ZDRAVNIKA NAD TKIVO SLOVENSKE DRUŽBE!

KAZEN RAZREDNIM DELINKVENTOM NA VISOKI ŠOLI ZA MAFIJSKE VEDE IN SOCIALNO NEDELO

Kakšno bitko bijejo le redke posamezne osebnosti s hrbtenico in sposobni, brižni kadri, se dobro pokaže tudi na primerih, ki se ujamejo v javni medijski odmev. Ostali se med raznimi oportunističnimi sodelavci in komolčarji mučijo inkognito. A medijem postanejo šovmeni v zavzemanju za nekaj ali proti nečemu kmalu le zguncana stara novica, starica, še posebej tisti, ki resnično kličejo po koristnih sistemskih in mentalitetnih spremembah in niso zlizani z nobeno od vplivnih interesnih skupin. Staric bojda javnost ne mara spremljat, ima pa seveda dovolj rada zastarele in plehke razvedrilne šove, tudi le razvedrilne novice. Če materiala za cirkus na prvo žogo ni dovolj na razpolago, medijci kompleksnejše vsebine poenostavijo, postrgajo le strupeno sladko smetano s površja in ustvarijo mizeren nekajminutni skeč. Bojda javnosti na ljubo! Dokler gre. Mi smo le primitivni potrošniki “fast fooda”.

Neprofesionalni novinarji so ob primeru “Koroška deklica” namesto doslednega, uravnoteženega in poglobljenega informiranja zavajali, posploševali, dezinformirali in hujskali (predvsem pod uredniško neprofesionalnim in nespodobnim nadzorom Dela in Dnevnika), o čemer sem že pisala. Nakladaški novinarji se niso udeleževali novinarskih konferenc Svetovalnice Akcija, niti niso kontaktirali njihovih predstavnikov. Novinarja, ki pridobiva informacije o določeni zgodbi pristransko, selektivno, ali jih sploh ne, ne more bit tretiran kot novinar, ampak le kot eden izmed večine najslabših blogerjev.

Le izjeme so se zadeve lotile vsaj v osnovi korektno. A omenjeni prispevki (več objektivnih in natančnih prispevkov v Tedniku, kolumna in prispevek o poraznem stanju usposobljenosti na področju maloštevilnih izvedencev v Sloveniji Nike Vistoropski v reviji Ona in še kakšno posamezno krajše poročanje na POP TV in Siol portalu … ) so se utopili v zabavljaški fešti ob posameznih izgredniških eksplozijah in razvedrilnem kvantanju, kaj kdo “misli” o čem na podlagi nikakršnega predloženega tehtnega argumenta ali dokaza.

Recimo, da se gremo igrico pretvarjanj, kako mar nam je v resnici za vse in kako smo kolektivno res dovolj pametni, da še bolj zares razumemo, da v sistem vkomponirane negativitete zadevajo vsakogar izmed nas, slej ko prej, na tak ali podoben, na površen vtis morda neprimerljiv način. Če že marsikdo ne premore atoma plemenite duše in bistroglednosti, je pametno podpirat dosledno zaznavanje in saniranje škodljivih situacij, ki jih producirajo škodljivi ljudje – z dobrimi ali zgolj sebičnimi nameni. Zdaj je afera, ki sploh ni bila le afera, ampak priložnost za začetek nujnega reformiranja neprofesionalnega ter z vidika klientelizma in korupcije tudi ekstremno sumljivega delovanja na zelo občutljivem področju družbe, dobila svoj epilog na sodišču. Matic Munc in žena sta se pogodila za milejšo obsodbo (Munc devet mesecev hišnega pripora in posledična odpoved delovnega razmerja, Jerneja Munc okrog sedemsto ur družbenokoristnega dela), kot bi jo predvidoma fasala, če bi vztrajala s pritožbami in sodnimi procesi, ki se pri nas z največ sodniki na prebivalca, dvakrat več vloženega davkoplačevalskega denarja v delovanje pravosodja glede na evropsko povprečje in najmanj razrešenih primerov lahko vlečejo leta, oče otroka je itak pristal v zaporu, Natalija Markač, lokalno koroška “la femme terrible”, ki ji grozi najstrožja kazen (leto in pol zapora), bo bitko s sodnimi mlini nadaljevala.

