SLOSONG na EUROSONGU

Najprej bom z največjim veseljem zapisala tisto, kar se pametnim in duhovno razvitim ljudem bojda ne spodobi razglašat: Če sem le doma zvečer tistega dne, vsako leto z veseljem spremljam Eurosong, celo navijam za svojega favorita in se zabavam, malo zgražam, malo ploskam ter zraven tuhtam o mentalitetnih sindromih in simptomih različnih držav, da so se nas odločili fascinirat s tem ali onim prizorom. Ne, jaz nisem tista prepametna in duhovno superiorna oseba, ki bi se posmehovala Eurosongu kar po defoltu, potem pa s pridevniki zgražanja opisala vse nastope po vrsti, ki naj jih ne bi gledala ali pa videla zgolj po naključju nevemkjeinkdajže in si po oddelanem čvekaškem šihtu že naslednji trenutek ob vklopu radia v avtu zadovoljno požvižgavala na najnovejšo štanco Rihanne. Dostojanstvo mi pomeni ravno dovolj, da mi uprizarjanja tako prozornih samoironij drugim in predvsem sebi ne teknejo. In ne, fuzbala pa ne spremljam in ne navijam za nobeno tolpo, ki brca žogo. Eurosong enkrat na leto za sproščanje podrhaljenih navijaških emocij je več kot dovolj za obrambo zdravega razuma.

KAKOR NA EUROSONGU, TAKO V SLOVENIJI

Vsako leto zapišem upanje, da bi že enkrat utihnili novinarji in javnost, ki menijo, da jim košček samokritike ne bi koristil, ampak je bolje lagat samemu sebi, kako nas neupravičeno nihče na svetu ne razume in kako ostajamo brez pozornosti in dobre uvrstitve, ker nas drugi goljufajo z medsosedskimi navezami. Tipičen primer lajanja v druge za tisto, v čemer smo sami največji mojstri in sploh ne računamo na kakšno podporo od kogar koli drugega kot od držav nekdanje Juge. Take samodestruktivne oslarije vsako leto tumba Slovenija, ki si je končno izborila zmago na lestvici najbolj skorumpiranih držav, medtem ko na ušivem Eurosongu ne uspe spackat niti nastopa za finale (razen dvakrat pomotoma in ne ustrezno planirano). Razlogi pa tičijo v popolnoma enakih simptomih in mentaliteti, ki botrujejo tudi propadlim gospodarskim projektom, burkam na področju politike, menedžerstva in kulture. Klientelistično kadrovanje in pitanje negativne selekcije, posledične jebivetrske organizacije, nepoznavanje področja, odsotnost kreativne in poslovne vizije, ki se ga posvečeni lotevajo, da pobašejo plačilo za svoj položaj, dokler bo pač šlo, zagledanost v svoje mnenje in okus namesto objektivnega in analitičnega pristopa s pametjo. Letos smo se lahko na preprostem primeru seznanili s slabo organizacijo, analfabetskim delovanjem in večinoma zavajajočim novinarskim poročanjem ter komentiranjem.

NAPIHOVANJE AURE IN BREZMEJNIH SPOSOBNOSTI NAŠIH NAJLJUBŠIH

Pred nastopi na Eurosongu smo bili podobno kot v primerih raznih naših dragih danes propadlih ali aretiranih menedžerjev, strokovnjakov in umetnikov deležni polni napihovanja pomembnosti in profesionalnosti izbrane kandidatke Hannah Mancini, seveda s strani RTV SLO organizatorjev na MMC portalu, ostali mediji so samo plonkali hvalospeve brez argumentov kot papige. Bistvo se je sukalo okrog zavajanja, kako gre za mega profesionalno izvajalko, vajeno velikih odrov na ZDA teritoriju. Prebiranje člankov je vzbujalo vtis, da smo srečni Slovenci dobili v svoje pop popevkarske vrste Američanko, ki je bila tik pred tem, da v Ameriki z lestvic sesuje Beyonce. Manjkala je le pravljična zgodbica, ki bi pojasnila, kako se je Hannah nekega dne pomotoma na potovanju zataknila v Sloveniji, spoznala, da pri nas v neki čarobni jami plavajo človeške ribice in se odločila izjemno kariero v Ameriki zamenjat za idilično skromno življenje v Sloveniji in s svojo kariero pomagat na opustošeni sceni elektropopa nekega dvomilijonskega ljudstva. Ker je tako ali na podoben način neprepričljiva pravljica umanjkala, se je vsak z zrnom možganov pod lobanjo lahko vprašal, zakaj tolikšno trobentanje, saj je gospodična na zadnji EMI nastopila s podpovprečnim elektro štanc komadom, kakršne so že nehali masovno proizvajat v prejšnjem stoletju. S terasa ambientalnim nastopom ob enem sintesajzarčku in komadom, ki je vseboval le refrensko vreščanje v tri krasne, se ni mogla žanrsko postavit niti ob bok Raayevi April. Potem nismo več omembe vredno slišali zanjo. Hannah Mancini ni uspelo niti v Sloveniji spackat enega poceni hitiča. Gre za proizvodnjo tuncntunc elektro komadov, ki zvenijo, kot da smo jih na tone slišali že milijonkrat, predvsem v prejšnjem stoletju in se danes rolajo le kot zvočna kulisa po nekaterih veleblagovnicah v izogib težavam z avtorskimi pravicami. Takšen je tudi komad Straight into Love. Preprosto ne veš, ali se ti zdi podoben neštetim v preteklosti, ki si jih slišal med vožnjo v avtu, ali si točno ta komad slišal morda že milijonkrat, a je tako povprečen, da ga po spominu ne zmoreš identificirat. Poleg tega gre seveda za pevko tipa “girl next door” brez kakršne koli prezence, kaj šele karizme. Take imamo Slovenci najrajši in to je problem. Njen nastop je zgolj povprečno korekten in vse počne predvidljivo, ker naj bi se temu tako streglo. Prodaja nasmeške trgovke, ki stranki za dobro jutro potisne kruh v vrečko, in vedno zamahne z roko takrat, ko se pričakuje, vedno nagne glavo, ko tako tudi pričakujemo. Prijazna punca, ki jo pozabiš, še preden opaziš, da si jo pozabil. Verjetno nikjer na svetu ne bi bila sprejeta tako toplo in z odprtimi rokami kot v Sloveniji, kjer se najbolj ceni ljudi brez presežkov v vseh ozirih, s kakršnimi se najlažje identificira večina.

