekako, kar se tega področja tiče, niso ravno predpasnikarski klovni, ki brez potrebe sramotijo in silijo v negativen stereotip po vaseh živeče državljane. Je pa res, da so ravno resetiranci precej naklonjeni neoliberalni mentaliteti, ki jo sicer zanikajo in opozarjajo, da pristajajo na klasični liberalizem, a vendarle … pretirano enosmerno čislanje vsemogočne najboljše učinkovitosti delovanja prostega trga je jasno. Koliko je pretirano in kako si danes predstavljajo regulacijo s strani države v odnosu do trga, da bi državica z majhnim trgom lahko potegnila največ koristi za kvalitetno eksistenco, bomo še videli. Možnosti vendarle so, ker gre za ljudi, ki so relativno komunikacijsko sposobni in dojemljivi v primerjavi s povprečnimi političnimi ksihti (vključno s potezami, ki jih je javnost v imenu takoimenovane večine že obsojala kot podle in pokvarjene, ker so se učinkovito odzvali na podlost in pokvarjenost itd.). Kar je v našem prostoru nekaj izjemno redkega. Med omenjene primerke političnih obrazov sodi tudi dr. Žiga Turk. On je sicer zvesto ostal v vrstah SDS in se malo spričkal z resetiranci, ko so ustanovili listo, kar se mu je očitno obrestovalo (no, če si že mazohist in imaš željo postat minister v Sloveniji), vendar gre za to, da so se v tisti skupini nadrenjali formalni in neformalni politiki sodobnega kova. Kar je osvežujoč in dobrodošel pojav na našem političnem parketu v dobrem in v zlu! Samo na tem nivoju se ima tudi pričkat dandanes sploh smisel, v kolikor gradimo na upanju, da poskušamo stopat naprej.
Dr. Žiga Turk je (bil) sicer profesor in predstojnik katedre za gradbeno informatiko, kar ni ekskluzivna referenca za vodenje sfere kulture in športa. Za področje izobraževanja in znanosti že bolj. Zato si bodo kulturniki bolj zlahka prisvajali “legitimno” pravico, da ga že v kali ne sprejmejo in bo imel težjo nalogo. Vendar so formalno zadovoljive reference in gibanje v primernih krogih na naši grudi prinesle že toliko sranja in ustoličevanja navadnih politikantsko skorumpiranih večnih amaterjev, da bi bil skrajni čas pogledat izza plota. Ker je dr. Žiga Turk eden redkih tako komunikativnih politikov, da se je pustil javnosti dokaj spoznat tudi preko svojih zapisov, si upam trdit, da gre za dovolj radovednega (ja, radovednost je res v deficitu na naših tleh in nikogar ne briga več, kakšen bacek ali merjasec se skriva v škatli) in lucidnega človeka, da bi morebitno pomanjkanje informacij o dogajanju v kulturni sferi zlahka osvojil po hitrem postopku, na morebitno nesrečo prenekaterega politika, pardon, kulturnika pa še hitreje znal ustrezno povezat niti med seboj in sestavit sliko, karkšna resnična je ter povleči temu ustrezne poteze. Ker je komunikativen bolj od večine kulturnikov zadnja leta, ki meditirajo v molku, se tudi konfliktnih situacij ne bi smeli bat, ampak jih sprejemat kot izziv. Saj gre za dribling samih pametnih ljudi, ki jim gre za dobrobit družbe, a ne. Khm.
Naslednja mina, ki si jo bo nastavil ali preprečil eksplozijo, bo nastavitev dveh državnih sekretarjev. Poosebljenje kulturne sfere bo odigralo tudi vlogo frontalnega svetovalca ministru v očeh javnosti. Domišljija na podlagi predhodnega opazovanja določenih bolj toplih odnosov, ki jih Turk lahko goji, mi je že navrgla enega možnega kandidata, a to je pesimistično predvidevanje. Imena ne bom zapisala, ker se mi ne ljubi sabljat s hinavskimi očitki, da sem prasica, ki človeku meče polena pod noge, ker ga, heh, pač, pač, pač ne maram. Kot da bi bilo to bolj pomembno od dejanske vsebine človeka, če ga kdo mara ali ne.
V vsakem primeru menim, da je dr. Žiga Turk ena boljših novic v paleti zasedbe ministrskih stolčkov. Izhaja pa iz stranke, ki še vedno dovoli, da kdo od poslancev izstreli neznosno neumnost. Kot na primer Zvone Černač, ki je v parlamentu opozoril, da je France Prešeren ustvarjal brez ministrstva za kulturo. Gospodu pač nihče pod milim nebom ni razložil, da smo Slovenci v revščini pokopali izjemne slovenske umetnike, ki jih danes kujemo v zvezde. Pomrli so od napora in bolesti. Tako bedno smo jih pustili na cedilu, kot bedno propada še danes Cukrarna. In to nam ni v ponos, ampak v sramoto!!!! Zaradi tega smo za vekomaj navadne pizde, ki se okoriščamo z deli ljudi, ki jih za časa njihovega življenja in ustvarjanja nismo podpirali in cenili!!! To je sramota, gospod Černač, in ne primer zgleda umetnikov, ki so pač bolj ali manj revni (odvisno od dediščine in profitabilne poroke) ustvarjali, da jim danes lahko hinavsko pojemo hvalnice, še vedno pa ne bi za njihovo dostojno življenje žrtvovali niti skodelice kave. Podobno in še hujšo neumnost je nekoč izjavil Jani Möderndorfer, danes poslanec Pozitivne Slovenije. Takole sem razpizdena zapisala leta 2007:
… Zato je še toliko bolj neumestna pripomba Janka Möderndorferja, oprode ljubljanskega župana, na kulturni prireditvi, naj ne pozabimo, da so največja umetniška dela nastajala v največji revščini. Prosim??? Ja, pa res, še dobro, da smo zakopali Srečka Kosovela revnega, v tako rani mladosti. Joj, kako smo ponosni! Še dobro, da mu je bila kmalu odvzeta možnost replike na takšne izbljuvke. Še dobro, da ne vidi, kako se s kulturo v Sloveniji ravna danes. Koliko pomeni in koliko je vredna.
SPREJEMNI IZPITI NISO POMEMBNI LE ZA PREVERJANJE NADARJENOSTI NA PODROČJU UMETNOSTI, NADARJENOST JE POMEMBNA PRI VSEH POSLANSTVIH IN POKLICIH
Od ministra pričakujem, da bo predvsem pogumno izpolnil ponovno uveljavitev sprejemnih izpitov pri vpisovanju na posamezne fakultete. To je namreč zapisano v programu SDS, nad čemer sem bila najbolj navdušena. Brez tega, da v naši državici podpiramo, da lahko mladi vstopijo na pot izobraževanja, za katerega pokažejo poseben interes in sposobnost, nimamo v prihodnosti kaj praskat. Splošna matura, kjer neki piflarji menijo, da so sposobni za vse, pa niso, nekateri celo za nič, tisti, ki morda šepajo na marsikaterem področju, a so odlični na posameznem, pa se zaradi splošne ocene ne morejo vpisat redno na določen program, je fiasko. Ne vem, če smernica dr. Žige Turka sovpada popolnoma s programsko idejo SDS. Zapisal je takole:
“Avtonomija visokošolskih zavodov pri določanju vpisnih pogojev, matura pa ostane pogoj za zaključek srednje šole.”
Avtonomija lahko pomeni marsikaj. Tudi to, da se visokošolski zavod varčno, arogantno in lenobno odloči, da matura služi kot edini kriterij za sprejem na določen program. Poanta sprejemnih izpitov pa je tudi v tem, da se temu konceptu prilagodi program v srednjih šolah vsaj v zadnjih dveh letnikih. Danes dijaki v številnih primerih pojma nimajo, kaj bi radi in kam bi se vpisali, ker je vsa pozornost usmerjena na vsesplošno maturo (od katere bodo že čez nekaj let nosili v glavi manj od vsebine katere koli nadaljevanke na televiziji), namesto da bi se pripravljali in preizkušali bolj pri predmetih, ki bi predstavljali tudi pogoj na sprejemnih izpitih za želen izbran študij. Jasno je, da so se sprejemni izpiti pod Slavkom Gabrom ukinili in uvedla matura namesto manj zahtevnih zaključnih izpitov predvsem zato, da se je razpasel vpis na izredni študij, ki je bil sicer do takrat namenjen odraslim za študij ob delu. Hkrati so fakultete rapidno povečevale šolnine, kot da so zasebne ustanove s posebno ponudbo, ponudili niso nič in si le fino nabasali žepe. Študentom so zgradili nekaj predavalnic več in to je vse. Čas je, da bi se ta serijski rop na račun izrinjanja usposobljene in nadarjene kapacitete študentov na pravih mestih, končal. Veliko poguma bi bilo seveda potrebnega ministru, da bi se uprl sili upora s strani univerz, ki se počutijo izvedbeno nesposobni ustrezno izpeljat sistem kakovostnih sprejemnih izpitov, saj jim še bolonjska reforma ni uspela. Takšne univerze pa bi morale seveda zapret vrata.
Pričakujem tudi, da bo kmalu pojasnil, kako si predstavlja domnevno prepolovitev sredstev, ki so namenjene kulturi. Če bo varčevanje res tako organiziral, kot je dejal, da bo za konkretne projekte več sredstev, ga bodo seveda nekateri slavili … heh … tisti, ki bodo dobili denar, ostali pa preklinjali. Upam, da se bo oborožil z lucidnimi sogovorniki, svetovalci. Komunikativnost, hitra dojemljivost in radovednost je brez dvoma njegova prednost, ampak hkrati tudi košček slabosti. Včasih lahko dobronamerno preveč prisluhneš komu, ki ni vreden minute pozornosti s svojimi pritlehnimi motivi, a se na prvo žogo zdi njegovo pridiganje všečno ali celo smiselno. Upam, da je novi minister na koncu koncev tudi mojster presoje in izurjene intuicije, čeprav ni ženska. Podpiram njegovo težnjo, da združi moški in ženski princip, a kaj ko je včasih v kakšnem decu več babe in v ženski več deca na popolnoma zgrešeno destruktivnih mestih. Razumna presoja je ključ do modrih odločitev in le te prinašajo daljnoročni uspeh v končnih epilogih. Epilog pa je najpomembnejši. Začetne težave in predvidljivi konflikti niso problem. Vso srečo!
P. S.: Na konflikt zaradi domnevne prepolovitve sredstev namenjenih za kulturo je Žiga Turk medijem že posredoval pojasnilo:
Žiga Turk zanika napoved krčenja subvencij za kulturo
Vendar o tem “popravku” zaenkrat poročajo le nekateri mediji (po želji, a ne), Žiga Turk pa kot gost v najbolj gledani info oddaji 24 ur na vprašanje o varčevanju konkretnega zanikanja žal še ni poudaril.
Simona:
dober zapis. Tudi sam močno upam, da bo Žiga Turk uspel združiti “moški in ženski” princip in uspešno izpeljal reforme tudi na kulturnem področju.
Tako lep zapis o dr. Žigi Turku, da se splača prebrati še Mrkaićev zapis o njem v knjigi To so bile svete krave.
uživala. pika.
Odlično! Predvsem odkrivanje razloga, zakaj so lahko šolstvo, šport in kultura združeni v en resor. Ja, če je meni kdo za nekaj let zjebal odnos do kulture, je bila to srednja šola, kjer me je slovenščino učila stara zatežena baba, pri kateri nobenega spisa in eseja nisem pisal več kot tri, večinoma pa dve, čeprav sem vso osnovno šolo imel ne samo pet, ampak sem blestel kot največji car vseh časov, zdaj pa, oh, moje delovne naloge zavzemajo ne samo pisanje, ampak celo redaktorska opravila.
Včeraj sem se kulturniške drhali lotil tudi jaz, objavljeno bo pa danes proti večeru. Seveda v ozadju stoji predvsem strah pred izgubljenimi privilegiji, raja pa jim pritrjuje samo zaradi tega, ker ne mara Janše.
Zanimivo. Le odstavek “Problem je predvsem v tem, da povprečen bimbo lahko razume,” je predolg in nekje na sredi se kot “povrečen bimbo” izgubim in preskočim vse skupaj, do Turka. Bolje bi bilo to zapisati v dveh ali treh odstavkih, pač tako mislim (kot “bimbo” pač). Glede ostalega nimam pripomb.
Brez zamere in lp…
Končno, po tvojem dolgem blogovskem molku čudovit prispevek. In to s težo ter v tvojem stilu, pravi dar ob kulturnem prazniku. V njem sem dobil kar nekaj potrditev svojih mnenj in razmišljanj ob tozadevni tematiki, njenih akterjih ter njeni medijski in publicistični obravnavi, kateri sam sicer nisem profesionalno dorasel kot ti.
A da ne nakladam preveč, k temu samo še nekaj mojih mnenj:
– razočaran sem z vsebino in načinom sporočil gospoda V. Tauferja in gospoda A. Debeljaka na predvečer praznika,
– na celi črti sem tudi sam razočaran nad nekulturnim molkom eminentnih kulturnikov in umetnikov od osamosvojitve sem,
– ko sem prebiral protest g. M. Mazzinija, temu nisem mogel verjeti, a mi je vedno bolj jasno ….,
– šport in kultura, sta zame normalna povezava, s pomočjo športa do zdravega duha – pogoja, da stvari sploh dojemaš in o njih razmišljaš,
– Žiga Turk mi vliva pogum, s tem kar je doživel pred vhodom v dvorano in kako je ravnal, nam je nehote pokazal resnično sliko v ogledalu slovenskih “kulturnikov” – zagovornikov in konzumentov tkim. lumpenkulture,
– proslava ob dnevu kulture me vedno pusti v dvomih, ne zaradi nagrajencev samih, temveč glede namena, vsebine in izvedbe,
– kar se pa izobraževalnega sistema tiče pa lahko omenim samo, da sem se razen vajeniške dobe celo življenje izibraževal tako formalno kot funkcionalno ob delu. To možnost, ki sem jo imel zelo cenim kot vrednoto, ki je bivšem režimu “špilala”.
Pa bodi dovolj, saj bodo še drugi kaj pripisali, pa če se stabo strinjajo ali ne.
P.S. – edino nekaj me moti, zadnji odstavek namreč, kaj in kje je resnica o razpolovitvi sredstev za kulturo. Verjetni minister to izjavo namreč zanika ….
Simona, odlična kolumna!
Le pojasnilo glede tistega, naj bi dr. Turk planiral razpolovitev sredstev za kulturo.
To so se izmislili novinarji časopisa Finance in mu podtaknili, češ, to mora narediti.
Mislim, da mi je ravnokar prišlo. V gatke.
Shit, pa ravno ob tekstu o Žigi Turku.
Bitka za mir, pravijo, je kot fuk za nedolžnost. Pri zmerjanju za kulturo gre za isti koncept. Očitno je to trend. Paradoks našega časa.
Še moj prispevek na to temo:
http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2012/02/profil_borca_proti_umetnosti.aspx
odlično! hvala
Z užitkom prebral. Offtherecord bi se samo malo navezal oziroma spomnil na podelitev Slovenca leta, ki se je predvajala v nedeljo na tvslo.
Ker sem vmes delal za službo in poslušal samo z enim ušesom, sem najprej mislil, da vrtijo neke stare posnetke izpred cca. 25 let. Potem sem pa opazil, da je bilo Tofovo pljuvanje “sveže”, ker so bili politični akterji novodobni. Ta naša država je totalni adijo pamet. In nikoli ne bo bolje. Elite so pokradle in zafurale vse, kar se je zafurati dalo. Nikoli ne bo bolje.
Jaz upam samo, da čimprej dobimo bruseljski nadzor državnih financ (ja, beri: da Janši ne uspe zajeziti javne porabe), da nam odredijo odpuščanja in zniževanja prejemkov na vseh področjih. Butast narod je treba s kolom po glavi. Drugače se ne bomo streznili in bodo Spomenke še kar srale klamfe. In “modeli” še kar odnašali milijone ven iz države. Pardon izražanju, ampak ne morem drugače, sem se “navlekel” nivoja kulturnikov.
@andee:
Bomo budno spremljali in kričali:)
@peter:
No, kar se Mrkaića tiče, bi si želela, da bi ravno na področju kulture, kamor je rad pobezal, raje malo skromno najprej zajel sapo in premislil o nekaterih zornih kotih, ki so mu bili preočitno popolna neznanka, zato je brez potrebe usekal tudi kakšne površne, pavšalne in celo bizarne izpeljave, da bi se krave smejale, če bi bile dovolj “svete” (na primer za vse zlo, kar se tiče dodeljevanja podpor pač ni kriv Mate Dolenc, niti primerek najbolj spornega člena, ki se sprehaja po naši grudi … Desa Muck pa brez dvoma ni pisateljica par ekselons, pri čemer bi njen problem pomenil srčiko rešitve vseh problemov tretmana umetnosti, ampak za slovenski nivo in prostor dovolj uspešna piska komercialnih romančičev, ki ji je, ja, morda res preveč kršena pravica do prispevkov iz naslova knjižnične izposoje itd. itd.). To je bila nepotrebna škoda in pljunek na kredibilnost, ker so bile na splošno določene njegove teorije s področja ekonomije več kot dobrodošle naši družbi.
@mm:
Me veseli.
@chef:
Delim podobno usodo. Le da je bil star dec, ki je nam skušal zagabit književnost, prepričan, da je tudi duhovit. Enako kot ti sem celo osnovno šolo pač briljirala s spisi itd. Pri šaljivcu pa takoj pade trojka. Zanimalo me je seveda le, zakaj. Njegov odgovor je bil, da zato, ker Ivan Cankar lahko napiše spis za odlično, on kot profesor slovenščine za prav dobro, mi dijaki pa za največ tri. In to je bila dejansko najvišja ocena pri njem. Vsa leta pa je predaval tako, da je le narekoval in mi smo si morali zapisovat narekovano, pri izpraševanjih pa je navrgel le naslovno iztočnico, potem pa samo še klical po priimkih z “nadaljuj”. Na pamet praktično brez vprašanj smo morali dudlat njegove nareke. Če si se zaštrikal, je bilo konec in naslednji je nadaljeval, kjer se je predhodniku zataknilo, če je zmogel. Ne moreš verjet, da je bilo res, pa je. Danes težko razumem tudi, da nisem kaj posebej podivjala, ampak po celi osnovni šoli bizarnosti pod Angelco Likovič and co., ko se sprašuješ, ali si res samo ti še preneumen otrok ali vendarle nekaj ne štima, kar se na gimnaziji ni kaj dosti spremenilo, pedagoške klike že avtomatsko preprosto sploh nisem dojemala za prištevno, ampak se je zdelo kar samo po sebi umevno, da gre za armado, ki nas pač skuša ogrožat in ovirat, ker pričakuje le uklonljivost in poslušnost, zato moramo pač zdržat, razen redkih izjem … hehe … No, ravno Likovičeva mi je s svojo izjemno kariero po resničnostnih šovih dandanes tudi kar sama nedvoumno direktno odgovorila, da smo bili duhovno kar resno ogroženi in ne zgolj še premajhni, da bi razumeli. Zdaj, ko brez najmanjšega dvoma razumem, je moje mnenje o vsem skupaj še slabše.
@hm:
Mogoče bi pa res lahko tudi še bolj razbila ta daljši odstavek. Drugič.
@Rak:
Ja, potrebovala sem pavzo v tej skrajno neinspirativni in demotivacijski klimi, ko se začneš spraševat … no … saj nima veze … spraševat se začneš marsikaj in preveč.
Ja, je povezava med športom in kulturo, kot med telesom in duhom, čeprav nisem želela ravno opletat z rekom o zdravem duhu v zdravem telesu, ker ni tako preprosto in v bistvu ne drži ravno. Sem spoznala kar precej ljudi sila zdravega telesa z razštelanim duhom do amena in obratno. Čeprav povezava med psiho in fizisom brez dvoma pa drži, pa spet lahko ni samo tako preprosto. Obstajajo tudi ljudje zelo zdravega duha, ki jih telo na določenem mestu preprosto izda brez kakšnega posebej tehtnega razloga, razen morda dedne pogojenosti. Če iščemo dlako v jajcu, seveda vedno lahko izbrskamo nek morebiten razlog, ker zagotovo nihče ni popoln, ampak je težko upravičit dlakocepljenje, če delaš primerjavo s seriji drugi primerov ljudi, pri katerih vse relativno šiba, čeprav se ni treba posebej trudit brskat razloge, zaradi katerih lahko štimalo ne bi. Vsak je precej zapleten svet zase, zato nisem navdušena nad posplošenimi izreki v takšnih primerih. V smislu, da bi jih dojemali kot edinstveno resnico. Bistvo vedno zapletejo detajli. Klinc.
Ja, glede namena, vsebine in izvedbe … haha … nas proslave vedno puščajo v dvomih. Takšna je še zaenkrat tradicija. Tako da jaz presojam le v okviru tradicionalnega pristopa, čeprav si želim preboja. Ob nekaj izpadih, ko se je s tradicionalnim vzorcem skušalo presekat, je nastal tako tragikomičen nesporazum v zvezi s presojo o pravem mestu na pravem kraju in občutkom za stvar, da mi je bilo takoj jasno, da še nekaj let ne bo proslave, ob kakršni bi pričakovali premik v stoletju in da je vsaj zaenkrat žal tudi bolje, da ne. Pred nekaj leti me s poskusom novega pristopa razočaral celo režiser, za katerega sem bila glede na predstave prepričana, da bo vsaj spodobno zadel v terno. In je bil debakl. Ne vem, kaj se jim zgodi, ko se lotijo proslave, da še tisti, ki bi lahko presenetili, totalno mimo usekajo.
Takoimenovano vseživljensko (samo)izobraževanje je itak bistvo vsega. To še najbolj demonstrirajo tisti, ki so se pač nekoč le formalno izobrazili, ker je bilo pač “treba”, in že davno zaključili s podvigi na tem področju, tako da od izobraženosti ne ostane nič omembe vrednega.
Ja, minister izjavo zanika … več pri komentarju Mihe Mazzinija.
@Miha Mazzini:
Hvala. In seveda, kot ponavadi, tudi tokrat enako za terminatorje proti umetnosti.
Ja, sem zdaj že prebrala Turkovo pojasnilo, kot sem izrazila pričakovanje. Nisem pa vedela, da so krilatico pobrali kar s Financ in jo prilepili, kamor jim je pač pasalo. Hvala. Konkretneje Veno Taufer mislim, da je to prvi zelo neizpodbitno spustil v eter. Me je pa Turk sam potem zmedel, ker je kot gost na 24 ur na vprašanje o varčevanju odgovoril, da je namen varčevanja, da se bo lahko več sredstev namenilo za projekte. Zato sem mislila, da na krčenju sredstev vendarle nekaj je, tudi če on konkretno tega ni izrekel, gre lahko za politiko stranke, in da je šlo kot ponavadi bolj za (namensko) nepopolno interpretacijo o načinu prekladanja sredstev. Ker dejstvo je, da se tudi na terenu kulture da privarčevat na prenekaterih birokratskih nesmislih ali, khm, povsem neupravičeno darežljivih gestah, da bi tako lažje za spremembo razporedili kakšen cent v obetavne smeri, ki si podporo za nadaljnji razvoj zaslužijo.
@Veliki Elokve:
Pa ravno v gatke. Upam, da niso bile če čisto sveže.
@Pepi:
Ja, že čas postaja pri nas paradoks. Neverjetni dosežki.
@luč:
Prosim in hvala za pozornost.
