EDINI KANDIDAT

POTOČNIKOV EFEKT

Vihar se je za silo polegel, občasni nalivi pa se ne bodo tako zlahka, kar pomeni, da se vse spet kuhlja po starem predvidljivem vzorcu. V parlamentu se po starem še malo pričkajo, na kakšen način bi bilo bolje ohranit korupcijo in klientelizem po starem, čim dlje od oči in ušes javnosti. Z ukinitvijo KPK ali z njenim navideznim obstojem od začetka novega mandata konec marca? Le Borut Pahor je po javnomnenjskih raziskavah štrbunknil s prvega mesta lestvice priljubljenosti med politiki, ki ga v Sloveniji bolj zaradi folklore praviloma vedno krasi predsednik države, a zdaj je kritična masa zaslišanih slovenskih državljanov predala prestol ministru za kmetijstvo. Nobenemu ministru za kulturo v naši deželi verjetno ne bi moglo uspet, tudi če bi se izkazal kot najboljši minister na svetu. Dejan Židan je prehitel še Janeza Potočnika, ki sicer redno visi na drugem mestu, ker več kot očitno večina državljanov sploh pojma nima, kdo neki je ta gospod z očali, kaj šele da bi si lahko oblikovali relevantno mnenje, kako neki opravlja svojo funkcijo evropskega komisarja za okolje. Če bi sodili po rezultatih okrog okoljevarstvenih vprašanj, bore slabo in vedno slabše. Kritična masa povprečnih državljanov je s svojimi simpatizerskimi, glasovalnimi in volilnimi preferencami vedno vsaj dvakrat bolj plehka od svojih izvoljenih političnih vodij. Morda so na uspeh “Potočnikovega efekta” računali pri poskusu uveljavitve novega izbranega predsednika KPK in prekleto pretiravali.

FORMALNA ALI NEFORMALNA UKINITEV KPK

Javnost se dolgonoso sprijaznjuje z dokončanim postopkom ukinitve Komisije za preprečevanje korupcije, ki se je zadnjih nekaj let krotovičila na trnovi poti, da bi nekoč morda postala tudi formalno resna in neodvisna inštitucija v precej zajebantski državi. Neformalni proces ukinitve je glede na zavidljivo visoko stopnjo zaupanja državljanov v KPK pod skrajšanim mandatom Gorana Klemenčiča brez dvoma bolj učinkovit od formalnega, a destrukcija v pripravljeni burki za javnost je bila osupljivo neizvirno izpeljana z nabijanjem starega vica o politični pripadnosti, ki pri povprečnih Slovencih vedno zažge na prvo žogo in na nivoju prvožogaštva tudi obstane. Kot padec na bananinem olupku ali prdec sredi gužve na avtobusu. Sledijo neskončne javne razprave na površinskem nivoju o pravici do ideološke ali veroizpovedne opredeljenosti, pri poskusih umevanja in opredelitve vpliva prepričanj na kakovost opravljanja določenih funkcij pa se volja do razprav takoj konča.