Še plesalci skupine Maestro so za slovenske namene uspeli poskrbet za najbolj osnovnošolsko koreografijo, kar sem jih v zadnjih letih lahko spremljala na Eurosongu. Najprej so si nadeli neke bedaste maske, kot že stokrat poprej. Ja, nikoli se ne naveličamo enih in istih poceni trikov. In potem smo spremljali nekaj stereotipnih aerobika figur in še malo hop cup telovadbe. Brez kakršne koli dramaturgije, kaj šele zgodbe ali komunikacije s pevko, ki bi morala izstopat in vodit predstavo, česar očitno ni bila zmožna. Vajene velikih odrov in silnih dosežkov v Ameriki jo je na velikem evropskem odru ubilo slovensko precenjevanje, v čemer ni izjemen primer. Podobne stresne izkušnje so imeli že premnogi naši precenejeni prijatelji v trenutku, ko jim je v glavo butnila čezmejna globalizacija, v kolikor jih prej ni pokopal notranji politikantski sovrag z drugega brega. Kar naenkrat niso več tisto, kar naj bi po slovenskem scenariju nekdaj bili. In tako se je tudi Hannah Mancini trudila, da bi upravičila umetno ustvarjen imidž pred občinstvom, ki jim dol visi za članke in piarovske strategije v Sloveniji. In se je pod silo prehudega bremena, ki je že vnaprej obetal poraz, seveda zlomila še bolj, kot bi bilo treba. Pred zunanjimi žirijami zato ni funkcionirala več niti osnova. Tokrat smo lahko opazovali tudi, kako smo kot edina članica EU med nekdanjimi državami slavljene Juge, še vedno močno vpeti v balkansko stanje duha zamrznjenosti v času z vsemi kompleksi in mentalitetnimi debakli v paketu. Uničili smo vse, kar je bilo dobrega (socialnost in solidarnost), ohranili pa povezanost v zlu.

JUGOSLAVIJA JE ČISTO ZARES STVAR PRETEKLOSTI. SPRIJAZNIT SE BO TREBA.

Nastopili smo v polfinalu s Srbijo, Črno goro in Hrvaško in vsi smo se zaleteli v zaprta vrata finala. Toliko o pomenu medsosedskega glasovanja in upam, da se bodo zakompleksani in nesamokritični končno nehali tolažit s temi nebulotičnimi lažnivimi mantrami. Tako bedni, ceneni, klovnovski in zaostali v razvoju so bili vsi “ex jugo” nastopi, da je še medsosedska solidarnost odpovedala. Kar je preveč, je pač preveč. Črnogorci so zagledani vase menili, da lahko koga v Evropi pritegne rapanje v večini nerazumljivi srbščini, sporočili pa so le, da ne znajo cenit svoje odlične izvajalke niti pol toliko, kot stavijo na cenene astronavtske kostume, s katerimi so nas skušali spravljat v zadrego. Cirkus za otroke. Poniževalna igranka. Srbi so pokazali interesantno mentaliteto za bruhat. Tri seksi bejbe, ki so sicer popevale za ESC povsem sprejemljiv komad, so na nacionalnem izboru očitno za preference Balkana nastopile v kostumsko ceneni pornografski opravi. Za evropski veliki oder pa so se odločili, da bi bilo bolj spodobno in primerno, da jih preobrazijo v odurno zoprne punčare, ki si kažejo jezike in okrog skakljajo v najbolj ogabnih pisanih oblekicah, kar sem jih kdaj koli pomotoma uzrla v izložbi čenčarije. Ne vem, kaj so hotele sporočit, ampak vse skupaj je delovalo kot protikampanja uzakonitvi prepovedi kloftanja nadležnih nevzgojenih frocev. Hrvati pa so sporočili, da jim še leta 2013 ni jasno, da klape in Severina zanimajo samo njih in Slovence, ki so pripravljeni za take gostilniške fešte kupit celo vstopnico za pogled na večji oder od gajbice sredi vaškega kluba. Pri čemer nočem nikakor spodobnih klap poniževat v primerjavah s Severino seveda, ki bo pri patetike vrednem hlepenju za več pozornosti od zgolj lokalne verjetno poleg naslova Brad Pitt kmalu razveselila s kakšnim novim “hitom” naslovljenim Bradley Cooper, Ryan Gosling ali kaj podobnega. Vendar sta za vrhunce blamaže poskrbela makedonska predstavnika v 2. polfinalu. Takšnega konceptualnega in žanrskega kaosa pa že dolgo ne. Bilo je izjemno doživetje in trenutek resnice za Esmo Redžepovo, ki je v vokalni počenosti, izgubljenosti v času in kraju ter prezentaciji nesprijaznjenosti z mejami verjetnosti totalno posekala Bonnie Tyler, ki se je sicer potegovala za lovoriko ganljive predstave o tragediji izgubljene mladosti in škodljivih vplivov glamurja na neusklajenost s stanjem duha. Bonnie Tyler je z zacementiranim pogrebom izraza na obrazu pozivala, naj verjamemo vanjo, bolj, kot preočitno še uspeva njej verjet v samo sebe, vendar je premogla vsaj korektno obnašanje, medtem ko je Esma Redžepova še v zaodrju postregla s ščepcem primitivizma in našim novinarjem v mikrofon zabrusila, da v kolikor tudi Makedoniji ne bo uspelo prestopit v finale, naslednje leto nobena država nekdanje Jugoslavije ne bo več sodelovala na Eurosongu. A, bejž, no. Za bruhat! Saj ni treba sodelovat, no, itak je dren prevelik in smeti se je najbolje znebit. Čast je rešil Albanec, ki je lepo pojasnil, da kadar kdo doseže spodobno uvrstitev, se nič ne pritožuje, če pa izpade iz finala, začenjo vsi vriskat o goljufijah in krivicah. V resnici je pa pač tako, da so tudi Albanci lani dosegli peto mesto z zelo nenavadno pesmijo in nastopom, za letos se pa še ne ve, kako bo. In potem so z odvečnim cirkusantskim brizganjem zlatega slapa iz kitare pokopali rockersko obarvano prepričljivost in izpadli pred finalom. Se zgodi.