@David:
Upam, da vendarle bo bolje. Vsaj malo. Še preden bi nas Bruselj vzel v roke bolj, kot bi bilo treba. Drugače kot s kolom zagotovo ne bi zaorali nad našimi beticami. Nastradali bi pa spet brez dvoma najmanj krivi, v to si lahko prepričan. Bruslju je vseeno, od kod pride futer.
@Simona
V bistvu sem žalosten in razočaran nad stanjem dojemanja kulture pri nas. Mogoče tudi zato, ker nekatere stvari enostavno jemljem preveč načelno…kaj pa vem.
Ko si govorila o kulturnem molku se mi zdi, da je kriv predvsem sindrom večnih “starost”, ki se enostavno nočejo, pa nočejo umaknit svežim vetrom; pozicionirani so na nekih solidnoplačanih mestih; spijo na lovorikah iz preteklosti in se jim zato zdi, da lahko mirno streljajo kozle (tudi primer Makarovičeve, ko je podprla Jankovića)in na drugi strani svežega vetra seveda ni, ker so mladi popolnoma otopeli, (vsaj večina) in je srečat kakovostnega, poglobljenega sogovornika enostavno loto dobitek. Vsaj moja izkušnja je taka – generacija, ki ji pripadam, me ne navdihuje, me ne vleče in ne izpolnjuje.
Od kulture sedaj k molku umetnosti : definitivno se je v javnosti razpaslo mnenje, da umetniško dejanje ne premore kriterijev, ki bi izmerili kvaliteto. To ni res! Kriterij je posledica vzgoje, izobrazbe, razgledanosti, svetovljanstva – na kartko – okusa. Govoriti, kako je umetnost stvar osebnega mnenja je premalo. Seveda ja – osebnega mnenja, ampak ne na pamet. Mnenje se izoblikuje iz zgoraj naštetega in čustvenega doživljaja, ki je odvisen od senzibilnosti duha človeka. To je kriterij. Če človek tak kriterij premore, potem mu je vedno jasno, kdo je prvi. In tudi vedno prepozna.
Tak kriterij naj bi staroste imele, ne? In bi ga morale negovati v javnosti, da bi bilo tudi splošnoveljavn, ne? A kaj se zgodi pri nas? V umetnosti se je po modernizmu zgodil postmodernizem, ki je iz umetnosti naredil pop kulturo, ki traja še danes. To je ključen problem!, saj je takrat v ustvarjanje prešla ideja teorije, kjer je umetnik s konceptom razlagal svoje umetniško delo. Ne samo to, teoretik je postal razlagalec umetnosti. Ne umetnik – teoretik! Zato pa se je pojavilo (kot gobe po dežju) kup ljudi, ki “ustvarjajo” umetnost, ki je navaden konceptualizem, duha pa od nikoder. In to je posledica tega, da kriterija več ni, saj ga po konceptualizmu ne potrebuješ! Naše “staroste” se tej logiki niso uprle. Še več – ker jih je strah, da bi jih “ožigosali” za odprdene in passe, se temu trendu še uklanjajo.In, ja – so tiho. Če mi kdo ne verjame, naj si pogleda izbiro Prešernovih nagrajencev – od sklada do velikih nagrad.
Osebno mi je žal, da je ministrstvo dočakalo usodo, kakršno je. Verjamem, da je bilo ogromno nepravilnosti in nagnusnega politikanstva – že to, da lahko ista oseba piše kritike, hkrati je selktor za festival in na koncu sedi v komisiji na Ministrstvu, ki razdeljuje denar umetnikom, je izrazito nehigienično in nedopustno. In ministrstvo bi v tem smislu moralo sprejeti nek etičen statut, če se že ne morejo držati etike delovanja. Pa ne samo za kulturo – tudi druga. To je bistveno! Seveda se strinjam, da so trenutne združene veje novega ministrstve neposredno povezane, ampak še vedno ostaja odprto vprašanje organizacije in učinkovitosti. Od novega mnistra nisem slišal nič. Tudi v prigramu nisem nič zasledil, kar bi dejansko opravičevalo združevanje. Šparanje je pesek v oči, če bomo zaradi tega potrebovali petkart več zunanjih sodelavcev… Bo ministrstvo učinkovitejše kot so samostojna ministrstva sedaj? Jaz dvomim…Se bom pa pustil presenetit.
Drugače pa – Simona, kot ponavadi – odličen zapis in lepo te je spet brat!
Simona, ne strinjam se. Jaz sem s svojim komentarjem ciljal na tiste, ki že leta in leta živijo od privilegijev, ne od svojega dela. Čeprav v praksi se bo pa marsikaj dogajalo, ja.
Tole ogorčenje nad enim bednim protestom proti Turku pred CD-jem se mi zdi čisto preveč napihnjeno. Vsakomur je bilo jasno, da je reakcija pač po umetniško čustvena in da pravzaprav ni bila namenjena njemu osebno, ampak nepremišljeni, ad hoc politični odločitvi, za katero bodo šele zdaj začeli umotvorit, kako jo speljat v praksi.
In tile ministrski fantje se bodo morali lepo navadit na burne reakcije, s katerimi smo jim slovenci do zdaj kar lepo prizanašali. Glede na to, kako po Nemčiji, Franciji, Angliji res angažirani aktivisti ministre polivajo z barvo, mečejo vanje jajca, jih klofutajo ali kot ravno par dni nazaj, ko je nemški Guttenberg fasal torto v obraz, jih čaka še zabava. Vsekakor pa je konec ministrskega hohštapliranja z iPadom pod roko…..
@Sašec:
Ja, po eni strani, se strinjam, je krivo tudi to, da se takoimenovane staroste kulture nočejo umaknit novi sili, namesto da bi jim kvečjemu pomagali, bilo njihovi mentorji, po drugi strani pa, kot si tudi zapisal, je jebivertrski in otopel odnos s strani mlajših nekaj neverjetnega. Kakšen posameznik razgraja, predvem če gre za njegov osebni piar pač in mu mediji za določen čas pogrnejo preprogo, ker je na primer … hmmm … tako simpatičen, mogoče fotogeničen, jezikav. Zelo slabo in nenavduhujoče, ja.
In ja, saj kriteriji so bistven problem vsega. Čisto vseeno je, koliko denarja več ali manj leži na ministrstvu ali kjer koli drugod, če ga ne dobijo zaslužni ustvarjalci in res obetavni projekti, medtem ko se pita paleta birokratov in prijateljev, da delijo cente prijateljem. Brez veze. Zato mene niti varčevanje samo po sebi ne skrbi. Skrbi me lahko samo, na čem in zakaj se varčuje in zakaj na čem drugem ne, ko bi bilo bolje, da bi se. Povsem nepomembno se mi zdi v tem primeru, ali je ministrstvo pridruženo ali samostojno, pri čemer se mi ta pridružitev zdi posrečena (za razliko od tožilstva pod notranjim ministrstvom na primer …). Kako bo Turk zorganiziral zadevo in kakšne kadre po postavil, bodo pokazali rezultati. Namreč!!! Do zdaj se mi pod smaostojnim ministrstvom ni zdel izplen prav nič navdušujoč, prioritete in sistem še manj, pa se kulturniki nikoli niso glasno razburili, ko je bilo že jasno, da je vse skupaj ena žalost, ki dela v svrho vsebinske poante in po zaslužnosti. Res ni treba, da se je zgodila še EPK farsa za češnjo na torti, da bi to dojeli, a ne? Zato menim, da ni upravičeno, da bi zdaj kričali že kar na začetku in zahtevali dokaze za fenomenalno organizacijo in izvedbo. Vmes bo še veliko možnosti za odzivnost, kot je bila do zdaj, pa se je rodilo več blogov na sporne teme kot pa dobrodošel interes kulturniških večičin. Žal.
@David:
Vem, kaj si ti mislil. Jaz sem ti samo replicirala, da ne bodo nastradali ti dolgoletni privilegiranci. Tega, kdo naj nastrada, Bruselj pač diktiral ne bo, ker se jim jebe za to, pri nas pa karavana še fura po tradiciji, a ne.
@maja:
No, ta konkretna reakcija, ki je sicer, se strinjam, vendarle prenapihnjeno odmevala, je bila žal namenjena tudi osebno, kot ministru, ki ni še niti začel delat. Problem je v tem, da za razliko od študentskih demonstracij, ko se je prav tako napihovalo reakcijo nekaj pijanih, se je takrat resnično medijsko ignoriralo demonstrante, ki so želeli tudi marsikaj še kako omembe vrednega izpostavit. V tem primeru je bila ta demonstracija pač edinstvena, tam pred CD-jem, in način kričanja drugih se mi ni zdel nič bolj zanimiv in komunikativen kot izpad Potočnika, ki je bil pač pobalinski. Poleg tega gre še za eno pomembno razliko, da demonstranti v tem primeru niso imeli v roki še nič vsebinsko določenega, zaradi česar bi se jim bilo treba razburjat. Tako ulično vreščanje zaradi vnaprejšnje paranoje in zaradi izpostavljanja izjemne simbolike, ki naj bi jo uživalo le samostojno misnistrstvo, se mi zdi pa daleč od ponosa razumu s strani domnevnih razumnikov. Ti bi namreč morali predstavljat skupino demonstrantov. No, oni izbranega govornika, ki bi vzpostavil komunikacijo sploh imeli niso. Upam, da ni bila mišljena Draga Potočnjak, ki je samo kričala na Turka.
Popolnoma se strinjam s tabo, da je v določenih primerih velika hinavščina bevskanje o kulturnih demonstracijah, ko je jasno, da ne zaleže nič, dokler se ne razgraja na polno. O tem ni dvoma. Se pa nikakor ne strinjam, da kateri koli politik, z iPadom ali brez pod roko, faše torto v obraz, ko še nič nezaslišanega ni naredil, niti izjavil!!! Namreč tudi trditve, da naj bi stredstva za subvencije prepolovil, so se izkazale ne le za površno interpretirane, ampak za izmišljotino. Že pred volitvami bi pričakovala, da bo kakšen kandidat fasal toro v obraz, ko je že jasno izvajal in izjavljal svinjarije, v tem primeru pa razloga za tortanje nisem zasledila. Še. Zato je vse skupaj izpadlo kot nerazumen pristranski histerični izpad. S strani populacije, od katere bi sicer v zadnjem obdobju pričakovali, da bodo večkrat glasni in demonstracijsko razpoloženi. Pa ni bilo ne duha ne sluha od njih.
Hura, the queen is back (in s tem ne mislim Madonne)! Je pa škoda, da je ta zapis odletel mimo vseh izpostavitvenih točk na siolu/blogosu. Verjamem pa, da bo preko linkanj/mailov prišel do velikega števila ljudi.
Demotivacijska klima na blogosu pa je vredna skorajda že samostojnega zapisa!
@mgerencer:
” …(in s tem ne mislim Madonne)!”
Hahaha … good for you! Me veseli, da tudi ti še redno vztrajaš.
Težko se je kosat z izjemnimi prispevki tipa Gwen in njene torbice ali The X factor: izpadla xy … Mislim … Bimbosfera iz tega mojega zapisa pač. Vse skupaj je tako stupidno, da niti demotivacijsko ni več. Že davno je postalo skoraj že sramota, če se zatakneš na točki izpostavljenosti v takem izjemnem vzdušju. Ja, linkanje pa kar teče (ljudje res divje facebookajo, twittajo …) Bolj intenzivno, kot je nekdaj služilo, ko smo imeli samo te točke izpostavljanja, celo v primeru s časom iz mojega vipanja na primer, po statcounterju sodeče. Trenutno na primer je tale zapis vendarle izpostavljen tudi na front page-u, ker je dospel med najbolj brane administratorski ignoranci navkljub. Že pet mesecev nisem nič objavila, tako da se lahko motiviram tudi iz tega naslova s ponovnim opozarjanjem, da še obstajam … da nekaj napišem, bi moralo bit za začetek dovolj … haha …
No, sem pa pred približno mesecem dni, ko sem guglala za nečim popolnoma drugim, naletela na tale očitno že star twitt iz še relativno zlatih povezovalnih, a že propadajočih časov … hehe …:
link
Človeku postane kar toplo pri srcu, no:) Je pa neverjetno, da ima nekdo, magari on, mnenje, da sem tako trapasto zlobna, da se noro veselim, ker je šlo z njegovo pomočjo vse v kurac (torej je posredno tudi meni krava zbolela, če že ne crknila) in je po logiki stvari zdaj še slabše – da je le tudi On izbrisan. To je bilo itak jasno, da se bo zgodilo, glede na klimo, pri kateri je trmasto vztrajal. Stokrat raje bi videla, da bi dobro peljal svoje poslanstvo, namesto da je mimo sekal, ni poslušal pametnih nasvetov, in še razsajal s samo negativnostjo in komolčanjem zaradi te preklete snobistične nadutosti, egomanije in kronične ogroženosti. Đizs. Verjetno je potvital o sebi in svojem brezmejnem veselju, ko je bilo mojega vip pisanja za Siol konec.
ok. pa imam končno nekaj časa.
slog.
ne bom preveč trtamrtaril, ker se lahko, kot je znano, izjalovi. hehe.
slog se mi zdi pač izjemno zanimiv, specifičen. dolgo, zapleteni in nasičeni stavki, ki tečejo brez spotikanj in niso utrujajoči. ogromna količina informacij, ki pa delujejo sveže in jasno, dodelano umeščeno. nekakšen blog – speed v prašku. vendar z dodatkom neke muzikalikalične prefinjenosti. sistematika dopolnjena, brez notranjih vrzeli, nobena misel ne štrli ven in nobena ni odvečna, vse so povezane. všeč so mi bonbončki, vpleteni v tekst, kot je tisti o športu kot kulturi, zanimive analogije.
vsebinsko.
komentiral bom predvsem s svojega vidika. moj vidik je vidik novopečenega udeleženca v kulturnih krogih. naj začnem s prvimi impresijami, ki nimajo neposredne zveze z blogom:
od vsega začetka sem vestno opazoval obnašanje kulturnikov, s katerimi sem prišel v stik. moram reči, da moram njihove manire pohvaliti – tisti ‘veliki’, etablirani so vljudni, elegantni, zanimivi, raznoliki, v svojih različnih nevrotičnostih privlačni. nekatere od teh oznak bi lahko odvzel le enemu pesniku. to je okolje, kjer jaz osebno lahko diham. srečanja s starejšimi so nenavadna. tomaž šalamun je fin človek, vendar za moj okus preveč zadržan (medtem, ko so pesmi izrazito prodirajoče). v najinem pogovoru sem izpadel kot žival, živa bomba. ampak sva se dobro ujela. blazno zanimiv je iztok osojnik, ki je v okviru svoje kulturnosti banalno rečeno robat. silovit človek. ko govori trem, deluje, kot bi govorilo množici petih tisočih ljudi. neumoren govorec. tudi na ‘uradnih’ prireditvah rad zakolne. ko sem mu izrazil svoje (iskreno) spoštovanje, me je grdo pogledal. razumem. sam je na nekem mestu omenil izjavo islamskega preroka, ki je svetoval, naj človeku, ki te hvali, vržeš pesek v oči. planinec pač. vendar odličen, pronicljiv mislec – kdor se mu posveti, zasliši v njegovem vsakdanjem govoru poezijo in lucidne koncepte. vladimir gajšek se je, milo rečeno, v enem srečanju meni pokazal kot neprijetno čuden. ko je videl, da sem se po predstavitvi znanega francoskega filozofa poslovil od skupnega znanca, me je ustavil in vprašal, kako se mi je zdelo. popljuval je vseh 800 slovenskih doktorjev filozofije, z izjemo teh dveh, ki sta pač krščanske usmeritve in sta predstavljala krščanskega misleca. popljuval je slavoja žižka in po anologiji z davidom bowiejem, ki mu je bil zaradi nacistične geste prepovedan vstop v anglijo, podobno hotel tudi zanj. popolnoma iz konteksta je vzel neko njegovo izjavo, ne spomnim se katere. vena tauferja, ki ga vpleteš v svoj zapis, sem eksperimentalno prosil za avtogram. pogledal me je sumničavo, vodeno, kot da sem mu pobruhal čevlje in mi vljudno podpisal. mogoče sem bil res malo sluzast. tone škrjanec je vzhodnjaški tip človeka, zelo dobro čuti karakterje. čeprav je tih in nežen, je mene začel veselo in brez izjeme pozdravljati, ko sva se dvakrat pogovarjala. v enaki meri mu vračam nazaj, mi je zelo prijeten. toliko o tem. to so sicer sami pesniki, pa vendarle …
psihološki profil domačega kulturnika ima nekatere zanimive smernice- uveljavljen domači kulturnik živi v svojem eteričnem svetu, na svojem prestolu, in ga nič na našem svetu ne zanima, kaj šele kakšen neformalen aganžma. razmišlja o svoji in tuji umetnosti, o metafiziki, hodi na kave s svojimi prijatelji kulturniki in dolgo, zamišljeno opazuje. včasih si pridobi kakšnega zelo mladega, na prvi pogled obetajočega umetnika in ga vodi s seboj kot svojo domačo žival (seveda jaz nisem nikoli sem hodil in nikoli za nič nisem veljal, dokler nisem objavil prvenca, ker nikoli nisem nikomur zares lizal riti). mladi umetnik mu prikimava, naokoli govori, da je svet lep, da zakaj se sekiramo in misli, da bo postal velik. iz literarnih šol slovenskih umetnikov prihajajo solidne kopije, ki pa so v svoji skopiranosti vse iste in v smislu prebojne moči “prazne kante.” gre za obojestransko ljubezen. ki pa je žal neproduktivna. vsaj zaenkrat. skratka, tu se že nakazuje neko pomanjkanje odgovornosti, po katerem poletiš skozi svoj zapis.
skozi svoj publicistični aganžma tu in tam sem si parkrat razbil glavo ob zid – tudi, če gre za zelo prijetne, misleče ljudi, jih prvi, nagonski vtis vedno prepriča, da se to ne bi smelo dogajati. padajo nesmiselni kvaziargumenti z obeh strani. ko se te navadijo, te sprejmejo in si jim lahko všeč, drugi te imajo za pošast. v vsakem primeru pa ne naredijo ničesar. v glavnem jim ni dobro jasno, kaj aganžma sploh pomeni, nimajo dovolj energije v sebi, da bi ga lahko začutili skozi svojega duha in nikoli ne bodo naredili ničesar. ko se človek, kakršen sem sam, zaplete v takšno okolje, lahko postane depresiven, neučinkovit, sprt s svetom, zapit in nemotiviran. zato mora čimprej stran, po možnosti naj še uveljavi svojo voljo, se maščuje in počaka na opravičila z druge strani. takrat jih lahko do neke mere obvlada. so pa vsi prijetni sogovorniki za mizo ob pivu, pronicljivi in prijetni ljudje. intelektualni potencial je pri nas ogromen, vendar niti približno ne zadovoljivo izkoriščen.
žal mi je za te izpade v cankarjevem domu, saj me boli, ko vidim, kako ljudje še bolj zaničujejo kulturo in jim je mogoče celo dati prav. v določenih kulturnih poljih pri nas žal še vedno igra, da moraš biti psihopat, da moraš kazati vsaj neko kopico nevroz, da lahko ohranjaš svoj status. predvsem med igralci … pa ne govorim o kakšni večini.
ogabno se mi zdi poveličevanje starost, ki jim nehumano pravim kar stari prdci tipa štefka droljc in polde bibić, ki komaj prilezejo na oder in ob kakšni prireditvi zaigrajo monolog iz kakšnega martina krpana ali česa podobno kmetavzarskega in zastarelega. TO ne morejo biti zvezde večera. lahko so častni gostje.
kakor vidim žiga turka, mi je všeč tvoje razmišljanje o njemu, in ga podpišem.
odnos domačih ljudi do kulture je v povprečju omalovaževanja vreden, v čemer pa sam v prihodnosti vidim svoj interes v smislu aganžmaja v to smer. sploh kot nekdo, ki s slovensko grudo nima prav ničesar. to ima lahko koristi za vse. upam, da se in nas goran vojnović čimprej neha sramotiti po moedijih. ker je pač čefur, je postal referenca za vse mogoče stvari na svetu. sramotna se mi zdi njegova samozavest in mirnost, s katero se pojavlja v javnosti.
namigovanja, da je prešeren pisal ‘iz srca’ in da ni rabil ministrstva za kulturo, so tipično slovenska in sta jih že dodobra obdelala miha mazzini in ti. jaz bi samo vprašal, če je prešeren iz srca živel na kanti, če je bil iz srca alkoholik, če je iz srca umrl pri 48-ih in če se je iz srca jebal za eno ubogo (seveda kvantitativno) knjigo praktično celo svoje življenje, če se je iz srca jebal z anarhijo, ko je moral gledati nekega bebastega koseskega, ki ga gleda zviška. pfej in pfuj! če sem malce slovenca. ko bi se v javnosti enkrat zastavilo takšno vprašanje, bi se verjetno marsikdo zamislil. vendar ne, tega se nihče ne spomni.
tomaž šalamun je eden največjih živečih pesnikov ta hip na svetu, zagotovo v tujini neprimerno bolj znan kot prešeren. pesnik, ki bere na elitnih dogodkih, ki je del ameriškega (!) literarnega kanona in ki bi ga rade imele za gosta preštevilne organizacije, ki nekaj dajo nase. pri nas bi ga lahko zastonj zvabili na prešerca, vendar ne.
nimam pojma, zakaj poezijo na proslavah vedno berejo igralci. igralci nimajo pojma o branju poezije. pesem ni dramski tekst ampak v intonaciji glasbeni produkt. zamujeni so bili vsi zanimivi domači eksperimenti spajanja poezije in glasbe. free-jazzovska zasedba v postavi grom, karlovčec, fon, bergler, drašler, čučnik bi lahko izvedli izjemen konceptualni nastop za nekaj drobiža scenografije in tehnike. izvedejo ga tudi v popolnoma razglašenem kud-u, kot bi se znašel v zakajenem progresivnem chicaškem baru, ne pa v ljubljani. prav vesel sem bil tega vdora na oder, tako imenovanega occupy janez janša, kljub čudnemu poimenovanju:
http://www.youtube.com/watch?v=VJ4SWmQQd3w&feature=youtu.be
česa takšnega, kot je irena tomažin, svet ne pozna!
http://www.myspace.com/torarobit
če bo kdo imel priložnost, da si ogleda njen performans, globoko priporočam, še posebej v bolj intimnem ambientu.
imamo verjetno najbolj nadarjeno mlado generacijo poetov v zgodovini od murna, ketteja, cankarja in župančiča naprej. naj kapne kdo kaj denarja tudi za kaj boljšega, kot so literarne delavnice. vsak teden bi lahko nastal zanimiv literarni večer. vsi se med sabo poznajo, lahko bi prišlo do multimedijskih projektov itd. sam zagrabim vsako priložnost. po enem obisku jalle jalle imam že zagotovljene proste roke, če dobim dobro idejo. in jo že imam. za 30 eur. kaj bi naredil s 300 euri. mljask! ne vem kako, ampak ogromno denarja gre v nič ali ostane neizkoriščen.
