Se še spomnite petkovih zelenih protestov veleslavne Grete Thunberg? Verjetno se spomnite. To je pa tudi vse. Ostala sta le spomin in prah. Prah se je polegel. Nihče od posedovalcev vzvodov moči ni v smeri okoljevarstvene politike niti zakašljal. Nikogar, ki so jih protesti naslavljali, ni posebej zmotilo ali celo ganilo sprehajanje po ulicah. Pač rahlo oviran promet. Počakali so, da se petkovi žurerji utrudijo. In so se utrudili. Na svidenje prihodnjič. Ali pa tudi ne. Mar ni vseeno?
Se še spomnite serije demonstracij z nazivom »Occupy Wall Street« (OWS), ki so leta 2011 izbruhnile v New Yorku in se razširile tudi po Evropi? Se še spomnite slavnega slogana »Mi smo 99%«, ki se je pojavljal na transparentih protestnikov tudi v Sloveniji? V Ljubljani so prenekateri zavzeti uporniki globalnemu zasužnjevanju pred borzo šotorili, kasneje so se selili tudi na Kongresni trg in pred Banko Slovenija. Po določenem času medijskih razprav o boju proti neoliberalnemu sistemu, ki s pojmi pravičnosti, enakopravnih možnosti in obče blaginje nima nič skupnega, je prišlo do rahle zmede na terenu. Pojavljala so se različna mnenja, kdo je pravzaprav ključni krivec za finančno diktaturo peščice kapitalistov, ki se dodatno obogati celo s pomočjo finančne krize, medtem ko se srednji sloj rapidno krči. Zakaj ne moremo ukinit niti davčnih oaz, ki predstavljajo zgolj najbolj očiten legaliziran finančni kriminal, pa tudi popoln moralni zločin? V nekem trenutku ni bilo več jasno, ali naj protestniki »kampirajo« brez borzo, parlamentom ali bankami. Eden izmed naših ekonomistov je celo napotil protestnike pred domača vrata naših najbogatejših državljanov. To je čar sodobnega sistema. Težko je s prstom pokazat na ključnega škodljivca. Kapital je končno postal bog, nevidna roka, ki upravlja z najbolj vodljivimi lutkami prosto po shemi patriarhalne ideološke blaznosti in banalnosti zla, o čemer je Hannah Arendt povedala vse najnujnejše, kar bi se morali naučit.
Protestniki gibanja OWS so bili deležni številnih pritlehnih žuganj. Od vsiljevanja dvoma, ali se lahko združujejo na določenem prostoru, ki je v zasebni lasti, pa do vsiljenega dvoma, ali se sploh lahko združujejo na javnem prostoru, ker združevanja niso prijavili z navedbo organizatorjev, ki bi prevzeli odgovornost za varnost. Takšne in druge podobne kretenizme so si izmišljevali neizvirno manipulativni politikanti. Očitali so tudi rušenje obstoječega reda in poskus uveljavljanja anarhije. Bebci, kakršni predstavljajo idealne politične izbrance prosto po demokratični tiraniji povprečne večine, seveda niso razločevali pojma anarhije od anomije, zato so idiotsko natolcevali o anarhistih, ki hočejo svet popeljat v strašljiv kaos. Da bi se kdo spomnil celo moralne svinjarije in izenačeval nasilje fašizma z nasiljem antifašistov nad fašisti, se takrat še ni zgodilo. Protestniki so se kultivirano in mirno odzivali na disciplinska nagajanja primitivnih ekonomskih okupatorjev in zlorabljevalcev demoralizirane delovne sile. Po statistikah je bilo med protestniki v povprečju največ visoko izobraženih belcev, starih od 25 do 45 let. Brezposelni ali podplačani obsojenci na priložnostno delo, ki so obtičali na trgu brez kakršnega koli vzvoda izbire dela, da bi lahko sovplivali na ponudbo in potrošnjo. Borimo se na trgu dela, na katerem na eni strani izgorevajo prezaposleni, ker se delodajalcem ne splača zaposlovat nove delovne sile in raje vzdržujejo kadrovsko podhranjenost, na drugi strani pa se širi bazen brezposelnih in prekarno izkoriščanih. To je realnost, ki jo živimo tudi v spolitizirani Sloveniji negativne selekcije, izkoriščanja prekarcev in celo širjenja zastonjkarske delovne sile, ki jo zlagano imenujemo prostovoljci. In pomislite! Baza »prostovoljnega« neplačanega dela je najbolj razširjena v sferi kulture! Prostovoljstvo s polno avtosugestivnih izgovorov izkoriščajo tudi tisti, ki danes na protestih udarno vzklikajo proti neoliberalni politiki. Te sramote kulturniki niso nikoli javno problematizirali. Učinki banalnosti zla so pač brezmejni.
