Zgodbica:
Zala (19 let) in Gašper (23 let) sta se imela v svoji skromni zgodovini življenja priložnost naučit, kako morata mislit, čustvovat in čvekat, da bosta usklajena s splošno sprejetim družbenim mnenjem in hkrati celo na strani najbolj pametnih, ustvarjalnih, dušebrižnih in krepostnih členov družbe. Eurosong pa menda ni hud intelektualni zalogaj, mar ne? Pa sta se naučila. Slovenci namreč beležimo na tem komercialnem pop spektaklu, ki ga spremlja največje število ljudi v Evropi in po svetu, serijo upravičenih sramotnih porazov. Izkazovali smo se kot popolna vukojebina, kar se tiče osnovnega smisla za doseganje najbolj povprečnih trendov pop glasbe. Na Eurosong smo pošiljali predstavnike, ki so v naši državi veljali za zvezdnike pop scene, čeprav so bili njihovi napevi vredni morda zgolj nastopa na kakšni gasilski veselici ali obmorski terasi s poceni vinom in čevapčiči. Šele v zadnjih letih nekako uspevamo spodbujat dokaj obetavne pop izvajalce, ki bi jim bilo možno pripisat celo nekaj avtentičnosti pri doseganju tistega najnižjega skupnega imenovalca pop šodra, s kakršnim so okupirali svet Američani. Posebna izvirnost in ustvarjalnost ostaja zaenkrat še bolj v garažah in “undergroundu” boja za preživetje. Navkljub temu pa je ena najbolj frustriranih državic, ki so se pojavljale na Eurosongu, uspela razbobnat izrazito pokroviteljski in poniževalen odnos do tega mega šova. Država, ki premore približno tri popularne odlične rock bende, nekaj lokalno uspešnih kantavtorjev in precej več povsem nerazumljenih in nesprejetih zelo kakovostnih in izvirnih izvajalcev v deželi brez zavidljivega posluha in okusa, je uspela s pomočjo medijev potolažit plebs z lažnim občutkom večvrednosti. Kot da mi sicer ustvarjamo in predvsem podpiramo same glasbene bisere. Kot da smo tam med tistimi amaterji nekaj tako posebnega in vzvišenega, da nas pač ne razumejo al’ kaj?
Raja že leta vrešči, zakaj sploh zapravljamo čas in denar za tisti brezvezen cirkus. Poniževalna drža se je v družbi odlično prijela ravno zato, ker imamo dovolj uspešno poneumljeno široko bazo ljudi, ki dnevno vegetira pred turškimi in domačimi telenovelami, resničnostnimi šovi, posluša ringaraja in druge titirožice in se izobražuje z listanjem šund medijev ter bukvic za “duhovno” in duševno samopomoč. Ko se enkrat letno spet pojavi teden za Eurosong, ima vsa ta raja končno priložnost, da izpade pametna. Pljunek čez Eurosong, ki ga bodo seveda z veseljem spremljali in navijali za svojega favorita, je tisti trenutek družbeno sprejete emocije, da se s klasičnimi flancami o cirkusu, spolitiziranosti in poden muziki vsak še tako zabit primerek naroda počuti pameten in žlahtno razsoden. Nič hudega če si medtem na polno v avtu navije najnovejši hit Modrijanov, Justina Timberlakea ali stari hit Madonne ali globoko verjame, da je bil najbolj otročji cirkusantski kralj popa Michael Jackson dejansko primerek vrhunskega razvoja popularne glasbe. Ravno Madonna in Michael Jackson sta kvečjemu ameriški proizvod, ki je s pomočjo potrošnikov brez duha tlakoval prihodnost uničenja veliko bolj kakovostne ponudbe iz preteklosti. Od rocka, bluesa pa do jazza … Nič hudega, če danes Lady Gage, Rihanne ali Justini Biberji na Grammyih potolčejo ESC v banalnosti šova nad glasbo v vseh kategorijah. Važno, da verjamemo v kapitalistično puhlico o realnosti pojma uspeha, ne da bi se lastne zgrešene vere sploh zavedali. In se počutimo blazno pametne, ko pride Eurosong, ki je predvsem preveč prežet z vplivom trendov ameriške pop industrije. Celo tako zelo ozaveščeni se počutimo, da morda pozivamo k bojkotu neznosne parade ničevosti, ki ji pa začuda pripisujemo takšno politično moč, silnejšo od nogometnega prvenstva ali celo olimpijskih iger, da se nam zdi, da bi lahko bojkot pozitivno vplival na razplet izraelsko – palestinske morije.
