GOSPOD DIVJAK
Z zadnjimi prispevki na blogu sem precej kritike namenila nekaterim monopolnim medijem zaradi tendenciozne, površne, neodgovorne in izkrivljene obravnave določenih tem ali zlorabe neprimernega prostora in časa za politikantske agitacije v drugorazredni izvedbi. Argumentirane in utemeljevane opombe so bili deležni nekateri novinarji, ki predstavljajo uredniško politiko resnih medijev, tudi časopisa Delo. Ko človek že misli, da je dno objestnosti prebito, ponavadi glavno presenečenje, kako globoko lahko seže zamašena kanalizacija onesnaženega uma, šele sledi. Sanitarni minimum očitno ne omogoča več preživetja atomu profesionalno objektivnega in etičnega standarda. Tokrat bom trud nekega gospoda Divjaka, da bi postal vir moje inspiracije, med drugim uporabila tudi za prispevek o pojmu bloganja, interesih blogarjev in predstavnikih blogosfere, tudi tistih, ki se bolj specifično dotikajo literarne in kritiške zvrsti na tem področju. Za tematike, ki naj bi jih omenjeni gospod Divjak po profesionalni dolžnosti obravnaval in ponudil bralcem, a se mu zanje preočitno milo rečeno fučka. Je pa morda zadostil pričakovanjem nečesa in nekoga povsem drugega, pa je kulturne strani časopisa Delo nemarno zlorabil za pritlehno, tendenciozno in neargumentirano obračunavanje. A tudi omenjenim nameram je pokorno stregel na za zjokat se prozorno infantilen in mestoma pobalinski način.
Igor Divjak naj bi se namreč odločil, da bo objavil prispevek o literaturi in kritiki na slovenskih blogih. Tako je obetal naslov in uvod. Glede na to, kar smo dobili, še dobro, da se s takšnim robantenjem česar koli, kar bi bilo povezano s pametovanjem o pojmu omembe vredno literarnega, skoraj ni dotaknil. Zelo me je razveselilo, da sem bila deležna posebne omembe, pozornosti in propagande. Hvala lepa! Avtor je mojo brezmejno pomembnost ovekovečil v primerjavi z izjemnimi intelektualnimi dosežki Iztoka Gartnerja na takšen način, da je skozi sledi razbijanja po tipkovnici omenjene objave poanta kulturnih strani Dela izpadla bolj neokusno perverzna masturbacija od kakršnega koli tabloidnega porno izživljanja, saj bi v maniri primerljivega pristopa v tabloidu Urša Čepin celo pridobila vlogo posebne hvalevrednosti v imenu verodostojnosti in izjemnega občutka za žlahtno erotiko v sferi umetnosti in politike. Kar se še v rumenih medijih verjetno ne more zgodit, se na straneh kulture časopisa Delo očitno lahko.
DIVJAK Z MACOLO NAD SUVERENOST, OSTRINO IN RESNICO
Divjak na začetku izrazi kasneje razjasnjeno lažno zaskrbljenost za domnevno spregledane blogarje, ki bojda razvijajo novo literarno in kritiško zvrst, pri čemer naj bi premogli zavidljive elemente ostrine in suverenosti, a ostajajo v senci. Takole zapiše:
“Nekateri blogerji, ki pišejo o aktualnih temah, so postali znane medijske osebnosti, tisti, ki so blog razvili kot novo literarno ali kritiško zvrst, pa ostajajo v senci, čeprav so lahko najboljši med njimi ostrejši in bolj suvereni od uveljavljenih imen.”
Dobrodelnik torej, ki skuša po svojih močeh podpret nemarno ignorirane kovalce slogovnih in sporočilnih biserov. Lepa duša, ob kakršni bi vesolje zajokalo od ganjenosti. Začuda bralec ob tako hvalevredni pozornosti do domnevno obstoječih blogarjev napovedanega kalibra v nadaljevanju ne izve prav ničesar, saj niti omenjen ni skoraj nihče, ki se kakor koli ukvarja z literarno, kaj šele kritiško zvrstjo v blogosferi. Kaj šele, da bi bil omenjen kdo, ki bi mu lahko dosodili razbobnane vrline ostrine in suverenosti pri pisanju. Avtor izrazi naklonjenost le enemu izmed stand up komikov – Pižami, ki dejansko na blogu Špehšpilja objavlja fiktivne štorije, a je ravno s pomočjo izrabe medijev kot stand up komik svetlobna leta daleč od bivakiranja v senci po prepoznavnosti in je temu primerno kvečjemu v prednosti pri plasiranju svojega bloga v primerjavi s tistimi, ki so se v medijih kot bolj ali manj prepoznavno ime uveljavili izključno zaradi pisanja bloga. In ja, Divjak z oznako “znane medijske osebnosti” očitno rad pretirava.
Če Pižama predvsem v zadnjem času z vidnejšimi nastopi po medijih (podelitev viktorjev in afengunc v oddaji Ugani, kdo pride na večerjo!) s čim ni navdušil v svoji karieri, pa z ostrino in suverenostjo ni. Koliko si je privošči na blogu, naj presodi vsak sam. Osebno sicer na kratko menim, da je kot pravljičar kar zverziran in zelo suveren avtor. Za kaj neki objavlja na blogu? Se ne počuti dovolj suvereno, da bi raje vse skupaj zapakiral v knjigo? No, posebej intrigantna vsebina ali sporočilna ostrina pa njegov adut brez dvoma ni. Suverenost in ostrina itak nasploh nista adut za pojem uspeha na Slovenskem, temveč ravno obratno. Ostrino je priporočeno izigravat le, če si politikantsko opredeljen in je potemtakem jasno, proti kateri vojski je treba udrihat za vsako ceno. Suverenost se pojmuje kot nezaslišana nadutost in vedno je zaželeno cankarjansko blefiranje pokorščine, navidezne skromnosti in cviljenje o svojem domnevnem trpljenju, da te ne bi zavistni šakali požrli, še preden bi nos pomolil iz blata, kaj šele iz sivine povprečja. Kdor se obnaša kot abervezen, sam s seboj nezadovoljen bebec, se lahko v podalpski deželici kiti tudi z obilnim premoženjem. Ni panike. Ni v tem trik zavisti, kot se rado propagira. Ljudje se večinoma neznosno radi identificirajo s premožnimi in sanjajo, da bi morda tudi njim lahko uspelo. Zato imajo tudi med nenasitnimi grabežljivci česar koli že radi osebnostne in značajske mlahavce. Ti obetajo mejo verjetnosti, da se lahko prenažira in afna kdor koli. Vsak. Vsak pa zagotovo ni tisti, ob katerem se obubožanim od pomanjkanja vrlin pod lobanjo rola le stavek, kva si pa ta misli, da je. Povprečje z vsemi podlastnostmi ritolizništva in nesuverenosti je pri nas pač nagrajevano in spodbujano kot Zakon! To je vstopnica za uspeh in če se ti ne bruha ob igranju zapovedane vloge, boš s povprečnostjo in priliznjenostjo daleč prilezel, pokradel vse bonbone, ki si jih nisi zaslužil, ampak nabasal žepe na plečih zaslužnih, ki so pocrkali v jarku marginale obubožani in do zadnjega diha obmetavani z izbljuvki pokvarjencev, češ, kva si pa ta misli, da je. In ne bo nobene zamere. Tako se to dela. Divjak je le eden izmed prenekaterih, ki v nadaljevanju marljivo uprizarja podobno mentaliteto.
V prispevku, kjer demonstrira svoj črno beli um “za” ali “proti”, itak jasno poda napotke, kako naj bi vsak posameznik “glasoval” in se “odzval”, da je “šef” ali “bog” zadovoljen. Pri tem mu je povsem dovolj oglaševanje kratkih abotnih floskul z ulice in že je avtor pojem verodostojnosti in kar je še zvenečih pridevnikov na zalogi. On je Za!, torej je kul! (kot da smo na dvorišču v vrtcu). Naloga je tragikomično enostavna. Zmore jo izpolnit tudi Iztok Gartner. Z levo roko. Zagotovo pa na takšnem nivoju ne piše, ne diskutira in ne razmišlja Simona Rebolj. Kar se izkaže, da predstavlja Divjaku precejšen problem. Tako velik, da lahko postane celo bralno nepismen, saj si celo drzne pridigat, kaj naj bi v nekem zapisu bilo možno prebrat o njenem mišljenju, a o tem v resnici ni ne duha ne sluha. Kaj pa vem! Morda mu pa sploh nikoli ni bilo treba bralno pismen postat, ker se je znal “primerno” obnašat.
Divjak med drugim pokaže izjemen domet svojega odnosa do pisane besede:
“Dobro lagati, torej pisati literaturo, je precej težje kot zgolj zapeljevati s polresnicami.
Za osebo, kot je na primer Simona Rebolj, ki se je med drugim rodila in odraščala ob dobrem lažnivcu (po mnenju Divjaka to torej pomeni pisatelja), spoznala precej različnih dobrih lažnivcev in prebrala veliko lažnivih knjig – torej po Divjakovi definiciji literature, ker je v njeni družini tako branje kot opismenjevanje pomenilo pomemben del načina življenja (okej, če bi jo sovpadajoč gen zignoriral, ne bi bilo treba), pomeni takšna opredelitev literature popoln moralni zločin. Moralni zločin in kvantanje, kakršnemu bi se morali literati sami in vsi, ki kakor koli robantijo po sferi literarnega, odločno upret. Razen če so navadni bleferji. Pisanje literature lahko sicer pomeni marsikaj, lahko tudi dobro laganje, lahko tudi nakladanje v tri krasne, lahko le predvidljivo tipkanje s slo po zaslužku, ki se na Slovenskem sicer ne more ralizirat v nadpovprečnem blagostanju. Pa vendar je najbolj kakovostna literatura vedno tista, ki prepriča z resnico, metaforično rečeno s krvjo. S sporočilom, ki doda prispevek k razsvetlitvi stanja duha posmeznika. Ne glede na zvrst in ne glede na pristop! Nadarjenost posameznega literata je za končni rezultat ustvarjalnega potenciala vezana tudi na osebni značaj in odloči, na kakšen način se bo avtor litetarnega dela lotil, v kakšnem žanru, kaj in zakaj bo želel z vsem skupaj povedat. Fikcija z vidika opredelitve resnice v sporočilu literarnega dela pravzaprav ne obstaja. Izmišljeni liki, izmišljen prostor ali čas še ne pomeni laži za bistvo stvari, saj poanta literanega dela ni v popisovanju identitet, nepremičnin in podobnega. Nekateri se bolje znajdejo pri pisanju v svetu povsem izmišljenih dejstev, morda v sferi pravljic, znanstvene fantastike, hororja …, a v vsakem primeru gre metaforično za poskus odstiranja plati resnice, kakor jo je bolj ali manj prepričljivo avtor zmožen zaznavat in interpretirat. Kri pravzaprav določa prepričljivost, širino in globino dela. Stephen King nič ne laže. Nekateri pa se bolje znajdejo v bolj avtobiografskem ali biografskem načinu izpovedi. Slednji so v večji nevarnosti, v kolikor so zavezani resnici dobesedno, da jih kakšen pokvarjen in pritlehen frustriranec toži, v kolikor se prepozna skozi opisovan lik. Razumevanje, poznavanje in izpovedovanje resnice je največji in najpomembnejši izziv človeka – bitja razuma – in tudi najtežji izziv. Kjer nad umom prevladajo množice ideološke okleščenosti duha, je sfera umetnosti temu primerno ubožna ali sploh ne obstaja več. Odstiranje plati resnice namreč ni zaželeno, ampak le zastopanje zapovedanih pravil igre mišljenja in delovanja. Koščki resnice se lahko izrazijo le skozi akt upora. Mogoče Divjak takšne nepremišljene sodbe podaja po vzorcu lastne mentalitete, kar bi pomenilo, da avtomatsko klesti po vseh, ki pišejo izven serije pričakovanih črno belih klišejev. So radovedni in razmišljujoči iskalci resnice in ne sužnji bolj ali manj lažnivih ideoloških konceptov v blagor interesu peščice objestnih prodanih duš. Ja, tudi skozi literaturo lahko pisci slabo ali dobro zgolj lažejo, tudi pisuni po časopisih lahko slabo ali dobro lažejo, vendar vrednost in resnično kakovost pisnega dela odlikuje vedno predvsem slog in vsebina, ki skozi sporočilno vrednost bogati duha bralcev predvsem z barvami resnice. Bolj je prepričljiva izpovedana resnica, večjo težo ima izpoved. In ubadanje z resnico je prekleto težaven podvig. Najtežji. Dobro laganje je pičkin dim od podviga v primerjavi z odstiranjem in pogumom pri demonstraciji resnice. Prekleto težko jo je izrazit, ker se že ob želji, da bi izrazil nekaj resničnega, v sam proces lahko vtika podzavest in s tem povezani avtomatizmi narcisoidnosti in frustracij, zato se posameznik zlahka zlaže ali prikroji določeno poanto ali čustvo, ne da bi uspel možganskega škrata že ozavestit. Kaj šele, če ga ozavestit ne želi. Človekova borba za resnico in z njo ni usmerjena le v druge, ampak tudi s samim seboj. Brskanje za resnico v vsej svoji veličini kontekstov in plasti je najbolj zahteven izziv življenja, povezan z ozaveščanjem in vestjo!!! Gre za ključen element učlovečevanja, ki nikoli ne more doseči absolutnega cilja, podobno, kot s hrepenenjem po ljubezni ne, lahko pa ogromno doseže od sebe. Ne glede na to, koliko uspešno ali manj uspešno se trudijo razni lažnivci na tem svetu plasirat, propagirat in hvalit predvsem laž, in ne glede na to, kako slabištvo v človeku hrepeni po obližu blagodejne laži, vedno resnica obstaja in je na svojem mestu, če jo človek zazna, sprejme ali pa ne. Kar v resnici je, je, kar ni, pa ni. Zemlja bo še vedno okrogla, čeprav bi vsi bedaki tega sveta trdili obratno in se želeli potolažit z dobro lažjo, namesto s preprosto resnico, da so pač bedaki. Bedakom, ki želijo uživat v podkupnini neznosne lahkosti bivanja, je resnica, za katero se je vedno treba najbolj trudit, vedno in povsod največji sovražnik. Si osebnost, ali pa nisi. Odločitev, po kateri poti boš hodil, je osebna, osvobaja pa vedno le resnica, čeprav lahko tudi boli. Zelo boli.
Kar se zapeljevanja s polresnicami tiče, je zato posebna omemba povsem odveč. Če bi morala izbirat med dobrim laganjem in zapeljevanjem s polresnico, bi izbrala slednje. Ne eno ne drugo pa ni vredno pol pizde gnile vode vrednosti in predstavlja le plat vojne večnega boja med dobrim in zlim, z vsemi podtoni v paketu, po naravi stvari na tem svetu. Nismo v raju. Bi me zanimalo, kaj neki si domišlja Divjak, da počne s svojim prispevkom. Kot izgleda, bi bil zanj že poskus zavajanja s polresnicami hud zalogaj. Polresnica je namreč rezultat večjega dosežka od opletanja z neresnicami in nebulozami.
DIVJAK NAFUTRA CINIZEM IN ZAKURBLA PROPAGANDNI STROJ
Kasneje omeni še povsem običajen blog, kakršnih je največ v blogosferi, Helenca na preizkušnji anonimne avtorice, ob katerem bi celo Iztok Gartner ugotovil, da ima s pojmom literarnega skupnega toliko kot kamnolom z diamantom. Nekaj malega torej že, če pes z repom na polno maha. Jasno bi mu bilo, čeprav se mu jebe za umetnost in goji do umetnosti, ki ne spada pod oznako pop, itak sovražen odnos. Seveda z omenjenim blogom samim po sebi ni absolutno nič narobe. Levoročni tinejdžerski “casual reading” na osebnem nivoju pač, opremljen z emotikoni (smeškoti in podobno) in nekaj fiktivnimi verbalnimi pripomočki. Če kdo uživa v dialogu s takšnim blogom in rad prebira, super. Zakaj pa ne. Velik problem je v tem, da Divjak trdi, da omenjen blog ustreza definiciji nečesa, za kar je jasno, da avtorici bloga niti v interesu ni (vsaj upam), in niti ne skuša parirat nastavljenim vrednotnim merilom. Avtor, kot da bi bil star deset let, ta tinejdžerski sklop obvestilc o drobnih prigodah kar označi za najboljši blog (koliko jih je pa sploh spoznal za primerjavo in ali sploh primerja s primerljivim?), ki naj bi po besedah Divjaka izkazoval največ ustvarjalne domišljije, samoiniciativnosti, duhovitosti in discipline pri oblikovanju. Slogovno in vsebinsko skromen resničnostni šov, ki se trudi bit na vse načine simpatičen, kakršnih je po blogosferi veliko, je označeno kot nekaj nadpovprečnega. Jah, s tem v primerjavi je Pižama zagotovo čudežni deček. Pri tem najbolj navdušeno izpostavi prispevek Macola je zakon!, ki je dobesedno prazen. Na ta link morate kliknit. Učinkovito norčevanje, moram priznat. Ta prazni blef, ki me spominja na najstniška hahaha kvantanja z dvorišča ob džointu, Divjak takole okranclja z valom navdušenja:
“Eden izmed njenih blogov se glasi kar »MACOLA JE ZAKON!!!!« Kar bi lahko bil ludistični eksperiment ali pa prispodoba za to, da se gremo tepst. Ali pa za to, da mora vsak človek svojo težo nositi sam. Kar za pisce blogov še posebej velja.”
Obup. Še Gartner zna nakladat bolje. Nakladanje Divjaka s preveč domišljije pa je kot šnel kurz, kako si lahko krademo pravico, da besedičimo o čemer koli na kakršen koli način nam paše, če nam je pravica do tega pač podeljena. Če bi kdo take stresal na blogu, bi ostal poignoriran. Pač, patetičen poskus podpore blogarski prijateljici, bi se reklo. Brez veze. Če nekdo prozorno klobasanje z istimi ali drugimi neupravičenimi nameni izvaja v časopisu, pa očitno avtomatsko pričakuje, da bo idiotizem z namenom dojeman kot sprejemljivo početje.
Nadalje seveda še zapiše, kako všeč mu je, ker Helenca piše, kako pretepa tipa, kako vse živo tolče z macolo in, eh, ja, glavno pride na koncu, kako namesto osebnih izpovedi objavlja kar pesmi Ferija Lainščka. Aaaa, ja, seveda, vedno se v nekem žaklju skriva zajček. Jah, res, pridna punca. Nobena reklama ni zastonj. Naš Feri Lainšček, vedno in povsod.
Za kozlat prozorno in sporočilno vulgarno.
Totalno škodljiv udarec absurda z macolo v Književnih listih Dela, ki ob koncu glede na predhodne salto mortale izbruhe niti ne izpade več učinkovito tragikomičen. Kam smo padli.
Človek si poželi, da bi bog obstajal, in nas odrešil nebuloz z edinim ciljem v podebiljanju naše uboge družbe. Ne vem, kaj neki si predstavlja avtor članka. Da nihče ne bo preveril, o čem bluzi pravzaprav? Mu ni nič nerodno, če izpade bedak? Je edini cilj naših časopisov povečini, popolnoma brez sramu, da oglašujejo svoje prijatelje, kolege, mentorje ali hčerkice in sinove svojih prijateljev, kar koli že počnejo, magari pišejo pač blog? In seveda drugi najpomembnejši cilj – diskreditacija na ideološki primitivni bazi in ne pozabimo še na ogabno pasenje zavisti vse naokrog. V nadaljevanju se izkristalizira predvsem to, da avtor članka pojma o pojmu nima o tem, o čemer očitno zavaja, da bi rad pisal, ker bi se sicer tako spodobilo za prostor, kjer robanti.
Niti mu očitno ni treba hrepenet po tem, da bi o čem kaj pojma imel, ker urednik očitno ne pričakuje od honoriranih piscev nujno tega, kar bi pričakovali in si zaslužili bralci, ali pa je spregledal, kakšen resničnostni flop se je zmuznil v objavo. Tudi popolno blamiranje sfere kulture, literature in Književnih listov je, kot izgleda, sprejemljivo za cilje na povsem osebnem nepremišljenem nivoju, pa če je nivo še tako primitiven, pokvarjen ali banalen.
DIVJAK NE POZNA BLOGOV Z LITERARNO NOTO
Sicer se Divjak ni nič pozanimal, kateri blogi bi bili lahko sploh omenjeni, da se ukvarajo na kakršen koli način s pojmom literarnega. Na blogih seveda literature v pravem pomenu besede skoraj ni. Kdor se namreč počuti dovolj suveren za pisanje romana, bo verjetno poskusil roman napisat in ga tudi izdat vsaj za ubožni honorar. Malo razlogov je razvidnih, zakaj bi nekdo zastonj objavljal literaturo na blogu, razen z vidika vaje, piljenja in preizkušanja odzivnega terena za hipotetično branost, ko bi bila suverenost dovolj velika za morebitno planirano izdajo romana.
Veliko svojih zgodb po različnih blogih različnih spletnih ponudnikov je na primer predstavila Milena Miklavčič in pred kratkim izdala zbirko kratkih zgodb Ženske. Vedno opisuje predvsem ruralni svet, njene ženske pa ustrezajo temu primernim stereotipom. Milenine ženske so takšne kot so Vojnovićevi čefurji. Dobimo to, kar lahko pričakujemo, ker so liki že nastopali v vicih. Metaforično in konkretno rečeno. Charles Bukowski nima nič zraven.
Najbolj presenetljiv avtor, ki objavlja tudi prigode z razpoznavno literarno ambicijo in potencialom, je seveda Dare Likar. Tudi Dare je že izdal zbirko zgodb z naslovom Kovač je dec, ko je že dlje časa kar uspešno pridobival zagotovljeno ciljno publiko s pisanjem na blogu. Dare je kovač in je dec. Kot oče kar šestih hčera, biti ali ne biti dec ni več vprašanje. Nekoč je izdajal revijo na vasi, kjer domuje. Danes je član idrijskega literarnega društva RIS. Zanimanje za literaturo in ustvarjalni potencial pa mu nista od nikoder padla na glavo, ko je po napornem delovnem dnevu poležaval na seniku. Močan vtis na njegovi duši je pustila babica, učiteljica slovenščine, ki je Dareta popeljala v prostran svet literature.
Fetalij W. Tyschew je z literarno navdahnjenim resničnostnim šovom na blogu najbolj podkuril, privabil kopico fenov, kaj šele fenic, in je resnično nadarjen begajoč fant. Na žalost je svoj blog izbrisal že večkrat, kar je velika škoda, saj vedno znova dobimo v vpogled le zadnji košček njegovega ponovnega vstajenja. Fetalij konstantno radira preteklost in gradi na novo. Se ubija in na novo rojeva. Odhaja in se vrača. “Fetalij is back” napiše obvestilo kakšen blogar, ko se spet vrne. On nikoli ne napiše “I’ll be back”, ko zapusti sceno. Značajska posebnost, s katero ne dela usluge sebi, bralcem tudi ne, ampak se v tem mnenju ne strinja s Simono Rebolj, ker On pač tako čuti, ko deluje. Tudi prav.
Kariel je podobno kot Fetalij, a na drugačen način, nadarjeno in zanimivo dekle, ki vandra po tujini in medtem ko je Nekje, že razmišlja, Kje bi lahko še bila. Njeni popisi doživetij vsebujejo dovolj avtorskega pečata, da bi se zlahka v bodočnosti preobrazili v zbirko kratkih zgodb ali roman. Vsaj ambicija je več kot enostavno razpoznavna. V primerjavi s prej naštetimi gre verjetno za najbolj spregledano blogarko, k čemur prispeva veliko tudi sama, ker se ne povezuje z nikomer in nikjer, tudi objavlja poredko.
In seveda Tadej Zupančič, ki ni novo ime v javnosti, zraslo iz blogov, saj kot novinar deluje že vrsto let, pa vendar je posebna omemba umestna. Njegovi zapisi pričakovano po kakovosti štrlijo iz povprečja. Kot subtilen opisovalec vsega, do česar goji posebej izbran odnos, je ustvaril dialog z zelo privrženim ciljnim občinstvom. Rodila se je knjiga z naslovom po naslovu njegovega bloga – Nekje drugje. Zelo toplo, informativno nabito in simpatično ustvarjalno delo iz obdobja devetnajstih let življenja v Londonu je sestavljeno iz kolumen, kritik in zapisov na blogu, z močno avtobiografsko noto in ogromno vzbujanja skomin za doživetjem Nečesa drugega, tam nekje, v Londonu na primer.
Zagotovo obstaja več blogarjev z literarnimi smernicami pisanja in morda sem krivično koga, ki piše kvalitetno, spregledala. Verjetno koga omembe vrednega nisem našla, ker nisem iskala. Sprejemam predloge, vedno in z veseljem.
O predstavnikih kritiške zvrsti, kar se literature tiče, v prispevku Divjaka ni ne duha ne sluha. Dolgo časa ni privekal na plano vsaj spodoben blog, ki bi se posvečal izključno obravnavi literature. Filmom se posvečata filmoljub in Jan G.. Filmoljub v svoj koncept vnaša tudi gartnerizme. Gartnerjeve izjave, ki jih citira, slogovno učinkujejo, kot bi nam sredi sledenja toku recenzije drek padel na glavo. Duhovito. Dober blog o produkciji na popularni glasbeni sceni, predvsem bolj alternativni, gradi mgerencer. Knjige pa so bile po pričakovanjih zapostavljene. Potem sem končno odkrila bloga Knjigosfera in Ni prostora za laži med vrsticami ter ju takoj vključila med svoje povezave. Aleluja! Divjak ju ni našel, prav tako ne nekaterih prej omenjenih, čeprav se je pasel po blogu Simone Rebolj, kjer sta navedena v povezavah. On že ve, zakaj ga ne briga ali celo moti, da kaj takšnega vendarle obstaja tudi na blogih.
DIVJAK SE SKUŠA PREBIT DO ODGOVORA NA VPRAŠANJE, KAJ SPLOH JE BLOG
Z definicijo bloga se predvidljivo zadovolji prosto po Crnkoviču in zapiše:
“Dovolj natančno in uporabno definicijo bloga, okrajšave angleške skovanke weblog, za katero obstaja tudi slovenski izraz spletnik, je 26. februarja 2007 v pogovoru za Radio glas Ljubljane, ki ga je kasneje objavil na lastnem blogu, podal Marko Crnkovič.
Tam je to zvrst opredelil kot sorodno kolumni, pri kateri je avtor bolj v ospredju kot pri drugih člankih, hkrati pa blog od kolumne razločuje to, da pisci nimajo urednika, besedila dopolnjujejo s fotografijami, glasbenimi in video vsebinami in zaradi interaktivne elektronske oblike od bralcev prejemajo povratne informacije.”
Dovolj natančno se zdi avtorju, ki ne izkazuje, da bi bila natančnost v njegovem svetu ravno posebej cenjena vrlina. Tistim, ki kvalitetno uporabljajo lastno glavo, pa se lahko upravičeno zdi precej zgrešeno. Marko Crnkovič je leta 2007 pač očitno opisal le funkcijo svojega bloga in evidentno bore malo razmislil o tem, kaj naj bi blog po definiciji sploh bil, če ni njegov. Nič nenavadnega za Crnkoviča. Kakor koli. Dobrodošli v letu 2012 med blogi, ki niso le Crnkovičevi!
Blog ni primerljiv izraz kolumni. Na blogu lahko namreč objavljamo zapise, kot lahko na primer v časopisu objavljamo kolumne. Blog ni in ne more pomenit nikakršne zvrsti pisanja, ampak je le spletna platforma, ki posameznikom ali skupinam omogoča objavo zapisov, fotografij in videoposnetkov, kronološko razvrščanje objav, spletno povezovanje med avtorji in komentiranje uporabnikov vsebin ter s pomočjo posebnih programov tudi spremljanje stopnje obiskanosti. Na kakšen način in kakšno zvrst objav plasira avtor preko bloga, je stvar vsakega posameznika in omogoča toliko možnosti, kolikor jih v okviru mej verjetnosti omogočata interes in domišljija. Spletni dnevnik je zato še možna okvirno ustrezna definicija, ker se ne opredeljuje kot zvrst. V zvezek, ki služi kot osebni dnevnik, ljudje tlačijo marsikaj – od beleženja utrinkov iz osebnega vsakdana, komentarjev, pisanja poezije, fotografij … Obstaja pa pomembna razlika, saj je spletni dnevnik javen in zato za razliko od papirnatega dnevnika, ki ga ponavadi ljudje skrivajo pod žimnico pred vdori tujih pogledov, deluje ravno nasprotno. Skrivanje vsebin pod žimnico nadomesti možno skrivanje identitete za anonimnimi objavami. Divjak ima skozi prispevek itak težave z opredelitvijo bloga kar naprej, saj kot blog mestoma navaja tudi posamezne zapise na blogu. Kot bi prispevek ali kolumno v tiskanem mediju imenoval revija ali časopis. Jebi ga!
In seveda nikakor ne drži nujno, da blogarji za razliko od kolumnistov nimajo urednika. V kolikor je blog del neke spletne revije na primer, so avtorji za svoje objave lahko honorirani, uredništvo pa je za objave bolj ali manj odgovorno. Res je le nekaj drugega, da tehnično gledano le blogarji dostopajo do vsebin svojega bloga in urejajo svoje objave, kar pa nikakor ne pomeni, da urednik realno gledano ne more v okviru uredniške politike vplivat na objave in vsebine blogov, niti ne pomeni, da se blogar pred objavo na blogu ni zavezal, da svoje vsebine predhodno predloži uredniku v vpogled in presojo. To je stvar politike uredništva in dogovora med uredništvom in avtorjem bloga, kot v vseh ostalih primerih. Le predvideva se, da naj bi bloganje pomenilo povsem avtorsko in samoiniciativno urednikovanje svojega spletnega vrtička. Ker večina res tako deluje na lastnih domenah (v državah z večjim trgom lahko preko oglaševanja avtorji blog tudi dokaj uspešno tržijo) ali preko posebnih ponudnikov že nastavljenih blogov, se je oblikovala nekakšna blogarska kultura, ki predvideva večjo avtonomnost avtorjev, kot je sicer možna pri novinarskem delu pod uredniško taktirko, kar lahko v primeru gostovanja v okviru spletne revije učinkuje kot dobrodošel trik vzbujanja občutka večje avtonomnosti blogarja in s tem morebitne verodostojnosti, kot v resnici je.
DIVJAKA SKRBI RESNICOLJUBNOST
Divjak predvidljivo izpostavi staro floskulo domnevne zaskrbljenosti, ki jo znajo na pamet že vsi otroci:
“Ker so pisci blogov brez urednika, si lahko privoščijo več in svoja stališča izrazijo neposredno. Nevarnost, ki ji je javno pisanje pri tem izpostavljeno, je, da nehajo preverjati dejstva, med bralci pa se uveljavijo polresnice in laži. Najbolj priljubljeni avtorji še zdaleč niso tudi najboljši, a za to, da si pridobijo čim več bralcev, morajo izkazati precejšnjo mero znanja in obrtne spretnosti. Vprašanje pa je, koliko so tudi zavezani resnici.”
Divjak svoje bralce neskončno ponižuje. Skuša jih prepričat, da uredniki bralcem zagotavljajo objavo preverjenih dejstev in zavezanost k resnici. Nenavaden čas si je izbral za prodajanje takšnih krilatic, še posebej bizarno izpade vse skupaj, ker ravno na račun Simone Rebolj servira potvarjanje in neresnico, česar urednik več kot očitno ni preveril, mu ni mar ali mu celo ugaja. Mnogo večji problem je potvarjanje resnice, hujskanje in tendenciozne diskreditacije, ki se dogajajo pod zaspanim ali zadovoljnim budnim očesom uredništev. Če v primeru blogov vsak bralec točno ve, da nad blogi ni nikakršne kontrole, ki bi zagotavljala verodostojnost, v primeru drugih medijev temu ni tako. Občinstvo bolj zaupa, ker pričakuje profesionalen nivo in verodostojnost. Če se mora avtor z blogom zelo potrudit, da bi z argumenti in načinom prepričal v svojo verodostojnost in zavezanost resnici ter se konkretno izkazat, da mu ni mogoče očitat laganja, ki bi bilo na primer razkrinkano (razen kakšne laži, ki jih nesrečnik povzame po medijih, ki se kitijo s kredibilnimi in resnicoljubnimi uredništvi), pa se novinarji ravno zaradi alibija uredništev lahko bahajo s tipkarskimi skropucali, ki naj bi obetali verodostojnost, tudi če ni naveden niti najmanjši vsaj za lase privlečen argument ali dokaz za trditve. In tega bi se morali bat. Eden izmed primerov je tudi prispevek Divjaka h kulturi v Književnih listih. Če v blogosferi, ki je pretežno zavita v anonimnost, podpis z imenom in priimkom vendarle pomeni vsaj to, da avtor s svojo razkrito identiteto ne želi packat po sebi z namernimi zavajanji, pa, zanimivo, po drugih t. i. resnih medijih naletavamo celo na podpise z inicialkami. Za blogosfero se ve, da ne garantira verodostojnosti in so bralci lahko bolj pozorni na težo argumentov in dokazov. Blogarji pa se večinoma itak navezujejo na informacije drugih medijev, saj, zaboga, pišejo zastonj, pa menda ni za pričakovat, da bodo namesto novinarjev še na terenu preverjali njihove informacije. Čeprav se dogaja, da ravno blogarji tudi to kdaj pa kdaj zelo uspešno počnejo, kar je za dobrobit in interes javnosti najboljša plat medalje. Nevarnost je zato prej v tem, da blogarji večinoma širijo dezinformacije, ki jih sproducirajo drugi mediji s svojimi izjemnimi kredibilnimi in resnici zavezanimi uredništvi. Pri nas imamo leve in desne resnice in laži najbolj pogoste. Kakšne polrazmisleke in nerazmisleke lahko objavlja Divjak v Književnih listih, bi bilo pa dobro, da se Divjak kar nad sabo globoko zamisli. Neverjetno!
DIVJAK SI RAZBIJA GLAVO NA NAJBOLJ PRILJUBLJENIH BLOGARJIH
Trditev, da najbolj priljubljeni avtorji še zdaleč niso najboljši, je mentalno malomarna tendenciozna površnost. Prav gotovo niso vsi najbolj priljubljeni blogi kakovostna izbira preživljanja prostega časa. Ponavadi gre za bloge, ki dnevno torpedirajo s popkornom, populizmom ali tračem, kot na primer Irena Sirena in Iztok Gartner.
Za Ireno Sireno in Iztoka Gartnerja je masovno torpediranje z instant objavami (tudi več objav dnevno) seveda bistvena dejavnost bloganja, da obdržita publiko, ki bi jo sicer v morju podobne trivialne ponudbe na internetu z lahkoto masovno izgubljala. Irena Sirena poleg tega vloži predvsem precej truda v plasiranje kvantitete kvalitetno, kar pomeni izbira lepih fotografij kiča, hrane in zvezdnikov ter dovolj pismeno tipkanje s ščepcem navidezno osebnih izpovedi, ki praviloma ustrezajo klišeju simpatičnih drobcev iz paketa t. i. “small problems” mestne gospodične. Njene vsebine oglašujejo vse, kar je povezano s populizmom, zvezdništvom, zabavo in užitki. Je blogarski market “filozofije” sodobne potrošniške mrzlice. Ničesar ne obravnava kritično s fenomenološkega vidika, nima omembe vredne sporočilne vrednosti. Kritika pomeni pljunek na neko oglaševano obleko, čevlje, modno revijo, spotiko zvezdnika ali torto po osebnem okusu. Sporočilna vrednost pa pomeni pohvala po osebnem okusu in s tem nasvet, kaj naj bi bilo vredno užitka ali pohvale. Ne, to ni svet argumentov. Svet, ki si, glede na to, kar resnično nudi in kakršen nivo zastopa ter propagira, zasluži le temu primeren odziv, kot je bil plasiran na zasoljenem satiričnem blogu Grewsome Twosome, je na blogu Irene Sirene serviran kot edinstven pozornosti vreden raj na Zemlji. Če je blogarski kolega mgerencer duhovito označil pevko April kot lady Gago za revne, je Irena Sirena blogarska verzija nanizanke Sex and the City za revne. Bralci njenega bloga lahko večinoma gledajo in se slinijo, kaj bi lahko po navodilih imeli, pa ne bodo. Irena Jenko sicer dela na Siolu. Podobno je iz notranjih kadrovskih vrst vzniknil turbo obiskan blog Sex njenega kolega pet-ing-sexa (Peter Gavez). Njegov svet je pokrival oglaševanje potrošniške blaznosti fukanja, prostitucije in pornografije, pri čemer spodnja meja okusa ni obstajala. Ravno zdaj je zaradi afere, povezane s prostitucijo kroga Čepinove in klientov iz političnih in gospodarskih vrst, ki jo je na plano potegnil kakopak Požar na blogu Požareport, dobil odpoved delovnega razmerja.
Iztok Gartner pa se za razliko od Irene Jenko s trudom kvalitetnega plasiranja kvantitete ne ukvarja. On piči, kar mu pade na pamet in vtakne nos v vse, o čemer pojma nima, ga niti ne zanima in ga nikoli ni zanimalo. Zato privablja precej obiska, pa tudi zgražanja, zaradi česar ima konstantno vklopljeno moderacijo komentarjev, da lahko cenzurira, kar meni, da ne godi njegovemu imidžu. Tudi Irena Sirena ima v moderaciji le določene komentatorje, ki so ji kdaj po njenem mnenju pohodili ego. No, v bistvu ima Simono Rebolj v moderaciji, za kakšnega drugega ne vem. In ne, sovražni govor, brez skrbi, ni problem. Sovražni govor nikoli ni bistven problem cenzure. Zoprna resnica je večinoma največji problem. Gartnerjev trud je usmerjen bolj v oglaševanje sebe kot medijca lokalnih žblj oddaj po slovensko: kviz Denarja, da se ti zmeša, oddaja Tajkun, zdaj že nek Skriti zaklad in podobno. Oddaje se vrstijo kot po tekočem traku, prav tako lokalne televizije. Na njegovo nesrečo je postal javnosti pred leti poznan, ko je posnel komad in videospot Ginekolog, pri čemer je izdal tudi album 3600 sekund, čeprav se je pritoževal, ker obskurno vulgarnega in retardoidnega komada baje niso hoteli rolat na nekateri radijskih postajah. Res čudno. Ampak Iztok je imel dober argument za svoje razočaranje nad diskriminacijo njegovega izjemnega prispevka k popkulturi. Trdil je, da radijske postaje predvajajo veliko podobnega šunda, kot na primer Atomik Harmonik, Skuter, kakšen izpad Natalije Verboten o klobasah in srečnih Slovencih, kar je čista resnica. Pa vendar … Iztoku je uspelo, da je najbolj zažgal z idiotizmi od vseh slovenskih pojmov estradnega uspeha. Svoji “slavi” je dodal še podporo z blogom, kar je s časom postala njegova prvobitna dejavnost, kar se tiče prepoznavnosti. Piše recenzije za filme, pri čemer se je po svojih močeh na pamet napiflal slog pisanja po Marcelu Štefančiču in še danes tako, kar vse počez. Ker je kvantiteta vedno edino, kar ponuja, blog zaliva tudi z morjem recenzij in malo vsebine. Filme, ki jih pohvali, ponavadi niso vredni ogleda. Filme, ki jih raztrga, ponavadi pomeni, da si je po pomoti ogledal produkt, ki ne polni dvoran Koloseja in doživel popol kulturni šok in temu primerno zgražanje nad t. i. vdorom v njegov krasni svet džekov, frajerjev, fac itd. Po istem kopitu spiše recenzijo najbrž v slabih treh minutah mukotrpnega razmišljanja na glas. Napisal jih je verjetno že milijon. Blog Iztok Gartner je industrija gartnerjanstva. Je divji fen zvezdnikov. Zvezdnik je bog. Ponuja vse, kar obeta naval pozornosti. Tudi temu primeren humor skozi lik Mariborčana (sam je Celjan), ki je seveda na nivoju uvajanja pri Jerneju Kuntnerju. Vloga popolne budale, ki kvanta oslarije v enem izmed slovenskih narečij, edinem, ki ga pač pozna. Iztoku Gartnerju pač nikoli ni nič izpod časti. Važno, da odmeva oziroma, da je kul, kar koli naj bi že to pomenilo v njegovem na glavo obrnjenem svetu, kjer je vse, kar izžareva kakšno vsebino ali celo kvaliteto neprebavljiva nočna mora. Princip delovanja, s kakršnim je sicer najbolj odmevno nasmetil tabloidni prostor Damjan Murko, vendar Iztok Gartner vloži mnogo več truda in besed v svoj hajp. Filozofija je seveda enaka. “Mešata dosežke z biti znan in prepoznaven, torej biti zvezda. Ni poanta kaj je dosegla in kaj zna, ampak da je znana na polno čisto vsem. Kot Murko. Takole je podučil komentatorja, ki sta izrazila zgroženost, ko je vrgel Uršo Čepin v isti koš pomembnosti na slovenski “sceni” slave kot na primer Majo Keuc. Skratka, pri njem je vedno zabavno in za crknit od smeha. Ko Gartner nadira ljudi, da so idioti, je že vnaprej smeha prepolna skleda, ker je na tapeti spet doza propagiranja idiotizma, pri čemr so idioti tisti, ki idioti niso in nočejo bit ter obratno. Skrivnost Gartnerjevega “uspeha” je v paradoksu. Ko piše resno, je najbolj smešen, ko hoče bit smešen, je za zjokat. Ko ga je avtor divje besne kritike njegovega albuma v Mladini po logiki stvari razbil kot kanto tako zaradi filmskih “recenzij” kot izjemnega smisla za “poezijo”, je ob koncu med drugim zapisal:
“Eno uro in osemnajst minut tipo naklada takšne debilnosti, da jih je težko posebej izbrati. V komadu Zmenek recimo pravi: “Če mela boš mentruacijo, nič zato, boš dala mi felacio.” Bog nam pomagi.”
Tale citat sem uporabila predvsem zaradi zadnjega stavka. Bi se bilo možno strinjat s klicem k božji pomoči, če se ne bi lahko primerile mnogo hujše in pomembnejše stvari. Na primer nakladanje Divjaka v Književnih listih.
“Če je navdušenje duhovnika nad tako filozofijo razumljivo, so nepričakovane nekatere sodbe Iztoka Gartnerja, ki poleg filmske spremlja tudi literarno produkcijo. Tako je o pesmi Franka O’ Hare Meditacije v sili zapisal, da je to »pesem, ki bi jo lahko narisal le Jackson Pollock, na film pa spravil samo David Lynch. Glavno vlogo bi seveda igral Nicolas Cage«. O Da Vincijevi šifri Dana Browna pa, »da ženskam povrne ugled in jih postavi tja, kamor sodijo«.”
Saj ni res, pa je! V Književnih listih se pojavi kot honoriran pisec nekdo, ki premore toliko občutka za stvari, da ga dejansko nategne kot zadnjo blondinko v vrsti Iztok Gartner. Divjak verjame, da Iztok Gartner spremlja literarno produkcijo. Od kod mu take ideje?! Gartner se pač loti vsega, vsaj za vzorec, da bi ugajal. Če povprečnemu dijaku srednje šole ni treba prebrat niti ene knjige, da bi nekaj nalapal po povzetkih in drugih gradivih na temo, kaj je hotel pisatelj s čim povedat, za esej, je še toliko manj treba Gartnerju za tistih pet primerkov knjig. Verjamem, da je prebral biografijo o Michaelu Jacksonu in kakšno na temo filmov, ker se rad na pamet uči datume. Tako se najde tudi omenjen primer s strani Divjaka, bolj za vzorec. In vse pokomentira tako kot se je napiflal po Štefančiču za filme. Če ljudje s toliko občutka za materijo, s katero se igrajo, lomijo polena na enak način tudi po literaturi, potem pa res “bog nam pomagi!”. Ne želim si prebrat mnenja o katerem koli romanu s strani osebe s tako izjemnim dometom. In nobenemu kvalitetnemu pisatelju ne privoščim takšne izkušnje. Ob tem Iztoku Gartnerju privoščim zadovoljstvo. Dovolj se je potrudil očitno. Očitno je njegov vpliv na stanje duha blazno učinkovit v primerjavi z učinkovitostjo omembe vredne misli. Kdaj in za koliko je dovolj kulturnikom ali ožje rečeno literatom, naj že enkrat sami izrazijo, da bo povsem jasno, pri čem smo, kaj bi radi in kam gremo.
