Kar se je zgodilo ob zadnjem medijsko razvpitem primeru zaradi domnevnih obtožb zdravnikov oziroma celotnega zdravstvenega osebja, da so ravnali neetično in nestrokovno v odnosu do varovancev domov za ostarele, je tipičen primer nedostojnega politikantskega spina, po katerem nihče več ne ve prav dobro, kaj se dogaja in zakaj. In točno takšen je bil očitno namen. Ko nastane kaos in se uveljavijo v javnosti čustveni pritiski in izsiljevanja, se razprava konča! Vsi utihnejo in karavana gre dalje, kot da se ni nič zgodilo. Nesprejemljivo!
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ki ne poka po šivih le zaradi podhranjenosti, ampak tudi zaradi korupcije. Ponarodela so že pričevanja o dolgih čakalnih vrstah za nastanitev v domove za ostarele, ki so v naši državi tako absurdno precenjeno dragi, da bi pričakovali luksuzno nego in hotelske storitve s štirimi zvezdicami. Mizerna ponudba za previsoko ceno je preočitna za dober okus. Za vsako figo, celo dodatno plenico, morajo varovanci nekaterih domov celo doplačevat. Kadrovska podhranjenost je sramotna, sramotne so tudi plače zaposlenih. Prostorska stiska je alarmantna, kar se je izkazalo še posebej ob epidemiji. Na vse hibe in anomalije stanja v domovih za ostarele že vrsto let aktivno in brižno opozarja tudi dr. Biserka Marolt Meden v okviru združenja Srebrna nit.
Menim, da je večina državljanov v času epidemije sočustvovala z zdravstvenim osebjem, jih visoko cenila in zaupala v njihovo požrtvovalnost in delo! Menim, da v zvezi s tem vprašanjem nikoli ni bilo nobenega dvoma. Zato smo bili državljani večinoma zgroženi, ko so vlada in vodstva bolnišnic pri izplačevanju obljubljenih dodatkov za delo v kriznih razmerah, ki pomeni tako preobremenjenost na delu kot povišano zdravstveno ogroženost osebja, mencali z izplačili, tako zelo mencali, da so morali celo sindikati posredovat, da bi bili izplačani vsaj tisti dodatki, ki so itak že predhodno določeni po kolektivni pogodbi. Vlada niti približno ni tako varčevala pri sklepanju preplačanih pogodb za zdravstveno zaščitno opremo. Sto milijonov viška ne pomeni nič v enem primeru, vsak milijon več pa je odveč v drugem primeru. Kriteriji so moralno zločinski! Vlada nima problemov s financiranjem vojaških preletov, ki naj bi simbolizirali zahvalo zdravstvenim delavcem za delo v času koronavirusa. Utrjevanje militantnih mitov in legend je zelo pomembno. Vsak cent za požrtvovalno zdravstveno osebje pa je bilo seveda treba temeljito pretehtat. Ampak posebne skupinske angažiranosti zdravnikov, ki bi kritiziralo takšno postopanje, nisem zasledila.
