Zadnja vlada Janeza Janše se je formirala v slogu nauka o nedemokratičnosti domnevnega hrama demokracije. Že dolga leta nam je jasno, da ne premoremo niti demokraciji dostojnega volilnega sistema in da s šestdesetodstotno podporo v parlamentu ne bomo prišli niti do volilnega sistema s preferenčnim glasom, kar je zgolj osnova pravice državljanov do izbire! Pobude za referendum se kar množijo, ker nemočna opozicija pač potrebuje pomoč državljanov pri zastopanju vrednot svojih volivcev, a referenduma o nujni spremembi volilnega sistema, kar predstavlja ključni in praktično edini vzvod vpliva državljanov na upravljanje z državo, pa očitno ne bomo dočakali. Janševa vlada se je namreč vzpostavila povsem legalno, medtem ko bi bilo o legitimnosti možno precej nesmiselno razpravljat do onemoglosti. Janša se je zavihtel na oblast s pomočjo dveh strank, SMC in DeSUS, ki sta izdali pomembno predvolilno zaobljubo volivcem, saj brez ideološke in vodstvene preobrazbe obeh strank koalicija z Janezom Janšo ne bi uspela. Obljube brez pravne zavezanosti so žal povsem ničvredne in brez sankcij v primeru prevare, torej so predvolilne kampanje predvsem zabavljaška predstava za ugrabljene državljane.
V parlament se zlahka prismuka vsak povprečno prepričljiv falot. Sistem ga ščiti! Pred prevarami in neizpolnjenimi zavezami nismo zaščiteni državljani, zato poslušamo posmehljivo puhlico, da našo zaščito predstavljajo le naslednje volitve! Za zjokat! Smo brez legalne procesne možnosti odpoklica poslancev ali strank sredi mandata pod določenimi pogoji. Če opazujemo, kaj vse je sposoben postorit izjemno priden in učinkovit Janez Janša na položaju predsednika vlade v zgolj enem letu, si lahko predstavljamo tudi na lastni koži, da se po celotnem štiriletnem mandatu določene oblasti lahko državljani prebudijo celo v drugi državi. Morda kar na drugem planetu. Morda se sploh ne prebudijo več. A še dobro, da bojda državljani odločamo o svojih zastopnikih na volitvah. Res izjemen dosežek v imenu demokracije.
V vseh državah, kjer državljani trpijo očitno avtoritarno oblast, državljani pričajo o logični in predvidljivi zlaganosti predvolilnih obljub. Vsi politiki z diktatorskimi apetiti, vključno z Aleksandrom Lukašenkom v Belorusiji, po potrebi lažejo in se predstavljajo kot demokrati. Masko dokončno snamejo, ko pridobijo na moči z okupacijo gospodarstva in medijev ter se lotijo preobrazbe pravne države in celo ustave, ki bi barbarom omogočala diktaturo nad mentalno in intelektualno izstradanim ljudstvom. Potem postanejo vsake naslednje volitve zgolj zaupanja nevreden obredni cirkus. Državljani le navidezno sami izvolijo svojega rablja, kar pa nikakor ne pomeni, da ne obstajajo dovolj razpoznavni alarmni signali, kam določena osebnost in politika vodi ovčice.
Koliko in zakaj je kritična masa najbolj vodljive populacije v določeni državi popolnoma kulturno zapostavljena in nerazgledana na številnih področjih zmožnosti presoje, je vprašanje vsake družbe posebej. Že II. svetovna vojna je posledica tudi tovrstnega prozornega manevra neupravičeno nadutih, objestnih in narcističnih politikantov brez osebnega dostojanstva in časti ter realnih sposobnosti, zaradi česar lahko vladajo zgolj s pomočjo labilne kritične mase podpornikov ter pasivnega in aktivnega nasilja.
Tudi če določeni oblasti ne uspe izničenje verodostojnosti volitev in naslednje volitve izgubi, nam ravno Janez Janša demonstrira, koliko je možno v enem samem letu postorit na sistemski in zakonodajni ravni. Kako hitro, učinkovito in drastično je možno preobrazit nivo in vsebino splošnega javnega diskurza ter vzdušja nasploh. Janši se zelo mudi. Dobro mora izkoristit čas do naslednjih volitev, kajti s širjenjem svoje politike in mentalitete hkrati drastično krepi voljo opozicijskih volivcev, da jim na naslednjih volitvah sončno ali deževno vreme ne bo krojilo volje do udeležbe na volitvah. Janša s svojo pregovorno slovensko pridnostjo dviguje vrednost še posebej stranki Levica, kar ga je pričelo očitno hudo skrbet. Toliko predlogov za spremembe in reform pod takoimenovanimi sredinskimi vladami pač nismo doživeli niti v približku. Izgovori na posebno epidemično situacijo, ki omogoča vladi z razpolaganjem dodatnih finančnih sredstev in podtikanje zakonov so sicer upravičeni, a le delno. Če premoremo boljši spomin od zlate ribice, se ne moremo pretvarjat, da ne vemo že iz preteklih mandatov pod Janšo, da v produktivnosti do zdaj v parlamentu žal nima konkurence in da je levica ostala po Janezu Drnovšku kot tragična sirota, ki se v življenju malo prodaja v desno in malo v levo, dokler se ubožica povsem ne razproda in s polomljeno hrbtenico obleži nekje na meji.