Pa vendar … nekateri priljubljeni blogarji res predstavljajo kakovost glede na povprečje. Zagotovo so zelo kvalitetni blogarji tudi spregledani in se nič kaj dosti ne izpostavljajo kot osebnosti, s povezovanjem, komentarji itd. A o teh primerih Divjak pač pojma nima, saj ni nikogar, ki bi ustrezal merilu spregledanega kakovostnega pisca, omenil, je pa zreklamiral še malo afengunca, ki je njemu pač pri srcu. Koga neki ima avtor sploh v mislih kot najbolj priljubljene in kako je to izmeril, da si sploh drzne presojat, ostaja neznanka. Obžarjen je le od Iztoka Gartnerja, Irene Sirene in Simone Rebolj, ker se je do njih najlaže preko kategorije najbolj branih priklikal preko blogosa, spregledal pa celo Mateja Zalarja alias chefa, ki s klik – pediestala maha neprimerljivo več od Simone Rebolj na primer, tudi objavlja temu primerno več, je visoko obiskan blogar in s klasičnim kolumnističnim žanrom, ki ga prepleta z resničnostnim šovom iz osebnega življenja, tudi dejansko pač je najboljši v “žanru”. S chefom bi Divjak seveda pokvaril shemo omenjenih, ki je jasna in prav tako je jasno, kaj bi s tem prozornim in pokvarjeno pritlehnim podvigom v konceptu rad dosegel v svojem svetu, ki me spominja na “bullyje” z otroškega dvorišča. Simona Rebolj je s teksti, kakršne plasira že leta, pač svojevrsten fenomen, ker je kljub bolj redkim, daljšim in kompleksnim objavam, pridobila veliko bralcev. V te tekste je vloženo nezanemarljivo veliko volje in truda. Od informiranja, mučenja možganov, povezovanja vsebin v kontekste do berljivega sloga. Tudi premišljenost pri plasiranju bloga je bila že od začetka prisotna. Tega nikoli ni zanikala. Če bi objavljala enostavnejše, krajše vsebine in bolj pogosto, kar se bo verjetno kmalu zgodilo, ampak bolj zaradi časovne stiske in padca volje, ne zaradi višanja branosti, bi bila dobro obiskana še trikrat bolj in Divjaku bi se mogoče utrgalo od togote. Večja prepoznavnost se pa itak zgodi predvsem na podlagi vsebin in karakterja, ki za njimi stoji. Volja je črpana izključno iz želje do osvetljevanja kompleksnejših vpogledov v posamezne pojave. Ta blog bralcem izraža spoštovanje, od njih nekaj pričakuje in jih nikoli ne ponižuje. Če se avtorica izčrpa zaradi drugega dela ali preprosto zaradi težjega obdobja, naredi raje dolg premor, kot da bi stresala iz rokava “krneki”, kar avtomatsko pomeni izgubo ritma objav in s tem ponovno priklicovanje bralcev na kup. Kaj je njen interes? Samo to, kar je lahko razvidno in je posledica njenega načina življenja in vsega, s čimer se je v življenju že uspešno ukvarjala. To med drugim pomeni tudi razbito delo na terenu kulturne sfere in s tem povezane ne-varnosti, nestabilnosti, zobanja drobtin za višje “ideale” itd. Precej samomorilno, skratka, funkcionira Simona Rebolj. Precej samomorilno tudi piše, ker ji zaradi pretirane resnicoljubnosti in še česa po glavi hitro skačejo in še raje mečejo macole pod noge kakšni lažnivci, ki si drznejo po potrebi celo tumbat pridige o resnicoljubnosti. Kaj, kje kdaj živi in počne, pa Simona Rebolj ne izpoveduje in zasebno pušča v zasebnem, čeprav bi se lahko s čim preračunljivo tudi pohvalila in si tako umetno zvišala vtis kredibilnosti. Vendar Simona želi, da je na blogu samo to, kar je, brez oglaševanih dodatkov, ki bi sugerirali, kaj bi si moral bralec mislit glede na predloženo. Ne gre za skrivanje zasebnosti, ker jo lahko vsak, ki želi, preko mejla vpraša, kar hoče in ponavadi prijazno odgovori, včasih tudi preko komentarjev. Prenekateri lahko itak marsikaj vedo, ker je identiteta javna. Pa še vedno zgolj na podlagi informacij ne bo nihče vedel nič resnično bistvenega. Bistveno lahko pove in pokaže vsak samo sam, če želi. Včasih kdo kaj bistvenego celo sam razbere. Simona le ne mara opletanja z osebnim in vsem drugim, kar lahko vpliva na odnos do vsebine v dobrem ali zlu. Kar je, je, kar ni, pa ni, ne glede na vse, kar zganjajo razne prikazni naokrog.
Vse omenjeno, kar se tiče namer in vložka v prispevke, je Divjaku očitno tuje bolj kot najmanjša španska vas in ne ponudi niti j od žblj omenjenega, pa kasira honorar za svoje izbruhe. Ne premore niti subtilnosti za materijo, s katero rokovnjači, stanje duha izžareva porazno opustošeno situacijo. Skratka, niti slučajno niso vsi prispevki po tiskanih medijih vredni objave, pa vseeno ugledajo luč tiska. Prav tako niso niti slučajno vsi literati, ki jih opevajo prijatelji po komisijah in reklamirajo prijatelji po tiskovinah vredni posebne pozornosti. Lahko so najboljši celo nekateri, ki jih klikeraški bedaki diskreditirajo zaradi osebnih zamer, zavisti ali drugih ideoloških neslanosti kot plod značajske in duhovne gnilobe, obskurnosti in minornosti. In to bi moralo razne divjake najbolj skrbet, a jih verjetno ne, sicer ne bi prodajali nebuloz o utvarjalnih helencah, spregledanih pižamah in verodostojnih Iztokih Gartnerjih. Sramota za dol’ past!
DIVJAK IMA TEŽAVE Z RESNICOLJUBNOSTJO IN BRALNO PISMENOSTJO
Divjak skozi večino teksta goni le osebna stališča in se med drugim bojda postavlja v bran literaturi, kar izvaja na ubožno argumentiran način, ki bi ga pričakoval morda od osnovnošolca. Tako se mu zgodi, da določeno utemeljitev, kot to poimenuje, s strani Iztoka Gartnerja označi za primerek verodostojnosti in naklonjenosti literaturi. Iztok Gartner, ki se mu seveda za literaturo fučka bolj kot za lanski sneg, niti je ne mara, je postal verodostojna oseba za izražanje mnenja na temo literature! Kako enostaven dosežek je to očitno za nivo Književnih listov, priča razlog za omenjeno sodbo. Avtor je navdušen, ker je v primeru afere Gorana Vojnovića, ko ga je preganjala policija, Gartner zapisal: »In očitno je res, saj se policija drugače ne bi oglasila.« Puhlica se navezuje na mnenje, da se policija ne bi oglasila zaradi užaljenosti nad nevšečno vlogo policajev v romanu, v kolikor ne bi bilo tako tudi v resnici. Divjak razume le pojma “za” ali “proti”. Pojem argumenta mu pomeni popolno tujko in jo očitno razume toliko kot Iztok Gartner. Trditev itak ne zdrži logike in osnov priročnika s področja psihologije za telebane, saj se ljudje ne oglašajo in ne razburjajo le v primeru, kadar je kaj negativnega na njihov račun izpovedanega tudi resnično, ampak se razburijo včasih še toliko bolj vehementno, v kolikor menijo, da gre za razpečevanje neresnic na njihov račun. A razmislek, verodostojni in prepričljivi argumenti, resnica, logika … eh, za vse omenjeno se zdi, da gre za vrline, ki so Divjaka pač zgrešile. On bi rad pokazal, kako je naklonjen literaturi, zato razume nekaj, kar je razumel vsak prvošolček – na primer, da je bilo preganjanje Vojnovića neutemeljeno, pa ne zaradi razburjanja ali užaljenosti policije. Do užaljenosti ima vsak pravico. Njegov problem. Pregon pa je bil tako absurden z vidika dejanja in z vidika pravne logike stvari, da se je človek že začel spraševat, ali ne gre za premišljeno oglaševalsko potezo Vojnovićevega romana. Skratka, absurd, ki se je najbolj srečno končal predvsem za Vojnovića, v primerjavi z resnično popolno mentalitetno in pravdarsko grotesko, ki pa se je tudi res uresničila v zlu in sta jo zaradi civilnih tožb morala preživet na primer pisateljica Breda Smolnikar in pisatelj Matjaž Pikalo. A pustimo to, saj je jasno, da je Divjak hotel samo razdelit bonbone med otroke, ki so za, in palice med tiste, ki so bojda proti, kot to sam razume. Kaj neki sploh pomeni verodostojna izjava in zakaj neki naj bi bila v tem primeru izjava primerek verodostojnosti, ni jasno, je pa jasno, da avtorju ni pomembno, ker preprosto skozi celoten tekst ne izkazuje niti najmanj verodostojnega nivoja.
Kot primerek utemeljenosti in verodostojnosti omeni tudi izjavo Boštjana Gorenca: »ali bodo mogoče slovenski policisti tožili potomce Astrid Lindgren, ker policisti v Piki Nogavički niso ravno primer zdrave pameti«.
No, ta izjava res na preprost način izrazi del bistva poante in so enako drdrali pač vsi po vrsti v Sloveniji, kva pa druzga, a ne, zato ni razumljiva posebna omemba. In še v tem primeru ni najbolj posrečeno izbran primer, ker gre za romanček za otroke. V primerih knjig za otroke, pa je avtomatsko občutljivost na sporočila večja (na primer Alica v čudežni deželi zaradi domnevnih dovtipov na pedofilijo itd.), medtem ko je karikiranost likov samo po sebi umevna. Razen … hehe … če je hotel Pižama poudarit, da je Čefurji Raus! pravzaprav roman za otroke, s čimer bi se lahko strinjala.
No, potem pa Divjak pojamra nad neznosno uničevalko kulturnega prostora, ki ga sicer rešuje Iztok Gartner, in ganljivo užaloščeno zapiše, kako kdaj blogarji pridno vzklikajo “Za”, a ko se oglasi Simona Rebolj, se začne propad cesarstva:
“Če so bile v teh dveh primerih utemeljitve blogerjev verodostojne in naklonjene literaturi, pa vedno ni bilo tako. Ena izmed najbolj branih blogerk Simona Rebolj se je v zapisu Ta veseli dan ali kulturniki se oglašajo obregnila ob nekulturne proteste kulturnikov ob ukinjanju samostojnega ministrstva za kulturo.”
Za verodostojno utemeljitev Divjak pojmuje Gartnerjevo ad hoc psihološko zgrešeno izjavo in izjavo Pižame, ko je primerjal Piko Nogavičko z romanom Čefurji Raus!. Zdaj bo sesul nezaslišano neverodostojnost in neutemeljenost Simone Rebolj. Kar pa plasira takole:
“Kulturnikom, predvsem literatom, očita nič več kot »dvajsetletni molk« in to, »da so ostali zamrznjeni v prejšnjem stoletju, pa ne izkoriščajo sodobnih tehnologij za samopromocijo«.”
Res je. To povečini očita. To, kar na primer sosedi Vedrani Rudan in podobnim primerom ni mogoče očitat. Tega iz teksta razvidno Simona tudi ne očita na primer Mihi Mazziniju, a njegove pobude in dialog s kulturniki so vedno klavrno in sumljivo ogroženo (ne)sprejete in bolj podlo kot ne zgolj brez vsebinskih argumentov zavrnjene ali poignorirane, kar odslikava del verjetno z razlogom molčeče klime in nepripravljenosti na bildanje verodostojnega obnašanja na področju kulture.
Divjak še pojamra:
“Pri tem je v prid argumentaciji svojega članka spregledala vse, kar je bilo v dvajsetih letih narejenega na področju kulture.”
Ooo, zajočimo skupaj. Ti, ti, nesramna Simona. Če bi bilo tole objavljeno v kakšni reviji tipa Pavlihova pratika, bi razumela Divjakovo konstantno norčevanje, a v Književnih listih izpade, kot da on to resno. Prispevek Simone Rebolj ima veliko poglavij in dovolj jasno opisan okvir in utemeljevanje mnenja v tem okviru. Menda ni Divjak pričakoval, da bo spisala enciklopedijo o tem, kaj vse kar na splošno je bilo na področju literature narejenega? Med drugim je opisano v podporo umetnosti in kulturi na splošno tudi slabo stanje dojemanja in tretiranja v družbi, k čemur pa žal pripomore tudi vse omenjeno, kar se navezuje na kritiko delovanja predstavnikov kulturne sfere. Dobronamerno. Razen če ni interesa v pozitivne spremembe. Kar na dan z razlogom, dragi resnicoljubneži. Pa ne le to. Zelo jasno je zapisano tudi o medijski krajini, na katero literati očitno nimajo pripombe. Niti Jani Virk, ki bi lahko marsikaj postoril kot redno zaposlen urednik na nacionalki, kar se tiče izstopa iz zamrznjenosti v času in prostoru, a se je očitno raje precej bolj posvečal pisanju romanov. Tudi prav. Sploh pa nima smisla, da razlagam, kaj vse je v obsežnem zapisu utemeljevano, ker Divjak predvidljivo svojega očitka ni podkrepil niti z enim argumentom, čemu pravzaprav nasprotuje. Ironično sam ni omenil niti z enim stavkom, kaj tako pomembnega je spregledano v okviru, ki je opisovan. Seveda ni. Saj ne ve, kaj bi. Samo užaljen je, osebno ali pa po naročilu koga drugega še bolj užaljenega. Na potuhnjen način je torej serviral pritlehno sodbo brez utemeljitve. Toliko o resnicoljubnosti in verodostojnosti.
In potem začne Divjak še na polno zavajat:
“Združevanje ministrstev se ji zdi smiselno, saj šport in literatura zahtevata, da je tisti, ki se z njima ukvarja, v dobri formi.”
Tale nebuloza je na primer vredna vsega posmeha. Simona res piše v določenem poglavju o tem, kaj skupnega vendarle, bolj metaforično gledano, imata šport in na primer del kulture, kamor spada bralna forma (pa seveda bi posledično lahko enako veljalo za področje izobraževanja), ki sta brez dvoma tehnično gledano najmanj združljivi področji, a nikjer v prispevku ni zapisano, da bi se avtorici zdelo smiselno združevanje ministrstev iz navedenega razloga. Zapisan je predvsem razlog, ki se seveda veže na ministrstvo za izobraževanje in znanost. Zelo jasno je utemeljeno, a Divjaku se zdi očitno tako pomembno budalaštarit na račun Simone Rebolj, da z veseljem izpade bralno nepismeno teslo. Divjak se mogoče ne more sprijaznit, da se je Simoni zdelo vreščanje zaradi združitve ministrstev brezvezno in nepotrebno, kar je njegov problem. Obstajajo veliko bolj pomembni morebitni vsebinski problemi, zaradi katerih bi pričakovala združevanja in nasprotovanja, pa nič. Brez dvoma bi podprla bolj vehementen upor prepovedi dela preko avtorskih pogodb in veliko več glasne radovednosti, kdaj in kako nameravajo razmajano situacijo uredit, da ne bodo nastradali ustvarjalni namesto ležernih fikusov na nedotakljivih delovnih mestih. Tudi precej bolj natančna pojasnila, kot jih je aktualni minister za kulturo podal do zdaj, ki pač le najavlja čakanje na interventni zakon. Če bi držalo medijsko širjenje nepreverjenih govoric, da bi se lahko na direktorski stolček SNG Drame zavihtel Roman Končar, bi razumela glasen štrajk gledališčnikov. Vendar Simona ne objavlja tračev v imenu ažurnosti in raje počaka, kaj se bo v resnici zgodilo. A kaj, ko se je bolj enostavno združevat in kričat, ko je že ravno organiziran “shod” v Cankarjevem domu na praznični dan kulture. Veliko lažje je tudi tulit za prazen drek v imenu simbolične vrednosti, kot se je rado blejalo o ministrstvu za kulturo. Jebeš simboliko. Bolje bi bilo poskrbet, da ne prihaja do raznih nepotrebnih aferaških sramot, ki izpadejo v javnosti, kar se prioritetnih ineteresov tiče, identični le cufanju za položaje in denar raznih menedžersko nenasitnih ptičic in precej manj v smer, ki bi služila interesom plasiranja raznovrstnih in kvalitetnih produktov umetnosti ter njihovih avtorjev na optimalen in kvaliteten način. Simoni Rebolj dol visi za nefunkcionalne simbolične vrednosti in pač meni, da bi morali bit slovenski kulturniki precej bolj zaskrbljeni in angažirani za povsem konkretne probleme in izzive v kulturi, medijih in družbi nasploh. Bolj zainteresirani za ukvarjanje z umetnostjo kot za plasiranje raznih oseb, ker so pač oni, pardon, naši. Zaskrbljeni bi morali bit tudi do te mere, da po časopisnih straneh, rezerviranih za kulturo, ne objavljajo pritlehnih nebuloz daleč pod pričakovanimi profesionalnimi in etičnimi standardi.
In za posladek Divjak poniževalno do bralcev Književnih listov objavi še izmišljotino:
“Ministru Turku zaupa, ker kot oseba združuje intuicijo in presojo, »moški in ženski princip«.”
Okej, tole je res smešno. Sprašujem se, koliko se zdi Divjaku vredno plačilo, da se prelevi v lažnivca ali pa bralno nepismenega bedaka, preočitno z namenom diskreditacije?! Ali, se opravičujem, on to resno? Nikjer v prispevku Simona Rebolj ne zapiše, da ministru Žigi Turku zaupa. Zapiše pa, da se ji zdi izbira za ministra posrečena in zakaj. Zapiše tudi, da Žiga Turk poseduje določene vrline, zaradi katerih bi lahko bil dober minister, da pa je vse skupaj precej odvisno tudi od tega, kdo bo postal državni sekretar za področje kulture ob njem. In še marsikaj zapiše, tudi o tem, kako se lahko vse sfiži, na podobnem vzorcu, kot se nekoč pod Vaskom Simonitijem že je, kar lahko vsak bralec sam prebere. Nič o zaupanju. Vsak, ki bere Simono Rebolj, mu je lahko jasno, da ta ženska redko komu zaupa, politikom pa zagotovo nikoli. Kateremu politiku pa vi slepo zaupate, gospod Divjak, no? Se že dolgočasim. Bistveno je, da kaj takšnega, kar trdi Divjak, preprosto nikjer ne piše. Še najmanj pa, da bi kateremu koli politiku zaupala, ker bojda kot oseba združuje intuicijo in presojo, “moški in ženski princip”. Simona Rebolj na tako banalnem nivoju pač ne povezuje konce razmislekov. Pobožna želja Divjaka, da bi tako banalno bilo, ker je očitno pritlehen osebek. Od kod je torej avtor sploh snel nebulozo? Simona Rebolj je v povezavi s temi besedami v resnici zapisala le na koncu obsežnega teksta drobec lahkotnega sarkazma za epilog:
“Upam, da je novi minister na koncu koncev tudi mojster presoje in izurjene intuicije, čeprav ni ženska. Podpiram njegovo težnjo, da združi moški in ženski princip, a kaj ko je včasih v kakšnem decu več babe in v ženski več deca na popolnoma zgrešeno destruktivnih mestih.”
Minister Žiga Turk je bil namreč v tistem času s strani več medijev citiran z izjavo, da želi kot minister pri svojem delovanju združit moški in ženski princip. Zato je tudi zapisano, da avtorica podpira njegovo težnjo in ne na primer svoje, ki bi jo dosojala nekomu drugemu, torej obstaja razlog, da si drzne zapisovat, kaj je težnja nekoga drugega. V nadaljevanju pa se malo ponorčuje iz kaosa moških in ženskih principov, preko česar izrazi dvom v mejo verjetnosti, kar se tiče dosežka v popolni harmoniji. Kakšno prekletstvo, no, počutim se kot prfoksa, ki pridiga, kaj je pisatelj hotel povedat z nečim, kar edinega učenca v razredu ne zanima.
DIVJAK Z MACOLO NAD LITERARNO SFERO
Divjak med drugim izpostavi še poanto možnega oglaševanja na blogih:
“Oglaševanje je edina dejavnost, ki jo je kdo pri zdravi pameti pripravljen brezplačno storiti za vas.”
Seveda se tudi preko blogov lahko marsikaj oglašuje in nekateri predvsem oglašujejo kar koli že, nekateri pa prav nič. Sebe in svoje ugotovitve, razmišljanja ali druge dejavnosti. A bolj pereč je razmislek o oglaševanju po drugih medijih.
Namreč. Z zlorabo prispevka, ki naj bi obravnaval omembe vredno pojavljanje literature na slovenskih blogih, je Divjak več kot očitno prodal bralcem le propagando že serijsko spropagiranih pisateljev Gorana Vojnovića in Ferija Lainščka, posredno celo pridigal, češ, joj, kako pohvalno je objavljanje Lainščkovih pesmi prekmurske blogarke Helence, četudi je blog s kakršnega koli omembe vrednega literarnega vidika pač prazen, pohvalno je tudi klatenje neumnosti na račun Vojnovića, da le pomeni “za”. O, ja, si mislimo, kako kronično pohvalno in zaželeno. Zabijano nam je v betice kar naprej. Tako zelo, da si še ob reklami za pralni prašek spočijemo. Imamo tono jugonostalgike, nepregledne kilometre prekmurske ravnice in … hmm … Je še kaj novega na sporedu, morda, no, dragi prijatelji? Kar slabo nam je že od politikantstva in propagiranja enih in istih imen, vse ostalo v prispevku pa itak služi antipropagandi, diskreditaciji ali ignoranci vsega, kar bi bilo vredno omembe ali potrebnega podpore. Da tendenciozne abotnosti, ki jo je sproduciral z jamranjem in prodajanjem zavajanj od silne zaskrbljenosti zaradi prispevkov Simone Rebolj, niti ne omenjam. Na sploh izpade, da se preveč obremenjuje z njo, saj še pri omenjanju, o čem vse blogarji nasploh pišejo, našteje kar zadnje teme po vrsti, ki jih je obravnavala Simona Rebolj. Obsedeno! Dobrodošel tudi tokrat! Vabim tudi na kavo, kot ponavadi svoje najbolj goreče fene.
Pri vseh izvajanjih je Divjak izpadel kot divjak, ki je v nivo Književnih listov vnesel prostor za izživljanje bralno polpismenih “bullyjev” iz kakšnega šolskega paraglasila, za katerega ravnatelj ne ve, da obstaja. Sramota! Če mu je s takšnim dometom in načinom dopuščeno, da tako rovari tudi po literaturi … lahko rečem le … Bog nam pomagi!
A ti misliš, da je Divjak dovolj osredotočena osebnost, da bo sploh uspel prebrati, kaj šele predelati kakšen zvezo stavkov ali celo odstavek. Si mu pa tako lepo opisala določene like naše blogosfere, da lahko naredi zdaj še nadaljevanje ali “popravek” na star dober slovensko žurnalistični kopipejst sistem. Ali bi bilo bolje napisati, da se lahko gre telefončke? Ker že kar nekaj časa tudi kopipejst ne laufa več, kolikor berem, bolj so to telefončki (prekopirajo tisto, kar jim “sede”, ostalo zamolčijo).
Nisem prebral Divjaka, ker je v Piano arestu. Drugače pa lepo popisano () – dejmo eno za dan boja proti okupatorjem
http://www.youtube.com/watch?v=a7Seh9RCAUc&feature=my_liked_videos&list=LL4xc4qsPKcoQe_-fLd-BgoA
jest častim
Mwa ha ha
har har urgh, omenjen sem na blogu femme terrible Es·y·mone R. Vrisk, cvil & vrešč. Yay me!
Ampak s pridevniki, prispodobami in analogijami ne skopariš. 😀 Sem skušal prebrati dotični članek možganskega trusta Divjaka, pa sem našel samo plačljivega. Cvenka za ta jajca čitat dam seveda ne. Je kje tudi kakšen brezplačen?
Pričakuj obširno in večkratno citiranje (z moje strani) tistega dela tvojega prispevka, ko tako lepo pišeš o Gartnerju in gartnerizmih™. Si me vsekakor prekosila (tudi) v tem. Damn you, woman!
@David:
Bral bo, osredotočena osebnost pa več kot očitno ni, da bi kaj tudi prebral. Tudi dvomim, da je to njegova ambicija in da je za to angažiran Dvomim, da bi mu še skopipejstat uspelo, kot je treba. “Telefončki”, o, to pa ja. Saj to je že zdaj počel. Kar počne, lahko počne, ker urednik to tolerira in celo spodbuja. Za tak način funkcioniranja pa kvalitetnih osebnosti za kadre nikoli ne boš dobil po logiki stvari. Iščeš ubogljive in sprejmeš pač tisto, do kamor jim nese, če je to prioriteta. To je bojda že znana stvar s te strani kvazi kulturne scene dotičnega gospoda od pamtiveka. Osebno sem napisala bolj zato, ker obstajajo tudi drugi in drugačni. Ni vse tako črno, čeprav je sivo … hehe … Še dobro, sicer bi imeli res samo še brošurce zaveznikov iz prejšnjega stoletja s podmladkom v paketu v knjižni izdaji. Literatom, ki to dejansko so, seveda taki paravojaški kretenizmi itak jemljejo sapo. No, ali pa pokajo od smeha. Ker tak nivo je res burka za zakopat se pod zemljo. Brez ščepca cinizma si pa že prekleto težko dobre volje.
Je pa res, da mi gre prekleto na jetra ta navidezna apatičnost, ki je v resnici brezjajčnost kot posledica totalne nepovezanosti med literati, razen nekaj klik, ki temu primerno marširajo kot sloni po porcelanu po sceni na skoraj najmanjšem odru na svetu. Pri klepetih o teh zadevah so prenekateri tako ostri, kritični in polnih gobcev zgražanja, še posebej po tretjem piru, potem se pa poskrijejo v luknje in so tiho. Tudi tisti, nemalo njih, ki trpijo zaradi teh parapojavov gnilobe in navadne koruptivne mobing mentalitete. Raje jih pet zvrnejo v kafiču in čakajo, da bodo prišli boljši časi. Medtem se je večina že postarala in ne čakajo več na nič. Mlajši so lost in space, no, v bistvu mlajših skoraj ni. Tega tipčka, ki je tole spackal, na primer sploh ni poznal nobeden od treh veteranov na literarni sceni, ki sem jih za bajdvej v teh dneh uspela vprašat, kdo, zaboga, je to. Od tega celo eden urednik večje založbe, ki naj bi bil na tekočem z detajli, pojma ni imel. Ampak gre za poglavarja v bistvu stvari, ne za paravojačke. V tem smislu pa samo Mazzini povzdigne glas. In je povedal precej pikantnih tudi na račun dotičnega urednika, zato verjamem, da z veseljem futra zlo tudi nad mano, če se zalušta, ker sem ga izpostavila zadevo, kot sem ga. Na infantilno zamerljivost te sorte me je nekdo opozoril. Saj ne bi bilo niti treba. Ta potuhnjenost zla in moja malenkost seveda nista ključna problema v primerjavi z žrtvovanjem popolnega osmešenja dotične sfere na kvazi posvečenem mestu. Je pa vsak sprožilec očitno dovolj dober za vstajenje idiotovanja z namenom. Ogabno.
@zirosi:
Na zdravje! Okupatorji pa res ne počivajo nikoli. Od vsepovsod lezejo z neštetimi obrazi brez obraza. Premnogi med njimi se predstavljajo kot borci proti okupatorjem. Podobno kot pedofili med duhovniki.
Ja, članek je pa v pianem arestu. Verjetno zato, da bi ga čim manj ljudi prebralo, samo najbolj bedasti, ki so pripravljeni za specialne idiotizme celo plačat. Res pi(j)anci.
@filmoljub:
Ja, kopipejst si lahko prebereš v komentarju jazby pod predhodnim mojim prispevkom Kozlovske sodbe … Približno deseti od spodaj navzgor je.
Tvoj koncept, kar se tega tiče, je neprekosljiv. Ko sem prvič naletela na biserček, sem za hip spregledala, čemu služi okvirček, in zadel me je spontan krohot, ker mi ni bilo nič jasno. Hip za tem se mi je sestavilo, od kod driska in pokapirala, kako lepo si nadgradil slog. Sem stavek o tej predstavi na tvojem blogu še dodala v zapis, ker v bistvu čisto paše v kontekst.
sramota. to, kar razni divjaki, razpaseni po sloveniji, počnejo, uničujejo okolje, je možno samo zato, ker ni več ljudi, ki bi se bili pripravljeni odzvat kot ti, simona.
ne morem reči, kako se mi gnusi ta neverjetna samopašnost, samozadostnost itd.: v okolju brez kakršnekoli ustoličene omembe vredne kulture raziskovanja, dialoga, mišljenja in publicistike je novinar, analitik, legenda, lahko vsak, ki ima pač nekaj časa več za drkanje kurca. na vseh nivojih, tako v osprednjih medijih kot v alternativi. žal. ubogi narod, ja.
in presenetljivo veliko t.i. legend rata ravno po principu, po katerem je sestavljen tale zmazek od divjaka: pišeš o nečem, kar je večini tuje, leta in leta, večini je še vedno enako tuje in ti si razsvetljevalec. veni, vidi, vici po domače.
skratka, vesel sem tvojega odziva – vesel zaradi zavesti, zaradi jeze, zaradi časa, ki ga itak posvečajo ponavadi tisti, ki ga imajo najmanj; nenazadnje vesel tudi za to, da se sploh komu da premakniti rit za lastno rit.
tega, da bi lahko bila učni vzorec za vestno raziskovanje in natančnost argumentacije pa mi ni treba znova in posebej poudarjati.
ko pa smo že pri literaturi na blogih in dnevu of (ki je zame pač precej bizaren praznik), naj prispevam še svojo današnjo pesmico (oziroma osnutek za pesem):
Dan OF
tvoje fotografije so bile vedno bolj poštene
od mesa tvojega obraza.
jaz sem bil vedno bolj pošten v sebi
kot v dejanjih.
danes me je spodnesla sila, ki ne potrebuje
nobenega tragičnega dogodka, da spotakne.
sam sem čudna sila. spremenljiva, vendar
uperjena v eno smer. spotakljiva, vendar zmagoslavna
v življenju in smrti.
na vrhovcih je dišalo seno. šele ob koncu aprila
se začenja pomlad. videl sem nekaj nietzschejevih
najboljših prijateljev, ki so ga, kot je predvidel, zamudili
za dve stoletji. bolje kot bi ga za dve tisočletji, nietszche.
videl sem kroge vesoljcev v žitu slovenstva.
videl sem neskončne gumbe, posejane po svojem telesu, ki jih skrivam pred slovenstvom.
pritisk na vsakega bi me odpihnil v polje.
videl sem tebe, ležečo na tleh, z žmohtom na obrazu.
videl sem se sprenjenega v žmoht, na katerega čakaš, da postane vino.
počakal sem, da pride mimo primerna klopca,
ko je svet hodil mimo.
kmalu sem prispel do prave. sedel sem in čakal, da me je vodila nova sila,
ki se pretvarja, da je sila besed, bob dylan,
in počakal, da izrečem bistvo.
ko sem ga izrekel, sem opazoval sonce,
oddaljeno 149 597 893 km
ali eno astronomsko enoto.
na dan osvobodilne fronte sem
se zavedel, da nikogar ne bom osvobodil
in umolknil sem v eni pesemski enoti.
hehe.
lp,
jst
@Nidurun:
Ja, točno tako je. Tisti, ki se ne odzove na svinjanje omejenega pokvarjenega uma in duha, je sostorilec. Ignoranca je ljubica zla. In ignoranca je hči slabištva. Tako da … dejstvo je, da si literarna sfera zasluži, kar ima. Ima to, kar ji privoščijo literati. Prevelik obseg kretenizma, prodanih duš in pokvarjenosti se pri nas še toliko hitreje ustoliči, ker je prostor majhen. Nekaj frustriranih in degeneriranih politikantov okupira par stolov, privleče nekaj podmladka, ki morajo bit temu primerno brezosebni, ozkogledni, pritlehni in zakompleksani, da služijo kot pridni ubogljivi sužnji in tipkajo floskule po nareku, evo, pa imaš že dodobra okupirano sceno s pritlehno mentaliteto. Če k temu še prišteješ večne rekrutirance iz pamtiveka, ki vlečejo agonijo zlorabe prostora za destruktivno obračunavanje na politikantskih in raznovrstnih ideoloških bazah, je situacija abotna na kvadrat.
No, take legende, kot si jih omenil, s časom sicer propadejo, tudi če legende za časa življenja postanejo (ker jim prijatelji podeljujejo titule za zasluge – od vlečenja kurca, do mahanja z zastavcami, ki nimajo veze z dejanskim ustvarjalnim dosežkom), ker so spregledani v puhlosti, ko klani skozi generacije pocrkajo in presojajo o zadevah s povazavami in vezami neobremenjeni drugi ljudje. Nekateri pa tudi ostanejo zapisani kot legende, ja, ampak jih itak spregledajo bistrogledni in ti edino štejejo. Vsak pa vedno točno ve, kje je s svojim pridonosom prostoru in času. Če je tretjerazreden bleferček, se zaveda. Če je pokvarjen uslužen agitatorček in celo šikanatorček, se tudi zaveda, ampak če je toleriran, bo pač vztrajal, saj drugega nima. Tako kot vsak serijski morilec pač. To so navadni sociopati in psihopati, samo da ne ordinirajo tako očem zaznavno vidno, kot če nekoga preprosto zakolješ, razkosaš ali posiliš. Ampak v poanti stvari gre za sociopatijo in navadno posiljevanje in bolj ali manj uspešne izvedbe prozornih pobojev. V kulturi nič drugače kot pri menedžerskih poslih itd. Če so zaradi ideoloških pranj možganov (gnetejo se med kvazi levičarji, desničarji, klerikalci in še med drugimi verzijami kimanja skupnim pogledom na življenje skozi ožjo rupo od povprečne podrekane nepofukane danke) ali strahu pred izpostavljanjem s strani drugih tolerirani, pač delujejo, dokler so tolerirani.
In to, kar je v tem primeru počel Peter Kolšek in zagotovo ne prvič in zadnjič (kar je kdo sposoben zakrivit, je pač sposoben in to ga definira kot osebnost), je navadna sociopatija. Govorim o Kolšku, ker je urednik. Divjaka namreč ne zmorem jemat kot resno in prisebno osebnost v tem primeru, glede na to, kakšne je nakracal. Kdo mu je torej lagal, da je to, kar in kakor počne možno objavit, čeprav gre za navaden pritlehen moralni zločin s primitivno okupacijo literarnega ozemlja, je najbolj pomembno. Ker urednik točno ve, da je dopustil (morda celo sufliral) objavljanje laži, namenskih tendencioznih diskreditacij in paleto propagande slaboumja najbolj primitivne vrste, a je več kot očitno pokvarjen človek, ki mu ni nič izpod časti. Za literarno sfero se mu prav tako več kot očitno jebe, saj mu za cilje povsem drugotnega namena ni nič nerodno propagirat celo gartnerizme. Če mu literati ob tako izjemnih zmožnostih nastavljajo rit, imam o njih enako temu primerno mnenje (čeprav vem, da jih veliko pojma nima in pač svoje žulijo, hrepenijo in upajo na boljše čase v šrišem pomenu besede, za kar sicer vedo, da se ne bo zgodilo). Sicer je za vsakogar kompliment, če ga takšne osebnosti ne marajo in ne obratno.
Osebe minornega duha se zavlečejo povsod. Ubijalske recenzije dobrih romanov na primer so se že dogajale in se dogajajo, še posebej v mentalitetno podhranjeni Sloveniji, zaradi osebnih zamer, lahko ideoloških umorov itd. Samo enkrat sem zasledila, da se je eden izmed režiserjev odzval na kritiko svojega dela in se argumentirano uprl drekanju na osebni bazi, ki z razumno opredelitvijo dela, ni imela nobene zveze. Takrat so nekateri okrog mene, ko smo klepetali o tem, trdili, da je brez veze, da se je odzval, ker je bila recenzija itak očitno pristranska. Saj vedno je očitno, a ne. Vedno so bojda taki ali drugačni prispevki, ki niso vredni osnovnega nivoja zdrave pameti in duha, očitno pokvarjeni ali slaboumni, pa vendar to še ne pomeni, da je potemtakem vse v redu. Za bedake in nerazgledane pa tudi tako očitno ni in na takšno publiko vedno itak računajo. In če odziva ni, nivo pada, primitivci, pokvarjenci in slaboumneži pa okupirajo sceno vedno bolj in potem se začno prepiri o nizkih standardih. Jah, takšni so, kot se jih dopušča. Ko pride do opazno nizkega standarda, pomeni, da klanje in pustošenje traja že leta in leta. Potem je treba pa še preverit, kakšno sploh je stanje vsesplošnega duha in s tem povezano merilo – skratka, na kakšnem nivoju je povprečno oko opazovalca in gremo lahko kar v jok in nazaj na drevo. Dopuščajo vse skupaj pa tudi tisti, ki vedo, a so posrani in zaskrbljeni za svojo rit ravno toliko kot ti, ki konkretno retardoidno in fašistoidno operirajo. Počasi se nemalo ljudi niti zaveda ne več, da so retardoidi in fašistoidi. Takšno obnašanje postane sprejemljivo, bojda v imenu višjih ciiljev, kot so jih imeli vsi diktatorski morilci od nekdaj v zgodovini s svojimi armadami poslušnih banalnežev v paketu, ki so končno našli očeta, ki si ga itak ne zaslužijo, a ne. To potem pokaže bojda čas, ko beremo srce parajoče biografije za dvesto let v preteklost, ko so bisere dragocenih ljudi svinjam metali, a zdaj so pokojni in jim izkazujemo zasluženo čast. Fuck of. Nič čas ne pokaže. Hinavske floskule. Samo ljudje kažejo svoje obraze vsak trenutek in če jim za časa življenja nihče ne nastavi ogledala, pač vedno znova gradimo koncentracijska taborišča. Eksekutor v koncentracijskem taborišču je pa vsak, ki izvaja kakršno koli zahrbtno dejanje in delovanje nad nekom zaradi skritih tendencioznih motivov. Zločin je vsako neviteško in neiskreno dejanje in delovanje. Tisti, ki samo gledajo in molčijo, so tisti, ki samo gledajo in molčijo.
In ja, v tem primerju je moja rit, ampak odkrito povedano menim, da ni samo moja. Saj gre za sporočilo in za izkaz odnosa do stvari. In če so riti drugih tako usrane, da jih ne moti, lahko rečem, da mi je žal za njih, moja usrana ni. In če koga to tako jezi, da bi me z veseljem z drekom polil, je on takšen človek, jaz pa takšna. Če bo zaradi tega lažje preživel, jaz pa precej težje, se vedno ve, kdo je kdo. Vsak ve, ali je osebnost ali pa ni. In kakšna osebnost je. Nisem verna in tudi nikomur ni treba bit (ne samo, da ni treba bit … nihče ne sme verovat v nič in ničemur, če se želi kot duh osvobajat, da bi se lahko razsvetljeval), da ne bi slutil, kaj v resnici šteje. Prodane in posrane duše so tuzemna (pod)kupljena trupla po logiki stvari. Živi mrliči. Zombiji. Ne prihajamo vsi z enakih planetov. To že zagotovo vem, kot vem, na kakšnem planetu nočem pristat in na kakšnem hočem. Tisti, ki se jim zdi tukaj in zdaj vse, kar imajo, in so se zaradi tega pripravljeni razprodat, se mi ne smilijo, tako globoko jih preziram.
Hvala za objavo pesmi na več kot primeren dan in na več kot primerno temo, ja. Ironija usode nikoli ne počiva.
Prav, zaradi mene lahko tudi takole, nisem tako zelo občutljiv in kritika in razprava pač morata biti. Rad bi povedal le toliko:
1. Glavni namen mojega članka je bil izpostaviti dva bloga, ki po mojem mnenju izstopata po literarni kvaliteti. Zakaj se mi zdita dobra, sem v članku na kratko tudi utemeljil. Moje mnenje glede tega ostaja nespremenjeno. Tudi primeri, ki si jih navedla, me v tem pogledu ne prepričajo – (so sicer čisto v redu blogi, ne zdijo pa se mi zanimivi kot literatura). Me pa ne bi prav nič motilo, če se najde še kaj, kar bi me tako prepričalo kot Helenca in Špehšpilja. Je pa to seveda pač moj okus, utemeljen z mojim razmišljanjem.
2. Sem pa hvaležen za omembo kritiških blogov Knjigosfera in Ni prostora za laži med vrsticami, ki sta res dobro narejena. Normalno je tudi, da imajo različni kritiki in bralci na sploh različen okus. Več ko se o literaturi govori in piše, toliko bolje.
3. Res pa sem bil kritičen do tvojega članka, najbrž tudi nekoliko ciničen, ampak to si ne nazadnje v svojih zapisih pogosto tudi ti. Kritičen sem bil pa predvsem zaradi tega, ker se vsekakor ne strinjam s tem, da so se literati in kulturniki v času po osamosvojitvi zavili v kakršenkoli molk. Zame osebno je dovolj dober argument, da se niso, že samo to, da pišejo, prevajajo in izdajajo knjige. A se literarna scena v resnici nikoli ni zadovoljila le s tem. Če takole iz glave naštejem le nekaj primerov, ko literatura skuša biti živa, v stiku z javnostjo in mediji – tako novimi kot starimi: festival Fabula, EPK, festival Dnevi poezije in vina, festival Vilenica, med v zadnjih letih zanimivejšimi zadevami pa branja mladih pesnikov na Mladih rimah na Metelkovi, tudi literarni kritiki imajo svoj vsakoletni festival Pranger, vsakdo pa se lahko na prvi pomladni dan preizkusi s predstavitvijo svojih stvaritev na pesniškem maratonu v Kudu France Prešeren. .. Če že hočeš, tudi vsakoletni Delov Kresnik. Velik dosežek je tudi to, da sta v dobrih zadnjih desetih letih pri nas nastopila in svojo literaturo brala kar dva nobelovca – Herta Müller in Thomas Tranströmer. Poleg tega naši avtorji redno nastopajo v tujini… Teh stvari je še dosti, vse pa so tudi redno predstavljane v tradicionalnih medijih, poleg tega pa tudi na spletnih straneh tviterju itd. Revija Bukla tako ali tako redno izhaja na internetu, časopis Airbeletrina ima svojo spletno stran in tvitersko stran. Ne domišljam si, da teh stvari ne poznaš in te nikakor nočem podcenjevati – ravno zaradi tega pa se mi je tvoje razmišljanje zdelo toliko bolj neutemeljeno. Ker to, kar se dogaja zdaj, ni nič drugega kot preganjanje tistih, ki se trudijo nekaj narediti, literati in kulturniki pa so politiki pač pri roki za grešne kozle. Pa niso edini – za to politiko so grešni kozli pač vsi, ki niso dobičkonosni poslovneži. To, da so združili ministrstva in postavili tehničnega znanstvenika na čelo kulture pa se mi zdi preprosto žaljivo in nedopustno.
4. Ampak onkraj politike – če je na blogih ali kjerkoli še karkoli literarno novega ali zanimivega, naj se kar piše o tem in polemizira
Pozdrav,
Igor Divjak
Igor Divjak, mislim, da gre za navadno sprenevedavost, ki do izraza, morda samo v mojem polju gledanja, pride v tretji točki. in tu se lahko kritiki s frontalnim prihodom pridružim tudi jaz.
kot soorganizator letošnjega maratonskega branja v KUD-u France Prešeren in kot nekdo, ki je na Mladih rimah nastopil približno petkrat (in v tem okviru tudi del rahlo megalomanskega projekta, o katerem bo kmalu slišati) in kot nekdo, katerega članek bo kmalu na novi spletni strani vodilne slovenske literarne revije podrobno obravnaval vse, česar se dotikata s Simono Rebolj, seveda veliko bolj naklonjeno stališču slednje in tudi v rahlem dotiku festivala Pranger, mislim, da sem v teh pogledih dovoljšnja referenca, čeprav mi v tem pogledu to ne bi bilo treba biti; saj se v komentarju skriva očiten paradoks.
vsi omenjeni festivali imajo svojo specifiko; so konceptualno zaokroženi dogodki, ki izhajajo iz različnih interesnih skupin in prezentirajo različne koncepte literarnih, psevdoliterarnih in obliterarnih izrazov; vsem pa je skupno to, da prvenstveno zanimajo samo litararno sceno in ozko bralsko publiko ter v skladu z okoliščinami naključne mimoidoče. to je fenomen, ki se ga zavedamo vsi. in ne samo to; večine od udeležencev na literarni sceni tudi ti dogodki prvenstveno zanimajo kot družabni dogodki. tudi mi smo naveličani vsega; malo izgubljeni v sistemu, malo obremenjeni s seboj – vsekakor pa je nemogoče reči, da so se ustvarjalci v zadnjih letih aktivno (v dovoljšnjem številu) vključevali v politično dogajanje in kakršnokoli odmevnejšo refleksijo družbenega stanja nasploh. nasprotno; interes scene samo zase je zelo očitno utirjen iz lenobe v poceni hedonizem in uživaštvo v lastnem bleščečem dimu. ob sestavljanju teksta, ki sem ga omenil (ki čaka na svojo objavo), mi je eden vidnejših domačih literarnih kritikov mlajše generacije duhovito pripomnil – the scene that celebrates itself (http://en.wikipedia.org/wiki/The_Scene_That_Celebrates_Itself). s tem, da je ta naša scena tako zmargilarizirana, da se nima pred kom slaviti.
zelo pomenljivo se mi zdi, da v komentar ni vključen dogodek, ki ima po mojem mnenju potencial, da postane definicijski, vsekakor pa nosi močno simbolično vrednost: otvoritev Miniministrstva pod okriljem Iriu Inštituta (vsekakor bi se lahko ob odsotnosti Ministrstva za kulturo poimenovalo kar tako).
mediji, tako litararni kot drugi, so o vsem skupaj poročali zelo skopo. članek z airbeletrine za bralce bloga; http://www.airbeletrina.si/scena/zgodilo-se-je/3573
profesor Miran Hladnik, ki je sestavljal žirijo omenjene nagrade kresnik, se je ob nedavni okupaciji Filozofske fakultete do skrajnosti osramotil z odklonilnim odnosom kot nadležna, zafrustrirana in neartikulirana pizda, ki so jo v pristopu do njega diplomatsko, vendar z argumenti s silovito rušilno močjo na smetšče ugleda odpravili sami študentje. ja, res lepa reklama za družbeni pomen kresnika.
nikakor ne gre zamuditi vsake priložnosti za jasno obsodbo vsestranskih pritiskačev na kreativno umetniško dejavnost pri nas, v okviru arhetipske ureditve sveta po principu ‘profit pred ljudmi’ ali kar neposredno ‘slabo pred dobrim’. vendar s sprehodom na drugi zorni kot kmalu vidimo smrdljivo samozadostnost v okviru scene kot take; ob strastnejši penetraciji pa še neskončno klik, nadrobljenosti; med generacijami, v posameznih generacijah, med prijateljskimi skupinami, delovnimi oporišči itd., prepleteno z blaženo brezskrbnostjo in lahkonogo, ničemur relevantnemu namenjeno diplomacijo.
skratka, ne nakladajmo in prekladajmo v neskončnost; tvoj komentar zveni kot oguljena roba iz tretje roke, brez uvida v stanje stvari, brez povezovalnega člena, ki ga nadomešča velik ego. trmasto in infantilno, neorganizirano kot sama scena; pa veliko bolj oddaljeno in brez kančka samoironije.
in ravno po takšnem kopitu, po katerem je tudi članek, ki ga je bistro in vestno razdelala Simona Rebolj. bedno do konca.
v Sloveniji vlada skrajno nerazumevanje principov družbene ureditve in vlog, ki naj bi jo v tej posamezne frakcije odigravale. odgovornosti akutno primankuje na vseh nivojih; odgovornosti do dejanj in še huje – etične samozavesti iz katere se na dolgi rok vse ključno odvije. pravzaprav je pokopana in to tako globoko, da se zdijo napori po njeni vrnitvi v življenje neznanski.
pa vendar – No pasaran!
Muanis Sinanović
Simona: odgovorim kmalu.
O Kolšku. (sociopatija)
Ne vem kaj je Kolšek takega storil, da si je zaslužil tako uničujočo Simonino kritiko? Dopuščam tudi, da je Simona tozadevno bolje poučena. A kaj naj jaz zdaj počnen s to novo informacijo? Zame je Kolšek še vedno razumen mož, ki je znal v svojih tekstih zelo pronicljivo ujeti duhá časa.
Kritika kar povprek me /nas/ pač ne more kar tako prepričati.