žalostno, skratka. v analize se ne bi spuščal, saj si že vse ti in to z bolj poznavalske pozicije analizirala (vsaj mislim, da si) kot bi lahko jaz, ki se z birokracijo šele začenjam soočati. to je čustven, energičen izliv, ki pa mislim, da ni brez pomena.
mislim pa, da je ta hip ogromno opcij odprtih. dovolj je zgolj peščica aktivnih ljudi, da se zadeve začnejo spreminjati, od spodaj navzgor. in mislim, da bo šlo na bolje.
pozdravljam nekatere premise ministra turka, ravno tako dinamiko njegovega načina delovanja, ki jo je na nekaterih točkah pokazal.
p.s.: da ne bo kdo mislil, da žižka cenim. mislim, da sem tudi jaz boljši filozof kot on.
in še nekaj – če je bilo finančno pomanjkanje nujni pogoj za ustvarjanje prešernove romantične poezije, je potrebno pokazati na prešernove tuje romantične sodobnike. puškina, lorda byrona, holderlina (t.i. pesnika vseh pesnikov). res, sami reveži. pa so kljub svojemu bogastvu znali dobro jamrati. trpljenje se rodi iz konflikta s svetom, zaradi katerega človek začne ustvarjati. je začimba. ampak, če natreseš preveč popra u ćorbu ta postane neužitna.
jaz vidim v teh kolobocijah zanimiv paradoks. po eni strani se napada kulturne lobije, ki naj ne bi počeli drugega kot to, da ne počnejo nič, pa še kakšno škodo povzročajo povrh vsega, na drugi strani so pa tisti, ki kulturnike pošiljajo delat, nekulturni primitivci.
tipično utelešenje tega paradoksa je ravno miha mazzini, ki je pač očitno izvisel iz teh kulturnih lobijev, hkrati pa se z vsemi štirim otepa, da bi njegovo početje izpadlo iz kategorije “nacionalnega interesa”, nad katerim naj bi bdela neka avtoriteta (trenutno ta očitno ni po mazzinijevem okusu), ki naj bi ne-kulturni raji trobila o tem kaj je dobro in kaj ni – in a ni ravno to tisto, kar ti kulturni lobiji počnejo že danes?
@Nidurin/00:55 – z veseljem prebrano, spet sem izvedel nekaj novega. Seveda, glede na dejanskost, tega nisem v stanju prefiltrirati, pač nisem iz tvojih ali Simoninih logov, a te bo že ona “obdelala” in spet bom z veseljem prebiral…
P.S. – ali pišeš začetke stavkov iz protesta ali pa uvajaš nova pravila? Ali pa ti preprosto zataji “shift” za veliko črko, tako kot včasih oziroma skoraj redno meni.
ff:
zelo popreproščen, neverjetno reducirajoč pogled na pisanje simone rebolj in mihe mazzinija, ki ni v čast strani na linku, ki jo nosiš.
gre za veliko več kot dve paradigmi, ki ju samo vidiš, ki ju samo sami hočeš videti.
do tega pridemo že, če tvojo poved dopolnimo z “nekateri kulturni lobiji na nekatere način” in “nekateri tisti, ki jih pošiljajo delat po nekaterih vzvodih”. namreč nikjer ne piše, da so vsi kulturni lobiji neaktivni in ne da so absolutno neaktivni. shema mora biti popreproščena, saj drugače lahko pišemo še dve leti o temi, ki je aktualna danes in se podrazumeva, da je popreproščena. tega nekateri nikoli ne razumejo/te.
na hitro – ta blog ni napadanje. a se hecaš? kako je lahko napadanje nek dolg, z argumenti nasičen blog, ki sistemsko tako dobro funkcionira. blog stoji bistveno v sebi kot zbirka nekih tekstov. napadanje je pa širjenje venj za dopolnjevanje samega sebe. tu NE gre za napadanje.
ti dve skupini, recimo jim ‘neaktivni kulturniki’ in ‘nekulturni primitivci’ so v simoninem tekstu tesno povezani. neaktivni kulturniki niso aktivni do nekulturnih primitivcev in dopuščajo, da so nekulturni primitivci aktivni do njih. zelo, zelo popreproščeno rečeno, ker se mi vnaprej ne ljubi ukvarjati s tabo, ker nisi pokazal pretiranega funkcionalnega razumevanja. nekulturni primitivci pošiljajo delati neaktivne kulturnike v rudnike, simona rebolj pa jih pošilja delat v kulturo. vidiš razliko? seveda pa so v zapisu še na dolgo in široko obdelani številni zunanji vzroki, ki na sferi vplivajo, da sta takšni, kot sta.
“izpadlo iz kategorije “nacionalnega interesa”, nad katerim naj bi bdela neka avtoriteta (trenutno ta očitno ni po mazzinijevem okusu),”
tale slogovna izpeljanka z oklepajem je zelo slaba in že v osnovi, na estetskem nivoju ruši tvoj komentar. v oklepaju je samo ad hominem. veliko bolje bi stala izven oklepaja. čeprav vsebinsko popolnoma brez potrebe.
spet izredno slabo razumeš in spet ni nobenega paradoksa.
bdeti, če se izjemno banalno izrazi, kot je banalen tvoj komentar in trobiti, ni isto kot drugo bdeti in trobiti. da se isto imenujeta, je ‘napaka’ v jeziku. govora je o spremenljivki načina v vseh štirih snoveh. in tu se spet odprejo možnosti velikega števila novih relacij.
ne da se mi. ti kar čitaj enciklopedijo in jej žgance. priporočam, da še kdaj prebereš avtorje, ki se skrivajo za gesli.
rak: začetke stavkov in imena pišem z malo, da si prihranim nepotrebno delo, kadar je to mogoče, da ne padem iz ritma. saj že dolgo ves čas nekaj pišem.
da pa bi uvajal nova pravila, pa nima smisla, saj vemo, da so verjetno vsa pravile, ki se jih spomnimo, verjetno že bila nekje uvedene:) variacij na isto temo pa mi ni prijetno špilat. raje špilam tisto, ki je tako velika variacija na isto temo, da je nihče ne opazi.
“da se isto imenujeta, je ‘napaka’ v jeziku. govora je o spremenljivki načina v vseh štirih snoveh. in tu se spet odprejo možnosti velikega števila novih relacij.”
v bistvu se ne imenujeta isto, to si sam napletel in jaz za tabo. jebemti jezik.
@Nidurun
Čeprav si v mojem komentarju lahko prebereš kaj zamerim starostam in za tem trdno stojim, se moram vseeno obregnit ob tvojo primerjavo starih prdcev. Štefka Drolc, ki je tebi odprdela, je v svoji interpretaciji še vedno prva liga slovenskih igralcev. Tudi poezije. Če to misliš zato, ker jo mogoče nikoli nisi videl igrat, pa ti je prva prišla na pamet, ker ti od znanih imen prvo odzvanja, ti oprostim – ker če ne, potem lahko rečem, da nimaš pojma o pojmu! Štefka Drolc je ena redkih živečih igralk, ki nikoli ni podlegla ruralni ali malomeščanski patetiki – enostavno ostala je žlahtno sodobna do danes. Razumem tvojo poanto – ampak primerjava je zelo neposrečena.
In še “igrlacinimajopojmaopoezijikertonidramskitekst”:
Se strinjam, da ne govorijo vsi igralci dobro poezije. To predvsem tisti, ki so slabi v igranju. Ampak iz moje izkušnje je tako, da kadarkoli so dobri igralci interpretirali poezijo nekoga, so jo po pravilu vedno interpretirali bolje kot avtorji sami. Hecno, ne? Saj ni bistvo igralskega metjeja v dramskosti, temveč v interpetaciji podajanja vsebine. Tudi če je ta telefonski imenik…Mogoče boš spremenil mnenje – poskusi svoje delo ponudit v branje Štefki Drolc, pa boš videl kdo je večji prdec – ti ali ona.
Drugače se s tvojim zapisom strinjam, mi je blizu in se veselim branja tvojih komentarjev.
@nurdin,
tisti, ki se o teh zadevah sedaj delajo pametne in se zapletajo v paradokse pravijo dejansko naslednje: ni problem v kulturnih lobijih, problem je v tem, da niso “naši” (po našem okusu). a bi miha mazzini izstopil iz “te bande, ki nič ne počne”, če bi njegovo delo vrednotili primerno temu, kar on sam pričakuje? vprašanje za milijon dolarjev.
skratka, zdaj se seveda lahko gremo preseravat o tem, who is the good guy and who is the bad guy in kdo kaj dela in kdo ne, ampak to se ideološke fore, ker vsaka rit pač ne paše na ravno vsak stol. če hočemo biti dosledni, bomo pač skenslali vse po spisku – naše in vaše. in to je tisto, kar ta “nekulturna raja” dejansko zahteva.
“nekulturni primitivci pošiljajo delati neaktivne kulturnike v rudnike, simona rebolj pa jih pošilja delat v kulturo.”
tisti, ki se jih zmerja z nekulturnimi primitivci pošiljajo v rudnike tako kulturnike po tvojem okusu kot tiste, ki jih na tvojem seznamu ni. skratka, v rudnike pošiljajo kulturo kot tako od A do Ž. saj ravno v tem je poanta. na eni strani imaš pač kulturnike, ki se prepirajo o tem, kdo je bolj pameten, na drugi strani so pa ljudje, ki jih vse skupaj pošiljajo delat kaj bolj pametnega od tega kot je to, da se delajo pametne na račun davkoplačevalcev. to je poanta.
v nerazumevanje poante si pa očitno padel tudi ti, ker si domišljaš, da je napad na kulturo pogojen s trenutnim kulturnim establišmentom, kar seveda ni res. “ne-kulturna raja” tu zagovarja pogleda mrkaića, ki trdi, da kultura ni javna dobrina.
“v oklepaju je samo ad hominem.”
oprosti, ampak tisto v oklepaju ni noben ad hominem, tako da si bo treba malo osvežiti zadeve. ad hominem ne more biti, prvič za to, ker karkoli že tam trdim, tega sploh ne uporabljam kot argument za karkoli že, kar dejansko definira argument ad hominem. torej, že v tehničnem smislu to ni ad hominem, saj ne ne napadam neko osebno lastnost mazzinija, da bi nekaj dokazoval. ne more biti pa niti v vsebinskem, saj je miha mazzini sam izstopil iz društva pisateljev in s tem lepo povedal, kaj si o njih misli, a ne? tako da je tisti navedek v oklepaju dejansko dejstvo.
je pa, tako mimogrede, argument ad homini tukaj:
“ker se mi vnaprej ne ljubi ukvarjati s tabo, ker nisi pokazal pretiranega funkcionalnega razumevanja.”
pa še eden tu:
“ne da se mi. ti kar čitaj enciklopedijo in jej žgance.”
zapisal si ju pa ti. 😉
““da se isto imenujeta, je ‘napaka’ v jeziku. govora je o spremenljivki načina v vseh štirih snoveh. in tu se spet odprejo možnosti velikega števila novih relacij.”
v bistvu se ne imenujeta isto, to si sam napletel in jaz za tabo. jebemti jezik.”
ne, ni napaka v jeziku, amapk se temu reče površnjo branje in slabo razumevanje prebranega – o tem govori tudi avtorica v tem prispevku in ga imenuje funkcionalna nepismenost :). jaz sem namreč govoril o avtoriteti, ki naj bi bdela nad vsebino nacionalnega interesa, to vsebino, nad katero bi bdela, pa bi trobila javnosti. upam, da je sedaj bolj razumljivo.
drugače bi pa tvoji aroganci predlagal naslednje – relax. 😉
Sašec:
sem napisal na podlagi enega njenega nastopa, kjer je izvedla monolog iz, se mi zdi, antigone. njena izvedba je bila po mojem še laičnem mnenju zelo dobra. o starih prdcih sem govoril kot o nečem, kar pride iz tuje riti, ne iz svoje. bolj me moti njihova ‘uporaba’ kot oni sami. sicer pa o teatru, priznam, zelo malo vem trenutno.
kar se tiče interpretacije poezije, pa jo po mojem igralci pogosto dobro interpretirajo na način kot jo. tu mislim, da se razhajava v nekem drugem smislu. mislim, da gre za različna pojma interpretacije, kot jo ponavadi izvajajo pesniki sami in kot jo igralci. pesniki uporabljajo čisto druge tehnike.
mislim, da pesniki več poudarka dajejo na glasbo poezije, igralci pa na vsebino.
http://www.youtube.com/watch?v=5MyosFiZQP8
http://www.youtube.com/watch?v=yHwI2tAI80I
ali pa
http://www.youtube.com/watch?v=zt7hI2TAWW8
igralci prepogosto po vsebini lomijo verze, ki jih pesnike postavljajo kot nelomljive. verza kot neke zvočne enote je konec, ko ga je konec. preveč svojevoljno vnašajo noter ritmiko, poudarjajo čustva – medtem, ko poezijo, vsaj jaz sam, pri branju dojemam kot nekaj, kjer sta enako pomembna tako zvočna kot vsebinska podoba in ena ne sme nadvladovati druge.
ff – pučak. se relaxam.
Sašec, p.s.:
samo tale brodsky je bil res dober.
http://www.youtube.com/watch?v=xkBAai34uO0&feature=related
@Nidurun
Razumem…všeč ti je deklamiranje poezije, ki skozi strastno grizenje besed dobi zvočno podobo, ki še bolj doprinese k razumevanju vsebine. Nazadnje sem to v živo slišal pri pokojnem Pavčku. Ampak ta “tehnika” ni vedno primerna. Odvisno od razpoloženja pesmi. Ne predstavljam si, da bi poslušal poezijo Kosovela na tak način, ali pa Kačičevo.
Kar se tiče lomljenja verzov se popolnoma strinjam s tabo. Tudi mene moti, kadar interpret poskuša skriti rimo, da bi izgovorjeno zvenelo čimbolj kot proza in zato posledično bolj prepričljivo. To je preklestvo vdora nagnusnega realnega za vsako ceno…in to je tudi tipična napaka, ki jo slabi igralci počnejo. In teh je, priznam, ogromno! Je pa tudi res, da je stara šola igralcev to znala. Enostavno so bili dobri govorci.
@Nidurun
Ja, še to…mater, meni pa nikoli ni všeč glasbena spremljava ob poeziji. Se mi zdi, da se z dodatnim zvokom prehitro izgubijo fine dimenzije; da glasba rada trivializira atmosfero. Moj znanec bi rekel : marmelada na med…
Sašec:
mogoče jaz osebno ne bi rekel, da gre za strastno grizenje besed. ne nujno strastno v izpovedi, bolj v iskanju povezanosti besede in zvoka. večkrat to zveni skozi ustaljeno percepcijo človeškega glasu precej mehanično.
tudi mene motijo številni tovrstni projekti. pri nas je tako najlažje dobiti keš. najlažje privabiti ljudi na prireditve, kjer se deklamira poezija, na katere drugače ne bi nihče prišel. tu se popolnoma strinjam.
vendar ima takšno raziskovanje že precej dolgo traciji, nekje od 20. let prejšnjega stoletja, od avantgard naprej. obstaja pojem ‘konkretne’ poezije, ki je zlaganje besed izključno za doseganje zvočnega učinka. tu se pomen popolnoma izgubi. ta tematika je zelo zanimiva. jaz pravim – iz zvoka smo nastali, ne iz besede. verjamem, da imajo glasba, poezija in vsi ostali zaznavni zvoki, prefiltrirani skozi naše dojemanje, neločljivo skupen izvor. samo verjamem. zaenkrat. zadnjič sem se zalotil pri poslušanju zanimive simfonije na vlaku – iz škripanja koles, tresenja sten, zvonenja mobitelov, pogovorov in ostalih “šumov”.
kar se pa tiče glasbe in poezije kot ju ponavadi dojemamo, se mi zdi, da je tu nekaj posrečenih stvari. doma recimo sodelovanje toneta škrjanca in janija mujiča na posrečeno poimenovanem ‘lovljenju ritma’. nenazadnje tudi leonard cohen, bob dylan in ostale trubadurske izpovedi. rap ima svoj izvor v starodavni pesniški metriki. je pa res, da morajo ljudje, ki tu sodelujejo ali posamezniki, ki te stvari ustvarjajo sami, zelo dobro poznati tako zakonitosti glasbe kot zakonitosti poezije. in takih ni veliko. zanimiv je tudi fenomen tako imenovanega spoken worda.
večina je krepa, ampak je nekaj biserjev.
tale spoken word je znan in kar zanimiv:
http://www.youtube.com/watch?v=8M5W_3T2Ye4
pri nas sicer ni veliko izurjenih bralcev. eden od njih je priseljeni goran janković, katerega roman “riječ, dvije o petroniju” je čisti literarni presežek in je eksperimentu z jezikom tudi namenjen (gre, upam si reči, skoraj za nekakšen bosanski ulikses). na žalost je bil roman spregledan, ker je bil izdan leta ’94. janković dobro in se na branje tudi pripravi. vse mora štimati, intonacija, njegov glas itd. kadar zaradi teh in onih boemskih razlogov to umanjka, to tudi jasno pove. hehe.
tole je en star posnetek. sicer ni poezija, no.
http://www.youtube.com/watch?v=7_bI_VdejsA
upam, da tale zapis ne bo preveč skrenil s ‘poti’, hehe.
@Nidurun:
No, hvala za komentar z vtisom o prispevku in vtisi o srečanjih z določenimi pesniki … hehe … Zelo nirudunsko.
“psihološki profil domačega kulturnika ima nekatere zanimive smernice- uveljavljen domači kulturnik živi v svojem eteričnem svetu, na svojem prestolu, in ga nič na našem svetu ne zanima, kaj šele kakšen neformalen aganžma. razmišlja o svoji in tuji umetnosti, o metafiziki, hodi na kave s svojimi prijatelji kulturniki in dolgo, zamišljeno opazuje. včasih si pridobi kakšnega zelo mladega, na prvi pogled obetajočega umetnika in ga vodi s seboj kot svojo domačo žival.”
Ta del opažanja z lahkoto podpišem in sovpada z mojo kritiko o nekomunikativnosti naših kulturnikov še z drugega zornega kota. Kavi s prijatelji kulturniki bi dodala še druge napitke seveda (kava je le pogojno popoldanska verzija), dolgo zamišljeno opazovanje, ja, se je pa žal velikokrat izkazalo za manj zamišljeno, kot bi pričakovala. Obstajajo seveda izjeme. Je pa res, da dandanes tudi ta druženja zelo zamirajo in razpadajo. Skoraj ne srećam več osebe iz teh logov, ki ne bi pojamrala, da povezave v pozitivnem smislu druženja in medsedbojne motivacije ne delujejo več kot nekdaj. Sicer pa “zamerim” vodenje domnevno obetavnih mladih umetnikov za seboj, kar prav smešno čisto drži (smešno se mi zdi, da si to tako hitro spoznal), ker večina njih domnevno obetavnim ponavadi ni privoščljivih mentorjev, ampak futer, da so se nekako naslajajo nad še neobdelanim profilom, nudijo in pomagajo pa prekleto malo. No, včasih ponudijo kaj, ampak neselektivno, tudi in še raje neobetavnim umetnikom, bolj v zahvalo za potrpljenje z njimi (hranjenje z mladostjo ni nezanemraljiv vir energije). Realnost pa mi je bolj (nehote) surovo izpovedal samo eden izmed njih, ko mi je po peti rundi (ne kave) potožil, kako zajebano je dandanes, ker toliko mlajših prihaja na sceno in se je treba borit, da obstaneš in te ne povozijo (in jaz gledam na drugi strani mize veterana, ki bi mi bil lahko oče). Česa tako objestnega in antiempatičnega že dolgo nisem slišala niti od kakšnega strojnika, ki se ne repenči z duhovno vzvišenostjo tako rad. Šlo je pa za enega izmed multipraktik pisateljev, ki se je nasral po celi sceni in napletel vezi na vse strani in nikoli mu ni dovolj. Namesto da bi privoščil mlajšim generacijam, da se kalijo in razprostrejo krila, jih je v resnici videl kot nebodijetreba konkurenco, ki jo mora zjebat oziroma, še raje, uporabit, če gre. Know your enemy, pa to … hahaha …
Izredno malo občutim podpore in predajanja dote mlajšim dandanes. Spoštovanja vredne samozavesti in dostojanstva, ki seveda v odnosu do predajanja štafete mlajšim funkcionira popolnoma drugače, postane veselje in navdušenje, da sploh lahko kot izkušena oseba deluješ v oporo inspirativno, spodbujevalno ali si tudi konkretno v oporo, če je možno. Mislim, da malokdo lahko prostodušno izjavi hvalnice svojemu “mentorju”, razen z vidika previdnosti od zadaj, v stilu: “Prosim, ne me pojest, obljubim, da bom do konca tvojega življenja slabši in manj uspešen kot ti, da me le ne boš kaznoval.” Bizarno.
Prešeren je imel v primerjavi z nekaterimi drugimi izjemnimi pesniki dokaj neproblematično življenje, kar se eksistence tiče. Dovolj spodobno familiarno doto, Jelovškova je dobro kuhala in skrbela tudi zanj kot za otroke, apetit po morebitni aristokratski ženitvi se je pa pač transformiral v inspiracijo za najbolj erotične fantazme v imenu ljubezni pač. Samo hrepenenje zagotovi večno ljubezen, a ne. Da je popival preveč, se mu na koncu ni obrestovalo pri zdravju, kar se ne dogaja le revnim. Da ne bo pomote … Prešeren je virtuozen pesnik, brez dvoma, samo fama o njem kot najboljšem primerku težkega življenja pač ne drži. Spomenik temu je lahko kvečjemu cukrarniški mit pač, če že hočemo kar naprej samo simbole, da se bomo zadušili od njih.
Imamo, se strinjam, nadarjen šopek predvsem pesnikov mlajše generacije … se pa slabo angažirajo, ja, vsi predstavniki leposlovja. Na splošno se je zgodilo tudi to v nemalo primerih, da od starejših, ki so angažirani na raznih uredniških pozicijah vsake toliko dobijo kakšno drobtino bolj ali manj upravičeno in so zato potem tiho kot miši in ne upajo zahtevat, kar bi jim morda pripadlo pri boljši obravnavi in promociji del. Tako pride do prodane “duše” za posušene drobtine. Ko obstaja skupina prilagodljivih in tihih, pride seveda na vrsto tudi šikaniranje bolj obetavnih in nadarjenih, ki na primer upravičeno naduto kaj več pričakujejo (kar je normalno). Ti so potem odrezani. Ker ne ubogajo. Najbolje gre pa še vedno ideološkim trobilom, tudi če prodajajo pofl. Itd.
Izpostavila sem predvsem temno plat, ki sicer premore izjeme (ena večjih izjem v mojem življenju je seveda zgodaj preminula), ampak žal, trenutno je splošna slika precej mračna in je nikakor ne morem videt kot posebej navdušujočo iskro preboja na koncu tunela. Zelo zatohlo. Metelkova pa alternativa glasu pač ni, kvečjemu revna bolnica s prodajo slabega vina.
@Sašec (in nidurun):
“igralcinimajopojmaopoezijikertonidramskitekst”
Haha … ta interpretacija “verza” mi je zelo všeč.
Sicer pa … To področje ima več plasti. Se strinjam, da drži, da seveda ni res, da igralci zaradi “dramskosti” pristopa nimajo smisla za recitiranje poezije. Nekateri imajo drugi ne, in ja, tako, ko nekateri pesniki imajo več ali nič smisla za posredovanje lastne poezije.