Aleksandra Štiblar, tožilka, ki je javno opozorila na nepravilno delovanje pri obravnavi zlorabe, ker po njeni prijavi zaznanih kršitev (izginuli sporni spis na tožilstvu na primer) nadzornim organom ni bilo odziva, je fasala disciplinski ukrep zaradi “žvižgaštva” in zdaj nadaljuje kariero kot odvetnica. Kaznovana! Razredni delinkventi so torej dobili po prstih in jeziku za špeckahlanje in prestop meje zakona. Zakaj so mejo prestopili, kot da nikogar ne briga! Kakršne koli preiskave, kaj šele disciplinskih postopkov ali celo preverjanja kazenske odgovornosti na strani tistih, ki so bili utemeljeno osumljeni nevestnega ali namerno neopravljenega dela sploh (policija, socialno delo, izvedeniško mnenje, tožilstvo …), ni bilo nikoli in noben medij, kaj šele kakšna neverjetno brižna vstajniška ali aktivistična skupina, ki komaj čaka, da bi politična stranka postala, niso javno zahtevali odgovorov! Toliko o realni stopnji brižnosti do otrok, do (so)človeka nasploh. Sum spolne zlorabe ni bil preiskan, izvedeniško mnenje je bilo podano na podlagi posrednih informacij oziroma mnenj in ne z ustrezno opravljenim stikom z otrokom, kaj šele stikom v ustreznem času, okolju in z ustreznim pristopom, bil pa je ovržen, o, to pa ja. Vprašanje, ali je bil sum ovržen zaradi pomanjkanja dokazov in kako je mogoče dokaze sploh predložit, če jih nihče noče obravnavat, bojda ni pomembno tam v nekem koroškem okraju, kjer se skoraj vsi med seboj poznajo, če že niso v sorodu, in bojda potemtakem itak ni pomembno, kakšne zdrahe se grejo po raznih slovenskih vukojebinah, razparceliranih po smešno velikem številu občin. Se bodo že sami zmenili, tam po svojih okrajnih sodiščih. Kaj imamo kot družba od takšnega nivoja poročanja o dogodkih in odmevih brez konstruktivnega epiloga? Pozitivnega nič. Le eno veliko bedno sporočilo, ki služi zastraševanju ljudi, če bi se kdaj spravili spopadat z mlini na veter pod okriljem in v imenu države, torej v našem, v mojem imenu!!! Sramota! In epilogu te s strani medijev prisilno upokojene starice je bilo namenjeno nič ali zgolj minuta pozornosti. Obvestilo o dosojenih kaznih razrednim razgrajačem. Nobene opombe o popolnem mrku nadzora, kaj šele ustreznih konsekvenc za utemeljeno sumljivo plasiranje in vodenje učnih programov v zbornici.

Diletantske interpretacije dolžnosti papirnato profesionalnih

Kako zastrašujoče diletantsko je lahko delovanje Centrov za socialno delo v Sloveniji, smo se lahko prepričali že večkrat. Nazadnje bolj odmevno na primer ob neumnih in sprenevedavih puhlicah s strani samega direktorja socialne ustanove o spoštovanju drugačne kulture, ko niso zaščitili noseče osnovnošolke, ki se ji je obetala dogovorjena poroka in so obstajali utemeljeni sumi o trgovanju z belim blagom. Ko kultura postane zlorabljena kot izgovor za primitivizem in malomarnost, vrag odnese štos. Odgovorov o odgovornosti predstavnikov CSD in kakršnih koli konsekvencah ni bilo. Medijev ni brigalo.

No, in ravno zdaj imamo na programu že na voljo zabavo ob novem nadškandaloznem primeru do vrstnikov hudo nasilnega sedemletnega osnovnošolca, ki je več kot očitno tudi sam zelo verjetna žrtev zlorab v domačem okolju (deček baje prosjači, se pojavlja porezan na ulici itd.). Mediji so najprej in najbolj napadli ravnateljico, ki, kot so le uspeli po že opravljenem jurišu naporočat (ah, to robotizirano poročanje), že skoraj eno leto prijavlja nasilje policiji in prosi Center za socialno delo za ukrepanje, a ne storijo nič. Še huje. Odgovorna oseba na CSD je po besedah ravnateljice podala izjavo, zaradi kakršne bi morala takoj zapustit svoje delovno mesto, ker zanj očitno ni primerna niti osebnostno, niti ne pozna osnovnih dolžnosti svojega poklica. Ravnateljici je zabrusila, da ona ni dolžna po Ljubljani iskat dečkove mame (starši se seveda ne oglašajo na telefon, pa tudi, če bi se ….). Bejž, no, kdo pa je odgovoren? Na pozive medijev ne odgovarjajo in se skrivajo, kar jim zlahka uspeva. Ravnateljica bi morala CSD in konkretno osebo prijavit zaradi načrtne malomarnosti. Pojma pa nimam, komu, ker se nihče od odgovornih (CSD, policija, Ministrstvo za šolstvo, MOL) v enem letu na situacijo ni konstruktivno in praktično odzval. Odvratno!!! Po medijskih prispevkih se je takoj zganila policija in z ovadbami angažirala CSD. Urnebesno hitro, od včeraj na danes. Joj, kaj vse se zmore, če se hoče!