OPREDELJENI, PREPRIČANI IN PRIPADNI NE DVOMIJO

Logično, da vsako prepričanje ali pripadnost omejuje posameznika, da bi se intelektualno in duhovno razvijal, večno dvomil, iskal resnico in se približeval nikoli optimalno dosegljivi optimalni poštenosti. Vse, po čemer lenobno prepričan in pripaden ne more posegat in posledično funkcij, na katerih je presojanje ključni element delovanja, ne more kakovostno opravljat. Pika! Vprašanja o prepričanjih in stališčih so še kako pomembna. Pomembna so vprašanja, zakaj in na kakšen način je nekdo član ali simpatizer nečesa in kaj želi doseči, enako velja za versko opredeljenost in prepričanja nasploh. Zgolj formalni podatek ne pove dovolj o tem, kaj se kdo gre in zakaj, čeprav pri sveto preprosti prepričani večini res največkrat pove vse bistveno. Ganljiv je bil disput med Borisom Štefanecem in dr. Erikom Kerševanom v oddaji Tarča. Kerševan je oponiral pobalinskemu prepričanju novega predsednika KPK, da celo bodočim sodnikom v imenu demokracije ni treba polagat računov v zvezi s političnim prepričanjem, in mu pojasnil, da sodniki po predpisu ne smejo opravljat nobene funkcije v nobeni stranki, o čemer se morajo zjasnit ob kandidaturi. Štefanec je precej razoroženo obračal oči, ker je Kerševanov poduk brez dvoma držal, vendar pa je na drugi strani vsakomur s kavnim zrnom zdrave pameti jasno, da je slovenskim državljanom tudi KPK postala tako pomembna neformalna inštitucija predvsem zaradi visoke stopnje nezaupanja v organe pregona in sodstvo. Tudi in predvsem zaradi zlizanosti s politikantstvom. Če globoko verujoči ni duhovnik ali vsaj reden obiskovalec nedeljske maše, še ne pomeni, da ne bo ravnal v skladu s pričakovanim ravnanjem slehernega vaškega farja. V Sloveniji se ne more zgodit izbor generalnega tožilca, vrhovnega državnega sodnika ali prvega direktorja NPU brez nezaupanja vanje ravno zaradi preočitnih ideoloških prepričanj in utemeljenih sumov celo o povsem praktični zlizanosti s političnimi klikami. Ko so nam začeli pa celo mafijski botri klasičnega organiziranega kriminala v povezavi s preprodajo drog na veliko dokazom navkljub uhajat na ulico prostih rok, je zadnja klapa vere v kakovostne, pametne, strokovne kadre s temu primerno visoko stopnjo integritete padla v kanalizacijo pred sodno palačo. A infantilnega sprenevedanja očitno ne bo še kmalu dovolj.

KPK se zdaj lahko dokončno iz bolj konkretno profilirane rubrike Šport preseli v prostrano rubriko Zabava. Če se je javnost pod vodstvom Gorana Klemenčiča bolj ali manj lahko sproščala v navijaštvu in prepiranju, predvsem med preštevanjem avtogolov kapetanov desnice in levice, ker je bilo jasno, da pooblastil in ustrezne zakonodaje za konstruktivne dosežke KPK nima, zdaj lahko samo še čakamo na doze zabavnih tračev, ki bodo temu primerno tudi pokomentirani od vsakogar z minuto pavze za malico. Vedno se bomo spraševali, katere teme bi bile bolj pomembne od teh, ki in kakor so nam servirane pod nos. Novi predsednik KPK bi moral namreč vzbujat v javnosti precej več zaupanja, kot je to uspelo Goranu Klemenčiču s pomočjo Roka Praprotnika in Liljane Selinšek.