Protestniki gibanja Occupy Wall Street so se utrudili. Strategija ignorance na strani oblasti je uspešna. Se še spomnite časov, ko je vsaj za silo še nekaj veljala objektivna politična odgovornost v primeru očitkov zaradi pomanjkanja etike, sposobnosti ali celo sumov v koruptivnost? Ko se politikanti še niso brezsramno zagovarjali, da imajo pravico do položaja, dokler niso obsojeni za kriminalno dejanje in pospravljeni v zapor? Ko še niso objestno tumbali, kot da smo popolni kreteni, da naj pač počakamo na volitve, če nam je koža pretesna? Do naslednjih volitev nas bodo pač morda popeljali nazaj v »srednji vek« in si zagotovili zakonodajne vzvode za uveljavljanje vsesplošnega primitivizma preko popolnega medijskega monopola, pri čemer bodo vsake volitve vredne zaupanja približno toliko, kot so danes vredne zaupanja na Madžarskem ali v Srbiji.
Orban in Vučić, draga prijatelja in politična zaveznika našega aktualnega predsednika vlade Janeza Janše. Sram me je namesto Janše. Mnogo več spoštovanja bi ohranil, če bi doma ležal na kavču in proučeval strop. Za narodov blagor bi bilo mnogo bolje, da bi določenim politikom izplačevali obilno rento, da bi ostali brezposelni doma! Ko bi bili vsaj zgolj neaktivni paraziti državnega proračuna. Mogoče bi se od dolgočasja začeli izobraževat in razmišljat. Kako lep bi bil svet nasploh brez ambicioznih, pridnih in vztrajnih bedakov, psihopatov in značajskih siromakov na trgu dela. Namesto tega si najbolj škodljiva delovno aktivna sila v parlamentu drzne žugat kritikom svojega izjemnega pridonosa k skupnosti, češ da so lenuhi in nekoristni paraziti. Tarče nagajanja žal vedno znova padejo na foro in se na vse kriplje branijo, opravičujejo in pojasnjujejo, kako pridni so. Predstavniki študentov se branijo celo pred Zmagom Jelinčičem, kako pridno delajo ob študiju, namesto da bi kvečjemu gospodu pojasnili, koliko cenijo njegovo delo in dediščino, s katero si je kupil hišo, kot je nekoč pojasnil! Zresnite se malo. Že jutri boste lahko pač med brezposelnimi. Študenti po študiju zlahka zaposlitve sploh dobili ne bodo, bodo pa še naprej zniževali vrednost dela na trgu, ker v zameno za pomanjkanje znanja in izkušenj ponujajo svoje storitve za drobiž! In kaj zdaj? Mislite, da se je treba tem gospodom – kreatorjem nepotizma, klientelizma, korupcije in negativne selekcije – za kar koli na tem svetu opravičevat?
Janez Janša nam obljublja, da bodo z izjemnimi kalibri velikih vodij profila Orban in Vučić naredili red. Janševa politika nas bo gotovo odrešila deviacij vseh prejšnjih vlad, saj si večina slovenskih državljanov najbolj želi migrirat na Madžarsko ali v Srbijo, mar ne. Kaj bi mi brez Janše. Počakajmo vendar, da izpelje medijski monopol, uvede prisilno delo, vključno z enoletnim civilnim služenjem vojaškega roka, in povrne Slovencem blagor starih hlapčevskih tradicionalnih vrednot namesto kulturnega razvoja. Joj, kako bomo gospodarsko prosperirali in kakovostno živeli. Bodoči potomci te izjemne idile bi nam bili gotovo hvaležni, da so se rodili v tak raj na Zemlji. Dobro jih bo treba v kali degradirat in podebilit, da bodo izkazovali hvaležnost svojim staršem za nepotrebno siromašnost v trebuhu in duhu.