Edina leva stranka s socialnim in delavskemu razredu naklonjenim programom je trenutno Levica. Logično, da brez vpliva zaposlenih na strukturo trga, potrošnjo in udeležbo pri dobičku, nobena država ni niti blizu pojmom o enakopravnih izhodiščih in pravicah. Navadne prokapitalistične stranke, ki se udinjajo diktaturi kapitala, klecajo pod visoko korupcijo lobijev in žrtvujejo pozornost na pravico do dostojanstvenega preživetja in svoboščin človeka, a se hkrati postavijo na levi pol samo zato, ker niso radikalno šovinistične (kar ne pomeni, da niso patriarhalizirane), ksenofobne in homofobne, so zelo beden in nevaren blef! Nevarnost tega posmehljivega natega se tudi že radikalno izkazuje!
Govorimo o osnovnih načelih humanosti v razvoju človeka, pri čemer naj bi tudi na ravni Evropske unije bojda razumeli poanto zgolj nekaterih osnovnih temeljev človekovih pravic na ravni spola, rase ali spolne usmerjenosti in definicijo fašizma. Kako je torej lahko sredi domnevno civilizirane in demokratične države na Zahodu ustavna katera koli stranka, ki že pridobljenih osnovnih vrednot v razvoju humanosti ne priznava? Kako je mogoče, da v realnosti dojemamo desnico kot sprejemljiv politični pol, kakršen bojda zgolj zagovarja in promovira tradicionalne konservativne vrednote, k čemur sodijo tudi apetiti po kratenju človekovih pravic in dostojanstva, čeprav sami nikakor niso omejevani pri izbiri lastnega načina življenja? Kako je mogoče, da zaostalost v duhovnem, moralnem in intelektualnem razvoju interpretiramo kot sprejemljivo politiko določenega političnega pola?! Smo torej res lahko presenečeni, ko se v javnosti pojavijo neke kvazikopije francoskih Rumenih jopičev, ki očitno popolnoma zanemarjeni na ravni primarne in šolske vzgoje širijo sovražno slaboumne pamflete ter se opolnomočeni s strani politične stranke spravljajo celo na mlada dekleta, jih zmerjajo s prasicami in zagovarjajo nasilje nad ženskami, ker naj bi bojda izdale desničarsko revolucijo? Desničarska revolucija? Kaj neki naj bi pa to pomenilo? Revolucija nazadovanja k primitivizmom in fašizmom?
Živim v družbi z nevarno frustriranimi moškimi, ki se skrivajo za pojmom tradicionalnih “vrednot”! Od kdaj? Od nekdaj in še vedno seveda. Politično povsem sprejemljivo pa spet od takrat, ko se tudi stranke z eno nogo na levem polu posebej kitijo s pojmom strpnosti (abotno brezobziren izraz), s čimer posredno priznavajo divjaško bojazljivo sovražnost kot legitimno politično stališče nasprotnega pola, saj “levosredinskim” strankam sicer v programu ne ostane nič omembe vrednega. Pač klasično pajdašenje z zasužnjevalno neoliberalizacijo Zahoda. Kako smo torej lahko začudeni, da nekemu Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot, ki ga vodi predstavnik Rumenih jopičev, Ministrstvo za kulturo podeli status nevladne organizacije! In da minister za kulturo po uporniški poslikavi stavbe z rumenimi kljukastimi križi v odzivu nima državljanom absolutno nič vsaj pogojno pametnega za povedat, še najmanj na dostojnem nivoju za sfero kulture in umetnosti!
Vasko Simoniti dahne, da gre za nezaslišano gmotno škodo, ki šteje v nekaj stotakih! Brezdušen cinizem brez primerjave! Takšnega vica se gospod znebi celo malo po nadaljevanju razprodaje nekoč dokapitaliziranih bank. Saj razumete! Lastnina je sveta ustavna pravica, materializem pa edino in edinstveno duhovno in kulturno stanje! To je srhljivka! A srhljivka ni le proizvod janšizma, ampak tudi hinavščine, anemičnosti in neaktivnosti psevdolevičarjev, politično neopredeljenih “psevdohumanistov”, spolitiziranih psevdokulturnikov in psevdonovinarjev, ki molče rovarijo po prostoru in se patetično cufajo samo za drobtine in neupravičeno uplenjene položaje že trideset let!