BOLJ VERODOSTOJEN OD GORANA KLEMENČIČA

Danes nas nekateri radi spomnijo, da tudi Goran Klemenčič ni naskočil funkcije prvega moža KPK brez predhodnih bremen konfliktov interesa, saj je pred tem deloval kot državni sekretar ob boku takratne ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Da ne omenjamo Roka Praprotnika, ki se je predhodno v novinarskem poklicu profiliral predvsem kot zagret preganjalec Janeza Janše, ravno in še posebej v zvezi z afero Patria. Goranu Klemenčiču je malo pomagalo, ker naj bi zapustil položaj ob Katarini Kresal zaradi nestrinjanja okrog spornega načina vzpostavljanja NPU. Vseeno pa je dejstvo, da mu s Praprotnikom ob boku nikoli ne bi uspelo pridobit tolikšne podpore javnosti, če ne bi postavil na razpelo prvaka levice Zorana Jankovića in prvaka desnice Janeza Janšo hkrati. Uravnoteženo. Postavitev Supervizorja in nekaj opozoril na korupcijo v zdravstvu ne bi bilo dovolj za učinkovit piarovski efekt, ki se edini dotakne dovolj širokega kroga povprečja državljanov. Vsak pripadnik pouličnega genga ve, da vodja genga postane lahko le tisti, ki se izkaže z drznim obglavljenjem vodje kakšne druge omembe vredne tolpe. Klemenčič je pokazal mišice figuram na šahovnici, ki jih njegov predhodnik Drago Kos preprosto nikoli ni. Poteza, ki je dokaj uspešno oprala tudi z domnevno ideološko pristranskostjo zapackano ime Roka Praprotnika, da se ima zdaj možnost veselit skoraj zagotovo precej bolje plačanega dela na NLB. Takšna funkcija v danih okoliščinah bi lahko predstavljala za NLB dobro kuliso pri nadaljevanju stare prakse, češ, poglejte, angažirali smo kar KPK osebno za opravljanje nadzora nad podeljevanjem visokih kreditov, pri čemer bi z veseljem zamolčali, kako so, kot poročajo mediji, ob mesečnih novih zaposlitvah na vrhu hierarhične lestvice do zdaj odpustili že več kot 300 ljudi, ki s slabim in sumljivo koruptivnim poslovanjem ravno pri vrhu kakopak niso imeli nič. Če bi bil Praprotnik osebnost in bi hotel temu primerno ohranit čast in dostojanstvo, bi moral na mestu, kamor se je pritaknil, pravzaprav povzročit, da bi NLB maherji globoko obžalovali, da so ga kadar koli spustili zraven … Možnost, da bi bili taki butlji … pardon, da bi bili osebe s tako poštenimi nameni, da bi spustili h koritu nekoga z resnično poštenimi nameni, ki pristaja na transparentnost poslovanja bank, je gotovo mikroskopsko majhna.

Kaj počne Goran Klemenčič? Brez dvoma je bil odstop komisije milo rečeno slabo utemeljen in temu primerno sumljiv. Sklicevanje na nepripravljenost sodelovanja politikov je bilo naravnost smešno. Kot bi se policaj skliceval za slabe delovne razmere na kriminalce, ki nočejo in nočejo sodelovat pri pregonih, kaj šele da bi se prostovoljno predali. Zakonodajna dopolnila KPK ekipa očitno ni posebej zahtevala, se na primer obrnila na predsednika države, dirkala po pomoč medijem v naročje. Edino, kar se je dogajalo vedno bolj intenzivno, so bile vedno slabše novice v zvezi z delovanjem njegove žene, odvetnice Nine Zidar Klemenčič, in s tem možni povezani konflikti interesov. Naslednja možnost, ki se je ponujala, je bolj preprosta. Da so se utrudili in se jim je plača resnično zdela preskromna (in tudi je ponižujoča, v kolikor pričakujemo kakovosten kader) za zahtevnost pričakovanj in hkrati še toliko bolj prenizka ob predpostavljeni možnosti, da bodo tisti, ki jim skačejo po glavi, slej ko prej s pomočjo kooperativnih novinarjev vsakogar izmed njih že nekako linčali. Ga ni človeka, ki se mu ne bi dalo pripravit škandala, tudi če gre za droben “greh” ali morda celo kaj, kar se nekomu sploh ne zdi sporno. Takoimenovano balonovanje v novinarstvu, ki ne upošteva ustreznih razmerij, kaj si zasluži novico na prvi strani, kaj več novic v tednu in za kaj je dovolj le ena, kaj si zasluži gromeč plaz pridevnikov zgroženosti in kaj manj vzneseno nabijanje ipd., je zelo pogosta praksa, ki bi morala bit podvržena izumiranju, a se žal le krepi. Tudi zaradi nesposobnosti vzpostavitve objektivne distance novinarjev vsled svojih prepričanj, verovanj in ideoloških blaznosti ter nemalokrat povsem konkretne zlizanosti z akterji v javnem življenju, od politike, gospodarstva pa do kulture. Povprečna večina konzumatorjev novic je žal lahka roba za zavajanja in hujskanja takšne vrste, hkrati pa bi le dostojno kultivirana kritična masa s svojo natančno in modro presojo, ki večinoma ne obstaja, lahko povzročila izumiranje balonovanja na eni strani in minimaliziranja pomena še kako relevantnih tem na drugi strani. Torej smo v pasti.