Že na začetku razglašene epidemije je bilo tako vladi kot vodstvom domov za ostarele jasno, da bo zlahka prišlo do zloma. Že na začetku je bilo jasno, da je za zajezitev širjenja koronavirusa najbolj pomembna takojšnja izolacija okuženih varovancev domov in dobra zaščita zaposlenih. Spomnimo se! Virus je bil vnešen v nekatere domove za ostarele in bolnišnice s strani zdravnikov, ki so predhodno pač smučali v Italiji in niso takoj romali v karanteno in na kasnejše testiranje. Zelo hitro je prišlo do širitve okužbe. Povsem matematično logično je, da takojšnja izolacija obolelih prepreči širjenja virusa in s tem prepreči tudi verigo drugih možnih zapletov, kot je poglobljena podhranjenost z razpoložljivim kadrom in zdravstveno opremo ter višja obolevnost in smrtnost najranljivejše populacije. Nekatera vodstva zdravstvenih domov so opozarjala na problem! In kakšno ukrepanje je sledilo? Nikakršno! Sprejeti so bili zgolj osnovni logični ukrepi, da so pač starostnike zaprli v domove in prepovedali kakršne koli obiske svojcem. Kaj je vlada kot ključen organizator v izrednih razmerah še storila? Preko medijev so pozvali svojce oskrbovancev v domovih, naj jim omogočijo za čas epidemije bivanje v svojih bivališčih, da bi razbremenili kapacitete domov za ostarele. Ker svojci tudi v primeru zapletov pri negi ostarelih in bolnih sorodnikov ne bi mogli do konca epidemije pripeljat svoje najbližje nazaj v dom, se je seveda malo ljudi odločilo za takšno potezo. Ideja je bila neprimerna tudi z vidika hipotetične okužbe družinskih članov, ki posledično ne bi mogli zavarovat najbolj ranljive osebe v svoji družini pred obolelostjo. Šlo je za nepotrebno izigravanje brižnosti in zaskrbljenosti, ki se prelaga na pleča državljanov. Česa pa vlada ni storila? Preprosto. Ni zagotovila dodatnih prostorov in ležišč za starostnike, ki bivajo v domovih za ostarele. Niso zagotovili dodatnega kadra med kandidati, ki so na čakanju, in tistimi, ki bi jih zaradi predhodnega izobraževanja ali dela bilo možno hitro usposobit za kakršno koli pomoč. Se je zdela vladi takšna možna rešitev predraga? Vlada ni storila tega, kar so na primer storili na Švedskem, ker so že zavoljo ohlapnih ukrepov pričakovali večji naval v bolnišnice. Takoj so poskrbeli za dodatne prostore v nekih halah, dodatna ležišča, za pomožna dela pa zaposlili celo stevardese, ki so ostale v času epidemije brez dela. Zgolj en primer. Pri nas se je na vsako pobudo o možni boljši rešitvi kričalo, da smo lahko srečni, ker nas ni doletela Italija. Srečni smo lahko, ker nismo bolni umirali na ulici, kot se to dogaja ponekod v Afriki. In krizna situacija je izgovor za vsak amaterizem, škrtarjenje in korupcijo. Ker v krizi je vse dovoljeno in nič ni moralno sporno! Ne, spoštovani državljani! Ni res! Ravno v krizi ali kakršni koli stiski spoznaš pravo naravo prijatelja. Ali družbe! Ali vlade! Ravno v krizi se pomembno izkažejo prioritete, mentaliteta in moralen nivo človeka. In ravno v krizi je vse omenjeno toliko bolj pomembno! Sprašujemo torej, kaj bi lahko storili, pa nismo! In zakaj? Ustrezen odgovor prav gotovo ni kriza! Še manj ustrezen odgovor je, da naj bomo veseli, ker nas ni doletela Italija. Nehajte nas zajebavat v glavo!