In potem stopi na sceno naš podmladek: Zala in Gašper. Zlahka sta se lahko naučila, da je Eurosong tista dobrodošla promocija za njune ambicije, ki v družbi ne uživa ugleda. Zlahka sta se naučila, da je mačistični, homofobni in nacionalistični nogometni “kruha in iger” šov okej! Da so nogometni milijonarski zvezdniki navkljub mentalni puhlosti in popolni intelektualni in socialni nekoristnosti družbi okej. Eurosong kot “kruha in iger” šov s sporočilnimi pamfleti o enakopravnosti, proti homofobiji in diskriminaciji nasploh pa ni okej! Eurosong je pa le osladen amaterski šov za pičke, pedre in gospodinje. Za totalno neresne in butaste ljudi s slabim glasbenim okusom. Jebeš folk, ki v dvorani ne meče baker in stolov naokrog, se ne pretepa in šokira z vzkliki tipa “Nož, žica, Srebrenica!”, ampak predstavnika vsake države, ne glede na politiko, bučno pozdravlja in spodbuja, kot da bi bili res vsi le ljudstva z enakimi osebnimi hrepenenji, problemi in željami. Ustrezno vzgojena in naučena, a še precej slabo seznanjena z lažnivostjo, puhlostjo in hinavščino pridno priučenega, sta se Zala in Gašper podala v ta domnevno neznosen cirkus. Predstavljata naš biser in veselje, da nas v vsakem primeru za spremembo ni sram pred evropskim, avstralskim, azerbajdžanskim, ameriškim itd. občinstvom. Ker če celo nekega kolikor toliko okusnega povprečnega pop nastopa ne znamo ponudit svetu, kaj pa potem sploh zmoremo in znamo, a ne. Zala in Gašper imata seveda resne in ambiciozne načrte za prihodnost. Želita ugajat ljudem, ki naj bi veljali za resne, pametne in dobrega okusa. Ne želita izpast cenena idiota, ki tržita pofl. Zato kar naprej ponavljata, da jima glasba pomeni vse, ne pa šov in afengunc. Ker sta vseeno dobro vzgojena Slovenca, po logiki stvari nista pozabila kar naprej omenjat, da jima tisti evrovizijski cirkus ni po godu. Da se ne počutita domače, fit. Da ne čutita povsem, da spadata tja, ampak bosta vseeno dala vse od sebe! Kdo ju bo pa v Sloveniji še resno jemal, če ne bosta kar naprej ponavljala, da jima je Eurosong pravzaprav izpod časti, ker sta izvenserijska ustvarjalca. Tako se pri nas spodobi. Tako smo ju naučili! In kaj se revežema zgodi?
Epilog ponarodele zgodbice:
Nekateri tuji mediji Zalo in Gašperja okrcajo zaradi neprimernega, vzvišenega obnašanja in nesramnega izjavljanja. Domača drhal in mediji ju takoj začnejo trgat do kosti. Prekleta razvajena smrkavca nehvaležna, ki se ne znata obnašat in nam delata sramoto v tujini! In naš podmladek se zmedeno opravičuje, ojoj, saj nisva tako mislila, ojoj, hvala, hvala, hvala, od hvaležnosti in ponosa naju bo pobralo, samo takrat sva bila malo utrujena in narobe razumljena. Ojoj, ojoj, ojoj …
Bedna tolažba za prihodnost:
Eh, vse drage zale in gašperji našega naroda. Nekateri vaju zelo dobro razumemo. Prepozno razsvetljeni predstavniki takoimenovane izgubljene generacije vaju zlahka razumemo. Česa vse smo se mi naivneži naposlušali o pameti, zrelosti in krasni bodočnosti, v katero stopamo, preden smo totalno nategnjeni, izkoriščani, oropani in bosi zgrmeli v prepad brez omembe vredne sedanjosti in bodočnosti, medtem ko so nas naši lažnivi, politikantski in skorumpirani generacijski starši sebi v obrambo začeli zviška zmerjat z razvajenci, nesposobneži, maminimi sinkoti in očkovimi hčerkicami. Bila sta pač naivna in se preveč učila od infantilnih in grebatorskih neumnežev in lažnivcev, ki so se predstavljali kot zreli odrasli ljudje, ki vama hočejo vse dobro na ambiciozni poti. Nič novega. Treba je začet čim prej zares mislit s svojo glavo.
Avtorica je strašno nagnjena k marginalijam. Nekaj tisoč besed namenjenih brezbarvnemu in brezenergijskemu komadu ne more biti nič drugega.
Očitno nisi sposoben prebrat nekaj tisoč besed ali pa si tako bralno nepismena marginalna oseba, da jih nisi sposoben razumet. Prispevek namreč ne govori o nobenem komadu. Predlagam, da raje molčiš, kadar nimaš nič za povedat in niti ne razumeš, o čem je govora. Izpadeš namreč idiot.
Dober komentar. Nismo vec navajeni videti iskrene naivnosti. Niso jima se vsilili pojma ‘politicne korektnosti’, zato izpadeta tako nedolzno. Na splosno pa ljudje sprejemajo njuno nedolznost, ker je tako redka.
Iskrena naivnost in nedožnost je lahko čisto o.k. Je to čisto simpatična osebnost obeh. A nas od zunaj zanima, če je pesem v redu. Tu sta že manj prepričljiva. Neizrazita pesem, ki z ničemer ne razvname naših čustev,