A to je le en primer, ki je s pomočjo male skupine skrbnih in ogorčenih staršev pricurljal v medije. Večina podobnih se odvija za debelimi zidovi sramu, strahu in tišine. In nihče ne odpre niti poljudne zelo pomembne teme, da morda socialni delavci opuščajo ravno najbolj težke primere, ker so ti nemalokrat povezani tudi z nasilnimi odraslimi osebami (starši in drugi vpleteni odrasli zanemarjenih ali celo zlorabljenih otrok), ki se jih verjetno ne brez razloga na smrt bojijo, a tega nočejo priznat. Kako je poskrbljeno za varnost?! Ampak važno, da bo nekdanji socialni delavec in psiholog Matic Munc odslužil kazen zaradi nezakonite pomoči očetu in babici pri skrivanju otroka, pri katerem so odgovorni v sistemu popolnoma zatajili na podoben aroganten, diletantski in tudi s klientelističnega in koruptivnega vidika zelo sumljiv način. Smo zadovoljni?!!! Gremo na nov žur, pardon, na novo novico.

SLOVENSKI TALENTI V BELEM

S predvajanjem kriminalke smo zaključili in nastale so hude scenaristične luknje pri zaključevanju štorije. Pravo razočaranje. Gremo raje na drug preverjeno popularen komercialen teren, kjer nastopajo zdravniki. V novi resničnostni nanizanki o redkem posamezniku z voljo in vero v moč pozitivnih sprememb v skupno dobro nastopa popularen in v javnosti priljubljen dr. Erik Brecelj. Že prva sezona s polno korupcijskih zapletov v ozadju in nastavljanja bananinih olupkov junaku s strani nadrejenih je bila pri kronično nezahtevnem slovenskem občinstvu zelo uspešno sprejeta, čeprav se noben zaplet ni razpletel, zato zdaj teče druga sezona s kar novo konfliktno situacijo. Jebeš epiloge. Zaplet?

Dr. Nado Cesarec je sodišče poslalo v zapor, zato je dr. Brecelj javno izrazil skrb, da bi morda tudi sam kdaj pristal za rešetkami namesto pravih zlikovcev. Solidarno je predsednika RS pozval, naj tokratno žrtev zločinskega sistema pomilosti. Ko resničnostna nanizanka začne izgubljat občinstvo, po naših scenarijih res ponavadi heroji tako ali drugače postanejo zlikovci. A največkrat za to poskrbijo kar sami. Za herojske motive jim preprosto zmanjka pameti in volje, poleg tega ugledajo pri prehodu med zlikovce precej več osebnega profita in možnosti, da lahko na plesnivem slovesu heroja dolgo precej nemoteno lažejo, kradejo in izigravajo veliko kariero v tej mali državici, dokler jim nova mafija na trgu ali stara z drugega brega ne tlakuje poti v zapor. Če naši heroji vztrajajo pri načelnosti in dostojanstvu, pa v situacijo poseže javnost z mediji na čelu. Ga ni človeka na svetu, ki se mu ne bi dalo s pomočjo blesavega nakladanja in uporabe “povečevalnega stekla” naprtit vsaj kakšen škandal zaradi zataknjene rozine med zobmi, če ga že ne strpat v čuzo. Pri nezahtevnem občinstvu gre skozi pač vse. Da le preprosto zveni in izgleda.

Breclju gre z mediji in naklonjenostjo s strani javnosti zelo dobro. Njegova mreža podpornikov znotraj številčnega ceha se je precej povečala, ravno osamljen Mohikanec pa nikoli ni bil. Verjetno je tudi zato sploh lahko preživel šikaniranja nadrejenih in njihovo nikoli sankcionirano zlorabo formalnih pooblastil za poskuse diskreditacij na strokovnem področju. Pohvalen prizor solidarnosti in brez dvoma najbolj redek ob brezjajčnem in potuhnjenem profilu povprečnega sodelavca na Slovenskem. Z Danijelom Bešičem Loredanom, ki je pred kratkim popokal kufre v Švico, ker znotraj negovanja povprečja in negativne selekcije – na kar tudi področje zdravstva pri nas gotovo ni imuno – ni bila ustrezno spoštovana njegova inovativna praksa na področju kirurgije, sta bila tudi medijsko dober tim. Matic Munc na vsestransko kolapsiranem področju socialnega dela z veliko obremenitev in mizernimi možnostmi karernega napredovanja, kaj šele spodobne plače, ni mogel imet take sreče.

