Moja večer se je zaključeval s spremljanjem vplivne informativne oddaje na nacionalni televiziji. Končajo se Odmevi in Igor Bergant se poslovi od mene – kot gledalke – z domnevno znamenitimi besedami prodornega umetnika Jana Fabra. Da spomnimo slovensko družbo na Fabrovo domnevno izjemno misel iz leta 1983, je za našo družbo zelo pomembno. Fabrovo opredelitev umetnosti boste vsi razumeli pravilno: “Moj katekizem se glasi: Umetnost je oče, lepota je sin in svoboda je duh.” Učite se modrih misli, dragi Slovenci. Ob naplavini možnosti bodo vedno za vas izbrane najbolj izjemne kleropatriarhalizirane ganljive puhlice. Od Jana Fabra itak nič presenetljivega.
Zgodil se je konkreten napad s požigom na modro misel, ki je bila s strani avstrijske umetnice Katharine Cibulka prezentirana na pročelju Cukrarne. Na umetniški instalaciji je bilo zapisano: “Dokler bo upanje, ki ga širimo, močnejše od strahu, s katerim se soočamo, bom feminist_ka’“. Klikam po družbenih omrežjih in zanimivo … Nikjer ogorčenja s strani vseh tistih, ki so hinavsko pravičniško bentili zaradi kampanje Znamenja proti patriarhalnemu nasilju. Logično! Še huje. Od mnogih domnevno osveščenih posameznikov znotraj kulture, za katere bi pričakovali, da jim bo vsaj v osnovi jasno, kaj se dogaja in kaj so posledično prioritete osveščanja v tej družbi, so po facebooku razglašali zgroženost nad uničevanjem umetniških del. Fokus so usmerili na uničevanje umetnosti. Koga zajebavate?! Pa menda je jasno, da požigalci niso imeli pojma o pojmu, da naj bi bil gigantski transparent z aktivističnim sporočilom umetniško delo. Požigalci so izvedli napad na feminizem!!! Je tako težko pojave opremit s pravimi besedami in pojmi?! Očitno v nekaterih primerih res.
Društvo za nenasilno komunikacijo je pred zdaj že mnogimi dnevi opozorilo na katastrofalno šovinistično propagando preko Berila, ki je namenjeno devetošolcem!!! Naslovnica s pridno deklico, ki jo obkrožajo in napadajo pametne glave moških literarnih duhov (v berilu so opisi literarnih del le treh avtoric). V primerjavi z besnim bentenjem nad feministično navdahnjeno kampanjo Znamenja, ki je opozarjala eksplicitno na moško nasilje (več v mojem prispevku na Portalu +), preko družbenih omrežij ni počila niti petarda. Nekaj feministk in feministov je delilo sramoto v opozorilo. Noben medij se ni aktiviral. Nikjer gromka peticija staršev z zahtevo po umiku škodljivega poneumljanja in dresure otrok, čeprav sicer kričijo za vsak drek! Ništrc.
Zato je popolnoma vseeno, kakšna je bila neka jasno definirana in celo provokativna feministično obarvana kampanja proti nasilju moških. Dovolj dobra, slaba, dvoumna, nedvoumna … Kakor komu drago! Nobena plakatna kampanja s pamfleti proti nasilju moških ali patriarhalizmu nasploh ne bi bila sprejeta z molkom, kaj šele pozitivno. V tej družbi pač ne! Nobena! Nemogoče. Delno tolerirane so le feministične aktivnosti, ki so totalno benigne, neučinkovite in zgolj previdno načelne v besedičenju. In predvsem tiste, ki se prednostno ukvarjajo z nešteto drugimi družbenimi problemi, tako da sploh ni več jasno, da naj bi spremljali feministično organizacijo, društvo ali kakšen podoben krožek. Gre pač za družbo, ki se sploh ne zaveda lastne patriarhaliziranosti in kaj neki naj bi to pomenilo. Razpravice konkretno o kampanji, ki pride in gre, zato nikakor ne morejo bit prioriteta. Prioriteta so osveščanje in razprave o patriarhalizmu, zaradi česar nobena protipatriarhalna ali celo konkretno feministična kampanja ne more doživet ničesar drugega kot samo POŽIG na takšen ali drugačen način.
Ker s citatom Katharine Cibulka ne soglašam povsem, zaključujem prispevek z mislijo: “Tudi če bi strah postal močnejši od upanja, bom še vedno feministka.”