“2. Sem pa hvaležen za omembo kritiških blogov Knjigosfera in Ni prostora za laži med vrsticami, ki sta res dobro narejena. Normalno je tudi, da imajo različni kritiki in bralci na sploh različen okus. Več ko se o literaturi govori in piše, toliko bolje.”
kot literarni kritik bi se moral zavedati pomena okusa; ta je zgolj značajska lastnost, v osnovi pomembna za posameznika kot neko zdravo entiteto, vendar sama po sebi nezadostna za obvravnavo umetniške snovi; nasploh pa nezadostna za celovitost tega početja. po eni strani velja nenapisano pravilo, da se o okusih kot zelo intimnih, bazičnih elementih ne razpravlja, da se torej v tem oziru psihično ne posiljuje … s tem se strinjam; ironija pa je, ko se zgodi eksibicionistična prevara in ravno okus postane merilo. kar je ob študiji kritike, ki je primerjalna književnost in bolj ali manj izdelanega okvira racionalnih orodij, orodij za racionalno, ki zaobjemajo obsežno polje kriterijev in pomislekov, vključno z okusom, preprosto nesprejemljivo. kaj torej storiti z okusom, ki se je izneveril svojemu namenu, pomenu tako za posameznika kot za kritiko; ga preko ega potlačiti nazaj v njegovo odgovarjajočo obsežnost. brez razprave o njegovi vsebinski vrednosti, upoštevajoč omenjeno nenapisano pravilo.
tako, da se mi zdi skrajno perverzno, da kot orodje svoje presoje literarnih blogov, torej blogo-sfere, izpostavljaš svoj okus; tako v primeru, da gre za prevladujoči dejavnik, kot tudi v primeru, da ga postavljaš na branike kot zagovor.
izven vsake, vsake razumne presoje pa uide to, da blog Helenca na preizkušnji izpostavljaš kot dober literarni blog – deloma zato, ker ne gre za literarni blog, deloma pa zato, ker elementi literarnosti v njem ne segajo ne slogu, ne literarni misli nobenega od s strani Simone izpostavljenega bloga niti gležnjev; niti preko ludizma, ki mora kot literarna usmeritev upoštevati tudi druga pravila igre. sploh ne gre za izoblikovano literarno izhodišče, ki nima nobenih jasnih predpostavk; ne opisov, ki bi se preko pomenske vrednosti postavljali v sfero literarnega, se ne povezujejo v literarno dramaturgijo, kaj šele, da bi podajali kakršnokoli refleksijo.
ne, ni res, da več kot se o literaturi piše, bolje je. količina pisanja je načeloma sekundarni dejavnik. ta tvoj “več”, ki ga prispevaš, recimo pomeni, da je slabše.
Simona: najprej o ironiji usode. tvoj odgovor si upam razlagati tudi kot odgovarjanje na sanje, o katerih sem ti pred kratkim poročal, hehe. mislim, da so nekatere analogije nezgrešljive. obenem pa tole pisanje nasploh kot razčiščevanje te sanjske snovi. in seveda se ne morem izogniti opažanju, da situacija v naših t.i. demokracijah ni usodno drugačna. ob tem moram prilepiti še link do konkretno povojnega intervjuja z vodjo Hitlerjeve mladine, Baldurjem von Schirachom, ki mi iz tega in onega razloga predstavlja fascinanten, simboličen zgodovinski lik;
http://www.youtube.com/watch?v=yTkxiWH0FT0
mišljenje o nacistični misli je prepovedano in se mora končevati že pri golem spominu; v resnici gre za večne igre človeške narave in družbene ureditve, do katere ni dovoljeno dostopati preko najbolj očitnega. če bi bilo, bi se med nami marsikaj odvijalo drugače. in tudi slabištvo, ki ga omenjaš, je v veliki meri vzpostavljeno ravno preko sistemskih vzvodov. mislim – kdo lahko prvi vrže kamen v peščico, ki je prisiljena živeti v vsakodnevnem strahu pred razlomljenjem svoje usode. s tem, da je situacija zanje danes bolj zapletena – do or die ni več osnovni princip; bolj je do or go insene, do or go on a psychological iron maiden to the rest of your life. nihče ne more postati junak, mučenik itd. ker nihče ne vidi niti zla, pritlehno posufliranega po sistemu, kot opisuješ.
in nisem popolnoma prepričan, da vsakdo ve, kdo je. bad guys so tu v ugodnejšem položaju; lahko se do konca slepijo, da niso to, kar so, saj živijo v mehurčku, čudežni deželici, tako kot Alice, v večjem številu in bolj kot kdajkoli. gre za globalno ureditev, ko nimaš moralizirajoče šibe, ki bi te poskušala nažgati po riti. pekel samozavedanja je torej toliko bolj prenešen na good guys. logika kapitala je pač nekaj, za kar se zdi, da je vzpostavilo svojo lastno logiko in zavest; podobno kot roboti v tem ali onem filmu. živimo v izredno shizofrenem obdobju.
poštenega človeka na vsakem koraku mamijo ugodnosti; lažje kot kdajkoli izvaja samoprevaro; tudi s tega vidika bolj kot kdajkoli trpi ob ohranjanju lastne zavesti. prijateljstvo in sovraštvo sta tako prepletena, da je trezno presojo težko ohraniti; psihične motnje so nekaj, kar lahko stakneš kot prehlad. in po vseh teh vzporednicah, preko katerih se dostopa do naše čudežne deželice, bolj pravljične in morilsko organizirane, mislim, da so tudi nadljudje bolj potrebni kot kdajkoli prej.
http://www.youtube.com/watch?v=JADLZlYn9Hc
Slovensko “novinarstvo” pa i vobče medijske ustvarjalce lahko razdelimo v naslednje tri kategorije. Rangirajo pa se od najnižjih (študentskih opičnjakov, ki poznajo tipke na tipkovnici in s pomočjo Google Translate “ustvarjajo” vsebine) do najjačih “opinion makerjev” (ki imajo podobne kvalifikacije, samo da so si v par desetletjih ali pa s posebnimi zaslugami priborili višji, udobnejši status).
-prevajalci in ustvarjalci agencijskih novic ( via STA, Reuters, AFP, APA,…). Če njihovo vlogo v medijskem ekosistemu primerjamo s tisto v naravnem, bi našli marsikatero podobnost z drekobrbci. Večje in močnejše (in če niste ravni zagovorniki inteligentnega designa, prosto po Darwinu tudi pametnejše) živali se nažrejo informacij in puščajo za drekobrbce prebavljiv koncentrat za seboj. Vso energijo, moč in znanje odnesejo s seboj, tisto kar je dovolj dobro za drekobrbce pa ostane zadaj. No in ko ta kadeč se koncentrat pade, lahko bi rekel tudi, flopne na tla, uletijo drekobrbci in raznesejo robo v svoja gnezda. Preprosto, kratko in jedrnato. Govno, pač.
-nato sledijo lokalni “news makerji”. Tuje izraze uporabljam zato, ker se tudi sami radi igrajo kot veliki fantje (in dekleta!) in po napornem dnevu v kafičih radi govorijo, kaj se je pa danes zgodilo v “news desku” ali pa kako je kar brez hlač napovedoval “news anchor”. Heh, najbolj smešna pri vsem je beseda “news”. Lokalni novinarji, novinarke, novinarčki in novinarčke namreč pogosto pozabljajo, da so s tem, ko so v svoje vrste sprejeli drekobrbce in dovolili, da fopajo večino strani in minutaže s prevodi že ustvarjenih novic in vmes dodajo kakšno živo javljanje, pardon, živo branje že ustvarjenih novic iz “Vašingtona” ali pa “z Otoka” tudi sami padejo v ring že povedanih al bolje rečeno, izpovedanih zgodb. Tako kakor njihovi sodelavci iz štuka nižje, tudi news makerji štuk višje samo poslušajo in nato ponavljajo. Poslašajo izjave lokalnih politikov, medijcev, kulturnikov, analitikov in kogarkoli pač že zvabijo pred mikrofon in nato ponovijo, replayajo njihove izjave in misli. Nobenega tehtanja, predelovanja, grizenja, brskanja in iskanja za informacijami. Samo ob uri se prikažejo na tiskovki strani X in potem kasneje na tiskovki strani Y, nato pa oboje zvrtijo v eter. Da bi raziskali motive obeh strani, presodili kaj je laž in resnica, nanjo pokazali in spremenili igralno polje ter pravila igre? E, madonca, pa ti sploh še nisi slišal za “neodvisnost medijev”. To ti je skovanka bogami, neodvisnost medijev. Samo v Sloveniji namreč novinarji ne živijo od oglasov in nimajo takšnih in drugačnih delodajalcev z različnimi interesi, ki jim vsakega petnajstega nakazujejo plačo. Ne, ne. Pri nas so vsi nedovisni, kar pomeni, da nihče ne serje po nikomur in ne brska po njegovi(h) umazani(h) pretklosti (dejanjih), dokler nek “neodvisni” organ ne da dovoljenja, da vsi naenkrat, skoraj sinhrono, začnejo torpedirati po njem.
Tako je na primer en tak neprofesionalni blogerček, lahko bi rekli tudi “odvisini”, hudo zajebal, ko je povedal, da je nek odličnež bil pogrižen do smrti med jebanjem psov. Zakaj hudo zajebal? Ja jebemti, ker “neodvisni” novinarji niso vedeli kako naprej, če nihče tega ni napovedal in že prej zapakiral v formo. Kje je bila tiskovka?! Zakaj ni nihče poslal PR pamfleta? Da bi šli na teren, podkupili polcista v zameno za slike in dejansko kaj naredili? Kako poročati, če pa ne znamo? In je Edi Pucer moral švicati pred kamero in nevajen govoriti z resnico in gledati v oči, moral povedati, da je neuradno nek blogerček izvedel, da se je, neuradno seveda, znašel en…kako bi rekel…neuraden…pripomoček…v eni neuradni pesji riti. Zaenkrat še neuradno.
In kako je Manica Ambrožič (ki jo najbolj strejo zgodbe otrok (ker je tudi sama mamica(saj veste tisto, samo mama zna))) morala povedati, da se “pojavljajo govorice” in da pa “določene spletne strani” namigujejo na khm, khm…možnost zlorabe. Pustimo ob strani, da takrat že vsi vemo kako se je je jebalo, kje se je jebalo, da se sploh je jebalo in da imamo že slike. Ne, ne. Dokler ni to potrdil nek “neodvisni” organ, da lahko potem naslednji “neodvisni” organ, četrta veja oblasti, watchdog, novinarji to potrdijo, se pri nas o tem ne bo poročalo.
Tako tudi ne bomo pri nas preizpraševali, kako lahko sedanji mandatar mirno odjebe sosednji EU sodni sistem in nabija o pravičnosti (može i po naše, pravni državi), pa kako lahko nesojeni mandatar takisto pridiga o pravičnosti in se zraven razglaša za menedžerja, s tristo jurji minusa na računu in med izvajanjem akrobacij naprej in nazaj pri prinašanju neplačanih podizvajalcev naokrog. E, pa dok nezavisni ne kaže…
-zdaj pa navišje na vrhovnem triumviratu (kamor cilja tudi gospod Divjak, ako se ni že ustoličil)-komentatorji. Komentatorji v Delu, Dnevniku, Večeru, v studih RTVSLO in komercialk. Pa to kakšni! Takšni, katerih mnenje kopirajo tudi najmočnejše novinarske hiše na svetu kot so na primer Wall Street Journal, The Guardian, New York Post, Newsweek, Spiegel, da dalje ne naštevam. Tako zelo si želijo njihovih mnenj, da se celo poslužujejo trikov in s časovnim strojem potujejo v preteklost, da v svojih cajtungih in spletnih straneh objavijo skoraj identične prispevke že kakšen teden preden se pojavijo pri nas. Čisto res!
Šalo na stran. Takoj, ko kje preberem besedno zvezo v stilu “Franz Keheur in Spiegla opisuje, kako…” mi rata malo slabo, ker vem, da berem malo spiljen in lokaliziran tuj članek, za katerega je honorar prejel lokalni budža. Halo?! Ne mi citirat člankov, citiraj mi svoje vire. Knjige, strokovne prispevke, ljudi, uradnike, uradne in neuradne dokumente. Koga briga, da si prebral jutranjo edicijo Guardiana in mi zdaj prodajš malo prepakirano stlaišče o Gazi. Imam internet, lahko pogledam sam! Sam nimaš svojega mnenea, niti sredstev, da bi ga lahko ustvaril oz. ni dovolj intrigantno, da bi ga lahko komu prodal? Menjaj službo! Nema tukaj socialne pravičnosti, neodvisnosti novinarskega ceha in uravnilovke. Če nimaš nič originalnega za povedat ali predstavit na originalen način, je rešitev preprosta-najdi delo, kjer te sposobnosti ni potrebno imeti.
Za bolj lokalne teme, kjer tujina, tuji članki in tuji novinarji ne pridejo prav (tukaj pride prav primer Divjaka) pa nam pogled na lestvico od prej da vedeti, da na področju soljenja lokalne pameti ni potrebno bog si ga vedi kaj sposobnosti. V pomanjakanju profesionalizma in zahteve po kvaliteti od prej, tako tudi ni čudno, da so možganski trusti, ki komentirajo lokalne zadeve čutijo sposobni za vse. Politiko, ekonomijo, kulturo, znanje in tehnologijo. Malo cinizma, malo ironije, nekaj z neta potegnjenih faktov, malo preizpraševanja, sojenja, žuganja in kimanja, pa imamo tisto stran za ta teden popolnjeno. Danes o davkih, jutri o psih.
Gospod Divjak je pa pač še eden v vrsti takozvanih “nedovisnih” novinarjev, ki neodvisno pohvali svoje “brate v orožju” in nedvisno poserje glavo in ramena tistih, ki tukaj zraven niso in za džabe posekajo umtvore klike, ki se med pitjem po kafičih in pogovarjanju o “newsu” razglaša za elito.
Drekobrbci prihajajo…
@Nidurun:
Hvala za link. Več o tem kdaj drugič.
Kar se tiče stanja in duha časa ter zavedanja bed gajsev o svojem bedovanju … vedno obstaja polje izgovora, ker ga ljudje sami ustvarijo. Ravno zato, ker se zavedajo, da bi jim prav prišlo. Enkrat je kapitalizem, drugič komunizem, spet tam in takrat nacizem, ojoj, klerikalizem … Takoimenovani izmi lepo potujejo s časom v prostoru in vedno imajo funkcijo izgovora zaradi zavedanja. Ščepec domnevno dobrega za zalivko zla v človeku. Zavedanje mislim, da je … vprašanje je, kako vzpostavit sistem, da lastnega slabištva ni treba priznat, niti odgovarjat zanj. V tem smislu so izmi najbolj prilagodljivi in lepo potujejo s človekom. Ustvarja jih, ker ve, kaj bi rad z njimi dosegel. Izgovor, da ne gre drugače, dokler le gre. Potem je treba vzpostavit nov izem. Bistvo je pa vedno enako.
Upam, da se tvoje zbirke nikoli ne bo lotil Igor Divjak ali kakšen prijatelj iz kritiških vrst in ti nekoč odgovoril, da jo je raztrgal, ker si bil ti tudi nesramen ali ciničen nekoč, na blogu Simone Rebolj. Pa pesmi so tudi mestoma cinične. Jaooo … Že odkar sem se rodila pogrešam obstoj odraslih ljudi.
@Mrak:
Nimam kaj dodat. Suma sumarum je scenarij tak. Le izjeme potrjujejo pravilo in prekleto težko preživijo znotraj uravnilovke.
@Rado:
Kolšek je duh in produkt časa, ki dobiva že skoraj razsežnosti večnosti.
@Igor Divjak:
1. Hvala za podnapise o tem, kaj naj bi bil bil tvoj glavni namen. Si prepričan, da res?
In sploh … če se osredotočim na argumentacijo pri omenjanju teh dveh blogov, ki naj bi izstopala po literarni kvaliteti, je seveda milo rečeno smešna. Pižama je kvaliteten zato, ker naj bi bilo bojda veliko težje pisat fikcijo, torej literaturo po tvoji definiciji, kot polresnice. S takšno trditvijo je pač narobe skoraj vse, saj literatura že sama po sebi ni nujno le fikcija v dobesednem pomenu, ni nujno fikcija sploh. Okej, gremo samo na tisti del literature, za katero bi lahko rekli, da je najbolj očitno fiktivne narave. V tem smislu Pižama ustreza profilu. Vendar je primerjava z objavljanjem polresnic, naravnost abotna, saj gre za primerjavo sloga z vrednotno sodbo o vsebini, kar je med seboj neprimerljivo na takšen način. Naj si bodo laži, polresnice, resnice … vse je lahko plasirano na težji ali lažji način, je bolj ali manj efektivno. Vse definira tudi namen. Kar se tiče trditve, kaj je v izhodišču izbire izraza težje ali lažje, je odvisno od psihologije – osebnosti posameznika. Obstajajo ljudje, ki so rojeni nakladači, rojeni prodajalci fiktivnih zgodbic. Tudi za šankom mišljeno. Nič jim ne bi bilo težje na svetu od soočenja z brutalno resnico, zato pa so nakladači. Šele razbiranje med vrsticami, kaj nakladač s “pravljicami” pravzaprav izraža in sporoča (hote ali nehote), razkriva, ali gre za odstiranje resnic preko fiktivnega vzvoda, polresnic ali laži, samoprevar, prevar (spet hote, z namenom ali nehote). Na drugi strani imamo ljudi, ki se najbolje znajdejo v neposrednem izražanju in “slikanju” resnice brez fiktivnega orodja. Tudi ti lahko plasirajo resnico na kvaliteten način, na nekvaliteten, lahko kot resnico bolj ali manj učinkovito plasirajo polresnico, samoprevaro, prevaro ali laž. Pri izrabi fiktivnega je ponavadi najslabša literatura tista, ki je kot fiktivna nastala zgolj zato, da bi avtor prikril težnjo po odstiranju resnice, ker ga je preprosto strah pičit z resnico, a bi sicer rad, in mu rogovoiljenje s fikcijo nekako ne leži, čeprav se zdi najbolj priročna, da se izogneš bumerangu zla. Na primer. Po drugi strani je večinoma najslabša literatura tista, ki udari z resničnostnim šovom na izkrivljen način z jalovo filozofsko podlago. Itd. Itd.
Kot sem napisala že v prispevku, objavljanja literature na blogih po logiki stvari skoraj ni. Skoraj, rečem le zato, ker morda ne vem, da na kakšnem blogu kdo dejansko objavlja roman po poglavjih ali kratke zgodbe, iz katerih je jasno prepoznaven namen, da ne gre le za osebne dnevniške zapise, ampak premišljeno konceptuirano literarno delo (bolj ali manj posrečeno). Obstajajo le blogi, ki kombinirajo dnevniške zapise ali obdelovanje aktualnih tem tudi z objavami zgodb, ki dišijo po literarnem pristopu . Čeprav tudi forma dnevnika konec koncev sovpada z literaturo. Še največ blogov z izključno literarnim poslanstvom je nastajalo na portalih e-dnevnik in MMC, ki je celo objavljal letni pregled literarnih prispevkov na MMC-jevih blogih v knjižni obliki, kjer so večinoma ženske objavljale poezijo, a klinc, šlo je večinoma bolj za izrabo sredstva za komunikacijo, kot za osredotočenje na kakovost svoje objavljene poezije. V vsakem primeru pa ne ravno za suverene objave (ko te bojda suverenost tako po besedah tako intrigira, v praksi pa kaže bolj obratno), bolj tako … hobi pač. Nekateri gredo na pivo, drugi pa pišejo poezijo v dnevnik ali na blog. Logično. Pesmico se zdi marsikomu, ki ima pet minut časa, enostavno levoročno nakracat in pač objavit na blogu, anonimno … Da bi se nekdo lotil objave romana ali zbirke kratkih zgodb z repom in glavo na blogu, hmmm … se zdi tudi z levo roko na horuk premučno, ker je že po defoltu predvsem preveč zamudno.
Osebno sem izpostavila nekaj blogov, ki se posredno in le mestoma direktno dotikajo pojma literarnega na blogih, brez podajanja recenzij, kakšno neki in zakaj je moje mnenje o teh blogih ali o izdanih knjigah v nekaterih primerih (zbirke kratkih zgodb Kovač je dec na primer sploh prebrala nisem). Podala sem le predstavitve z zgolj okvirnimi vtisi. Zato je tvoja pripomba o tem, kaj te je prepričalo, povsem odveč. Saj vseh teh blogov v tem času konec koncev nisi mogel niti dovolj dosledno prebrat (fetalijevega niti nisi mogel, ker obstaja le zadnji objavljen del obdobja brezposelnosti v vpogled). Objektivno gledano gre le za izpostavitev blogov, ki so na tej sceni največ angažmaja vložili in dosegli največ pozornosti, s tega ali onega razloga. V ta koš bi seveda spadal tudi Pižama. Izjema je le kariel, ki ostaja ralativno v zatišju, kar tudi poudarim kot primer pismenega in vsebinsko pritegljivega bloga, za katerega menim, da bi se bolje plasiral na površje, če bi se avtorica tudi sama minimalno angažirala. Za Helenco je to pač v vsakem oziru talent stoletja in podobno večina ostalih omenjenih. Nekako se počutim idiotsko, da je treba to sploh komu, ki naj bi bil odrasel, razlagat. Poniževalno in absurdno za popizdit. Koliko je neka stopnja pozornosti upravičena ali ne, je druga plat razprave, v katero se nisem posebej spuščala. A zakaj neki bi se, saj sem vendar pisala komentar na tvoj prispevek, v katerem si izpostavil milo rečeno podpovprečen blog, kakršnih je na kilograme in ima s pojmom literarnega opravit manj od katerega koli bloga, ki sem ga izpostavila. Da za svojim mnenjem stojiš, lahko rečem le, kaj pa češ zdaj, a ne. Tvoj argument se je nanašal na operiranje s fiktivnimi pojmi kot ključen element literarno naravnanega bloga. Kar je flop v izhodišču zastavljenega okvira, razen če bi tako pač opredelil v svojem prispeveku, a ti si tako opredelil kar pojem literature. Vsebinsko prazen zapis si opremil s kopico izbljuvkov na podlagi svoje domišljije, kakor ti je pač prav prišlo, kaj neki naj bi hotela blogarka z enim stavkom v naslovu povedat. Takšnega fejka pa v nobeni gostilni že dolgo ne. Morda je celo hotela povedat, da vsak blogar nosi težo svojega bloga sam, nakladaš. Jejhata. Kako udobno je lahko nekaterim, ko se “advokati” kar namesto njih izmišljujejo smisle, ki jim sami niso srečali še niti po pomoti. Meni se pa na primer zdi, da si morda izpostavil ta zapis blogarke, ker upravičeno doživljaš svoj pridonos s prispevki kot navadno opletanje z macolo kar povprek. Če se vrnem na blog Helenca, pa ni zaznano nič, kar bi ustrezalo nadpovprečnemu ustvarjalnemu potencialu, kaj šele posebej omebne vredni discipliniranosti in nobenemu od naštetih z moje strani pač ne sega do kolen v vsakem primeru, ne glede na to, da osebno sicer nad enim z moje strani omenjenim blogom vsebinsko, sporočilno, mentalitetno in slogovno nisem navdušena, kvečjemu je lahko vir brezplodnega pričkanja, kar se je tudi že zgodilo. Ampak to nima veze v tem primeru. Ne boš verjel, nekateri premoremo nekaj distance in ne rovarimo le po svojem okusu in osebnih tenzijah. Skušamo postavljat stvari na svoje mesto in v ustrezne okvirje. Seveda je še posebej abotno, da ta polpismen blog, ki se ti zdi neverjetno ustvarjalen, vrednotiš kot bolj prepričljiv celo v primerjavi z itak zverziranim piscem Zupančičem. Obstaja pač nivo, ki pomeni spodnji lakmusov papir vrednotenja, kjer se razprava o slogovni in vsebinski kakovosti sploh lahko šele začne. Pojem literarno ti pač v izgovor ne more služit, ker helencine z levim mezincem naštepane objave o lučkah, novoletnih voščilnicah itd. pač niso odraz ničesar literarno obžarjenega, niti v okviru običajnih dnevniških zapiskov ne gre za noben dosežek, kaj šele presežek. Sklicevanje na ludizem je tisto, kar ljudje upravičeno najbolj sovražijo. Zlorabo neke domnevne zvrsti za propagiranje navadnega blefa ali pofla. Poglejte to abstrakcijo ničevosti in mene, ki z macolo posiljujem pojem abstrakcije do nezavesti. Skratka, poniževanje ljudi. Sklicevanje na objave pesmi Ferija Lainščka … prosim lepo … a tako simpl gre to? Menim, da preprosto nisi izpovedal, zakaj v resnici si podprl ta blog. Nič čudnega, saj evidentno nisi imel niti jajc, da bi povedal, kaj te v resnici žre pri Simoni Rebolj. Skratka, eno samo jebeno sprenevedanje, hinavljenje, mencanje in dkranje v tri pizde antimaterne. Če bi na primer zapisal, da ti je določen blog pri srcu, ker je avtorica pač Prekmurka – pregovorna regijska solidarnost … ker reklamira poezijo kolega Ferija Lainščka … ker je prijateljica prijatelja ali … ali … ali, bi se sicer vprašala, ali so časopisi res temu v namen, pa vendar bi lahko spoštovala vsaj osnovno korektnost in odnos do izpovedovanja resnice v namenih in ciljih – magari še tako banalne. Zloraba floskul in stroke za prikrite zasebne tendence je pa pač nekaj najslabšega, kar se lahko uradnim, kaj šele resnim medijem dogaja. In dogaja se jim preveč. Takšne podvige predvidevam na blogih, kamor lahko piše vsak, ki ima pet minut časa. Blogar mora pač sam izkazovat, koliko je vreden zaupanja in aplavdiranja kakovosti v kakršnem koli oziru. Uredniško budno oko pa naj bi imelo funkcijo ločevanja plevela od zrnja na podlagi profesionalnih standardov.
Da se ob tem sklicuješ na različnost okusov, je samo še toliko slabše. Osebno imam o takih flancah mnenje, da se na relativnost okusov sklicuje tisti, ki se zaveda, da ga preprosto nima in ga temu primerno prepričljivo tudi ne zmore utemeljevat. Se pa rad oglaša, seveda. Obstaja določen segment, ki je vezan na osebni okus z vidika večje ali manjše osebne naklonjenosti, vendar to nima nobene zveze s sposobnostjo prepoznavanja in argumentiranja vseh pomembnih vidikov realne vrednosti določenega dela, vključno s predhodno nujno opredelitvijo okvira – torej česa se sploh avtor določenega dela loteva, in prepoznanja, kakšen cilj si je zadal in ali ga je tudi dosegel. Flancanja na podlagi osebnega okusa pričakujem na blogih, tudi v komentarjih, facebooku … in se mi zdi s tega vidika zanimiv fenomen, ker gre za ralativno številčen reprezentativen vzorec, iz katerega se da kaj oprijemljivega z družbenega ali celo fenomenološkega vidika sklepat. Seveda me tudi na blogih najbolj intrigirajo kvalitetni prispevki, ki ne prodajajo zgolj osebnega okusa, ampak izkazujejo tudi argumentirano poznavanje stvari, ustrezno objektivno distanco in razvito subtilnost za zaznavanje različnih pomenov, potencialov in izrazov. Ti si naravo svoje subtilnosti pokazal s hvalnicami gartnerizmom. V časopisih pa pričakujem, da tisti, ki je izbran, da bo s honoriranim pisanjem zasedel razpoložljiv prostor za poskus vplivanja na javno mnenje, premore mnogo več in se tudi zaveda osebne odgovornosti, ne pa le prodaja svoj okus pač. Ali osebne tendence itd. Predvsem pa pričakujem, da prodaja resnico in obvešča bralce o resničnih namenih svojega razbijanja po tipkovnici. Kako, zaboga, prodajalci lastnega okusa zagotavljate vsaj uravnoteženost, ko po s kurca snetem okusu klestite po delih avtorjev ali jih povzdigujete v višave in s tem poskušate vplivat na javno mnenje, še preden bi se sami lahko prepričali, ali blejate utemeljeno in morda celo uspeli razbrat, zakaj neutemeljeno??? Obstaja vsaj deset prodajalcev različnih okusov, da se postmasturbacijski močefit vsaj malo porazdeli po glavah talcev? Seveda ne. Če se vas na kup natepe pet mentalitetno sorodnih prijateljev po časopisih, ki si razdelite delo, z enim in istim jebeno nerelevantnim okusom, s katerim potem strašite še po komisijah za razne nagrade, s čimer omogočate posameznikom letni dohodek preko knjižničnega nadomestila, ker ljubljencem donirate točke, je marsikateri odličen avtor res lahko pojeban v glavo in fantazira le še o posmrtnem priznanju. Glede na to, da se pri nas eni in isti lopatarji s svojim okusom ne spokajo s pozicij, dokler jih ne odnesejo v krsti na zadnji počitek, je scena toliko bolj problematična. Slovenija ni ravno ekstra velika država in s tem družba, kjer se lahko nabere vsaj paleta kritikov z različnimi okusi. Notranja okupacija deželice in s tem povezana iztrebljanja “neubogljivih”, neprilagojenih ter zavezniška turbo slavljenja za pol praznega kurca realne vrednosti je pač naš zgodovinsko gledano najljubši hobi. Kritika mora bit argumentirana tako, da je zavezana resnici in objektivnosti, tako, da je bralcu lahko jasno že vnaprej, kaj se njemu zdi relevantno ali nerelavantno. Ali se lahko strinja z zgražanjem ali hvalnico kritika ali pač ne. Fakti in osebna motiviranost morata bit razpoznavno ločena, da lahko bralec prepozna avtorjevo ideološko mnenjsko breme po osebnem okusu (z ideološko ni mišljeno le politično, da ne bo pomote … lahko gre za nenaklonjenost različnim vrednotnim ali “filozofskim” aspektom, ki se odražajo v določenem delu).
2. Bloga Knjigosfera in Ni prostora za laži nista nič posebej dobro narejena, ker se ne ukvarjata s tem, da bi bila kaj posebej dobro narejena, konceptuirana, kot se nekateri, ponavadi predvsem blogi za modo. V bistvu ne vem, kaj misliš s tem. Blogarja pač objavljata svoja mnenja o literarnih delih, ki sta jih, upam, prebrala. Razvidno je tudi, da pišeta po svojem okusu in okus tudi utemeljita, tako da se da celo skregat na kakšni podlagi, če kdo želi. In seveda literarna sfera nasploh strada priljudnih prispevkov o literarnih produktih. Gre sicer za tanek led, o katerem je na področju filmske kritike spregovoril za tvoj prispevek na primer Gorazd Trušnovec. Vendar se to ne bi dogajalo, če bi bilo s strani tistih, ki se zavezujejo določenemu področju profesionalno, razjasnjeno, kam kaj spada, in bi temu primerno poskrbeli za jasne opredelitve ter v jasno definiranem okviru občil ponujali eno in drugo – strokovno in poljudno. Na takšen način bi se lahko tudi pričakovanja po standardu in kakovosti obeh pristopov kvečjemu višal. Ampak mešanje klobas in hrušk je v kulturni sferi vedno bolj pristotno ter temu primerna apatičnost. Če se je Vojnovićev roman preko nagrad (predvsem Prešernovega sklada) skušalo plasirat kot vrhunsko literarno delo, namesto kot obrtno učinkovit simpatičen komercialen romančič z močno lokalno pritegljivo politikantsko noto, kar edino je, in se v Sloveniji temu primerno lahko dobro prodaja (po svetu prav gotovo ne, ker je takšnih romanov na trgu po “trafikah” na tone, slovenske lokalne posebnosti v odnosu do čefurjev pa drugod ne predstavljajo ravno intriganten hit poletja), nimam kaj pričakovat. In še bi lahko naštevala. Ko pa literarni kritik na vse pretege hvali in pozdravlja Iztoka Gartnerja in ga celo predstavlja kot nekoga, ki sledi literarni produkciji, ter klesti po Simoni Rebolj z nemoralnimi in nekorektnimi prijemi, ker ne uboga in ni želeno predvidljiva, je pa vrag šalo vzel, ker nam je jasno, da sta šla osnoven občutek in empatija za materijo obravnave nekam baj baj črvom žvižgat. In s tega vidika se strinjam s Trušnovcem, da ni razlike med blogi in flancanjem v imenu profesionalnosti, pri čemer le izjeme v obeh primerih potrjujejo pravilo.
3. Če bi bil do mene v svojem prispevku kritičen, mogoče tudi ciničen, mogoče celo zmerljiv, če bi tako pač hotel poudarit tudi čustveno angažirano plat svoje medalje, me ne bi nič motilo in tudi če bi se odzvala, kar bi se v vsakem primeru, ker sem pač odzivna, bi se na drugačen način. Če bi bil to edini “problem”, ki zame ni problem in v resnici nikoli ni problem, čeprav se to zlorablja kot problem za prikrivanje resničnih vsebinsko problematičnih tendenc.
Jaz sem v svojih prispevkih lahko marsikaj. Mogoče imaš prav, da sem kdaj tudi cinična. Vsekakor velikokrat pikra, mogoče celo surova. Veliko se pač odzivam na surove pojave in ker sem občutljiva, udarim z glavo v beton. Včasih tudi preklinjam. Ampak ne preklinjam zato, ker bi bila pijana v gostilni, kamor sem šla otresat s svojimi kronično tlačenimi frustracijami in drugimi neporavnanimi računi. Skratka, bistveno je, da svoja mnenja vedno argumentiram, ne zlorabljam kakršnih koli informacij, dejstev ali izjav drugih za doseganje nekih osebnih ciljev, ki so bralcu nevidni. Vedno pišem točno o tem, kar in kakor mislim. V tem smislu mi je izredno izpod časti, da bi s kakršnimi koli hinavskimi prijemi skušala nekoga ali nekaj očrnit, ker bi trpela za pomanjkanjem argumentov, s katerimi bi svoje mišljenje lahko utemeljila oziroma upravičila, a bi na vsak način želela nekaj ali nekoga razfukat. Preziram neviteške zahrbtne napade, ker povzročajo samo škodo, o razgrajaču pa povedo itak vse. To je pomembno za ljudi, ki jim gre predvsem za vsebino, poanto in temu primerne obče koristi. Hej, če se nečesa lotim, pa menda premorem toliko dostojanstva, da lahko svoja stališča predstavim prepričljivo brez laži in zahrbtnosti. Če ne, moje pisanje ne bi bilo vredno za pol pizde gnile vode.
Zato tudi nisem oseba, ki sprejema vsako kritiko in milo rečeno bednik se mi zdi vsak, ki trdi, da vsako kritiko sprejema ter se ob prodajanju takšnih floskul počuti celo duhovno ozaveščena oseba, morda pohvalno skromna, tolerantna in kar je še vzgojnih pridevnikov za bedasto drhal. Jah, boh se usmili, si pa res brezoseben in pozornosti nevreden, če sprejemaš vsako kritiko, je moja replika. Sprejemam kritiko, ki je argumentirana in poštena, z namenom osvetljevanja določenega problema in stremljenja k izboljšanju v skupno korist. Reciva temu viteška. Lahko je tudi krvava, besna, zaradi mene vulgarna. Samo da je jasno, o čem govorimo in zakaj. Zgolj podla kritika zaradi nekih osebnih tendenc, ki jih ne bi rada opazovalcem razkrila, ker me je še pred samo seboj sram, da mislim ali čutim, kar mislim in čutim, pač meni pomeni metanje dreka v lasten obraz. Tudi če me kdo doživlja kot podlo v določenem primeru. Ni problema. Ku ku! Tukaj sem. Povej in utemelji, zakaj me tako doživljaš, pa se bomo pogovorili. Taki primer so pri meni že obstajali in večinoma so se iz spora sprevrgli v obraten odnos. Nikoli pri tistih, ki ne premorejo lastne integritete in obsedeni od narcisoidnosti menijo, da ni pomembno zakaj in kako se odzivaš, ampak samo da se braniš pred nekom, ki te bojda napada, ker si pač ti. In, o, ti se pač imaš rad in se braniš z vsemi sredstvi, bojda v imenu višjih ciljev. To je fašistoidna mentaliteta. Da je večina zla tlakovana z dobrimi nameni pokvarjenih bedakov, je menda jasno. Ali pač ne? To je minorno stanje duha, antičloveško, nevredno pojma človeka. In ja, tako deluje večina. In ja, zato še vedno vihrajo vojne.
Skratka, to, kar ti meni zdaj razlagaš skozi prevod, zakaj si bil kritičen in mestoma ciničen do mene, bi moralo bit jasno zapisano v prispevku. Zakaj ni bilo? Zakaj si potvarjal mojo vsebino? Temu praviš cinizem? Ne, to ni cinizem v prispevku, ampak navadno laganje in podtikanje. To je kvečjemu cinično dejanje. Odgovori si, zakaj nisi udaril na čisto, če si že čutil potrebo? Na splošno si pa itak pridigal, kako naj bi se bojda morali blogarji odzivat, da bi jih ti pač pohvalil na s pol kurca nevreden način. Kaj ti je tega bilo treba? Se ti ne zdi, da so tvoji argumenti dovolj močni, da bi z njimi pariral moji vsebini tako, kot je bila zapisana? Če si bil namreč name pač jezen in si mi želel prisoliti le klofuto, bi se mi lahko javil na mejl in me povabil na razburljiv zmenek. Čustveni izbruhi takšne narave se meni namreč ne zdijo vredni za smetenje po časopisu. In kdo ima kaj od tega? Literarna sfera? Zblamirana od oglaševanja gartnerizmov, zahrbtnosti in tretjerazrednih tipkarij? Tega pa res nisem želela sprožit in nisem pripravljena prevzet odgovornosti … hehe …
Je pa jasno, zakaj v prispevku nisi zapisal, kot misliš. Ker preprosto ne gre za dovolj dobre argumente tistemu, kar in kakor sem zapisala jaz. In moral bi se zavedat, da to ni moj problem, ampak tvoj. In da je moralni zločin na zahrbten način stresat svoje probleme na drugega. Jaz sem svojo domačo nalogo opravila. Ti daj pa svojo in izmuči možgane okrog svojih argumentov, odkrivaj resnico, zalivaj duha, ali se pa vpiši raje v vojsko in korakaj z mitraljezom, kamor ti bo zapovedal general na podlagi treh ideološko obskurnih parol. Zapisal si:
“Zame osebno je dovolj dober argument, da se niso, že samo to, da pišejo, prevajajo in izdajajo knjige.”
Ja, to mentaliteto poznam. Še predobro. Kot sem že zapisala, pač preprosto nisi mogel niti z enim stavkom navest, kaj neki sem spregledala, ker je iz mojega prispevka razviden okvir kritike, kar se molka tiče, ki ga precej natančno popišem in s primeri podkrepim. Razvidno je, da ne obravnavam literarnih večerov, izdaj literarnih brošurc in organiziranja podeljevanja nagrad, saj to nikakor ne pomeni družbenega angažmaja v širšem kontekstu, niti v ožjem za literaturo, ampak za nujno delovanje, ki je v interesu literatov – torej v okviru samozadostnosti, o čemer je pričal tudi Muanis v komentarju. Torej za minimum angažmaja. Vse ostalo medijsko delovanje je prepuščeno toku in seveda nekaj posameznikom, ki v prostoru, rezerviranem za umetnost, propagira notranje ljubljence, da zbirajo točke za nekaj fičingov letno več. Pojem kulturnikov je seveda širši od zgolj literatov. Literat se lahko odloči, da je dovolj že to, da piše. V bistvu, če se oprem na Allenov humor, lahko literat noče knjige niti izdat in pač piše brez želje, da bi kdo napisano sploh prebral – vsaj za časa njegovega življenja. V kontekstu, kot sem ga predstavljala jaz, prav gotovo ni dovolj. Literat ima ponavadi željo, da je njegovo delo izdano, brano … da imajo njegova sporočila domet. Zato se ponavadi razburja, če ga založba ne propagira dovolj, lahko se razburja, če ga nategne in mu pobere preveč sredstev, lahko se razburja, če kdo preveč naklada o njegovem delu, sam pa ni povabljen v javnost, da bi spregovoril o svojem. Lahko je užaljen, če se loteva neke družbeno relevantne teme s svojim delom, a ga nihče po medijih ne jebe pet posto, ker ima premalo prijateljev po časopisih in drugih medijih ali je splošna klima družba že takšna, da kulturniki sploh ne predstavljajo več zanimvih osebnosti, ki bi imeli kaj o čem za povedat, kar se pri nas že dogaja. Itd. Kultruniki so sicer od nekdaj, podobno kot ob osamosvojitvi, tvorno sodelovali pri aktualnih družbenih vprašanjih. Tudi ob osamosvojitvi se nemalo njih pač ni praskalo po jajcih pred televizorjem in si reklo, heh, dovolj je že, da smo napisali knjigo … hmmm … če je še nismo, jo pa bomo. Seveda so interesi literatov v odnosu do javnosti tudi različni, glede na žanr in naravo svojega delovanja. Zato mi gre hlinjenje takoimenovanega kvazi naklonjenega odnosa do literatov, češ, krasni ste že zato, ker pišete, toliko bolj na kurac – mi zraste ob takih priložnostih. Namreč medijski propagandni stroj melje selektivno. Ta propagandni stroj, kot sem opisala, futra tudi nekatere medijce, čeprav s končnim izdelkom ne zadoščajo potrebnim kriterijem, s katerimi se dandanes lahko naredi preboj pri predstavljanju česar koli, tudi literatov s svojimi deli in posledično tudi z angažmajem znotraj družbenih vprašanj. Vse sem jasno zapisala in to drži. Komu neki se zdi, da je narejenega dovolj in na pravi način? Se ti zdijo oddaje, ki sem jih omenjala, res tako v toku s časom, da si jih z veseljem ogleda še kdo, razen tistih, ki jih eksplicitno že zanima to področje, pa pretrpijo konzervativno zamrznjen pristop z vsem dolgočasjem v paketu? Se ti zdi res fino, da se kulturniki praktično ne pojavljajo v nobenih oddajah na različne teme, ker oddaje pravzaprav sploh ne obstajajo? Neverjetno. Še pop glasbeniki niso zadovoljni s stanjem, literati pa so, praviš. Ker je dovolj že to, da knjige sploh izhajajo. Ne bi rekla. Nekateri se prekleto angažirajo, ampak le do te mere, da naberejo po cajtngih dovolj točk za knjižnično nadomestilo. Še pri kliku na kurčevo wikipedijo pa povprečno zainteresiran državljan ne izve o nikomer nič. Novinar, ki ni iz foha, a bi želel koga plasirat preko drugega komunikacijskega kanala, se ustraši komuniciranja z literati, ker o njih praktično ne more izvedet nič, pa se raje izogne prevelikemu zalogaju. A ne bi morda preko DSP ali agencije … whatever … poskrbeli za te zadeve.
Odveč je nakladanje, da je dovolj že to, da je literat sploh napisal in izdal knjigo, ker preprosto ni res. Literatu ni dovolj in javnosti ni dovolj, saj je plasiranje izdanih knjig odvisno od spremljajočega plasiranja avtorja. Lahko pa marsikomu ustreza, da je scena mrtva. Da z neznosno lahkotnostjo lahko obvlada prostor petih osebkov do tiste mere, ko se zdi, da se da najbolj načrpat oskopljene finance. No, slej ko prej postanejo dolgočasni in prozorni v svojem delovanju.
Nekoč je Mitja Čander na literarnem večeru, kjer sem bila prisotna, odgovoril na vprašanje, zakaj se v zadnjih letih literati preprosto ne vključujejo v javnost kot pomembni tvorci družbene klime in kot intelektualci, ki iščejo odgovore na pomembna družbena vprašanja. Odgovoril je, da saj bi, a jih mediji nikamor ne povabijo. Jejhata, jejhata. Tudi Beletrinovec ne more kolega, ki mu sicere izdaja romane, Janija Virka, v desetletju našuntat, da izpopolni neupravičeno propadlo idejo Petega elementa, da bi sploh lahko bili kam povabljeni, pa bi se tudi povpraševanje preko drugih medijev razbohotilo. Pri oddaji Peti element se je odlično skristaliziral problem neskončne lahkosti samozadostnosti. Najprej naj bi klepetali v studiu vedno isti štirje prijatelji. Komu neki kaj takega pade na pamet? Da bo kdo pripravljen gledat vsak mesec 4 osebke, ki kramljajo kot v dnevni sobi, ker se zdijo drug drugemu nepogrešljivo fajn. No, potem so popravili in zadeva je kazala na bolje. Ampak so morali zraven strašit z abotnimi specialnimi efekti, ki so resno vplivali na to, da bi moral gledalec najprej poplaknit xanax, da se lahko v miru spopade z izjemno kamero in glasbeno podlago, namesto da bi se posvečal razpravi v studiu, zanimivim prispevkom. No, namesto, da bi projekt obrtno in vsebinsko izpopolnili, ga popestrili, ker je bila osnova dobra, so ga nezainteresirano poplaknili v odtok. Obetavnega in dovolj karizmatičnega voditelja Aleša Čara je za piko na i zamenjal nekarizmatičen mladenič, ki se mu je poznalo, da ima sam o sebi boljše mnenje, kot ga ima lahko občinstvo o njem in konec zabave. Škoda. Nimamo niti oddaje tipa Drugi format na primer. Kar se tiče uporabe sodobnih medijskih tehnologij, pa itak sploh ni efekta. Večina literatov je do tega medijskega polja celo sovražno nastrojena, kot da bi to pomenilo ultimativen znak intelektualne drže. V resnici se obnašajo podobno bedasto kot vsak povprečen rasist do rasno diskriminiranih. V bistvu še bolj bedasto, ker jih na teritoriju, kjer bojda prebivajo “rasno” nesprejemljivi, pač sebi v škodo ni. Kolikor so, pa se pozna nezainteresiranost, zgolj obvezna nujnost – nekomunikativnost. Internet pa temelji na komunikaciji in povezovanju, jebi ga. Okej, Airbeletrina podvig je dobrodošel projekt in vreden tega naziva – projekt. Vendar bi se te strani moral resno lotit nekdo s smislom za plasiranje objav, razporejanje, izpostavljanje ekskluzive, zanimivih videoposnetkov itd. To je oblikovalski in piarovski flop. verjamem, da se nekdo zelo trudi z objavami, morda trdo dela, glede na okoliščine, karkšne so omogočene, a niso dovolj dobre. Ko bralec, ki ni že prepričan, da ga zanima, a bi rad bil, zagleda tisti dren, kjer je vse isto kot pasulj, se hitro odklika in nikoli več ne vrne. In Facebook je zaenkrat pomembnejši od twitterja. Twitter je dodatna zabava za peščico, ki se jim ljubi zapravljat čas za redno zasledovanje in propagiranje svojih pogrešljivih instant ad hoc misli. Za propagiranje produktov je spekter dosega pri nas zelo slab. Na Facebooku, haha, je pa treba tudi malo garat, če ga izrabljaš za propagando, ampak se veliko bolj splača, ponuja več možnosti. Na primer. Potem je seveda pomembno povezovanje, s FB linki do te in one spletne strani, videoposnetkov, preko youtubea itd. Ko začnem na primer o kakšnem tujem pisatelju googlat in klikat naokrog, lahko na tak način zabijem celo noč. Za slovenskega pisatelja 5 minut, eno uro le zaradi truda, da bi kaj našla. O EPK sem nekaj napisala zgoraj. To je žal oblaten projekt. Že v štartu pa ni jasen smisel za psihologijo in marketing, da se tak velik projekt sploh odvija kje drugje v Sloveniji, razen v Ljubljani. In potem se začne še plasiranje Pandurja … hohoho … kot bi želeli zbudit ves srd, ki je nekaj časa celo spal. Vsega ostalega politikantstva in pridružitvi krizi vrednot raje ne bi obdelovali ponovno, a ne. Bukla je okej. Skoraj nujnost, da obstaja, a to ni presežek medijskega angažmaja, a ne, niti ni namen takšen. … Poanta mojega okvira je bila v angažmaju v prostoru, ki ni rezerviran za literaturo, od koder večina zbeži. O združevanju interesov in temu primernem plasiranju. Zato je do nekdaj pomembno za literate, da so družbeno angažirani in izpostavljani. Ker so sicer marginalizirani. Razen izrazito komercialnih piscev seveda. Lepo, da sta prišla Herta Müller in Thomas Tranströmer. Lepo, da je prišel tudi Hanif Kureishi, čeprav ni nobelovec, pa vendar … kakšno zvezo neki ima to s plasiranjem naših avtorjev? Aja, saj res … izjemno povezovanje s tujimi velikostami, kar naj bi pripomoglo k plasiranju naših avtorjev v tujini? O tem, tudi v zvezi spolitiko prevodov itd. preko agencije za knjigo je že več kot dovolj povedal Mazzini. Je kdo prisluhnil, se je pokazal kakšen interes za vsem enakopravno dodeljeno korisit pri plasiranju? Ne. Odziv je bil naravnost ogroženo otročji. Kar se tiče grešnih kozlov s strani politike, si že sam ugotovil, da ne gre za izjemo. Nima pa to nobene zveze s tem, o čemr sem pisala jaz. Zato me bolj skrbi politikantstvo in grešno kozlovanje s tega vidika znotraj kulturniške in ožje gledano literarne sfere. Politikantstvo, ki se transformira preko komisij, okupacije medijev, ki so rezervirani za kulturo itd. Kulturniki se na politiko lahko odzivajo. In odziva si želim več, najmanj pa pri vprašanjih simboličnega in zgolj tehničnega pomena, kot je samostojno ali združeno ministrstvo za kulturo. Boljše priložnosti za razburjanje se je že ponudilo in se bo še.