VAŽNO JE IMET PRAVICO

Prve zametke nivoja, na katerem si razbijamo od nebuloz zamašena ušesa, so z združenimi močmi že pokazali predsednik Borut Pahor, izbirna komisija, v imenu katere je hudo beden vic javno izpovedala Simona Habič, in nek javnosti nepoznan odvetnik brez kakršne koli reference, ki bi predstavljala razumen razlog, da bi lahko postal ugleden predsednik KPK. Še huje. Po poročanju medijev sta bila najbolj odmevna dosežka Borisa Štefaneca obramba skupine ponarejevalcev vstopnic za čofotanje v v bazenu (duhovito) in verjetno tragična zgodba požigalke lastne hiše z namenom okoriščenja z odškodnino (dobrodošli v Ameriki). Torej se niti na svojem poklicnem področju gospod ni mogel pohvalit s kakršnim koli posebnim interesom zaščite žrtev pred skorumpiranci. Vsak, kdor koli že, ima pravico do enakopravne obrambe, kot ima vsak pravico do katere koli veroizpovedi in političnega prepričanja, skratka, moja pravica, moja pravica, moja pravica, ja, ja, ja … blablabla … In brezosebno formalistično blablajanje je žal predstavljalo osrednjo retoriko predstavitvenih in obrambnih nastopov Borisa Štefaneca, ko je stopil na vrh KPK. Ovekovečen s skrajno birokratsko držo nam je serviral še posebno pojasnilo, da je bil nekoč član Partije, kar priznava in česar se ne sramuje, in kasneje član stranke PS (prej morda še kakšne druge stranke?), česar pa ni tako rad priznaval, dokler ni bil prepričan, da so mu vrata do ugledne funkcije odprta. Neverjetno! Gospod je očitno skušal delovat v skladu s pravili igre kovanja poti do uspeha na slovenski paraklientelistični način, a mu vseeno ni nihče napletel in nasufliral uspešne kariere, pa tako se je, kot kaže, trudil, da se ne bi z ničimer posebej izkazal ali izstopal. V vsakem primeru je Štefanec izpadel kot človek, ki bi bil tudi danes brez dvoma zelo ponosen, če bi mu uspelo bit spet ponosen član kakšne izmed partij, ki jih danes “ljubkovalno” imenujemo lobiji, omrežja, klientele ipd. z desne, leve, od spredaj, zadaj in bočno po potrebi. Zelo kooperativno. Ni čudno, da sta se oba namestnika po hitrem postopku spokala. Dokler si še relativno mlad, obstajajo še možnosti za vsaj relativno dostojanstveno bodočnost. Zakaj bi se utopila v blatnem dolu javno preziranih že za dober dan. Borisu Štefanecu v jeseni svoje kariere očitno za dostojnost in dostojanstvo dol visi, prihodnost se zdi siva brez “prave” družbe in temu primernih daril. A od kod in zakaj za vraga darilo?

ZAKAJ NEKI NAS NEKDO V NEKAJ PREPRIČA? … KER NAS PREPRIČA VENDAR!