Vendar v Sloveniji tudi ob prizorih nenavadne skupinske sloge našpičim ušesa in nagubam čelo. Na žalost se v našem prostoru ponavadi izkaže, da kadar Slovenci s kroničnim sindromom hlapca ne pustijo totalno na cedilu ali celo potolčejo kogar koli, ki izkaže kakšno koristno sposobnost, nekaj pameti, kaj šele upor za plemenite in obče koristne cilje, za tem tičijo neki drugi kolektivno banalni in škodljivi grebatorski cilji. Ker sicer res težko, da bi klasičen slovenski posameznik skupina postal. Paranoična diagnoza? Mogoče res. Kar pa še ne pomeni, da ni pravilna.

Prekleti udbovci, njihovi potomci in priskledniki so veliki vodje neodvisnih ljudi krasni reformirani državi naproti

Danijel Bešič Loredan je za Portret tedna v Sobotni prilogi izpovedal veliko pomembnih pripomb na delovanje znotraj zdravniškega ceha. Ob koncu prispevka za posladek pa strup v Bašič Loredanovi izjavi:

»Nisem opustil misli na Slovenijo. Slovensko oblast obvladujejo stari udbovci, njihovi potomci in priskledniki. Treba je uporabiti njihove metode, da bodo vrnili vsaj del denarja, ki so ga pokradli. Alternativa sedanjemu je skupina neodvisnih ljudi, ki želimo priti do bolnih korenin, jih izrezati in posaditi nova drevesa. Naš vodja v prizadevanjih utegne biti Igor Šoltes. Ljudje imajo usodo v svojih rokah. Če v enem letu v Sloveniji ne bo večjih sprememb, bo njenega intelektualnega potenciala konec,« ocenjuje Danijel Bešič Loredan.

A ste zaznali pljunek nad prekletimi starimi udbovci, njihovimi potomci in priskledniki, potem pa obvestilo o “novem” velikem vodji “neodvisnih” ljudi – Igorju Šoltesu. A naj se zjokam ali nakrohotam do kolapsa?! Včasih ostanem celo jaz brez komentarja. Okej, ni tako hudo. Lahko med hlipanjem izrazim le naivno dobro voljo z upanjem, da “neodvisne” ljudi kakšen potomec ali prisklednik starih in sodobnih “udbovcev” ne bo zavrgel po izrabi njihovega častnega neodvisnega imena za nečastne stare politikantske poteze ali še huje … da jih kmalu odvisne, izrabljene in kooperativne ne povabi k sodelovanju po stari klientelistično politikantski praksi obvladovanja hlapcev. Mimogrede … kaj je Igor Šoltes kot predsednik Računskega sodišča dosegel ali vsaj skušal doseči?

Zakaj ljudje baje ne marajo talentov v belem?

Zdravnik ali zobozdravnik že po defoltu ni profil kadra, s katerim bi si človek želel razlogov za srečevanje. Vendar pa je ravno zaradi tega eden izmed daleč najbolj “pomembnih drugih” v življenju človeka, ker sodeluje pri ohranjanju osnovnega pogoja za bolj ali manj kakovostno življenje. Zato je občutek spoštovanja in “radosti” do zdravnika, ki se dobro izkaže, neprimerljiv z odnosom do drugih profesionalcev svojega področja. Zdravnik posamezniku ne pomeni le mehanika svojemu telesu, ampak tudi pomembnega sogovornika o svoji situaciji. Vsak zdravnik je dober zdravnik tudi toliko, kolikor je kakovostna osebnost, dober psiholog in kolikor obvlada komunikacijske veščine za delo z ljudmi – strankami, pacienti. Odnosi res pomenijo verjetno vsaj pol zdravja. Ne smeh. Smeh je že posledica.

Zato se mi zdi neprimerno, da kateri koli zdravnik izpostavi zgolj negativno nastrojenost ljudi do zdravnikov, ne da bi hkrati tudi izrazil močno zanimanje, zakaj je temu tako, v kolikor resnično verjame, da je tako. Pacienti so pred obličjem svojega zdravnika kot otroci pred staršem, ki naj bi vedel več, predvsem o njih – otrocih. In perverzen izpade vsak starš, ki se na primer zgolj na glas kuja, ker ga njegov otrok ne mara ali celo trdi, da cela generacija otrok ne mara svojih staršev. Pa saj so ravno oni tisti, ki bi se najprej morali vprašat, zakaj je temu tako, preden jamrajo. Otrok – odrasla oseba ni enakovreden odnos, prav tako ni pacient – zdravnik. Pacient se počuti pomembno odvisnega od ravnanja zdravnika z njim, podobno, kot se počuti otrok v odnosu do starša.