Kako bi bilo mogoče ustavit ta kulturni boj? Kako bi bilo mogoče vzpostavit spravo med dvema popolnoma nasprotujočima si poloma vizije za prihodnost? Na eni strani želja po diktaturi velikega vodje, enoumju in davno preživetih konservativnih (klero)patriarhalnih dogmah, na drugi strani vizija o družbi, ki deluje po nečelih širjenja blaginje za vse, širjenja polja enakopravnih možnosti in svobode posameznika do omejevanja svobode drugih. Kako to dvoje spravit na skupni imenovalec? Nemogoče. Zgodovina je pravzaprav zgodovina enakega kulturnega boja, pri čemer so lahko v svrho ohranjanja najbolj prvinskega in primitivnega patriarhalnega ideološkega koncepta zlorabljeni popolnoma vsi ekonomski in družbeni sistemi. Ljudem, ki si želijo zgolj služit, verovat in se priklanjat velikemu vodji, ki jim v imenu boga pokaže pot do stranišča, ni mogoče ničesar ponudit. Ne želijo in ne potrebujejo nobene izbire razen zveličavnosti tlake, poljubljanja zemlje, sovražnika na drugi strani meje, razmnoževanja in molilnice v imenu religije ali druge vrste ideologije. Treba bo razumet, da nekateri občutijo duševno osvobojenost samo v zaporu. S tega vidika seveda ni čudno, da tudi podporniki fašistoidnih politik paradoksalno blejajo o borbi za svobodo, kot bi zblazneli ali se vsaj norčevali iz sebe. Ne gre zgolj za politikantsko verbalno manipulacijo. Njihovi volivci mislijo resno. Zakaj ne dopuščajo drugačnega nivoja življenja drugim, čeprav njih prav nič ne ovirajo, da bi živeli svojega? Ker jih obstoj drugih možnosti frustrira. Vzbuja jim občutek, da so morda kaj zamudili ali da česa možnega niso razvili. To je edini odgovor, ki ga znova in znova razbiram iz razjarjenih, neargumentiranih, bralno polpismenih in primitivnih komentarjev tovrstnih političnih navijačev, ki se med drugim redno pojavljajo tudi pod mojimi prispevki na tem portalu. Zato bi morda v Sloveniji lahko namesto brezplodnih idej o spravi začeli raje razpravljat o spravni razdelitvi te male državice na dve Sloveniji. Podobno kot južni in severni del Koreje. Pustimo vendar ljudem, da se združijo z Madžari ali katerim koli drugim možnim okupatorjem, da bodo končno spet zadihali pod gospodarjem, pod simbolom patriarhalno blaznega fotra, ki sebe poveličuje zgolj na račun zatiranja, podrejanja in poneumljanja dovzetnih. Tega problema različnosti že v osnovni duševni strukturi ne bo razrešil noben še tako genialen psihiater in psihotarapevt, tudi če ga prepoznamo in postavimo na položaj Varuha človekovih pravic, kar je neuspešno in zgrešeno v izboru poskušal izvajat že nekdanji predsednik Janez Drnovšek. Vem, sliši se zafrkljivo in absurdno, ampak mi smo trenutno padli na raven držav, kjer se morajo uplenjeni državljani dnevno ukvarjat z absurdnimi vprašanji in dilemami zaostalih v razvoju.
Poanto kulturnega boja je tudi Janez Janša dovolj razločno pojasnil v izmenjavi monologov z Orbanom in Vučićem. Izjavil je, da vsi spremljamo, kaj se dogaja. Prikazuje se mu enaka formula, ki je zapisana v komunističnem manifestu pred kakšnimi 200 leti, kjer je pisalo, da je za ustvarjanje novega sveta treba razgraditi narod, družino, zasebno lastnino, zasebno šolstvo in religijo, kar se baje sedaj dogaja preko množičnih medijev, kulturne industrije in nekaterih političnih strank.
To je izjavil nekdo, ki se oklicuje za varuha svobode, a hkrati njegova ideologija tudi preko strankarskega medija podpira nacionalizem, homofobijo, zavrača obsodbo rasizma, ne priznava kakršne koli drugačne oblike družine od tradicionalne, oglašuje patriarhalizem, verski monopol in tiranijo zasebnega kapitala nad potrebami in enakopravnimi možnostmi državljanov. Razgradnjo naroda so sicer skoraj povzročili prostovoljni kolaboranti v II. svetovni vojni. Poskus razgradnje naroda so skoraj povzročile partijske velikosrbske politične težnje v Jugoslaviji. Razgradnjo naroda je napovedal tudi Orban Sloveniji s svojimi ozemeljskimi in medijskimi apetiti. Ampak vse omenjeno zaenkrat Janeza Janše očitno ne moti. Ječa je svoboda.
Spoštovani predstavniki vlade! Čemu se sploh razburjate. Mirni protesti so brez učinka, nemirni protesti v slogu gibanja »Black Lives matter«, francoskih Rumenih jopičev in aktualnih demonstrantov v Srbiji so zlahka zatrti z represijo policije ali vojske. Protesti bi bili morda učinkoviti, če bi se zbrala ogromna masa ljudi. To možnost je neoliberalna diktatura desetletja zatirala z zasužnjevalnim utrujanjem ljudi na trgu dela in s sistematičnim medijskim podebiljanjem, kar je ustvarilo apatične robotizirane bedake na eni strani in z antidepresivi »uravnavane« flegmatike na drugi strani, vmes pa manjšina ozaveščenih nevrotikov in sistemskih autsajderjev v pasti. Ustanovitev strank s prelomnimi idejami brez starih botrov v ozadju je drastično ovirana, saj brez močnega kapitala in medijske podpore ni možnosti preboja. To je pravzaprav moje sporočilo protestnikom. Dobre ideje obstajajo, dobri ljudje tudi. Potreben je plan. Revolucionarno dober plan! Sicer se spet zagotovo srečamo v naslednji vojni. Mračna plat zgodovine očitno ni naša učiteljica, ampak le senca nesmrtnega zla.
Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 12. 7. 2020