Marjan Šarec je uprizoril najbolj beden “stand up” nastop v svoji provincialno slovenski komedijantski karieri. Trdi, da je za razpad vlade kriva predvsem Levica. Ker ni ubogala. Ker ni služila njegovim težavam s preštevanjem glasovalne baze v parlamentu. Šarcu sicer priznavam predvsem profesionalnost v funkciji imitatorja, ampak njegov poskus imitacije profesionalnega politika je pa prava amaterska polomijada. Sklenitev sporazuma o koalicijskem partnerstvu z Levico je bil jasen kot najbolj sončen dan. Levica ima za razliko od Šarčeve kvazisredinske prehodne stranke LMŠ program in posledične zaveze svoji ciljni bazi volivcev. Ukinitev dopolnilnega zavarovanja z uvedbo progresivne lestvice plačevanja prispevkov za zdravstveno zavarovanje je bila od zadnje predvolilne kampanje dalje ena izmed dveh ključnih zaobljub Levice volivcem. Zaveza, ki je po logiki stvari ne morejo minirat po pihanju smeri vetra in se prilagajat Šarčevi namišljeni vladi, ko se prilagaja pravi Vladi, ki očitno pripada lobijem, tudi in predvsem zdravstvenim in eksplicitno zavarovalniškim lobijem. Šarec je ob formiranju koalicije žongliral z odločanjem, ali bi vstopil v pakt z NSi ali Levico. Odločili so se za Levico. Z razlogom! Kaj torej zdaj ni jasno Šarcu? Iz vlade sta pobegnila in Šarca s to potezo prisilila k odstopu predvsem njegova ključna ministra – finančni minister in minister za zdravje. Prvi je je brezkompromisno odstopil, drugi je z grožnjo o odstopu “diplomatsko” izvajal pritisk. Menim, da je Šarcu jasno vse, a se je odločil, da bo raje k zadnjim nastopom v medijih pred pobegom iz parlamenta na pomoč poklical Serpentinška in nas zabaval s temu primerno bednim domačijskim humorjem.
Vlada, ki za moje pojme že do zdaj v ustreznem pomenu besede sploh obstajala ni, se je predvidljivo razbežala zaradi nesposobnosti uveljavitve zdravstvene reforme, kar seveda ne pomeni, da so se kakršne koli druge nujno potrebne reforme v Sloveniji izvajale zadovoljivo progresivno. Ne, niso se. Nobene. Zdravstvena reforma je samo najbolj kočljiva, ker že vnaprej vemo, da ni izvedljiva, dokler ne bi naše države odrešil tegob kakšen neodvisen Zunanji preiskovalni urad. Ne NPU, ampak “ZPU”. Kdor še ni dojel, da Slovenija že več proslulih mandatov sploh ne more vzpostavit nikakršne vlade, ker nam vladajo lobiji, ki jih težko imenujemo zgolj lobiji, saj vse skupaj preveč spominja na vplivno mafijsko delovanje, z glavo ne živi v Sloveniji. Kapitalski lobiji, ki imajo popoln monopol na politiko države, pri čemer se ob posameznih bizarnih sodnih primerih začnejo vrstit celo utemeljeni sumi močnega vpliva na sodstvo, se v vsaki normalno pravno delujoči državi imenujejo s temu primernim imenom – Mafija. Ne glede na to, kdo takšen nezaslišan izraz izreče. Ali nam je všeč, če ga izreče Erik Brecelj ali če ga izreče predvsem levičarjem skrajno antipatičen Žan Mahnič zgolj zavoljo samopromocijskega poskusa ugajanja jeznim volivcem.