Zdravniki bi morali poleg podpore cehovskim kolegom, kadar so v upravičeni stiski, enako udarno izkazovat tudi netoleranco do takšnih, ki s svojim odnosom do pacientov in delovanjem blatijo to silno odgovorno in za življenje vseh ljudi neposredno pomembno poslanstvo. Odzivat bi se morali kritično tudi v primeru, kakršnega je na primer opisal gospod v pismu za javnost , a o kakršnih koli konsekvencah za tak horor, ki ga zdravnik lahko povzroči človeku, namesto da mu olajša življenje, nisem zasledila nič. In ne, opravičila pacientom niso dovolj, tudi opletanj s floskulami v izogib ustreznemu ukrepanju, kako pač niso vsi enaki, ne potrebujemo! Vemo, da niso vsi enaki. Ampak zdravnik, ki ni nadarjen, sposoben ali usposobljen za human, korekten in skrben odnos do pacientov, ne more bit zdravnik. Morda je lahko uspešen znanstvenik na področju medicine, ampak neposredno zdravit ljudi in bit v stalnem stiku z njimi ne more. Pika! Enako velja za poklic učiteljev, socialnih delavcev in drugih poklicev podobnega formata. A obstaja zavedanje o tem in temu primerni vzvodi selekcije, pozitivnih in negativnih sankcij?!

Kakovosten odnos do pacientov seveda podpira ali ga ruši tudi sistem. In zdravniki ne bi smeli pristajat na sistem, ki jim ne omogoča vzpostavitev ustreznega donosa do pacientov, da ti na primer čakajo ure v čakalnici, medtem ko zdravnika v ambulanti celo sploh ni. Se dogaja prepogosto. Ker dela hkrati nekje drugje ali pa je moral na kosilo, ker utrujen dela podnevi in ponoči, preveliko število ur skupaj, kar bi moralo bit protizakonito. Mar ni protozakonito?! Utrujenih zdravnikov, ki med seboj merijo mišice, kdo zdrži več in nas obravnavajo utrujeni, nočemo. Osem ur dela z redkimi odkloni v plus je za tako naporen poklic več kot dovolj, še posebej v državi, kjer se brezposelnih mlajših zdravnikov sprehaja veliko in tudi pokajo kufre v tujino boljšim razmeram naproti. In ni najboljše sporočilo, da se glasen upor zdravnikov zgodi šele takrat, ko se postavijo v bran kolegici, ker je bila razkrinkana zaradi opustitve zdravljenja ali malomarnosti na delu in obsojena.

Vse skupaj samo potrdi že dolgo trajajoče negativno mnenje verjetno večjega procenta javnosti, da se zdravnikom fučka za dobrobit pacientov in opravljajo dežurstva, se udinjajo maratonskim naduram in celo sprejemajo delo na več koncih hkrati za oseben profit, za precej višjo plačo. Da ne omenjam kombinacij z zasebnimi ambulantami in podpiranje širjenja zasebnih praks s hinavsko bedastimi izgovori, da naj bi šlo za pozitiven ukrep v prid zmanjševanju čakalnih dob! Opažamo predvsem, da se slabša kakovost javnega zdravstva in sili ljudi, da še plačujejo razne storitve ali nujen hiter pregled, tudi če so skoraj siromaki. Zobozdravniki so sicer zaenkrat verjetno še res prvaki v prodajanju predrago cenjenih materialov in storitev v primerjavi s primerljivimi drugimi državami v zasebnih ambulantah, kar si privoščijo v sodelovanju z javnim zobozdravstvom, ki ljudem ne nudi skoraj več nič, dokler ni primer boleč in urgenten! Človek ne pride na vrsto, dokler niso zobje, eden za drugim, že uničeni. In protetiki verjetno kar ploskajo od navdušenja nad takim stanjem, medtem ko delijo tako urnebesne račune, kot bi bile naše povprečne plače v rangu gospodarsko in socialno razvitih skandinavskih dežel. Slika stanja v zdravstvu na sploh se vedno bolj približuje udaru, ki smo ga na področju zobozdravstva že dopustili. Zdravniki so na žalost prevečkrat v javnosti odigrali predvsem na svoje koristi orientirano vlogo, kar se tiče omenjenih problemov našega sistema. Solidarnosti pa niso izkazali niti do sodelavk in sodelavcev izven svojega ceha. Predstavniki nekih zdravniških krožkov so javno odrekli podporo stavkajočim medicinskim sestram. Potrebujemo tudi usposobljene, brižne in motivirane medicinske sestre in brate, ki so temu primerno vsaj v mejah normale plačani, nagrajevani in spoštovani! Zdravniki so jim nekolegialno, sebično in nehumano obrnili hrbet s puhlicamo o neverjetnih stroških in slabem stanju v zdravstvu. Tudi dr. Erik Brecelj s skupino “neodvisnih” ljudi niso popravili grenkega priokusa ob tako sociopatskem prizoru kolektivnega značaja nekega ceha. Žal!