Opozorila bi še na eno logiko, ki si jo izpostavil:
“Ne domišljam si, da teh stvari ne poznaš in te nikakor nočem podcenjevati – ravno zaradi tega pa se mi je tvoje razmišljanje zdelo toliko bolj neutemeljeno.”
A vidiš ta odnos do stvari. Kdor ne pozna vsega, kar si naštel, je pravzaprav podcenjevanja vreden. To je ta samozadosten pristop do stvari, ki dandanes preprosto ne gre skozi. Drugi so idioti, če nas ne jebejo pet posto in to je konec razmisleka. Ma ne, še huje, drugi so idioti, če nas sploh niso našli in spoznali, da bi se imeli priložnost odločit, ali jih zanimamo. Obstaja več vrst in nivojev idiotizmov. Nikogar dandanes namreč ne briga niti najmanj, kaj se komu zdi, da bi morala človeka vredna oseba poznat. Dobrodošli v dobi potrošništva in oglaševanja. Tega stanja stvari si ni izmislila hudobna Simona Rebolj. To je premnogo večje od nje, ona samo opazi. Dobrodošel bi bil angažma, da se podcenjenemu občinstvu, ki po logiki stvari večinoma vsega naštetega ne pozna, skuša približat vse našteto, da bi vsaj omembe vreden delež hipotetičnega občinstva želel omenjeno spoznavat. In vse je samo še slabše zaradi samozadostne mentalitete. Razburjaš se nad politiko, a naredil ne bi nič, da bi bilo bolje. Še huje je. Morda se ne naredi nič, ker se tudi okorišča politikantsko. In ob tem še zapišeš:
“Ampak onkraj politike – če je na blogih ali kjerkoli še karkoli literarno novega ali zanimivega, naj se kar piše o tem in polemizira.”
Hoho … A bejž, no! A dovoliš?! Izjemen ton. Jah, neverjetno. A ne bi raje, da ne, no?! A ne bi raje, da se o literarnem piše in polemizira le na literarnih večerih z desetimi kolegi in dvajset večerje lačnih pijancev? A dovolite, da se na blogih celo polemizira. No, nič bat. Ker se večini itak res jebe za literate, vi, pa kot izgleda itak ne podpirate, da bi se kaj takega sploh dogajalo in prodajate cinizem. Res je tudi, da je večina tam zunaj idiotov in splošna klima abotna. A vi ob tem ne čutite nobene motivacije za vplivanje na spremembe, ampak raje prispevate še s kakšnim politikantskim idiotizmom na sceni. Imejte se fajn na svojih vrtnih zabavah, je vse, kar bi človek še lahko dodal. Veliko literatov se fajn nima, če bi želeli kaj več in predvsem pošteno ter zaslužno obravnavo in plasma.
Kar se tiče tehničnega znanstvenika na vrhu kulture ni nič žaljivega in nedopustnega, če nam je jasno, kaj ministrovanje sploh pomeni. Koga bi pa tvojem morali postavit??? Osebno bi raje videla kakšnega divjega menedžmentskega ali marketinškega guruja sicer, ampak glede na vse okoliščine je Turk v tej vladi brez dvoma posrečena izbira. Koliko bo imel sam vpliva na bistvene stvari namesto Janše, ki je enako brez dvoma kot nadminisiter tudi za kulturo ena izmed največje smole v politiki za to področje, je drugo vprašanje. Najbolj pomemben za kulturo na ministrstvu je pa seveda Aleksander Zorn. In kombinacija Turk Zorn za pokrivanje vseh segmentov, ki se odvija na ministrstvu, je brez dvoma bolj komepleksna verzija od možne Aleksander Zorn in še en Aleksander Zorn. V kakšnem smislu neki naj bi bil bolj posrečen duet Majda Širca in Jožef Školjč? S tem da sem bila osebno naklonjena tudi Majdi Širca in sem takrat tudi to izrazila v zapisu. Pa ni izpolnila mojega minimuma pričakovanja. Žal. Pri tej zadevi gre za podobno vprašanje kot se je večkrat razplamtevalo na področju teatra. Ali naj inštitucijo vodi nekdo znotraj sfere, kot na primer nekoč Pipan ali Ban SNG Dramo, ali je dobro, da na čelu teatra stoji direktor, ki naj bi premogel organizacijske, menedžerske veščine, medtem ko ima za vprašanja umetniške narave v pomoč umetniškega vodjo, kakor je že od nekdaj organizirano na primer SMG. Trenutno je takšno stanje tudi v SNG Drami, a Sotošek je le v. d. z Milerjem kot umetniškim vodjem. Osebno menim, da je lahko dobro oboje, če je na mestu prava oseba, kar ponavadi ni, zato je precej bolj varno, če ima gledališče dva direktorja, enega menedžerske narave, drugega kot poznavalca umetniške stroke in sfere, z jasno porazdeljeno odgovornostjo. V tem smislu tudi vidim funkcijo Žige Turka na tem združenem ministrstvu, še posebej zdaj, ko je združeno. Od njega se pričakuje, da pravzaprav prenese izkušnje, s katerimi se je že izkazal kot minister za razvoj v tistem obdobju, ko je zasedal omnejeno funkcijo. Od Aleksandra Zorna pa se pričakuje tisto, kar menim, da tebe žuli. Kako si zadovoljen z Zornom, pa ne vem, ker se ti očitno preveč bliska pred očmi od nezaslišanega in nesprejemljivega pojma znanstvenega tehnokrata na čelu. Meni na primer se bolj zabliska pred očmi, ko spremljam, koga kulturniki postavijo spet na čelo DSP. Kot bi se trudili, da sfere literatov le ne bi vodila sveža energija, ki kar prekipeva od volje in zamisli, kako prebit led zamrznjenih v času. Posodobitev scene očitno ni v interesu. Jasno je, kako si literarna sfera predstavlja funkcijo takšnega položaja in funkcijo takšnega društva nasploh. Da se nikamor ne premakne. To je funkcija, ki je rezervirana za penzijo, društvo pa očitno samo za preštevanje točk za knjižnično nadomestilo medijsko formalno podprtih. Na tak način bolje ne bo nikoli. Tudi na tak način ne, kot ga je prezentiral Milan Jesih na tej funkciji. Na vprašanje, zakaj se literate medijsko ne angažira bolj, je odgovoril, da je medijska klima tako banalna, da je za literate bolje, da se sploh ne oglašajo. To sporočilo je izrazil v faking reviji Jana. Brez skrbi. Popolnoma jasno mi je, da gre za razmišljujočega človeka, vendar gre hkrati za mentaliteto zamrznjenih v času, ki učinkuje kot scanje proti vetru. Jesih bi moral kvečjemu razmišljat, kako bi lahko plasiral literate in jih spodbujal, ker dejstvo je, da noben literat ne more popolnoma sam skrbet zase, še posebej če ne uboga, a ne, Igor. Ravno zaradi abotnosti vsesplošne klime bi morali bit angažirani še toliko bolj. Kar ne pomeni le zaskrbljenosti za donacije za svojih deset frendov, ki pišejo in radi potujejo naokrog. Ne pa, da celo predsednik DSP tako vrže v vesolje. In to iz Jane. Takrat sem prvič kupila Jano, da sem se lahko na lastne oči prepričala. Je danes kaj bolje?
Lepo, da si se oglasil. To cenim.
@Igor Divjak:
Še opomba, ker je dogodek prišel kot naročen. V povezavi:
http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/bralni-maraton-pred-parlamentom-ker-agrft-jevci-ne-pristajajo-na-hlapcevstvo/282304
In kaj pravi Miran Zupanič.
Miran Zupanič pravi, da mora vsak zase premisliti, kako dolgo in na kakšen način bomo gledali, kako država tone v malodušje, v vsesplošni moralni relativizem. “Ko je vse dovoljeno, ko je vse mogoče, ko sme vsak vse, ko se storilci v dramatičnem obratu spremenijo v žrtve. Vse to je vredno premisleka in mislim, da je umetnost tista, ki pri tem mora sodelovati, ne izključno znotraj svojega medija, ampak tudi na kakšen drug način, če družba to opazi,” pravi Zupanič.
Vidiš, Igor, s tem mišljenjem se pač osebno strinjam in me veseli, da nisem edina, ki tako misli. No, saj vem, da nisem edina, bolj je pomembno vprašanje, zakaj obstaja klientela, ki tako noče razmišljat. Poseben poudarek na njegovem zadnjem stavku! Kdo pa bo vplival na družbo in komu bo mar, če ne kulturnikom. Kupljeni in v sistem infiltrirani stroki verjetno že ne.
Pri tem gre za konkreten odziv na konkreten problem. Nič zgolj simboličnega ali formalnega in ker bi bil ravno praznik kulture, ko se itak vsi natepejo v CD.
Divjak: “Ob taki količini popotnik po blogerskih svetovih prične razmišljati o definiciji interneta kot nelinearne, rizomatske strukture pisanja in branja”
Itak, razmišljanje o tej definiciji je zakon!!!
@Bloglover:
Itak. Ob takšni definiciji popotnik po mentalnih svetovih začne razmišljat o definicijah kot nelinearnih, rizomatskih strukturah masturbiranja.
Ker sem ravno prebral avtobiografijo Stevea Jobsa in sem še pod vtisom. On je za takšne ljudi, “strokovnjake”, uporabljal eno posebno besedo: “sralec”. Pa še prevedel sem.
p.s. seveda ni imel nikoli nobenih težav to povedati takemu strokovnjaku v obraz. Lepa vrlina, moram priznati.
Ja ampak Steve Jobs je bil (prosto po RTV) lastnik kapitala, kar pomeni…
…v bistvu ne pomeni nič, daje pa lokalnim bebčkom in ustvarjalcem vsebin zanje moralni higher ground, češ, “mi dobri, pošteni, preprosti reveži”.
Hm, ja, saj … tisti, ki se po difoltu ima za dobrega in poštenega, je že v štartu popolnoma mimo usekal. Vsi mi imamo “hudiča” v sebi, s katerim je treba kar naprej miselno procesirat, pa še tako ali tako nas velikokrat odpelje na napačno pot, sploh če se situacija čudno naplete (naj razume, kdor more, heh). Pošten je prekleto abstrakten pojem.
Evo, sem že skrenil s poti oz. teme zapisa.
No, no … poštenost ni abstrakten pojem, je pa kompliciran na poti lupljenja čebule in razvozljavanja enačbe v prenekaterih primerih. Res je, da trditev nekoga, da je pošten, ne pije vode, ker je lahko le boljši ali slabši vojak na tej poti. Človek lahko torej razpleta argumentacijo pri razlagah o poštenih dejanjih, se uči, spoznava in je temu primerno ponosen na svoja dejanja ali pa še tipa, prepoznava napake, zablode. Itd. Ni pa nič abstraktnega v tem, ker gre le za razreševanje bolj ali manj logičnih enačb obče škode ali koristi. Poštenost je torej abstraktna toliko, kolikor je abstraktna matematika. Res je, da se do pravega rezultata nemalokrat lahko pride po več različnih poteh in vsaka je vredna diskurza v plusih ali minusih, ampak ena plus ena je še vedno dve in pika.
In Steve Jobs je bil pač daleč od poštenjaka. Obstaja segment, ki se ga je zagotovo zavedal, saj dvomim, da bi bil tak idiot, da se ne bi zavedal, da je prestopil med navadne kapitalistične izkoriščevalce, ki se je v skrbi za svoj osebni karierni propad pač posluževal po potrebi tudi kitajske cenene delovne sile, se znašel na spisku izkoriščevalca davčnih ovinkov itd.
Druga plat je bolj filozofske narave, kar vpliva na konkretno, pri čemer je ustvaril uniformirano znamko, diametralno nasprotje metafori za svobodo izbire. Mi smo sekta (kar lepo asociira na njegov način življenja in iskanje sektaškega smisla v umiku še pred biznismenskim vzponom) in se “oblačimo” v enako uniformo. Smo odporni na viruse drugih, ker se izlorimao in nismo povezani ter gradimo imidž na vzvišeni ekskluzivni kasti. Neverjetno. Svobodna izbira je, da se pridružiš “partiji” in odeneš v belo. Drugačnost pomeni, da uporabljaš drugačne plesne korake, znotraj partije pa smo vsi bolj enaki kot je kdor koli izven sekte enak med enakimi. In s tem je šel v bitko z Gatesom. Okej. Svetla plat medalje je konkretni ustvarjalni potencial in napredek v samem izumu komunikacijskega izpopolnjenega sredstva, pri čemer je bolj žel poanto prvega na vasi, kot da bi verjeli, da v bodočnosti ne bi prišli enako v Rim, glede na predhodno pot. Le precej manj izolirani v sekto ekskluzivnih. In pri tem je model ugotovil, da v literaturi na tehnološki inovaciji ni prihodnosti?!! V njegovi viziji v bistvu ljudje niso hodili niti v šolo s tablicami. Ta je pa bosa. Verjetno največji mentalitetno – poslovni kiks v njegovi karieri. Lahko je gradit vizijo na populistični potrošnji, kaj pa od tu dalje? Pa še pri tem ga je jebala nepoštenost z vidika koristi za populis in silna želja po kratkoročnem doživetju poslovnega uspeha. Ko je zbolel, je moral hitet še toliko bolj. Tipičen sociopatski kleč vsakega diktatorja s prodajanjem svoje filozofije, ki jo hoče na vsak način doživet. In mora pač pohitet. Tako nastanejo delovna taborišča, hitre čistke in izstavljanje visokih računov.
Če ga je kaj jebalo, je bila pa skladno s poslovnim uspehom vedno večja nepoštenost, pohlep, aroganca in sebičnost, ustvarjalnega potenciala je imel dovolj, ampak na koncu je smisel gradil v sekti s pravili igre najslabše vrste. Hotel nekaj več od hare krišne, res dosegel nekaj več in predvidljivo zlorabil samega sebe z vsemi privrženci in sužnji z zlorabljenim idealom v paketu. Biografije, kakršna je nastala, seveda niso zato, da bi razsvetljevale, ampak oglaševale. Zato tudi v tej izpade kot največja slabost, d aje bil pač kolerik, za kar je jasno, da sploh slabost ni. Kdo, zaboga, ki hoče doseči od sebe nekaj več od zgolj preživetja, pa na tem svetu lahko ni kolerik ali pa vsaj depresivec ali anksioznež hujše vrste. Nihče. Logika stvari.
Mogoče sem se napačno izrazil z besed abstraktno, ali pa tudi ne. Osebno mislim da poštenje kot tako težko obstaja, lahko se samo približaš bolj ali manj, v osnovi pa to lupljenje čebule bolj ali manj ne uspe, ker človek slepi samega sebe, ego vedno deluje in kalkulira, kaj bo manj boleče in do kje si lahko “privoščimo” bolečino lupljenja čebule. Kdaj si do sebe res pošten?
Kar se Jobsa tiče, ga nisem dal za primer poštenjaka, uporabil sem ga izključno samo za tisto, kar sem napisal. Drugače pa ja, Apple ima kot blagovna znamka svoje zelo zveste privržence. Je pa Gates bil tisti, ki je prvi delal za Apple in ne obratno. In odsotnost Jobsa je pripomogla še k večji uveljavitvi Windows operacijskega sistema. Ampak kakorkoli, tudi sam sem bolj privržen odprtokodnim rešitvam, kot zaprtim elektronskim napravam.
Mislim pa da je uspeh podjetja Apple predvsem posledica naprav, ki so bile pred svojim časom in so kot take navdušile uporabnike in tudi prisilile konkurenco v kopiranje. Zagotovo to drži za prvi macintosh, kot kasneje iPhone.
V knjigi je predstavljena ta njegova temna plat, koliko je pa avtor iskren pri tem opisu pa težko sklepam.
@David:
Če trdiš, da poštenje kot tako težko obstaja, zrelativiraš pojem poštenosti in s tem tudi kakršno koli primerjanje večje ali manjše poštenosti, da ne omenjam potemtakem avtomatske diskvalifikacije pojma nepoštenosti. S čimer se seveda nikakor ne morem strinjat, ker menim, da katerogija poštenosti služi povsem konstruktivno sistemu obče koristi, medtem ko nepoštenost, ki se lahko skriva za interpretacijami poštenosti ali nevednosti ali naivnosti ali neutemeljeni sleditvi “višjim” ciljem, služi zasebni koristi za ceno škode nad drugim.
Seveda se lahko strinjam, kar si zapisal glede problema prepoznavanja poštenih dejanj in s tem povezanimi težavami ega in koncev koncev celo podzavesti, ki je podzavestna pač toliko časa, dokler ni ozaveščena. Saj o tem sem pisala točno na tak način tudi v tekstu zgoraj, le na primeru dokopavanja do resnice, ki prav tako ni abstrakten pojem. Če ji posameznik ni dorasel pri prepoznavanju, gre za problem posameznika, to z resnico samo nima nič opravit. Ona je, kakršna je, v vsej svoji kompleksnosti. Skratka, na to temo bi se bilo mogoče skregat z nekaterimi tudi na podlagi reka: Kar ne veš, ne obstaja. Prosim? Še kako obstajam, čeprav milijone ljudi o tem ne ve nič in še marsikaj obstaja, četudi ne vemo za to. In marsikaj boli, čeprav ne veš, zakaj boli, kje je korenina ali izvor bolečine. Itd.
In vendar se nekateri ljudje slepijo bolj, drugi manj. In vendar nekateri to počnejo namerno, nekateri nenamerno. Nekateri so pač butasti in so radi butasti, nekateri pa ne. In ni vseeno, kako presojamo in uvidimo razlike. Ena najbolj zanimivih razprav bi bila pa vedno brez dvoma na temo pravice do neumnosti. Koliko na primer naj bi imel posameznikov moralne pravice na zalogi, da ni pošten ali da je celo škodljiv, ker je butast, naiven, zaslepljen … Kvečjemu to so intrigantne teme … relativnost poštenja, resnice itd. pa ne. Čeprav je res, da se relativiziranja in “filozofiranja” na to temo pojavljajo skozi celo zgodovino intenzivno. In vse so navaden bulšit. Samo eden izmed simptomov človeka, ki se pretepa s slabo vestjo, občutki krivde in podzavestnim ali zavestnim ubadanjem z vprašanjem, do kod sega njegova moralna pravica pri upravičenosti do zaslepljenosti, neumnosti, naivnosti in kar je še škodljivih lastnosti človeka. Če si občutek krivde težje prizna, kaj šele odpusti, ker sicer goji do sebe visoka duhovna pričakovanja in tudi premore precej samoljublja ali samospoštovanja, bo namesto prozornega primitivizma skušal prodat budalaštarjenje v paketu filozofske poglobljenosti, ki je v končnem sporočilnem prevodu lahko mnogo bolj skromna, patetična in primitivna od flancanja na tržnici. Se dogaja. Predvsem najbolj ponosnim nase, če jim je bilo kdaj sesuto prepričanje vase. In največ tako ponosnih in hitro razočaranih nad sabo je ravno med takoimenovanimi intelektualci … hehe … med sveto preproščino gre, obratno, ponavadi za prehitro zadovoljstvo s samim s seboj in s tem povezanim nižanjem meril, borbo za toleranco do krivde.
Meni se to ne zdi vredno intelektualnega diskurza, ker gre za navaden psihološki problem posameznika, ki hoče pač svoj problem preložit na domneven problem znotraj intelektualnega diskurza. Mene so kot prostovoljno konzumatorko bulšita že dovolj jebali v glavo s svojimi problemi, da se ne pridružujem sekti … hehe … Menim, da krivda je krivda in moraš živet z njo. Nobenih odpustkov ni, zato človeku tudi ni treba odpuščat. Ogromno zla in maščevanja se obrne na tem svetu, ker se ljudi moralno gledano sili odpuščat, kar rezultira ravno obratno, kot bi pričakovali po sveti preproščini. Potem se jim pridiga, da je treba občutek krivde pregnat. Da se lahko odkupiš z nekimi dejanji na drugih področjih, ne pa na tistih, ki jih občutek krivde zadeva. Ker je to matematika za popolne idiote, ki bi radi idioti ostali, in temu primerno ne pride do pravega rezultata, se začne proces relativiziranja, pavšaliziranja in kar je še tehnik samoslepitve in drugih protibolečinskih preparatov, ki pač vedno popustijo, ker se z bolečino ne sooča, ampak samo umetno blaži, niti stanja blaženosti ne izkoristi za soočenje, in se poskuša preživet z ignoranco. Preživet pa sploh ni bistven cilj človeka.
Da ne bo pomote … menim, da se čisto razumeva. In da gre predvsem za to, da dejansko gre za nekaj drugega. Kot si opisal v zadnjem komentarju. Za boj človeka s pojmom in ne za vprašanje obstoja pojma kot takšnega. Poštenost je le definicija za optimalno delovanje posameznika, ki znotraj skupine prinaša najbolj optimalno porazdeljeno korist in s tem napredek. Kakšne težave ima pa s tem konceptom posameznik, je pa podobno vprašanje kot diskusija o razlikah med učenci pri pouku matematike ali kaj podobnega. Tako pri presoji o nadarjenosti, volji, zavzetosti kot pri presoji o končnih rezultatih dosežkov med njimi. In podobno.
Ja, zelo dobro si opisala in seveda se strinjam z načinom razmišljanja, kot si ga podala. Narobe sem uporabil besedo abstraktno….verjetno.
Tudi glede odpuščanja……hm. Zanimivo razmišljanje, da ni treba odpuščati. Ta del meni kot katoliku že dolgo predstavlja namreč velik problem. Čeprav nisem maščevalen, odpuščam tudi ne. Ampak, ko nosiš zamero v sebi, ta ponavadi škodi, sploh če je situacija takšna, da se z osebo, ki ti stoji na žici, nikakor ne da pogovoriti na civilizacijski način. Ko nekdo nekaj počne načrtno, ker je to pač njegovemu egu v korist in veselje.
“In Steve Jobs je bil pač daleč od poštenjaka. Obstaja segment, ki se ga je zagotovo zavedal, saj dvomim, da bi bil tak idiot, da se ne bi zavedal, da je prestopil med navadne kapitalistične izkoriščevalce, ki se je v skrbi za svoj osebni karierni propad pač posluževal po potrebi tudi kitajske cenene delovne sile, se znašel na spisku izkoriščevalca davčnih ovinkov itd.”
Glede izkoriščevalca davčnih ovinkov-pred tem je potrebno povedati, da za posledico obstaja vzrok. V tem primeru je predhodnik bila izkoriščevalska država, ki je za razliko od alternativ zahtevala več davka oz. ponujala manj fleksibilnosti in tako onemogočala še večja vlaganja sredstev v nadaljni razvoj tehnologije, oblikovanja, marketinga, večjega števila delovnih mest, skratka razvoja podjetja in ja, tudi večjih plač managementa. V končni fazi se tudi podjetje obnaša kot potrošnik-išče najboljše razmerje med ceno in kvaliteto in konkurenca je, to se najbrž vsi strinjamo, dobra stvar. Tako v medijih kot pri davkih.
Glede cenejše delovne sile-v igri iskanja najcenejšega ponudnika iste kvalitete storitve/izdelka zmagamo vsi. Izbrani ponudnik ustvarja dovoljšno vrednost, da prejme plačilo. Naročnik dobi zahtevan proizvod po najboljši ceni. Vsi ostali pa se trudijo naprej in delajo v smeri, ko bodo lahko bodisi s ceno na eni strani ali tehnološkim prebojem na drugi konkurirali ostalim.
V konkretnem primeru kitajski delavci iz zahodnih provinc v vzhodnih dobijo (za njihove razmere) boljše in dobro plačano delo. Apple in potrošniki dobijo cenejši ter bolj dostopen proizvod. Delovna sila “na zapadu” pa se je prisiljena evolvirati v kaj več kot fizikalce.
Mi se pa medtem kregamo kdo bo več zajel iz mošnje denarja, ki ga sploh nimamo, si ga sploh nismo zaslužili in ga bodo za našo trenutno prenažiranje še nekaj desetletij vračali naši potomci. (Neo)Socializem ima pa hvala kurcu vgrajeno in že videnovarovalko, ko se po par letih gromozanskih in neodplačljivih kreditov zruši sam vase…
@Mrak:
Ja, vemo. Saj je vedno tako. Ampak ta vzrok ni nič kaj bolj tehten, kot ga lahko najde za svoj prispevek v greznico vsak s pomočjo okoliščin. O teh forah z delavci, ki dobijo nekaj več, kot bi dobili sicer, pa menda ni teba razpravljat podrobneje. Pa po možnosti še odtipkat roman o problemu migracij in še čem v zvezi s sladkim življenjem. Poleg tega v tem primeru ni šlo za nekaj več, ampak za čisto navadno ceneno delovno silo in pika. Nihče ne naredi ničesar neokusnega, če mu ne bi bilo treba za dosego svojega cilja. Zakaj bi si mazal roke. No, in ravno tako se rojevajo sociopati. Najprej z malimi delikti silom okoliščin, ker je cilj prioriteta, potem pa počasi postajamo vedno bolj drzni in pogumni. V prevodu seveda vedno bolj objestni in pokvarjeni. To je vse. Boscarol na primer še drsa. Fino. A že poslušamo o pričicah, kako je bojda normalno, da vsak poslovnež išče boljše poslovne pogoje, ko je seveda tuhtal o preboju v Indijo. Prav nič ni normalno. Normalno je, dokler je normalno. Čez mejo normalnega, je pa abnormalno. Če se abnormalno, patološko in psihopatsko tolerira kot normalno, še ne pomeni, da normalno je. Mariskaj v zgodovini je bilo že normalno, kar je totalno abnormalno in navaden zločin nad človekom. Tudi danes ni drugače. Jebo jih iskalce priložnosti z retoriko, ki je identična množičnemu morilcu.
@David:
Mislim, da ta problem glede odpuščanja ne izbira med verniki katere koli religije in neverniki. In ja, zamera razžira, če jo neguješ. Ampak predvsem zato, ker bi rad zadeve uredil. Ali razumel, tako da bi lahko odpustil (večinoma seveda ni kaj razumet, ker razumevanje še ne pomeni tolerance), ali pa poravnal račune, z maščevanjem ali kakor koli drugače, kar bi nekako izpadlo pravično. Morda celo uredil in se sprijateljil s tarčo zamere … največkrat takšne želje obstajajo v zamerljivih odnosih do staršev ali partnerjev, ki jih nočeš zapustit itd. Kuhanje zamere je pravzaprav aktivacija za akcijo. In če akcija ni možna, ta energija seveda buta nazaj.
Ponavadi, kadar se ljudje s časom v kakšni zameri ohladijo, ker postanejo druge stvari pomembnejše ali so na nek način osrečeni itd., postanejo do ljudi, ki so jim nekaj zamerili, nezamerljivi. Češ, če me osebno nič ne grize več, je pa vse v redu. In ljudje, ki so kdaj komu kakšno grdo zakuhali, tudi pričakujejo, da se bo oseba takoimenovano ohladila. Potem bo pa vse kul. Ne morem opisat, kako preziram to antorazumno obnašanje. Zamero in vzrok zamere se obravnava tako, kot da je to neka droga, ki je pomembna, dokler drži pač. In s tem v paketu se goni tudi odnos do pomembnosti odpuščanja. Češ, če bomo meditativno od sebe dosegli odpuščanje, nam bo laže, puf, in vse je v redu. Seveda se tako ne dogaja, ker je ta mentaliteta totalno zgrešena in primitivna. Temu primerno tudi nepoučna, nekoristna in škodljiva.
Če ne zganjaš presije nad sabo, da je treba kar koli odpustit, ampak se kvečjemu obremeniš s tem, da je vse do konca življenja neodpustljivo, kar meniš, da te upravičeno žre, pa ne kaže, da bi se lahko zadeve kakor koli poravnale, zgladile, in nikoli ne bo bolje, se vse spremeni v odnosu do stvari. Ne računaš na izboljšanje situacije, ampak se osredotočiš na to, da se boš moral s tem naučit živet. Ta ista tehnika pomaga tudi pri raznih škodljivih odnosih in s tem povezanimi odvisnostmi. Ker računaš, da bo bolje, seveda nikoli ni, in vse se samo še poslabšuje in težje prekineš z začaranim krogom. Če rečeš, ne, nikoli ne bo bolje, in to ni moj problem, spokaš kufre in greš. Moj problem je samo, kako bom jaz. Kako bo drug do mene, je pa njegov problem. Enako je z zlom, če človeka ogroža. Obstaja zlo, tukaj je, obstajajo zlobni in pokvarjeni ljudje in nikoli ne bo bolje oziroma tega zagotovo ne bom doživel, da zlih in pokvarjenih ne bi bilo. Doleti lahko vsakogar, tudi mene. Ne odpuščam, seveda. Če ne morem storit nič zdaj, bom mogoče kdaj lahko, ampak si obljubljam, da tudi če se ohladim, ne bom odpustil neporavnano, ker zlo je zlo in ga zavračam, tudi če mene ne boli več … lahko pa koga drugega to isto zlo istega človeka na primer. Zato si obljubljam, da ne bom tako aroganten do zla, da bi odpuščal … hehe … Hočem reči, da opažam, kako se ljudje zaletavajo v zid, ker hočejo poravnat nekaj, kar se v danih okoliščinah ne da in se nočejo sprijaznit, ker neke osebe ne morejo ubit, ker vedo, da bodo kaznovani ali pa jih bo grizla še vest, ker so ubili, pa to tudi predstavlja neko težo. Metaforično in konkretno rečeno. In tudi če bi lahko ubili, bi se jim zdela še smrt premajhna kazen itd. Da ne omenjam nebuloz, ko bi radi ljudje z nekom, ki jim zadaja bolečino, morda celo našli pot k spravnemu jeziku, morda celo (nazaj) k ljubezni itd. Če bi se prikrajšali za možnost teh kolačkov, se odpre čisto druga perspektiva. Bolj neosebna. Včasih komu pade kamen na glavo, ker je na napačnem mestu ob napačnem času. Podobno je z ljudmi. Vse, kar ima smisel, je, da se ukvarjaš s sabo, kako bi optimalno omejil okoliščine, ki priklicujejo slabe izkušnje. Popolnoma izognit se pa ne da. Ljudje hočejo imet čisto preveč radi to življenje kot nekaj lepega, zato je vse grdo še grše in bolj pomembno v grdoti, kozt v resnici je. Niti lepo ni tako lepo, kot se zdi, niti grdo ni tako pomembno, kot se zdi. In ne, niti to ni res, s čimer se fopa rajo, da si je vsak za vse že nekako kriv sam. To tudi spodbuja občutke, da bi moral odpustit, ker si sigurno tudi sam sokriv. Še če zboliš, si sam kriv. Narobe živiš, razmišljaš … blabla … Noben od teh wannabe pametnjakovičev seveda ne zna odgovorit na preprosto vprašanje, zakaj zbolevajo tudi mali otroci. Smrtno. Tudi živali, ki jim težko očitaš krivdo za kar koli ali pretirano pestovanje zamer in kar je še psiholoških čungalung, ker se z njimi operira kot s čungalungo. Preprosto nič ni tako preprosto, zato menim, da veliko škode povzroča silna želja po popreproščanju. V ta koš spadajo tudi flance, kako naj človek, ki ga trga od besa, ker ne more odpustit, naj odpusti. Da je sam kriv, če ne zna odpuščat. Pa pusti človeka, da ne odpusti in mu skušaj pomagat, kako naj čim bolje preživi, se znajde, glede na to, da ne more odpustit, ali pa drži gobec, bi rekla jaz … hehe …
Življenje ni pravljica, zlo obstaja in tudi vsi tisti, ki pestujejo srečo, hihitanje in radost, je treba razumet, da gre hkrati za aroganco do trpljenja, ki ga povzroča zlo, tudi zlo v človeku. Zato se ljudje, ki uživajo večje blagostanje, tudi skušajo izolirat od nesreče in bede drugih. Ker kvari razpoloženje, vzbuja slabo vest. Ampak vsi potrebujemo dopust, ker nesreča izčrpava in ubija. In tako v nedogled. Hočem reči, če na zadeve pogledaš vsaj približno tako obupno in depresivno, kot lahko zagode življenje z brezmejno domišljijo posamezniku, vse skupaj ni tako obupno in depresivno. Velik napredek bi že bil, če bi ljudje dovolili spregovorit o tem, kaj koga žuli in dovolili občutenja. Ne pa, da se samo pridiga, kaj vse mora zahtevat človek od sebe, da bi bilo zlo ignorirano. Porkaduš, še odpuščali naj bi na suho. Prevzemali nase in prostovoljno delili krivde in krivice drugih. Ja, pa kaj še??? In potem zbolimo in smo spet sami krivi. Že nismo bili pridni sužnji, a ne. Človek je tak sadomazohist, da ga sanjaš. Res zverina v pravem pomenu besede. Na tak način je zlo le vedno močnejše in še bolj zagnano, da te prepriča v svojo učinkovitost. Meni je, odkar si jemljem pravico do negativnih čustev in tudi pravico, da jo izražam, precej lažje, kot mi je nekdaj bilo, ko sem še nasedala, da naj bi bilo bojda za nekaj dobro, da mučiš sebe namesto tistih, ki bi si to zaslužili. Ni čudno, da je en procent ljudi nadpremožen, ostali pa revni ali še boolj revni. Idiotske avtodestruktivne mentalitete, ki gre v prid peščici sociopatom z vsemi temu primernimi slabimi lastnostmi ni konca. Na enak način se zdi tudi logično, da revni poravnavamo enormne dolgove tistih, ki se kopajo v denarju, a nočejo plačat za svojo jebivetrstvo in pufe. Guruji, ki nas ščuvajo k odpuščanju in preizpraševanju sebe, kako leni in krivi smo tisti, ki nismo nič krivi, se že množijo. Vse to izvira iz iste korenine sistematskega pranja možganov ljudi. Jaz sem že od tega izčrpana, da je joj. Ni šans, da me prisilijo še k odpuščanju česar koli že … hehe. Če bi se še s tem zajebavala sama s sabo, tako intimno, zasebno, kot v širšem smislu, bi verjetno že pristala med živimi mrliči, ki sprijaznjeno z usodo postopajo po svetu. Kar je huje od zgodnješe smrti, da se razumemo. Umrli bomo itak vsi, dolžina življenja je pa relativna. Kdaj se v minuti zgodi ogromno, kdaj pa v desetih letih nič, tako da …
Prosto po naslovu iz komedije Bolje ne bo nikoli, menim, da več dosežeš, če se ne bojuješ s svojimi čustvi. Če si rečeš, da te bo nekaj grizlo, dokler boš živel, lahko pomisliš, ojoj, potemtakem se pa raje ubijem. In če si rečeš, hej, če sem pa že tukaj, bi lahko še malo počakal, kaj se bo mogoče še zgodilo, tudi kaj lepega ali zanimivega, te hitreje mine zamera, grizenje, nažiranje drobovja. Če se trudiš odpuščat, poravnavat itd., si ga pa najebal. Tudi če misliš, da ti gre dobro, si ga v resnici najebal, ker podzavest dela svoje. Človek, o katerem fantaziraš horor, je pa itak samo prikazen. Ne moreš ga realno zagledat, dokler se ti zdi vreden pozornosti. Meni je žal, da nisem drugače razmišljala že zdavnaj, ker zdaj sem že malo skegljana od pulic, na katere cepijo vse otroke … haha … Ampak jebi ga, tudi to spada v ta pekel. Da opazujemo, kaj bi, če bi, pa nismo mogli. To življenje je zabava predvsem za bedne fukače in perverznjake najbolj banalne sorte. Ne vem, od kod prihajajo in kam gredo. Me ne zanima. Vem, da nočem z njimi, od koder že prihajajo in kamor koli že gredo. Jaz si zabavo, srečo in kar je še lepih stvari, samo kradem. To se trudim, kolikor mi gre.
@ Simona, Igor Divjak
Prebrala članek in kaj naj rečem….? Žalostno, preprosto žalostno. Predvsem zaradi tega, ker je v Sloveniji nivo res že tako nizek, da se pri ocenjevanju česarkoli dejansko uporablja kar vrtčevski nivo dajanja štampiljk. Ti boš danes dobil čebelico, fantek, ker si mi všeč. Ti pa, poredna punčara, boš za kazen dobila trota, pardon, črno piko. Ostali boste dobili slikco klovna, da ne boste mislili, da vas je tršica pozabila.
Hvala no, saj ne bi bilo treba. Smo tudi brez zmazanih pečatov razumeli, da je šus pač morala dobiti ravno ta tečna Reboljka. Je pa nemalo nerodno, ker ga je fasala za svoj poglobljen tekst o kulturnikih z »obrazložitvijo«, da drugače ni šlo, saj zunaj pač dežuje, ona pa v dotičnem blogu ne omenja dejstva, da ima minister za kulturo svoj dežnik, ki ga bo prinesel na recital z naslovom Prelepa Slovenija. Pozabite, da je marela samo za enega – ob takih spregledih bi si večina prislužila slabo oceno, če že ne kaj hujšega. Igor L-U-V not Simona! Or whatever.
Sram naj vas bo, g. Divjak. Bi se dalo tudi povsem drugače napisati. Kdo ve, morda celo tako kvalitetno obrazloženo in zabeljeno, da bi še sama mojstrica debat, S.R., morala vsaj dvakrat globoko vdihniti in pri repliki vključiti pretežni del svoje možganske sfere hahaha… Tako razpravo bi bilo pa res užitek prebrati za marsikoga. Bomo imeli kdaj to srečo, Igor? Naj čakam stoje ali se raje udobno usedem?
@Simona, moj poklon na tale zadnji, pa seveda tudi prejšnji in še predprejšnji komentar na to temo, ki sem jo nekako nehote “izzval”. Na tem področju pa še posebej razturaš oziroma so ti stvari v teoriji jasne bolj kot komurkoli. Prisilila si me, da sem večkrat prebral tvoj komentar. Ni kaj dodati, nekaj bom sicer zraven zabluzil, ampak kot že rečeno, ni kaj dodati.
Ja, zamera je en velik problem in prav neverjetno je, kako se to seme da zelo enostavno posejati. In sploh ni treba, da je zadaj zlo (zlo je zelo huda beseda, čeprav ….. dostikrat se gre tudi za golo zlobo), dovolj je samo egoistično razmišljanje, celo zgodi se, da se gre za razmišljanje, ki ga ima nekdo za legitimnega. In to legitimno razmišljanje je krivično do nekoga, ….. en tak praktičen primer (to se ni zgodilo meni, da ne bo kdo po nepotrebnem orgazmiral): mama ima otroka iz prvega razmerja in nato še enega iz sedanjega razmerja. In potem je otrok iz prvega razmerja lahko srečen, da ni končal v sirotišnici (se mu to tudi kdaj pove, ko ni “priden”), ker si je mama pač izbrala drugega partnerja. In čeprav mogoče ta novi partner niti ne dela razlik med otrokoma, to počne mama, ker se na tak način hoče podzavestno odkupiti za (kaj jaz vem kaj, razlogov je ponavadi več) karkoli že in pač dela razlike in krivice, ki na psihološkem nivoju prerastejo v pravo pošast (niti ni treba, da so krivice tudi na materialnem področju, čeprav ponavadi so). Prvi otrok je deležen slabše obravnave na vseh področjih in do odrasle dobe zadeva lahko ekskalira v pravo pravljico po imenu pepelka. In seveda obstaja nadaljevanka tudi v odrasli dobi.
Medsebojni odnosi so lahko zelo neurejeni, nedoročeni, v prekleto čudni sadomazo soodvisnosti, v glavnem zelo zoprna stvar, ki hitro postane zlo, kot ga omenjaš. Treba je veliko modrosti in “odpuščanja” (ja????), da lahko nadaljuješ svoje življenje neobremenjeno. Hm… Kakorkoli, jaz svojih zamer zaenkrat ne znam drugače, kot potlačiti, jih pospraviti v teman kot in jih čim manj drezati, če se le da. Hočem povedat, da se včasih ne da spokat kufrov, pa če bi si še tako želel. Lahko si v te odnose vpet preko ljubljene osebe. Povedal bi še lahko kakšen primer na drugem nivoju, ki podobno zastruplja človeka, pa si težko pomagaš. In sploh ni treba da je zadaj zlo v prvi osebi. Ampak OK. Se tudi globoko strinjam, da je najbolj zdravilen odkrit pogovor, ampak ravno v takih primerih ponavadi to ne pomaga. Ker nimaš sogovornika. Mogoče so naši predniki zaradi tega “izumili” spovednice. Verjetno!
Ja, nič ni enostavno, tudi verjeti v B*ga sploh ni enostavno, človek se lahko celo samemu sebi priskuti, sploh če razmišlja o bolezni in trpljenju, da o malih otrocih in živalih sploh ne govorim. Meni se je B*g kar precej “zameril” (težko je govoriti o zameri, ker B*ga ne jemljem kot osebo, četudi smo baje ustvarjeni po njegovi podobi) že s tem, ko pomislim, da se lahko prehranjujem samo z organskimi snovmi, pomeni trupli rastlin in živali. Zakaj ni “tehnično” bila ta “zadeva” rešena kot npr, dihanje zraka? Sicer je tudi zrak proizvod rastlin, ampak vsaj direktno ne zaužiješ nekega telesa. Ko bo človek proizvedel dovolj kvalitetno organsko hrano, ki ne bo produkt pobijanja in se bo zaradi tega ustavilo pobijanje, se bi znalo na našem planetu marsikaj obrniti na bolje. In mimogrede planet, ki je neverjetna infrastruktura, ki nam omogoča, da se lahko v glavnem ukvarjajmo z neumnostmi, (svinjamo, pobijamo, se obnašamo kot neandertalci, dejansko še sploh nismo prišli iz srednjega veka, če zanemariš tehnološki napredek…) imamo potem še tako velik fail s prehranjevalnim “sistemom” in posledičnim ubijanje vsega živega, da smo ena velika klavnica. B*g se je iz nas kar grdo pošalil, vsi smo Robinson Crusoe-i na tem otoku po imenu zemlja. Vsi skupaj in kljub vsemu vsak tako prekleto sam.
Ko praviš, da je to življenje predvsem zabava za perverznjake in bedne fukače mi je šinila v glavo slika sebe, kako gledam svoje sošolce v prvem razredu OŠ in si mislim, kdo so tile, kaj za hudiča jaz delam tukaj med temi “stvori” (pa nimam svojih sošolcev za brezveznjake, da ne bo pomote). Zdelo se mi je tako nerealno, tako čudno, še danes včasih razmišljam, da je to življenje, ki ga živimo v glavnem en čudaški fake, upam, da vse skupaj ima nek smisel, čeprav ga je včasih težko videti. Sploh, če pomislim, da bi se dalo na tej poti priti hitreje dlje, pa sami sebi in en drugemu v glavnem mečemo polena pod noge. Na vseh nivojih. Človek je še vedno zelo nezrelo in zaostalo bitje.
Bolje ne bo kmalu. In manj boleče je plavati s tokom, in še manj boleče, če ne vidiš, da je to tok dreka, kot si že sama napisala z drugimi besedami.
da-vid-iš http://www.prisluhni.si/Skrivnost-v-mozganih-2.html v zvezi z načinom dihanja in prehranjevanja kromanjoncev nekoč in ljudekov danes. menda.
Simona, opravičujem se ti za ta mimogreden off-topic namenjen Davidu, na tvoj temeljit odziv do sodb takole izpod Divjakovega palca pa rečem samo to, dobro je, da si se tako kritično odzvala, saj temu prekletemu zlu v vsej svoji razsežnosti, najsibo v manjših ali večjih stekleničkah in v vseh možnih načinih in oblikah, nikakor noče biti konca. Lepi se kot zdrizast čigumi, kjer se le more, in bohoti. Za storjeno škodo mu je običajno eno figo mar. Včasih tudi mene prevzame občutek, kot da živim v faking svetu, kjer drugega pola (t.j. boga) NI ali ga je vse manj (kar koli naj bi ta pol v pozitivnem smislu že komu predstavljal) in je zato malodane vse dovoljeno. Zato zlo v kali zatret! če ga seveda pravočasno opaziš, hehe… No, prav je, da se na indikatorje zastrupljevanja mentalitetne klime v družbenem okolju z dobršno mero kriticizma opozarja, tako kot to s svojimi analitičnimi pristopi in zdravo presojo, ki stremi k objektivnosti, počneš ti.
lp
to-maš, hvala za link, prebral, vendar na te teorije ne dam veliko. A ni bila ravno Atlantida, izgubljena civilizacija, kjer so ljudje imeli posebne sposobnosti? S čistim telesom ne prideš daleč, razen tega, da se moraš navaditi na lakoto. Kvečjemu se ti zmeša ob tem, če takšno spremembo narediš prehitro in potem res vidiš kakšnega marsovca 🙂 Kar ne pomeni, da ne podpiram zdravega načina prehranjevanja. Obratno.