Usoda stranke LMŠ ni nič bolj problematična v obstoju od usode stranke SMC ali male SAB. Gre za samooklicane sredinske stranke, ki se predstavljajo kot sredinske predvsem zato, ker nimajo jasnega in zavezujočega programa in ker imajo v svojih vrstah gnečo članov in poslancev, ki se pri določenih vprašanjih izkažejo za levičarje, pri drugih za desničarje in pri tretjih trmasto sledijo bogsigavedi kakšnim prepričanjem. Gre tudi za stranke, ki so nastale na horuk zaradi brezmejne politične izpraznjenosti, zastarelosti in disfunkcionalnosti vladanja že prejšnjih starih strank. Najbolj smešen primer je na primer stranka SAB, ki se je profilirala zgolj kot konkurenčna upokojenska stranka že obstoječi upokojenski stranki. Pač takrat je izkoristila splošno nezadovoljstvo z DeSUS – om in že imamo malo stranko, ki prestopi prag parlamenta. O vseh ostalih pomembnih stališčih stranke ne vemo nič, pa tudi če vemo, ne šteje nič, ker zaveze volivcem niso razvidne. Tako slabo nam gre. Ne vem, zakaj se ne ustanovi še stranka mladih ali pa kar stranka prekarcev s stanovanjskim problemom, da bomo povsem konkretni. Ah, nikar, nič hudega, če ne obstaja! Saj tudi dve stranki upokojencev prav nič ne pripomoreta k dejanski izboljšavi kritičnega stanja v vrstah najbolj deprivilegiranih upokojenih starostnikov brez osnovne socialne varnosti in oskrbe. Čemu bi si mladi ustvarjali iluzije o pomenu vstopanja v parlament, ki nikoli učinkovite koalicije in vlade sploh nima, ima pa veliko posameznikov, ki se trudijo na poslanskih mestih in ob koritu predvsem poskrbet za lastno eksistenčno blagostanje in prihodnost. Od sredinskih strank nikoli ne vemo, kaj lahko pričakujemo. Sredinske stranke so sredinske zato, da bi si lahko privoščile več manevrskega prostora za manipulacije in sprenevedanja pri vlečenju potez na podlagi aktualnih osebnih ali strankarskih kratkoročnih koristi. Sredinske stranke so sredinske zato, da lahko po potrebi tudi kadar koli pobegnejo z odra in si obetajo, da jih bodo volivci poslali nazaj na oder in se bodo vsaj obdržali znotraj kastinga. Ker volivcem niso nič takšnega zagotovili, da bi jih lahko kdor koli vlekel za jezik. Nič takšnega ne obetajo, zaradi česar si na primer šaljivec Šarec ne bi mogel privoščit bednega humorja in s prstom kazat na Levico, ker ga ni ubogala.
Samo trinajst poslancev ima stranka LMŠ, nas je zgroženo obvestil Marjan Šarec. Khmm … Ja, vemo, gospod Serpentinšek. To vemo že od prvih uradnih rezultatov po zadnjih volitvah.
S tako malo poslancev in izdajalskimi koalicijskimi partnerji ni mogoče učinkovito vladat, je še potožil Marjan Šarec. Khm … No, ja, gospod Serpentinšek, a to je vse, kar ste uspeli ugotovit do zdaj?! Resno? Ste prepričani?