Janez Janša nam kaže, kaj vse je mogoče spremenit, če obstaja volja in ambicija na ustreznem položaju moči. Če se mudi, je možno celo v imenu ustave izgnat edino stranko s socialnim programom iz parlamenta. Nekaj zastarelih puhlic o grozotah egalitarnosti, cenzure govora in možne revščine v komunizmu prodaš naivni raji in že ni treba nikomur odgovarjat na nobeno inteligentno vprašanje v zvezi s prihodnostjo pod neoliberalno diktaturo kapitala. Kot da ni nihče izmed butalcev opazil, da se komunistični režim ponovno gradi ravno na Madžarskem in na Poljskem pod desno kleropatriarhalno in neoliberalno oblastjo. Oh, kako čudna so pota gospodova, mar ne?! Poteza SDS, ki v imenu ustave napade stranko Levica ravno na temelju svetosti lastnine, me zelo veseli! Poglobljeno se zazrimo v ustavo, ki ne ščiti človeka niti pred brezdomstvom! Janez Janša pravzaprav opoziciji in državljanom kaže tisto, kar ga verjetno zelo čudi, da se ne zgodi njemu. Stranka SDS mirno rovari s fašistoidnimi izjavami in potezami, a mlačni domnevno levi politični opciji ni nikoli padlo na pamet, da bi problematizirala obstoj strank v parlamentu s fašističnimi stališči. Še Zmago Jelinčič ima popoln mir! Hvala, Janez Janša, za razmislek o stvarnosti, v kateri živimo.
Za podporo družbenemu in ekonomskemu sistemu, ki očitno poglablja prepad med absurdno bogato, neustvarjalno in družbeno nekoristno peščico ter revno populacijo z neenakopravnimi izhodišči, ki krči obstoj srednjega razreda in sredi domnevne civilizacijske blaginje za širšo kritično maso družbe zastavi kot osrednji izziv zgolj pridobitev stanovanja, je potrebna drastična dehumanizacija družbe. Razčlovečenje, poneumljenost in umor humanosti. Komplet davčne in socialne reforme aktualne vlade, o čemer se v medijih sploh ne razpravlja ali pa se čveka na ravni osnovnošolskega prostega spisa, je zgolj šolski primer neoliberalizacije revne državice na podlagi “argumentacijsko” preživelih puhlic o menedžerjih, ki baje zaradi par stotakov višje plače mesečno na bančnem računu ne bodo iskali priložnosti za bajne zaslužke v tujini (norčevanje iz inteligence naroda je brezmejno) in zaradi katerih bodo bojda zasužnjeni in osiromašeni državljani končno srečno zaposleni prejemali dobre plače.
Zakaj bi pa prejemali dobre plače? Menedžerje zanimajo predvsem davčne oaze, ne pa stroški sužnjev. Luknja v državni blagajni bo postala radikalno globoka samo zato, da si bo nekaj aktualnih menedžerjev, ki jih v tujini itak ne šlivijo pet posto, lahko kupilo še boljši avto. K temu konceptu spada seveda siromašenje socialno ogroženih državljanov in predvsem uvajanje prisilnega dela v bazenu brezposelnih. Zdaj čakamo še uvedbo že znanega desničarskega predloga o ponovni uvedbi naborniške vojske, pri čemer bo civilno služenje vojaškega roka še dodatno dobrodošel dohodek pri izkoriščanju cenene delovne sile. Naj se še naprej širi tudi prostovoljno delo, predvsem v sferi kulture seveda, ki bo krpalo še globlje luknje na področju družbi najbolj koristnega, plemenitega in ustvarjalnega dela in merica, v kateri v resnici sodelujejo vsi deležniki družbe, bo polna! Bo pač Janša pomagal, da hitreje dosežemo plafon dehumanizirane in dobro organizirane tehnološke divjine.
Ob priloženem je zgroženost ob uvedbi visoke kazni brezdomcem za spanje na javnih površinah in beračenje smešno hinavska. Brezdomci so od nekdaj povsem zanemarjena kategorija in pod vladami domnevno bolj moralnih sredinskih strank je policija enako absurdno definirane denarne kazni dosojala brezdomcem že prej, le v nižjem znesku. Širjenje brezdomstva je za neoliberalno politiko nekaj povsem sprejemljivega. Država, v kateri brezdomstvo ni protiustavno, pa ni vredna niti civilizacijsko napredne, kaj šele demokratične ali celo enakopravno osveščene oznake! Država, v kateri predstavlja kakor koli pridobljena in upravljana lastnina sveto pravico, medtem ko je življenje človeka, ki se pač ni rodil po svoji krivdi v raznorazne okoliščine, ničvredno, je navadna barbarska divjina! Ob neobstoječi politiki neprofitnih stanovanj je celo brezdomstvo zares sprejemljiva statusna kategorija! Prav gotovo človeštvo ni razvojno napredno, ker živi sicer kot opica, a se vozi z avtomobilom, pobija ljudi za teritorij in dobrine z naprednim orožjem ter uporablja tehnologijo za slaboumno komuniciranje.
Ker so prejšnje vlade mirno spremljale, kako se odkrito in prikrito brezdomstvo še posebej med mladimi širi, in povsem tolerirali, da naj bi brezdomci postali Kralji ulice, je zgroženost ob brutalno perverzni povišici kazni brezdomcem bedna tragikomedija. Mi smo nehumana, razprodana in nekultivirana družba. Zdaj postajamo le radikalizirana drhal, česar bojda prej kot možnost nismo zaznavali. Pa res nismo?!
Objavljeno v spletnem mediju Portal+, dne: 13. 6. 2021