Naša telesa so dizajnirana za ta planet, tako fizično, kot ostale lupine. In tukaj moramo svoje odživeti, bolj kot smo zakoreninjeni, trdno z nogami na tleh, bolje je za nas. IMHO.
“A ni bila ravno Atlantida, izgubljena civilizacija, kjer so ljudje imeli posebne sposobnosti?” … ali “k(j)er so ljudje imeli” … hehe David, no vidiš, pa se odgovor na enega tvojih vprašanj/pomislekov (v delu o dihanju in prehranjevanju) tako kar sam ponuja …;)
@Horizont:
Tvoj pristop in slog me vedno znova nazabava. Vsebine, zakaj meniš, da sem fasala vzgojni in ne upravičen šus, ne bom komentirala, ker sem faktor obravnave, tako da lahko rečem le, da me veseli, da si svoje mišljenje tudi izrazila na tem mestu.
Mogoče le to, ker se mi zdi najbolj pomembno od vsega nasploh, kar si tudi ti izpostavila. Kako zanimivo in koristno bi bilo, če bi bile kritike dejansko vsebinske, polemične in temu primerno argumentirane, ne osebne oziroma kot plod nečesa drugega, kar nekoga žuli, pa se mu zdi pripravno uporabit vsa še tako nečastna sredstva, da podtakne bananin olupek. Takšno obnašanje je recimo res lastno predvsem otrokom. Ta drobna huliganstva in s tem povezan bullyng, ki sem ga ravno zato omenila na tak način. In če kaj, je pa ravno ta plad medalje v otroštvu lahko razlog, da si zaželiš čim prej postat odrasel, češ, potem bo tega pobalinstva manj, ker se odraslim tako nezrelo ne spodobi obnašat. No, če kdaj v otroštvu gojiš takšne upe, kljub temu, da te že takrat tudi odrasli kdaj razočarajo, a si rečeš, da morda česa še ne razumeš dovolj dobro, ker si še majhen in neumen … hehehe … si ga kasneje res nadrajsal, ker postane popolnoma jasno, od kod so otroci inspirirani in pri svojem pobalinstvu le večinoma še bolj neposredni, pravzaprav odkrito pobalinski, medtem ko kot odrasli potem razvijejo še druge izjemne vrline homo sapiensa, kot so diplomatske akcije in predvsem prodajanje pobalinstva v imenu pripadnosti raznim tolpam po dvoriščih biznisa. Samo dobrodelnost ostane pro bono. Razvoj tehnologije res prehiteva razvoj duha. To dejstvo je skoraj nemogoče spregledat.
@David:
Seveda. Saj nihče v bistvu ni zakoimenovano zloben ali pokvarjen, ker bi se dojemal za zlobnega in pokvarjenega. Tudi če se dojema, pri tem upošteva nek osebni prostor pravice do zla, s kakršnim razsaja. Nemalokrat pa je pot v pekle, kot se reče, tudi res tlakovana z dobrimi nameni. Zato sem posebej izpostavila problem takoimenovane osebne pravice do neumnosti ali naivnosti. Čemur rečemo primitivizem na primer, pravzaprav pomeni, da primitivnemu razmišljanju in ravnanju dosojamo dobršno mero prepoznavne ozkoglednosti, neozaveščenosti in nezaiteresiranosti za umevanje širših konktekstov pri samih vprašanjih. Velikokrat na primer ljudje vse presojajo tudi po svojih izkušnjah in na podlagi egoistično predelanih spoznanj ravnajo z drugimi. Vendar drugi so lahko drugačni, zato enake izkušnje v dobrem in zlu na njih vplivajo drugače. Oseba torej ne upošteva drugega. Itd. Problem je v tem, da osebe, ki se zapletajo v ozkoglednost, primitivizem itd., dobivajo opozorila in signale, da nekaj ne štima z njihovo “filozofijo”, a se ne odzivajo. Najbolj enostavno se zdi namreč živet po načelu nekaj floskul, še lepše je prodat dušo kakšni ideologiji in se navidez znebit lastne odgovornosti za svoja dejanja. Vendar računi vedno pridejo, ker je v resnici vsak sam in odgovoren za svoja dejanja v kakršnih koli okoliščinah že. Zanimivo je to, da toliko blejamo o pravici posameznika do osebne integritete, svobode in dostojanstva, a v resnici se večina najraje kar prostovoljno zasužnji. Da odklopijo lastne možgane. Svoboda, kolikor večja je, namreč terja od posameznika, da jo obvlada oziroma sebe znotraj nje. Moja toleranca do prostovoljno naivnih, zasužnjenih in neustvarjalnih ljudi je precej nizka, ker gre vedno za odločitev, po kakšni ali kateri poti boš šel. In v nobenem smislu ni odpustkov, če svobodo sprejmeš ali je pa nočeš. Vedno je odločitev tvoja znotraj okoliščin z večjo ali manjšo omejitvijo svobodne odločitve. Do tistih, ki v omejitev lastne svobode vstopajo prostovoljno, ne čutim moralne dolžnosti do strpnosti … hehe …
Najhujši primer je konflikt, ki si ga dal za primer, v odnosih med starši in otroci. Ker kot otrok pač ne moreš odstopit od razmerja. Staršev si pač ne izbiramo. Vendar ni vseeno, kako človek glede na nujnost zla, če ga je prisiljen preživljat, postopa sam s seboj kasneje. Hočem reči, da se tudi v teh primerih ljudje kasneje zaciklajo v mentaliteto, da bi radi imeli starše radi … da bi radi nekaj poravnali … da čakajo in ćivijo za trenutek, ko se bo odnos spremenil ali se jim bo starš za vse hudo opravičil itd. Naša družba tudi podpira mentaliteto, v kateri silijo ljudi, že otroke, da se nad starši ne pritožujejo. Tudi posledice, ki se omenjajo danes, češ, kako so otroci objestni in celo staršem grozijo s tožbami, ker se bojda samo zavedajo pravic, ne pa tudi odgovornosti, je le druga plat iste medalje možne reakcije, ki je na voljo. Izvira iz nespoštovanja do staršev in občutka ne – varnosti, strahu. Je pa že tako, da je vedno starš tisti, ki je bolj odgovoren za vzpostavljen odnos med potomci in njimi, saj se je on za otroke odločil odrasel, medtem ko otrok ob starših odrašča in se ob njih uči, česar se pač nauči. Ob njih vzgoji tudi razne psihološke simptome. Otrok, ki starše ponižuje, jih ne spoštuje, je pravzaprav zanemarjen otrok. Šele kasneje, kot oseba s pravico do samostojnega odločanja, se lahko odloča, kako bo razmišljal, deloval itd. In opažam, da se veliko ljudi fino zajebe, ker računa na boljše čase, tudi takrat, ko bi in če lahko živijo svojo usodo. Namesto da bi potegnili črto in pustili tudi staršem, da premislijo, kaj so dali ali niso svojim otrokom. Če se potomec celo življenje plazi za strašem, ki ga je maltretiral, zanemarjal ali celo zlorabljal, mu daje tako visoko pomembnost, da je starš v bistvu podzavestno mnenja, da je vendarle zelo pomemben, čeprav je bil v resnici le motnja in ovira v življenju. Z dežja pod kap. Nekoč sem brala zelo dober intervju z eno švedsko raziskovalko na socialnem področju, ki se je resno lotevala raziskovanja in analize povzročanja škode ljudem, ker družba zapoveduje spoštovanje do staršev oziroma ni tolerantna do odprtosti otrok, da izrazijo svoje pripombe nad starši in bi bili pri tem zaščiteni, ne pa celo kaznovani (na primer da se otrok zaupa učiteljici, da izblebeta vse staršu, potem je pa otrok doma še kaznovan za to). Zato je pomembno, kako se zadeva nadaljuje v odrasli dobi. In menim, da se nadaljuje slabo, če potomec breme starša prevzame na svoja pleča tako, da s tem pri sebi ne poravna in ne potregne črte. To je ena izmed stvari na primer, ki jo pa je po mojem mnenju imel Ruglej zelo prav in tretiral na primer kot bistvo terapije tudi za posledicami alkoholizma itd., da potomci presekajo odnose in kakršne koli ambicije po spravi s starši, ki jih je sam poimenoval z ustreznimi pridevniki od idiotov, primitivcev dalje … hehe … Šele na tak način je možno, da kdaj v bodočnosti doživiš uteho, ker pustiš svojega rablja, da vidi realno sliko stvari. Ne pa da ga kar naprej siliš, da gleda, kako veliko ti pomeni, ekr si uničuješ življenje zaradi njega. Veliko ljudi si uniči življenje, ker se s tem hoče maščevat svojim staršem. Podzavestno ne želijo dat staršem utehe, češ da so kljub temu, da so bili slabi starši, njihovi otroci odrasli v okej ljudi, mogoče celo uspešne in zrele osebnosti. Ni hujšega, kot da si kretenski starš jemlje zasluge za osebne uspehe potomca, ki je sicer prizadet. Zato je pomembno, da se naredi rez. Ker šele rez omogoči, da potomec ni obremenjen s tem, da bi z uspehom nagradil starša, ki ga sicer želi kaznovat. Rez pomeni odrekanje zaslug. Itd.
Kar se tiče povezanosti z raznimi rablji preko ljubljenih oseb … tega ne razumem. Ljubljena oseba, če vrača ljubljenost, bo razumela, da je treba rablja držat na distanci. Če ljubljena oseba zavoljo miru ljubljene osebe, tega ni zmožna, pač ne ljubi dovolj. Bolj ljubi svojo navezanost z rabljem. V takem primeru menim, da mora ljubljena oseba pošlihtat odnost z rabljem sama pri sebi, šele potem bo lahko koga ljubila in si zaslužila ljubezni. zadeva je možna edino v primeru, da se ljubljena oseba želi prekljat ali je primorana z rabljem, vendar v to ne vpleta svojega ljubljenega. In ne vem, kako neki bi bili lahko sicer vpleteni, razen pri rabotah pri kakšnih dediščinah. To so lahko primeri, v katerih si prisiljen v kakšne fajte, sicer pa nihče do nikogar nima nobene dolžnosti, razen če jo sam želi.
Druga najbolj delikatna pozicija je kvečjemu razmerje na delovnem mestu. Če opravljaš neko delo, ki te osmišlja, dobro in fašeš mobbing pač. To so peklenske zadeve, kjer se je treba borit, kolikor se da. Sicer je bolje odstopit, se ohladit in počakat na pravi trenutek in možnosti, da boš nekoč poravnal, kar je za poravnat.
Kot si zapisal … dejstvo je, da narava sama po sebi ni nič lepega. To je pekel in pika. ja, vse je podrejeno igri plena in plenilca. Ljudje le z razumom skušamo ustvarit koščke raja. Sicer gre za borbo s peklom. Tudi sončni zahodi in vzhodi so samo kič, ki se ga naveličaš hitro, in človek se ob tem trudi bit umetnik, ustvarjalec bolj zanimivega sveta. vsako dobro slikarsko umetniško delo je boljše od realnosti … hehe … Tudi dobra fotografija je le ujet utrinek, ki sicer mine v tisočinki sekunde. In vse na tem svetu se hitreje ruši, uničuje kot gradi. Že to dejstvo nekaj pove. Ustvarja se težko in počasi, zruši se vse neprimerljivo hitreje. Vse se težje goji, vzdržuje, kot posvinja in uniči. Tako to je. Vse skupaj je dobro ne dojemat preveč resno in pomembno. Samo sebe je treba dojemat resno z vidika, kakšen človek si in kaj neki naj bi bila tvoja naloga. v bistvu ni pomembno, kaj kdo počne, edino pomembno je, zakaj in kako. Kako je v bistvu že del odgovora na vprašanje, zakaj. Mi živimo za smrt. To je pa itak jasno. Če smo religiozni ali pa ne, vemo, da je to življenje prehodno in se zanašamo na lastne občutke, kaj neki naj bi bil smisel te preizkušnje. Včasih se mi zdi, da ljudje ne prihajamo in ne odhajamo po isti poti in na isto mesto. Že v tem vidim razlike, kako so nekateri ljudje ne glede na to, kaj se jim dogaja, noro veseli, da so živi in da so se rodili. Včasih se vprašam, od kod neki so prišli, da se jim zdi tukaj vse tako krasno, tudi če so tepeni z vseh strani … hehehe … Jaz spadan bolj med ljudi, ki smo precej zgroženi nad marsičem na tem svetu in se večkrat vprašam, s čim neki sem si pridelala to kazen, da se jajcam v tej padari plenilcev in plena, kar po defoltu zavračam. Vsak košček sreče je v bistvu možen le, ko obrneš hrbet nesreči, ki jo je vedno več kot sreče. Smešno. Nikoli nisem imela občutka, da sem prišla od nekod, kjer je bilo še slabše. In to ob tem, da se popolnoma zavedam seveda, da mi ni najslabše na tem svetu. Da sem mogoče ena izmed 99% na zahodu, a hkrati 1% v priemrjavi z blagostanjem na celem svetu … Torej ni najslabše. Kar se mi zdi samo še toliko bolj grozno. To je svet z 99% slabega in 1% dobrega v takšnih in drugačnih smislih in novijih. Res za zjokat od sreče, ker smo tu, no … hehe … Upam, da grem na bolje. Zdaj govorim o tem v prvi osebi ednine, odkar si beležim različne tipe ljudi, ki mi s svojim obnašanjem in mislimi dajejo vedet, da ne prihajamo z istih planetov in da verjetno tudi ne bomo odšli skupaj na iste, ko bomo umrli. Hvala bogu. Obstaja upanje, da se rešim kretenov okrog sebe. Vsaj nekaj dobrega … haha …
Kar se spovednic tiče, se popolnoma strinjam s tvojo ugotovitvijo, kje se skriva inspiracija za njihov nastanek.
@to – mas:
Najlepša hvala za odziv. In ja, moje mnenje je, da se je treba odzivat. Če meniš, da imaš prav in da imaš na zalogi argumente, ki so fer, se je treba odzvat. Osebno vem za kar nekaj tipkarij po medijih, ki so nastali kot plod nekih hudobij, idoloških hinavščin ali osebnih zamer. In vedno se mi je zdela ta poza ljudi, ki se jim je bilo nerodno odzvat, zelo škodljiva. Enkrat sem zasledila, kako se je na primer en naš režiser odzval na kritiko in jo raztrgal na prafaktorje. Ne morem povedat, kako se mi je zdelo fajn. Tudi kritika potrebuje kritiko, da ne postane samozadostna, vase zagledana in podivjano pokvarjena. To se dogaja še preveč. Še posebej v majhnem prostoru, kjer se skoraj vsi med sabo poznajo. No, ampak na tega režiserja, ki se je dozval, je imelo seveda veliko ljudi pripombe, češ, kam pa pridemo, če se bodo vsi upirali kritikam, potem pa ukinimo kritike. No, prav, pravim jaz, pa jih dajmo, saj kritika, katere namen ni polemika in osvetljevanje poante, resnice, nima nobene funkcije, razen tabloidno škodljive, tudi če je retorično zapakirana v bolj eliten slog od povprečnega rumenega pisunarstva. Pripombe so imeli seveda ljudje, ki si sami nikoli niso upali odzvat, pa bi se marsikdaj radi. Kdo jim je kriv. Namesto da bi se podpirali, si potem še polena mečejo pod noge. Poln kufer imam slabičev, ki so pugumni samo takrat, ko imajo sami slabo vest in je treba linčat tistega, ki jim slabo vest prebuja.
@Simona. Tisto preko ljubljene osebe sem skusil na svoji koži in rablja se je držalo na distanci. Ampak še takrat, ko sem prišel v kontakt sem trpel kot žival še nekaj dni potem, ker sem pač take narave, da sem zelo težko tiho, ko imam opravka s takšnimi ljudmi. Ampak sem moral biti tiho, ker se v osnovi ni tikalo mene, nisem imel pravice posegati v odnose drugih, čeprav se je posledično tikalo tudi mene. In sem hotel iz tega ven, težko razložim to prefinjeno igro, ki so jo in jo še igrajo, če se pojavi kakšen gledalec.
Ja, tudi jaz se strinjam, da mi nismo sem prišli iz istih “krajev” na ta svet. Podpišem, da ne. To enostavno ni mogoče.
Sicer pa, kako za hudiča tako dobro obvladaš to temo? Nisem ravno pogosto nad komerkoli navdušen, večina stvari me pusti ravnodušnega, mogoče je kriv že malo tudi EMŠO, ampak tile tvoji komentarji so čisti užitek. Natančen, nazoren in čist opis stanja, takšnega kot je.
p.s. tudi jaz se strinjam, da je imel Rugelj prav glede odnosov starši-otrok, osebno sem mnenja, da je njegova metoda zdravljenja alkoholikov bila zelo dobra in ji dajem večji pomen in priznanje, kot si to dovoliš Ti. Alkoholizem omenjam zato, ker so odvisnosti v marsičemu vzrok temu, o čemer si pisala zgoraj. Ali posledica? Res je, da ni rugljeva metoda zdravljenja odvisnosti in psihoz za vsakogar, ker pač instant rešitve, ki bi bila primerna za vse pač ni in je že po naravi ne more biti. Kolikor se pa spoznam na odvisnike (živel sem v taki družini) pa lahko trdim, da bi potrebovali v Sloveniji veliko Rugljev. Primitiven slabič (nekdaj zatiran otrok) se pač ne more dvigniti iz brezna z božanjem in pomilovanjem. V to kategorijo sicer res ne sodijo vsi, večina pa. Lep dokaz temu je tudi to, da se nobenemu od meni znanih alkoholikov (velja tudi za mojega očeta) ni zdelo pomembno prebrati kakšno od njegovih knjig, medtem ko poznam več ljudi, ko so to brali, pa nikoli niso bili alkoholiki. Res pa je, da so žrtve alkoholizma v istem dreku in je še kako pomembno, da se poglobijo.
sorry za offtopic
@David:
“Ampak sem moral biti tiho, ker se v osnovi ni tikalo mene, nisem imel pravice posegati v odnose drugih, čeprav se je posledično tikalo tudi mene.”
No, saj, tukaj vidim keč. Obstajata dve možnosti. Odločiš se, da prisostvuješ nečemu ali nekomu ali pa ne prisostvuješ. Če prisostvuješ, ti ni treba bit tiho, in nihče nima moralne pravice zahtevat, da si tiho. Ljubljena oseba lahko le prosi, da ne prisostvuješ. Če sam ne želiš prisostvovat, pa ni nobenega razloga, da bi se kdaj silil in potem več dni trpel, ker požiraš nekaj, kar bi sicer kvečjemu rad dal iz sebe. In ljubljena oseba nikoli ne sme od ljubljene pričakovat delovanja proti svoji volji, češ, prisostvuj, a bodi tiho, ker se te ne tiče. Na tem mestu na primer bi jaz z ljubljeno osebo hitro razčistila pojme ljubljenosti … hehe … in sem v preteklosti tudi jih. Z eno in isto osebo, ki je bila z mano tesno povezana in sem zavzela svoje stališče, sem imela nekoč problem v eno in v drugo smer. V prvo smer, ko se t. i. ljubljeni vpletal, kar meni ni bilo po volji. Vendar sem spoštovala njegovo. Naj se druži, jaz se pa ne bom. bistveno je, da dopuščamo drug drugemu svoje izkušnje, hkrati pa jasno izražamo svoje mnenje. V drugem primeru se je moja t. i. nova ljubljena oseba noro želela vpletat, a ni bila zaželena. Bojda bi morala jaz, kot naj bi se šikalo, poskrbet za navzkrižno dobre odnose. Halo??? Takoj je bilo jasno, da z moje strani podpore pri siljenju v človeka, pač ne bo dobil.
Zakomplicirano je seveda vedno. Vendar po drugi strani, kar se mi zdi najbolj pomembno, tudi vedno bolj preprosto, kot se zdi. V prejšnjih komentarjih sem govorila ravno o tem, kako si ljudje sami ustvarjajo emocionalne vezi in pregrade, ki jih hromijo. Če bi zadevo poenostavili. brutalno. Bi spregledali, da vsak lahko poskrbi, da poenostavi, kar je možno. In se zelo obrestuje. Saj s svojim emocionalnim vpletanjem podpiramo tisto, kar občutimo kot zlo. Vključno z vero, da bo bolje. Če bo kdaj bolje, bo brez držanja skodelice s svojim vpletanjem. Bo bolje mnogo prej, kot če dajemo potuho škodljivcu s svojimi problemi, ki se ne znajde sam s sabo. Hočem reči, da si na primer tudi ti brez dvoma tudi zato trpel vsakič, ko si se silil v prisostvovanje in se celo mučil, da si tiho ob tem, ker si bil na tak način prisiljen držat štango nekomu, česar nisi želel. Tiho si moral bit in vohat sranje, kar pomeni poseben poklon dreku. Kdo lahko kaj takega od tebe zahteva? Nihče. Žrtvovanje za ljubljenega? Malo morgen. Ljubljenemu se pove in ponudi pomoč kvečjemu pri čiščenju dreka, sodelovanje pri negovanju dreka se pa ljubljenemu odreče. Iz ljubezni. Sodeluješ samo v primeru, če gre za premišljeno strateško akcijo, v kateri sili strezeš z neko zvijačo. Ampak če gre za to, pri tem seveda ne občutiš muke, ker moraš bit tiho, ampak zadovoljstvo, ker plodno deluješ, da bi se dreka rešil.
Ja, vem, da na splošno daješ Ruglju večje priznanje kot jaz … hehe … Njegova metoda je bila sigurno učinkovita, ampak samo za določen tip človeka. Njegova poštenost je segala do točke, da je neprimerne kandidate preprosto odslovil. Znotraj uradne medicine pa niti te možnosti ne, ker se vsak zdravnik počuti najboljši za vse, terapija pa prav tako ponuja le eno kopito, ki spet ni primerna za vse. No, angažiranost uradne medicine je že itak na žblj voltih v primerjavi z Rugljem. Problem je torej v tem, da ljudje, ki bi potrebovali drugačno vrsto pristopa, po zaprtih vratih v Rugljevo armado, nimajo kam. Ne dobijo na primer nasveta od Ruglja, kje bi bilo za njih dobro mesto. Ker niti ni obstajalo, vsaj pri nas ne. Danes imaš na primer polno nekih čunga lunga alternativnih terapij za to in ono na voljo, večina je navadnega šarlatanstva, a še večji problem je, da če pomaga nekomu, komu drugemu ne. Plačajo pa vsi in vlagajo energijo v nekaj, kar jim ne bo pomagalo. Vsi se ponujajo kot ekskluzivni rešitelji, brez presoje, kaj komu lahko nudijo, drugemu pa ne. Kot da smo vsi ljudje narejeni po istem kopitu. Pa nismo. V okviru že. vendar bistvo se vedno skriva v detajlih. Seveda Rugelj za takšno situacijo ni nič kriv. On je vzpostavil učinkovit koncept za določene tipe ljudi. Kar sem mu osebno zamerila, je predvsem to, da je tudi on dolga leta predstavljal svoj pristop kot ekskluzivno edinstveno pravi, pri čemer naj bi bili vsi hipotetični pacienti, ki jim on ni bil kos, niti jim ni nameraval bit, pa kretenčki, slabiči, idioti, poljudje. Hej! Tako preprosto pač ni. Šele na stara leta je svoj marš v filozofiji malo omilil in začel priznavat, da tudi on preprosto ne more obravnavat vseh. Njegovi odlični rezultati so pač botrovali tudi temu, da se pacientov, ki značajsko niso ustrezali njegovemu konceptu, sploh loteval ni. Problematično je bilo le to, da jih je žalil, namesto da bi raje prispeval k spodbujanju gradnje mreže različnih pristopov. Na primer.
Drug problem je bil seveda ravno v tem, kar si omenil, in se tiče intelektualnega nivoja ter percepcij. Rugelj je meni na primer zelo pomagal, ker je bil prvi očiten primerek človeka, ki mi je totalno sesul teorijo, da branje omogoča večjo duhovno širino in intelektualno višjo raven. Za to sem mu res hvaležna, ker v zgodnjih letih nisem imela priložnosti spoznat nikogar njemu podobnega in sem bila hkrati bolj površna do zaznav pri manj ekstremnih primerih njegovega kova. Težko sem razumela, kako je mogoče, da nekdo notorično bere, bere in bere, a ostane tako prekleto fahidiotsko zarukan. Njegove interpretacije ključnih poant Cankarja sploh omenjala ne bi. Sodu izbijejo dno razlage Ane Karenine. Pa kaj je ta človek, zaboga, bral, sem se večkrat vprašala. Je sploh kaj prebral, ampak samo bral. In v tem je keč. Da ne bo pomote … ko sem ravno Cankarja omenila, ki ga je pač tudi sam rad največkrat … Tudi meni se upira cankarjanstvo v slabem pomenu vpliva na družbo in sem se zlahka na široko nasmejala ob grafitu sredi Lj.: “Daj, Ivan, popij že tisto kavo.” … hehe … Vendar za nekoga, ki dejansko prebere, ne more nastopat kot kakšen polpismen kvantač, ki mu domet ne sega dlje od prekletih pijanih poscančkov in slabičev. In tako je bilo z vsem. On namreč dejansko ni nič prebral, ampak je predvsem bral. Kar je bral, je pa po vojaško vse strpal povsem svojevoljno v svoj ozek koncept dojemanja, kakšen človek je frajer in kakšen kreten, nevreden življenja. Skratka, nikoli ni odprl duha, nikoli absorbiral in zato nikoli razumel ničesar, razen sebe. Bil je vojak od nog do glave. In tudi izobraževal se je kot vojak. In seveda deloval je kot vojak, zato ni mogel v njegov koncept spadat nihče, ki ni bil značaj človeka, ki išče odrešitev v “očetu” po oficirski predlogi. Branje, hoja v hribe, kuhanje. pospravljanje … vse pač na pricipu drila zaradi drila. Šlo je za zamenjavo enega fanatizma oziroma odvisnosti za drugo. Fanatičen planinec ali karierist, deloholik naj bi pomenilo boljšo varianto od fanatičnega pijanca, zadetka itd. Hmmm … tukaj mene ni več, ker se ne strinjam. tega je preveč, da bi napisala. v ta koš je seveda sodil tudi šovinizem in vse, kar lahko pričakujemo po predvidljivem kopitu. On je imel vedno nekaj prav za ceno nečesa, kar zelo ni imel prav in je bil pravzaprav fašistoiden. Popolnoma je imel na primer prav, kar je razlagal o sokrivdi partneric za možev alkoholizem, vključno z nasveti. Dejstvo je, da so partnerji vedno sostorilci, če asistirajo na določene načine. Velikokrat je nekdo večji alkoholik, čeprav sploh ne pije, od alkoholika, ki dejansko ne pije. To so zanimive demonične igre. Včasih nekdo potrebuje ob sebi propadajočega zadetka, da ne bi sam to postal. Zato je zdravljenje vseh vpletenih več kot nujno in v primeru, da navidez zdrav ne pristane na to, ja, se strinjam z Rugljem, ga je treba odpikat, ker gre za zvodnika v senci. In še je tega. Vendar pa drugi koncepti vloge moškega in ženske kot edine prave niso štimali, ker svet ljudi vendarle ni tako preprost. in zakaj, zaboga, bi moral nekdo postat fanatičen planinec, če bi se bolje našel v kolesarjenju. Konkretno in metaforično rečeno.
Popolnoma ti verjamem, da si v svoji bližini prepoznal izvrstnega kandidata, ki bi potreboval Rugljevo terapijo. Vendar obstajajo tudi drugačni, ki bi jih rugljeva terapija samo ubila, če bi se silili vanjo. Ker obstajajo različne vrste alkoholikov. Postavil si najbolj pomembno vprašanje, ali je alkoholizem le posledica. Moj odgovor je, da absolutno. In meni gredo zelo na živce stavki v javnosti, kaj neki povzroča alkohol. prosim???? Alkohol ne povzroča nič. Čisto nič. marsikaj povzročajo le ljudje, ki med drugim tudi zlorabljajo alkohol. In so zelo različni. Nekateri alkoholiki so agresivni, ker so tudi sicer agresivni. In takšni ljudje so pasivno agresivni in škodljivi za okolico, tudi če ne popivajo. zato začnejo popivat in potem le buta iz njih očitno, kar je prej delovalo skrito. Nekateri alkoholiki na primer so prave mile jere, ki se še bližnjim ponavadi smilijo. Se skrivajo, nič ne razgrajajo, gredo pijani spat, in se kronično opravičujejo za svojo bedo, ko ne morejo več funkcionirat, kot bi želeli. To je povsem druga vrsta značaja na primer, ki ima drugo vrsto problema in je zato vzrok za popivanje drugačen, s tem pa tudi možnosti in meje verjetnosti, da se izkoplje. Itd. Itd. O alkoholizmu ali drogi bi morali začel razpravljat na popolnoma drugačne načine. Ker ne gre zgolj za početje, ampak dejansko za del osebnosti. Nekateri ljudje nikoli ne bi mogli postat džankiji na primer, če bi bilo še toliko droge okrog njih. Niti jih ne bi privlačilo, prej bi se bali poskusit, tudi če bi poskusili, jim ne bi prijal občutek. Nekateri pač z lahkoto. In tako je tudi z drugimi opoji, ki so del človekovega bita. Ljudi bi se dalo razdelit tudi po teh z eno barvo značaja sovpadajočih kategorijah … h kakšni vrsti opoja so bolj nagnjeni. Tudi če se upirajo skušnjavi ali če ne pridejo v stik z njo. Se pozna na drugih nivojih delovanja. In ozdravitve v bistvu ni. Obstajajo samo boljše ali slabše verzije shajanja s to platjo v sebi in možnost izkoriščanja v prid ali škodo. Zato je tako pomembno, kakšna “terapija” je v igri in ni vsaka za vse. Ker gre za neposredno vezanost na značaj in s tem za meje verjetnosti upiranja, obvladovanja in izkoristka.
tudi jaz sem imela v svoji bližini precej opravka s temi hobiji, saj sem odraščala v pravi paradi bohemiade. In sem imela veliko priložnosti razmišljat o tem ob demonstracijah v živo, take in drugačne sorte … hehe … ni vseeno, kako pristopaš, kaj in kako doumeš. Tudi sebe znotraj vsega skupaj. Lahko je zgolj mučno, lahko pa postane poučno. Dobro je tudi razmislit o sebi. kakšne vrste človek si sam ob vsem skupaj. Mene pa itak vedno najbolj zanima, kakšen je človek, ko je pijan. to je kot šnel kurz o posameznikovi duši, brez kakršnega se na primer osebno sploh ne bi spustila v jajcanje s partnersko zvezo na primer … če se malo pohecam seveda.
Saj ni tako off topic … govora je bilo o kulturnikih, umetnikih. In toliko, kot je razne sorte opoja v tej kasti ljudi, ne najdeš nikjer … hehe … Primerljivo bi bilo verjetno z realnim merjenjem dopinga pri športnikih. In večina pri Ruglju ne bi prišla niti do prvega ovinka. Po logiki stvari. Ne le po svoji krivdi, ampak preprosto ne gre za problem, ki ga je znal pokrpat Rugelj. In ne predstavljam si, da bi kdo lahko prebolel pogovor z njim o kakšnem literarnem delu ali filozofiji … hehehe … Rugelj je bil pri tem bolj twitteraš.
@Simona, ni kaj dodati, zato si bom malo sposodil Shakespearea in rekel: Hell is empty, And all the devils are here.
“…je Irena Sirena blogarska verzija nanizanke Sex and the City za revne.”
ohjoj, kako zelo tole drži. za revne in prazne. ne morem opisat, kako milo in grenko se mi stori pri srcu, ko na njenem blogu preberem navdušene izlive raznih pupik, ki se ji zahvaljujejo za njen trud in jo hvalijo, ker ji poleg redne službe uspe še furat ta blog. irena pa ob tem ponosno zardeva.
msilim, no. so ljudje, ki so poleg redne službe še prostovoljni gasilci…ali pa gorski reševalci…ali športniki…ali ljubiteljski pisatelji…ali vrtičkarji, zaboga.
irena pa najprej v službi napiše kolumno o avtobusu, potem pa si še doma vzame čas za iskanje slikic čevljev in torbic, da lahko 3x/dan vzdržuje svoj blog pri življenju. trdo, garaško delo, ni kaj. v kakšnem čudnem vzporednem vesolju živimo, da je to eden najbolj priljubljenih blogov v slo..? in da bralci izražajo svoj občutek, da berejo nekaj presežnega?
potem pa klikneš na desni med ireninimi povezavami npr. tadeja zupančiča, zaslutiš, da irena tam dobi navdih in hoče prodat tudi svoj ljubljanski lajfstyle v želji, da bi izpadlo podobno vznemirljivo…ampak šit…nije žvaka za…
skratka, oglašam se zato, da izrazim nestrinjanje z njenim samozadovoljstvom (in egom, kamor sodi tudi izbris nevšečnih komentarjev) in neutemeljeno visoko branostjo njenega bloga – ki pa je razumljiva, kot sama razložiš (da je njen blog izraz ”“filozofije” sodobne potrošniške mrzlice”).
@Simona, David – malo z zamudo
Pri pogovorih o odvisnosti se ljudje mnogokrat postavljamo v situacijo, ko kot odrasle osebe od zunaj opazimo določeno stanje. Vidimo človeka, dojamemo, da je npr. pijanec, narkoman, nevrotičen, morda celo shizofren ter na tej podlagi sprejemamo odločitve, kako in kaj z njim. V realnem življenju oz. življenju up close and personal pa je navadno nekoliko drugače. Še zlasti, če se stanje nekoga razvija postopno in ni bilo v polnem razmahu v momentu, ko smo ga spoznali, oziroma smo bili morda celo še otroci. Poznamo efekt kuhane žabe, mar ne?
Zato se sama nisem najbolj strinjala z Rugljevim zvračanjem velikega dela odgovornosti na druge družinske člane. Zakaj ne? Prvič, vsaka odrasla oseba je v prvi vrsti sama odgovorna zase in za svoje obnašanje. Prevzemanje osebne odgovornosti je prvi korak k uspešnemu upravljanju s svojim življenjem – brez tega je najbrž res najboljše, da se vpišemo v vojsko in slepo sledimo navodilom ter tako de facto prepustimo življenjski management drugim. Drugič, glavnina družbe, s pokojnim Rugljem na čelu, je podpirala in še podpira precejšnjo družinsko hierarhijo. Kaj torej storiti, če pije mož, kar je večinski scenarij? Rugelj je že govoril, da naj žena slabiča zapusti in podobno, oziroma, kaj je že pleteničil, vendar ob tem ni nikdar pozabil poudariti, da je mož glava svoje žene, ki naj zanjo izbira in nadzoruje vsa področja udejstvovanja v življenju. Mislim, da sem ga enkrat slišala reči, da svoji tretji ženi (kaj se je zgodilo s prejšnjima dvema, se človek retorično sprašuje) izbira celo knjige, ki naj bi jih čebelica prebrala, v nekem daljšem intervjuju pa je pompozno zakrakal, da je bil njegov oče Mount Everest, mama pa krtina. Zakaj je bila mama krtina, so ga vprašali. Hja, je rekel Sedeči bik, bila je pač taka ponižna, delavna ženska, odlična gospodinja, dobra po srcu, vendar ni imela nobene možnosti, da bi se primerjala z Velikim Očetom. Prav. Z odprtimi usti požiramo vašo modrost, o veliki vožd, se pa sprašujemo, kako je mogoče, da ob vsej tej pameti zagovarjate princip »stisniti in prdniti« hkrati. Odločite se, kaj pravzaprav smo, oziroma za kaj se zavzemamo: za deželo enakopravnih, polno opravilno sposobnih oseb ali za butalsko deželo ljudi in žensk?!
Pa ni bil samo Rugelj tukaj problem – cela družba v Sloveniji očitno zagovarja podpiranje družinske »idile« za vsako ceno. Ni važno, če je familija de facto v razsulu, glavno, da imamo lepo urejen vrt in na novo popleskano fasado, a ne. Važna je pač oblika in ne vsebina, so nam med vrsticami nedavno sporočali tudi borci za družinske vrednote – in celo zmagali! Svašta… Jah, hvala, hvala. Hvala za ponovno potrditev, da so pravne norme in zavzemanje za bistvo eno, neformalna kontrola in sprenevedanje pa nekaj povsem drugega. In tukaj gre moj očitek Ruglju. Namesto, da bi posebej izpostavil pogum nekaterih žena, mož ali celo otrok, da se postavijo zase napram partnerju/staršu, ki jih zlorablja in se ob tem mnogokrat celo izrecno ne želi zdraviti, je nanje pljunil še dodatno. Debakl. V svetu, kakršnem je, je mnogokrat potrebno imeti nenormalno dosti poguma, da narediš stvar, za katero sam pri sebi veš, da je prava. Iz vseh koncev namreč dobivaš negativna sporočila, če ne drugače, ti v medijih non stop nažigajo katastrofalne novice in slikajo najbolj črne scenarije – vse, vse, samo da se človek počuti bolj nemočen, bolj nebogljen, bolj vdan v svojo usodo. Pomislite, cela EU na kolenih, vse bo šlo v maloro, denar bo propadel, kako naj se zdaj ena Micka s plačo 500 EUR neto za bis sooči še s svojim zapitim možem?! Kam bo šla, če ga zapusti? Pri nas namreč nepremičnine ne dobijo avtomatično žena in otroci, tudi v primeru, če je mož težak nasilnež in pijanec. O, ne! Pri nas se ve, kako je prav. In ta prav je zagovarjal tudi pokojni Rugelj, a ne?
Mnogo jajc je potrebnih, da se človek spravi iz mizerije, tudi precej sreče. Takim ljudem vso čast in priznanje – predvsem pa: izobraževati je potrebno tudi ostale v smeri samoaktivacije. Ki je zelo težka, nikakor kar avtomatično panacea. Poglejte samo, o čem te dni teče debata v gospodarstvu. O varčevanju. Varčevati je treba, ker se je prej preveč zapravilo. Morda nismo zapravljali mi, ali pa smo, samo nevedoč, vendarle izkoriščali podrejen položaj Kitajske, Indije. Hej, morda je bilo za izdelek, ki smo ga ponujali, realno še 500 EUR mesečno preveč. Ampak, tudi če nismo nič pijančevali, ups, zapravljali, se od nas terja soodgovornost. In mi se upiramo, kajne? Zakaj ne naložimo sami sebe na pleča krivde rugljanske babe, ki je predolgo gledala nemarnega moža, se vprašam? Hehehehe…. Jah, zakaj, zakaj, zato ker je težko, zdi se tudi nepravično. Čeprav se seveda nismo samoorganizirali pravočasno, nismo planinarili oz. odprto protestirali na cestah, ne vem, leta 2005 na primer. Tudi takrat so že bili Šroti, Bavčarji, Tovšakove, Zidarji, Črnigoji. Kje smo bili pa mi? Vam jaz povem, kako se je večina med nami obnašala: ne diraj, lava dok spava. Saj veste, kako to gre. Prvo leto je možek spil samo tri deci vina na dan in je bil prav prijetno dobre volje, drugo leto je bila litrca pa smo malo glasneje prepevali v nočnih urah, tretje smo pa že žlampali viski. Žena je roke začela viti šele, ko ji je bastard prodal zlato, ki ga je podedovala po pokojni materi ter ji prisolil na levo tri, na desno tri . Tako to gre.
Ali se komu zdi, da zdaj ne bo potrebno varčevati? Tudi če se vam ne zdi, vas nihče ne bo dosti spraševal – denarja bo manj in varčevali boste avtomatično. Bo pa hudo, ker so zadeve zasrane zelo, zelo. In ne bodo se odsrale preprosto zato, ker boste rekli, da od danes bo pa vse drugače. Če bo res vse drugače, potem se bodo razmere umirile v nekaj letih, trdih letih. Na to je treba računati. In to je bil moj point. Nas ljudi bi bilo potrebno učiti, kako in na kakšen način se pravočasno postaviti za pravo stvar. Pod numero uno, bi se pa mnogi najbrž morali naučiti, kaj prava stvar sploh je. Ker če se ne borimo za tisto, kar je prav v doglednem času, potem se bomo valjali v blatu skupaj s tistimi, ki so dejansko zaslužni za to fantastično avtorsko delo z naslovom »Tukivsezafuki«. Oni so vsaj uživali nekaj časa – kaj pa mi?
Pretepeni ženi zapitega moža, z dvema otrokoma, po moje pač ne pomaga, če se javno pljune nanjo – češ, kakšna krava je. Kvečjemu je glede na siceršnjo naravnanost družbe to skrajno licemerno. Bi pa taisti ženi dosti pomagalo, če bi na popoldanskem razvedrilnem programu dnevno odvrteli kakšno oddajo, ki bi prikazovala, kaj pomeni vzeti usodo v svoje roke in kaj pomeni koncept lastne vrednosti in samospoštovanja brez moža/otrok/prijateljev, torej samo lastne vrednoti, utemeljene na sebi. Na primer. Ali pa še bolje, varnih hiš ne bi bilo več (razen za izredne primere psihopatov), ampak bi iz družinske nepremičnine de iure in de facto odstranili nemarnega nasilneža. Pomagalo bi tudi, če bi se otrokom povedalo, da ni treba nekoga slepo spoštovati in se mu/ji uklanjati, čeprav se do svoje okolice obnaša kot popoln zlonamernež, preprosto zato, ker je naš očka/mamica. Ja, zelo bi pomagalo, če bi prenehali operirati z »absoluti«, ki so nam velikokrat plasirani skozi leta v obliki soft porn oz. soft brain mentalitete in nas v kasneje ključnih trenutkih naredijo v pretežni meri slabo sposobne pravilnega reagiranja. Ampak jaz se tega scenarija ne troštam preveč, ker ga najbrž še dolgo, dolgo ne bom dočakala. V vmesnem času pa raznim Rugljem sporočam naslednje: ja, seveda, otel si cesarstvo, tudi nekatere pijance si otel, zato boš pa dobil vina sod! Spravi ga tja, pod Šmarno goro, potlej pa stori z njim, kakor se ti zdi. Ko bo pa lipa, ki si jo za dosego svojega cilja nepremišljeno spodsekal, ponovno ponosno stala, se pa pridi razkazovat z vrha Triglava. Jaz bom definitivno stala v množici globoko spodaj in spoštljivo ploskala. Moj poklon treniram že vnaprej in se srčno nadejam, da bo viden s tolikšne, objektivno prislužene distance.
P.S. Upam, da je razvidno, da je z lipo mišljeno dostojanstvo in samospoštovanje ljudi. V izogib očitkom, da nisem pravilno interpretirala žrtve ohole cesarice v primerjavi s Krpanovo. Saj vem, seveda vem: tak les raste za vsakim grmom, samospoštovanja pa ni za vsakim voglom. Menda se razumemo hehehe….
@koki:
Ja, ta visoka stopnja priljubljenosti itak sovpada z vso plehkobo na tržišču, ki je po defoltu najbolj priljubljena. Ljudje se zahvaljujejo za priložnost, da pošljejo že itak zaspane možgane spat. Po potrebi bi bili seveda radi tudi najpametnejši na svetu. Če že ne drugače vsaj takrat, ko se odpravijo na volišča … hehe … Prav gotovo za stanje, kakršno imamo na svetu, ni kriv le tisti 1% grdih, grdih pohlepnih kapitalistov in politikantskih narcisoidnih psihopatov. Imajo podporo od ljudstva, ki bi tudi tako, če bi lahko in ki predvsem nič ne štekajo, nočejo štekat, zato ne ponudijo alternative, ampak se zahvaljujejo točno tem, ki jih kritizirajo za vso ponudbo lobotomičnih smeti, ki ustvarjajo hierarhijo priljubljenosi. Splošna, večinska mentaliteta je podlaga za to, kakšna mafija okupira ljudstvo, lovke pa segajo v vse pore družbe, kot se temu reče. In opij za ljudstvo je vsem poznana besedna zveza, a le redki se je zavedajo v svojem pomenu. Opij ni le ideologija, ampak tudi trend, ki je na nivoju, na kakršnem je. Ljudstvo se zahvaljuje in hvali robo, kot povprečen džanki na horsu. Razpravljanje o kakovosti robe je pač na tem nivoju, med navlečenimi, ki bodo vedno trdili, da se lahko kadar koli “skinejo” in jim v resnici veliko pomeni nekaj drugega, magari Tadej Zupančič. Ampak tudi to je le simptom navlečenosti in s tem povezanega osebnega osiromašenja, propadanja, ki v praksi kaže povsem drugačno sliko, kjer ni prostora za prisebne, kaj šele za kakršno koli presojo o relevantnosti, kakovosti, nadgradnji in kar je še obetavnih pojmov.