Kaj si lahko obetamo od rezultatov na zelo verjetnih prihodnjih predčasnih volitvah? Čisto nič dobrega. Od kod neki pa? Malo se bodo premešale iste zlizane, scefrane in neuporabne karte. Napeto pričakujemo, ali se bo pojavil kakšen nov obraz na sceni, ki bo uprizarjal še bolj slovenskemu življu simpatično čvekanje v prazno. Lepo vas prosim! Politike že vrsto let sploh nima smisla komentirat, ker se ne dogaja nič omembe vrednega! Vse so samo prehodne novičke in drobni popravki zastarelih pokvarjenih mehanizmov za vzdrževanje status quo pozicije. Naše Vlade izven parlamenta, ki vladajo po vseh temeljnih sestavnih področjih družbe, so absolutno premočne. Da se že leta ne dogaja nič in država samo vedno bolj stagnira v vseh sferah družbe, pa na žalost sploh ni najslabša možna novica za to moralno, intelektualno in eksistencialno osiromašeno ljudstvo. Zelo predvidljivo nas namreč ubežniki, ki so jo ucvrli z odra sredi predstave in si obetajo, da bodo dobili ponovno priložnost za ustvarjanje nove stare bedne predstave, ker druge možnosti pač ne bo, opozarjajo na pomembnost močne vlade. Na pomembnost močne koalicije. Torej koalicije s čim manj manjših strank. Torej čim bolj ideološko in “diplomatsko” kompatibilne koalicije. Torej koalicije, ki jo bo vodila čim večja in zgodovinsko dobro uigrana stranka s pomočjo zelo prilagodljivih in servilnih “sredinskih” strank. Psihološki manever se zdi nekako matematično logičen in predvsem predvidljivo učinkovito deluje na naš prestrašen, hlapčevski in nesamozavesten narod, ki še ni uspel iz svoje podzavesti pregnat hrepenenja po močni očetovski figuri, ki kaže pot na stranišče in kamor koli se mu pač zljubi. Tisti gospodar, ki nas vzame pod okrilje in mi naivno upamo, da nas ne bo zlorabil, uporabil in odvrgel, ampak z nami ravnal spoštljivo in dobronamerno. Politična scena s povprečnimi birokratskimi upravljavci brez osebnosti in vizije nam že več kot deset let povzroča zmedo in stiske, saj nam zgolj nastavljajo ogledalo družbenega povprečja. Posledica zmede in strahu pa s takšno lahkoto spodbuja hrepenenje po moči, ki se praviloma prevesi v diktaturo! In naš narod je na žalost nagnjen k mentaliteti, ki vodi v formiranje diktature, kakršno na primer danes že živijo na Madžarskem, na Poljskem ali v Rusiji. Lahko se s časom seveda izrodi tudi v hujšo obliko. In to, spoštovani bralci in bralke, je najslabša možna novica za prihodnost naše družbe.
Dokler nam bo uspelo v parlamentarnem in vladnem teatru vzdrževat vsaj ustvarjalno, intelektualno in operativno nesposobne režiserje in igralce, ohranjamo vsaj najbolj drobno možnost, da se izven nacionalnega špas teatra oblikujejo močne alternativne iniciative. Aktualno aktivne in prihajajoče generacije bodo morda v skrajnem obupu uspevale ustvarit resnično nove in kakovostne predstave, ki bodo nagovarjale, mobilizirale in širile tudi najbolj osveščen, socialen in razumen del razpoložljivega občinstva, ki mu še ni uspelo pobegnit v tujino s trebuhom za kruhom. Če bomo dobili močno vlado na aktualne temelje v državi, ki je okužena s kulturnim deficitom, vzponom primitivizma, klientelizma in korupcije, se bomo pa zagotovo premikali hitreje, ampak zelo gotovo se bomo hitreje premikali tako globoko v rit, da iz te analne globine danes živeče generacije ne bodo našle poti na svetlo.
Lepo napisano, sproščeno, a vendar zadevate v “čelo”, Simona!
Hvala. Takšen je tudi namen sloga, kakor ga omenjate. Da bolj približa zadetke v čelo:)
Celoten članek temelji na predsodku, da ker je bil Šarec uspešen komik, ne more biti politik, in idealiziranje Levice. Če te bo kdaj pamet srečala, Simona, boš spoznala, da ideologije vodijo samo v konflikte in se oddaljujejo od realnosti, resnica pa je vedno nekje na sredini. Zato je bolje kot se religiozno držati ene strani in agresivno udrihati po drugi oz. vseh, ki se ne strinjajo s tvojo ideologijo, biti objektiven in poslušati vse strani, verjeti pa dejstvom. Ampak saj si še mlada, imaš še čas 🙂
Takšen komentar z neutemeljenimi sodbami lahko zapiše le bralno nepismena oseba ali pa politično navijaško pristranska oseba.