Menim, da zdravniki, ki so del življenja vsakega posameznika in pomembno vplivajo na kakovost le tega, uživajo visoko spoštovanje in naklonjenost. Ampak le tisti, ki se izkažejo kot profesionalni, odgovorni, humani in brižni. Ki pokažejo, da svojega poslanstva ne umevajo prednostno kot sredstvo za karierno repenčenje in presežne zaslužke. Le takšnim, ni jih malo, tudi privoščimo javni ugled in seveda dobra plačila za dobro opravljeno delo. Osnovno in dodatno obvezno zavarovanje pa je za to, kar dobimo, navaden rop! Tako preprosto in hkrati zakomplicirano je to!

Skrb za paciente ali kolege v belih haljah?

Na žalost je vonj po rahli volji do pristranskega in povsem klientelnega delovanja s strani “neodvisnih” ljudi že malo zasmrdel po medijih. V imenu boja za domnevno plemenite cilje so se nekateri zdravniki glasno odzvali okrog posebnega primera kolegice. Glasen je bil tudi pokončen in od političnih lobijev zaenkrat še neodvisen dr. Erik Brecelj.

Brežiška zdravnica Nada Cesarec gre v zapor za šest mesecev zaradi sodbe o opustitvi zdravljenja pacienta, ki se je ponesrečil pri delu in kasneje v bolnišnici umrl. Zdravnica ni odšla na teren, ampak poslala na kraj dogodka le reševalce. Dežurni prasec skozi očala skupine zdravniških kolegov je postal predsednik Borut Pahor, ker na njihovo pobudo obsojenke ni pomilostil, še preden bi sploh odslužila vsaj en dan zaporne kazni, kar itak ni običajna praksa pri izrekih pomilostitev, zato je dr. Brecelj v imenu boja za pravičnost izrazil mnenje, da bi moral namesto zdravnice v čuzo predsednik RS. Morda. Kdo bi vedel, a ne. Ampak zakaj neki v tem primeru?

Vsaka napaka, ki se zgodi prvič, je preveč in je plod malomarnosti, v kolikor se zgodi zaradi vnaprej predvidene možnosti izčrpanosti ali logistične neizvedljivosti, za kar bi morali odgovorni kazensko odgovarjat.

V podporo dr. Cesarjevi se je oglasila in pojavila na terenu pred zaporom tudi nekdanja vodja Zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan, ki je zaslovela zaradi sumov korupcije in domnevno neetičnega ravnanja kot neverjetno angažirana oseba na več pomembnih funkcijah, pri čemer so v enem izmed medijev izračunali, da vseh zadolžitev v 24 urah nikoli ne bi zmogel opravit niti supermen. O kakovosti in odgovorno opravljenih delih se ne pogovarjamo, niti o razlogih za nastalo situacijo, čeprav so ravno ta vprašanja najbolj bistvena. Zakaj se človek tako prekleto prostovoljno žene, postane bojda jasno, ko se začnejo seštevat izplačila za vse številne funkcije, ure in nadure. Kako kakovostno so funkcije izpeljevane včasih kaj malega izvemo, večinoma ne, ker je njihov namen očitno predvsem v formalni podlagi, da dobro omreženi in posvečeni kasirajo. Problem je v tem, da se tudi mediji s svojimi obravnavami obnašajo tako. Kot da nič drugega ne bi bilo pomembno in sploh ne obstaja. Delamo zato, da kasiramo in ni pomembno, kaj, zakaj in kako delamo. Na tak način ni čudno, da so mediji v preteklosti že neštetokrat peli hvalnice kakšnemu menedžerskemu politikantskemu lopovu, o čemer so bili sposobni javno poročat še novinarji novejše generacije deset, dvajset ali več let kasneje, na drugi strani pa se na horuk spravijo tudi na marsikoga, o katerem izvemo premalo, da bi lahko poznali vse podrobnosti in presodili o upravičenosti medijskega stampeda.

Lepo je videt, kadar sodelavci podprejo žrtev mobinga. Res. Tako redko, pravično in lepo je, da je verjetno prelepo, da bi bilo res. Zdravniki pravijo, da se lahko kaj takšnega zgodi komur koli izmed njih, ker so preobremenjeni. Da je ta sistem tempirana bomba. Ja, že vrsto let in počila ni zaradi pacientov, ki so zato slabše obravnavani, ampak ko je pravnomočna kazen doletela zdravnico.