Minevali so dnevi in tedni in kar naenkrat se zgodi akcija. Iz ljutomerskega doma za ostarele se je vlada čez noč le odločila, da bo premestila 40 oskrbovancev. Kam? V bolnico seveda. Bolnice so ostajale nezasedene. Na infekcijskih klinikah so varčevali s prostorom v strahu pred tem, da se nam zgodi Italija. Vlada ni varčevala s strašenjem pred italijanskim scenarijem, čeprav mi nismo delili določenih pomembnih specifik z Italijo. Koga briga! Pomembno je, da se tresemo od strahu, okamenimo in nič več ne slišimo in ne vidimo. Vlada je torej 40 obolelih starostnikov želela čez noč namestit v malo ptujsko bolnišnico. In tako smo predvidljivo dobili prvi medijski nezaslišan škandal na račun zdravstvenega osebja! Ob tem posebej opozarjam, da o kakšni posebni kolektivni solidarnosti s strani zdravniškega ceha ni bilo ne duha ne sluha. Mediji so s prvim javljanjem predstavili podobo zdravnikov, medicinskih sester in bratov, ki stojijo pred bolnišnico in se celo fizično upirajo, da bi sprejeli v bolnico uboge bolne starostnike. Cela Slovenija se je spraševala, ali so znoreli? Nezaslišan moralni bankrot! Kaj se dogaja? Ker so mediji poročali sprva pristransko, se je halo efekt razplamtel in minister za zdravje Tomaž Gantar si je lahko mirno privoščil, da je podžigal strasti s svojo domnevno zgroženostjo nad takšnim zdrsom osnovnih etičnih standardov v bolnišnici. Bolnica, ki noče sprejet bolnikov. Halo efekt se je tako razkričal, da tudi kasnejša pojasnila zdravstvenega osebja in vodstva niso nič pomagala. Nihče ni več prisluhnil. Večina državljanov je bila preveč navdušena nad kostjo za glodanje. No, nekateri smo pač prisluhnili. Zdravstveno osebje v ptujski bolnišnici je nasprotovalo predvsem popolni odsotnosti razumne organizacije. Pojasnili so, da bolnica ni negovalnica starostnikov. To pojasnjujejo tudi danes zdravniki v pismih, v katerih se branijo pred domnevnim javnim mnenjem, da niso v domovih za ostarele in bolnišnicah ravnali z življenji starostnikov optimalno skrbno. Tolikšno število starostnikov, od katerih so nekateri potrebovali le nego in ne zdravljenja, bi zelo obremenilo ptujsko bolnišnico in kader. Pojasnjevali so tudi, da niso zadostno opremljeni. Ampak to sploh ni vse! Bistvo, na katerega nisem nikoli prejela kot državljanka odgovora, da bi si lahko ustvarila ustrezno pošteno mnenje, je, da je bila ljutomerskemu domu za ostarele bližja bolnišnica v Murski Soboti, pa tja niso napotili vsaj del obolelih oskrbovancev, da ne bi vseh 40 prispelo le v ptujsko bolnišnico? Osnovna organizacijska preudarnost očitno ni obstajala, porazdeljevanje bremen pa je zelo pomemben faktor pri zagotavljanju uspešnega dela in posledičnega okrevanja pacientov. Kolikor sem razumela, je bilo zdravstveno osebje v ptujski bolnišnici jezno, ker naj bi oni prevzeli celotno breme brez utemeljenega razloga. In še danes nisem nikjer zasledila odgovora na to pomembno vprašanje. Zakaj niso porazdelili oskrbovancev? Ah, koga briga! Zdaj nas briga že nekaj drugega. Važno, da se dogajamo!
Zdaj nas briga to, da je seštevek odsotnosti ustreznih ukrepov pripeljal tudi do sumov, da je zaradi slabe opremljenosti, slabih kadrovskih in prostorskih pogojev prišlo do rokohitrskega odločanja, kateri starostnik naj bi potreboval zdravljenje v bolnišnici, ker njegova dignostika obeta možnost okrevanja ob okuženosti s koronavirusom, in katerega nima smisla pošiljat na zdravljenje, saj je zanj bolje, da se poslovi od življenja v miru. Obstajale naj bi liste, s pomočjo katerih naj bi brez ustreznega soočenja s pacientom in svojci padali križci ali kljukice. Poročanja o tem so se pojavila v medijih že pred oddajo Tarča, vendar je največ viharja spet sprožila ravno ta oddaja. Predstavljena so bila pričevanja zaposlenih, da so bili primorani delat v neznosnih