Če bi članek analiziral pismeno in če ne bi bil tendenciozno pristranski, bi ugotovil, da je v njem mnogo več sporočil in kritik od domevne diskreditacije, ker je bil Šarec komik. To je tvoja pobožna želja očitno, da bi bil njegov problem le v tem. Zakaj pa sploh omemba njegovih preteklih nastopaških referenc? Preprosto zato, ker se zgolj v tem skriva bistvo njegovih visokih rejtingov in izvoljivosti – njegova sposobnost nastopanja in vrtenja praznih besed, ki in kakor so lahko všečne širši populaciji občinstva. Če bi njegovo nakladanje natančno poslušali, ne bi bil izvoljen že v prvo. Če bi njegove prazne besede brez programa izgovarjal pred kamerami nekdo, ki nastopanja ni vešč ali je celo neroden pri tem, bi ga izsmejali. Šarec nikoli ne bi bil izvoljen, če ne bi bil poleg tega še tista figura preprostega družinskega človeka, ki sede na traktor, gre v nedeljo k maši, plebsu ponudi domačijski vulgaren “humor”, a hkrati natakne po potrebi tudi gvant, se speča z Jankovićevo stranko in zatrjuje, da je njegova duša lahko tudi leva, pa kapitalistična tudi, po potrebi za čvekanje tudi socialna, z vsem spoštovanjem do ateističnih “bad religion” prijateljev. Deček za vse čase in režime. On se lahko tudi veliko nauči od Jankovića, gre svojo pot, ko Janković s stranko klecne in mu paktiranje ne koristi več, in županuje Kamniku uspešno. Dokler se ne pokažejo korupcijske razpoke seveda. A zakaj bi to škodilo njemu, če ne škodi Jankoviću v precej večjih razsežnostih.
S kakšno mojo ideologijo se kdo ne strinja? Kakšna pa je moja ideologija? To je čisto podtikanje. Šarčev modus operandi. Kje je v tekstu idealiziranje Levice? Samo dejstva so! Šareč je kot predsednik vlade sklenil z Levico koalicijski sporazum! Sporazum je vseboval pogoje za sodelovanje opozicijske stranke, ki naj bi pomagala manjšinski vladi vladat bolj stabilno! Pogoj Levice za sklenitev pakta je bilo zvišanje socialne podpore, za kar zdaj Šarec z lezenjem v rit kapitalističnim monopolistom trdi, da je zamajalo stabilnost slovenskega proračuna. Drugi pogoj Levice je bil zdravstvena reforma z jasnimi zahtevami, kakšna naj bi ta zdravstvena reforma bila! Odločil se je za sodelovanje z Levico namesto z NSi, ker se je s populističnega vidika takrat zdelo bolj varno za njegove rejtinge. Očitno je sklenil pakt s figo v žepu! Tako deluje Šarec. Levica je že itak pristala na manj. Saj je vlada predlog izmaličila in oskopila, zato je bil v sredo zavrnjen le del predloga Levice , čemur se je Levica prilagodila. In še ta ni šel skozi zaradi predhodnega miniranja predloga s strani pomembnih funkcionarjev v Šarčevi stranki, da ostalih hinavcev v koaliciji niti ne omenjamo. Ampak Šarec itak stabilne glasovalne baze očitno ni zagotovil, saj ni imel zagotovljene niti v lastni vrsti. In jo je popihal, da bi si rešil rit s ponovnimi volitvami na podlagi praznih in lažnivih čvekanj. To so dejstva, pri čemer je popolnoma vseeno, kdo je ideološko na kateri strani. Pamet pomeni objektivno in razsodno prepoznavanje realnosti in dejstev, ne pa ideološki navijaški bullyng brez argumentov, kakršen je tvoj komentar. Žalosten odraz volivcev, ki nočejo dojet ničesar, vedo pa samo to, kateremu krožku bi radi pripadali.