Prejemniki nagrad, ki so od javnega izražanja hvaležnosti, sreče in ponosa vsaj slinasti do kolen, če se jim že ravno smrklji ne razmazujejo po objokanem obrazu, so se mi zdeli od nekdaj skrajno neokusni. Tudi če trdimo, da si določen slavljenec zasluži potrditev za svoj pridonos družbi, nikoli ne moremo zatrjevat, da si enake spodbude ne bi zaslužil še kdo, ki je morda povsem spregledan ali načrtno prezrt vsaj do svoje smrti. Srečne okoliščine imajo vedno prste vmes, zato izpade hlipanje sumljivo priliznjeno. Že zgolj prostor ustvarjanja je lahko omejitev ali prednost pri naskakovanju priznanj, kaj šele sestava žirij. V kolikor upravičeno stojiš za svojim delom, bi se morali drugi zahvalit tebi, ker bogatiš njihovo obzorje. Zahvale podeljevalcem nagrad imajo smisel le, v kolikor je avtorju jasno, da mu posebna pozornost v primerjavi z opazno konkurenco sploh ne pritiče, ampak jo je zgolj uspešno zlobiral.
Stvar okusa
Ganjeni nagrajenci nam prevečkrat servirajo floskulo, da jim priznanje pomeni potrditev, da so na pravi poti. Včasih se ob takšni izjavi držimo za glavo, včasih zgolj skomignemo, včasih prikimamo. Odvisno od razloga, zaradi katerega menimo, da je bil kdo obdarjen z lovoriko. Na žalost so tudi nagrade podvržene vsiljevanju politikantske propagande, trendov ali utrjevanju mentalitete določene družbe. V zadnjem stoletju se je vsem naštetim nizkotnim hibam pridružilo še drastično prilagajanje pričakovanjem trga – torej služenju povprečju v imenu demokracije. Namesto da bi sodobne oglaševalske mehanizme spretneje uporabljali za približevanje kakovostne literature bralcem, se zavoljo hlepenja po večji pozornosti med nagrajena dela vedno večkrat podtikajo precej prozorne populistične vsebine. Mediji vedno bolj zgolj prepisujejo zavajajoča piarovska besedičenja založb. Argumentirane in lucidne recenzije je treba iskat z lupo. Skromni povzetki zgodb romanov nič ne povedo o ključnih vzvodih, namenih in prednostih posameznega romana. Tistim, ki dnevno beremo, se skozi medijska priporočila ni ravno enostavno prebijat do kakovostne in posebne pozornosti vredne literature.
V Sloveniji vlada še posebej huda zmeda. Če literarno delo odraža vsakemu otroku jasne intelektualno omejene kode levega ali desnega ideološkega sporazumevanja, je berljivo, lokalno omejeno in psihološko nezapleteno, vsebuje vse potrebne lastnosti, da naskoči vsa možna literarna priznanja. Kot da nikomur ni več jasno, v čem je namen spodbujanja presežne ustvarjalnosti in kaj naj bi ta sploh vsebovala. Med simpatično tinejdžersko knjižico stereotipov Čefurji raus! Gorana Vojnovića in romanom Kristalni čas Lojzeta Kovačiča baje ni mogoče opazit nobene pomembne razlike. Oboje je kul, sporočajo narodu, ki sramotno vegetira na repu bralne pismenosti! No, ja, projekt Čefurji raus! je bolj kul. Čez kratko štorijo se zlahka prebije ful velik’ ljudi, ki se radi režijo ponarodelim vicem. Pomembno je, da smo pri podelitvi ekskluzivnih nagrad, kakršna je na primer srebrni kresnik, pazljivi pri uravnotežanju desnih in levih avtorjev. Ostalo je zgolj stvar okusa, se reče. A zakaj to puhlico servirajo vedno tisti brez okusa?
Oglaševalska parada snobizma, slabega okusa in politikantstva
Najbolj razvpita parada egomanije je zagotovo hollywoodska podelitev oskarjev. Velik praznik se zgodi, kadar prejme kipec v roke nekdo, za katerega bi bilo upravičeno mogoče trdit, da ga ni prejel le zaradi izraza politične korektnosti v odnosu do filma, ki ga predstavlja, ali pa za serijo preteklih dosežkov.