Okej! V Sloveniji smo! Morda je Boris Štefanec v resnici zelo sposobna, poštena, razgledana in pametna osebnost, ki se ravno zaradi omenjenih vrlin v naši družbi ni mogla izrazit v optimalnem smislu. Ne bi bil prvi in ne zadnji neupravičen obupanec v blatnem dolu ljubiteljev povprečja in ogroženih od vsega nadpovprečnega, nepredvidljivega, ustvarjalnega ali neobičajnega. Zdaj sicer novinarji na podlagi dokazov ugotavljajo, da je bila prijava Štefaneca, kar se tiče vizije in referenc na podlagi ukvarjanja s korupcijo nična, a formalno potrjeni podatki niso nič novega. Možnost za pomisleke o skritih adutih posebnih vrlin je sicer Štefanec zbil na minimum s svojim obnašanjem tretjerazrednega uradnika in izjavami za medije, pa vendar … Morda se gospod le zmede pred kamerami in mikrofoni, ki jih še ne more bit vajen. Glede na vse priloženo sem zato najbolj nestrpno pričakovala javno utemeljitev predsednika države in članov izbirne komisije, ki so predlagali le enega presvetlega izbranca. Formalnim zahtevam je ustrezalo deset kandidatov. Od tega sta se po pričanju novinarja Vasje Jagra, ki se je na razpis prijavil tudi sam, vsaj dve kandidatki konkretno spopadali s primeri korupcije na pravnem področju, a glej ga zlomka, izbirna komisija je predsedniku v presojo ponudila le enega in edinega kandidata. Brez enega in edinega nam živeti ni! Borut Pahor nas je kot prvošolčke podučil, da v kolikor ne bi potrdil “enega in edinega” le zaradi tega, ker je bil član stranke PS, bi se zrušil kompas za osnovne pojme demokracije in človekovih pravic. Uf, kako kronično prikladni so v naši državi pojmi demokracija, človekove pravice in enakopravnost, kadar služijo sivo povprečnim nekonstruktivnim namenom. Predsednik Pahor nam je s to krilatico sporočil, da je Boris Štefanec očitno po njegovem mnenju sicer dober kandidat. Čakam torej na izbruh navdušenja nad izbranim kandidatom, a dobim predsednikovo potolčeno pezo pod nos in izjavo nezadovoljstva s potekom izbora. Pa razumi, če moreš! Kasneje v intervjuju še poudari, da ni kritiziral izbora novega predsednika KPK, ampak je izrazil nezadovoljstvo s samim postopkom izbora. Aha! Zanimiv detajl. Ni zadovoljen s postopkom, ki je bil uveljavljen v času, ko je bil sam predsednik vlade. Pa razumi spet, če moreš! In spet smo na začetku. Predsednik je zadovoljen z izbranim kandidatom in prepričan, da bi bilo nezaslišano, v kolikor ga ne bi potrdil le zato, ker je bil član stranke PS in javnosti mu ni bilo treba pojasnit, s čim neki je tako zadovoljen. Ni panike. Bodo pojasnili člani izbirne komisije.

Ker nas precej nekarizmatičen Boris Štefanec niti z referencami niti z besedami ni niti najmanj navdušil, morda vendarle obstaja nekaj relevantnega v njegovi osebnosti, kar so imeli edino člani izbirne komisije za razliko od nas in predsednika države (v kolikor kandidata res ne bi poznal) možnost zaznat. Komaj čakam! In kaj dobim? Čast, da razsvetlita ljudstvo s pomočjo medijev, sta imeli predvsem Polonca Kovač in Simona Habič, sicer predsednica Društva Integriteta, ki je v preteklosti rada tudi kritično javno pokomentirala blatni dol naše spolitizirane krajine. Na vprašanje, zakaj so izbrali ravno Borisa Štefaneca v primerjavi z drugimi kandidati, je uprizorila akt bolščanja, kot bi se ji prikazal bog, ki v očeh bogaboječega vernika ne potrebuje stvarnih dokazov, da je res bog. “Zakaj, zakaj?”, je dahnila, kot da se ne more načudit dejstvu, da ji je kdo sploh zastavil tako prekleto nespodobno vprašanje. Nato je le pribila, da jih je kandidat pač prepričal. Poloni Kovač pa je ugajal njegov nastop, kar koli že naj bi to pomenilo. Reakcije so me premaknile v čase najzgodnejše pubertete, ko smo tako komentirali hipotetične kandidate za pecanje. Zakaj? O, zakaj? … Hmmmm … “Ker mi je pač potegnil/a … zdi se mi kul … neki ‘ma, pa ne vem, kaj” … Očitno si ne moremo niti predstavljat, kako enostavno je v naši deželi opravljat raznorazne funkcije in položaje, v kolikor se prismukaš do njih. To so nam sporočili. Če ste oseba, ki bi svoje delo radi opravljali vestno in vsaj z minimumom zavedanja, zakaj delaš, kar delaš in da moraš svoja dejanja temu primerno znat ustrezno in odgovorno pojasnit, ne boste prišli daleč. Tudi to so nam sporočili s svojimi pobalinskimi nastopaštvi. Da je v komisiji sedela še pozitivka po slovensko Melita Župevc, ni vredno posebnega komentarja. Vsi člani izbirne komisije preočitno ne premorejo niti “i” od integritete in da se je morala tako jalovo verbalno izkazat celo predsednica Društva Integriteta, je samo še en beden lokalni vic več v našem vsakdanu. Da bi bilo treba pojasnjevat še manj, so uničili zvočne zapise razgovorov. Verjamem, da so temu zadnjemu dejanju posvetili precej več energije in ožemanja možganov kot razumnemu razmisleku o ustreznem izboru enega in edinega izbranca za predsednika KPK.