TUDI EUROSONG PREZAHTEVEN ZALOGAJ ZA SLOVENSKE POROČEVALCE

Novinarsko poročanje je bilo poleg zavajanja in napihovanja tako neprofesionalno kot prevečkrat tudi sicer na drugih področjih. V vsakem članku, ki sem ga na hitro preletela, ni bilo mogoče prebrat nič zanimivega, a veliko posmeha vrednih napak. Lahko sem prebrala, da je irski predstavnik s komadom Only Love Survives, ki so ga prekrstili v Only One Survives, pomenljivo sporočal, da le eden preživi, tako kot tudi na Eurosongu le eden zmaga. V nadaljavanju pa izjemno surrealno anekdoto, kako so srečali nekega Francoza, ki je s slovensko zastavo v polfinalu navijal za našo predstavnico, ker je zaljubljen v Slovenijo, vendar naj bi nesrečnik prosil za razumevanje, ker bo v nedeljo navijal za francosko izvajalko, je zapisala armada anonimnih avtorjev na Siolu. Jah, revež ubogi, šele v nedeljo bo navijal, pa tako dolgo pot od Francije do Švedske je opravil za to izjemno sobotno večerno doživetje. STA nas je obveščala o šokantnem albanskem nastopu s kontratenoristom, oblečenim v Drakulo. Žal je Drakula doma v Romuniji in je tudi na ESC oder priletel iz Romunije, kot se šika. V zadnjem prispevku na MMC pa sem prebrala, kako zelo so bili razočarani nad neuspehom predstavniki Nemčije in Gruzije, ki so si sicer obetali visoko uvrstitev ali pa vsaj uvrstitev v finale. Verjamemo, da so si Nemci obetali vsaj uvrstitev v finale, saj so bili kot eni izmed velikih pet v finale uvrščeni direktno. Lobotomično in povsem primerljivo s profesionalnostjo in doslednostjo umotvorovanja na drugih področjih. Na primer zadnjega obstreljevanja s članki o nezaslišanih Virantovih poletih pod polno ceno, v katerih smo najprej fasali kopico dezinformacij (o zneskih in R vstopnicah, ki naj bi bili namenjeni le zaposlenim), potem popravke, a vztrajanju pri dezinformacijah o neizpodbitni in absolutni krivdi Viranta in ne na primer predvsem AA s svojimi nadzorniki, ki so kot neposredno vpleteni izkoriščali enake ugodnosti, če že itd. Več o morali na naših tleh ob drugi priložnosti.

IZJEMNA ORGANIZACIJA, STRATEGIJA IN VIZIJA

Ko sem spremljala Polnočni klub, ki se je pred kratkim odvijal na temo Eurosonga, bi vsa pritoževanja na potek in način izbora predstavnice spet zlahka preslikali na mentaliteto in večino področij delovanja pri nas in s tem povezane silne uspehe, ustvarjalnost in produktivnost v deželi, kjer se najbolje počutijo dobro povezani diletanti, najslabše pa tisti, ki premorejo kakršen koli talent, pamet, objektivno držo ali usposobljenost za kar koli. Kot mantra delovanja naših direktorjev, žirij, nadzornih svetov, menedžerjev in najboljših slovenskih podjetnikov na svetu.