Je pa res, da vsak pesnik, kakor koli že recitira svojo poezijo, je na nek način zaninim. Z vidika, da je zame neka informacija o avtorju tudi to, da na primer spoznam, da se komaj prelomi skozi recitiranje svoje stvaritve. Če pri drugem avtomatsko presojam, ali menim, da je zadel v načinu, ulovil klimo in moment, pri pesniku, ki recitira svoje delo, tega seveda ne počnem. Včasih se tudi zgodi, da me bolj zmoti pesnik, ki relativno dobro interpretira svoje pesmi, a na primer ne začutim dovolj osebnega. Medtem ko nekdo na prvo žogo lahko recitira slabo, ampak je zelo avtentično, prepriča, da je on, on. Dane Zajc je bil na primer tak primer. Če bi mi kakšen igralec tako recitiral vso njegovo poezijo po vrsti, bi ga pri sebi izžvižgala. Zajc je bil kot slab repar, ki vse dribla na isti frekvenci in svoje odgromi, odmomlja ali kakor koli že odvozi. Ampak njegov grom na isti frekvenci, vse po vrsti, je bilo vedno užitek poslušat, ker je bilo totalno prepričljivo in avtentično. Reparja pač ni užitek na enak način poslušat, ker ima preslabo “poezijo” … hehe … in se enoznačna interpretacija ponavadi tudi pokriva s slabimi teksti in obratno, kot sem opazila. Podoben primer je danes med mlajšimi tudi Čučnik, ki ga je Nidurun omenil. Popolnoma druga vibra od Zajca, da ne bo pomote … mislim samo z vidika pristopa k vsemu na eni frekvenci. Pri njem, ki se ga zdaj že večkrat poslušala, se že vnaprej začnem nasmihat, ker lahko izpade, kot da se norca dela iz poslušalcev, tako nad v bistvu na nek način v asketskem na videz nezainteresiranem načinu “odfuka”. Ampak učinkuje odlično. Vedno mu uspe ta “To sem jaz”. Si pa tega nihče drug ne bi mogel privoščit pri recitaciji njegove poezija, ker preprosto ne bi bila njegova – last recitatorja.
Potem obstajajo seveda tudi drugi sodobni pristopi in koncepti recitalov, kjer nekateri vklapljajo zvočne efekte, glasbo, celo video itd. Nič narobe, če dobro zafukcionira. Tudi proti recitalom kot performansu nimam nič proti. Če dobro zafukcionira, okej, super … če ne, ne. Je pa res, da v teh primerih velikokrat takšen angažma pomeni, da poezija ni ravno vrhunski presežek in če ji dodaš veliko kravala zraven, seveda lahko učinkuje veliko bolj privlačno. Pa saj, v bistvu tudi proti temu nimam nič, da se le ve, kaj, kako in kam kaj paše. To je pa pri nas velikokrat velik problem.
@ff:
Ne vidim paradoksa. No, ga, kot si ga opisal, ampak je navidezen, ker se bistvo skriva v pomebnih detajlih.
Poanta je v kvalitetnem delovanju, kar se tiče selekcije in zagonskih podpor umetnikov, ki seveda obetajo. In ne po lobistično klientelistično prijateljskem modelu. Torej … ne gre za vprašanje, ali naj neka avtoriteta, ki upravlja s sistemom, sploh obstajala, ampak gre za pomemben problem v načinu in smotru.
Pri pojmu “izviset” iz določenih kulturnih lobijev je treba tudi uastavit najpomembnejše vprašanje, zakaj je nekdo na primer izvisel. Ali ker se je pač skregal z nekom in zdaj sika, ker je izvisel, čeprav ga v primeru obratnega ne bi nič motilo, ali je “izvisel” zato, ker preprosto niti ni hotel igrat po določenih pravilih igre, s pomočjo kakršnih lažje ne izvisiš. Tudi če nisi prijatelj, lahko na primer stipkaš tretjerazredni politikantsko zabaven romančič s primernim politikantskim sloganom in že ti ponujajo keš, nagrade … hehe … Le en izmed načinov, če na primer res nočeš izviset, ampak se na primer infiltrirat. Načinov je sicer več, od gostilniških dalje. Skratka, problem je v tem, da lobiji v slabem pomenu besede obstajajo, ne avtoriteta. Noben lobij pač Mazziniju ni podelil zadnje nagrade v Ameriki, a ne. Definitivno pa neka avtoriteta, ki se kaže v obliki žirij ali uredniških predlogov in glasovanj itd.
Avtoriteto potrebujemo, ampak objektivno, profesionalno in visoko razgledano. Potrebujemo jih v bistvu več, ker več avtoritet lažje zagotavlja prerez vpogleda v dejansko kvaliteto. Pri nas je pa že to problem, ker se povsod svaljkajo isti “trije”, ki radi odločajo, a ne.
Potem je tu problem dialoga, komunikacija. Kjer se o umetnosti veliko razpravlja, je debata, kritika živa in odprta, veliko lažje pride do razkrivanja dejanske take ali drugačne kvalitete (treba je pač tudi določit okvire, od komercialnega in nekomercialnega okvira, do še drugih vprašanj, kaj je sploh nekdo želel doseči in ali mu je cilj uspel) preko teže argumentov. Kjer vlada molk in nekaj posameznikov, ki se pač deklarirajo za kritike in pričakujejo, da je njihovo mnenje nedotakljivo, da bi le imeli mir pri svojih namenih, se začne dogajat rušenje zavesti o tem, kaj sploh hočemo, nočemo in o čem sploh govorimo, ko se gremo opletanja z etiketami o kakovostnem ali nekakovostnem. In takšna klima seveda tudi omogoča dobro gojišče parazitom. Ravno na tem terenu pa je Mazzini porovaril in skušal spodbujat javno razpravo o tem, kaj se sploh gremo. Če si temu kaj sledil, bi lahko hitro ugotovil, da je stanje porazno. Odgovore, ki jih je Mazzini na svoje pripombe, kritike, dobival, so bili katastrofični. Nedostojni pojma argument. Smeha polna skleda. Od cviljenja, kako grdo je blatit kolege, kot v vrtcu, do vreščanja, a ni že to veliko, da sploh imamo knjige itd. Poglej si malo njegovo spletno stran, kjer lahko bereš članke, ki jih je pisal na primer tudi za Sobotno prilogo in potem odzive v pismih bralcev. Če bi se tako odzivala trgovka v butiku, ko bi nekdo kurcal pulover za 5 evrov, bi rekla, ajd. Kaj češ drugega pričakovat. Ampak od predsednika agencije za knjigo … pa ni za nikamor, razen za B komedijo z naslovom “saj ni res, pa je”.
Kar je Mazziniju uspelo prikazat s svojimi piki, je predvsem to, da javna razprava o umetnosti, predvsem o literaturi v tem primeru, preprosto ni zaželena. Torej, da je kulturni molk zaželen. Torej ni zaželeno operiranje s težo argumentov. Torej hočemo družbo, kjer bo teža argumentov izumrla, s tem pa tudi osnovni pogoj za razvoj okusa in umevanja kakovosti. V takih pogojih se pa ne morejo “rodit” avtoritete, ampak samo klani, ki bi radi monopol za svoj medsebojni biznis. Teža argumetov ni za javnost. Zelo slabo.
Zato to, kar je zganjal Mazzini, ni isto! On ni želel le avtoritete, ampak tudi javno razpravo, konec kulturnega molka, kar bi sploh omogočalo, da družba dobi spoštovanja vredno avtoriteto, ki bi se ji zdelo vredno občutit osebno odgovornost, da stoji za svojimi dejanji argumetirano, objektivno in profesionalno. Ne samo pri deljenju finančnih podpor oziroma točk (od knjižničnega nadomestitla do razpisov na MK), ki to omogočajo in za katerimi se “avtoriteta” skriva (saj točke lahko podeljujejo seveda kolegi kolegom po žirijah in kolegi, ki delajo po časopisih in omogočajo prispevke, intervjuje) tudi pri razvoju sistema, ki bo omogočal dobre prevode res obetavnim pisateljem, več možnosti za preboj na tuj trg itd. Vendar diskurz mora bit transparenten in v javnosti živ! Pri nas je to, da Skrušny obvesti, kako se ena in ista komisija za podeljevanje Prešernovih nagrad ali sklada po štirih letih poslavlja, še kratka doba. Smešno, a ni?! Še posebej, ker se potem spet ista imena itak selijo po drugih žirijah. Pretok avtoritet na odločujočih pozicijah mora bit čim večji, javni diskurz pa živ, ker le tako dajemo “avtoritetam” za določen čas jasno na znanje, da pričakujemo od njih odgovornost, da stojijo za svojimi odločitvaami z dobrimi argumenti, s kakršnimi menijo, da se ne bodo blamirali, če jih povedo na glas in stojijo za njimi. Osebno! In takšno poanto in namen seveda brez dvoma podpiram.
@simona,
“Poanta je v kvalitetnem delovanju, kar se tiče selekcije in zagonskih podpor umetnikov, ki seveda obetajo.”
tu je tisti izvirni greh. v tehničnem smislu se lahko s tem vsak strinja, težava nastopi takrat, ko začnemo razpravljat o tem vsebinsko, torej, kaj je kvalitetno delovanje in kdo so umetniki, ki obetajo. da bi pa lahko zagnali nek sistem, ki bi zadovoljil vse okuse in poglede, je pa bolj kot ne utopično. vedno bo nekdo za, nekdo drugi pa proti. in s tem postane sistem kot tak vprašljiv, ker če se zadeve ne morejo urediti na način, kjer ni vse odvisno od neke politike, osebnih prefrenc itd., potem je pač verjetno bolje, da poslušamo “ne-kulturno” rajo in naj dejansko ta “zlobni” trg določi kaj je in kaj ni – v tem primeru politikanstvo pač ni možno. da bi pa recimo financiranje nekega (fiktivnega) literata, ki sicer (po mnenju strokovnjakov) ustvarja vrhunsko literaturo, a ga nihče ne bere, kakorkoli vplivalo na splošno kulturo družbe, je pač malo utopično pričakovati, saj če ga nihče ne bere, potem na nikogar njegovo delo niti ne mora imeti vpliva.
“Pri pojmu “izviset”…”
pri tem odstavku je seveda vprašanje v tem ali bi s tem, ko bi zamenjali imena, dejansko spremenili tudi sistem? Ali bi recimo to, da bi za predsednika društva pisateljev postavili mazzinija pomenilo, da potem pa nihče ne bi izvisel in nihče ne bi bil proti pravilom, kriterijem, ki bi jih postavili? ali se bi pač šli spet tisto naši in vaši, skratka politiko? avtoriteta je pa nekaj, kar se kot avtoriteto sprejme. vsebina tu sploh ni važna. to, kar ti poimuješ kot lobi v slabšalnem pomenu besede je seveda za nekoga avtoriteta. in velja tudi obratno. kot drugo so pa tu nagrade in njihov dejanski pomen in učinek. ali imajo te nagrade kak učinek ali gre samo za nek “prestiž”? ker če je mazzini dobil nagrado v ameriki, in vemo, da je amerika, recimo 200 mio trg, potem bo ziher tam prodal kakih 500k knjig in obogatel, a ne? zakaj bi se potem sploh ukvarjal z DPS ali pa z ministrsvom za kulturo? če pa tista nagrada nima nekega učinka, potem se pač človek vpraša, ja zakaj je pa potem sploh pomembna? ker je iz amerike?
jaz se povsem strinjam, da vse, kar je dobro, kvalitetno in morda celo nujno, ni tudi profitabilno, ampak tu moramo ostati znotraj nekega sorazmerja. 1. če nekdo ni dovolj profitabilen, da lahko vsaj preživi, potem je veljetno bolje, da počne zraven še kaj drugega. 2. če pa nekdo lahko s svojim delom preživi, potem pač neke podpore države niti ne rabi.
“Avtoriteto potrebujemo, ampak objektivno, profesionalno in visoko razgledano.”
se strinjam, vprašanje pa je, kako si kdo tako avtoriteto predstavlja. nekdo bo trdil, da jo na področju kulture že imamo, nekdo pač ne. zato, po moje, bolj kot neko avtoriteto v smislu vsebine potrebujemo avtoriteto, ki bo znala ocenit kvaliteto učinka nečesa na družbo, skratka, podpora bi morala iti v smeri tistih projektov, tistih delovanj, ki že sama po sebi ustvarjajo nek pozitiven učinek. primer: ne moremo recimo dati galeriji A, ki ima na 3 obiskovalce na razstavo isto kot galeriji B, ki jih ima 200. hkrati s tem, pa bi bilo treba ovrednotiti tudi teh 200 obiskovalcev v tem smislu, da bi od te galerije B pričakovali, da znajo teh 200 obiskovalcev vnovčit tudi kako drugače, ne samo tako, da za to od države dobijo denar. skratka, država bi morala projekte v tem smislu financirat na način, da bi dejansko, v tem primeru neki galeriji, omogočila, da se na dolgi rok čim bolj financira iz lastne aktivnosti.
glede mazzinija pa moram reči, da mene ne prepriča. ne prepriča pa me ne zato, ker se z njim ne bi strinjal, da so zadeve zavožene, ampak zato, ker imam močan občutek, da bi rad sedel na dveh stolih hkrati. prvič namreč napada socializem in fevdalizem (tipično neoliberalno), po drugi strani pa zagovarja čaščenje svetih krav (kulture), skratka kultura je nekaj plemenitega, vrednega, ne glede na dejanski učinek. skratka, ni dovolj, da je nek delevec delaven, ustvarjalen itd., važen je učinek njegovega dela. če ni učinka, potem njegovo delo ni nič vredno. pri kulturnikih je pa malo drugače: važno je da je “delaven”, da je “ustvarjalen”, da je “kreativen” (whatever that means), da mu nekdo da neko “nagrado”, učinek jegovega dela pa sploh ni potreben, oziroma je impliciran že v delu kot takem samem. skratka, kulturnik je pomemben že zato, ker sploh obstaja. amen.
“On ni želel le avtoritete, ampak tudi javno razpravo, konec kulturnega molka, kar bi sploh omogočalo, da družba dobi spoštovanja vredno avtoriteto, ki bi se ji zdelo vredno občutit osebno odgovornost, da stoji za svojimi dejanji argumetirano, objektivno in profesionalno.”
kaj pa če bi družbi preprosto dali proste roke naj odloča o tem, kaj je dobro in kaj ni? zakaj bi rabili neko avtoriteto, da nam to pove? a ti recimo rabiš neko avtoriteto, da ti pove katero knjigo je vredno prebrati in katere ne? katero razstavo je vredno videti in katere ne? kateri koncert je vredno poslušati in katerega ne? jaz ne. avtoriteta je vedno nekaj vsiljenega in s tem političnega. in vsako drušvo pisateljev bo vedno politično. kdo to rabi?
“Smešno, a ni?!”
seveda je smešno. in ni ravno zato tisti poziv “ne-kulturne raje”, naj se končno speljejo delat, več kot legitimen?
@ff
Oprosti, ampak glede avtoritete si pa popolnoma brcnil v temo. A se ti hecaš? Vsak človek potrebuje avtoriteto že ko se rodi. Tudi ti si jo. Če ne drugega, že zato, da hitreje in bolje razume različne percepcije delovanja sveta. Kar sicer ne pomeni, da se na lastnih napakah ne moreš učiti, a tudi to je bistvo dobre šole, ki ti jo določena avtoriteta ponuja. In proces traja toliko časa, dokler se ne razvije osebnost, ki za razumevanje in nadaljno poglobitev v določen problem ne potrebuje več avtoritete, saj zna sama poiskati vzvode za rešitev!
Seveda si vsak posameznik vedno lahko izbere kaj ga bo v življenju zanimalo in na katera vprašanja bo pravzaprav iskal odgovore. Ampak niso vsa vprašanja enako pomembna in prav tako odgovori. Odvisni so od okusa, širine, ki je bila privzgojena.
Torej – vrednostni sistem, ki nikoli ne more delovati po principu eni so za, drugi pač ne. Tako deluje družba, ki vrednostnega sistema nima. Simona je lepo razložila, da vrednostni sistem izhaja iz moči argumenta. Torej? Avtoriteta tudi! In te vrste avtoritete bi morale voditi kulturno politiko. Ne pa šank klepet dveh osebkov, ki pod visoko kulturo razumeta Vojnovićeve čefurje, kar povprečeje tvojega prostega trga tudi je. Pa tudi prosti trg v resnici ni nič prost, saj na tem področjo s filozofijo, ki jo trg nosi, delujejo avtoritete, ki jim naravnost odgovarja polpismena raja, ki baše žepe pisunom lahkotnih romačičev,. Torej jim je malo mar za bistvo, tj. namen, ki ga beseda “umetnost” nosi. O čem torej pišeš?
Seveda je jasno, da umetnik nikoli ne ustvarja samo zase. Ne glede na to kako intimno razume in občuti lastno umetniško delo. In seveda ni vsako umetniško delo enako kvalitetno. Če bi bilo tako, bi lahko bil vsak poet, pa ni. Še vsak pesnik ni poet. Torej tudi tu obstaja kriterij, vrednostni sistem – od etike do estetike.
Učinek pa nikoli ne more biti samo finančni profit. So še mnogoteri. Če tebi niso jasni, še ne pomeni, da ne obstajajo.
@ff
Seveda lahko damo galeriji A in B enako vsoto denarja. Dokler argumentrirano ne presodimo, zakaj so v eni samo trije obiskovalci in zakaj se jih v drugi gnete. Mogoče pa v drugi samo zastojn talajo kepico sladoleda…kar bi lahko med drugim tudi bil argument prostega trga; pa vseeno raje ne bi tako, ne?
@ff:
Za začetek … Sašec ti je odlično pojasnil brco v meglo v zvezi z avtoriteto, pod kar se seveda podpišem. V bistvu težko razumem, da je kaj takšnega treba pojasnjevat. Prva avtoriteta, ki jo vsak človek dobi, so starši oziroma skrbniki. Potem pridejo na vrsto v sociološkem terminu takoimnovani pomembni drugi. Itd.
Ko izoblikuješ osebnost, je razlika le v tem, da poseduješ večjo svobodo pri lastni izbiri avtoritet, zgledov itd. In osebno vprašanje je, ali tudi sam postajaš avtoriteta, ali sploh gradiš na tem. Večina to “ambicijo” uresniči le in predvsem tako, da postane avtomatska avtoriteta novorojenemu, torej starš. Koliko postane pomembni drugi komur koli in v kakšnih razsežnostih je drugo vprašanje, ampak tako gre ta veriga.
Zato vprašanje o pomembnosti avtoritet in ali jih potrebujemo, sploh vprašanje ni. Pomembna vprašanja so, kakšne avtoritete potrebujemo v različnih okoliščinah in Zakaj! Kakšni so torej cilji in pričakovanja.
Da se vrnem na začetek tvojega komentarja. Izpostavil si tipičen pristop relativiziranja takoimenovanega okusa in s tem presoje o kvaliteti, nadalje pa še utrdil manipulacijo relativiziranja z zadovoljevanjem večine, češ, nemogoče je, da bi se vsi strinjali, torej je vseeno, če presojo kar preskočimo. Jok, brate. Sploh ni namen v tem, da bi se vsi strinjali, ampak je namen v teži argumentov in neprestanem preverjanju (kar je hkrati tudi vseživljenjsko učenje in trening) različnosti in teže le teh, na podlagi česar prevlada končna “sodba”. Pri tem je pomembno ravno to, kar sem poudarjala, da se oblikujejo alternative in seveda razbija mit nekomunikativne avtoritete, ki je avtoriteta sama po sebi. Ne! Avtoriteto si je treba prislužit, jo dokazat in izkazat vsebinsko. K temu seveda pripomore pretočen sistem hitre menjave članov komisij in žirij ter jasne javne argumentacije. Govorimo o umetnosti, čigar prvoten namen in edini cilj ni komercialen, ampak na prvem mestu vsebinski! Komerciala podpore na trgu ne potrebuje. Je pa izredno pomembno, kaj in kako se ustoličuje kot kvaliteta, ker to vpliva tudi na splošen povprečni nivo, o čemer sem dovolj za začetek zapisala že v zapisu.
To tudi vpliva na rezultat, koliko ljudi koga bere! In ni nepomembno, tudi če gre za manjšino. Kvalitetne stvari so vedno privilegij manjšine. Ni pa vseeno, ali se kot takšno tretira ali ne! Ne glede na to, da večina Slovencev v življenju ni prebrala enega dela od Dostojevskega, ni nepomembno javno priznano zavedanje, da gre za vrhunska dela v primerjavi s komercialnim šundom! In ni nepomembno, da je to sporočilo javnosti jasno in znano ter tako pritegne večje število bralcev, ki jih zanima kaj je na tem. To nezanemarljivo število temu primerno razmišlja o življenju in oblikuje odnos do sveta, kar širi tudi naprej, med tiste, ki v življenju niso prebrali drugega kot nazadnje pravljice za lahko noč. Grozo predstavlja dan, ko bi samo trg določal, kaj naj bi bilo kvalitetno in bi se to mnenje popolnih nalfabetov potrjevalo kot eminentno. Uravnilovka splošnega nivoja bi padla k dnu in kmalu bi se znašli v srednjem veku. Če vzamem v obzir, da bi se takšna navlaka po sistemu, ki ga ti predlagaš, zavlekla potemtakem tudi v šole. Seveda bi bilo najstnikom zabavno, da bi pri književnosti morda obravnavali izjemno biografijo Britney Spears leta 2060, ampak zdravo in perspektivno za delovanje družbe pa taka popotnica pač ne bi bila. Skratka, osebno vidim predvsem problem v okostenelem in neustreznem plasiranju kvalitetnih kulturnih dobrin in v ignoranci do komerciale, ki je preveč prepuščena najnižji kapaciteti intelektualnega novija. Ljudje bi namreč po mojem mnenju sprejeli tudi mnogo boljše komercialne proizvode enako masovno, če bi jo dobili. Manjka torej vpliv, da bi jo dobili v večjem obsegu, kot se to dogaja. To pomeni, da bi morala bit v mar tudi intelektialno vzvišenim, kar se ne dogaja zaradi sindroma ogroženosti itd.
Menjava osebe na vrhu piramide (ne le imena … ker danes se ravno to dogaja, da se plasira nove nazive istega sistema oziroma inštitucij, ne pa novih osebnosti in drugačnih sistemov) vsekakor lahko pomembno vpliva na drugačen sistem in s tem na rezultat. Kako ne??? Konec koncev hodimo na volitve, ker se tega zavedamo. Pustimo zdaj tu vprašanje, koliko izbire nam je dejansko dovoljene …
Ni vprašanje v tem, ali ne bi potem nihče izvisel in bil proti kriterijem, ampak je pomembno vprašanje, zakaj bi kdo izvisel in zakaj kdo ne bi!!! Kaj bi dobili, kakšni bi bili rezultati. Ker je vsebina najpomembnejša. Avtoriteta, ki ne izvira iz vsebine, je lažna avtoriteta. In ja, lažnih avtoritet imamo pri nas na tone, kar pa ni sprejemljivo in nikakršno obvezno pravilo.
Na ta vprašanja, zakaj neki bi se Mazzini ukvarjal z DSP, če je v Ameriki dobil nagrado, se mi ne zdi smiselno odgovarjat namesto njega, predvsem zato, ker je na to sam več kot dovolj natančno odgovoril in ga očitno ne spremljaš prav veliko. Do Amerike je dolga pot, če nisi Američan, a ne. Kjer domuješ in se odvija poglaviten del tvojega življenja in izhodiščne priložnosti pa pač ni zanemarljivo dejstvo. Tudi Lars von Trier se ukvarja z dansko produkcijo, čeprav se prodaja po celem svetu in mu ni treba snemat doma. Odgovore, zakaj je temu tako, poišči še sam. Malo s področja psihologije, sociologije in ekonomije.
Vsaka nagrada je pomembna toliko, kolikor je ustrezno argumentirana, ima temu primerno vzpostavljene avtoritete zaupanja in je temu primerno izpostavljena. Ostalo je stvar razprave.