SINDROM ENEGA IN EDINEGA

V naši družbi postaja pojav “enega in edinega” za najbolj odločilne funkcije v državi, ki se ukvarjajo s preiskovanjem, presojami in pregonom osumljenih nelegalnega delovanja, popularna folklora. Spomnimo se imenovanja Harija Furlana na čelo NPU. Edini kandidat, ki se mu je šele po tem, ko se je beden štos pojavljal že v medijih, pridružil za okras le nek upokojen policist, za katerega je bilo vnaprej jasno, da nima šans. Za Harija Furlana se je vedelo, da je izbranec takratne predsednice LDS in notranje ministrice Katarine Kresal. Kako in kdaj se je končala njegova ambicija in kje kuje kariero zdaj se lahko vsak od bralcev pregoogla do odgovorov sam. V začetku leta 2010 se je odvijala prava burka okrog izbora predsednika vrhovnega sodišča. Najprej se je prijavil, uganite, edini kandidat Miodrag Djordjević, ki ni dobil podpore sodnega sveta, niti vrhovnih sodnikov. Po ponovljeni vaji se je prijavil Marko Šorli, ki ga vrhovni sodniki spet niso podprli. Na koncu se je skozi formalno sito uspelo prebit aktualnemu predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši, skozi sito ustreznega konsenza javnosti nikoli. Kot je pri nas v navadi, ga je bremenila ideološko opredeljena preteklost in sumi o temu primerno osebnostno neetičnih in pristransko motiviranih dejanjih. In to še ni konec. Na zadnji razpis za generalnega državnega tožilca se je kakopak prijavil … uganite! … eden in edini kandidat. Ker je eden in edini vrhovni sodnik Zvonko Fišer potreboval le takratno večino v parlamentu, je generalni državni tožilec tudi postal. In tudi on ni prestal sita konsenza javnosti. “Guess what!” … Bremenila ga je ideološka pripadnost v preteklosti in s tem povezana domnevna nenačelna dejanja. Tudi predhodnica Barbara Brezigar je bila vedno z lahkoto povezovana bolj s političnim ozadjem kot pa s profesionalnimi in osebnostnimi vrlinami. Ne ljubi se mi brskat po preteklosti, ali je bila ena in edina kandidatka takratne politične opcije s prednostjo v parlamentu, ker je tako ali drugače sicer tudi nekdanja kandidatka za predsednico države s podporo SDS skoraj gotovo “ena in edina” bila. Vsi ti izjemni eni in edini kandidati na današnji stopnji pričakovane “evolucije mentalitete” ne morejo predstavljat avtoritete širšemu spektru ljudi, ker preprosto nikoli ni bilo jasno, zakaj naj bi bili ravno oni najbolj kakovosten izbor za tako odgovoren položaj, na katerem se pričakuje izjemno visoka stopnja sposobnosti objektivne distance in značajskih vrlin, medtem ko je profesionalna raven zgolj samo po sebi umevna podlaga. Vedelo se je pa tisto, kar ne bi smelo obstajat. Da so si predvsem s pomočjo politične podpore tlakovali preobilen kos uspeha v karieri. Pojav enih in edinih kandidatov je simptom popolne demotivacije in diskreditacije kadrov, ki niso del mafijsko združevalnih klik, da bi se sploh spuščali v burkaštvo vnaprej določenih enih in edinih. Simptom omenjenega procesa demotivacije, negativne selekcije in enih in edinih kandidatov je seveda povsem običajno pomanjkanje bontona diktatur. V kolikor diktatura ni opazna na prvi vtis, gre za okupacijo države s strani mafije, ki se preprosto legalizira, si temu primerno prikroji zakone in pravila igre ter se predstavlja kot povsem legitimna elita, dokler jim državljani dopuščajo zganjat afengunc na račun njihovega dostojanstva in debeline denarnic.