razmerah. Osebja je bilo na voljo premalo, zato so bili kronično preobremenjeni. V takšnem položaju je seveda nemogoče, da bi za vse oskrbovance, še posebej obolele za covidom-19, poskrbeli zadovoljivo, saj so komaj dohajali obveznosti. Ker so bili obiski svojcev prepovedani, so bili starostniki v domovih toliko bolj osamljeni s svojimi tegobami, še posebej nepokretni in dementni. Preobremenjeno osebje zagotovo ni moglo nudit ustrezne nadomestne čustvene opore. Oddaja je predstavila tudi možno jezo brižnih in zaskrbljenih svojcev, ki so želeli dostopat vsaj do informacij o stanju svojih bližnjih, vendar jim je bilo po pričevanju najbolj pogumne osebe med svojci tudi to preprečevano. Preprečen je bil tudi dostop do vpogleda v kartoteko svojca in do drugih pomembnih informacij o negovanju ali zdravljenju. Odgovora na vprašanje, zakaj svojcem ni bilo omogočeno, da bi bili v zadovoljivem stiku z zdravniki in vodstvom o stanju njihovih sorodnikov v domu za ostarele, kot državljanka nisem prejela še do danes! Zakaj? Ker se je zgodilo nekaj povsem drugega. Prozoren, a dovolj učinkovit politikantski spin, pri katerem so očitno sodelovali tudi nekateri zdravniki. Minister za zdravje in nekdanji zdravnik Tomaž Gantar v oddaji Tarča ni podal ustreznega konkretnega pojasnila na nobeno vprašanje. Za sporne »liste«, ki so bili pravzaprav običajna lista diagnoz, kar pa seveda še nič ne pove o tem, kako se je ravnalo v praksi na podlagi obvestila o diagnozah, minister Gantar ni vedel, kje so shranjene, kdo je z njmi upravljal, od kod so se vzele … Nič. Se bo pozanimal, je rekel. Z ministrstva za zdravje so v domove za ostarele prikapljala teoretična navodila zdravstvenim delavcem, ki so med drugim vsebovala tudi neuresničljive ideje o paliativni oskrbi, ki je bila v kratkem času itak neizvedljiva in je tudi sicer pri nas v povojih. Gost oddaje mag. Igor Muževič je povedal, da kot zdravnik, ki deluje tudi v domu za ostarele, navodil sploh ni upošteval, ker so bila povsem nerealna in neuresničljiva. V oddaji je nastopil tudi Dušan Keber z očitki o neustreznem pristopu do pacientov, ampak nastal je kaos brbljanja drug mimo drugega, kar je pogost pojav v oddaji Tarča, v kolikor se voditeljica Erika Žnidaršič posebej ne pripravi in skoncentrira. Bistvo oddaje se je zgodilo šele v naslednjih dneh. Nekateri desni mediji so zagnali tendenciozno agendo. Objavili so krike, da naj bi oddaja Tarča sprožila blatenje in šikaniranje zdravstvenega osebja. Da so bili zaposleni v domovih za ostarele označeni za morilce. Bizarno! Saj so bile ravno v oddaji Tarča predstavljene stiske zaposlenih v domovih za ostarele. Kritike so bile naslovljene izključno in predvsem na ravnanje vlade in pa seveda na hipotetično ravnanje tistih zdravnikov, ki naj bi z ministrstvom za zdravje sodelovali pri snovanju in izvajanju neustreznih načrtov in pristopov. Prepletanje politike in stroke je vedno problematično. Medij stranke SDS je objavil prispevek s škandaloznim naslovom in se oprl na objavo mag. Igorja Muževiča na facebooku. Njegova objava na facebooku, ki je postala mala senzacija desne medijske scene, je izpričevala pritoževanje, ker naj bi bila morala zaposlenih v domu za ostarele na dnu. Sodelavke naj ne bi mogle razumet, kako je lahko njihovo garanje popljuvano in nagrajeno z nadzori. Ministrstvo za zdravje je namreč odredilo nadzor nad delom v nekaterih domovih za ostarele. V vsakem primeru je bila objava mag. Muževiča, ki jo je pograbila Nova24TV nenavadna, saj ni jasno, zakaj bi bili zaposleni v domovih za ostarele na dnu, ker naj bi bili popljuvani. Nihče jih namreč ni popljuval. Prej nasprotno. V oddaji Tarča so dobili ekskluzivno podporo njihovemu garanju s pobudo za izboljšanje njihovih pogojev dela. Kdo ima torej problem, razen vlade in vladnih medijev?