@Horizont:
No, saj to, da je bil Rugelj šovinist in ultra konzervativec je itak vsem najbolj splošno znano, vključno z njegovimi izjemnimi mislimi, ki so postale legendarne v slovenski javnosti. Zato ne razumem povsem dobro posebnega opozorila na to. Mene je vedno bolj zanimalo tisto manj znano – kako se v ta sicer več kot dobro znan koncept tipičnega, celo vojaško tipičnega tradicionalista vklaplja. Najbolj povedni so paradoksi, če obstajajo. V tistem intervjuju, kjer si prebrala, kar si zapisala, ni bilo samo izpovedano, da ženi izbira knjige, ampak ji tudi vsako jutro okroža članke v časopisih, ki naj bi bili primerni, da jih tudi ona prebere … hehe … In na poti v hribe naj bi morala vedno hodit nekaj korakov za njim, da ga ne bi motila pri razmišljanju. In še in še je bilo teh slavnih krilatic. No, seveda je pri tem pomembna omemba, da mu je tudi ta zveza propadla in spet, kot že večkrat, je ostal samski. Skratka, sam nikoli ni dosegel nekega ideala zveze, kaj šele družinske idile z otroki, kot si je sam idilo pač predstavljal. Ne glede na to, da je bil sam potomec tipične tradicionalne forme družine, pa tudi svojo primarno družino ni označeval kot pojem ideala, čeprav je bila mati krtina, oče pa gora. Ta plat njegove zgodovine, ki je vsekakor imela tudi pomemben vpliv na njegovo delovanje in značaj, je pa prav tako precej zgovorna. On je sebe tretiral pravzaprav kot izjemno močno in uspešno osebnost, ker se je znal na pravih mestih upirat tudi avtoriteti in ni podlegel slabim vplivom v družini, pri čemer je bil alkoholizem ena izmed bistva stvari in s tem tudi ključne poante njegovega gneva, kasneje pa tudi kariere. Sam je izpovedal, da naj bi mu mati že kot majhnemu predšolskemu otroku vlivala v hrano (mislim, da močnik, ali nekaj podobnega) šmarnico, ker naj bi nerazgledani vaški starši tako uspavali in umirjali svoje otroke. Da se sploh niso zavedali škodljivosti alkohola. Tako je zase trdil, da je bil alkoholik pravzaprav že kot otrok. Njegov brat se iz tega primeža ni izvil in je zaradi posledic alkoholizma umrl. In Janez mu ni uspel pomagat. Bilo je kar razvidno, da je smrt brata na njem pustila posebej močan pečat. Iz vsega, kar sem od njega in o njem uspela prebrat, pa menim, da je tudi njegov šovinizem temeljil na izrazito negativnem odnosu oziroma zameri do lastne matere. No, saj tako je ponavadi. Problem je v tem, da ima mati na oba spola otrok prioriteten vpliv. Ker je tista, ki se odloči na koncu koncev, ali bo otrok prišel na svet ali ne. Ker je tista, ki ga od začetka hrani in skrbi zanj. V tradicionalnem konceptu se itak moškemu tolerira manjko odgovornosti do otrok. Češ, on se ukvarja z drugimi stvarmi, da družina lahko preživi. Mati velja za ključ odgovornosti za otroke, pri čemer se zato nanjo zgrnejo tudi grehi očeta. Če je sama slaba mati, je kriva. Če je izbrala in vztraja ob slabem očetu, je kriva, ker ne reši svojih otrok pred zlodejem (pozitovno vpliva na zlodeja, da bi postal dober oče in mož, pomeni najboljši izhod … beg pred slabim možem in očetom le izhod v sili, s priznanjem, lastne nesposobnosti), ampak po možnosti celo sodeluje v torturi (otroke opija s šmarnico, da ne bi preveč videli in vedeli ter se upirali, ne le v konkretnem, tudi v metaforičnem smislu).
Zato je prišlo pri Ruglju do “filozofskega” navideznega paradoksa. Po eni strani je bil zastopnik klasične tradicionalne hierarhije in družine, kar se tiče spolnih, zakonskih in starševskih vlog, po drugi strani je pa ženskam vehementno očital, v kolikor so vztrajale pri slabih očetih in možeh, ali jim celo nudile potuho, zgolj jamrale, a nič storile itd. V bistvu jim je zameril nesposobnost, da se spopadejo s takoimnovano goro. V primerjavi s klasičnim klerikalnim modelom patriarhalne družine je ženski torej namenjal absolutno več odgovornosti, svobode in pravice pri odločanju za svoje življenje in usodo svojih otrok. Če je kler žensko zminimaliziral na zgolj poslušno sužnjo, ji je Rugelj namenil neprimerljivo več prostora za prevzemanje odgovornosti in odločanje, kakšno ali katero goro si bo izbrala in ali jo želi zamenjat, če se gora ne izkaže za pohodov skozi življenje vredno.
Strinjam se s tvojo ugotovitvijo o vplivu družbene klime, mentalitete, ki sili ljudi v takoimenovan ideal vzdrževanja družinske idile za vsako ceno. Pri čemer seveda ne gre za ideal, ampak ravno v primerih, ko o idealu ni ne duha ne sluha, se sili ljudi, da igrajo vloge v imenu ideala, tudi ko se ne dogaja nič drugega kot potres, poplave in požari. Razlog je seveda v kontroli in obvladovanju ljudstva, ki mu sledi tudi takoimenovana stroka, ki sledi spranim možganom ljudstva, češ, saj si to tudi sami želijo, ne moremo jih silit v ločitve, a ne, lahko pa pomagamo … hehehe … Oh, kako pretkano. Dejstvo je, da je življenje nesrečnih družin ujetih v zapor skušnih stanovanj, pač cenejše. Prepričevanje otrok v nedotakljivost staršev kot avtomatskega spoštovanja pa seveda vsako družbo in s tem državo razbremeni odgovornosti za nesrečno rojene in vzgojene, za katere ni treba poskrbet, ker so še tako slabi starši, najboljši, ker so edini, a ne. Stara fora, katere korenine sploh nihče več ne pozna, samo sledi jim. No, ampak tisto, s čimer se ne strinjam v tvoji diagnozi, je, da družba, tako kot Rugelj temu sledi. Ni res. Zanimivo je ravno to, da je Rugelj kot skrajni konzervativec in celo šovinist v primerjavi s podobo, kot naj bi jo gojila naša družba, ki naj ne bila tako skrajno konzervativna, nasprotoval takšni mentaliteti in obsojal tako žene, ki zaradi nekih namišljenih in lažnivih idealov vztrajajo pri nekoristnem ali celo škodljivem možu. Prav tako je potomcem v odnosu do staršev dopuščal popolno moralno pravico, da jih prepoznajo kot slabe, in se jim po potrebi, da bi se sami zgradili kot močne, uspešne in psihično stabilne osebnosti, popolnoma z mirno vestjo odpovedo, jih odrežejo iz svojega življenja. Tako, kot sem že v zadnjem komentarju zapisala. In to ni nezanemarljivo, spregledljivo dejstvo. Rugelj je bil na videz kontradiktorna osebnost, čeprav če se poglobiš v njegovo zgodovino in delovanje kontradiktorno v bistvu ni, samo bistvo se skriva v detajlih, kot ponavadi. skratka, naša domnevno bolj demokratična in liberalna družba je še vedno potomcem nalagala pomembno odgovornost za usodo svojih staršev, češ, samo po sebi umevno je, da so vsakemu posamezniku izredno pomembni, mi pa nimamo pravice razdvajat nerazdružljivo. Jap, pajade. Na tem mestu je od zadnje prižnice na vasi s cerkvico na hribčku, kjer je župnik delil modrosti brez ugovora, Rugelj pač objektivno gledano po na videz čudni poti prišel veliko dlje od klime v naši družbi.
Kar se tiče prelaganja odgovornosti. Seveda je vsak zase odgovoren in ne gre krivit drugih, recimo žene, za nasilje, alkoholizem in druge posledice negativnega značaja moža. Vendar pa je dejstvo, da v nemalo, osebno menim, da kar v večini primerov, so sostorilke! Sostorilke v večini primerov, ko se zapustitev nemogočega partnerja, ki ogroža celo otroke, ne zgodi le zaradi nemogoče finančne, eksistencialne stiske žene in matere, ki pač nič ne dela, se je popolnoma predala v oskrbo moža z otroki vred (že to dandanes ni ravno modra poteza, ko ženska v tak odvisen odnos ni prisiljevana), ampak ko razlog za pomembno potezo žene tiči v čustveni nezmožnosti. Problem ni le sadizem, ampak tudi mazohizem. In tipičen sadističen moški (kar ima svoje globoke korenine) bo ponavadi poiskal temu primerno žrtev – mazohistko (kar je prav tako bolest, ki hudo škodi življenju otrokom). Žena in mati v takih primerih postane sostorilka. V nemalo primerih se zgodi, da tudi če ženska zbere voljo in se loči, odide z otroki (ponavadi le v primerih, ko ne more več prikrivat hude škode na otrokih in so očitki opazovalcev prehudi), kasneje vzpostavi zvezo z novim partnerjem, ki je isti ali pa še hujši. Če in ker sama na sebi ni delala pač čisto nič – na svoji bolezenski odvisnosti od takovrstnih dramatičnih vzorcev zveze. In pri tem ti filozofije o odgovornosti tistega, ki je nasilen, se kurba ali je kakor koli drfugače škodljiv, bore malo pomagajo. Še vedno je škodljiva tudi sostorilka, ki na tržišču zla išče in najde svojega rablja (gre za nereflektirane vzorce samokaznovanja). Zato je res v večini primerov tako pomembna obravnava obeh v družini. Namreč v kolikor je en partner stabilen, drug je pa zapadel v brezno, ponavadi problemov ni, saj stabilen partner sam hitro razreši problem, ki mu prinaša škodo in škodi tudi otrokom. Takšni ne gredo po nasvet k psihologom, ker vedo kaj hočejo in kaj morajo za to uredit. Znajo tudi precenit laži in nakladanja škodljivega partnerja, da bo bolje, in ne padajo na njegove buče, ampak postavijo zahteve!!! Če partner zahtev ne izpolni, se ne slepi in ne kima kot budala njegovim manipulacijam, ampak spoka kufre! Ravno zato, da škodljiv partner lahko prevzame odgovornost za sebe in svoja dejanja, če hoče.
Pri nas je ločitev še vedno tabu tema in veliko se laže, kako neobhodno ločitev staršev negativno vpliva na otroke, kar sploh ni res. Na otroke vedno negativno vplivajo samo slabi starši. Starši, ki se obnašajo in vzpostavljajo do otrok odnos, s kakršnim jih strašijo, spravljajo v stisko in jim ne dajejo občutka varnosti. To se pa lahko dogaja tako v družinah kot v primeru ločenih staršev. Prav tako so v obeh primerih lahko starši, vsak v svoji vlogi, do otrok ustrezno pozorni, izkazujejo stabilnost in nudijo občutek varnosti. Ločitve niso problem za otroka samo po sebi. Še mnogo hujši problem je lahko, če starša ostajata skupaj v neznosno bolečem ali prevarantskem razmerju. Trpijo otroci tistih ločenih staršev, ki se po ločitvi obnašajo kot kreteni in prelagajo skrbi na otroke, ki jih niso sposobni nosit. Na primer da kar naenkrat pristanejo ob materi, ki je zaradi ločitve cele dneve totalno depresivna, cmerava in nestabilna. In da jih oče na primer ob tem ne povoha, ker sovraži mater, in ima novo bolj prijetno bejbo, ki mu pokuri ves prosti čas in ni navdušena nad sadovi njegove pretekle zveze. Otroci ob tako neodgovornih starših trpijo v vsakem primeru, ločitev lahko izpade bolj grozna le zato, ker se na primer starš, ob katerem ostanejo, totalno in še bolj zruši kot takrat, ko je bil morda pretepan, pobruhan od pijanosti ali kar naprej poniževan s kurbanjem partnerja. In takšen starš bi potreboval resno obravnavo svoje bolne psihe. Pri takih je vseeno, ali so v družini ali pa ločeni. Gre za zvezo sadista in mazohista. slabšega si za otroke ne moreš predstavljat. In v primerih, kjer se noben od staršev ne zmore reflektirat in napredovat kot osebnost, je imel Rugelj prav, da otroci do kretenov nimajo nobene moralne dolžnosti, ampak imajo pravico, da, vsaj ko odrastejo, rečejo čao bao in se ne ozrejo, ampak se posvetijo sebi, ker se jim starši pač niso.
Moraš se zavedat, da nekatere ženske mazohistke v neznosnih razmerah, tem razmeram strežejo celo tako, da štepajo otroke kot po tekočem traku. Več nas bo trpelo v imenu družine, bolj bo pestro. Seveda je kriv škodljiv oče in mož, ampak degenerirana psiha in mentaliteta žene in matere, ki na primer revščini, poniževanju in nasilju parira tako, da ostaja ob partnerju ne glede na vse in ga še nagrajuje z rojstvi novih talcev – otrok, pa ne sme bit ignorirana, češ, s takim obnašanjem je pa vse v redu. Ne, ni. Oboje je psihopatsko.
@Simona
Evo,z veliko zamudo. Definitivno imam problem s tem famoznim time managementom, ki ga zadnja leta tako kujejo v oltarčke. In problem s predolgimi posti. Moram prekinit to prakso.
Še vedno stojim na stališču, da je Rugljeva karikirana javna podoba (ki jo je ustvaril sam, lastnoročno) večini žensk, pa tudi moških, prej jemala možnost za korenito spremembo kot pa jim jo podeljevala. Za moje pojme namreč neka teorija oz. terapija lahko prinese nekaj pozitivnega samo, če je res nedvoumno in jasno razložena ter konsistentno izražena. Javno govorjenje Ruglja pa je bilo po mojem mnenju precej kontradiktorno. Torej, gospod se je res zavzemal tudi za to, da ženska prevzame odgovornost zase in še za moža povrhu – ampak hkrati je brbljal, da svoji ženi izbira čtivo, ji določi koliko korakov za kraljem sme hoditi itd. Ja, ja, saj vem, da je bil njegov primer poseben, ker je on kot nadčlovek imel v svojem domu posebne pravice, ampak samostalnik ženska je pri njem s presenetljivo frekventnostjo pridobival sopomenke kot so mračnjakinja, krtina, histeričarka, potrebna gospodarja, frigidnica itd., itd. Btw, tudi glavnina moških jo pri njem ni odnesla nič kaj bolje – seveda pa jim priznava vsaj potencial za gospodarjenje hehe…, če seveda pred tem razrešijo svojo pezdetstvo, pederastijo, zarukanost,…
Ni bil moj namen pogrevati različnih biserov iz njegovega sicer obširnega cvetobera šovinizmov/prostaškosti, ampak so mi služili samo za ponazoritev kontrasta. To je namreč kontradiktornost per se: da bi se krtina lahko kdajkoli postavila nad goro, pa če je ta še tako poscana?!! Težko, a ne. Mislim brez Njega, brez Ruglja. Kako naj si sama izbere pravega oplojevalca, ki je hkrati tudi pravi moški, rojen gospodar, vendar se tem zanosnim karakteristikam navkljub, pusti izbrati KRTINI kot zadnji semenski junec? Eh, nima smisla izgubljati nadaljnjih besed, ker sem že blizu izuma lesenega železa. V tem torej vidim njegov vsebinski lapsus: če namreč nekomu (v tem primeru ženskam) priznavam potencial moči, da se postavi zase, potem mu moram priznati tudi potencial za spoštovanje. In ga izraziti. Posledično se ne bi smelo ljudi kar počez označevati za krtine, frigidne, neumne, nesposobne, pezdetke, zadetke, potrebne tempeljske prostitucije in podobno. No, tako logično konsistentnega vedenja pa pri njem vsaj jaz nisem doživela, saj je v svojem javnem nastopanju vedno udaril na polno in meril v glavnem pod pas. Provokator pač. Vprašanje za milijon je, koliko ljudi, ki so psihološko, morda pa tudi fizično na dnu, se bo pozitivno odzvalo na provokacije? Jah, najbrž približno toliko kot se jih je. Saj ste to že lepo napisali pred mano – Rugelj je bil za nekatere čisto ok – sama samo dodajam, da za večino pa bolj ali manj »Blažev žegen«.
Moj prigovor v prejšnjem postu torej ni imel namena opozarjati na Rugljevo mačističnost, šovinizem, patriarhalnost etc ali celo dvomiti v njegove terapevtske zmožnosti one on one, ampak samo opozoriti na moje pomisleke glede njegovega koncepta sokrivde. Ta mantra o sokrivdi je bila pri njem izrazito poudarjena v javnih nastopih, pa ne samo to. Sčasoma je celo pristala na oltarju kot maxima culpa za vse, v smislu, da je za pijančevanje osebe A v glavnem kriva in odgovorna kar oseba B. Spolna porazdelitev med obema podmnožicama, A-jevsko in B-jevsko, je bila pa po njegovem tudi jasna, a ne. Ali sokrivda zaradi pasivnosti obstaja? Ja, seveda. Ampak, kje, lepo vas prosim, naj začnemo krivdo popravljati, pri krivcu ali pasivnem sokrivcu? No, družba pravzaprav daje jasen odgovor na to vprašanje. Je pa takšne narave, da se meni dobesedno obrne želodec.
Pred časom sem imela slučajno priložnost malo pobliže spoznati, kako potekajo družinske terapije pri nas; bila sem namreč prostovoljka za pomoč pri učenju za otroke iz, recimo temu, depriviligiranih družin. Seveda nisem neposredno sodelovala pri družinskih terapijah, ker za to nimam ama nobene kvalifikacije, ampak sem pa preko svojega dela lahko videla, kako so cca potekale v tisti ustanovi. Z veliko žalostjo in šokom sem ugotovila, da na večino družinskih terapij hodijo ženske same!!! Rečeno mi je bilo, da je to itak pravilo. Mislim… Še bolj me je zmotilo, da tem ženskam, ki so bile mnogokrat v zelo slabi psihofizični in finančni kondiciji, nihče od strokovnjakov ni mogel/znal kaj dosti pomagati. Prvič, odrasle osebe se morajo za svoje življenje menda odločati popolnoma same, pa če so še tako sesute. Kar je najbrž težko. Drugič, CSD-ji nimajo skoraj nobenih sredstev, da bi tem ženskam in njihovim otrokom tudi dejansko pomagali (tako čustveno kot finančno) v prvem, najbrž najtežjem letu novega življenja. To drugo je odločilno.
Pa ni moj namen na tem mestu podeljevati »te absolvo« ženskam. Tudi moški, ki se znajdejo v podobni situaciji in bi radi pomagali sebi in svojim otrokom, ker se partnerica pač svaljka v svojem svetu odvisnosti, se nimajo nič bolje. Večina teh žena, mamic/mož, očetov ima slabo plačane službe, mnogokrat so slabo izobraženi/-e, nimajo podpore s strani sorodstva (velikokrat celo obratno), skratka, slabo, slabše, najslabše…
Kar se sicer mene osebno tiče, je vsak človek/skupina ljudi, ne glede na spol, sklon ali število, ki se uspe samostojno in brez zunanjega supporta iztrgati iz zelo neljubih okoliščin, junak. Nekaj posebnega in nevsakdanjega. Da bi bila večina ljudi takšnih, ne verjamem sploh. Te ljudi, ki jim je uspelo, da so iz kisa naredili marmelado, bi bilo treba postavljati za zgled, vendar postavljati za zgled celostno, ne v kakšni romantizirani verziji. Zakaj? Zato ker se je izkopati iz dreka običajno izjemno težko in terja ogromne napore. V prvi fazi, ko se odločimo za spremembo (torej za dvig iz dreka), namreč pogosto ni tako, da bi se razmere s tem prav na hitro izboljšale – običajno se v prvi fazi celo poslabšajo. In to fazo poslabšanja se v knjigah o samopomoči, self-empowermentu, pa tudi v poceni tv psychobabblu največkrat neodgovorno zanemari. In predvidljivo, se ravno v tej prvi fazi največ ljudem zalomi v smislu: »saj sem sprejel/-la potrebne odločitve, ampak bilo je še slabše. Bolje, da se vrnem nazaj.«. Kar je seveda peklensko, vendar se da tolažbo najti v poznani situaciji (same old, same old) ter izdatni podpori popoldanskega tv programa, modrovanj pri nedeljski pridigi ter splošne družbene hipokrizije.
Sokrivci? Ja, seveda so. Ampak, ljubi moji faraoni, hudičevo fejst moraš biti, da ti uspe uspešno upravljati s svojim življenjem vsemu navkljub. Nič ne bi rekla, če bi bila ljudem/družinam v stiski res nudena kvalitetna pomoč s strani sicer faking dragega slovenskega javnega servisa, ampak to so pravljice. Saj se da dobiti nekaj zastonj uric »posvetovanj«, to je res. Tam se pa ugotovi, da je situacija zajebena in da denarja ni. Pogosto vprašanje s strani naših svetovalnih organov je: Ali imate socialno mrežo, na katero se lahko oprete? A nimate…ojej, ojej… Ja, potem jo pa pridobite, ker jo boste potrebovali.. No shit! Zanimivo je, da se nihče ne vpraša, zakaj bi človek z lastno, polno delujočo socialno mrežo, sploh prišel k njim?! Mah, se nič ne čudim, da se veliko žensk raje odloči, da bodo popoldne še naprej raje gledale Triunfo de amor (Zmagoslavje ljubezni – dobesedno in preneseno) ter se za pol ure odmaknile v naročje dobre socialne mreže, pa čeprav je le-ta namišljena. Moški pa najbrž izberejo oboževanje Bracelone in si predstavljajo, da so mesije oz. Messiji.
So pa sokrivi seveda. Pred svojimi otroci, pred sabo, pred družbo. Torej se jim na nek način cinično priznava potencial moči, ki ga morda imajo ali pa tudi ne. Seveda, to so konji, ki bi morda lahko malo bolj povlekli in potegnili voz iz tistega kolektivnega blata. Na pijančke, zadrogirance, nasilnike, primitivce pač ne moremo računati. Oni so izgubljeni. Če se pa kdo od njih le najde, potem si lahko v živo ogledamo priliko o »Izgubljeni ovci«. Ali sinu. Whatever. Ampak konje, dragi moji, konje je pa treba z gajžlo pošteno preko pukla mahnit! A se ne dogaja nekaj podobnega na gospodarskem področju dandanes? Ali nismo pravzaprav vsi skupaj sokrivci za zajeb upravljavcev denarja? Dajmo si malo pogledat to zgodbico.
Razvrat z denarjem in slepo čaščenje »growth modela« se je pravzaprav začelo nekje v 80-tih letih s predsednikom Reaganom, omogočila pa ga je opustitev zlate podlage dolarja že za časa predsednika Nixona. To so bili lepi časi velikih prebojev v znanosti, ki so tudi de facto prinašali nove pristope v poslovanju. Bili so to tudi časi, ko firmi ni bilo treba več dolgih desetletij premišljeno krepiti svoje osnovne dejavnosti, da je lahko zbrala toliko lastnih sredstev, da se je podala v ambicioznejše širitve svoje geografske prisotnosti. Mah, kdo bo čakal – nova mantra je bila »multinacionalka čez noč«!
Nekje po letu 2000 je bilo pametnim ljudem pri koritu jasno, da je vse skupaj precej zasrano. Ogromne vsote so bile plasirane v podjetja brez prihodnosti, novih tehnoloških prebojev ni bilo več na backlogu, za bis se je zgodil tudi 9/11. Že takrat je bil skrajni čas, da bi se stopilo korak nazaj in reklo, dajmo malo razmislit, dajmo malo zategnit vajeti, ker je konj zbezljal. Ampak, lepo vas prosim, kdo bi se odpovedal (realno sicer nezasluženemu) standardu?! Ne samo veliki wallstreetski debeluharji ne, tudi ostali ljudje so želeli obdržati svoje. Kaj je torej naredil »konzorcij« centralnih bank pod taktirko presvetlega Alana Greenspana? Povečal je količino razvrata. Povečal je denarno emisijo. Na voljo je bil torej dan dodaten denar, ki ni bil zaslužen, ampak preprosto samo natisnjen. Da to ni košer, bi morali bivši Jugoslovani zelo dobro vedeti, pa še marsikdo drug. Ampak koga je brigalo? Vam jaz povem: skoraj nikogar. Kot sem že omenila, ni bilo več moderno, da firma raste 50 let in več, o ne, zdaj je morala zrasti v petih letih. In od tega smo nekaj časa imeli korist vsi, tudi mi, bralci tega bloga. Slovenija je bila med državami, ki je zaradi izjemno nizke zadolženosti gospodinjstev (jugo krediti so bili razvrednoteni s strani inflacije), zlahka dobivala velike vsote sposojenega denarja in s tem financirala svojo zgodbo o »uspehu«. In v kolikor bi denar plasirala v res dobre projekte, bi bili danes dejansko lahko uspešni.
Kaj je moja poanta? Bodite pozorni na uporabo prve osebe množine. Prvič, vzeli smo denar, ki ga nismo zaslužili. Je kdo od vidnejših intelektualcev na glas javno protestiral? Komaj kdo, vsaj jaz se ga/je ne spomnim. Drugič, sposojeni denar smo naložili v glavnem zelo slabo, med drugim celo za managerske odkupe podjetij iz prve kotacije (BTW, managerski odkupi podjetij iz A kotacije oz. bluechipov so v razvitem svetu neznanka, čeprav so pri nas trdili drugače. Tistim, ki mislijo, da je to praksa, svetujem naj poskusijo prevzeti Coca Colo.). Pa ne samo za managerske odkupe, denar smo vlagali tudi v gradnjo preštevilnih kurnikov, sorry stanovanj, čeprav se število Slovencev ni prav nič povečevalo. Smešno, a ne. Zakaj se ni obnavljalo raje starih? Ve se. Povejte mi, koliko intelektualcev je leta 2004, 2005 javno protestiralo proti tem zanosnim podvigom? Zakaj pa niso protestirali eminentni slovenski ekonomisti? Zakaj ni npr. Mencinger organiziral cestnih štrajkov, da bi se ustavila norija? Aja, bil je too busy pri zagovarjanju nacionalnega interesa. Zakaj ni bil na barikadah danes velepametni Tajnikar? Aja, v stečaj je spravil TAM, potem pa se udobno namestil na dobro plačanih, pa nikoli na odgovornost pozvanih, funkcijah nadzornika (kaj je že z Adrio Airways?). Kje je bil Brščič? Konec koncev, kje smo bili mi, sicer nepomembni civili?
No, Simona, jaz lahko zase rečem, da sem vedela že leta 2004 in 2005 kot še zelo mlada punca, odgovorna za plan in analize v nekem podjetju, da se bo zadeva nesrečno končala. Lahko bi ti pokazala poročila, ki sem jih pisala za vodstvo. Poglobljena poročila. Opremljena z grafi za telebane, ki so jasno kazala, da se bonanza ne more nadaljevati prav dolgo. Ta poročila so bila gladko ignorirana. Kot kaže svojih tez nisem znala argumentirati dovolj razumljivo. Parkrat sem glavnemu direktorju oz. Mount Everestu v skladu z zavezanostjo profesionalnosti na kolegijih vse skupaj poskušala dodatno razložit, vendar sem bila praktično popolnoma osamljena in mi je bilo tudi takoj jasno povedano, da sem samo – krtina. Haha…. Ampak veš, kot mladi punci, niti trideset let nisem imela takrat, se mi je zdelo čudno, prečudno, zakaj se nihče od mojih starejših kolegov nič ne oglasi, zakaj me skoraj nihče ne podpre. Saj po kuloarjih smo bili pa enotnega mnenja. Vedeli smo, kaj je prav. Lahko rečem, da z eno dično izjemo, ki je bila tudi ženska (morda zgolj slučaj ali pa tudi ne), ni uradno na ključnih sestankih od sebe nihče spravil niti piska. Čeprav so vsi prebrali npr. moja poročila (ali od koga drugega) in jim strokovno sploh niso oporekali. Nasprotno, velikokrat so me celo pohvalili, kako dobro sem pregledala trende na globalnem in evropskem trgu. Strange to say the least. Zakaj bi se glavnina firmskih izobražencev obnašala tako neodgovorno? Vedeli smo, da tovrstno ravnanje dolgoročno resno ogroža naše službe, naše plače, pa nič… Če to ni bilo patološko, potem sem pa jaz nadangel Horizontoel! Ne bom izgubljala besed, kje je to podjetje danes. In če opazujem druga podjetja po Sloveniji, se mi zdi, da je patoloških (oz. običajnih) delojemalcev zelo veliko, kar sem pravzaprav povedala že na začetku tega mojega traktata bibličnih razsežnosti. Torej, kaj naj rečem? Kolektivno smo krivi za sedanje sranje. Zato nič ne jamrajmo in ne iščimo zunanjih krivcev – poglejmo se raje v ogledalo in veselo na delo!
Jah, sokrivda je pač prasica. Za konec, da ne pozabim, bi rada vsem svinjam, ki so se dejansko goljufivo omastile, zaželela še veliko let veselega režanja na račun množic a.k.a. nas. Seveda so dosti manj krive kot mi. One so pač izgubljeni sinovi oz. ovčice, ki so po nesreči zašle. Nesramna mamica jim je dajala šmarnico v juho. Same po sebi so sicer tako prikupne pri svojem kruljenju, dosti prikupnejše od mračnjaških množic, sploh niso imele zlih namenov, veste. Nekaterim od njih so se celo zvonovi sneli, pomislite, čeprav so z njimi tako vdano bingljali Bogu na čast. Smola pa taka. Ampak nič skrbet, bomo že osli, mislim konji, potegnili. Kar z gajžlo po nas. Kaj pa nismo rigali pravočasno! Zdaj je prepozno. Klas nič več ne dozoreva, kose pa brusijo drugi. Ve se, katere glave bodo padale. In tudi prav tako: račun za vsakovrstno patološkost je vedno visok.
P.s.: Post sem pisala v toliko etapah, da lahko samo upam, da je point na mestu. Za vsak slučaj ga bom na ponovila: med dvema zlima, izberi vedno manjše zlo; med dvema patologijama pa obsodi – najprej in zlasti – večjo. No, vidiš, kako na hitro bi lahko povedala isto. Ojej, ojej. Time management šola mi res ne uide.
@Simona
Po vseh mukah ti napišem gromozansko dolgo pojasnilo, potem me pa vrže v spam! Ahhh, božji namigi so to hahahaha….
evo, prilagam še v enem zgornjih komentarjev omenjeni članek, ki se dotika simptomov simoninega zapisa v oziru na obravnavo najmlajše domače poezije s strani kritikov.
upam, da me na podlagi vseh komentarjev na tem blogu, zdaj ne bo kdo ubil ali me posilil (no, za slednje je manj verjetnosti, ker sem slikan iz gršega profila).
http://www.ludliteratura.si/2012/05/30/lutke-v-rokah-lutk-v-rokah-lutk/
“ki se dotika simptomov simoninega zapisa”
no – recimo raje simptomov, na katere simona kaže v svojem zapisu. kako sem raztresen zadnje čase, neverjetno.
@Horizont:
Mah, to so toliko božji namigi, kolikor je božje popolno skonstruiran program zaščite na blogosu, pri čemer še vedno pojma nimam, zakaj kdaj nekatere komentarje flikne kar v spam in ne vsaj v moderacijo, če se sistem že vtika, kar lahko vsaj brez brskanja po nadzorni plošči opazim. In ne, nisem dobila odgovorov, ko sem javila problem. Tehnologija je torej bog, ki ga slabo razumejo ljudje, ki z njo upravljajo. Najs.
Zdaj pa k vsebini. Bom poskusila čim bolj na kratko … hehe …
“Še vedno stojim na stališču, da je Rugljeva karikirana javna podoba (ki jo je ustvaril sam, lastnoročno) večini žensk, pa tudi moških, prej jemala možnost za korenito spremembo kot pa jim jo podeljevala.”
Pa saj to smo že obedelali, no, in temu stališču v zvezi z okvirno javno podobo nihče ne oporeka. Še najmanj moja malenkost, zato pa je David že na začetku zapisal, da se zaveda mojega ne ravno naklonjenega pogleda v zvezi z Rugljem, saj sem o tem že pisala. Detajle in zanimivosti, ki pa vendarle obstajajo, pri primerjavi z vsesplošnim prepričanjem, sem pa že izpostavila in bi se lahko zdaj samo spet ponavljala, kar se mi zdi nepotrebno.
Detajli so … da se gospod, kljub vsemu, tudi javno vendarle ni zavzemal za to, da žena prevzame odgovornost zase in za gospoda, ampak da oba prevzameta odgovornost zase, pri čemer se k temu prišteva tudi odgovornost za drugega. Kar je logično, saj to odgovornost sprejmeš že pri izbiri partnerja. O tem lahko govorimo vsaj od emancipacije dalje, saj se šteje, da ženska ni prisiljena v zvezo ali poroko z nikomer, a ne, niti ni prisiljena vztrajat v zakonu. To brbljanje o izbiri čtiva svoji ženi in podobno pa spada v njegov okvir konzervativnega umevanja hierarhije, ki vsekakor je del šovinizma v trenutku, ko govorimo o emancipaciji. Vendar je Rugelj pojem emancipacije pozdravljal le do nivoja izbire in odločitve biti z nekom ali ne biti z nekom. No, in zdaj se bom ponavljala, ampak kaj čem. Tisto, kar je zanimivo in sem poudarila v komentarju že prej, je predvsem to, da je kljub svoji izraziti konzervativnosti, kar se hierarhije tiče, v bistvu žensko umeval bolj enakopravno in ji prisojal manj pravice do neumnosti, naivnosti ali nemoči, kot jo sicer družba, ki se oklicuje za demokrate, liberalce, zastopnike emancipacije itd. To se odraža skozi prisilo v zakon za vsako ceno, ponavadi preko takovrstnega moraliziranja, pa tudi skozi obravnavo ženske kot manj odgovorno in nič krivo za neskladno ali celo škodljivo partnerstvo. Zeme, pardon, je obravnava ženske kot ubožice, ki lahko le nemočno prenaša nasilno pijanduro, lažnivega kurbirja na primer itd. in od nje ne pričakujemo nobene odločitve, akcije itd. navadno poniževanje po spolu in šovinizem. Še v zadnjem intervjuju zastopnice avševanja Azre Širovnik, ki se prišteva med najbolj brane komercialne avtorice, je lahko v intervjuju brez pripombe potolažila uboge prevarane ženičke, naj se ne sekirajo zaradi skokov čez plot svojih mož, ker to nič ne pomeni in … pazi, pazi, ker te ženske, s katerimi moški ponavadi varajo, itak nimajo resnih namenov z njimi. Kej tacga!!! Takih idiotizmov brezmejnega poniževanja žensk in celo nagovarjanja, naj bodo prevarane budale še naprej, še od šovinista tipa Rugelj nisi doživel. Z lahkoto pa doživiš, da so take “blondinke” v dušo, ki se rade oklicujejo celo za intelektualke, največje podpornice interpretiranja ženske kot navadne lahko vodljive koze in skušajo iz tega delat celo višjo filozofijo. Verjetno zato, da bi sebe opravičile in potolažile pred ogledalom, kar izpade patetično še bolj.
Saj do tiste mere, ki se tiče skrajno neugodnih okoliščin, ki človeka, naj bo ženska ali moški, pehajo v omejevanje možnosti, da lahko svobodno odloča o svoji usodi in celo usodi otrok, je sočut že na mestu in socialna država je tudi dolžna pomagat, sicer nismo socialna država, nikakor pa ne od točke dalje, ko to preprosto ni res!!!
Tudi v primeru Ruglja na primer je pač dejstvo, da ženska, ki ji je on obkrožal članke, ki naj bi jih ona prebirala, pač ni bila nobena obubožana, neizobražena ženska, ki jo je uvozil iz tretjega sveta, da bi jo fejst izkoristil in zajebaval v glavo. Ne! Izživljal se je nad osebo, ki bi lahko kadar koli rekla “Ne, hvala, in adijo!”. Edina bariera, ki ji je to prerečevala, dokler ji je, je bil njen lasten emocionalni svet. Morda mazohističen. Rugelj pa brez dvoma do takšnih žensk je bil sadistično razpoložen. Nekaj časa je bila, kot sem prebirala v vročem obdobju, njegova spremljevalka tudi Manca Košir. Še ena iz kotla, kjer modruje tudi Širovnikova in podobne. Meni nič nelogičnega. Verjetno jo je vzburjala misel, če lahko takšnega moškega obvlada in spremeni, da jo bo spoštoval kot goro. Ja, pajade. Nimam nič proti. Tudi taki podvigi so lahko zabavni in zanimivi, ampak le če z njimi ne kaznuješ otrok, ker morajo prenašat zabavo perverznih staršev in če vzameš nase, da se to pač greš. Predvsem pa, dokler iz svojih pomanjkljivosti, nemoči, hib ali igric ne ustvarjaš poučne filozofije skozi javno podobo kot glas razumea in celo zgleda. Ob takih prizorih se pač zdi, kot da emancipacija ženskam nič ne koristi, razen da revice več delajo za svoj obstoj. Ne vidim nič posebej sočuta vrednega pri tem, vidim pa, kdaj sta dva drug drugega vredna.
Lahko gremo še v skrajnost. V to skrajnost grem zato, ker se mi je vtisnila v spomin kot simptom tega, o čemer govorim, in čemur nasprotujem. V imenu enakopravnosti konec koncev. Če se spomnimo megazlorabljevalskega škandala Fritzla, ki je svoje hčere leta in leta trpinčil in posiljeval, pa še za vnuke poskrbel. Ob tem človeku je živela neka žena. V Sloveniji pa smo imeli seveda tej temi posvečeno oddajo. Takrat so bila še Slakova Trenja. No, in nekdo od takrat povabljenih k omizju je med drugim opozoril tudi na nezaslišnost obnašanja žena kot sostorilk pri zločinu, ki vedo, kaj se dogaja, a se delajo neumne ali celo sodelujejo in podpirajo može z izgovori ali zanikanji pri takšnih psihopatijah. In kaj se zgodi??? Neka gospa ob omizju, ki zastopa eno izmed nevladnih org. za pomoč v stiski (ne spomnim se, katere), se takoj razburi z besedami, da je nesprejemljivo zvračat krivdo za takšna ostudna dejanja moških na ženo in še pribila, češ, da to vedno počnemo. Prosim???!!!! Takšna ogrožena, frustrirana in povsem neobjektivna reakcija je za moje pojme ženskam kvečjemu v sramoto. Veliko sramoto!!! Nihče namreč ni zvračal na to ženo krivde Fritzla v tem primeru, saj se je o njem kot o nepredstavljivi monstruoznosti lajalo toliko, da so nas že ušesa bolela. Nezaslišano pa je, da se omemba žene kot sostorilke, ki ni nikakor zaščitila svojih otrok, že tretira kot nezaslišano zvračanje krivde na uboge nikoli nič krive ženske. Pa kaj, a smo ženske debilne, al’ kaj??? Po naravi klinično motene in neprištevne, da se nam ne sme dosojat nobene odgovornosti za zla dejanja v družini, kamor brez dvoma sodi tudi udinjanje nasilnim moškim, toleriranje trpinčenja otrok ali celo sodelovanja pri tem?!!! Sostorilstvo je pač sostorilstvo kot pri vseh drugih zločinih in pika. V ogromno primerih posiljevanja otrok na primer žene molčijo in po logiki stvari tudi njim žrtve posilstev zamerijo, ker niso reagirale. V takšnih primerih pa nobena še taka revščina, pomanjkljiva socialna mreža in kar je še grozot, ki žensko priklepajo za štedilnik, ker se je popolnoma predala v oskrbo moškemu, za moje pojme ne odveže matere odgovornosti, da je tudi sama ena navadna prasica in zločinka. Sploh ni treba primerjat, kdo je hujši – ata posiljevalec ali mama molčečnica, ki morda hčero celo obsoja, ker je mlada in privlačna, pa se ata ne morejo upret skušnjavi, a ne. Obe nakazi sta vredni drug drugega in oba v takšnem primeru za v čuzo, pa ključ zgubit.
Vse, kar si zapisala v zvezi z delovanjem CSD-jev, kako težko je lahko ženski, ki se odloči in ne dobi ustrezne pomoči, seveda podpišem in razumem. Vse spoštovanje tudi za tvoje delo pri tem. Menda veš, da o postopkih, nivoju in načinu s strani sociale pri nas tudi sama nisem nič veledobrega zapisala in sem pisala tudi že o tem. Strinjam se, da ne glede na vse, je treba pozdravit dejanje vsake ženske, ki se v takih primerih postavi zase in gre skozi ta pekel. Ne strinjam pa se, da bi morali s posebno prizanesljivostjo obravnavat žensko v odnosih in odgovornosti za družinsko situacijo, v javnem diskurzu. Menim, da je treba opozarjat na vlogo ženske v teh primerih pekla kot soodgovorno. Predvsem zato, ker je opazno, da se veliko žensk samih še vedno tretira zgolj kot žrtve in počnejo kozlarije, ki sem jih že omenila. Če ženska vztraja v takem odnosu in celo širi družino z novimi otroci, menim, da kot družba ne bi smeli takšnega ravnanja tretirat kot nekaj popolnoma sprejemljivega in normalnega, na koncu pa zgolj pribit, da je edini problem le v tem, da je mož in oče pač nasilnež, ki se noče spremenit, pa bi se moral. Jah, in če se noče in ne namerava, menda ne dojemamo žensk kot retardirane sužnje, ki jih ne dojemamo za soodgovorne za blagor otrok?! Strinjam se k spodbujanju pravih odločitev in krepitvi stanja na socialnem področju.
Na žalost, horizont, opažam še vedno veliko žensk, ki v peklenskem razmerju vztrajajo, čeprav ovira ni njihov socialni status. Na žalost opažam, da je ta hobi še vedno procentualno bolj v domeni žensko kot moških. Moški bo veliko prej poslal v 3 p. m. žensko, ki ga bo kakor koli čustveno izčrpavala ali mu škodovala. Če bi primerjali, koliko moških takoj brcne v rit partnerico, če ga prevara (kaj šele, da bi zganjala še kakšne nasilne drame), v primerjavi z ženskami, menim, da bi bil rezultat krepko v škodo ženski pameti, samozavesti in samospoštovanju. Kar me zelo žalosti. Komu koristi emancipacija, če se znaš z njo le obremenit dodatno (torej še več delat za preživetje družine), nikakor pa uporabljat tudi svoji integriteti, samospoštovanju in sreči v prid.
Z vsem ostalim, kar si zapisala, in se ne tiče neposredno te debate, se seveda strinjam in ti zelo verjamem, da s svojim dobrim delom v naši klimi nisi mogla pomagat. Še čudno, da nisi bila odpuščena. Ne bi se čudila. To gre slučajno vštric tudi s poanto zadnje Mazzinijeve kolumne:
http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2012/05/izpoved_strahotnih_grehov.aspx
@Nidurun:
Ja, dobro si povzel simptome predvidljivosti okvirjev. Uspelo ti je tudi slogovno in retorično bolj zakomplicirat od svojih kritikov … hehehe … tako da bi se lahko izgovorili pri sebi, da niso uspeli nč’ štekat, ampak zihr je kul.
@Simona
Najprej glede Azre Širovnik. Hvala ti, Kriste oz. Simona Rebolj za tvoje besede. Tudi mene je zmotilo isto pri intervjuju z dotično, še toliko bolj zmotilo, ker sem se z nekaterimi njenimi drugimi pogledi celo lahko strinjala. Sem si pa mislila, da Azra kljub bojda bujni seksualni domišljiji, ki jo prodaja, očitno ne zadošča potrebam svojega moža in si zdaj zadevo na vse kriplje skuša opravičiti. Opravičiti na škodo vseh žensk! Kar je slabo, slabo in še nedostojno povrhu. Ta jebena družbena hipokrizija, ki se propagaira spet in spet in spet, je na sploh velik krivec za marsikatero nevzdržno družinsko situacijo. In o njej sem pravzaprav pisala med vrsticami.
Ja, se strinjam s tvojo ugotovitvijo, da moški znajo bistveno hitreje razčistiti v primerih, ko družinska situacija postane nevzdržna. Zato jih je na CSD-jih tudi videti bistveno manj hehehe… Ampak spet je zadeva predvidljiva. Kdo jih pa vzgaja? Azre Širovnik, Mance Košir, Janezi Ruglji,…. Malopridno in maloverno žensko je treba pač po hitrem postopku zamenjati, ker ni gršega kot pijana/razuzdana ženska. Pameten moški je ne trpi. Nasprotno so pa moški pijanci lahko prav prikupni, a ne, pod pritiskom pač, saj njihovo pijančevanje še stopnjujejo mračnjaške žene, vlačuganje pa je sploh nekaj najbolj naravnega – saj brez tega moški trpi kot Kristus. Vidiš, mene je Bog obdaril z dobrim spominom in preklel hkrati, ker se večinoma zapomnim samo največje zadetke s strani eminentnih gospodov in gospa hahahaha…
Moj prejšnji post je bil dualen in, ja priznam, eden od njegovih bistvenih poudarkov se je izgubil v morju besed. Namreč, obnašanje moških v dveh sorodnih situacijah: v družinskem in poslovnem okolju. Moški doma znajo hitro razčistiti, taisti moški pa so v poslovnem okolju večinoma pezdetki. Prav tako kot so pezdetkaste njihove žene doma (pa tudi v službi večinoma, da ne bo pomote). In to je razlog, zakaj sama nekoliko manj od tebe obsojam sokrivdo: vzgoja in pristop namreč usodno zatolčeta 95% vseh ljudi. Punčke se pač že od malega vzgaja, kako in kaj je treba. Ne samo s strani staršev, ampak s strani celotne družbe preko šole, cerkve, TV, radia, časopisov. Ve se, kako to poteka. Ženska sama ne more poskrbeti zase, brez moškega je izgubljena kot Bridget Jones, vzgajati itak ne zna, če jo moški vara, ga pač ni dovolj začarala, če jo udari, je pač jezikala itd. Fantke pa tudi vzgajajo. Za tekmovalnost. Ampak nikakor za pretirano tekmovalnost, ampak kvečjemu za neko hierarhično tekmovalnost, kjer se točno ve, do kam sme kdo tekmovati in s kom. Velika večina odraslih moških bo tako šefa sprejela in se mu prilizovala, čeprav na tihem mislijo, da je navaden bebec. Prej se bo kakšna bojevita ženska na kolegijih znašla v vlogi bojevnice, fantje so večinoma poslušni vojački. Ali so med njimi izjeme? Seveda – ti postanejo top dogs. Ali obstajajo med ženskami izjeme? Seveda – te postanejo bitches. Zanimivo, kako včasih jezikovne bariere padejo in odprejo se skupni pomeni, ki so lastni vsem narodom hehehe…
Vzgoja! To je bil moj point. Nič drugačni niso moški od žensk, kar se tiče razčiščevanja na splošno – samo vzgajanji so tako, da so bolje usposobljeni za določena razčiščevanja. In zato, ko se govori o sokrivdi za družinske tragedije, jaz sama dosti bolj obsojam Azre Širovnik, Mance Košir, Janeze Ruglje, Romane Vodebe, Oprah, da ne omenjam cerkve, holivudske produkcije, mehiške mašinerije in kar je še tega. Jebenti, saj mora biti baba res abnormalno pokončna osebnost, da ob pravem trenutku zna reči: basta, tega se več ne grem. Iz vseh koncev namreč letijo »dobronamerni« nasveti v smislu potrpeti je treba, družino je treba ohranjati, upravljati je treba s svojimi reakcijami, da bodo le-te kar najmanj motile gospodarja, še dodaten drek pa je, da se znajo vedno znova v novo družino pretihotapiti patološki vzorci iz primarne družine. Saj me je ati tudi tepel pa mamico tudi, torej je ok, če me nabunka zdaj še mož. Lepo si povedala, da moški znajo izbrati pravi tip žene zase. Duševna reva, ki svoje frustracije blaži s pretepanjem žene in otrok, si pač nikdar ob sebi ne bo želel prave babe, pa četudi bi ga ta znala tako pofukati, da bi se mu vsakič znova zmešalo od sreče. Ni šans. Izbral bo poslušno pipiko, ob kateri se bo potem počutil vsaj malo večji od palčka. Za pipikino poslušnost mu sploh ne bo treba preveč srbeti. Se bo že Azra pobrigala zanjo, kdo ve, mogoče bo kakšno brihtno navrgla tudi Vesna Godina, če bo sreča mila, se oglasita še Saša Einsiedler in Angelca Likovič.