Za začetek je bil torej v vlogi voditelja Polnočnega kluba oddaje Igor Pirkovič, človek, ki je imel preočitno pripravljena le okrog tri osnovna vprašanja, da je moral, revež, kakšnega prvošolskega večkrat ponovit, zaradi česar je gost lahko padel v upravičeno zadrego. Vmes marsičesa zelo preprosto povedanega ni razumel. Ni razumelnečesa, kar je na primer sveto preprosto razlagal Raay. Je sploh kaj takšnega možno? Saj ni tako težko, no. Ali pač? Na sploh se je zdelo, da bi šel voditelj najraje spat. Težko si je predstavljat, da se po Vladimirju Vodušku lahko na televizijskem ekranu pojavi še kdo manj nadarjen za vodenje pogovorne oddaje, ampak res nikoli ne more bit tako slabo, da ne bi moglo bit še slabše. Kaj neki počnejo v življenju nadarjeni ta zakšno poslanstvo v naši deželi? Za tekočim trakom štejejo zamaške? V kakšnem mediju opravljajo administrativna dela? Za male pare pomagajo s svojim talentom starejšim mentorskim diletantom, da se lahko obdržijo na stolu, ki si ga ne zaslužijo? Vse drži in še kaj. Ni res, da so pri nas možnosti za uresničitev ambicij slabe. Mi smo dežela nepredstavljivih možnosti in priložnosti! Pri nas lahko vsak postane vse. Le po zvezah seveda. Kakor Slovenci na Eurosongu, tako v Sloveniji na sploh. Nič nam ne pomaga. Za neposredno demokracijo (glasovanje) potrebuješ zadovoljivo maso v povprečju kultiviranih in pametnih ljudi s posluhom. Nimamo. Ne za izbor popevke na EMI, niti na volitvah. O čem torej fantazirajo borci za neposredno demokracijo? O referendumih, ki ponavadi prezentirajo mentalitetni pogreb našega naroda? Žirije, komisije in nadzorne svete onesnažujejo diletanti in podkupljenci. Torej nima smisla. Priložnosti za nikoli ne zmanjka. Da le niti ene ne dobijo tisti, ki bi nastavili ogledalo prijateljem z neskončnim številom proslulih možnosti na voljo.

V oddaji Polnočni klub (mimogrede … zadnja o naj izumih, ki jo je vodila Vida Petrovčič, je bila odlična) z veliko praznega prostora, momljanja in mrmranja v tri krasne, so se gosti na vse kriplje trudili vodit oddajo. Debata pa, ironično, je tekla seveda o neprofesionalnem in ne dovolj kakovostnem pristopu izbiranja predstavnika za ESC.

Kot smo slišali, se projekta lotijo absolutno prepozno. Uau, enako kot za Festival slovenskega filma in še nešteto drugih projektov, nad katerimi bdijo neprimerni ljudje pri vrhu. Logično, saj tistim, ki naj bi se z zadevo ukvarjali, dol visi za projekt, niti ga ne znajo izpeljevat, jim pa očitno ugaja plačilo za pozicijo, ki jo zasedajo. Potem prepozno klicarijo naokrog, a ima kdo kaj za pusta hrusta – mišljeno klicarjenje raznih izvajalcev in skladateljev, če se jim kakšen primeren komad za nastop na Eurosongu osmrajuje v predalu. Poklicani užaljeno niso povsem prepričani, ali so prepozno poklicani, da bi se jih na za silo vljuden način znebili, ker že vedo, komu hočejo zrihtat nastop, ali imajo res opravka s tako arogantnimi diletanti, ki so mnenja, da se da primeren komad sklamfat v nekaj dneh. Skratka, poniževalno, nesramno in amatersko v vsakem primeru. Ko je bila možna konkurenca očitno eliminirana na tipičen kmetavzlarsko sofsticiran način, je nastopila žirija, da izbere najboljšega ponudnika. Žirijo so sestavljali: urednik glasbenega programa Vala 202 Andrej Karoli, odgovorni urednik Vala 202 Mirko Štular, glasbeni urednik na Valu 202 Blaž Tišler, urednika na razvedrilnem programu TV Slovenija Aleksander Radić in Andrej Hofer ter Sabrina Povšič iz službe RTV Slovenija za odnose z javnostjo in Olga Škrube iz pravne službe RTV Slovenija. Dva izbranca (pogojno trije), ki dajeta vtis, da bi lahko imela kaj pojma na področju trendov popularne glasbe, za ostale pa ni jasno, za kaj neki bi premogli ustrezen okus in sposobnosti za primeren izbor, kaj šele eksplicitno za Eurosong. Pojasnil ni. In seveda vsaj ena oseba, kjer se sveti evidenten konflikt interesov, saj gre za mamo koreografa Anžeta Škrubeta, ki je kasneje postal koreograf in sonastopajoči plesalec izbrane izvajalke in skladbe. Od kod in od koga silna naklonjenost elektro štanc proizvodom Hannah Mancini, se niti nima smisla spraševat. Povsem dovolj pomenljivo je, da so se odločili, da ostanejo ostali kandidati, ki so poslali svoje predloge, za javnost skrivnost. Manipulativen diskurz je brezmejen, češ, ne bomo sramotili v javnosti tistih, ki so izpadli iz igre. V resnici gre kvečjemu za varovanje sebe ob propadlem izboru, pri čemer bi javnost lahko primerjala meje verjetnosti z ostalimi prijavljenimi. Kaj šele, če bi lahko slišali, kakšni so bili njihovi produkti.