Brez ključnih pojasnil v primeru dr. Nade Cesarec

Javnost je dobila informacije, da je bila zdravnica Nada Cesarec, koncesionarka, v zdravstvenem domu Brežice dežurna, hkrati je bila razporejena na teren in v ambulanto. Novinarji in zdravniki, ki se zadnje dni oglašajo po medijih, niso pojasnili, ali je za hkratno delo na dveh mestih odgovorna zdravnica sama, ali je bila kakor koli prisiljena, da deluje na dveh mestih hkrati? To je zelo pomemben podatek za razumevanje sodbe vendar! Marsikdo bi se lahko odločil za dve deli hkrati na dveh različnih mestih in tvegal, da pride do takšne ali drugačne napake, da bi le pobasal več plačila za opravljeno delo. Vendar s tem prevzame odgovornost za svoje neodgovorno ravnanje, ki bi moralo bit seveda prepovedano! V kolikor se kaj takšnega zgodi celo v sferi, v kateri lahko nastrada bolnik ali ponesrečenec, gre za prvovrsten škandal iz malomarnosti. V kolikor bi zdravnika k takšnemu ravnanju prisiljeval nadrejeni (kdo neki bi to bil tudi za gospode in gospe s svojo ambulanto, kot so poročali mediji), bi moral odgovarjat pač on in odpeketat v zapor zaradi namernega ogrožanja varnosti pacientov. Zaposleni, ki je prisiljevan v neprofesionalno in škodljivo ravnanje, bi moral bit seveda hkrati zaščiten s strani zbornic, sindikatov in kasneje s strani organov pregona. Če bi bile razne aktivistične in vstajniške skupine rade koristne, bi morale z glasno podporo ščitit posameznike, ki se zavzemajo za profesionalno, odgovorno delo in sistem v širšem pomenu besede.

V prispevku Dela izpred nekaj mesecev je jasno zapisano, da naj bi se po odredbi inšpekcijskega nadzora zdravnica zagovarjala s pojasnili, da je tudi v ambulanti obravnavala nujen primer, zaradi česar se je odločila, da na teren ne gre, vendar naj bi preiskava pokazala, da je poleg Cesarčeve v zdravstvenem domu po logiki stvari delalo še več drugih zdravnikov in da se ta domnevno nujen primer kolapsa bolnice v ambulanti sploh ni odvijal v času, ko se je zgodila usodna nesreča na terenu. Zdravnica naj bi v tem času obdelala zgolj štiri redne paciente v svoji ambulanti (za kar zasebna ambulanta prejme tudi plačilo), zavarovalnici pa naj bi poskušala zaračunat še obisk ponesrečenca na terenu. Zdravnica naj bi z reševalcema kontaktirala sicer po telefonu, a sta po navedbah Dela trdila, da nista prejela ustreznih navodil, ker naj bi ju zdravnica zgolj vprašala, ali je ponesrečenec še živ.

V kolikor zgodba drži, se zdi sodba za opustitev pomoči bolniku povsem razumna in nas resno lahko skrbi in straši trditev dr. Breclja, da se kaj takšnega vsak dan lahko zgodi tudi njemu in komur koli izmed njih. Katastrofa! Ne gre namreč za nepravilno presojo pri zdravljenju skrbnemu ravnanju navkljub. Gre za opustitev pomoči pacientu, ki je bil na terenu v deprivilegirani in tudi težji situaciji od pacientov v bolnišnici. Če navedbe držijo, ne gre za primer problema pri težkem odločanju med dvema bolnikoma hkrati v zelo kritičnem stanju, ampak za podobno situacijo, kakršna se je zgodila v primeru Zlatke Kanič, ki je odrekla dolžno pomoč preminulemu otroku v kritičnem stanju. Zakaj? Ker je preprečila ustrezno obravnavo poteka zelo zapletene bolezni v drugi inštituciji, ki je bila bolje pripravljena na takšne redke izbruhe bolezni. Celo prošnjam staršev navkljub. V obeh primerih gre za opustitev ravnanja po najboljših močeh, ki so evidentno na razpolago.

V imenu krivde boga, hudiča ali predsednika države

In res je težko razumet, zakaj bi bil predsednik RS Borut Pahor moralni zločinec, ker prošnji za pomilostitev ni ugodil? Na kakšni podlagi pa? Da bi s prstom pokazal na prave krivce, ki dopuščajo tak sistem, pravi tokrat dr. Brecelj! Prosim? Na zločinski, neprofesionalen in antisocialen sistem lahko vsi s prstom kažejo dan na dan, ne da bi pri tem podpirali zdravnico, v kolikor je storila hudo in povsem nepotrebno napako. S to logiko, dr. Erik Brecelj, ste ga pa usrali! V kolikor pa gre le za sklicevanje na zločinski sistem, da bi rešili kolegico, dobro prijateljico in zdravnico (kar lahko sicer popolnoma drži, očitno predvsem za bolnike, ki stopijo v njeno ambulanto) pred sicer upravičeno sankcijo, gre pa za grdo zlorabo morale. Le upamo lahko, da se kaj pozitivnega izcimi iz vsega skupaj na sistemski ravni. Bomo videli, kako hitro bo potihnilo zavzemanje za sistemske spremembe, zdaj, ko je jasno, da si s predsednikom Borutom Pahorjem ni mogoče nič pomagat pri reševanju kolegice iz zapora. Morda bi ga namesto pošiljanja v zapor vseeno poprosili za pomoč pri opozarjanju na neustreznosti in celo škodljivosti v zdravstvu. Morda bi pa pomagal. In če v tem primeru pomagat ne bi hotel, no, potem bi ga lahko vsaj resno pozvali k odstopu s funkcije, če ga že v zapor ne bi mogli strpat.