V Sloveniji, ki ima izjemno majhen trg, veliko težje preživi nekdo, ki je kvaliteten, a premalo komercialen za povprečni nivo splošne populacije, kot v večji državi. Slovenija je ekstremno majhna, še večji problem pa je, da ima slabo razvite vzvode spodbud in podpore za učinkovito plasiranje na tuje trge.
Ne, ni res. Po tem, kar si zapisal, menim, da pojma nimaš, kaj Mazzini sploh počne. Preberi si njegove članke, ki so dostopni na njegovi spletni strani. predvsem tiste iz Sobotne priloge. In takoj ti bo jasno, da je on zadnji v Sloveniji, ki bi trdil, da ni pomembno, če umetnik ni učinkovit, ampak je pomemben samo zato, ker dela. Trdi pa, da je najpomembneje pri umetniku, da je ustvarjalen, saj ustvarjalnost je pozitiven rezultat in učinek dela. Preberi si njegovo kritiko pod Strup za sedmošolce in komične bedastoče replik s strani eminenc, ki so to delo zaradi osebnega interesa branili. To je tipičen primerek pomembnosti moči argumenta in žalosti pomanjkanja le tega na drugi strani.
Tisto, kar tebe mede, je očitno to, da si totalno zgrešeno predstavljaš učinek. Učinek zobotrebca na trgu je namreč jasen in nima nobenega drugega namena, kot da ga kupimo, da si očistimo špranje med zobmi, kar bo toliko in toliko restavracij predvidljivo pokupilo. Medtem ko učinek kulturnih produktov pač ni le v komercialnem smislu merljivo, ampak tudi v vzgojno izobraževalnem!!! Konec koncev je podobno z znanstvenimi produkti. Bohnedaj, da tebi matematični genij pokaže svoje najnovejše odkritje in te vpraša za mnenje, ali si pripravljen prispevat iz svojega žepa za izjemno napredno prihodnost naroda. verjetno ne boš, ker ne boš nič štekal. Mogoče se ti bo jebalo za vse skupaj, tudi če bi ti uspešno razložil, kakšen bo konkreten profit za bodočnost. Tebe bo pač zanimal samo nakup spodnjih gat trenutno. Zato je pomembno, da obstaja na tem področju izobražena manjšina, ki ji je mar in šteka pomen slednjega. In razume, da je učinkovitost že tu! Samo čim bolje jo je treba plasirat in predvsem uveljavit. Skratka, ljudi mora nekdo izobraževat, da bi sploh vedeli, kaj je dobro za njihovo boljšo napredno eksistenco. Učinek kakovostnega umetniškega, na primer literarnega dela, ne more bit merjen le v prodaji na trgu, ker je pomemben učinek tudi na intelektualno elito na primer, ki bo vzgajala naše otroke po šolah, preko medijev itd. Na ta učinek kulturnih dobrin pozabljaš.
Mazzini daje proste roke družbi, da presoja, kaj je dobro in kaj ni, saj niti vzvodov nima, da bi preprečeval svobodno presojo sleherniku! Je pa s svojo presojo javno aktiven. Kar je dobro. Še bolje bi bilo, če bi imel čim več konkurence oziroma javnih sogovornikov. Poskusi še ti, če se ti zdi, da imaš družbi kaj zanimivega in pomembnega za povedat. Nihče ti ne preprečuje, da se pomeriš v teži argumentov. Lahko te ovirajo le, če imaš kaj tehtnega za povedat, čemur bi marsikdo z zanimanjem prisluhnil in na primer prisluhnejo, a zaradi tega nisi poplačan niti za nakup skodelice kave in ti preostane izražanje mnenja na pro bono blogu, plačancem pa kisanje, ker njihovi plačani produkti dobivajo bolj izčiščen obraz, kako so v resnici dobri ali le lažniva avtoriteta v primerjavi z možnostmi ponudbe. Skratka, zdaj se odpira še en trg, ki je virtualen in kjer se bije bitka, ali bodo določene kulturne dobrine na trgu kar zastonj, če bodo hotele imet konzumatorje. To je pa že nova zgodba, ki se tiče tudi vriskov okrog Acte na primer. Pa tudi medijskega obupa, ki se pri nas kaže v potezi Piano itd. itd. Kdo bo preživel, določamo vedno mi in sistem, kaj je vredno preživetja določamo mi! Noben trg ni nikakršen od boga dan fakt. To smo samo mi s svojo mentaliteto in bolj ali manj ponesrečenimi idejami pri vzpostavljanju sistemov s kronično dobrimi nameni, pa žal prevečkrat tudi kronično slabimi rezultati v primerjavi s silo dobroto nepremišljeno dobrih namenov.
@Sašec:
Ko si ravno omenil Vojnovića … a si zasledil ta izjemni moment naslova njegove zadnje kolumne v DO. Sem najprej zaklela, potem sem se pa zasmejala. Primerjava v različnosti njegove in moje poante vsebine pod isto idejo v naslovu je pa tudi temu primerno povedno smešna in za preklinjat hkrati.
večkrat poskušal oddati komentar, pa mi ga preprosto ne sprejme. morda je kje v moderaciji, ne vem, ampak očitno nekaj ne funkcionira, tako da žal debate pač ne morem nadeljevati.
morda je problem v dolžini, pa bom poskušal svoj poanto zapisat v stavku ali dveh. problem, ki ga sam vidim je v tem, da se nekateri očitno ne zavedate, da bi radi razpravljali o kvaliteti nečesa, kar zanima morda 20% populacije, hkrati pa bi radi iz tega delali nacionalni interes. kultura naj bo, kot naj bo marsikaj drugega, ampak dajmo stvari ohranjat v nekem pametnem sorazmerju. če nekaj konzumira 20% ljudi, se država s tem ne more ukvarjat na način, kot da bi jih konzumiralo 80%. glede teh slavnih učinkov kulture bi pa jaz rad slišal kaj bolj konkretnega kot to, da baje obstajajo.
glede mazzinija in ustvarjalnosti pa tole. ustvarjalen je lahko tudi nek strojnik, pa to spet ni dovolj, a ne? kaj bi se recimo zgodilo s kakim boscariolom, če njegovih letal trg ne bi sprejel? a bi mu njegovo ustvarjalnost potem financirala država? verjetno ne, še nekih smiselnih davčnih olajšav mu noče dati. zakaj pa naj bi to počela z ustvarjalnostjo umetnika? tako da ja, gre za dvojna merila, ker se iz kultre in kulturnikov dejansko ne zahteva nič več od tega, da obstajajo in da se počutijo (preveč) pomembne. in to pomembne na način, ki seveda niti ni izmerljiv, vsaj natančno ne, tako da se potem na osnovi tega lahko pač dela pametne vsepovprek.
@ff:
Komentarja ne sprejme, če je v njem več kot 3 linkov, ampak se v tem primeru zatakne v moderaciji, da ga med spamom lahko objavim naknadno. Tvojega komentarja, razen objavljenih, v moji moderaciji ni, tako da ne vem, kaj bi bilo lahko narobe.
Če zanima stvar 20% populacije, je to že odličen rezultat in več kot zadovoljiv za razširjanje pokonzumiranih pozotivnih učinkov med druge, s katerimi je teh 20% v odnosih in ki ne konzumirajo. Država se mora ukvarjat s projekti in produkti v imenu spodbude, ki so kvalitetni in pozitivbni za prihodnost družbe. Ker 80% ljudi konzumira fast foof hrano, to pač ne sme pomenit, da je država dolžna spodbujat nezdravo hrano, ampak ravno obratno. To verjetno lahko razumeš, a ne.
Konkretno sem ti napisala o pozitivnih učinkih kulture, je pa zelo žalostno, da ti jih niso uspeli predstavit že v šoli. Tega sigurno jaz ne morem nadomestit s komentarji tukaj, ker je preobsežen proces. Je pa kultura temelj mentalitete družbe in s tem temel za razvoj družbe, utrjevanje vrednotnega sistema in pogleda na preteklost, sedanjost in bodočnost. Učiteljica sklepanja odnosov in odnosa do sveta, dogajanja. Urejenje sposobnosti zaznavati kompleksne vsebine in s tem sposobnosti opazovanja in zaznavanja, kar te obdaja in kakšen odnos do tega ali onega gojiš. Je, konce koncev podlaga za moralo družbe. Itd.
Seveda ni dovolj, če je ustvarjalen nek strojnik. To je zaželeno, še bolje pa je, če so ustvarjalni tudi razni znanstveniki in druge vrste intelektualci.
ne vem, kaj bi se zgodilo z Boscarolom, če njegovih letal trg ne bi sprejel. Zagotovo bi imel manj profita. Upam pa, da se ne bi zgodilo nič negativnega, v kolikor bi mu uspelo kar koli od tega, kar je na področju letala medtem tudi izumil v nadgradnjo. Upam, da bi tisti procent pametnih ljudi, ki se na to pdoročje spozna, podprlo izum in s tem Boscarola oziroma sodelavce, da bi mi vsi, ki pojma nimamo o tem področju v bodočnosti kaj imeli od tega. Upam pa tudi, da Boscarolu zaradi tržne uspešnosti ne bo taka tema padla na oči, da bo, kot je tako ponavadi, neznosno srečen, če mu bo uspelo pridobit ceneno delovno silo v Indiji, da bi lahko koval še večje dobičke na glavah podhranjenih. In seveda tudi Boscarol ni štartal iz nič. Podporo za zagon je brez dvoma dobil, kar je tudi prav. Treba je razumet, da so te klamfe o velikih uspehih iz nič pravljice za otroke, simbolična hvala, pod katero se razume, da nekdo na primer ni bil zasut s podporo s strani politike ali da se ni rodil bogat in podobno. Nikakor pa ne pomeni, da ni dobil niti za pripravo bureka in začaral letalo.
Naštej mi enega kulturnika, ki je bojda plačevan samo zato, ker obstaja. In od kod, zaboga, je sploh pridobil imidž ali celo status kulturnika, ker obstaja. Se je kot kulturnik že rodil, ali kaj??? Takega primera osebno ne poznam. Razsvetli me, prosim. Tega, kdo neki in zakaj, se tebi in tebi podobnim zdi pomemben, se pa sploh ne upam vprašat, ker se nima smisla nervirat po vsem priloženem.
Hvala za uprizoritev brutalne kritike šolskega sistema.
@ff:
glede tovrstnih učinkov kulture se čutim pa malo sam poklicanega, da ti odgovorim. To, kar govori Simona, je seveda povsem res. Zgodba, ki jo sam lajnam res že skoraj do nezavesti (jebi ga, je pač točna) gre takole: kultura ima v grobem tri tipe vrednosti: uporabno oz. tržno vrednost, ki jo meri višina vstopnice na prireditev; vrednosti neuporabe, ki so ključne, in o katerih Simona (verjetno nevede) govori, ki so tiste vrednosti, ki jih imajo ljudje tudi, če ne mislijo “uporabiti” kulturno dobrino – te vrednosti Frey in Pommerehne (1989) nadalje delita na opcijsko (dobrine ne bom užil zdaj, bi jo pa morda želel v prihodnosti); zapuščinsko (dobrine ne bom užil sam, bi pa želel, da bi jo uživali zanamci); eksistenčno (vseeno mi je, ali bom dobrino užil ali ne, važno zgolj da je, da obstaja); identitetno/”prestižno” (pomembno mi je, da dobrina obstaja in sem lahko ponosen nanjo, kljub temu, da je morda ne bom videl ali užil); izobraževalno (pomembno mi je, da dobrina obstaja zato, da s tem dopolnjuje moje (in tuje) poznavanje sveta). O izobraževalni govori Simona, če prav razumem. Potem obstaja še tretja vrsta vrednosti, kulturne vrednosti, ampak to zdaj nima veze.
Če te zanima kaj bolj konkretnega o vrednostih neuporabe, predlagam da preletiš tale (odličen) prispevek danske profesorice Trine Bille Hansen iz 1997: http://culturalheritage.ceistorvergata.it/virtual_library/Art.TRINE_BILLE_HANSEN.pdf. Naj bo dovolj tale iztrgan stavek iz sklepa: “…the results show that the Danish population in fact is willing to pay the amount the theatre costs in state subsidy. Even though a large proportion of the Danish population never visit the theatre, they are willing to pay an option price for the possibility of being able to go there and for the non-use value of the theatre, i.e. educational value, bequest value, prestige value and vicarious consumption.” Obstajajo številne druge študije, ki dokazujejo natančno enako, če bo želja lahko seveda tudi o tem. Pravzaprav pa ni niti ene študije, ki bi ugotavljala nasprotno.
Torej, ne more biti dvoma: vrednosti kulture, kot je izobraževalna vrednost ne le, da obstajajo, pogosto sestavljajo celo velik (večinski) del razlogov, zaradi katerih so ljudje pripravljeni podpirati in plačevati za kulturo.
Se opravičujem vsem za tale strokovni ekskurz, ne morem kaj, da ne spremljam teh debat, ki te dni potekajo in so z mojega področja.
@simona, glede spodbujanja pozitivnih stvari se strinjam, vendar je meja pač vedno tam, kjer neka večina stvar sprejme ali ne. če nekaj večina tega ne sprejme, so te spodbude stran vržen denar, če ga pa sprejme, potem pa spodbuda države itak ni več potrebna. glede teh famoznih učinkov kulture me to posploševanje ne zanima. kultura vedno je, takšna in drugačna, za to se ni potrebno državi posebej truditi, problem seveda nastane takrat, ko bi nekdo rad kulturo oblikoval po svojih željah. glede kulturnikov, ki so plačani le za to, da obstajajo gre za to, kako se to področje vrednoti v primerjavi z ostalimi. zakaj pa je na koncu koncev sploh nastal ta revolt, glede ministrstva za kulturo? verjetno ne za to, ker je nekdo pričakoval, da bo s tem kulturnim zadevam namenjeno več denarja, prej obratno. govorim pa tudi o tem, da se recimo nek ne-kulturni poklic mora izkazat najprej tržno ali pa izkazat nek drug pozitiven učinek, recimo socialni, da dobi v družbi podporo, pri kulturi so pa ti kriteriji tako tako, odvisno od tega, koga pač vprašaš za mnenje.
@andee,
se strinjam, da lahko o teh vrednostih filozofiramo in spekuliramo, ter ugibamo, ampak zanimivo bi bilo opraviti neko anketo, koliko ljudi dejansko razmišlja na ta način. druga stvar je pa v tem, da bi na enak način lahko ovrednotili delovanje na marsikaterem drugem področju, pa se tega ne uporablja. na koncu koncev tudi ni toliko problem v teh možnih učinkih, ampak v sorazmernosti. če karikiram: ne moremo danes porabiti milijone € zato, da nekaj podpiramo za to, ker sklepamo, da bojo čez dve generacije ljudje na to stvar gledali drugače kot je to stvar danes. glede tistega linka se povsem strinjam, da če se družba strinja, da se nekaj financira, potem jo nima smisla prepričevati, da tega ne počne. problem je, ko ta želja ne obstaja. me bo pa nekdo težko prepričal, da skupnost nekaj podpira, če je pa potem glavno breme financiranja na strani države. tu potem ta tvoja logika nekako odpove. v bistvu govorim jaz tu o sorazmernosti podpore. primer: če nekdo organizira nek kulturen dogodek, na katerem se zbere 10 ljudi, potem država tega ne more financirat tako, kot da bi se jim tam zbralo 500 ali pa 1000. to je moja poanta. tako da nima smisla delati miljonskih kulturnih projektov, pa če so že tako vrhunski in oh in sploh, če bo pa na koncu to konzumiralo 5% populacije. po drugi strani je pa to populacijo tudi treba vzgojit v smeri, da vse ne more biti ravno zastonj in da če nekaj podpiraš, potem podpiraj to tudi finančno.
@ff:
o teh vrednostih ne spekuliramo, link, ki sem ga dal prej, daje raziskavo, kjer je na primeru danskega kraljevega gledališča jasno izmerjeno (prek metodologije, ki je res podobna anketni), da vrednosti neuporabe tvorijo vsaj 2/3 celotne vrednosti gledališča v očeh javnosti. Kot rečeno podobnih študij obstaja še kar nekaj, o veljavnosti tega pa je v stroki skoraj enoten konsenz. Se pa s tabo povsem strinjam, da bi bilo dobro tudi pri nas napraviti kako podobno študijo, preden govorimo na pamet o podpori kulturi.
Glede števila obiskovalcev bi pa dodal samo to, da ni nujno vsa vrednost kulturnega dogodka v številu obiskovalcev. Ravno govor o vrednostih neuporabe govori o tem, da ima lahko dogodek ali objekt veliko vrednost tudi za tiste, ki ga ne uporabljajo (pa so recimo ponosni nanj ali ga želijo ohraniti za bodoče rodove) in je zato vreden državne podpore. Je pa seveda vse tudi stvar ekonomskih izračunov in včasih vrednost dogodka res ne odtehta prevelike subvencije, ki mu je namenjena.
@andee in ff
Me pa res zanima, katere so tiste osebe ali ustanove, ki so v Sloveniji s strani države za projekt ali dogodek dobile preveliko subvencijo?
@Sašec:
sam sploh nisem govoril o tem. Ko bo narejena kakšna tovrstna študija, bomo pa lahko govorili. Za tisto edino, ki obstaja, in ki sem jo naredil sam v okviru magisterija, lahko rečem, da dogodek prejme premajhne subvencije. Študija, ki sem jo linkal pa kaže, da je možno tudi drugače. Drugo pa prepuščam tebi 🙂
@andee:
Pokorno prisegam, da vse, kar govorim in pišem, počnem popolnoma vede, zavedajoče se, zavedno in pripolni zavesti brez kakršnih koli vplivov halucinogenih substanc.
Res pa je, da plod tega, o čemer sem pisala in si poudaril, nikakor ni rezultat na pamet naučenih serviranih izsledkov na podlagi predloženega gradiva po Freyu in Pommerehneju. Tudi sicer osebno citate redko uporabljam in le takrat, ko je nujno, v podkrepitev nekim osebnim dognanjem in nikoli kot absolutno referenco zaradi rererence brez argumenta. Okej, koga sem obdelala v svoji teoriji kdaj iz razloga pojasnila določene poante … torej mi je služil kot primer, ki ga ali ne podpiram itd. In to je tudi edini nivo diskurza, ki ga sicer sprejemam v imenu iintelektualnega nivoja. zato lahko pri tem sodeluje vsak, ki uporablja glavo, kar je najbolj pomembno. Tudi pri fajtih na temo znotraj stroke med strokovnjaki iste branže. Fiuuu … ti so šele zabavni in fino razkrijejo prenekatero bedo zaklenjenega uma, ki je po mojih osebnih “raziskavah” povsem primerljiv z nivojem prepucavanja povpečnega froumskega uporabnika, procent uporabnikov lastne odprte kritične glave bi se pa verjetno povsem skladal s procentom povprečnih anonimnih uporabnikov, ki glavo uporabljajo ali pač ne. Iz tega razloga sem nehala vabit na kavico tudi Jehovove priče, ker debata brez prisotnosti absolutne reference zbrane v Bibliji, ki bi prenesla kritičen pristop k vsebinam, preprosto ni bil mogoč.
Okej, malo sem se “pohecala” v svrho višjega cilja – poante.
Za to, kar je izpostavljeno pri omembi teh opravljenih študij, seveda te niso potrebne, da bi s pozornim opazovanjem prišli do enakih zaključkov. Je pa pač treba, da nekateri nekaj honorarjev pokasirajo tudi za takšne študije, da imamo konkretne dokaze proti objestnemu sovražniku, ki je vedno pripravljen prostovoljno izpast tudi popoln bedak, da bi le dosegel svoje in potem zavreščimo tukaj je študija … hahaha … Tako da … super. No, super ni, kadar so študije narejene z določenim tendencioznim ali ideološkim planom v ozadju in temu primerno selekcionirani vzorci in kontekst in blabla …. Eno tako hinavsko sem nekoč raztrgala na blogu, ki je nastala pri nas, pa so zavreščali in na tri ključna vprašanja, ki sem jih postavila, o neupoštevanih okoliščinah, nisem seveda dobila odgovorov in so takoj utihnili z nestrokovnimi idiotizmi o nezaslišanem blatenju strokovnega imena par ekselons.
Kar se tiče tega dela, ki si ga linkal, in verjamem, da ti je popolnoma jasno, da ga ff zagotovo ne bo prebral, ker ga zagotovo ne zanima … hehe … okej … ampak na Danskem ima kraljica izjemno pomembno piarovsko vlogo in močan vpliv na mentaliteto ljudi. Je zelo popularna, spoštovana in zelo podpira kulturo, še posebej gledališče, sama tudi slika itd. itd. Kolega, ki je dol kar nekaj časa bival, mi je, ko sem ga pobarala o tej sceni, celo rekel, da si tam ljudje radi celo izmislijo, da so bili kdaj v gledališču, ker to preprosto izpade “in”, “kul”, “šik”. Pri nas morda kdo naklada, da je kaj prebral, čeprav v resnici ni, ampak samo v določenih krogih, kjer se zdi to pomembno. Tam pa baje takšen odnos do stvari šiba znotraj celotne populacije. Ne gre za izolacijo posebnih skupin znotraj družbe. Podoben odnos do kulture gojijo tudi na Češkem, ampak poteka drugače in iz drugih razlogov, čeprav je brez dvoma tudi poza Havla vplivala.
In to se navezuje tudi na debato pri chefu, kako pomembna je mentaliteta. To je bistvo, da se sploh vzpostavijo možnosti za določen ukrep. Kot na primer vprašanje, ali bi lahko uvedli davek na kar koli povezanega s kulturo pri nas, jasno in glasno poimenovano, v kakšno svrho in čigav blagor. No, in pri nas kaj takega ni možnega. Pri nas več popularnosti požame kakšen Mrkaić, predvsem ko začne streljat kozle o področju, o katerem se mu sanja ne z vseh ključnih zornih kotov. In to je problem. Mentaliteta je namreč, predvsem dandanes, stvar piara mnogo bolj kot zgodovinski fenomen skozi čas. Zato tudi najbolj od vsega kritiziram stanje medijske realnosti. Sistemske reforme so seveda potrebne, ampak je jasno, da ne bodo dobro funkcionirale, tudi če so obetavne, brez ustreznega rokovanja, ki je psoledica vrednotnega sistema. Pri nas imamo več problemov s samim pristopom po posameznih inštitucijah in izborom za plasiranje posameznikov in posameznih del kot z rezanjem pogače, ki je manjša ali večja v splošnem smislu za kulturo.
@ff:
Ne, meja v sodobni demokratični družbi ni tam, kjer večina kruli. Ta meja kot sveta drži za nedemokratične diktatorske družbe. V demokratični družbi pa imajo možnost do življenja tudi manjšine (kar ne pomeni le po nacionalnosti) in razumemo možno kvalitetno uporabnost produktov in idej manjšine, kar definitivno ni stran vržen denar v svrho napredka v bodočnosti.
“kultura vedno je, takšna in drugačna, za to se ni potrebno državi posebej truditi”
Ja, se je treba trudit, ker ni vseeno, kakšna je ta takšna ali drugačna kultura, saj ta določa kakovost bivanja družbe. Kultura je omogočila, da ti ne skačeš po gozdu in ne spiš več v jami. Najprej radovednost, potem želja po boljšem življenju, zaradi česar ga moraš poznat najprej, potem gon po razkrivanju, ustvarjalnosti in uživanju, potem nastopi inovacija, potem težnja po kakovostnejšem sporazumevanju itd. itd. In to ni nikoli dokončan proces. Kjer se proces zatakne zaradi ustoličenja neke ideologije ali religije in se s tem tudi kulturo ogradi, je temu primerno bivanje v družbi. Na primer.