Jaz samo pravim: hvala, ker mi prodajate drek! Hvala in jebite se. Rugelj je morda res otel cesarstvo pijancev,vendar ga nobena ženska, ki ima vsaj trohico samospoštovanja, ob sebi gledala ne bi. Tega se je kot kaže gospodar wannabe podzavestno tudi zavedal, zato je ohranjal šovinizem/patriarhalnost, ki se je izključeval/a z njegovo siceršnjo mantro o prevzemanju odgovornosti (na ta oksimoron sem opozarjala v prejšnjem postu). Kot si že sama povedala, Simona, mu nobenega zakona ni uspelo obdržati. Not surprised. Kolikor jaz vem, niti stikov z lastnimi otroki. Fiasko lastne teorije pa je najgloblji fiasko za človeško psiho, zato ni čudno, da je bilo patoloških izjav z njegove strani na kile. Danes ga v precej bolj bledi formi nadomešča Vodeb, ki mu pa seveda manjka komandantska širokopoteznost (pa tudi delavnost), da bi oblikoval svoj koncept, zato se mora za vsako figo prisesati na Freudov jošk, pa čeprav iz njega mleko priteklo ne bo. In tega teoretičnega lahkokategornika kličejo na televizijo!?! Mar ni bil med razpravljavci na mega soočenju za DZak? Hvala, uredništvu Tv Slo in – jebite se tudi vi!
Dokler bodo globoke misli s strani t.i. mnenjskih voditeljev tako bedne, toliko časa obstaja z moje strani razumevanje za vse tiste, ki se iz dreka izkopat ne morejo. Pa čeprav je razumevanje resnično težko podeljevati v skrajnih primerih, ki si jih omenjala, Simona. Res težko. Pa vendarle: namesto, da bi dobili s strani vzgojnih institucij in javnosti, v splošno dobro vseh, potrebno afirmacijo, za sprožanje akcije, jih zasipajo z zadnjim drekom. Ti javno izpostavljeni drekači v podobi učiteljev, župnikov, mnenjskih voditeljev itd. so v resnici največji sokrivci za nastalo sranje! Bolj so krivi kot Fritzlova žena! Ker niso krivi samo za eno zafurano situacijo, ampak za samoobnavljanje novih in novih. In to sem želela poudariti v prejšnjem postu: zelo velika osebnost moraš biti, da se za pravo stvar postaviš kontra vsemu in dvigneš nad slabe okoliščine. Običajno se za tako stvar plača tudi zelo visoka cena in račun izstavi kar javno dušebrižništvo. Kje je takrat kakšna civilna inciativa, ko bi bilo res potrebno? Mah, nikjer. Človek je največkrat sredi največjega dreka sam, ni važno ali je moški ali ženska. Tega pa se ljudje bojimo. Namreč, da bi bili sami. Raje z najslabšim možem kot sama. Raje pod najslabšim šefom, kot da bi moral odpreti lastno podjetje ali pa sam iskati novo službo. In to patologijo podpira celoten vzgojni pristop! Na koncu ceno plačamo vsi.
Bog ima res živce, Azra. Tudi s tabo bistveno večje kot bi bilo sicer zdravo. Ampak če je že pri Ruglju naredil spregled, potem ga razumem, da miži tudi pri tebi, ljuba sestra. Ti pa jebene stranke pošiljamo en velik FuckYou, ki ga lahko razdeliš tudi med Vesne, Mance, Angelce, Saše – za vse bo dosti. Umolknite že enkrat, velike črne kure! Pa tudi kilavi kozli, ki slišijo na ime Janez, Roman in kar je še tega, naj prenehajo z oglašanjem, ker namesto ponosnega bikovskega rikanja, slišimo samo bedno meketanje vedno iste črne komedije. V zahvalo vam pošiljam en lep »va fan culo«. Uredništvom vodilnih revij, časopisov, tv oddaj pa želim, naj jim še dolgo dehti sulfur!
Jep, ko iščemo resnične sokrivce, je treba začeti pri riti! Vedno.
P.S. Ja, lahko bi me odpustili, ampak kdo, lepo te prosim, bi eno smrkljo sploh vzel do te mere resno. Bila sem pač running joke. Nič več. Krtina. Saj sem lepo priznala, a ne heheheh…
Evo, spet sem v spamu. Hvala Siolu – en lep fuck you še za vas!
@Horizont:
Ja, Azra prodaja bujno seksualno domišljijo zaradi bujne seksualne domišljije. O čemer pa sicer nikjer in od nikoder ni ne duha ne sluha. Ni se za bat, da bi ji kaj pokvarilo frizuro. Prodajanje naslovov brez recepta.
Imaš seveda popolnoma prav, kar se tiče pomena vzgoje in družbene propagande nasploh in da iz tega sledeče velja večja prizanesljivost do potez žensk. Ampak presoja o tem se nekako dotika stopnje razvoja, pogojev in možnosti ter na podlagi tega ocena napredka. Skratka, padec v ugodnih okoliščinah je neprimerljivo bolj kritike vreden kot padec v manj ugodnih ali celo popolnoma neugodnih okoliščinah. Kar se civiliziranega zahoda tiče, ženska izgovora za popolnoma neugodne možnosti pri dojemanju, doživljanju in pozicioniranju sebe kot polnovredne osebnosti izgovora nima več. Lahko se v določenih okoliščinah sklicuje le na bolj ali manj ugodne okoliščine.
Odkrito povedano trdim, da glede na količino in stopnjo ponujenega in že vzpostavljenega v svrho razgledanosti, odzivnost žensk po mojem mnenju ni zadovoljiva. Stran metanje priložnosti. Menim, da nobeni ženski ni treba več sprejemat uresničevanja teh floskul, ki si jih lepo predložila na primeru nezaslišanosti ženske pijanke, kaj šele idiotizmov po Azri, kjer gospa predlaga kar prostovoljno jebanje samega sebe v glavo. Sramota! S strani žensk, ki se celo proglašajo za razgledane, ozaveščene, duhovno napredne in sploh in oh, na žalost doživljam glede na doseženo še vedno preveč nebuloz v imenu izjemnosti čustvene neprištevnosti. Kokošjad tipa Azra Širovnik si celo drzne po trapastem gobcu valjat na primer ime Simone de Beauvoir, češ, tak intelekt, ki je tlakoval pota k emancipaciji, pa sama ni nič dosegla, zakokodajsa. Take goflja neka avša, ki dobi mesto v časopisu za svoje gofljanje brez ustreznih opomb ali podvprašanj. Ogabno! Nismo niti izvedeli, kaj neki je imela v mislih, lahko si pa mislimo, da gre za kokošjo presojo o zasebnem življenju francoske pisateljice, ki ji ta naša bosansko slovenska tipkarica ne seže do kolen in se de Beaivoirjevi ne bi ljubilo z njo niti kave spit po pomoti. Češ, tudi velika Simone je imela kronične ljubavne težave s Sartrom, mar bi se raje vdala idiotizmom neke Azre s tržnice in veselo prala in trebila solato, da bo njen frustriran mož sit, čist in spedenan natepaval tajnico. In potem seveda sledi kvakanje o prasicah “tajnicah”, ki grešno jahajo može spodobnih žena. Pa to je srednji vek, no! Ne vem, kakšen pepelnik bi mi moral past na glavo, da bi patetično preganjala ljubice svojega partnerja, namesto uredila odnos s svojim partnerjem na primer, z brco v ritjo seveda. Me pa prej prime volja, da bi pofukala vse može takih kretenoidnic, ki delajo sramoto ženskemu rodu s svojim neupravičeno zasužnjenim obnašanjem. To voljo preseka le najbolj pogosto dejstvo, da so tudi ti možje pač večinoma popolnoma neočarljivi smrdljivi abervezniki.
Ozkogleden intelekt takih tržničarskih tipkaric seveda svoji duhovno mentalni ubožnosti v prid ne premore prepoznat marsikaterega detajla. Da je de Beauvoirjeva svoje življenje posvetila karieri na intelektualnem področju in pač tudi s Sartrom nikoli ni ustvarila družinice, nikoli ni imela otrok, ker je iz njenih del več kot jasno, da se je prekleto zavedala, kje so meje za svoj način življenja v Tistem času!!! In nauke iz svojega razmerja in odnosov je prekleto plodno uporabila in nam jih darovala v poduk. Ob takih azrah bi pa lahko samo želeli, da bi začepile gobce, pa kvakajo, kvakajo in kvakajo, pa še za mnenje so spraševane. Simone je za sabo pustila izjemno doto vsem, ki so sposobni njena dela razumet in prekleto prispevala k življenju na višjem nivoju, a le za tiste ljudi, ki ga zmorejo živet. Tudi privilegiji namreč niso za vse ljudi, če jim niso dorasli. In kaj moram po vsem tem poslušat in opazovat?! Parado kokoši, ki se obnašajo, kot da živijo v srednjem veku in si drznejo celo slaboumno relativizirat izjemne dosežke predhodnic v prekleto neugodnih okoliščinah v primerjavi s temi, ki jih zaradi takšnih predhodnic imamo danes. Pa se vprašam, koliko še ostaja neke moralne pravice za neumnost na pladnju? Ali smo že čez tisto mejo, ko se lahko reče, da gre za nedoraslost in nezaslužnost do privilegijev, ki pravzaprav niso privilegiji, ampak pravica do enakopravnosti, kar pa ni zgolj zapisana formalnost, ampak si jo je treba prislužit na duhovnem nivoju. Če boš bedaku dal veliko denarja, ga prav tako ne bo znal uporabljat sebi v prid, ampak ga bo zakockal, zapil itd., namesto preudarno uporabil in upravljal z njim.
Skratka, če malo skonkretiziram … Take kozlarije, kot jih zganjajo ženske, da imajo še danes prostovoljno kopico otrok z moškimi, ki vnašajo samo bedo v družinsko življenje, menim, da niso več opravičljive dandanes. Tudi če ženska odrašča v kretenoidni, zarukani in zaostali primarni družini, dvomim, da bi lahko imela boljše možnosti kjer koli na svetu, da odpre oči vsaj do osnovne mere samospoštovanja in razumevanja pomena svojih dejanj kot enakopravno odgovorne za svoje življenje, kaj šele za življenje svojih otrok.
Povrhu vsega pa to niti ni najhujše. Hujši primeri so primeri takšnih kokoši, ki se celo proglašajo za izobražene, emancipirane in sploh in oh, pa še vedno zganjajo in celo pridigajo takšne neumnosti kot neka Azra. Saj ne bi bila pomembna sploh, če ne bi osebno menila, da je predstavnica mentalno lobotomirane usode večine žensk. Še danes! In potem naj se hudujem nad nekim Rugljem?!!! Njega večina ljudi ni dojemala za prištevnega s svojimi nastopi in ravno zato so ga mediji imeli radi. Kot klovna. Podobno kot Jelinčiča v izbruhih nacionalističnih nestrpnosti itd. Kar je velika sramota medijskega prostora, se strinjam. Ampak hočem povedat, da me bolj intrigira mnenje, da za štedilniki cmizdri še veliko žensk, medtem ko čakajo, da se bo njihov kreten primajal domov in ta hobi predstavlja središče njihovega smisla življenja, čeprav bo vsaka od teh prepoznala Ruglja in podobne za nezaslišane šoviniste. Pa saj so ravno one neizčrpen vir tega šovinizma. In veliko prispevajo k temu, da se rojevajo Vodebi kot popularne osebnosti. Kadar koli to kreaturo zagledam v medijih, horizont, je gost neke ženske novinarke. Največkrat ima priložnost trapat neumnosti in zavajanja v prilogi Ona na primer, pa neka Bonboniera in podobno. Kako je to mogoče. Rugelj se lahko samo reži iz onstranstva. Zato sem jezna na ženske enako, kot sem lahko na moške, ko polnijo vzdušje s kretenizmi. Gre za drug drugega vredne. Le da bi imele v tem smislu, kar se te teme tiče, ženske pač več interesa, da parirajo. Pa kar sodelujejo.
Poglej novičko z naše vasi, tokrat Radencev z izjemno antiočarljivim in intelektualno, duhovno podhranjenim županom.
http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042533977
Okej. Imamo na pladnju moški kretenizem par ekselons. Nič izjemnega v zaplankani Sloveniji. Imamo izbruh frustriranosti za kozlat. Izbruh moškega s tako abnormalno nizko samopodobo, da moleduje za ponižanimi in prikrajšanimi ženami, ker le takšne bi v njem lahko videle kaj moškega. Nesposoben aberveznik, ki se kar na glas smili sam sebi, ker ga ženska, kakršno bi rad imel, pač ob enakopravnem položaju ne bo jebala pet posto, kaj šele pohvalila itd. Kmetavzi so pač nesrečni, če bi kmetavzlarke izumrle. Vse skupaj je, kot bi prepisoval od Vodeba, ki ga najbolj reklamirajo glupe frustrirane babe v novinarskih vrstah. Odzove se seveda demokratična LDS. Ampak kako?!!! Tip celo natrosi, da ima ženske rad, ker ima pet otrok. Če bi bila jaz njegova žena, kar se sicer ne bi moglo zgodit, ampak recimo … bi najkasneje ob taki izjavi odfrčal. Produkcija otrok naj bi pomenilo imet rad nekoga. Pa kje ta človek živi. V Sloveniji živi. V Sloveniji, kjer mu konec koncev še tisti, ki se kao uprejo in pritožujejo, sploh ne znajo niti z enim stavkom povedat, kaj neki je narobe rekel. Samo pošiljajo ga v srednji vek. Ma daj … tak bi še v srednjem veku enako godrnjal, saj ga čedna, zanimiva in privlačna žena ne bi bikoli marala, tudi če bi se bila prisiljena poročit z njim.
Emancipacija pač ni po volji frustrirancem, ki bi radi izsilili spoštovanje za nič in ki so nezadovoljni s svojim “ulovom”. To velja za ženske in moške enako. V takšni klimi pač ni prostora za elegantne in zanimive ljudi. In ja, večinoma ostanejo samski. Ampak srečno samski, če se malo ozrejo naokrog po ponudbi … hehehe …
Skratka … moram ti priznat, da sem tudi na ženske zelo jezna. Ke zelo podobno, kot je moški z velikim M izjema, je zelo podobno tudi na strani žensk. Obnašajo se kot kokoši petelinje pameti, čeprav so pogoji za duhovni razvoj tlakovani. Ker interes je vendarle na ženski strani. Težko je pričakovat, da se bodo razni vodebi umirili s svojimi osebnimi problemi, če jih debilne ženske tako rade vabijo v goste in celo poslušajo, a ne. Ali … kot je nekoč lepo pojasnil bulvarski plejboj slovenskih razmer nivoja okusa Pintar … on hoče svobodo in se fukari na vse konce, a to partnerici tudi odkrito prizna. Viš, to je že stopnja moškosti več v resničnostnem šovu Kemtavzlarija. Ni lažnivec, ampak celo preizkuša, ali mu lahko uspe obdržat kokoš, tudi če ji dobesedno v faco pove, da jo bo jebal v glavo. In mu uspe, ker so pač vse “kupljene” na isti tržnici in iz iste serije … hehe … Kaj boljšega že ne bi dobil pač. No, ampak na vpašanje, ali enako dopušča pri partnerici, je seveda odgovor, da ne. On pričakuje nazaj zvestobo. Ima dvojno moralo, pravi. Kako si jo lahko privošči? Preprosto. Pravi, da če lahko dobi na svoj dvomoralni kurac ali denarnico bejbo na trgu, bo pač izkoristil priložnost. Simpl, a ne. In kaj si jaz mislim o teh bejbah? Nič dobrega in kar precej slabšega od tega, kar si mislim o takšnem nezanimivem tipu z eno in isto predvidljivo polpismeno bejbo v stotih različicah.
Če je v 21. stoletju pri nas tako abotna stopnja zavedanja na mestu, kjer socialne stiske niso v igri, kaj lahko šele pričakujemo na vasici pod cerkvico, ki pri nas stoji na vsakih sto metrov. Imam problem. Ker je po eni strani popolnoma jasno, kako in kam postavljam osebno žensko, zaradi česar fašem marsikatero pikro in ogroženo na svoj račun s strani določenega segmenta moških, ki me občutijo kot feministko, kar v njihovem svetu pomeni preklinjanje (jaz si seveda tega častnega naziva, ki z interpretacijami bebcev nima veze, ne zaslužim). Po drugi strani se pa o tematikah odnosa do sebe in odnosa do partnerja na žalost večinoma lahko pogovarjam konstruktivno in razumno predvsem z moškimi. Z ženskami, na primer tvojega kalibra, le redko. In to me v tej zahojeni provinci žalosti. Moški so, razen izjem, večinoma infantilno prozorni in dolgočasni za popizdit, ženske pa vir mojega razočaranja, ker so očitno večinoma še dovolj očarane od infantilnosti, ki se jim nudi, in se obnašajo kot malo trčene mamice svojim nevzgojenim partnerjem kar z otroki vred. Kar me niti ne briga. Problem se začne takrat, ko začnejo celo pridigat na eni strani in moledovat za sočut na drugi. Po potrebi. Tukaj se pa moja volja do strpnosti konča. Mimogrede … tudi Rugelj v svoji najbolj provokativno in cinično našponani verziji je bil največkrat častni gost ali intervjuvanec debiloidnih novinark. Ženske z brezmejno voljo do mazohizma namreč naravnost spodbujajo sadizem. Moški včasih preprosto ne vedo, kaj bi še zakuhali, da bi jih mamica vendarle kaznovala ali celo zapustila. Če si lahko neznosno primitiven v nedogled, se zdijo ljudje tako kaznovanja vredni. Žal pa kazni niso le individualne, ampak se razlegajo tudi kolektivno.
Ne vem, kaj se tu razburjaš nad ubogim županom. Pač mu z ženskami ne gre najbolje, hehe
Nisem bral, ampak sem videl naslov: “Če nisi sposoben za puško, tudi za žensko nisi”
Joj, joj 🙁
… sem pa opazil dober link spodaj pod člankom, 😀
http://www.youtube.com/watch?v=g7-nQGGZZlA&feature=youtu.be
Ko gospod Levstek pravi, da sinovi odraščajo brez očetov, govori natanko isto, kot tisti, ki so dve leti razsajali vsepovsod naokrog, da potrebuje otrok očeta in mamo, le da sinka potisne še malo bolj v ospredje pred hčerko. Po mojem je bil takrat najbolj pravi čas za pritoževanje nad butalščino tovrstnih argumentov, pa so nekateri prav uspešno (in glede na stil in agresivnost skoraj dobesedno) lajali po vseh medijih. Ne da otrok rabi ljubezen, nego, spodbude, kritike, varnost, zglede, vrstnike, izzive, omejitve, torej reči, ki so konkretno koristne pri vzgoji otroka, ampak (biološka) očeta in mamo, kakršnakoli že sta.
Tukaj pa sem za razliko bral, da otrok potrebuje moški in ženski princip, ki naj bi bil abstrahirana tendenca posameznega spola, ne tudi nujno po spolu urejeno utelešenje le te (butch in femina pašeta v ta model, zato se ni bat, da bi kdo protestiral). Princip isti, sve su ostalo nianse, pa bi rekel Đole. G. Levstek trdi, da ženskam manjkajo “telesne in duhovne moške lastnosti”, da bi lahko uspešno vodile družino ali morda kakšen večji trop. Simona pravi, da zaradi manjka moškega principa v poženščenem šolstvu vzgajamo egomonstrume (ne pa recimo zato, ker otroke vzgajajo zmedene kokoši).
G. Levstek pravi: “Žalostno je, da se je predstava o resničnem
idealu moškega preprosto izgubila.” Pozitivno pri tem je vsaj, da se zaveda, da zaradi pomanjkanja drugačne orientacije govori o idealih v svojem zaplankanem predpreteklem svetu, še hujše je po mojem, da so pogosto na tem področju ideali, lastnosti, želje, vplivi, pričakovanja, okolje, vzgoja in še marsikaj ena velika neločljiva kepa, ki jo vsak poskuša vkalupit nekam v svoje interese in potem se v javnosti debatira naprimer na katerem drevesu rastejo najboljši smoothieji.
@bp:
Včasih je problem za vzpostavitev podlage za diskurz le retoričen, a zelo pomemben. Gre za sporazum, kako bomo nekaj poimenovali, o čemer se moramo vsi strinjat, da razumemo, kaj poimenovano ponazarja, da bi se sploh lahko sporazumeli. In recimo, da se lahko sporazumemo, kaj si predstavljamo pod ženskim in moškim principom, ker že razumemo, da z vkalupljanjem po spolu ne pridemo nikamor. Ženska in moški je lahko poosebljenje marsičesa v mešanici genskega in socialnega potenciala. Šele z emancipacijo spolov smo pravzaprav sploh stopili na pot, kjer so se lahko predstavniki spola začeli izražat in razvijat v svojih različicah. Dokler tega z zatiranjem ne dopustiš, ker je v tem primeru spol prisiljen igrat neko vlogo, imamo le bolje ali slabše odigrane določene vloge, o razsežnosti igralcev pa nimamo kaj dosti pojma in ena in ista predstava postaja milo rečeno zadušljiva in ogrožujoča.
Skratka, že če se opremo na črno beli svet, je jasno, da so od nekdaj bili tudi takoimonovano poženščeni moški in obratno. Le bolj ponesrečeno so igrali svojo vlogo in se po potrebi tudi pridušali. Levstekovo nakladanje o copatah na primer ni stvar aktualnosti današnjega časa, ampak tudi njemu ljubšega srednjeveškega. Le da je copatarjenje in agresivna ukazovalnost in zaničevalnost, kar naj bi se spodobilo moškemu, ostajala bolj za štirimi zidovi, zgolj kot stvar polemike na tržnici, ko se je obrekovalo družine. Na način – vsi poznajo skrivnost, a bistvo je, da se zavedamo, da gre za skrivnost … hehe … Tudi preštevanje gejev na primer je totalno deplasirano z vidika, kako bojda število narašča s to prekleto emancipacijo. Od kod ti podatki??? V času, ko so geje dobesedno družbeno linčali, se jih je po logiki stvari veliko pridušalo v družinsko življenje in trpelo. Kdo jih je prešteval? Itd. S tega vidika na primer sem osebno tudi nasprotnik maničnega obrekovanja raznih metroseksualcev. Zanimivo, da so se v tem kotlu pasenja nestrpnosti nagrmadili tudi prenekateri telebani, ki se sicer dojemajo za levičarske liberalce, demokrate in kar je še ugodnih pojmov, ki v praksi fino pogrnejo. V istem kotlu so se znašli z vidika nasprotovanja sodobni potrošni mrzlici, ki bojda ljudi sili k popolnosti in poleg žensk, ooo, groza, zdaj še moške prisiljuje k depilaciji, dišavljenju, obremenjevanju z garderobo, dietami, manikurami, pedikurami in kar je še grozno obremenjujočih zadevščin. Predvsem moški, naj so bili konzervativni ali liberalni pri mnenju o sebi, so začeli kar švicat od groze, da bi se od njih pričakovalo, da stopajo po teh mučnih stopinjah. V resnici gre pa za isto stvar. Od nekdaj so obstajali moški, ki so se radi preizkušali v prvinskih mačističnih podvigih in kovali svoj ponos na romanju v vojsko in plazenju po rudnikih. Bolj kosmati so bili, bolj možati so se počutili itd. Obstajali so pa tudi bolj sofisticirani moški, za katere je vojska in podobne preizkušnje iz gozda, predstavljal pravi pekel. Raje bi šminkirali po ulicah in osvajali dekleta. Nekateri bi celo raje kaj razmišljali, se izobraževali itd. Hočem reči, da so tudi takoimenovani metroseksualci po duši zagotovo obstajali od nekdaj, le da so v današnjem času dobili večji zagon in pogoje, da privabljajo ciljno publiko – določen segment žensk. In tako kot nihče ne sili žensko, da se vdaja vsem možnim obredjem na razpolago, da bo lepa in spolirana, kot si to predstavljamo, enako nihče ne sili moških. Zagotovo pa obstajajo apetiti, brez dvoma tudi potrošni in medijski pritiski. Hočem samo povedat, da je metroseksualnost le uravnoteženje populacije ženskega sveta, ki prav tako stavi na to vrsto obrednega vzdušja pri parjenju, ki pač poteka konstantno. Metroseksualnost pravzaprav le pomeni, da pričakovanje do žensk v smislu tovrstnega ukvarjanja s seboj postaja z emancipacijo po logiki stvari tudi obratnosorazmerno pričakovanje do moških. Le v primeru, ko je en spol, na primer ženski, zasužnjen, se mora sprijaznit, da je bojda običajno večje pričakovanje do ženske kot obratno. Ker so leni moški pač rekli, da se njim ne ljubi, imajo pa radi sami spolirane, vitke, dišeče ženske v postelji. Ker so bojda oni mačoti kar sami po sebi. Ker drva sekajo, streljajo in igrajo nogomet. No, izgovor je beden, saj tudi metro Beckham ni slab nogometaš, a ne. Mišičnjaki, ki bi jih poslali v gozd, pa tudi dandanes, če želijo bit še poželjivi plejboji, pač ne izgledajo tako kot Levstek, ki cvili in jamra o manjku fizičnih in duhovnih lastnosti žensk, ker bi rad bil pač prepoznan in občudovan kot vodja in pojem moškosti, čeprav ni niti blizu temu. Pod terorjem nad spolom se je pač ženska morala za štedilnikom s prizanesljivostjo obnašat tudi do zavaljenega nagravžnega kretena, kot da je bitje par ekselons, ker je moški. V takem vzdušju sama pač ni mogla predstavljat ženske par ekselons, prosto po stereotipih, ampak je postala zagrenjena, zavaljena in postarana razočarana gospodinja. Zato je mož lahko rohnel, da ni dovolj zadovoljen z njo. In zato so bili postavljeni kurbenhausi na vsakem vogalu. Tam se je sprožal ves možen srd nad metaforo lepe, poželjive ženske, ki se jo kaznuje z zlorabo za fuk. Tja hodijo moški, ki so pač sovražni do lepega, ker si sami tega nikakor ne zaslužijo. Ne morejo dovolj plačevat za fuk, da bi bila potešena njihova frustracija, da ga pravzaprav nobena od žensk, ki bi si jo sam najbolj želel, ne jebe pet posto. Ker je len, neprivlačen bedak in nič ne zmore ustvarit od sebe, da bi bilo drugače. Pri tem je seveda vse skupaj še huje, saj je tudi ženska lahko po vseh fizičnih kriterijih zmogljivejša od prenekaterega moškega, duhovno pa sploh. Kaj bi nek Levstek, ki misli, da ima rad, ker je oče petih otrok, sploh vedel o duhovnem. Moški do nedavnega v bistvu sploh ni mogel 100% vedet, ali je oče ali ni, na čemer je tudi temeljilo bistvo zasužnjevanja žensk – v podzavestnem smislu. Ampak to je že druga zgodba.
Vendar taki Levsteki verjetno radi iščejo uteho pri raznih vodebih. verjetno je imel to v mislih, ko je plozal o fizičnih in duhovnih lastnostih. Zgolj sklepam, da ni tako zabit, da bi moral doživet, da ga kakšna krotilda fejst na gobec, da bi spoznal, kako trda je lahko pest tudi s strani kakšne ženske v primerjavi z njegovo. Vodeb goni namreč bedarije o zavidanju penisa in s tem povezanem delovanju podzavesti. čeprav je bil povabljen že k marsikaterem intervjuju, seveda nikoli ni imel sreče, da bi mu kdo pariral s podvprašanji, ker bi imel kaj pojma o stvareh, da bi bilo končno jasno, kakšne kozlarije trosi in da je bistvo njegove kariere, ki si jo je ustvaril, samo njegov oseben problem. Teorija o zavidanju penisa se namreč niti ne spopade s teorijo zavidanja maternice na primer v obratnem primeru. Kot v vrtcu razlaga o izrastku, ki pač deluje na telesu kot nekaj več. Nič pa o dveh izrastkih na ženskem telesu, ki delujejo kot nekaj več in tudi funkcionirajo lažje na podzavest, če že, ravno v obdobju skoraj nezavednega, na kar se veleteoretik sklicuje v fazi najzgodnejšega odraščanja, saj se z dojkami spozna skoraj vsak otrok zelo pobliže, medtem ko s kurcem in razlikami med deklicami in dečki v tem oziru v najbolj zgodnji fazi marsikdo sploh seznanjen ni. In še polno tega fukaroškega šita je na voljo, ki mora bit, če se nekdo že loti, objektivno obdelano, če bi želel prit do nekih objektivnih rezultatov, ki bi morda celo o čem kaj povedali. Ker namen vodeba ni v tem, da bi prišel do rezultatov, je Simonine komentarje, ki so med drugim tudi opozarjali na določene že prepoznane kikse Freuda, kar se ne sme ignorirat (lahko le demantiraš že ugotovljeno, če imaš s čim), preprosto brisal. In zacvilil. Zapisal je, da briše komentarje, ker je očitno moj namen, da ga sadistično mučim in se izživljam nad njim, ker sem pač tista vrsta grozne ženske blabla … Zelo osebno. Pričakovala sem samo odgovore, s katerimi bi me moral odpihnit z levim mezincem. Pa ni mogel. povedal mi je le, da je vse skupaj zelo osebno. On se ukvarja samo s tem, ali kot moški trpi, ko Simona komunicira z njim. Simona se z njim kot moškim seveda sploh ukvarjala ni. me je pa zanimalo, kakšna je bila njegova mama. In ko mi je povedal, je bilo jasno, da gre za zelo razvajenega fantiča, ki mu je mama ustvarila iluzijo, kako krasen in ljubljen je, ne glede na vse. Potem je fantič odrasel in z grozo ugotovil, da so punce, ki jih je osvajal, prekleto bolj krute in zahtevne. Ker je bil razvajen in narcisoiden, seveda še danes ne more in noče razumet, odrast pa tudi ne, da ga je samo mama pač razvajala in da tako brezpogojno carski in ljubljen ne bo nikjer drugje. vedno bo moral nekaj dat od sebe. Tega mu mama pač ni povedala, niti pokazala. In tako je gospodič zasovražil ženske, vse, ki niso takšne kot njegova idealna mama, ki je idealna zato, ker od njega ni absolutno nič pričakovala, ampak ga samo božala, mu nudila toplino in ga imela rada “brezpogojno”. In zaradi take klišejske štorije se tipo svaljka po medijih. Aja, feminizem mu je seveda preprečil, da bi doktoriral iz svojega poslanstva, ker niso razumeli njegovih akademskih spoznanj, zato se je moral sprijaznit z difom. Še nekaj je bilo zanimivo pri njem. Malikovanje lepih, ženstvenih žensk v patriarhalni preteklosti v primerjavi z današnjo po njegovem feministično dobo, kjer se okrog sprehajajo same grde možače. Seveda nikoli v preteklosti ni bilo toliko malikovanja ženske “popolnosti”, kot je danes. Ženske v patrarhalnih časih so bile prekleto znucane, glamur je vladal predvsem v aristokratskih krogih. Nobenih Playbojev, modnih pist in sploh in oh. Da ne omenjam napredka in razmaha lepotne kirurgije, kozmetike itd. Današnjo dobo bi pravzaprav lahko umevali že kot teror kulta ženske lepote. Moški pa tudi lepo narašča. O čem torej bluzi nek Vodeb? Nič. Bluzi kot fanatik pač, ki se mu prikazuje tisto, kar bi rad, da bi se mu. jebe se njemu za kulte feminilnega, seksualnega itd. Osebno ga ogroža možnost in pravica do zahtevnosti do moškega s strani ženske. To je vse. In pri nas ni enega novinarja ali novinarke, da bi v desetih minutah s tovrstnimi prozornostmi obračunal? Sramota.
Da se vrnem k moškemu in ženskemu principu. Gre torej za vzpostavitev diskurza, pri čemer mora bit izhodiščno jasno, da razumemo in se strinjamo, da se ženske in moški svobodno pojavljajo v različnih izvedbah po svoji volji in so stereotipi o tem, kakšen bi moral bit moški ali ženska, porušeni, ker vemo, da takšen nujno ni, le nekoč se je bolj sililo, da bi takšni bili. Prosto po džungli, kjer je takšna razdelitev vlog po stereotipu, imela svojo konstruktivno vlogo za preživetje. Vsi sogovorniki se strinjamo, da je upoštevanje razvoja pomembno. Torej priznavamo, da evolucija nekaj pomeni in ni nikoli končan proces. Ker smo se tehnološko in duhovno razvili, so tudi potrebe delovanja moškega in ženske drugačne in omogočajo bolj pisane pojavne oblike. To je prednost človeka v primerjavi z živaljo. da je v večji meri kulturno bitje – umetnik in stvaritelj svojega okolja. Iz gozda in s tem stran od primarnega stereotipa je pač odšel, da bi se lahko razvil v kompleksnejših pojavnih oblikah in živel bolj svobodno, polno, osmišljeno, pestro. In vse to je naravno. Ko smo se o tem zedinili, smo stare determinante definicij in predstav po spolu prevedli na moški in ženski princip. Samo da bi se lažje sporazumevali in ne bi bilo treba vsakič naštevat pozitivnih in negativnih lastnosti, ki so nekdaj veljale za moške ali ženske kar po spolu.
Če se vrnem v feminiziran šolski sistem, za čemer, kar se škodljivosti tiče, stojim, je torej problem v feminiziranosti tako v primeru ženskih kot moških učiteljev. Učenci v feminiziranem okolju, kar dogovorno retorično v tem primeru pomeni pomanjkanje avtoritete, vodijo za nos, se počutijo ne-varne in prepametne tako v odnosu do učiteljic kot učiteljev. Ko sem sama hodila v šolo, je bilo enako. Že zametek današnjega kravala, le da je takrat vladalo več nasilja, diktature, danes pa takoimenovani permisivni kaos, ki se je zgodil kot kontrapunkt diktaturi nad otroki. Oboje je sranje, samo druga plat istega sranja. Sranje pomeni pomanjkanje vzbujanja realnega spoštovanja in s tem avtoritete. Pri tem je popolnoma vseeno, ali nate kriči gospa Likovič v dikatorskem vzdušju ali pa v permisivnem vzdušju pre mano kot učenko učiteljica ali učitelj joka ali kuha mulo, ker mu osemletna recitiram svoje pravice, s katero ga lahko zjebem in mu uničim kariero … hehe … Bistvo je, da v obeh primerih osebe ne spoštujem, ker mi ne vzbuja spoštovanja. In bistvo je, da otrok v takem položaju ni le egomaničen in razvajen. Večji problem je, da je v svetu odraslih, kjer ne vzpostavi spoštovanja, ogrožen in tudi prestrašen, zato postaja nasilen. preizkuša, do kod lahko gre in sam odloča, ter z grozo ugotavlja, da predaleč. Da to presega njegove moči, zato skuša vzet v svoje roke svoje življenje, čeprav ga ne obvlada. To je strah, ki lahko rezultira v depresiji ali pa agresiji. V moji šoli sta bili med učitelji avtoriteti le dve učiteljici, z dobrimi vodstvenimi in duhovnimi sposobnostmi. Pa tudi fizično sta imeli sposobnosti dovolj za svoje delo. Ti učiteljici sta bili spoštovani. In nista bili možači, ampak ravno obratno. Bili sta dami. Ena je bila tudi hkrati bolj stroga, kar je pomenilo, da je znala udarit po mizi tako, da je učence res ganilo, ker so občutili, da resno misli. Druga je bila bolj polemične sorte in manj agresivna, a je prav tako vzbujala spoštovanje, ker je bilo jasno, da resno misli in predvsem je bilo jasno, kaj misli. Da sploh misli. Temu primeren je bil med skromnim številom učiteljem primeren tudi le en pedagog. Ostali moški učitelji so bili pa enako vodstveno in duhovno nesposobni kot učiteljice. Pri tem je popolnoma vseeno, kdo kriči in kdo toči solze, ker ne obvlada zadeve. Tudi v patriarhalnih družinah konec koncev so bile prenekatere ženske nasilne, enako, kot so lahko nasilni moški. Saj še pomnimo “s kuhovnico po riti”. In še kaj. Ženske so do nekdaj imele v nekaterih primerih tudi lastnosti, ki naj bi jih imeli moški, in obratno. Zato, če že, se mi zdi dogovorno sprejemljivo govorit o ženskih in moških principih, pri čemer je za vsak spol pomembno, da na primeren način, glede na okoliščine, zna čim bolje združevat in kombinirat oboje. Dogaja se seveda, da so kombinacije neznosne. Takoimenovano doppolnjevanje spolov po patriarhalnem vzorcu je pač zgrešen koncept, ker ni realen, in ato lahko jalovo funkcionira le pod represijo nad spolom. Ker se je koncept izkazal kot jalov, je tudi propadel. Ni propadel, ker smo bili tako srečni pod to kleroideologijo. Poanta je v dopolnjevanju, ja, ampak znotraj sebe, pri vsakem posamezniku in po potrebi.
G. župan ima problem, s katerim (malo muzajoče) razumevajoče sočustvuje večinska ribniška moške voline baza, v večini ženske pa vzbudi zaščtniško/materinski nagon prav dejstvo, da je izvor njegovega probelma v tem, da ga v njegovi arhaični županskopaternalistične drži ne potrjujejo (ali pa tako kot njih same celo odkrito spodkopavajo) prav ženske (v pojavu lokalnih novinark Fajfarjeva-Delo, Skendrova-RTV, Svetetova-DL, nacionalna novinarka Briškijeva – ex Pop TV in aktualna blogerka Meta, še najbolj pa opozicijska občinska svetnica Škrabčeva). Ima skratka klasičen problem šolanega vaškega fanta, katerega patrirahalni vzgojni vzorec se lepo poklapa s hirerahično strukturo SDS in bivšo poslovno funkcijo direktorja kmetisjke farme, na javni funkciji pa mu varno/ustaljeno shemo mešajo ženske preprosto in samo zato, ker so ženske. Ko se tu sreča z žensko kot sočlovekom in ne kot objektom s točno določeno funkcijo v njegovi hirahični strukturi (kot mater/ženo, delavko/kmetico, ljubico/vlačugo), se mu dejansko tako zmeša, da ni sposoben niti distance do te svoje zmešanosti. Zato jo je s popolno prostodušnostjo sposoben izlit na papir, pri čemer mu je medvedjo uslugo s svojim jemanjem pod svojo zaščito (ali slepim pokoravanjem?) dajala zdaj že ex urednica občinskega Rešeta (Pahuljetova).
V patriarhatu fizična sila ni edino orodje dominacije, prav lepo si našla tudi različna zavzemanja za “pravo” ženstvenost, “pravo” družino in podobno mentalno nasilje. In seveda ne razumemo moškega in ženskega principa vsi enako. Z nekaj malega retorične spretnosti se ga da enostavno pretvoriti v svoj ideal. Recimo negotovemu pobiču v pravem kontekstu omeniš pičkavost in že se ti bo repenčil okrog kot veliki mačo. Da se za punčke ne spodobi na glas in v javnosti govoriti o fuku, ti je verjetno kdo tudi vsaj razložili, če že ne demonstriral.
In kako potem reševat določene probleme v šolstvu, tako da stopiš v zbornico in rečeš: “Babe, ne bit take pičke! Ti, ki se skrivaš tam v kotu, pa bod vsaj ti mal desca, no!” vsaj tako nekako si mali bp predstavlja moški in ženski princip na delu kot diagnostično in terapevtsko orodje. To pa je precej težko ločit od tistih primerov v prejšnjem odstavku. Tudi na večjo zrelost, stabilnost in reflektiranost vseh osebkov ne gre vedno stavit.
Zdi se mi, da so pravo pot našli Finci, ki so dolga leta sistematično gradili ugled učiteljskemu poklicu na več frontah, od zahtevnosti izobrazbe, do družebenega ugleda, učiteljeve avtonomije, odgovornosti, plačila in še česa. Kar pa je ravno nasprotno temu, kar gledam pri nas, ko se planira celo obvezna prisotnost. In mislim, da nimajo posebnih problemov z moškimi in ženskimi principi.
@titud:
Hvala za “insajdersko” poročilo in diagnozo, s katero se po predloženem lahko seveda samo strinjam v ugotovitvah.
@bp:
Ker ne razumemo vsi ženskega in moškega principa enako, a zagotovo vsaj podobno, sem posebej opozorila na zgolj retoričen pomen, ki predvideva predhodno uskladitev v razumevanju, preden se začne diskurz. Zakaj bi bil sploh pomemben? Ker z v primeru popolne izločitve diskurza na nivoju ženskega ali moškega, vse skupaj pade v koš relativiziranja problema. Relativiziranje v izhodišču zatrokira diksjurz, kot da problem ne bi obstajal, vendar obstaja. Boljšega predloga za retorični konsenz pa še nisem zasledila, niti si ga nisem uspela izmislit, ker v bistvu ne vidim potrebe po tem. Potreba po izločitvi diskurza na tej podlagi bo lahko izločena, ko dejansko problem v omembe vredni količini ne bo več obstajal. Pa še v tem primeru vemo, da se vse že doseženo lahko začne podirat ali se celo izgubi, če vzdrževanje nivoja ni redno in skrbno vodeno.
Finska je definitivno v primerjavi z mentaliteto, klimo in podledičnim delovanjem na tem področju v zavidljivi prednosti pred Slovenijo. Zato si tudi lahko privoščijo pravo pot, kot si jo opisal. Gre za pot, pri kateri štejejo predvsem profesionalni standardi in temu primerno pričakovanje odgovornosti na eni strani in izražanje spoštovanja poklicu na drugi strani, k čemur paše seveda tudi dostojnejše plačilo. Ampak tudi omenjeni višji standardi na Finskem bi z vidika enakopravnosti spolov lahko delovali prekleto jalovo, v kolikor ne bi zadovoljivo podelali s problemom šovinizma, ki nikakor ni najbolj problematičen zgolj z vidika očitnega, takoimenovanega poniževalnega ali sovražnega odnosa, ampak še posebej z vidika avtomatizmov, znotraj katerega zaradi ponotranjenih stereotipov posameznik ali družba sploh ni sposoben prepoznat svojega izključevanja. Skratka, tudi oziraje na visoke standarde, ki si jih omenil, bi bile lahko na nekih področjih ženske preprosto diskriminirane in izključevane iz tekme, na kakšnih drugih pa morda moški.
Zadeva se dogaja preprosto tako, kot bom opisala na nekem skromnem primeru iz mojega “dnevnika” življenja. Obstaja delovna skupina petih ljudi, kjer nastopa le ena ženska. Pa še ta ne bi, če ne bi bila kadrovana po neki poti že od prej in bi izpadlo prekleto bizarno, če bi bila skenslala, saj bi moral nekdo posebej pojasnit, zakaj. Projekt se širi in potrebna je dodatna “misleča in ustvarjalna” sila. Predlogi, ki padajo, so sami moški. Zato se edina ženska zavzame za oglas v imenu večje pravičnosti, češ, saj smo pripravljeni pogledat, če se morda javi odličen kandidat tudi izven okvira tistih, ki jih že poznamo kot možne in zaželene. Pa nič ne pomaga. Celotna armada večine moških še vseeno izbere same moške, od tega le enega, ki se javi na javen poziv, dodatne tri pa iz koša že poznanih. Edina ženska oseba na piru le zakruli WTF! Ali res niso zaznali niti ene ženske, ki bi bila še obetavnejša od sprejetih predlogov ali jih ne marajo??? In kakšen smešen odgovor dobi. Da ja, seveda, oni bi imeli tudi žensko, saj niso šovinisti, a ne, samo spomnili se niso na nobeno. Zanimivo. Tudi med prijavljenimi se jim ni zdela nobena primernejša od izbranega. Po ponovnem pregledu predstavitev se izkaže, da so objektivno gledano na vrhu tri ženske kandidatke. Osebno ni bilo spregovorjeno še z nobenim, da bi lahko presodili. In veš kaj? Vsi ti moški niso namerno izključili prve tri in so bili bojda prav presenečeni nad sabo, kako da po branju niso zaznali, da so kar tri kandidatke po referencah in obetu najboljše. Zakaj so jih preskočili? Vsi so podajali za lase privlečene razloge, kaj niso dobro prebrali ali se jim ni zdelo tako pomembno in podobne oslarije. Na tiste, ki so jih poznali, se pa sploh niso ukvarjali s tem, da bi pomislili na kakšno žensko, ker jim je misel segala le do tistih, s katerimi so se že srečali na piru. Bejbe ostanejo pa bejbe. Misel ujame le kakšno bejbo od koga, kar pa zaobide možganski center, ko gre za razmišljanje o biznisu in karieri, a ne. Tako se na terenu spontano godijo zadeve. In na tak način po stereotipu deprivilegiran tudi težje reference in poznanstva pridobiva in kar naenkrat celo res predstave meso lahko postanejo – da je po stereotipu neka družbena skupina primernejša in z več referencami od druge. V vzgojno izobraževalnih inštituacijah se podobno godi v obratnem smislu. Ženske pri koritu so avtomatsko bolj naklonjene kolegicam. Pri čemer se zgodi, da je tudi redek moški kandidat lahko sprejet prej zaradi kakšnih profesionalno gledano povsem nerelevantnih ali celo škodljivih razlogov. Ker je tako podoben tolpi pri koritu, ki je razpletla mrežo. Če vse skupaj funkcionira zaenkurc, je težnja, da se tako nadaljuje, a ne. Lahko so nezaželeni tudi določeni moški principi delovanja, ker bi to pomenilo izziv in priznanje, da je potreben. In obratno na kakšnem drugem področju. Na primer v parlamentu, kjer prekleto manjka ženskega principa. Kot parodijo na principe smo si pa lahko spet danes ogledali prizor iz Grčije, ko je politik desne stranke preprosto pred ekrani pretepel politično predstavnico levice in komunistične stranke … hehehe … Kaj takega se pa res ne spodobi, a ne, a sicer nad agresivnim in vsebinsko siromašnim diskurzem po parlamentih nismo presenečeni, tudi nad pretepi ne. Ko dobi na gobec ženska političarka, pa izpade vse skupaj kmetavzlarsko in ne le zabavno ali morda komu celo frajersko. In kaj bomo zdaj? Rekli, da ženske ne pašejo v parlament, ker se ne spodobi, da dobivajo po gobcu, ali da se celo navadijo še same delit flocke? Ali bomo prišli na nivo, ko bomo doumeli, da se je treba tudi duhovno civilizirat in da to dejstvo vključuje primerno in vzporedno delovanje moških in ženskih principov. Recimo, da v tem primeru rečemo, da je moški princip verbalno skop in agresivnejši, ženski pa verbalno precej bolj potrpežljiv in kompromisarski. Oboje v skrajnosti ne deluje optimalno. In dejstvo je, da mi vsi smo metafora na dveh nogah, ki deluje na podzavest. Zato tudi usklajenost spolov v družbi je relevantnega pomena. In seveda hkrati dopuščanje. Ja, zagotovo je lahko Petra Majdič odlična vojakinja. Ne vidim pa nobenega razloga, da bi si morali lagat, da je med ženskami to po logiki stvari bolj redek kot pogost pojav, s čimer ni nič narobe. Skratka, ne gre za vsiljevanje kvot povsod na vsak način. So pa kvote na določenih področjih lahko zelo pomemben in nujen faktor v družbi, ki sama preprosto ni še tako ponotranjena, da neformalno ne bi delovali vzvodi šovinizma. Tudi s strani ljudi, ki sicer sebe dojemajo za demokratične. Vprašanje je, kako delujejo. Nekoč sem sebe ujela tudi pri tem. Imela sem možnost izbora za neko zadevo in naklepala sem skoraj same moške. Videla sem, kako sploh ne poznam žensk, ki bi kakor koli bolj izstopale na tem področju. Kolega mi je fino zabrusil, da saj, zato jih pa ni, ker se nihče ne potrudi, da bi jih našel, nihče jih ne omenja in so zato pač slabo oglaševane. Zato imaš na Dnevniku, časopisu, ki velja celo za levo trobilo, med kolumnisti samo eno žensko. Tanjo Lesničar Pučko. Pred kratkim se je pridružila še stara slama Ranka Ivelja. Totalna sramota in popoln dokaz hudo vkoreninjenega šovinizma, saj v tem primeru niti ne gre za področje, na katerem bi bilo tako težko izbrskat prenekatero žensko, ki bi bila celo boljša od prenekaterega kolumnista, ki zdaj tam vegetira že leta in leta. Na primer.