Ampak zadnji izbor za novega predsednika KPK je svetla izjema! Ljudje se včasih za silo predramijo, če jim dovolj trda prede in kandidati lahko v takšnih okoliščinah malo bolj računajo na podporo medijev pri opozorjanju na profesionalne standarde, ki presegajo oskopljen in intepretacijsko elastičen formalizem. In zgodilo se je! Formalnim zahtevam je ustrezalo deset kandidatov, a glej ga zlomka, izbirna komisija je predsedniku v presojo ponudila le enega in edinega kandidata. Plomba na možganih deluje. Vsaj to nam je lahko jasno.

Zakaj je predsednik Borut Pahor potrdil edino izbiro, ki jo je fasal, namesto da bi zavrnil porazno opravljeno delo izbirne komisije, nam je prav tako razložil dovolj jasno. Zadovoljna sem s pojasnilom, ker me je popolnoma prepričal, da se mu je Boris Štefanec zdel povsem sprejemljiv kandidat, kar samo po sebi veliko pove o marsičem, čeprav spet nič novega o zgodbi slovenske vizije o uspehu.

NOVA SLOVENSKA HIMNA

Mislim, da je skrajni čas, da se slovenski politiki nehajo pričkat okrog prepevanja kitic aktualne slovenske himne, ker bi nas itak precej bolje predstavljala povsem druga. Je že ustvarjena v celoti. Važno, da je vsak lahko eden in edini. Če že zaradi ničesar drugega, pa zato … ker sploh ne obstaja brez tvojega sveta … kdor koli že je Ti, Vi, Oni s svojimi svetovi.

[youtube width=”400″ height=”300″]http://www.youtube.com/watch?v=2txcdKWUstw[/youtube]

P. S.:

Skoraj ves mesec je minil, preden bi lahko javnost od medijev pričakovala kakšno relevantno informacijo o delovanju in osebnosti Borisa Štefaneca v preteklosti. V nobenem prispevku, ki so se začeli vrstit, ko so mediji pokukali v njegov CV, nisem zasledila naknadnih informacij, ki jih je šele v zadnji Sobotni prilogi (29. 3.) objavil Ali Žerdin, da je Štefanec med letoma 1986 in 1990 služboval na občinskem partijskem komiteju v Murski Soboti kot izvršni sekretar in kasneje le še kot sekretar. Podatek, ki ga seveda v CV – ju za predsednika KPK ni predložil in štiri leta so predstavljala praznino v dokumentaciji. No, življenjepisi so sicer že itak sami po sebi formalizirana projekcija izbranih oblačil človeka in ne bistva človeka, nemalokrat ne vsebujejo niti resnice o človeku, pa vendar … Osebnostni aspekt profila, ki je že prej, kot sem omenjala, smrdel po tipičnem togo birokratskem liku, ki deluje in skuša dosegat cilje predvsem z udinjanjem in konformizmom, je torej še bolj zasoljen. Mu pa celo konkretno partijsko funkcionarstvo in ne zgolj članstvo očitno ni prav dosti pomagalo pri kovanju uspešne kariere. Neverjetno. Podatek, da je leta 2013 postal predsednik lovske družine Kompas Peskovci, pa je zgolj dodaten kamenček v mozaiku posameznikovih prioritet. Sramotno.