ODGOVORNI SI PREDSTAVLJA EUROSONG PAČ PO SVOJE

Vodja žirije Andrej Karoli, ki je prevzel odgovornost za izbor, kot se je izrazil, je kar samega sebe izločil kot primerno osebo za sprejemanje odgovornosti. Očitno nezavedajoč se fiaska nam je razložil, kako on dojema Eurosong. Pomembno je, kaj jaz mislim in kako si zadeve predstavljam in ne, kako v resnici zadeve funkcionirajo in kakšne so, da bi znali ustrezno ravnat. On namreč nasprotuje Eurosongu kot festivalu tekmovalne narave in ga zato dojema kot revijalen projekt, kjer pač države predstavljajo svojo aktualno produkcij. Prosim? Pardon, ampak ESC je tekmovalni festival in pika. Seveda je zavračanje tekmovalnosti itak hecno, saj brez tekmovalnega predznaka nikakor ni mogoče že pridobit izbranca. Ne glede na to, na kakšen način država izbira svojega predstavnika, gre za izbor nekoga med drugimi. V primeru, da bi se tekmovalnost ustavila na meddržavnem nivoju, bi takšna poteza godila le tistim, ki bi prevzemali odgovornost za izbrance po posameznih državah (javnost, žirije), ker ne bi dobili replike na ustreznost njihovega izbora. Ja, našim frajerjem bi to vsekakor ustezalo. Mi izbiramo in sodimo, a nam ne sodi nihče. Kako idilična pozicija! Itak pa bi, če ne drugega, mediji še vedno izpostavljali posamezne nastopajoče v dobrem ali zlu. Mediji bi prevzeli vlogo odločevalca, kaj je najbolje odzvenelo in kaj ne. Hvala lepa, a raje ne bi.

Kdor tekmovalne narave Eurosonga noče sprejet, ne more ustrezno pristopat k izboru najbolj primernega kandidata in komada. Zakaj? Ker se skoncentrira le na svoj popglasbeni okus in razmišlja z vidika, kaj bi on najraje raznolikemu evropskemu občinstvu predstavil, namesto da bi razmišljal z objektivnega vidika, kaj vse lahko na takšnem tekmovanju šteje, kaj ne in zakaj, torej izbiral primernega kandidata. Skratka, da bi kaj delal in razmišljal, namesto le vsiljeval svojo idejo ali prioriteto z vidika pop glasbe ali pa prioriteto z vidika podpore določenega izvajalca bogsigavedi iz kakšnih osebnih razlogov neki.

NE SE SEKIRAT! GREMO NOVIM ZMAGAM NAPROTI. … SPET!

Andrej Karoli je še pojasnil, da je povsem miren in da je nasploh mnenja, da se Slovenci bojda preveč sekiramo zaradi Eurosonga, saj konec koncev ne gre za neka resna vprašanja in dileme, kot so na primer gospodarstvo ali okoljevarstveni problem itd. Za crknit, no. Poanta je seveda drugje. Slovenci se razburjamo zaradi Eurosonga predvsem zato, ker se okrog notranjega izbora in končne slike nastopa v primerjavi z drugimi predstavniki držav na zelo preprost in evidenten način zrcalijo vsi enaki simptomi porazov in debaklov kot na pomembnejših področjih, na primer v gospodarstvu, politiki, kulturi … In vedno znova se temu primerno razburjamo zaradi neprofesionalnih pristopov, sumov neprofesionalnega, klientelističnega in pristranskega delovanja, pomanjkanja okusa, slabe organizacije, brezplodnega zapravljanja davkoplačevalskega denarja, da si lahko peščica, ki deluje jebivetrsko, neorganizirano in nekakovostno, nafila žepe. Najmanj, kar pričakujemo v imenu dobrega rezultata, je že vnaprejšnje sklicevanje, da obstajajo bolj pomembne stvari na svetu. Zagotovo in povsem brez dvoma! Potem pa kar na delo in veliko uspeha pri ukvarjanju z bolj pomembnimi stvarmi na svetu, želim. Zakaj, zaboga, se pri nas lotevajo nekih projektov ljudje, ki jim dol visi za tisto, kar počnejo, saj obstaja toliko bolj pomembnih in koristnih izzivov na svetu?! Cenim Andreja Karolija kot radijskega voditelja in menim, da je eden izmed bolj brihtnih in poslušljivih radijskih osebnosti v našem prostoru, nič nimam proti njegovi glasbeni politiki na Val-u 202. Lepo, da skrbi, da ne ostanemo zarukani in zamrznjeni le v prejšnjem stoletju, ne podpiram pa njegove odločitve, da se je lotil prevzemat odgovornost za nekaj, za kar mu pravzaprav dol visi in o čemer evidentno pač pojma o pojmu nima in ga niti ne zanima, ker se tako dobro počuti v svojem svetu, ki ga v popolnosti lahko obvladuje – prezentiranje svojega okusa in s tem povezanih preferenc. In težko razumem, zakaj neki je bila sploh povabljena Hannah Mancini k izboru, kaj šele, da je bila celo izbrana. Tega ne razumem niti v okviru sodobnosti naklonjenega okusa Andreja Karolija. Kaj pa kvaliteta? Še bolj je nenavadno pristajanje na zaupnost pri imenih ostalih kandidatov. Saj bi ponatolcevala, da je verjetno popokal masten honorar za igranje grešnega kozla, ampak je kaj takšnega gotovo nemogoče.