Logično, da se vrednoti, saj niso vse kulturne dobrine enako pomembne vrednosti. Tvoje razbijanje po loncu brez dvoma ni primerljivo z akademskim ali neakademskim vrhunskim glasbenikom na tolkalih.
Ni nujno, da dobi neko delo podporo v družbi nasploh, da bi bilo vredno. Ne vem, no. A ti nisi hodil niti v osnovno šolo ali pa mi povej, kam?! Ker to je tu mač. Menda si še kdaj slišal celo za preganjanje določenih kulturnikov in zavračanje njihovih del, kar pa ne pomeni, da bi bilo vseeno, če bi uničili njihova dela, ker so brez pomena. Na grmadah niso sežigali le čarovnic, ampak tudi knjige. Vedno vse najboljše, a ne … hehe … zato je včasih ključnega pomena podpora lucidne, napredne manjšine. In ta podpora velja v dobro bodočih generacij.
Ti pa govoriš le o komercialni kulturi. Za komercialne produkte, kar pomeni, da je njihov prvobiten in edinstven cilj uspeh na trgu (čemur sta povsem podrejena tudi vsebinski in obrtni pristop) pa velja, kot praviš, to za edini in edinstveno merilo. Pa tudi to področje ni neproblematično, saj je recipročnost ponudbe in povpraševanja zelo relativna. Skratka, tudi na področju komerciale govorimo o boljši ali slabši kakovosti in koceptualnosti ter lahko vemo, kdo, kako in zakaj v določeni družbi preko medijev kroji željo povpraševalcev in morda monopolizira ponudbo. Ampak to je že druga tema.
@simona, glede omenjene večine mešaš zadeve. vladavina večine v demokratični družbi ne pomeni tega, da manjšine ne obstajajo, pomeni pa to, da so zadeve v določenem razmerju, ki ima svoje učinke, mimo katerih pač ne moremo iti. glede kulture: ne, ni kultura, o kateri danes razpravljamo tista, ki nam je omogočila, da ne skačemo po gozdu in spimo v jamah, ampak je to tehnološki razvoj, ki se mu je kultura v širšem smislu prilagajala. recimo: kultura socialnih omrežji se je prilagodila izumu interneta in ne obratno. ampak to s kulturnim ministrstvom in kulturo, o kateri je tu govora, nima ravno dosti skupnega. irena je to v svoji kolumni lepo zapisala: “če človeku vzameš papir, bo pisal na zid.” pa še citat jožeta snoja je dodala: “Kulture se ne da premagati.” jaz bi dodal pa še to, da se jo tudi ne da umetno ustvarjati in nadzorovati, tako da je tudi pametovanje o tem, kakšna naj bi kultura bila, bolj kot ne zadeva namenjena nekim snobom, ki se vedno znova zgražajo nad pomanjkanjem vrednot in kulture. tako da ponavljam, kultura je živa snov, ki vedno bo in nikoli takšna, kot bi si morda nekdo želel. glede razbijanja po loncih in ostalega so seveda razlike. ni pa nujno, da te razlike vse zanimajo, niti ni povsem izključeno, da bi nekdo lahko bolj užival v razbijanju po loncih kot v neki akademskosti. vrednote so vedno relativne. vredno je vredno, kadar je za nekoga vredno. to, da obstajajo neki kriteriji je zgolj dokaz za to. imamo pa v splošnem dva tipa vrednot: tiste, ki jih sprejemamo povsem spontano in tiste, ki so nam recimo vsiljene (npr. skozi šolski sistem itd.). jaz pač nisem tip človeka, ki bi rad pametoval na podlagi nekih avtoritet, ki so nekaj ustoličili, ampak dopuščam vsakemu človeku to svobodo, da vrednoti stvari po svoje. če mu recimo opera ne diši, mu pač ne. in ne govorim samo o komercialni kulturi, ampak zgolj poudarjam, da ima spontanta izbira ljudi nek realen učinek (tu ne rabimo filozofirati), medtem ko je vse ostalo bolj spekulativne narave.
@andee,
jaz nikjer ne trdim, da ljudje nočejo podpirat kulturo, govorim samo o tem, da nima smisla kulture podpirati tam, kjer je ljudje ne podpirajo. če danci vidijo smisel v tem, da se podpira neko kulturno institucijo, potem jih zagotovo ne bom poskušal prepričati v nasprotno, kot jih seveda ne bi poskušal prepričati v nasprotno v primeru, če se jim ta podpora ne bi zdela smiselna. pravim samo to, da je treba ta razmerja upoštevat. če smo slovenci večinoma za to, da se kulturo financira, potem naj se to počne, saj se to počne itak iz naših žepov, v nasprotnem primeru pa naj se bolj odgovorno odloča o tem, kdaj je taka podpora smiselna in kdaj ni. bi pa recimo bilo zanimivo videti, kako bi večina reagirala, če bi jih po mrkaićevo postavili pred dilemo: ali podpreti CD ali onkološki inštitut. skratka, podpora kulturi mora temeljiti predvsem na nekem dejanskem odnosu ljudi do tega, ne pa da nekdo o tem povsem arbitrarno odloča, tako kot se mu pač zdi, kot je to počela politika do sedaj.
@marš na drini (saj bi lahko vedela) alias ff:
“potem gon po razkrivanju, ustvarjalnosti in uživanju, potem nastopi inovacija, potem težnja po kakovostnejšem sporazumevanju itd. itd.”
V tem stavku bi pozoren bralec, kar ti nikoli nisi bil, razbral, da je inovacija – torej tudi tehnološki razvoj – vpletena v sam kulturni koncept. Kutura, ki je povezana s stanjem in razvojem duha, nas namreč loči od živali. Zato jamica, v katero se zakoplje želva za čez zimo, ni inovacija in tehnološki napredek. In zato, ker človeka obeležuje kulturni, umetniški, ustvarjalni aspekt, mu bivanje v jami ni dovolj. Osebno me recimo veseli, da je ta aspekt ustvarjalnosti in znanosti na vseh področjih inovacij povezal kot pomemben element družbe Žiga Turk. Nobenega tehnološkega napredka ni brez kulturnega aspekta človeka in ta tudi postavlja smernice tok razvoja ali nazadovanja konec koncev. Kultura je širok pojem, umetnost le ožji pojem, ki spada pod kulturo. Tudi religija je del kulture in lahko s svojim vplivom usmerja tok razvoja družbe – načina in kakovosti bivanja, kar vpliva tudi na področje tehnološkega razvoja. Socialna omrežja so od nekdaj bila in so se le prilagodila novi tehnološki možnosti. Brez predhodne kulturne podlage Zuckerberg ne bi dobil takšne “ustvarjalne” ideje oziroma kopipejsta navad in s tem psihološkega ugibanja o želji potrošnika, ki že je na takšnem komunikacijskem kulturnem nivoju (žabe pač niso), da bi se lahko ustvaril facebook. Gre torej v vseh primerih za recipročnost človekove kulturne identitete – duhovnega aspekta, ki jo gradi, in sposobnosti konkretne realizacije.
Jaz ničesar ne mešam, ti pa, kot ponavadi, vedno po potrebi glede na tvoj marš na drini ideološki ekstremizem in osebno obremenjenost, ki te sili v neko kronično paranojo pred avtoritetami in s tem povezane mimobrce v spoznavnem svetu, zaradi česar so s tabo pogovori o čemer koli neznosni in brez smisla, da ne sežeš Jehovovim pričam niti do gležnjev.
Demokracija ni jasno opredeljena, zato se celo zgodi, da oče ustave Bučar na primer kritično izjavi, da demokracija ni nič drugega kot vladavina večine. Izjava v kontekstu razočaranja seveda. Tako se lahko dogaja, v kolikor se tretira kot relevantno v določeni družbi zgolj odstotkovni pomen. vendar demokracija omogoča tudi upoštevanje manjšine, v kolikor je to upoštevanje v korist napredka družbe. Demokracija tega nikakor ne izključuje. Le da ima končno besedo v primeru, da se ne more neka ideja infiltrirat, večina. To je ponavadi na žalost, kar dokazujejo tudi rezultati neštetih referendumov, za katere bi bilo bolje, da se ob premalo razgledani in zaostali večini v razvoju ne bi zgodili, a ne.
Kultura pa je področje, znotraj katere je težnja po ustvarjalnih presežkih velika, podobno kot v znanosti, ne glede na to, da večina morda pojma o pojmu nima, za kaj gre v primeru kakšne inovacije ali ne zna ustrezno presodit, kako potrebna je (pa bi raje imela več hamburgerjev na trgu na primeri). Seveda kulturo obeležuje še marsikaj, kar se tiče navad običajev, trendov itd.
Irena je v svoji kolumni napisala eno izmed stereotipnih katastrof za nivo tridesetletnika, ki jih ne potrebujemo poslušat več. Spoznala je (jah, bravo), da se človek tako ali drugače pač znajde v neljubih okoliščinah, dokler in če se lahko, da pač preživi. Medtem tudi miga pač. Če je sestradan, išče hrano za preživetje in je vesel, da je našel robido za pod zob. To pač ni nivo, na kakršnem komuniciram jaz o kulturi, ker ni treba. To se razlaga otrokom, ampak potem je treba v spoznavanju nadaljevat k bistvu. Bistvo pa je, da ni vesela novica, če človek v eksistenci nazaduje. Da ni vesela novica, če zanetimo vojno, vse porušimo, ljudje so izstradani in zdaj zgolj za preživteje oprezajo za hrano. Na tak prizor ponavadi ne rečemo, kako je strah za kakovost človekovega bivanja nekaj čisto brezveznega, saj bo človek tako ali drugače preživel. Celo brez “verjetno”. Ona je namreč točno takšen odnos do stvari zapisala v zvezi s kulturo. Ko jo jebe, saj dokler bo človek živel, bo tudi neka kultura pač živela, a ne. Mi namreč ne debatiramo o tem, ali kultura lahko izgine, saj nismo idioti. Debatiramo o ohranjanju tega, kar smo že zgradili, da ne bi nazadovali, ampak napredovali.
Ker se Irena seveda mnogo več ukvarja z ličili, torbicami in zvezdniškimi utrinki kot pa z omembe vredno umetnostjo in umetniki, je po logiki stvari tudi ponesrečeno in priliznjeno izrabila stavek Snoja. Ki je bil seveda izrečen v kontekstu tiste situacije, s čimer soglašam, kar je tudi razvidno iz mojega zapisa. Hotel je poudarit, kar je izrekel. To pač ni pomenilo, da je vsaka kultura dobra oziroma vsak produkt kulture dober, kakršen koli v katerem koli času in kraju pač je in da zagotovo ne bo izumrla. Ni Snoj človek, ki se ne bi zavedal pomena, ki jo človek v danem trenutku kulturi nameni ali pa ne. Skratka, med drugim je bila v tem obdobju posredovana tudi tale sicer stara njegova izjava na primer:
“France Prešeren ne bi bil prvi, ki bi dobil “Prešernovo nagrado” – njegovi Kranjci bi jo gotovo podelili najprej Koseskemu!”
To je namreč kritična izjava do takratnega stanja stvari, ko je elita dejansko dajala politikantsko prednost precej amaterskemu Koseskemu v časteh in se je šele s časom, po smrti obeh, jasno kritično opredelilo do stvaritev obeh. Snoj torej ni oseba, ki bi zagovarjala vseenost do vprašanja, kakšna kultura je in kako pomembno je, kaj podpremo ali ne. On sicer poda tudi izjava, da je čas sito in pokaže pravo vrednost določene umetnosti. Osebno pa spadam med tiste, ki se ne strinjajo popolnoma s takšnim mišljenjem. Nekaj pokaže, nekaj pa tudi ne. Ker čas nima s tem nič, ampak spet ljudje v času, ti pa nikoli niso popolni, zato tudi čas ne dela popolno za človeka. Ampak pustimo to.
Irena nadalje pač prezentira klasično verzijo nepoznavanja stvari, kot se kvanta dandanes po gostilnah, in poje hvalnice Okornu in Gazvodi kot primeroma, kako se kulture premagat ne da, a ne, tudi če ni podpore. Ni treba, da bi kdaj koli delovala blizu filmarjem, kot jaz sem, a ne, da ne bo pomote. Gre za debakl v miselnem konstruktu, kar ni nič nenavadnega za svet po katerem blodi (ampak jebi ga, mora se vtikat še v kulturo, čeprav jo zanima le pop kultura – popkulturno je izpast šik, k čemur paše tudi aplavz Okornu, kot najnovejši trend torbic ali čeveljcev). Vsak namreč ima neko podporo. Okorn je ni dobil od sklada (takrat upravičeno, ni pa upravičeno, da v tej deželi ni dobil podpore za razvoj obstoječega talenta z obrtnega vidika), jo je pa dobil od očeta. Tudi Gazvoda nekaj malega. Obstajajo pa, jebi ga, tudi nadarjeni ljudje, ki res od nikoder ne morejo dobit podpore, niti moralne od svojcev, kaj šele finančne, da bi se šli umetnike. Zato to nikakor ne sme postat zgled delovanja določene družbe. Prav je, da se pohvali ljudi, ki se borijo, nikakor pa to ne sme postat uravnilovka delovanja na področju kulture. Razumemo, da potrebujejo podjetja za preboj na trg spodbude, a ne, enako potrebuje umetnost. Pisanje na zid, po tem, ko smo že pisali na računalnik, pomeni nazadovanje. Reklamiranje pehanja ljudi v revščino in v pogumno izdelovanje temu primerno skromnih izdelkov je pa pokvarjeno. Ko se to začne dogajat z dobrimi nameni po mentaliteti povprečne večine, vemo, da je čas za alarm. V ta koš spadajo tudi nesmisli o dovoljenju za razbijanje po loncu. Nihče nikomur ničesar ne prepoveduje. Vedno pa se s krojenjem trendov in mentalitete vpliva na razlike v kulturnem stanju stvari med družbami. Tudi med Dansko in Slovenijo. Ne gre za dopuščanje ali nedopuščanje, o čemer tumpaš, ker imaš že prepoznano fobijo pred avtoritetami, s čimer razsajaš kjer koli se oglašaš, tudi če je debata o hruškah, ampak o soustvarjanju javnega mnenja, ki vedno je, samo vprašanje je kakšno. Zato tudi ne ločiš med vsiljeno avtoriteto zaradi avtoritete in miselno aktivnim posameznikom v javnosti. Zato pripisuješ Mazziniju na primer nekaj, kar ni, niti nikoli ni trdil, da bi rad bil. Tebi samo ni všeč, ker je njegova retorika na visokem nivoju in bi najraje kričal, zakaj ti ne pusti, da v miru razbijaš po loncu. Saj ti pusti, samo bolj je vreden prisluha in zahtevnejši v diskurzu, če se s čim ne strinjaš, kar te lahko zelo moti, celo ogroža, a to je tvoj problem. Kdo je zdaj avtoritativen in bi rad nekomu vsiljeval nekaj?
Zdaj pa, prosim, obupaj. To, da mi s tabo skrajno ni užitek razpravljat, ker je treba v neskončnost razlagat že stokrat razloženo, ker trpiš sindrom anarho levičarskega vernika, je že dolgo jasno, zato razumem, da si se tokrat predstavil kot ff, pa očitno na koncu zmotil in se podpisal, kot si se. Ampak to, da mi prideš sem tumbat z referenco na zapis Irene Sirene kot nekakšen zgled, je pa za na glavo past. Kaj bo naslednjič? Poduk, kako lepo je nekaj zapisal Iztok Gartner? Prav. Uživaj. Samo ne mene terorizirat z idiotizmi. Pa kaj je s tabo? Saj mi najedaš nenaveličano že več let, pa ti še osnovni grehi v moji vesoljni sferi niso jasni.
@Simona:
se strinjam s tabo. Včasih je res bolj prepričljivo vsebinsko razlaganje kot merljive študije. Ker pa imamo ljudje šibke trenutke in se radi zanesemo na kaj trdnega in vsem sprejemljivega, torej neodvisnega od trudapolnega prepričevanja, imamo pač znanost, metodologije in številke. In kot vidiš, včasih pride prav 🙂
S tem bi tole s svoje strani zaključil. Ker je bilo postavljeno konkretno vprašanje, ali obstajajo kakšni dokazi o “teh učinkih kulture”, sem se pač oglasil, ker je to direktno področje, na katerem sem vrsto let delal. Drugače pa se s tabo v veliki meri tudi strinjam.
@marš na drini:
odgovarjal sem na konkretno vprašanje, ki si ga postavil kot ff in zadevo tudi razložil. Ne vidim neke posebne povezave s tem, kar sprašuješ in tem, kar sem sam pojasnjeval, razen tega, da se z večino tega v tvojem zadnjem komentarju strinjam. Zato z dovoljenjem zaključujem tudi to debato.
Morda je tole izzvenelo preveč posmehljivo, kar ni bil namen. Dejansko se v dobršni meri strinjam s tem, kar je povedala Simona, vendar resnično nimam ne interesa ne časa po preživetem prebloganem koncu in začetku tedna za prevelike pogovore o tem, razen v kolikor je seveda interes za resno (ni nujno, da “številsko”) razpravo o tem, zakaj tovrstne vrednosti obstajajo in argumentih za to.
@simona, če ne ločiš med kulturno ustvarjalnostjo in kulturo kot tako v splošnem pomenu in če ti ni jasno, da sta to dve različni stvari in da sem jaz govoril o prvi, kar je seveda tudi bistvo vse te debate, ki v svojem aspektu ne nujno vsebuje tudi druge (saj potem ne bi mogla ljudi zmerjati z ne-kulturno rajo, ker ljudje kulturo zmeraj imajo – v širšem, niso pa vedno kulturni v smislu, da bi jih zanimal dostojevski ali pa labodje jezero), potem bo treba nazaj v šolo ali pa vsaj na wikipedio. tako da ja, jabolke in hruške pa še kake maline zraven. višek smešnosti pa izkažeš tukaj:
“V tem stavku bi pozoren bralec, kar ti nikoli nisi bil, razbral, da je inovacija – torej tudi tehnološki razvoj – vpletena v sam kulturni koncept. Kutura, ki je povezana s stanjem in razvojem duha, nas namreč loči od živali. Zato jamica, v katero se zakoplje želva za čez zimo, ni inovacija in tehnološki napredek.”
govoriš o kulturi, potem pa daš za primer želvo. da bi imele želve kulturo, zaradi katere bi se zakopavali v jame, res nisem vedel. izumljaš, izumljaš. pa tudi tehnologije nimajo, če zmo že pri tem. tako da spet ustvarjaš neko sadno solato in morda res dokazuješ, da je z našim šolskim sistemom nekaj hudo narobe.
“Debatiramo o ohranjanju tega, kar smo že zgradili, da ne bi nazadovali, ampak napredovali.”
nihče ne bi rad nadzadoval. obstajajo pa razlike med tistimi, ki ta razvoj vidijo v neki realni sliki družbenih razmer in potreb in tistimi, ki se bi radi šli neke avtoritete in moraliziranje in vrednotenje vsepovprek. in s tem, ali se zavedaš ali ne, padeš na isti nivoj neke ljudmile novak ali pa cukjatija, le da piskaš v drug rog. tako kot ljudmila novak noče, v imenu nekih višjih moralnih in drugačnih standardov in vrednot, priznati nekih realnosti tega sveta, tega nisi pripravljena storiti ti. zate je pač realnost nič drugega kot igralnica tvojih fantazij. imaš pač potrebo, da se čutiš pomembno in poklicano, da sodiš o tem kaj je in kaj ni. vsak produkt je toliko dober in toliko slab, kot ga pač za takega sprejmemo, ker s tem bo pač postal tudi realen. seveda obstajajo meje o katerih se lahko razpravlja, ampak na koncu koncev imamo pač to kar imamo, pa smo še vedno tu.
“To je namreč kritična izjava do takratnega stanja stvari, ko je elita dejansko dajala politikantsko prednost precej amaterskemu Koseskemu v časteh in se je šele s časom, po smrti obeh, jasno kritično opredelilo do stvaritev obeh.”
to je tipična kvazi kulturniška floskula, ki seveda temelji na nepoznavanju dejstev, da je pač kultura živa snov, spet. torej se spreminja itd. ker po tvoji logiki tudi nek prešeren, ob kakem kosovelu ali kasnejšem slovenskem pesniku izpade navaden pajaco, ki je pač zlaga neke rime in govoril o nekih splošnih “poetičnih” stvareh – mene osebno njegova poezija, v primerjavi s kakim šalamunom, dolgočasi, pa se spet ne bom šel tu nekega kulturnega moraliziranja na to temo. vse ima svoj kontekst.
“Zato tudi ne ločiš med vsiljeno avtoriteto zaradi avtoritete in miselno aktivnim posameznikom v javnosti.”
miselno aktivni posameznik ne bo nekoga zmerjal z ne-kulturno rajo (ali pa ne-naravno), če se pač slučajno z njim ne strinja. s takim odnosom takoj pokažeš, kam po tovje sodiš sam in kam sodijo drugi. sebe postaviš kot tistega, ki ve, ostali so pa nevedni. ali ti je potem ime mazzini ali novak ali cukjati, je res nepomembno.
@andee,
“Ne vidim neke posebne povezave s tem, kar sprašuješ in tem, kar sem sam pojasnjeval”
pojasnjeval si v bistvu nekaj, kar ti ni bilo treba. še enkrat, moja poanta ni v tem, da se kulture ne bi smelo podpirati, ampak da se jo podpira sorazmerno stanju, potrebam, interesom, ki vladajo v družbi. če danci nekaj podpirajo naj se to upošteva. če slovenci nekaj ne podpiramo pa tudi.
@simona,
pa še to, ker to je v bistvu bistvo problema:
” Kaj bo naslednjič? Poduk, kako lepo je nekaj zapisal Iztok Gartner?”
vidiš, ti bi rada vse vrednotila, vse nekam razvrščala, zgoraj spodaj, levo desno ni ti pa jasno, da imajo stvari tudi neko svojo fukncijo onkraj tega. iztoka bere toliko in toliko ljudi. tako kot toliko in toliko ljudi bere tebe. ti imaš nek svoj interes in ljudje, ki te berejo s v tem prepoznajo, iztok ima nek drug interes in zato tudi drugačne bralce. kar bi ti rada počela je to, da bi vsem vsiljevala tvoj inters. skratka, če ne napišel pol kilometra dolg prispevek, v katerem omenjaš vse od a do ž, potem je bolje, da te ni, a ne? no, nekateri smo pač mnenja, da ima vse svoj smisel, za tistega, ki pač tak smisel vidi. in med vsemi temi različnimi interesi, je pač treba potegnit prava razmerja v dobro vseh, ne samo simone rebolj ali pa samo iztoka gartnerja.
simona:
“Kutura, ki je povezana s stanjem in razvojem duha, nas namreč loči od živali. Zato jamica, v katero se zakoplje želva za čez zimo, ni inovacija in tehnološki napredek.”
123:
“govoriš o kulturi, potem pa daš za primer želvo. da bi imele želve kulturo, zaradi katere bi se zakopavali v jame, res nisem vedel.”
šokantno. 123, rabiš očala – materialna ali duhovna.