Tudi nivo podelitve grammyjev je iz leta v leto bolj na psu. Nick Cave praktično ni imel druge izbire, kot da nagrado odkloni. Nobena burka, v kateri bi nastopil izvenserijski Nick Cave med tistimi pojočimi cirkusanti za duhovno zaostale osnovnošolce, nas ne bi uspela niti nasmejat. Grammyja je odklonil z izjavo, da ne pristaja na tovrstno tekmovalnost pri glasbenem ustvarjanju. Z vzvišeno potezo je samemu sebi poklonil ugledno nagrado, kakršne mu nihče na svetu ne bi uspel namenit. V Sloveniji je najbolj znana poteza Svetlane Makarovič, ki je odklonila Prešernovo nagrado zaradi konteksta, v kakršnem bi ji bila izročena. In ravno za kontekste vedno gre!
Grammyji so tipičen dokaz, kako zlahka vztrajno podebiljevanje družbe obrodi izjemne sadove. Nikoli ni dovolj slabo, da ne bi moglo bit še slabše. Unikatne ustvarjalce se učinkovito izriva iz polja opaznosti in nagrajuje drugorazredne komercialne klovne in klovnese. Starejše glasbenike, ki so priložnost ugodnejše družbene klime za razvijanje okusa že uspešno izkoristili, z nagrado pravzaprav diskreditirajo. Saj bi z veseljem pozabili tudi nanje, a so se preveč vsidrali v spomin. Diskreditacija se napaja ravno v tisti že omenjeni posploševalni puhlici, da je vse zgolj stvar okusa. Za posladek sledi še pozivanje k razumevanju, da so vsi enaki, čeprav drugačni. Zloraba dobronamernosti v imenu solidarnosti in enakopravnosti za krepitev podebiljanja, slabega okusa in razširjanja monopola »fast food« produkcije. Bob Dylan lahko izpade med tistimi poskakujočimi in pojočimi maškarami na podelitvi grammyjev le ostareli autsajder, ki je zgrešil zabavo. Gostitelji bi mu z veseljem izročili tolažilno nagrado, da ne bi preveč glasno zajokal, ko bi ga porinili proti izhodu.
Bob Dylan iz cirkusa pahnjen med književnike
Predstavniki Švedske kraljeve akademije so letos z odločitvijo, da Nobelovo nagrado za književnost podelijo Bobu Dylanu, verjetno predvsem želeli uveljavit idejo o širjenju obzorij. Saj razumemo. Če je dobra poezija tudi uglasbena, ni zato sama po sebi nič manj vredna. Seveda. Celo dobesedno ni manj vredna. Če bi Bob Dylan poezijo le pisal, bi bil izkupiček na njegovem bančnem računu milo rečeno skromnejši. Če bi objavljal v Sloveniji, pa preostali svet verjetno danes ne bi imel pojma, kdo je ta čudaški striček. Ko najbolj prepoznavna podelitev nagrad za dosežke v popularni glasbi nima več pomena za avtorje presežkov, bi bili lahko veseli, da jim priskočijo na pomoč podeljevalci prestižnih nagrad za književnost. Vendar smo težko veseli, ker ravno resna literatura dandanes potrebuje posebno pomoč, da se prebije do občinstva. Še posebej tisti avtorji, ki ob svojih stvaritvah ne pojejo ali plešejo in nasploh niso najbolj navdušeni pozerji pred kamerami, zlahka izvisijo. O tem problemu dobe resničnostnega šova v vseh ozirih je v zadnji številki revije Bukla spregovoril tudi pisatelj Roman Rozina.
Preizpraševanje, ali si poezija Boba Dylana v primerjavi s konkurenco zasluži Nobelovo nagrado, je postala na žalost brez smisla. Haruki Murakami, ki je veljal za letošnjega favorita, ni osmoljenec nič bolj kot vsako leto vrsta nekaterih drugih. Poteza je sporna, ker smrdi po vzbujanju pozornosti na plečih književnikov. Ker se zdi, da je nagrada podeljena Bobu Dylanu za vpliv v družbi, ki ga je preko rokenrol ere uspel ustvarit in ne zaradi kakovosti poezije. Stranski učinek njegove glasbene kariere je bila tudi promocija poezije, kakršne sicer ni uživala že takrat in je dandanes uživa še mnogo manj. Aktualna podelitev Nobelove nagrade za književnost Bobu Dylanu se je zgodila v času, ko volja do branja resne literature zaskrbljujoče upada, poezija pa skoraj uživa status spregledanega fosila. Temu primeren je ozkogleden in naiven povprečen nivo »twitt« družbe s stopnjo koncentracije in dojemanja kompleksnejših ali celo abstraktnih vsebin na nivoju šimpanza. Glede na tok dogajanja se sploh ne zdi zgolj paranoiden pomislek, da bo morda v roku desetih ali dvajsetih let Nobelovo nagrado za književnost prejel Jay-Z, medtem ko se bo bodoča intelektualna elita v javnosti spričkala, ali bi morali z njo počastit vsaj Eminema.