VSAK PO SVOJE SKUPAJ ŠIVAMO ENO JOPICO

Kot smo še izvedeli v Polnočnem klubu, nad projektom v celoti nikoli ne bdi nihče. RTV-jevi poverjenci bobnajo skupaj ljudi po koščkih, ki se zberejo vsak z nekimi svojimi idejami in vizijami po svojem okusu in po možnosti brez smisla za objektivno presojo in temu primerne odločitve. Na omenjen način se sploh ni treba lotevat takšnega projekta, ker je vnaprej obsojen na kikse in kaos, kakršnim smo priča skoraj vsako leto.

Menim, da dokler ni nastop v celoti pripravljen, se sploh ni mogoče odločat, ali je primeren za ESC ali ne. Izbor kandidata ali komada je kiks v prazno, če ni jasno, kako bo zapakiran v celotno podobo na odru. Nemalokrat je naša javnost, ki glasuje, sicer izglasovala ustreznega kandidata, ki pa so ga uničili koreografi, stilisti in kostumografi kasneje.

Večina izvajalcev, ki so v preteklosti veljali za favorita na Eurosongu, so bili preko Youtube-a vsem fenom ESC-ja že na nacionalnem izboru predstavljeni v polnem sijaju z dokončno izdelano podobo in koreografijo. Favoriti so postali tudi na podlagi že ustvarjenega hajpa in s tem povezanih umestitev na stavnice. Aleksander Rybak, Loreen, Lena …, v vseh primerih je bilo od nacionalnega izbora dalje jasno, s kakšno energijo, koreografijo, kostumografijo, komunikacijo s kamero in mimiko (ja, celo to) bodo skušali pridobit simpatije občinstva po celi Evropi, torej prereza povprečja okusov. In pomemben del tega občinstva jih je lahko v kompletni luči občudoval preko posnetkov že mesece, tako da se je nezanemarljiv del občinstva že dodobra navlekel na njih. Tudi letos je enako. Danka je že na nacionalnem izboru ponudila celoten koncept nastopa. Če se kaj kasneje doda, ne vpliva na bistvo stvari v konceptu. Smisel za psihologijo množic šteje. Veliko bolj pomembno od prejemanja (medsosedskih) dvanajstic, je pomembno nabiranje drobnega števila točk od čim več držav. Šele ta drobiž pomembno nanese za zmago. Razlike med rezultati na stavnicah in končnim rezultatom v primerih, kjer se pomembna razlika zgodi v točkovnem razpletu, se namreč skrivajo ravno v razliki med vtisom pred glavnim nastopom in vtisom, ko se nastop v končni verziji zgodi. Nekateri si svojo dobro pozicijo zaradi všečnega komada in vokalne izvedbe z nastopom, na kakršnega gledalci niso bili pripravljeni, popolnoma pokvarijo dobre možnosti, redkeje pa komu uspe vtis z nastopom popravit.

AZERBAJDŽANCI OBVLADAJO, UKRAJINKA POKAZALA SLOVENCEM, KAKO SE POSTAVI PEVKO NA ODER

Letos je uspelo izboljšat nastop predvsem Azerbajdžancu, ki je bil že prej s korektnim nastopom in pravim komadom za širše množice itak predvidljivo visoko uvrščan na stavnicah, vendar pa je s subtilno kičastim performansom o uklenjenem alter egu v steklenem zaboju zadel v polno in si položaj izboljšal za 2. mesto. Če bi že od začetka propagiral tak nastop, bi lahko celo premagal Danko. Predstava je imela zgodbo, dovolj razumljivo sporočilo in bila je ravno prav kičasta. Ja, maestri, temu se reče Koreografija! Poleg Azerbajdžanca je s predstavo na okusen način očarala samo še moldavska predstavnica, nekaj prepoceni cirkusantov (Finska, Belorusija, Romunija) pa je kot vsako leto pač pristalo na dnu. Na sploh me vsako leto Azerbajdžanci ne presenečajo več s tem, da me presenečajo, kako odličen občutek za hit imajo, za dramatičnost, drobne detajle, ki vzbudijo občutek drugačnosti oziroma presežka v primerjavi z drugimi, in seveda za koncepte, ki so od nekdaj in za vedno lahko všečni večini, tudi siceršnjim ljubiteljem drugih žanrov, prosto po pritegljivosti popa v osemdesetih. Praviloma nekaj na formalno nedokazljiv način ukradejo, skopirajo, za kar tistim s posluhom lahko uspe izbrskat izvor, ampak sunejo le tisti del nekega že obstoječega hita, ki je že preverjeno sprožil nekoč množično čustveno histerijo, potem pa zadevi še dodajo kakšen avtorski trik za popestritev in napihnejo dramo do urnebesa. Letos je njihov predstavnik bistvo precej očitno sunil kar evrovizijskemu maherju Johnnyju Loganu s pesmijo Hold me Now, vendar je”verzija” oplemenitena, več posrečenih tvistov se zgodi skozi pesem, melodična podlaga je precej bolj dramatična in vse skupaj je ravno prav posodobljeno, medtem ko je Logan v prejšnjem stoletju še lahko stavil predvsem na refren. Uspeh je imel torej dovolj dober in očarljiv pevec zagotovljen. Tudi krast in kopirat je dobro znat na ustrezen način, če se že postopiš. Zato so Azerbajdžanci vsako leto pri vrhu. Le prvič zgolj na sedmem mestu, za kar bi Slovenci kričali od sreče. In takrat so razočaranje nad “slabo” uvrstitvijo izkazovali tako bučno in dramatično, da sem pomislila, če jih bo kdo, zaboga, ustrelil, ko se bodo vrnili v diktatorsko navdahnjeno domovino. Skratka, ravno obratno od Slovencev, ki konstantno vihamo nosove prosto po reku “mar mi je zanje, je rekla lisica, ko ni mogla do kokoši” in potem seveda vedno sledi prislovični “smisel” za “humor” z raznimi improvizijami in podobno. Precej patetično izpade vse skupaj. Tudi improvizije bi izpadli bolj duhoviti podvigi, če bi bil konkretni Eurosong za nas “pis of kejk”, ker popularnost raznih fredijev milerjev res ni vprašljiva pri nas. Vic stoletja.