Zato podpiram kvote v parlamentu in kvote v šolstvu (v tem primeru moškim v prid). In zavračam definicijo kvot kot akt pozitivne diskriminacije. Ker ni potrebna. Ženske so namreč dosegle že vse in ne potrebujejo nikakršne pozitivne diskriminacije. Potrebujejo samo korektor, torej v tem primeru kvote, da bi se vsaj delno preprečevalo avtomatistično diskriminacijo in jasno izražanje nezaželensoti žensk v svojih vrstah, tudi na frontalnih položajih, zaradi česar se seveda manjša tudi volja kandidatk, da bi se sploh spustile v potegovanje za kariero na tem področju. Seveda so zdaj pri nas kvote urejene hinavsko in slabo. Tudi način volitev je itak katastrofalen, ker mačoidne stranke lahko same nastavljajo ljudi na izvoljiva področja. Okej, pustimo detajle. Na področjih, ki so pomembna za kompleksen pogled na družbo, je uravnoteženo ogledalo tudi po spolu zelo pomembno. Ko je uravnoteženost zagotovljena, že lahko govorimo o tem, da se ne glede na spol pojavljajo različni principi delovanja in karakterji. Če pa po spolu trpamo na določena področja le en spol, ogledala ni, in začnejo se uveljavljat in nastopat skrajnosti … skrajnosti prevlade ženskega ali moškega principa. Zato ni nenavadno, da je pod patriarhatom na primer predvsem politika delovala zelo agresivno in kakršni koli sistemi, ki vsebujejo demokratične vizije, sploh niso prišli do diskurza o sprejemljivem. Dejstvo je in zagotovo ne zgolj zanemarljivo naključje, da so se tudi vizije po demokratičnem delovanju na vseh področjih, pravzaprav odvijale precej hkrati z emancipacijo spolov. Kot je jasno, da še danes po svetu vlada diktatura in s tem tudi več strahovlade in pokanja orožja tam, kjer se tudi emancipacija v sozvočju s prevlado moškega agresivnega načina delovanja zgodila ni. To je prvi kucelj, ker je delitev po spolu pač najbolj masovna. Ko logika razmišljanja deluje manj mačoidno, pride na vrsto tudi podoben avtomatizem razmisleka do drugih vrst manjšin, ki tudi padejo v koš drugačnih od trenutno prevladujočih. Ker gre za logiko razmišljanja in upoštevanje le tega ter s tem povezani avtomatizmi delovanja.
Skandinavija seveda kvote ima in po raziskavah je že zdavnaj jasno dokazano, da so prinesle same koristi za razvoj demokracije na različnih področjih in sferah družbe. Finska pa itak slovi po največjem odstotku žensk v politiki in ne samo to … slovi tudi kot država, ki ima največ žensk zaposlenih v industriji težkega dela. Tudi med tovornjakarji itd. … hehe … Skratka, Finci nimajo težav z ženskimi in moškimi principi, ker so se uspešno in učinkovito ukvarjali tako z vprašanjem resnične enakopravnosti žensk in moških v politiko in druge odločujoče položaje v družbo kot hkrati s samo kakovostjo delovanja. Z ignoriranjem obstoječe realnosti pač ne gre. In Skandinavci so tipičen primer zgleda, da so se aktivno spopadali s tem problemom. Ja, seveda, danes se pa brez dvoma lahko v miru ukvarjajo le s kakovostjo delovanja kot takega. Ampak skozi zadnja vrata in z ignoranco problema pač ne gre. Treba je neke zadeve ozavestit.
Zdravo. Zanimive debate. Ozavestit in ponotranjit, ja. In ker je prav to ozaveščanje (oz. prezaveščanje nekaterih trdovratno vcepljenih … v širši družbi pa nefunkcionalnih, ali celo škodljivo-kvarnih, izmed množice preživetih miselnih vzorcev, ki jih v zvezi z neenakopravnim položajem na račun razlik med spoloma navajaš) verjetno eden kompleksno najtežjih, pa tudi časovno zahtevnih procesov, menim, da je najprej smiselno raziskat same temelje … zakopat v korenine in posebno pozornost posvetiti nadaljni vzgoji podmladka. Hkrati pa tudi vzgoji za prevzgojo sebe (kot odraslih) za konstruktivno vlaganje naporov v izenačevanje možnosti. Dokazano je namreč, da se v dobrobit obeh spolov in s tem širšega družbenega smisla – enakopravnost, enakovrednost in učinkovitost vzajemno krepijo! To dejstvo pa še zdaleč ni zanemarljivo. Zato se tudi s tvojim zadnjim komentarjem v celoti strinjam, Simona.
Na ta tvoj insert …
/”Kot parodijo na principe smo si pa lahko spet danes ogledali prizor iz Grčije, ko je politik desne stranke preprosto pred ekrani pretepel politično predstavnico levice in komunistične stranke … hehehe … Kaj takega se pa res ne spodobi, a ne, a sicer nad agresivnim in vsebinsko siromašnim diskurzem po parlamentih nismo presenečeni, tudi nad pretepi ne.”/
… pa zrcalca rada parodirajo 😉
http://www.youtube.com/embed/4CYqw4s6XF8?rel=0
@ simona
Včasih je problem za vzpostavitev podlage za diskurz le retoričen, a zelo pomemben. Gre za sporazum, kako bomo nekaj poimenovali, o čemer se moramo vsi strinjat, da razumemo, kaj poimenovano ponazarja, da bi se sploh lahko sporazumeli. In recimo, da se lahko sporazumemo, kaj si predstavljamo pod ženskim in moškim principom, ker že razumemo, da z vkalupljanjem po spolu ne pridemo nikamor.
Psihonalitiki vedo povedat, da je bistvo spolne razlike v razpoki. Razpoki, ki je neubesedljiva, o njej ne moremo reči nič drugega kot to, da je razpoka. Podobno kot se tradicionalnim fiziološkim vkalupljanjem po spolu lahko le trudimo označit rob razpoke, se s psihološkim razmeščanjem t.i. moškega in ženskega principa (razmeščanje s poljubnim prizvemanjem/menjavanjem/kombiniranjem spolnih identitet) lahko le trudimo to razpoko zgolj zakamuflirat. Celoten lajf spremenim v virtualen simulakl naviezno brez usodnih razpok, v lajf kot simulacijo lajfa, v katerem je vse z vsem zamenljivo in kjer se razlika iz usodne razpoke zreducira na simpatično popkulturno trasvestijo, na komedije tipa moški-ženske in na medijski posmeh butalcem tipa Levstek…
@ bp
Zdi se mi, da so pravo pot našli Finci, ki so dolga leta sistematično gradili ugled učiteljskemu poklicu na več frontah, od zahtevnosti izobrazbe, do družebenega ugleda, učiteljeve avtonomije, odgovornosti, plačila in še česa. Kar pa je ravno nasprotno temu, kar gledam pri nas, ko se planira celo obvezna prisotnost. In mislim, da nimajo posebnih problemov z moškimi in ženskimi principi.
Skandinavci so trdicionalno ustvarili precej drugačen tip ženske kot mi. Nekaj o tem tipu piše Ihan v svojem Svetorešnjem telesu. Nekak vikinško/bojevnivški in nekonforno/pobalinski tip (Pika Nogavička in švedska junikanja krimi trilogije Millenium). Zato imajo žneske tam bolj samoumeven dostop na drugje tradicionalno zaprta moška področja in po moje ne zato, ker bi družba zavestno sledila nekemu ‘uravnoteženju’ principov. Oziroma če jim, je pri njih to vsaj tako tradicionalno pogojeno kot je pri nas to, da mu ne.
@pika:
Se strinjam. Korenine pa pravzaprav kar dobro opisuje že najstarejša najbolj popularna in prepoznavna zgodbica o Mariji, ki gre malo naokrog, pa pride nazaj noseča in se mora mož Jožef spopadat s spoznanjem, da ni oče. Ker oče je bog, čeprav se ta prikaže in pametuje kot nek Gabrijel. Ampak poanta je v tem, da Gabriel ali bog … v vsakem primeru ne more vedet, ali je oče. Razen če … si ne dela utvar o demokraciji in Mariji nikoli več ne pusti, da bi se kar tako prosto sprehajal naokrog in klepetala z angeli, a ne. Torej ji mora onemogočit čim več svobode in tako poskrbet, da delavnica otrok ostane za štirimi zidovi, tam, kjer se sprehaja samo on in kamor ne seže oko angelov, bogov in drugih vsiljivcev … hehe … Tako nekako.
Sicer pa še replika na spot, ki si ga linkala. Na mojo žalost je za najhujšo blamažo in velik korak nazaj poskrbel ravno predstavnik t. i. demokratične politične opcije najmočnejše velesile Bill Clinton. Za mentaliteto na področju fenomena razmerij spolov je bila ta afera mnogo bolj pomembna, kot bi si kdo mislil. Seveda ne zaradi skoka čez plot kot takšnega, ampak zlorabe afere, ki je dejansko krojila tokove nadaljnjih političnih procesov. Ljubica M. Levinski, ki z vsem skupaj ni imela nič, je odjebana z delovnega mesta, kar je nazaslišano. Slabšega zgleda si ne bi mogla predstavljat. Zakaj neki je sprejemljivo, da izgubi službo ženska, ker si je privoščila ljubimkanje s sodelavcem (ki je imel oseben problem, da je poročen, kar pa ni problem neporočene ženske), je lahko jasno samo srednjeveškim konzervativnim patriarhalnim banditom. Nadalje pa … priljubljenost prevarane žene Hilary Clinton narašča, kar jebeni politikantski mafijec, ki mu v politiki na vrhu odklenkava, spet spretno izkoristi. In tako se v zameno za odpustek za kurbanje končno odprejo vrata v sam vladarski vrh prevarani ženi. Zdaj ona kandidira za predsednico, medtem pa mož Bill doživlja srčne napade in tolče pokoro na urgenci z novim pejsmejkerjem. Verjetno trpljenje zaradi pomanjkanja fuka. Zgled je ogaben. Hillaryx postane močna političarka, ker ji razkurban mož v tameno za toleranco praktično pokloni mega kariero. Gospa ni nič drugega kot elitna kurba, ki armadi ljubic ne seže do kolen po pokvarjenosti, tudi če bi ga te vlekle raznim mogotcem le za denar ali kariero. Ogabno, ogabno. Zakonca Clinton sta tako postala simbol nepotistične družinske prostitucije po patriarhalnem vzorcu, ki daje nasvet ženskam, kako se kvečjemu daleč pride med konzervativci v sodobnem svetu. Ampak … clinton naj bi bil demokrat, ne konzervativec. My ass. Na drugi strani pa Sarkozy, kot tipičen primerek mega politika konzervativcev, zmaga na volitvah, se mirno loči in poroči z ljubico. Ko začne zgrožena javnost kvakat, da se kaj takega predsedniku ne spodobi, pa še bolj mirno pokaže fakiča glupi javnosti in celo pojasni, da sta bila z ženo skupaj le navidez do konca predsedniške kampanje, da ločitev ne bi preprečila njegove zmage na volitvah. Pri tem seveda ne skopari z zasmehovanjem javnosti, ki bi lahko odločala o predsedniku na podlagi njegovega zasebnega življenja iz sfere s kom se poroči, loči, fuka ali ne fuka. Korektno ravnanje, ki bi ga kvečjemu pripisala demokratu tipa Clinton, če ne bi bil v resnici samo sprevržen, primitiven, pohlepen, srednjeveški konzervativec v obleki “demokrata”. Narobe svet. Po eni strani. Po drugi pa niti ne. In vse je povezano eno z drugim. Nesposobna Clintonova je morala dobit košček pogače, sicer bi novinca Obamo “diplomatsko”eliminirali tako ali drugače tokom mandatovanja. Do grla zapufana kurba od Clintona je medtem naokrog po svetu prodajala svoja bedna tretjerazredna predavanaj za ostudno velike pare (ki naj bi šle v dobrodelne namene, kar je bilo seveda le delno res, kolikor je moralo bit res za nujen minimum pred javnostjo, sicer je šlo za pufe). Gostili smo ga seveda tudi idiotski Slovenci in mu plačali tisto nakladanje za bedake. Za kozlat. In zdaj seveda še nima dovolj in že začenja s svojim ogabnim gobcem rušit Obamo in zavoljo tega celo podpirat psihopata Roomneya (vrhovna Clintonova prostitutka kot ministrica za zunanje zadeve je seveda že od vsega začetka itak kača na Obamovih prsih, ki jo je moral sprejet). Maske, čeprav predvidljive, padajo – a še vedno ne za rajo, ki nič ne vidijo in nič ne slišijo, kar jim mogotci ne podtikajo preko svojih marionet v politiki in medijih. In vse je povezano eno z drugim. Samo detajli so najpomembnejši.
@titud:
No, ja … dejstvo je, da obstaja razpoka že pri poskusu definicije osebne svobode proti usodi. Seveda osbtaja tudi razpoka med moškim in žensko, čeprav razpoka vedno pomeni le tisto, česar nismo sposobni definirat, raziskavam možganov navkljub. Mislim pa, da tisto, kar lahko vemo in je pomembno za nas, da bi vedeli, lahko vemo. Zato razpoka ni izgovor. je pa resnica zagotovo precej manj prijetna, kot bi radi mislili … hehehe …
Pa še o Skandinavcih. Je že res, da zgodovinsko gledano kultura je drugačna, s tem pa tudi proces razvoja vloge ženske. In ja, v primerjavi s slovenskim stereotipom, so v Skandinaviji ženske viking princese, pa vendar ni samo to. Še vedno so poskrbeli za kvote in so se intenzivno ukvarjali s tem problemom. Jebi ga. Tudi vikinge se da poklat, tudi amazonke strpat v kletko … nič ni absolutno, niti samoumevno in gotovo. Brez pameti ni nič in vse ostaja zgolj na nivoju “naravnih” zakonov, ki ne gredo nobenemu življu na tem svetu v prid.
@Simona
Goran Karan sicer poje lipa si, lipa, ampak za mene bi pa verjetno samo zagodrnjal pozna si, pozna… Ajde, se bom pa za začetek malo pohecala, da naredim diverzijo hahaha…
Veš, po dolgem času sem se na polno nasmejala, ko sem si predstavljala, da bi bila ti Levstekova žena. ….mislim….pa ravno ti! Jao, sem si ga kar naslikala, dedca slinastega, kako te zvečer grabi za rit in momlja: mami, a bova? In tebe, kako se ti bliskajo oči ob izrekanju mračnih zarotitev: preljube kroglice pregelk, naj Jožek dons ne rata velk, naj za zmeraj oveni, mene pa pr’ mir’ pusti…hahaha…. No, ker so me ob teh huronskih salvah smeha vsi čukasto gledali, sem se morala po hitrem postopku zbrati. Pomagala sem si pa tako, da sem si predstavljala, da sem Levstekova žena jaz…. Well, that did the trick! Ne vem zakaj, ampak vedno je nekako drugače, če gre zame hehehehe… No, tega kavalirja z bingljajočo gartrožo, bi po moje pogojno uspešno preživela samo ajdovska deklica, pa še ta bi se pogosto morala zateči v dobro preizkušeno petrifikacijo. Vse za ljubi kruhek, mislim za samoohranitev, a ne…
Zdaj pa resno. Ja, saj, na koncu se moram seveda strinjati s teboj, da se dandanes evropske ženske prav nerodno spotikamo, kljub temu, da imamo primerno obleko in obutev. In seveda ni računati na to, da bi nam bili pri padcih v pomoč moški tipa Vodeb, tukaj imaš tudi popolnoma prav. Imamo torej to našo prekrasno novo obleko, ki pa je ne more videti nihče, ki je nesposoben, malopriden ali pa celo neumen. Niti videti niti čutiti, kako lahkotno se lahko v njej gibljemo. Premeteno so namreč pomerjanje (poskus) izvedli na pravilen, double blind način, tako da nobena ni prepričana, ali je novo obleko sploh dobila ali pa gre samo za Skittlets namišljeno mavrico. Še več, marsikatera za novo obleko kot da še ni slišala in še manj za dejstvo, da tista, ki je ne vzame iz svoje omare, v resnici velja za neumno ali pa vsaj naivno. Prav nasprotno je: iz vseh koncev se sliši pozive k bojkotu preoblačenja, ker, veste, ravno v tem je menda vsa lepota. V prejšnjih postih sem govorila o tej vzgoji, pravzaprav.
Omenila si Clintona in ja, popolnoma ti pritrjujem, da se konservativci prej pokažejo v, recimo temu, odkritejši luči. Ti bom dala še drug primer, bližji našim logom. Glede na to, da si po moje približno mojih let, se boš najbrž spomnila nadaljevank Bolji život ali pa Drugarica ministarka (1989). Se spomniš, kako so bili prikazani moški in kako ženske? Ženske so bile gazde, odločne, zajebane, moški mnogokrat politi cucki, copate, šleve itd. Vedno mi v zvezi s temi srbskimi serijami na misel pride dialog med Dragišo Popadićem in njegovo ženo Emilijo, ko sta se pogovarjala o delitvi premoženja ob ločitvi. Ona mu reče: »Došao si sa jednim koferom i jedan kofer ćeš i odnest.« Pa ji oporeka Dragiša: »Emice moja, pa nije baš sve tvoje«. Ona pa mu mrtvoladno zabrusi: »Možda nije baš sasvim sve, ali sve što vredi«. Si jo predstavljaš s tistim njenim upper class hohštaplerskim načinom izgovarjave učiteljice latinskog jezika? Neverjetno, a ne. Človek bi si mislil, da je Srbija vklenjena v matriarhalne verige… mislim, če je vse to res hehehe…
Dolgo časa nisem tem nadaljevankam posvečala nobene posebne pozornosti, razen za zabavo, potem pa sem leta kasneje brala neko zanimivo raziskavo (ne spomnim se, čigava je bila), ki je govorila ravno o tem pojavu. Namreč: v državah, kjer vlada precej ošter patriarhat, se velikokrat da videti izjemno emancipirane ženske tv ali literarne like, take ki jih v resničnem življenju ni prav pogosto na spregled. To mi je dalo misliti ter sem začela malo opazovati in lahko rečem, da se je zadeva izkazala za resnično v zavidljivem številu primerov. Patriarhalno ali pa konservativno okolje si upa pokazati neprimerno več, pa ne samo na relacijah moški-ženska. Po moje zato, ker dejansko ne vidi večje nevarnosti, da bi se kaj takega res zgodilo in z lahkim srcem prodaja risanke. Dodatno pa konservativci v glavnem še vedno poudarjajo hierarhijo in s tem vertikalnost v družbi, tako da se ne bi smelo dostikrat zgoditi, da bi konservativni volivec mislil, da je kar enak gospodu Sarkozyju. Sarkozy je pač car. Če si poslušala njegove javne nastope, si pravzaprav lahko jasno videla, da je on prvi, ki tako misli. Mali Napoleon. Meni je to na moč zoprno in odbojno, ampak jaz itak ne bi bila njegova volivka, tako da ne štejem sploh. Nasprotno bi se mi pa prav lahko zgodilo, da bi bila Clintonova. Na primer. In od njega bi seveda pričakovala, da se ne obnaša kot večvredno teslo in da se drži receptov, ki jih prodaja. Seveda bi bila strogo proti pogromu nad nesrečno Monico, ampak to je že v drugi fazi, po oddanem prvem glasu. In mislim tudi, da moje poznejše obnašanje (obsodba obnašanje v stilu zadnjega posraneta) niti ne bi bilo lastno večini volilne baze, ker sem itak od nekdaj neuravnovešeno bitje, ki naokrog osamljeno maha s svojim »minority reportom« hehehe…
Clinton zavoljo svojih volivcev tako predvidljivo ne bi mogel odreagirati tako suvereno kot Sarko. Prvič, konservativci bi ga požrli. Drugič, demokrati ga ne bi tako odločno podprli, ker, glejte ga no, prasca, bi se hinavsko pridušal bistven del demokratskega (poročenega) kontingenta. Ko pa gre za konservativnega politika, lahko le-ta računa na precej bolj slepo poslušnost svojih vojakov in dodatno(!) na prizanesljivost bolj liberalnega dela občestva. Tako pride pri ravnanju do navideznih nerazumljivostih. Spomnimo se samo na Pahor-Janša ljubavni odnos. Ne nazadnje, poglejmo si na primer reševanje homoseksualne problematike, ki je v marsičem podobna ženskim vprašanjem. V Sloveniji smo zakon o registraciji dobili pravzaprav pod konservativno vlado, a ne. Liberalci v skoraj dvajsetih letih vladanja niso zmogli skupaj spacati kaj več kot Dzak, pa še tega so na referendumu popušili. V ZDA je podobno.
Mah, meni so nasploh zelo zanimive te politične debate okoli religije ali na primer seksa. Takoj se pokažejo prave barve hehehe. Demokrat Obama tako javno izreka, da je zakon samo med moškim in žensko. Vsaj bilo je tako, nisem pa že nekaj časa čekirala. Weird to say the least. Isto misli tudi Bush. Brez presenečenja tukaj. Ampak enako se javno izreka tudi bivši Bushev podpredsednik, konservativec in multimilijonar Dick Cheney, ki ima lezbično hčer, ki je poročena in glej ga vrabca, pravijo, da ne z moškim hahaha. Spomnim se predvolilnega soočenja, ko so Dicka malo pomatrali okoli tega, pa je gospod vehementno odbrusil, češ, da svojo hčer v vsem podpira. Bejž no. Ja, lepo, lepo. Samo če bi bila jaz njegova volivka, bi se malo zamislila glede konsistentnosti med delovanjem leve in desne roke gospoda Kurca, mislim gospoda Dicka, a ne. Očitno dejanski volivci problema videli niso. Potem ne pozabimo Condi, mislim Condoleezze Rice; po vseh ta haupt tabloidih so jo vlačili naokrog, da je vsaj bi če že ne kar straight homo. Ampak pustimo namigovanja, ki so morda neosnovana in poglejmo na trdna dejstva: gospa je bila brez dvoma neporočena. Neporočena ženska brez otrok na tako pomembni funkciji pri konservativcih?!! Pri demokratih je Albrightova bila sicer res ločena od pregrešno bogatega založnika, ampak ne pozabimo, tudi mati treh hčera. Condi, hja, Condi je pa rada nakupovala čevlje, še posebej neposredno po udarcu orkana Catrina… Ni kaj, pravi vzor ženske ročice prosto po Kristusu.
No, to so take manj pomembne cvetkice med konservativnimi kuriozitetami, precej večji buket je pridobitev volilne pravice za ženske v ZDA v letu 1919. A veš, kdo je izglasoval ustrezni amandma? Demokrati? Pajade. Republikanci so ga precej bolj večinsko podprli (citiram Wikipedio: The Ayes included 36 (82%) Republicans and 20 (54%) Democrats. The Nays comprised 8 (18%) Republicans and 17 (46%) Democrats.) Neprecenljivo. Skoraj tako kot Emilija in Dragiša Popadić.
Ja, Simona, pri podeljevanju človekovih pravic se je, zgodovinsko gledano, skoraj bolje zanesti na konservativce. Progresivci oz. levičarji so namreč običajno navadne riti, ko se gre za odkrito borbo za njihove (bojda) ideale. Samo kakšna bolj skrajna frakcija kot so bili npr. boljševiki, je prinesla nekaj bojevitosti v sicer omledno kompromisarsko vzdušje. Za ideale razsvetljenstva je pač predvidljivo težko živeti in se boriti. Ni namreč jasnih receptov, kako in kaj naj se ljudje obnašamo. Vlaganje v samega sebe, v svojo rast je najbrž (pre)velik izziv, ki se predvsem nikdar ne konča, da ne omenjam razumevanje koncepta odgovornosti do samega sebe in soljudi. Ne, ne, ljudje imamo raje Mastercard oz. Masterplan. Radi imamo jasne, zanesljive in dokončne odgovore, čeprav je nekako intuitivno jasno, da so absoluti v tem našem svetu nedosegljivi. In kako avtoritativni znajo biti prodajalci lesenega železja, mislim absolutnih trditev! Jah to so ti Ruglji, Vodebi in podobni KurciOdOvce.
Ženske so pa tudi prave perlice, o ja. Podobno kot ti, sem tudi jaz zelo razočarana nad mnogimi Biserkami. Predvsem nad tistimi, ki sem jih posebej omenila. Nad izpostavljenimi intelektualkami tipa Godina, ki že zadnjih nekaj let mnogokrat prodaja take nebuloze, da bi ji človek najraje rekel, naj si vzame par let študijskega dopusta. Bi ga krvavo potrebovala. Nadalje, sajenje rožic prosto po Manci Košir, ki prodaja ples dervišev (ali kaj je že) kot pot k instant zveličanju in zeleni pulover Karpa Godine kot merilo prezence. Pa da ne bo pomote, sploh ne mislim, da je katerakoli od omenjeni žensk neumna ali pokvarjena, ampak obe sta tako prekleto zacviklani v svojem svetu, da prodajata take simplifikacije, da človeka kar pri srcu stisne. Predvsem zato, ker vsi vemo, da sta sami precej po svoje živeli. Drugače kot sicer najbolj glasno pridigata. Ne vedno na posvečeni osi za-vedno-skupaj-moški-ženska (a ne, ga. Manca?) in ne vedno na relaciji moško-ženski vzori/vzorci obnašanja (a ne, ga. Vesna?). Da ne omenjam te bosansko-slovenske tipkarice (zelo posrečena skovanka, Simona), ki bi nam rada vsem skupaj prodajala knjigo s ponarodelim nazivom Na Drini fuflja. Ob marsikateri njeni tako pomenljivi in domišljeni misli, ki jo sicer rada javno izreka, bi ji samo odpela trenutno popularni refren Telove pesmi: nossa, nossa, assim voce mi mata, ai, se eu ti pego, ai, ai, se eu ti pego! Predsladka si… Joj, joj, če te dobim! Joj, prejoj! Ubijaš me, Azra… Kaj več pa ne bom spravljala skupaj. Zanima me morda samo še to morda, ali je gospa kaj objavljala v Anteni? Mislim tam, kjer je imel Kastelic včasih vročo rubriko. To bi marsikaj pojasnilo… Naj se ta podatek preprosto objavi, da ne bo nadaljnjih nesporazumov.
Jah, ob takih bisernih princesah, kaj bo z nami, kmečkimi deklinami oz. deklicami z vžigalicami? Klavrni obeti, da bi se uspelo zadržati, kar je že bilo doseženo, da o kakšni nadgradnji niti ne govorim…
Za konec pa še nekaj besed o vrlem Ribnčanu in njegovemu dojemanju ljubezni. Ja, se strinjam, resnično je trapasto govoriti o ljubezni samo na podlagi skupnih otrok. Je pa zelo predvidljivo, da se večina ljudi ne odzove na to bizarnost. Ljubezen se namreč v medijih zelo redko predstavlja v isti sapi kot npr. spoštovanje. Spoštovanje celovite osebnosti sočloveka. Kako je že rekel Jorge Bucay v nedavnem intervjuju za SP? »Ljubiti pomeni želeti človeku zelo veliko dobrobiti. Če nas nekdo ljubi, mu ni vseeno, kaj mislimo, kaj čutimo, česa se bojimo in kaj nas radosti.« Se popolnoma strinjam. Vendar tega ni pogosto slišati, nasprotno se pa skoraj v vsakem filmu vidi številne izraze nasilja, poniževanj in vse skupaj se nekako »čarobno« povezuje z ljubeznijo. Pretepamo se iz ljubezni. Ponižujemo se iz ljubezni. Preziramo se iz ljubezni. Samo spoštujemo se ne iz ljubezni. Samo potrpežljivi nismo eden do drugega iz ljubezni. Tega pa nikarte. Žalostno, vendar resnično. Ker v svetu, kjer bi vladala resnična ljubezen in medsebojno spoštovanje, vprašanje kvot sploh ne bi prišlo do izraza. Jasno bi bilo, da je med predstavniki ljudstva pravična polovična ženska zasedba. Po principu fair playa, po principu medsebojnega spoštovanja. (Tistim, ki zlobno hujskajo, naj potem ženske gredo polovično zasedat rudnike pa toliko: bistveno prej bomo ženske pridno dosegle kvote v rovih pod zemljo, kot boste pa moški z nasmehom na obrazu menjali plenice svojemu onemoglemu staremu očetu ali mami. Tam vas zelo manjka, govorim iz lastnih izkušenj. In tam vas tudi nihče ne bo posebno plačal za vaš angažma, ampak boste to počeli iz čiste ljubezni. In spoštovanja. Da ne bom preveč zašla, ker to niti ni namen, samo spomnila sem se na staro lajno od drugod…)
Spoštovanje. Tega manjka. Človek, ki spoštuje sočloveka, si nikdar ne želi oz. ne opravičuje privilegiranega statusa per se. Nasprotno, kvečjemu se zaveda, kje obstajajo naravne ali pa umetne ovire, ki preprečujejo enake možnosti in jih skuša omiliti ali celo odpraviti. Ampak zdaj smo že spet pri razsvetljenstvu, ki v resnici zelo slabo deluje, a ne. Dosti lažje je, če so ti določene prednosti že položene v zibelko, jaz sem zadnja, ki bi kaj takega zanikala. Mi pa seveda ne pride na misel, da bi na tej podlagi gradila omembe vreden diskurz s komerkoli. Toliko pa pač že dam nase. Če nisem v svojem življenju spravila skupaj nič drugega kot samo tisto, s čimer sem se rodila, potem je pač boljše, če sem tiho. Levsteki, Vodebi in podobni tako predvidljivo največ povedo o sebi, kot si že sama lepo napisala.
Če ima človek voljo pogledati npr. še komentarje na TVSlo pod članki, kjer se pojavljata omenjena, potem te lahko samo zvije v želodcu, koliko je teh nadočarljivcev. Teh moških, ki po svojih lastnih besedah nimajo pravzaprav ponuditi nič omembe vrednega, razen nekega prirojenega fizičnega atributa. In ti bi zdaj radi, da jih drugi priznajo kot še posebej fejst?! Če še sami tako ne mislijo?! Pajade, fantje. Ampak nič ne skrbite, kljub manku, ki ga najbolj očitno vidite sami, vam ne bo hudega na ljubi tej zemljici, v vseh cerkvah namreč milo prosijo Boga z zimzeleno molitvijo:
»Iz praha vzgôji ti cvetico,
katerokoli ustvari stvar,
le Ženske, dobri naš nebeški Oče –
– le prave Ženske ustvariti nikar!«
Ne podcenjujmo apela verujočih pri Najvišjem. Dobrohoten je namreč Vsevišnji do svojih gorečnikov. Več kot očitno dobrohoten…
@titud: razpoka, kljub temu, da je vedno prisotna in nepremostljiva, pa ni vseobsežna in zato ne bi smela biti izgovor, da se ji ne približamo, kjer se ji lahko in jo včasih, ko je potrebno, tudi obidemo.
@simona: verjetno nima smisla govoriti na splošno, kaj je bolj ali manj prav ali narobe, ignorirati medspolne razlike, ker situacijo samo dodatno zamegljujejo, ali pa probleme reducirati izključno na razlike med spoloma. Seveda pa to ne velja za konkretne primere, kjer lahko eno ali drugo še kako drži. Tudi vem, da buške, ko udariš z glavo ob stekleni strop, bolijo.
Negativna selekcija je pojav, ki pogosto sam sebe utrjuje (pozitivna povratna zanka), širina in odprtost za drugačne poglede jo navadno preseka, pa naj gre za spolne, medgeneracijske ali kakšne druge razlike. Zapiranje v ozke in povezane skupine pa je po mojem v prvi vrsti obrambna strategija, naj gre za kavičarski krožek, pivsko omizje, old boyse, yesmene, izberi-poljubno-identifikacijo. Problem pa je, da je zdravilo pogosto hujše od problema, saj se branijo predvsem pred neznanim, pred spremembami nasploh in to pogosto kar uspešno, ne pred čem dobro definiranim in očitno ogrožujočem. Kljub temu, da vse raziskave kažejo, da so po čimveč kriterijih heterogene skupine dosti bolj uspešne pri reševanju problemov.
/”Korenine pa pravzaprav kar dobro opisuje že najstarejša najbolj popularna in prepoznavna zgodbica o Mariji, ki gre malo naokrog, pa pride nazaj noseča in se mora mož Jožef spopadat s spoznanjem, da ni oče. Ker oče je bog, čeprav se ta prikaže in pametuje kot nek Gabrijel. Ampak poanta je v tem, da Gabriel ali bog … v vsakem primeru ne more vedet, ali je oče. Razen če … si ne dela utvar o demokraciji in Mariji nikoli več ne pusti, da bi se kar tako prosto sprehajal naokrog in klepetala z angeli, a ne. Torej ji mora onemogočit čim več svobode in tako poskrbet, da delavnica otrok ostane za štirimi zidovi, tam, kjer se sprehaja samo on in kamor ne seže oko angelov, bogov in drugih vsiljivcev … hehe … Tako nekako.”/
Tako nekako, ja … vendar … kaj – od davno zapisanih “resnic” (sporočil skozi prispodobe) je res in kaj ne, oz. kako naj bi si to konkretno biblično-temeljno metarofiko razlagali in razumeli danes, pa zaenkrat ostaja ena nepojasnjenih zagonetk … ki jo bo nemara razkril kar čas sam. Kajti šele ko in če bi – temeljne zakone stvarstva v evolucijskem smislu razvoja in hkrati prenekatere zamolčane ali, denimo, tudi namenoma prirejene “skrivnosti” s strani vrhovnih upravljalcev Zemljanov – bilo brez zlorabe le-teh dano doumeti večini svetovnega prebivalstva, bi lahko celo človeštvo postalo t.i.“elita”. Vse dotlej bo pa, po moje, vsakršen razkol med priviligiranimi in depriviligiranimi, hote ali nehote, še naprej vezan na podpiranje ureditve tega dokaj nesmiselno-bizarnega, za večino populacije neusmiljeno-krivičnega, sicer pa parazitsko izkoriščevalskega, sužnjelastniškega sistema, v katerega smo, hočemo-nočemo, vpeti vsi (trenutni) prebivalci tega planeta.
Če se še malo navežem na prepoznavno zgodbico, ki jo navajaš, bi s svojega stališča (osebne percepcije razumevanja) rekla, da je morda šlo za (tehnološko sicer možno) “brezmadežno materializacijo” (z vsadkom spermija ali pa že kar popolne celice iz epruvete) – na daljavo … ali pa za nekoliko bolj preprosto, tudi bolj znano, dogovorjeno bližinsko “brezmadežno spočetje” po istem principu “nedotakljive svetosti”. No, kakorkoli že … vsekakor naj bi, po zapisih sodeč, deviška Marija med zanositvijo bila stara le dobrih štirinajst let …
Pa še … bolj za šalo, kot (tule) zares; pred dobrim mesecem dni, ko sem z objektivom na svoja zamišljena vprašanja spet lovila namišljene odgovore, mi je alter ego “mojega angelčka”;) na platno svoda orisal tale prizor “svete družine”, ki sem ga uspela ujeti v nekaj zaporednih nizov:
http://i.imgur.com/ssg7G.jpg – 001
http://i.imgur.com/h9vor.jpg – 002
http://i.imgur.com/NN83M.jpg – 003
http://i.imgur.com/R9BMM.jpg – 004
http://i.imgur.com/ilHJb.jpg – 005
http://i.imgur.com/q6EMK.jpg – 006
http://i.imgur.com/GtG9G.jpg – 007
In me še nekoliko bolj zmedel … Zdaj namreč ne vem, ali naj bi ob tem šlo za obris simbolike – Jožefa z dojenčkom v naročju, nadomestno Materjo Marijo ob strani … in pa nasmejanim obrazom Očeta pod t.i. sveto družino … ali pa kar za Jezusa z otrokom v naročju, Marijo Magdaleno ob strani … in zadovoljnim likom “two-faces” Očeta pod njimi. Ha! Morda bi pa sam “Sveti duh” (nad vsemi) vedel kaj več povedati o tem. Če je primerno motiviran in navdahnjen, bojda zna spregovoriti tudi preko “talking heads” – ljubiteljev pisane besede … hehe.;)
Naj mi avtorica bloga in pa morebitni resnejši bralci nikar preveč ne zamerijo nekoliko hudomušnega pristopa k tej temi, v svoj zagovor namreč lahko (po lastnih izkušnjah) brez dlake na jeziku vedno potrdim, da je t.i. razsvetljenstvo nujno povezano z občutnim mračnjaštvom, katerega zagovornica pa pač nisem, zato si znotraj lastnega raziskovanja resnic, pridržujem pravico do ohranjanja osebnega humorja, tistega, ki mi še dopušča voljo do življenja in pa vsakodnevno rojstvo nasmeha, z razlogom.
Simona, hvala ti za tako izčrpno repliko, z zanimanjem sem prebrala tudi vsebine drugih komentatorjev, no, jaz o politikantskih manevrih danes ne bi … bi pa na vso zabeleženo parodijo morda dodala le še to, da so izpostavljeni politični frontmeni, z doseženimi položaji na hierarhični lestvici, jasno da – temu primerno tudi precej bolj odgovorni pred svetom, za razliko od – za javnomnenjsko soustvarjanje vrednot ne tako pomembnimi, morebitnimi “prešuštniki”. Zato npr. tudi nekega Clintonovega “zgleda”, zatem, ko je svoj začetek tedanjega predsedniškega mandata prisegel – opala! – z dlanjo na bibliji, seveda nikakor ne gre opravičevati/podpirati. Zato tudi jaz takih izdaj bližnjih in ljudstva ne bi ocenjevala s stališča “hja, pač, v trenutkih slabosti (ali zaljubljenosti) zna bit telo šibko” … kot si dovolim kritično oceniti omenjeno afero kot nespametno in neprimerno dejanje najmanj obeh vpletenih, predvsem pa njega kot moža in hkrati predsednika. Enako velja za Sarkozyja in druge izpostavljene politike na položajih, se razume. Zgled (in s tem iz tega naslova pridobljena avtoriteta) bi tako meni osebno lahko predstavljal le tip vodit/elja/eljice, ki je po značajskih lastnostih in etičnih nazorih, ki jim sledi – opazno boljši od večine, po načelih od besed do dejanj dosleden, po izkazanih sposobnostih pa (tudi v smislu kvot in ferpleja) razumen, zaupanja vreden. Dozorel človek, z duhovno širino, s spoštljivo-soodgovornim odnosom do eventuelnega zakonskega sopotnika in družine, sodelavcev, državljanov, svetovne javnosti. Skratka – zaslužno! spoštovan in dostojanstven Človek. Ali pa, ob vsem tem pofejkanem moraliziranju, takih in drugačnih nezglednih vladarjev – ta svet sploh ne potrebuje. Pika.
Simona, en moj komentar, zaradi priloženih povezav, čaka na moderacijo.
@bp:
Se podpišem pod tvoj povzetek v epilogu. Ni kaj dodat.
@Horizont:
Tokrat bom pozno in malo bolj na kratko samo povzela, ker sem vmes energijo, ki je rezervirana za blog namenila naslednjemu zapisu, sicer se med nami debaterji takega kalibra, kot smo, lahko ne bi pojavil nikoli več, samo še komentarji do groba, ki pa že daleč presegajo problem po divjaku iz tega zapisa … haha …
Suma sumarum itak nimam pripomb ali opomb in se seveda strinjam z vsem, kar si zapisala. Med drugim se tudi zahvaljujem za podatke o procentih leve in desne struje v akciji pri procesih enokopravnosti žensk. Tega v konkretnih številkah nisem vedela in je več kot dobro vedet. Seveda me veseli, ker številke potrjujejo, kar sem sicer opazila preko drugih pojavov in vzvodov. A vseeno je še posebej kruto videt, kar veš, v konkretnih realnih cifrah ali zapisano.
Dodala bi le eno opombico v zvezi s spoštovanje. Da se sicer strinjam, ampak vidim tudi v tem problem, ker je pojem spoštovanja prav tako neštetokrat zlorabljen in vulgarno v rit pofukan kot kakšni drugi lepo zveneči pojmi. Skratka, v imenu bojda domnevnega spoštovanja se vzdržuje in pestuje taka in drugačna govna. Nazadnje sem to besedo slišala ravno od nekega kretenoida, ki je zatrdil, kako spoštuje svojo ženo, kar je pomenilo, da je zato ne zapusti. ji pa za hrbtom počne paleto gnusobarij, zaradi kakršnih dvomim, da lahko ona spoštuje njega. Hmmm … ga ima pa morda tako rada … ali pa ga lažje prenaša, ker v bistvu tudi sama ni spoštovanja vredna … hehe … Itd. Skratka. Prav neverjetno je, kako pazljiv je treba bit, kadar se odpre debata o tem, kako si kdo predstavlja sicer pozitivno konotirane pojme. Prevečkrat v zlu.
@pika:
Mah, mislim, da čas ne bo razkril nič, ker v bistvu tudi to. čemur pravimo čas, so pač samo ljudje, ki kaj razkrijejo ali pa ne, po potrebi. Ali pa naložijo po potrebi, da so nekaj razkrili, kar v bistvu ni razkritje, ampak spet plod domišljije po potrebi. Biblija pa sama po sebi je, kar je in bo takšna ostala. Če kdaj dobimo še eno zavezo, seveda nima veze. Ker bi ostalo spet samo to, kar je. Alternativna ustava, ki si jo sicer lahko razlagamo malo tako ali drugače. Njabolje jo bojda znajo interpretirat za to poverjeni, nekaj bojda celo vsi razumemo enako, kot župniki, včasih pa se v detajli lahko tudi župniki malo skregajo o posameznih vprašanjih, a ne.
Mi je pa všeč ta verzija z vsadkom, ja … hehe … definitivno izredno univerzalno ohlapno literarno delo. Kot ustava. To moramo priznat.
Očarljivi so oblački. Dobro si fokusirala tole zgodbico. Definitivno so mogočnejši kot smo mi, ubožci tam spodaj, ki moramo precej domišljije uporabit, da je znosno, ja.
Strinjam se s tem, da bi morali bit vrhovni politiki seveda vrh vzora. In v demokratičnih družbah s tega razloga osebno tudi nisem ganjena nad zgražanji zaradi vdorov v zasebnost. kakšna zasebnost neki?! Oni pač do nje nimajo pravice in politik bi moral odstopit takoj, ko se sploh posumi, da se tega ne zaveda in si domišlja, da ima pravico do skrbno varovane zasebnosti. Kar med drugim, ko ravno o tem klepetamo, pomeni tudi … da si morda domišlja, da lahko poročen goflja o pomembnosti zakonske zveze, v prostem času pa jah prostitutke in bogsigavedi, kako in zakaj glasuje, v kolikor je posreden ali celo neposreden odločevalec v parlamentu, na področju zakonov družinske sfere, sfere, ki urejuje področje trgovanja z belim blagom itd. itd. itd. Skratka, politikovo zasebno življenje z vidika mentalitete, je najbolj in edini neodtujljivo povezano s sprejemanjem zakonov, ki krojijo naša zasebna življenja. tja do postelje. Dobesedno. Tako da nimajo kaj praskat. Osebno me ne zanima moralizem sam po sebi, ker sicer moralo izredno visoko vrednotim kot pomembno. Ne pa moralizem za potrebe formaliziranja tale ali drugačne mentalitete. Pomembno pa je, da je politik zasebno takšen in ravna tako, kot se predstavlja. zato je pomembno, da ima za petami vohljače kar naprej. Kako bi sicer vedeli, ali je to, za kar se predstavlja. Simpl. Hočem reči, lahko se nek politik komu tudi ne zdi moralen po njegovih predstavah, a bistvo je, da vemo, kdo je in se lahko vsak sam odloči, koga podpira. In tukaj zasebnega skoraj ni. Najnižja možna stopnja od vseh ostalih poklicev in poslanstev. Prisegaš na biblijo? Prav, drži se štila, ki si ga sam z veseljem pograbil. Jebi ga.
Hvala tudi tebi za komentarje in debato.
Pozdravljeni,
Moje ime je gospa hamza Jenny. Živim na Češkem in sem srečna ženska
danes? in sem rekel, da vsak posojilodajalec, ki reši mojo družino
naše slabo stanje, napotil bom vsako osebo, ki išče posojilo
Njena sreča je bila zame in moja družina, potrebovala sem jo
posojilo v višini 20.000,00 EUR za začetek življenja vse življenje, kot sem samski
mati s tremi otroki sem spoznal tega poštenega in BOGA, ki se boji ženskega posojilodajalca
ki mi pomagajo pri posojilu 20.000,00 EUR, se boji BOGA
ženska, če potrebujete posojilo in boste posojilo vrnili
prosim, kontaktirajte jo in ji povejte, da vas napotuje gospa Hamza Jenny
njo. Pozovite gospoda Jamesa Michaela po e-pošti:
(
ri**********************@gm***.com
)