@melanholični ptič,
nič od tega. ti pa rabiš izobraževanje iz logičnega mišljenja, ker tole: “Zato jamica, v katero se zakoplje želva za čez zimo, ni inovacija in tehnološki napredek.” je (v kontekstu ostalih njenih izjav) logični lapsus. moj komentar, ki sicer res zgleda šokatno napačen, je pa dejansko nič drugega kot to, kar simona dejansko trdi, seveda brez da bi se tega zavedala in brez da bi to dejansko hotela trditi. zakaj gre tu za logično napako? ker simona, če pač to izjavo bereš v kontekstu njenega komentarja, trdi dejansk tole: želve nimajo kulture, zato tudi to kar počnejo (se recimo zakopljejo v zemljo), ne more biti tehnološki napredek. prva napak te trditve je že v tem, da je krožni argument. simona seveda kulturo in tehnološki napredek vzročno poveže do te mere, da je to dejansko eno in isto. kar pomeni, da je njena izjava dejansko: želve nimajo kulture ker nimajo kulture in zato to, kar počnejo, ne more biti manifestacija kulture. s tem dejansko nič ne pove. ampak to ni edini logični lapsus. njen problem je v tem, da seveda ne razume izvora kulture, ki ni v kulturi sami, ker to ne more biti, ampak je to človekov razum iz česar izvira tudi pojmovanje tehnološkega razvoja, ki ima isti izvor kot pojmovanje kulture – torej v razumu, nista pa to ena in ista stvar. tako da kar bi simona morala tu trditi ni to, da želve nimajo kulture zato, ker nimajo kulture, ampak zato, ker nimajo razvitega razuma, ki bi lahko kulturo produciral, ampak delujejo na principu nagonov. tako da jamica, v katero se zakoplje želva čez zimo ni inovacija zato, ker je nagonska, ne pa razumska in s tem posledično kulturna – če bi to počel človek pa bi to bila inovacija, ker je bila razumska odločitev, ne nagonska. to ali nekdo koplje v zemljo luknjo samo po sebi ne pomeni niti to, da je to manifestacija kulture, niti tega, da to ni. skratka, šele na tak način dokažemo, da želve ne more imeti kulture, ker deluje nagonsko in zato tudi njeno početje nima veze s kulturo. razum kot tak pa ni kulturno pogojen, skratka, nekdo ni pameten zato, ker so ga vzgajali v krščanski veri ali pa neumen zato, ker živi v ZDA.
tako da v tej točki se seveda lahko hudomušno vprašamo: ali je bila prej pamet ali kultura? torej, ali smo zaradi kulture postali pametni ali smo zaradi pameti postali kulturni in seveda še marsikaj drugega. seveda zadeve niso tako črno bele, ampak vsakemu je jasno, da je kultura človeka proizvod njegovih umskih sposobnost, ne pa obratno. in to je tisto, kar želva v prvi vrsti nima – umskih sposobnosti in zaradi tega tudi nima kulture, morale itd., ne pa obratno, h čemur se dejansko nagiba logika, ki jo uporablja simona.
sedaj pa poglejmo kaj dejansko se dogaja. želva si skoplje jamo v zemljo, da čez zimo preživi. to je nekaj, kar je dejansko počel tudi človek in kar bi, v določenih okoliščinah, še vedno počel. spomnimo, da so recimo borci pohorskega bataljona živeli ravno v jamah, ki so jih skopali v zemljo. skratka, tako kot želve. po simonini uporabi logike bi torej to bil dokaz, da imajo tudi želve kulturo, saj v nasprotnem primeru tega sploh ne bi počele, ker dejansko ne bi nič počele, če kulture ne bi imele. to pa izhaja iz njene logike, ko pravi: ker smo kulturni smo šli ven iz jam, torej smo izvajali določene aktivnosti, ne zaveda se, da je pa zadeva ravno obratna. in po tej analogiji, ki seveda temelji na logični napaki, lahko pridemo do tega zaključka, ki je seveda spet napačen, da so želve kulturne. do te napake pa pridem ravno zato, ker se simona ne zaveda, da ima človek kulturo zato, ker je šel ven iz jam po nekem umskem razmisleku, z razliko od želve, ki koplje luknjo nagonsko, ni pa tega počel zaradi kulture, ker imamo tudi živali, ki so se prilagajal na razmere skozi evolucijo, ampak ne na podlagi razumski odločitev. in zaradi tega, ker ta uvid simoni manjka, morajo po simonini logiki imeti želve kulturo, da jamo sploh skopljejo, ker je zanjo kultura tisto, zaradi česar nekdo sploh kaj počne. to je ona sama tako utemeljila, seveda ne da bi to sploh hotela, ker ni uvidela, da je kultura šele v tisti posledici, oziroma nastajanju posledice, ne v vzroku. kultura namreč ne izvira iz kulture same.
@andee:
Za posemhljivost mi je popolnoma vseeno, ker bi bil razlog lahko samo v osebni ogroženosti in določenih stiskah, ki niso tema razprave.
Tudi v tem ne vidim nobenega problema, če nimaš časa za debato, lahko tudi volje ne. Povsem razumem, tudi sama si vzamem dopust.
Vidim pa problem v sprenevedanju in nekorektnem odnosu zaradi problemov, ki pač niso moji, niti od kogar koli od tukaj prisotnih.
Dobil si povsem resno razpravo o tem, zakaj kakšne vrednosti ali nevrednosti obstajajo, kolikor je to preko internetnega dopisovanja mogoče. Dvomim, da boš kjer koli po blogih ali forumih dobil kaj resnejšega in verjetno je ravno v tem problem.
Dobil si na primer v zadnjem primeru povsem resno opombo o zelo pomembne aspektu, ki ga je treba upoštevat pri “študiji” o danskem primeru, ki si ga navdušeno linkal in izpostavil, takaj pa ne pri nas. Kar ni vprašanje. Vprašanje je, kako in ali je mogoče tak piar vzpostavit pri nas ali pa bi rad delal študije na podlagi obstoječega stanja, kakršno pač je. Kar pomeni, da še ob tako dodelanem sistemu, v roku največ nekaj let spet fašeš nezadovoljstvo. Največ, kar lahko dosežeš je, da samostojni kulturni delavci, ne bodo več bili potnih srag, če bodo presegli kvoto zaslužka in še nekaj podobnih ekonomskih popravkov. Bistvo pa je razpršeno na posamezne inštitucije in delovanje, ki premočno vpliva na to, da denar ne pride v prave, ampak v prijateljeve roke. Tudi preko zbiranja točk po medijih, deljenja nagrad itd. Kkaopostavit zaporo. Na vse to sem povsem resno razpravljalsko opozorila tudi pri chefu, kjer si se jezno oglasil, da bojda hočeš konkretno razpravo. Ko sem ti predstavila še en aspekt na primeru Okorna, ki je problematičen, si odvrnil, da ne poznaš njegove zgodbe. Halo???? Vse take zgodbe bi moral poznat, ker ne gre za zgodbo, ampak za poznavanje razmer, če se gremo posvečanje resnim študijam (o čem in kako jih je sploh vredno resno delat in kaj želimo doseči). In potem si izginili iz debate in še malo tukaj popraskal.
Iskreno povedano me pri tebi moti predvsem to, ker daješ vtis, da si precej jezen, ker meniš, da določeni tvoji prispevki ne uživajo dovolj pozornosti, glede na to, da si v samo vsebino vložil veliko truda. To lahko razumem. Osebno sem ti tudi povedala, da na tisti tvoj prispevek pač nisem reagirala, ker ni kaj reagirat, razen, ja, lepo bi bilo, če bi v dolini šentflorjanski zalaufalo sponzorstvo in donacije. Khm. Ampak tu se debata šele začne, ti pa nisi nič povedal, kako neki si to predstavljaš. Bojda bo o tem nastala študija. Ja, prav, čakam in bomo videli, a ne. Medtek ko v preobrazbe iz javnih agencij, društev itd. v zasebna pač ne verjamem (mogoče v delna), ker vidim kvečjemu še hujši klientelistični problem, ne nujno pod vsakršnimi pogoji. Pogoji me zanimajo, ampak ti se ukvarjaš s tem, verjetno si za te študije financiran, jaz nisem, kot sem ti že dala na znanje, chef pa tudi.
Sploh pa itak ne poveš, o čem, zaboga, bi rad razpravljal. Vprašaj. Namesto tega pa vedno zacviliš, hočeš izpast posmehljiv, vzvišen, dosežeš pa seveda ravno obraten učinek. Iskreno ti pač povem. Delaj svoje, razpravljaj, ampak, porkaduš, nehaj že težit, kako bi rad razpravljal o nečem, o čemer ni ne duha ne sluha, kaj neki je to. In to narediš vedno, zanimiva, ko se ti razprava zgodi, a ti ni po godu, kaj in kako se ti zgodi. Zoprno, no. In potem se kar strinjaš z vsem in z vsemi. Joj, nikarte, no. Strinjaj se za začetek s sabo, obvesti javnost, v čem se strinjaš in zakaj, potem pa poskusi korektno razpravljat ali pa reci na svidenje in ti ni niti treba pojasnjevat zakaj, če ni prijetno. Simpl.
@marš na drini:
S tabo je pa takole … Nekajakrat, med drugim tudi ravno na blogu andeeja sem se s tabo sramotno naivno zapletla v neskončni diskurz, ki nikoli ne more minit, ker si pač obseden aktivistično obnorelež, ki praktično ne more razumet enega preprostega stavka o ničemer, kar je izjemen dosežek. Ti tvoji anarho skrajno levičarski gejevski izbruhi, ki jih povsod vsiljuješ, tudi v debato o češnjah in kamor se pojaviš, preko česar je ves tvoj svet enake barve in obarvan z enim in istim problemom, ki pač tebe žuli, me pa resnično ne zanimajo. Drugega od mučenja si ne morem obetat. Mučenje izgleda pa tako, da ti je treba vsako najmanjšo preprosto stvar znova in znova pojasnjevat, kot da si zaostal, ti pa potem lažeš, nakladaš, manipuliraš in razlagaš popolne nesmisle, ampak žal na račun drugega, kar je pokvarjeno do konca. Razen če gre za brezmejno neumnost, kar je še huje. Za to bi morala pa že računat na uro. To mučenje izgleda pač vedno znova tako, kot ti je tudi zdaj predstavil tvoje blodnje nezmožnosti umevanja stvari Melanholični ptič in s tem povezane bralno pismene probleme.
In kaj dobimo? Neskončno znakov nasilnega, posesivnega razlaganja nečesa, kar ni kaj razlagat, ker je vse jasno. Ostalo je samo tvoje abnormalno nasilje z enimi in istimi prozornimi verbalnimi prijemi z uporabo ene in iste besedne zveze o domnevnih logičnih nesmislih. Ma, ti si en logičen nesmiselni internetni pojav. Ja, ja, ja … želva ne more bit kulturno bitje, ker nima razuma, ti si pa popoln kreten, ki se ti zdi ta ugotovitev tako izjemna, da si prepričan, da bi ti jo morala Simona posebej v podpoglavju pojasnit, sicer to zagotovo pomeni, da si ti vse razumel, kot zapisuješ, da naj bi bojda jaz razmišljala. Ja, v tvojem cigumigu svetu je vse mogoče. Bolno, bolano. Ma, ne, ni bolano, to je Buuuuulano.
In potem nadalje si spet obremenjen kot vedno, Cukjatija in Novakovo namreč vtikaš v čisto vsako debato, ko prideš mučit ljudi na blog s svojimi neznosnostmi. Pač ni vse na svetu povezano s tvojimi mukami gejevskega aktivizma in zato ni vse, kar ti ni po volji v brezmejni ideološko obsedeni zaklenjenosti uma groza in strah v podobi Novakove in Cukjatija, veliki avtoriteti, ki tebe preganjata dan in noč. Ti si Cukjati in Novakova v eni osebi, v tem je problem, le na drugi strani brega, druga plat istega sranja. Seveda pa to ni tvoj problem, ki bi se kota takega zavedal, ampak sadomazohistični užitek vojščaka.
“spomnimo, da so recimo borci pohorskega bataljona živeli ravno v jamah, ki so jih skopali v zemljo. skratka, tako kot želve. po simonini uporabi logike bi torej to bil dokaz, da imajo tudi želve kulturo, saj v nasprotnem primeru tega sploh ne bi počele, ker dejansko ne bi nič počele, če kulture ne bi imele. …”
Takih idiotizmov, kot je na primer tole zgoraj, ne moreš prebrat na nobenem forumu ob še tako polpismenem, primitivnem in hudobnem osebku za povrhu. Po tvoji uporabi logike je to tako, ne po Simonini, kot vse, kar koli stipkaš idiotskega na en in isti način. Osebno sem pa razmejitev borbe za preživetje, ki je kot edinstvena lastna živalim, človeku kot bitju razuma in s tem bitju kulture, ki služi za preizpraševanje o kakovosti eksistence, pa le v kriznih okoliščinah, jasno pojasnila. Tudi to, da je ravno zato nazadovanje v kulturi slaba novica. Primerjanje je namreč bistvo preizpraševanja o kakovosti eksistence in ne le golem preživetju, kar je ključna substanca kulture in inovacije. Ob tem pa ti kvakariš o dopuščanju različnosti in dopuščanju Dancem, da cenijo določeno umetnost, kot jo, kot da si totalno za crknit od smeha trčen. Danci se ti zahvaljujejo za izjemno toleranco v imenu demokracije in upora proti avtoritetam, no, in ti dopuščajo, da razbijaš po loncu na veke vekomaj. In? kaj zdaj. Kakšne bumbarije! Ne morem verejet, da sploh obstaja nekaj takega, kar prezentiraš ti, predvsem zaradi tolikšne količine nakladanja idiotizmov. Te so ponavadi servirane kratko in jedrnato. Ti bi pa lahko izdal obsežno poučno enciklopedijo idiotovanja. No, saj, to je tudi poseben dosežek. Čestitam!
Skratka, že zdavnaj sem ti povedala, da so debate s tabo zame totalna nekonstruktivna muka in primerek nesmisla, tako da ti zdaj lahko le svetujem, da namesto marširanja na jebeno drino, marširaš raje v pizdo materino za spremembo na primer. Kaj več ne morem občutit ustvarjalnega navdiha za kovanje izjemne metaforike ob priloženem, kot da ti povem tako. Okej, dobil si dozo, ki jo imaš od mene očitno sila rad in se je ne naveličaš, zdaj pa adios. Ordinacija zaprta.
@Simona:
bom pa odgovoril na nekaj, kar se mi je zdelo preprosto samoumevno. Razlike pri teh študijah med Dansko in Slovenijo ni, razen v tem, da pri nas ne obstaja niti osnovna vednost o takšnih študijah (na kar je že opozarjal Mrkaić). Druge razlike pa ni, in piar ne igra nikakršne vloge pri tem – če hoče neka organizacija s konkretnimi številkami nastopati proti državi (ali sponzorjem), naj naredi študije – zaradi mene kontingenčno vrednotne ali celovitejše cost-benefit analize. Z rezultati teh študij je pa možno nastopati in se boriti za sredstva. Sicer pristanemo izključno na prepričevanju in “pogovorih in dogovorih” v okvirih strokovnih komisij, o katerih vsi vemo, čemu so podvrženi.
Glede obstoja izobraževalnih vrednosti si pa sama samo navrgla nek odgovor maršu na drini (oz. ff-ju), kjer je popolnoma jasno, da lahko sto let razpravljamo ali te vrednosti obstajajo in kakšne so, oz. kdaj ima nek dogodek ali objekt večje ali manjše vrednosti od drugega. Prav tu pridejo v poštev edinole tovrstne študije, o katerih govorim sam, sicer je vse res prepuščeno samo retorični spretnosti in lobijem. Zato se mi je zdelo na mestu vprašanje istega komentatorja, ali obstaja kaj bolj konkretnega na to temo. Odgovor je jasen in sem ga podal in ga ponavljam – vsaj znotraj kulturne ekonomike obstaja (razen verbalnih spretnosti) samo en odgovor: tovrstne vrednosti obstajajo kot del splošnejšega koncepta vrednosti neuporabe, vrednotiti pa jih je mogoče samo prek študij kontingenčnega vrednotenja (ki so lahko del cost-benefit analiz). Zakaj pa pri nas ni bilo (razen moje) napravljene nobene tovrstne študije, je pa tudi jasno: prvič, ker je lažje in bolj “donosno” vse urejati prek lobijev, in drugič, ker noben preprosto nima pojma, da se kaj takega sploh da narediti.
Toliko, če bo karkoli na to temo, bom z veseljem odgovarjal naprej.
Če pa hočeš odgovor glede zasebnih investicij v kulturo, je pa zgodba tudi jasna (in razložena v predlogu), in sem jo ponovil pri Chefu najmanj dvakrat. Če hočemo razbremeniti javni proračun za kulturo, je to možno samo tako, da sredstva dobimo na kak drug način. Ena od logičnih možnosti so zasebna sredstva. Kot so jasno pokazale študije, so ta sredstva oz. davčne olajšave kot primer tega neizkoriščene in neučinkovite, zato je potrebno ta sistem spremeniti tako, da bo deloval. Ker pa tega ni možno na slepo, je edina rešitev najprej ugotoviti, kakšen način bo najboljši in nato sprejeti ukrepe. Sicer so lahko ukrepi preprosto povsem zgrešeni, kot so bili že doslej. Vse drugo, torej nadaljevanje, je pa res jasno zapisano v predlogu in to je to.
In ja, če že govoriš, da naj vprašam, bom pa kar direktno vprašal, v povezavi s tem kar sem ravnokar povedal. Na kakšen drug način pa si ti predstavljaš reformo javnega sektorja v kulturi in kje, koliko in zakaj bo prihranila? Če že govorimo o tem. Sam sem to v svojem predlogu dovolj jasno prikazal, in o tem govorim, da ne vidim nobenega drugega predloga, ki bi napravil enako. Ali pač? Ne odgovarjat, to smo itak že povedali stokrat in na sto mestih, ker se mi ne ljubi iti po sto mestih. Imaš prostor in utemelji to tukaj, v nekaj stavkih ali na dolg način, kakorkoli že, vendar na tak način, da bo odgovorilo na jasno postavljeno zgornje vprašanje.
Aha, dobro, sem očitno v ihti narobe prebral, da imate neke posebne predloge glede tega. Razumem, da niste plačani za to, čeprav tudi sam nisem. Skratka, ni nujno odgovarjati na to.
replika
@andee:
Nisem govorila o razliki v študijah, ampak v samo po sebi umevni razliki osnovnih pogojev in okoliščin, ki vplivajo na rezultate študij. Zato je povsem nerazumljivo, o čem govoriš, da bojda razlik ni, čeprav, kot nadaljuješ, ne obstaja pri niti osnovna vrednost o takšnih študijah. Aja, ampak druge razlike pa ni. Katere torej ni … aja, tiste nerelevantne. Ne se hecat. In seveda igra vlogo piar. Na področju kulture in eksplicitno umetnosti je to še posebej pomembno, tako z vidika potrošnikiv, kot … hehe za situacijo avtorjev v določeni družbi. In kraljica Danske je sama po sebi velik piar za umetnost, še posebej baje za gledališče itd. Tako, kot je Kate Middleton za faking modo na primer, ta stara Elizabeta pa za žvižganje v prazen kurac in varčno ugašanje luči po sobanah. Gre za piar, ki pravzaprav postane del širše kulture oziorma obče sprejetih vrednot. Zato na Danskem lahko ljudem nabijaš davke, tudi za kulturo, če hočeš, ker je dobro infiltrirano prepričanje, da zaradi tega vsi ogromno dobijo (in tudi dobijo več). Medtem ko bo v Ameriki cela nacija na nogah, če jim boš najavil, da bi vsi za kakšen dolar več primaknili v skupno blagajno za zdravnika … heh … češ, kaj, koji kurac pa imam jaz s sosedom, če ga gripa pesti, da bom plačeval zanj. Skratka, gre za poanto uporabnosti raziskav. Tako nekako. To, da naj država dela študije, če hoče potrditi to ali ono, je pa itak jasno. Ja, kaj naj pa naredi drugega. Samo ni ravno vseeno, kakšno in zakaj. Do določene mere se da smiselnost dovolj predvidevat vnaprej … blabla.
Nič ni treba sto let razpravljat o vrednosti izobraževalne funkcije, razen če razpravlja idiot. Kar je pa že povsem drug problem in druga debata, kot je vedno povsem druga debata s komentatorjem tipa marš na drini, ko v bistvu sploh ne gre za debato, ampak za neko čisto drugo početje, s povsem drugačnim namenom in ciljem. Precej razpoznavnim s poznavanjem psihologije za telebane. In seveda se lahko sto let razpravlja o čemer koli z nekom, ki je pripravljen sto let razpravljat tudi o izjemnem spoznanju, da žival ni kulturno bitje, ker se mu zdi pač enostavno, pa si nekaj izmisli, da bi bil lahko še malo prisoten. Ampak to ni vredno razpravljanja, zaboga. Včasih je tudi med sogovorniki dobro ločit nivoje in naravo stvari, sicer se človek vpraša, kaj neki se še ne loči in taca kar počez. Umetnost ni eksaktna veda, kar pa ne pomeni, da se je ne da opredeljevat in na nek način vrednotit, le več posvečenosti zahteva. Česar koli se že lotiš. Da ne bi imeli po študijah spet kakšnih izjemnih razprav, zakaj ni fer, da so določena leposlovna dela enako obdavčena kot kuharice in “kuharice”, a ne … hehe … In s tega vidika je nikoli ne bo možno uokvirit v togi birokratski ali togi ekonomski okvir tako, da bi bilo zadovoljstvo popolno v smislu optimalne demokratične ureditve ali celo, da bi vsi zavriskali od veselja, kako smo se rešili lobijev in zdaj so umetniški produkti na pravem mestu. Zaupanja nevrednih lobijev se bo treba otresti drugače, in ja, moje mnenje je spet, da je to stvar piara in s tem povezanih pričakovanj v zvezi s kadrovsko politiko. Torej bolj posredno. Potem pa urejanje razmerij, tudi z zakoni in pravilniki, po posameznih inštitucijah, ki odločilno vplivajo na delitev plena in smernice delovanja – načina plasmajev. Pri intelektualnih delih in umetnosti nasploh, pa bomo vedno potrebovali vrednotenje kot plod možganov in tega nikoli ne bodo uredile le številke in predpisi (še manj cost – benefit). Ti so lahko samo boljša ali slabša osnova za začetek dela na stvari, kot se šika.
In nehaj se delat norca iz mene in iz sebe. Res ni treba ponavljat ne meni, ne chefu, da se javni proračun razbremeni najlažje z zasebnimi sredstvi. Jah, kdo bi si mislil, a ne. In ja, zelo se veselim spremembe, da bo ta sistem deloval. Odlično. In čakam, da vidim ta koncept spremembe, ki bo predvideval delovanje sistema, a ne. Davčne olajšave na kaj natančno, komu in za koliko, kakšen se predvideva profit in za kaj itd. Aja, saj si celo zapisal, da tega ni možno na slepo in je najprej treba ugotovit, kako. Torej bistvo.