Ukrajinka je predstavljala ritmično brez dvoma najbolj zanimivo in pritegljivo pesem, predvsem je bil pa ves oder njen in ona z močno vokalno prezenco. Ja, naši izjemni koreografi pa so za lanski nastop Eve Boto uprizorili okupacijo odra s strani bekvokalistk. Pa kje ste še kdaj videli, da statistke skačejo z glavno igralko v prvem planu pred kamero?

NORVEŽANKA POKAZALA TISTO, O ČEMER PREDSTAVNICA SLOVENIJE NI ZNALA NITI FANTAZIRAT

Norvežanka je bila nesporna favoritinja predvsem z najbolj zanimivim in hkrati vsestransko profesionalnim in dodelanim nastopom od vseh prisotnih. Danka z govorno napako je očarala z zanimivim vokalnim izvajanjem, ki je že po prvih sekundah posebej pritegnil poslušalca. Izredno simpatična in energična punca z žarom v očeh, kar ogromno šteje pri spogledovanju s kamero. Tako glasbeni kot koreografski in scenografski motivi so bili kopija že preverjenih uspešnih formul, kar seveda javnosti nikoli ne zmoti, če so motivi zapakirani všečno in če izvajalec ponudi še kaj več ali še nekaj posebnega. Danka je ponudila zelo spodobno pesmico za širši krog ljudi, od mladih do starejših, ponudila je zanimivo izvajanje, ampak bistvena ponudba je bila predvsem ona! Prosto po Big Foot Mama verzu “To, kar ti sije iz očiiii, si čist’ vsak od nas želiiii …”. Zelo prijetno jo je bilo spremljat, ko je v spalni srajčki skakala gor in dol in nas požirala s pogledi. Vendar ji je v polfinalu rahlo padel libido. Njeni zamahi in kriki niso bili tako strastni, pogledi ne tako svetleči. Skratka, trema jo je malo zdelala očitno in potem se je zamislila in pobrala spet za finale. Medtem je Norvežanka rahlo kolapsirala, a ne toliko s svojim nastopom kot z oplemenitenjem komada z “eho” učinkom, kar je rahlo ubilo poudarke na njeni vokalni izvedbi. Velika škoda. Poleg tega je imela Norvežanka za zmago še en problemček. Bila je preprosto prepopolna, predvsem presamozavestno in prefatalno lepa. S tem je brez dvoma vplivala na dolge nosove delčka ženskih glasovalk, ki predstavljajo zelo verjetno večji bazen od moških glasovalcev. Skratka, zelo visoka uvrstitev je možna, za zmago pa ni dobro, da je ženska prepričljivo privlačna in samovšečna preveč. Bolje je, da izraža vsaj košček neke lažnive in priskutne skromnosti, povprečnosti, bosonogosti ali pa vsaj naivnosti. Kot sta tudi storili Loreen in Lena. Ko je Lena nastopila še enkrat naslednje leto s premnogo bolj izvenserijskim in dodelanim komadom in se predvsem izpostavila na odru kot orgazmirajoča fatalka brez konkurence, več od uvrstitve med prvo deseterico ni mogla pričakovat. Sicer je bila pa Norvežanka lepa učna ura za Slovence, ki so šli na ESC s komadom v podobni zvrsti. Kot prvo je treba vsaj poskusit bit nekaj posebnega in ne poskušat bit čim bolj povprečen. Norvežanka in Danka sta nekaj posebnega bili. Obe sicer “björkasto” posebni v sami vokalni izvedbi, ampak posebni z več aspektov.

KOREKTNOST JE NEKONKURENČNA, PREDHODNA SLAVA PA IRELEVANTNA

Poseben je treba izpast tudi zato, ker bo po posameznih zvrsteh popa lahko na voljo več izvajalcev in večino glasov ljubiteljev določene zvrsti in pristopa bo pobral le tisti, ki bo najbolj izstopal. Zato korektna izvedba ali nastop avtomatsko propade. Letos je zelo verjetno Norvežanka pobrala glasove tudi nemški Cascadi s svojo tipično drugorazredno štanco, ki podobno kot slovenski komad pač res ni bil nič posebnega. In upam, da je končno zdaj jasno, tudi Karoliju, da ne drži, da bi imeli predhodno slavni izvajalci avtomatsko veliko prednost na ESC. Daleč od tega. Kvečjemu bojijo se nastopit zaradi možne blamaže. Psihološka skoncentriranost medgeneracijsko in narodno pisane publike je usmerjena bolj v to, da bi slišali in videli nekaj novega, zato lahko predhodno bolj prepoznavne izvajalce hitro kaznujejo z ignoranco, še posebej če so mnenja, da se naduto in vasezaverovano niso dovolj potrudili. Skratka, zveneče ime je na ESC lahko tudi breme. Britanci so imeli nazadnje slabo izkušnjo z bojbendom Blue. Enajsto mesto na ESC je pač za neko skupino ali izvajalca, ki se v aktualnem času prodaja v milijonskih nakladah po svetu, blamaža.