Očitno nekateri zdravniki in očitno bo ostalo nepojasnjeno, zakaj. Po zagnanem haloju v določenih medijih, da naj bi oddaja Tarča sprožila blatenje in obtoževanje zaposlenih v domovih, da so morili oskrbovance, ker jim niso nudili optimalne oskrbe ali zdravljenja, so se začela vrstit pisma s podpisi nekaterih zdravnikov. Pismo zdravnika v mediju Domovina, potem pismo s strani UKCLj z določenimi podpisniki, nato pa so podpisi in javne izjave predstavnikov ceha začele deževat. Ko se je v javnosti utrdilo prepričanje, da morajo zdravniki branit svojo integriteto in dostojanstvo, se je vsak podpisal pod kar koli. Še jaz bi se podpisala. Mediji in državljani smo obmolknili! Logično. Saj nimamo nič proti zdravnikom. Grd politikantski spin je uspel. Minister Gantar je na koncu zmagovalno stopil pred medije in se postavil v vlogo zaščitnika požtvovalnih, pofesionalnih in strokovnih zdravnikov, ki so bojda doživeli blatenje in neosnovane obtožbe. Čeprav je obtožbe doživel samo minister oziroma vlada. Tako prozorna politikantska akcija lahko uspe samo v Sloveniji in sorodnih deželah z zavidljivo zbirko absurdov, spolitiziranosti vsega, kar leze in gre, in poniglavosti. Kaj sem lahko prebrala v pismih s podpisanimi zdravniki? Marsikaj, kar precej zamerim podpisanim zdravnikom in drugim predstavnikom področja medicine in zdravstva.
Vsebina pisem je preprosto zavzela za izhodišče tezo, da je treba državljanom, ki so čisto neumni in nevedni, razložit, kako poteka delo zdravnika. In ne samo to! Treba nam je tudi razložit, kako težko in polno izzivov je soočanje z umirajočimi. Med drugim sem na primer prebrala učno lekcijo, da je invazivno oživljanje v imenu zdravljenja zelo ostarelih in bolnih povsem neprimerno, ker bi jim takšno ravnanje povzročalo le nepotrebne dodatne bolečine. Nikjer nisem zasledila, da bi bilo kjer koli v primeru zastavljenih kritik očitano zdravnikom, ker ne mučijo neozdravljivo bolnih z nepotrebnim priklapljanjem na ventilatorje ali kakšne druge mučilne naprave. Zasledila sem tudi opozorilo, da je za določene bolne starostnike bolje, da se jih nikamor ne premika, ker jim to povzroča le dodaten stres. Prosim, nikar! Ministrstvo za zdravje je sprožilo v skrajni sili premeščanje 40 starostnikov v ptujsko bolnišnico. Z razlogom. Logično, da je v primeru epidemije prioriteta zaščita neokuženih pred okuženimi. V nekaterih obrambnih pismih in izjavah se posebej omenja nasprotovanje politiziranju tako občutljive tematike. Se strinjam. Nehajte politizirat. Ob vsem nepolitiziranju se je seveda pojavilo pismo, v katerem na polno blatijo Dušana Kebra kot krivca za škandal, vso aktualno slabo stanje v zdravstvu, kot vir problema in ne rešitev. Zakaj politizirate? Nič nimam proti, da se razčisti kar koli naj bi storil slabega tudi Dušan Keber. In vemo, da ne gre za politično nevpleteno osebo, kot še mnogi zdravniki nisi politično nedejavni. Žal! Ampak kaj me v tem primeru briga Dušan Keber! Ker se je vpletel Dušan Keber, še ne pomeni, da je sicer vse v redu! Ker ni! V pismih sem prebrala tudi nekaj omlednega opozarjanje na slabe pogoje dela v zdravstvu in slab zdravstven sistem. Tisto, o čemer že vrabci čivkajo desetletja. Ampak vse skupaj je bilo zapakirano v sporočilo, ki sugerira, da marsikaj ne štima že od prej, ampak v času epidemije so dali pa vsi vse od sebe po najboljših zmožnostih, tudi vlada, saj oni ničesar ne politizirajo, mar ne. No, takšnega epiloga pa ne kupim! Nikoli! In menim, da je sporočilo slabo tudi za prihodnost, kar se tiče premikanja v smer izboljšav na področju zdravstvenega sistema in položaja oskrbe starostnikov.