Kot prvo, kar se reforme tiče, si definitivno ne mislim, da potrebuje kultura predvsem varčevalno reformo … hehe … In še vedno ne vem, kaj si v svojem predlogu jasno prikazal. Ja, zapisal si tri stvari, ki so jasne, da se lahko naredijo, ni pa nujno, da je dobro, da se naredijo in predvsem ni pojasnjeno ključno – način, skratka, kot si sam dojel, gre za slepe naboje v tej fazi. Morda bi bilo dobro, morda tudi ne, ali pa nekje na pol. Nekaj stvari sem v komentarjih povedala že vmes, kaj se pa meni zdi sicer ne glede na vse najbolj pomembno, sem tudi povedala. Za reformo, če bi hotela dat predloge, bi se morala pa seveda ustrezno poglobit. Ponavadi se v analizo, če jo delam (ravno sem eno manjšo zaključila) poglobim in preverim, kakšne rezultate bi kaj dalo ali ne. In takšna reforma je pač posebej obsežno, trdo in poglobljeno delo, a ne, tudi v okviru, ki sicer ne upošteva dela s področij, ki jih osebno ne obvladam (ekonomski izračuni na primer), jih pa kdo drug (o tem sva tudi že podebatirala, da je hkraten vpogled z različnih podoročij in temu primerne uporabe veščin, nujna, a kot vidim iz komnetarjev, se tebi določeni pomembni družbeni aspekti še vedno ne zdijo relevanti za “številke”, kar se mi ne zdi okej in so že znane štorije problemov v rezultatih, ki potem, “začuda”, ne funkcionirajo predvideno). In za to nisem plačana, niti se mi ne obeta kar koli, če bi to naredila, zato nimam časa, pa tudi volje in nikakršne motivacije za muko. Ker pri tej zadevi je pač tako, da so okvirne možnosti jasne in zato niso pomembne. Zakaj o tem pisat? Okvirno pomeni zgolj vzpostavitev osnovne ideologije. Te pa meni nikoli niso blizu. Rada preverim koristi. Jasno je, da vsakogar zanima kvečjemu izpeljava in detajli, ki so tipični za naš prostor in delovanje navzven, tudi čez mejo, za kar, ja, je treba opravit tudi študije? Zadeva je še toliko bolj pomembna v detajlih, ker ne gre za prodajanje klobas, niti zobotrebcev.
Da ne bo pomote … cenim tvoj angažma, z idejami v paketu in bi imela voljo pokonzumirat razdelane. Konstantno imam občutek, da meniš, da je tvoj angažma premalo spoštovan in potem hodiš okrog hrulit druge, ki pišejo kar koli že na temo, od chefa do mene (hm, spravi se, no, pogumno še na Ženjo Leiler mogoče, ki ti v plačanem prispevku v Pogledih zastavi morje vprašanj in pobud za potrebno reformo, rešitve pa po logiki stvari ne), hej, pa vi naredite predlog za reformo, če vas moj nič ne briga, ha!, sploh se ne bom več pogovarjal z vami, brez veze, ueeeeee … hehe … Saj tudi to razumem, zelo. Ampak dvomim, da sem temu morda upravičenemu občutku kriva jaz, ali chef. verjamem pa, da je lažje stresat žolč na tem mestu, kot tja, kamor bi morda pasal, a ne. Moja malenkost bo pa podprla tvoje razdelane predloge ali študijo in ne bomo skoparili s pohvalami, če se nam bo zdela dobra in dali konstruktivne opombe, no. Ti že veš, s kakšnim motivom to delaš in super. Fajn. Če nam bodo razdelani predlogi ali celo študija zasmrdeli, pa obljubim, da te raztrgamo … haha … Tako to gre pač.
@zzzz:
Hvala za smeh. Nisem prebrala, sem pa videla slikco in sigurno je zabavno … na tvoj bizaren način.
Volje, da bi se še šla igrico “gremo filozofirat o smislu pesmi Like a virgin v izjemni izvedbi velike umetnice Madonne”.
@Simona:
torej so nekako tri točke, o katerih se pogovarjamo:
1) glede piara: govorimo o dveh drugih zadevah. Ena stvar je, da nekoga zanima ali je nek dogodek v ekonomskem smislu vreden npr. državne podpore, ki jo dobi, in to pač napravi skozi podobno študijo, kot jo je naredila Trine Bille Hansen. Do sem piar ne igra nobene vloge, razen v kolikor ne bomo zašli v debate “vse študije so ideološko pristranske”, “znanost ne more mimo ideologije” ipd. Lahko rečem samo to, da velja študija za eno najboljših na tem področju še danes, kar priznavajo strokovnjaki od vsepovsod, torej ne more biti zgolj “piar danske kraljice za podporo gledališču”. Vendar kolikor razumem, ti govoriš bolj o uporabi rezultatov, potem ko so narejeni. Glede tega strokovno težko kaj rečem, ker mi samemu, kot si pravilno ugotovila, piar v znanosti ni preveč blizu, sam verjamem, da imajo študije pač svoje sporočilo, ki naj ga vsak vzame, kot ga hoče. Kot primer tovrstnega piara je gotovo značilna znana študija The Economy of Culture in Europe, ki je ugotavljala neznanski prispevek kulture k ekonomskemu razvoju v EU, bila pa je podprta z velikim piarom in je dosegla, da je EU prvič v zgodovini (mislim, da začetek 2007) sprejela strateške usmeritve na področju kulture in kulturo priznala kot pomemben gradnik lizbonskih razvojnih usmeritev. Študija je v kulturno-ekonomskem smislu bulšit in je izrazito usmerjena samo v opevanje kulturnega sektorja, ne upošteva prav nobenih kritik tovrstnih študij, ki jih je v zadnjih dveh desetletjih malo morje, kljub temu pa je zaradi piara dosegla veliko. Zato, ja, same študije niso dovolj za spremembe na področju, morajo biti podprte tudi s strani komunikacijskih kampanj v javnosti, da jih slednja podpre in sprejme. Bilo bi lepo, če bi tudi Slovenci sprejeli, da je potrebno sprejemati spoznanja ekonomike kulture in vsaj pri večjih kulturnih projektih napravili celovite cost-benefit analize, vendar kolikor vem, je to pri nas resnično v samih zametkih. Za EPK je delal podobno študijo moj magistrski mentor dr. Bogomir Kovač, vendar je izbral vrsto študij (impaktne študije), ki so prav ene tistih, ki so najbolj kritizirane in problematične. Tudi zato javnost verjetno ne ve veliko o tej študiji. In tudi to pove veliko o poznavanju pri nas na tem področju, to je še celo “primer dobre prakse”, ponavadi se še do sem ne pride.
Skratka, se strinjam, piar je pomemben, in če bo slovenska javnost pričela razmišljati tudi o podobnih študijah vsaj pri večjih projektih, bo dobro, da bo to podprto s tem in da se bo javnost zavedala potrebe in koristi tega. Tudi čas bi že bil za to.
2) glede vrednosti kulture. Ne bom ocenjeval, kdo je tu idiot, lahko pa vsekakor rečem, da glede tega ne verjamem preveč v moč besednih argumentov. Kot sama vidiš, tudi marša na drini skoraj nikoli ne moreš prepričati v nič, in tovrstnih ljudi je veliko. Predvsem pa je problem še nekje drugje: denimo, da imaš na mizi dva, tri ali več konkurenčnih projektov. Odločiti pa se je potrebno le za enega. Za katerega torej? Ena možnost je vsekakor “pogovor”, kakor že potekajo stvari v državni upravi. Torej sedejo skupaj neki ljudje, vsak s svojimi pogledi in interesi, ponavadi za vse projekte v npr. štirih ali petih letih isti, in potem se deli denar. Morda sklepajo na osnovi strokovnih mnenj, morda in velikokrat pa sklepajo na osnovi, “hej, tega pa poznam, tele pa poznam, te so v redu, tem je treba dati denar”. In potem, ko je treba polagati račune javnosti, se seveda sklicuje samo na avtoriteto članov komisije. Zato je seveda krasno, če je možno s podrobnim opazovanjem priti do sklepov, vendar je hitreje in lažje res s pomočjo metodologije, ki jo sprejema večina stroke in javnosti. Predvsem pa je tako bolj transparentno, da uporabim ta zdaj tako priljubljen termin.
3) Glede zasebnih investicij. Ne vem, kaj naj ti še rečem… Seveda bi lahko govoril, npr. dvignimo vrednost, do katere so donacije priznane kot odbitek pri davku iz npr. 0,3% na 1.5%. Ali dajmo večjo možnost dohodninskih donacij iz 0,5% na 2%. Ali spet recimo zmanjšajmo DDV za kulturne dobrine na 3% (ali celo npr. 0%, kar je za knjigo hotela Širca). Vendar so vse te vrednosti v domeni relativnega, odvisne so od tega, kako se na podobne razlike odzivajo donatorji in potrošniki in kakšen je tukaj strošek države (ker gre za t.i. posredne državne subvencije, denar, ki ga donator privarčuje, gre seveda na račun sredstev, pobranih za davke). Kako se odzivajo donatorji (cenovna elastičnost povpraševanja s pravim ekonomskim terminom), pa pri nas preprosto ni ugotovljeno, za to je potrebna temeljita študija na osnovi podatkov, sicer bodo tudi ukrepi lahko popolnoma zgrešeni. Zato je pred tem nemogoče napovedati karkoli. Da pa je sistem vredno spremeniti, povedo številke, ki sem jih še enkrat pogledal prav danes: pri omenjenem obstoječem odbitku 0,3% za različne dobrodelne dejavnosti je v povprečju izkoriščenih le okrog 10% vseh možnih sredstev, ki bi se lahko zbrala. V letu 2008 je bilo izkoriščenih sredstev samo okrog 3,5% vseh možnih sredstev. 3,5% od 100% možnih! Tudi dohodninske donacije so v celoti (za vsa področja) izkoriščene le okrog 30%. Zato so tukaj velike rezerve, ki bi jih veljalo izkoristiti. Da ne govorim o kulturnem trgu, npr. na področju likovne umetnosti, ki je popolnoma nerazvit, kar priznavajo vsi na področju, ali javno-zasebnih partnerstvih, ki jih sam v kulturi sicer ekonomsko ne zagovarjam, vendar ljudje iz zasebnega sektorja, kot sta npr. Franci Zavrl in Igor Lah, govorijo, da če bi država bolje poskrbela za to, bi tudi sami večkrat sodelovali. Zato je tudi ta možnost del predloga.
Govorim pa o tem, da druge rešitve preprosto ne vidim… Javna sredstva vsi hočejo zmanjšati, seveda bo možno nekaj dobiti z odpuščanjem odvečne administracije, z združevanjem zavodov (kar vse hoče Turk), morda s prestrukturiranjem nekih institucij, o čemer kolikor razumem govoriš ti, ipd. Vendar bodo tovrstni (Turkovi) predlogi predstavljali zgolj krčenje nečesa in ničesar prispevali k razvoju. V kolikor pa bi se sledilo predlogu, ki ga sam ponujam, bi vse organizacije in tudi veliko delovnih mest ohranili, le da bi se organizacije preoblikovale in bile po naravi delovanja prisiljene delovati bolj ekonomično – bile bi namreč bistveno bolj odvisne od lastnih fundraiserskih sposobnosti, torej od lastnega uspeha. V kolikor bi bil predlog seveda speljan tako, kot se predvideva. Obenem ne bi veliko prizadeli kvaliteto, saj je iz ekonomije splošno znano, da so nevladne organizacije veliko bolj primerne kot profitne, ko gre za kvaliteto, ki se je ne da določiti vnaprej (vem, da ne maraš referenc, ampak to sta pokazala Glaeser in Shleifer 2001). Torej bi šlo brez velikih odpuščanj in brez reduciranja in ukinjanja organizacij… Zato govorim o tem, čeprav se zavedam, da to res presega blogersko debato, sam sem v nekem trenutku, ko nisem bil ravno dobre volje pač vpadel na Chefov in tvoj blog in morda res ni čisto vse v kontekstu, kar sem pisal. Seveda pa delam kar nekaj “piara” tudi na drugi strani, morda pa bo v bodoče odziv boljši.
Toliko torej o tem z moje strani.
@andee:
1.)Seveda igra piar (mišljeno tudi v obliki že vzpostavljenih vrednot in oblikovanje temu primerne mentalitete) vlogo in vpliva na študije, ki obravnavajo konkretno stanje stvari v določenih okoliščinah. To konkretno stanje stvari pa je lahko že posledica pomembnih predhodnih vplivov, ki kje drugod ne igrajo tako močne vloge oziroma igrajo močnejšo vlogo vpliva drugi pojavi. Močno upam, da nisi eden izmed tiste večine ekonomistov, ki dejansko mislijo, da je ekonomija samosvoja pragmatična eksaktna veda, ki lahko funkcionira in daje najbolj objektivne rezultate samostojno, izolirano od drugih spoznavnih področij. In potem zgodovinski posmehi in popravki, opravičevanja zaradi pomanjkljivega poznavanja stvari z drugih področij, ki pomembno vplivajo na rezultat. Ne gre za debato, kako so vse ekonomske študije ideološke in s tem povezano pavšaliziranje ali relativiziranje poante česar koli. Gre pa za pomembno zavedanje tega in v kolikor je namen raziskovalca zavezan objektivnosti in iskanju optimalne resnice, ki bo obče koristna, bo zavedanje pomena ideološkosti razkrinkaval že sproti, bo to del procesa nastajanja kakršne koli študije. Nikoli pa ga niti poo pomoti ne bo zaneslo v stanje ogroženosti in temu primernemu branjenju s taktikami prozorne patetične posmehljivosti, relativiziranja ali diskreditiranja. To je že adijo. Zanima me le obravnava in zaznavanje vplivov, s katerimi se obraćunava že sproti v želji po optimalno objektivnemu rezultati za določeno področje in v obziru vseh s tem povezanih pomembnih vplivov s področja sociologije, politologije, psihologije in kulturologije.
Zelo pomembna je tudi zadovoljiva dojemljivost pri opazovanju in razbiranju sporočil iz tekstov in predloženih obravnavanih primerov na podlagi opazovanja. Jaz na primer nikjer nisem zapisala, da je študija piar danske kraljice. Halo? Pisala sem o pomembnosti predhodnega vpliva na samo obravnavano situacijo in s tem povezanimi mejami verjetnosti. To pomeni, da rezultati študij in s tem povezana predvidevanja pripadajo določenim okoliščinam, ki so bile že predhodno zasnovane. Močno upam, da pri svojem delu si mnogo bolj pozoren in natančen opazovalec ter bralec, kot si bralec mojih komentarjev. Iz tega sledi, da to nima nobene zveze s presojo, ali je ta študija dobro opravljena glede na priloženo ali ni, ampak gre za presojo o njeni uporabnosti glede na definicijo okolja, prostora, časa in ustorja, mentalitete družbe. Ja, tudi študije so lahko bolj ali manj uporabne, pa zato niso nič manj dobre glede na dosego namena in cilja ter s tem povezanimi opredelitvami projekta. O tem, da imam gomilo pripomb o definiciji neuporabnosti, ki si jo ti predložil kot primerek samo po sebi umevno absolutnega upoštevanja vrednega učnega gradiva, niti ne govorim, saj je na tak način za posameznika neuporabne vrednosti lahko kar koli, a obstaja hkrati zavedanje posredne uporabnosti za vse in neposredne za manjšino. No, to tako za mimogrede … a gre za debate, ki jih nikakor ne gre vodit preko dopisovanja, a ne. Vsaj ne na nivoju, kjer je jasno, da osnovne podstati opredelitve nivoja razgovora niso skonsenzualizirane.
Ja, kot si vendarle ugotovil, torej le si bral dokaj pozorno in je zato nerazumljivo zakaj potem vtikat zgrešene poante v repliko (da se še malo rpičkamo za prazen drek, al’ kaj?), govorim o uporabnosti rezultatov raziskav, ja. Kar si zapisal nadalje … ne razumem … to, kar praviš, da ne veš, ker ti piar ni blizu in da dojemaš študije v smislu, naj vzame vsak, kakor hoče … se mi zdi nezaslišano. Oziroma … potemtakem je prišlo do nesporazuma, ker sem pač mislila, da govorimo o reformaciji sistema in s tem povezanih študijah, ki morajo bit predhodno opravljene, da bi v praksi te lahko čemu konkretno koristnemu služile. Pri tem je seveda nujno poznavanje obstoječih okoliščin in mej verjetnosti na področju družbe, ki se je reforma loteva, da bi sploh vedeli, v katero smer in zakaj (s kakšnim predvidevanjem po koristih) gremo. Tisto, o čemer govoriš nadalje je pa zgolj oglaševanje določene študije, da pridobi več pozornosti in s tem možnosti upoštevanja in realizacije. In ja, to pa ni nujno, da te zanima v smisu dela procesa samega opravljanja študije, ampak si lahko pač najameš dobrega piarovca. Jaz sem govorila o poznavanju ustroja in delovanja družbe za potrebe obravnave študij in kasnejših reform na tej podlagi. In ja, seveda se tudi to dogaja, kar si na primerih izpovedal. EPK je itak epic fail, ne samo zaradi idejne hinavščine kovačev in podobnih, ampak zaradi načrtnega popolnega neupoštevanja pomembnih aspektov vpliva na možnost upeha takšnega projekta. Nisem se mogla bolj smejat kot ob zgroženih cviljenjih, ker nam je slabo reklamo naredila neka nemška novinarka, ki je opljuvala mesto kot dolgočasno. Že to, da bi potrebovali kakršno koli študijo, da bi bilo za tak projekt jasno, da ga nima smisla izvajat v tako mali državici s tako slabim piarom in možnostmi izpeljave nikjer drugje kot kvečjemu v glavnem mestu (kot središču) in ob zadovoljivem času, je totalen debakl in kretenoidnost. Vse ostalo, kar se je zganjalo pa po istem kopitu zastarelega pandurovanja, kar je povezano itak s kronično piarovsko vodeno zavajajočo informiranostjo ljudi, kaj sploh kaj pomeni in koliko v različnih okoliščinah. Metaforično in konkretno, ali je Pandurjeva predstava res vredna tako zasoljene vstopnice (v Sloveniji seveda) in zakaj, iz česar bi se dalo marsikaj sklepat o tem, kaj in kako se tržit pri nas sploh da in koliko časa … Skratka, to niso debate za dopisovat. Bi bilo pa dobrodošlo mogoče opravit kakšno študijo, da bi sploh razumeli, kako funkcionira naš trg (v smislu vedenjskih posebnosti slovenske družbe in s tem povezanih odzivov) in kakšne so meje verjetnosti za neko želeno smer.
2.) Osebno sicer zagovarjam transparentnost argumentacije, ker menim, da v umetnosti le to šteje in ne ocene od 1 do 5 kot v šoli, pri čemer nikoli ni treba odgovornim prevzet odgovornosti za svoje številke, ki o ničemer ne pričajo nič, ker predstavljajo absolutne avtoritete (magari če niso avtoritete). Skratka, točno to, kar si zapisal … zagovarjam polaganje računov javnosti, ker le to omogoči, da vsak hipotetični potrošnik lahko potem sam presodi, kaj je nevredna argumentacija in kaj je zadovoljiva li celo odlična argumentacija. S tem se s časom, na daljše proge doseže tudi povišana stopnja osebne zavezanosti ocenjevalcev, da svoje pritlehne in podle neprosfesionalne akcije pričnejo omejevat, ker jih transparentna argumentacija pač zavezuje, da se javno sramotijo. Opažam namreč globok padec občutka za osebno dostojanstvo in čast konec koncev. Podobno kot na pordočju menedžerjev po slovensko. Nič jim ni izpod časti. Na področju intelektualnega dela je to sramotno še toliko bolj. Zato je “nek se vidi razkoš” zelo pomemben dejavnik družbe. In zamima me, kako bi se dalo to spodbudit in vzpostavit kot dolžnost vsakogar, ki je seveda temu primerno podvržen kritikam, replikam, če je potrebno, javni razpravi.
Ne vem pa, kako bi lahko s pomočjo metodologije to rešili? O tem bi kakšno besedo več rada prebrala, kaj točno imaš v mislih? S pomočjo “metodologije” se namreč rado pri nas rešuje te zadeve pri deljenju podpor.Sešteva se točke od odmevnosti na primer, pri čemer je že vnaprej predvideno in jasno, da se svoje prijatelje pri prijateljih novinarjih ali urednikih (ki so tudi sami na primer pisatelji itd.) forsira, da delajo brezvezne prispevke o njih, kakšen intervju in potem čim več teh prinese točke, potem še kakšna študentka, ki jo je nadebudni pisatelj pofukal, naredi diplomsko nalogo, drug prijatelj zanemarljivo bedast prispevek ali omembo znotraj strokovne literature in ekola … imamo večne zmagovalce leta. Da ne omenjam, kako težko avtor pride do prevoda, če spet ni omrežen in ne obstaja ustrezen sistem vrednotenja, ki bi kakovostne produkte spodbujali s prevodi in plasmani na tuj trg … To je treba ukinit!!! Vključno s škodljivo metodološko prakso, ki je krinka za mafijska posla in daje alibi, da nihče transparentno ne prinese odgovornosti. Res pa nobena “metodologija” ne vpliva, da bi se žirije in komisije hitreje menjale. Kar anprej vegetirajo eni in isti patroni na enih in istih pozicijah, po možnosti v več različnih komisijah istega leta. Neznosno!
Pri nagradah si pa sploh ne znam predstavljat, kako bi metodologija pomagala k optimalnejšim obkektivnejšim rezultatom. Samo bistvo me zanima, kam pes taco moli.
3.)”Vendar so vse te vrednosti v domeni relativnega, odvisne so od tega, kako se na podobne razlike odzivajo donatorji in potrošniki in kakšen je tukaj strošek države (ker gre za t.i. posredne državne subvencije, denar, ki ga donator privarčuje, gre seveda na račun sredstev, pobranih za davke).”
No, vidiš, kako odlično se razumeva, o čem je govora. Odziv donatorjev in potrošnikov, praviš, pomembno vpliva na odločitve po kakšnem principu na podlagi davkov bi se dalo doseči optimalen učinek, ki ga želimo. In o tem nujnem poznavanju stvari sem govorila, kar se tiče piara (piara nekoč nismo poznali kot tako poimenovanega, ampak smo govorili o posameznih navadah, ki so se oblikovale in utrdile na podlagi kulturnih vzorcev blabla). Namreč donatorji in potrošniki se odzivajo v različnih družbah različno. Odvisno je, kako je spropagirano določeno toplo ali negativno sprejeto obnašanje! Koliko se na primer hipotetični donatorji čutijo motivirane, da bi se šli mecene. V Sloveniji … hehe … je ta slika porazna, če mene vprašaš. Pri nas se ljudje hvalijo, da so se napokali čevapčičev.
Res se veselim Zavrla in Laha, kako bi sodelovala, ja … upam, da tudi potem, ko bodo, če bodo pogoji zato ugodnejši, sicer bi sodelovala lahko že zdaj precej bolj. Brala sem pametovanja Laha pred nekaj leti, ja. Zavrl bi pa lahko že preko svoje branže veliko prispeval, a mu ne pade na pamet. Z vsem ostalim, kar si zapisal, s epo logiki stvari sicer strinjam, da ja, bi bilo dobro, da bi se naredilo in izkoristilo priložnosti.
Ne zdi se mi niti takšna katastrofa pri zmanjšanju javnih sredstev, ker je balasta v kulturi pri nas veliko, ki ga ne bi čisto nič pogrešali. Ključen prolem vidim v podpori obetavnim, dobrim, kakovostnim z vseh aspektov!!!! In racionalizacijo v tem smislu (to bi bilo treba s krizo ali brez). To namreč pri nas ne štima, ker delujemo kot nek klub desetih, ki se gredo prijateljske hobije in furajo neko lokalno neperspektivno nadvlado, brez alternative, ki bi jih seveda z lahkoto ogrožala, tam nekje v neslišnem zakulisju. Ko se bo to reševalo na ustrezen način k boljšim rezultatom naproti, bomo na konju in v produktivne smislu več proizvajali (ne le proizvajali, da je) kot trošili – tudi zelo popularen stavek zadnje čase … hehe …
Skratka, suma sumarum ugotavljam, da se itak v bistvu stvari razumeva, ostalo so pa detajli, ki terjajo posebno mujo in vpogled, o čemer se ne moreva vsega pomenit na blogu, kaj šele kaj naredit.