IZVENKATEGORIČNI

Ekstra visoke uvrstitve si prav tako ni mogla obetat Nizozemka Anouk. Ena najboljših pevk na svetu brez dvoma. Na tako karakteren vokal in prezenco na odru ne naletite zlahka, še posebej ne na ameriški sceni. Anouk sicer ne dosega ravno rokenrol nebes v pravem pomenu besede, kot jih glasbenica in boginja rocka P. J. Harvey na primer. Za popravek priokusa videoposnetek nastopa, kakršnega na Eurosongu pač ni mogoče doživet:

[youtube width=”400″ height=”300″]http://www.youtube.com/watch?v=RzwG3r9_L9o[/youtube]

Bi pa lahko rekli, da Američani preferirajo Pink, Nizozemci pa imajo Anouk in v primerjavi z Anouk izpade naravnost smešno, kako sterilna, brezosebno načičkana in abervezna se zazdi neka Pink. V moji rani mladosti se je ravno izstrelila v soj popularnosti s komadom Nobody’s wife in potem še s So hard. Takoj sem jo kupila. Tudi kaseto albuma Together Alone. Takrat je šlo še za deviantno punco iz glasbene družine, ki se je precej zadrogirala, bežala od doma in pristala v nekih rejniških družinah ali celo v poboljševalnici. Slabo kontrolo nad čustveno impulzivnostjo so precej uporabili tudi v začetnih videospotih. Vse skupaj je izpadlo kot besnenje lepotice, ki bi vse raje prefukala kot pofukala. Kasneje se je skulirala, po domače rečeno, in zelo tipično udarila drugo skrajnost. Ne samo, da ni ostala Nobody’s wife, ampak je kar nekaj svojih zvez (dve najbolj plodni z raparjema) oplemenitila s štirimi otroci in postala bojda promotorka zdravega življenja. Anouk premore dve skrajnosti tudi na področju glasbe. Po eni strani trše rockovske ritme, nekaj eksperimentov z mešanjem drugih žanrov, pri baladah pa zabrede v ekstremno baladno baladnost. Uspešnici Lost in Michelle trajata in trajata v posvečeni meditaciji. Za njene balade nikoli nisem premogla potrpljenja in sem jim najraje prisluhnila na posnetku s koncertov, ker je izjemna izvajalka, ki se jo tudi na odru res sliši. Skladba Birds, s katero je na ESC predvsem reklamirala svoj novi album in gre pač za eno izmed pesmi na albumu Sad Singalong Songs, je melanholična, kot vrtiljak, ki se nikoli ne konča, vendar za moje pojme najboljša balada v njenem repertoarju. Ni skladba za prvo poslušanje, je pa skladba, ki je vsakič znova, ko ji prisluhneš, bolj efektivna in kar naenkrat postaneš fen in si jo popevaš med pripravo špagetov.

ZA IZVENSERIJSKE IN GURMANSKE POP GLASBENE ZVRSTI NI POGOJEV

Pošten rock na ESC, kar so nekateri od Anouk pričakovali, je za ESC povprečje že preveč gurmanski izziv, zato ni zaželen in ravno zaradi narave festivala, ki kotira na povprečje in na prvo žogo, verjetno tudi nikoli ne bo. Nobena rock skladba se ne uvrsti visoko in nikar, prosim, naj kdo ne misli, da so finski metalci zmagali celo z metalom. Metalce bi s takšnimi mislimi razjezili le malo manj, kot če bi se za ljubitelje metala razglašali feni popmetal benda Motley Crüe. Rockovsko obarvani aranžmaji še ne pomenijo rocka, ampak kvečjemu poprock mutacijo. Letos je kitarist skupine Black Sabbath napisal komad armenski skupini. Zelo “light” komad seveda. Verjetno so takšni tudi cenejši.

Tudi Anouk je brez dvoma premalo pop za ESC in le z balado ter zelo preprostim nastopom se lahko prikupi občinstvu in odkupi, ker je Anouk. To je tudi storila.

Izvenserijsko se je predstavila še Francozinja in predvidljivo doživela poraz. Meni osebno sicer najbolj ljub komad na letošnjem izboru, ki ga bom celo še kdaj poslušala. Gre kot prvo bolj za tip komada, ki kar kliče po klubskih prostorih. Na Eurosongu pa ne smeš bit preslab, ampak tudi ne predober in prezahteven. Predobri so pač tisti, ki kotirajo s pristopom in zvrstjo, ki po defoltu pripada zahtevnejšemu občinstvu ali občinstvu s posebnimi, manj vsesplošno povprečnimi preferencami. ESC je festival povprečja in znotraj tega povprečja je treba bit privlačen, drugačen, najboljši ali zanimiv, nikakor pa izvenserijski. Me pa veseli, da sem Francozinjo slišala, čeprav je bil njen nastop brez potrebe prenapet. Verjetno zaradi zavedanja, da se tam ne zbirajo ljudje iz njenega sveta. Škoda, ker je sploh rinila vanj.

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!