Ko na primer nekdanji predsednik RS Danilo Türk ni hotel pomagat pri razkrivanju in saniranju etičnega kolapsa v sferi belih halj in predvsem Zdravniške zbornice, ampak je v posmeh volji do pozitivnih sprememb ravno v času, ko je najbolj vrelo, celo podelil odlikovanje takratnemu vodji komisije za medicinsko etiko dr. Jožetu Trontlju, ki z neetično retoriko prav tako ni pristopil žalujoči družini Nekrep, ki je zaradi malomarnosti izgubila sina, se ni oglašal nihče in še manj predsednika RS pošiljal v zapor. Nekaj vriskanja so mediji sproducirali šele takrat, ko se je odpravil na rutinsko operacijo raje samoplačniško v tujino in s tem povedal, kaj si misli o zdravstvu na Slovenskem in tudi kako razume poslanstvo in simboliko predsednika države ter povezanosti z njo.

Pomembnih pojasnil ni, posledično pa tudi konstruktivnih ukrepov in rešitev ne

Odgovorov na vsa podana pomembna vprašanja žal nismo bili deležni. Mediji so kar naenkrat za uporniškimi zdravniki ponavljali mantro o dveh težkih primerih na dveh koncih terena, niso pa točno pojasnili, ali je res bil v tistem času kakšen pacient tudi v ambulanti nujen primer, pri čemer mu iz neznanega razloga drugi zdravniki v zdravstvenem domu ne bi mogli nudit pomoči. Ali se je zdravnica sama razporedila na dve delovni mesti hkrati ali ji je kdo takšno ravnanje ukazal? Kdo? Ta oseba bi morala vendar v zapor …. razen če je že v zaporu, ker si je zdravnica pač ukazala sama. Zdravniška zbornica prav tako ščiti kolegico in ji ni odvzela zdravniške licence, zaradi česar so bili s strani pravosodja okarani, češ, da niso na ustrezen način proučili realnega delovanja zdravnice. Realno delovanje je, kot kaže, bliže poročanju, ki zdravnico precej obremenjuje po profesionalni plati. In kje so predstavniki novinarskih krožkov, pardon, društev in združenj ter častnega novinarskega razsodišča, da bi nam zagotovili verodostojne, kompleksne in nekontradiktorne informacije s sankcioniranjem medijev, ki in kadar objavlja neresnice, zavajanja ali polresnice?! Ali imamo medije zato, da na podlagi skopih in razdrobljenih med seboj spodbijajočih se tekstov državljani doma ugibamo, se gremo detektive, mečemo kocke, karte, vlečemo slamice, da bi si lahko ustvarili realno mnenje o nečem? SRA – MO – TA!

PRIDEN NAROD

Napredek in pozitivne spremembe v obči blagor pač ni “misija mogoče” s pomočjo množic, ki so kronično utrujene, neizobražene (mišljeno radovednost in vseživljensko izobraževanje in ne zgolj odpiflanje šihtov v šoli), neustvarjalne, prazne, brez navdihujočega preživljanja prostega časa sami, s prijatelji in družino ter občutijo piš domnevno pozitivne energije ob kolektivnem vzdušju samo na maratonih in nogometnih tekmah. To so ne glede na čas, režim ali sistem vedno znova le tako smešno enostavno obvladovani tropi ovac s strani legalne in ilegalne mafije, ki ne morejo prispevat k produktivnosti, inovativnosti in ustvarjalnosti, a se vedno lahko pohvalijo le z neštetokrat slišano puhlico o pridnosti … in poslušnosti seveda. Spremenit bi bilo treba tipično hlapčevsko mentaliteto o pozitivnosti kvantitetnih meril, ki se merijo v urah šljakanja in podvigih za Guinnessovo knjigo rekordov. Zakaj tako? Aja, saj res. Ker se z relevantnimi dosežki in osebnim smislom ni mogoče hvalit. “Mi smo tako pridno pleme!” Who cares?!

[youtube width=”400″ height=”300″]http://www.youtube.com/watch?v=7GnGwlBRe7w[/youtube]