Brez zdravnikov ni zdravstvenega sistema. Zdravniki imate tudi družbeno moč v rokah, če jo želite ali pa nočete. Državljani potrebujemo občutek, da ste na naši strani! Tega občutka pa ne more nihče povzročit z javnimi pismi, ki dajejo vtis, da avtorje skrbi samo lasten položaj in ugled v družbi. Niso mi všeč pisma, v katerih je izogibanje poanti problema očitno, pa se namesto pričakovanih pojasnil državljane ponižuje na nevedne budale, ki potrebujejo zgolj kakšno predavanje o siceršnjem delovanju avtorjev samoobrambnega besedišča. Še bolj ne maram vsiljevanja občutkov s strani zdravnikov, da v kolikor bomo državljani kritični do česar koli v zdravstvu, lahko to pomeni kritiko njihovega dela, kar ruši zaupanje med zdravniki in pacienti. Obtožena sem lahko rušenja zaupanja med pacienti in zdravniki, če si drznem podvomit v kar koli, o čemer lahko po mnenju podpisanih zdravnikov poslušam samo pridige in navodila, kako naj mislim, presojam in čutim! Bo že stroka povedala. Če ne stroka, pa politika. Mogoče politična stroka ali strokovna politika. Ne, hvala! Zelo neustrezen pristop. Po mojem mnenju se zaupanje ohranja in pridobiva na povsem drugačen način.
Kaj pričakujemo državljani od zdravnikov, ki jih brezmejno spoštujemo in jim nemalokrat predajamo lastna življenja v roke?! Pričakujemo, da se zavzemajo za dobrobit pacientov, tudi ko slečejo belo haljo. Tako preprosto je to! Da so predvsem nepolitični, kar pomeni, da so pripravljeni tudi kritično naslavljat oblast za ustrezno ravnanje in izboljševanje pogojev. Saj vsi vemo, kako se državljanom zmeša od navdušenja, če se pojavi zdravnik, ki pokaže, da mu je mar za vse nas. Koliko aplavzev Eriku Breclju ali nazadnje Rihardu Knaflju. Želimo zdravnike na svoji strani! Ne kot zagovornike določene politične oblasti. Tega ne želimo od zdravnikov, pravnikov, profesorjev … Od nikogar! In najmanj od zdravnikov. Želimo, da zagovarjate kakovostno javno zdravstvo, ker je to v dobro državljanov, čeprav morda ni v interesu nekaterih zdravnikov, ki želijo delovat le v dobičkonosnejših samoplačniških ambulantah. Želimo, da podprete državljane, ko začnejo zavarovalnice ponovno izvajat pritiske in izvzemat iz košarice prenekatere storitve. Zobozdravstvo je že nekaj časa na tnalu! Želeli bi, da bi se zavzemali za nas! In potem se bodo tudi državljani zagotovo zavzemali za vas in vam privoščili najboljše plače na svetu! Tako to gre. Z zadnjo verižno javno reakcijo je dokazano, s kakšno urnebesno hitrostjo se je zmožen zdravniški ceh organizirat in skupinsko javno zaropotat! Ne pomnim, kdaj bi se takšna akcija zgodila. Zaenkrat se je zdravniški ceh v strahu pred lastnim ugledom zavzel predvsem za ministra Tomaža Gantarja in vlado. Minister je zadovoljen in še naprej povsem neambiciozno kot pokvarjena plošča ponavlja: «Veseli smo, da se nam ni zgodil italijanski scernarij, veseli smo, da se nam ni zgodil italijanski scenarij, veseli smo, da se nam ni zgodil italijanski scenarij ….«
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 14. 6. 2020