Pred prispevkom o zanimivih naukih po aktualnih volitvah v ZDA izpostavljam vprašanje, ki se zdi v primerjavi z ostalimi političnimi dilemami že od nekdaj marginalno, pa v resnici ni. Še posebej za feministke ne. Ampak “začuda” kakšnih posebnih odzivov na ameriški koncept obstoja in zadolžitev prve dame samo zato, ker je pač žena izvoljenega predsednika, tudi v Ameriki ni. Še en speči fiasko feminističnega aktivizma.
Dejstvo je, da ameriški koncept predsednika s prvo damo za seboj (in ne ob boku) postavlja v ospredje tipično arhaično patriarhalno dogmo, čemu naj bi služila ženska in ob tem pričakovala v zameno Nič. Pričakovane zadolžitve so jasno opredeljene in povsem benigne: podpora možu, ukvarjanje z organizacijo božičnega okrasja in disfunkcionalnimi dobrodelnimi podvigi. Za pričakovana “ženska” opravila in dobrohotno čvekanje v prazno pa ni predvideno plačilo, saj gre zgolj za domača opravila in preganjanje dolgočasja pod avro feminilne dobrohotnosti. Bistvena je moralna opora možu! Imidž dobre žene. To funkcijo po svoji želji in oceni plačuje seveda gospodar – mož. Amerika še zdaj sploh ne predvideva predsednice države in zato ni odgovora na vprašanje, kaj neki bi počel mož hipotetične predsednice v vlogi prvega moža. Verjetno se ne bi ukvarjal z božičnim okrasjem v Beli hiši. Ne glede na to, da obstaja med prvimi damami tudi redka izjema, ki zgolj potrjuje pravilo, kar se tiče izpostavitve osebnega profila in dejavnosti v slogu Eleanor Roosevelt, tudi izjema nikakor ne predstavlja padca same forme in pravila igre obstoja funkcije prve dame. Skratka, nikoli ni prišlo do bojkota funkcije same po sebi.
Gre za zgled vloge žene na najvišji politični ravni in tega protokola do zdaj ni z ničimer razrukala še nobena prva dama. V najboljšem primeru se dandanes odloči, da bo še naprej opravljala svojo službo! Prvič v zgodovini! Da se ne bo odpovedala karieri, kot se po patriarhalni dogmi pričakuje! In to je velik preboj ženske vloge v 21. stoletju. Da bo nova prva dama še vedno opravljala svoje delo profesorice. Kar zardevam. Na kleropatriarhalni koncept v ZDA poleg republikancev še vedno pristajajo tudi demokrati, saj predsednika z obeh političnih polov ob inavguraciji zaprisežeta z roko na bibliji, kar pomeni, da ateizem preprosto ni priznavan, Cerkev pa je ločena od države zgolj formalno. Da ob priloženem arhaičnem fiasku vloge spolov na parketu visoke politike tako prekleto demokratične in liberalne države, kot naj bi bila Amerika, še vedno zgodovina ne premore niti ene predsednice države, ni nič nenavadnega. Konec koncev svetu vlada velesila, ki jo še vedno vodijo samo zaprašeni patriarhalci. Zdaj smo prišli že do tako bizarne točke, da se ob izvoljenih predsednikih sprašujemo predvsem o zdravniški pomoči, ki bdi nad njimi. Ali bodo predsedniški kandidati uspeli preživet do konca mandata, smo se lahko spraševali ob Sandersu, Bidenu, pa tudi ob Trumpu, ki je okuženost s sars cov2 zlahka dojemal kot akt herojskega dokazovanja odpornosti svojega organizma. Resnega podmladka, ki bi lahko zmagal na volitvah proti uveljavljenim fosilom na levi ali desni patriarhalni strani političnega establišmenta Amerika ne premore! Obama je bil zaradi takratnih okoliščin zgolj napaka v sistemu in moral se je oborožit z Joem Bidenom ali podobnim fosilom ob boku, ker sicer naslednjega mandata dočakal pač ne bi. Skratka, Amerika je ultra konservativna in neoliberalna, tako zelo konservativna, da so konservativni tudi levičarji, z vidika patriarhalno naglašenega konservativizma pa so konservativni celo ameriški socialisti, čeprav niso neoliberalni. Smeha polna skleda.
Joe Biden se je polastil zelo dobre politične poteze pri izboru podpredsednice Kamale Harris. S to potezo je aktiviral leve ženske volivke, moški volivci pa tudi nimajo nič proti, dokler je ženska podpredsednica, če se ženske že morajo dandanes tako silit v visoko politiko, mar ne. Raje imajo prve dame, ki zgledno sledijo protokolu smešenja ženske vloge, ampak okej, če je že nujno v teh težkih feminističnih časih, pa naj bo podpredsednica, važno da ne straši v ospredju. Seveda bi se lahko zgodilo, da Bidena že skozi prvi in še bolj verjetno drugi mandat, v kolikor ga bo dobil, izda zdravje, in na tak način lahko Amerika dobi prvo predsednico države. Vendar to ni razlog za veselje, ker v tem primeru ne gre za izvoljeno kandidatko. Na takšen način bo Amerika dobila prvo žensko predsednico, ki jo bo spremljala senca nelegitimnosti, senca neizvoljene, podtaknjene predsednice. Podobno kot aktualna koalicija in vlada v Sloveniji. Zato veselje ob možnosti, da bo Joe Biden skozi naslednja leta morda zdravstveno kolapsiral in bo Amerika končno dobila predsednico države, ni dober znak za prihodnost v prizadevanju po enakopravnosti spolov.
Za začetek bi bilo dobro, da bi se pojavila prva Prva dama, ki bi razfukala vlogo Prve dame pri korenini in si prednosti žene predsednika oblikovala po svoji meri. Fanfare ob najavi Jill Biden, da bo prva Prva dama v zgodovini Amerike, ki vsaj ne bo opustila svojega dela, izpade precej tragikomično v 21. stoletju. Še eno norčevanje iz gibanja Metoo.