Članice ženske norveške reprezentance v rokometu na mivki so na evropskem prvenstvu tekmovale v oprijetih kratkih hlačah namesto v bikiniju. In? Totalno brezvezna informacija, če ne bi bilo poziranje v bikiniju zapovedano kot edino sprejemljivo oblačilo, zapisano v pravilnik Mednarodne rokometne zveze (IHF) o športnih dresih. Pravilo je pravilo! In kdo neki si je izmislil idiotsko pravilo? Kdo je odgovoren za pravila in mentalni nivo sleherne organizacije? Kakšna so naša pričakovanja do oseb, ki se prikomolčajo do položajev z visoko stopnjo vpliva in moči?
Neposlušna dekleta so bila bojda ustrezno kaznovana s strani disciplinarnega odbora Evropske rokometne zveze (EHF). Vsako tekmovalko je doletela globa v vrednosti 150 evrov. Direktor Norveške rokometne zveze (NHF) Kare Geir Lio je etično ustrezno izrazil ponos na odločnost rokometašic. Preko banalne razprtije zaradi kosa izrezljane krpe na riti so športnice poslale v svet še eno pomembno sporočilo o nivoju popolnih mentalnih siromakov na visokih položajih. Malokdo je slišal odmev, saj so mediji o tako postranski zadevi poročali redko in skopo. Športnice so že pred začetkom evropskega prvenstva zaprosile EHF za dovoljenje, da bi nastopile v kratkih hlačah, a so bile zavrnjene s formalno puhlico: Vsako kršenje pravil bo sankcionirano. Ena izmed tipičnih lastnosti mentalnih siromakov je odzivanje zgolj s suhoparno birokratsko ali pravniško dikcijo in z raznimi splošnicami, ki ne pričajo o ničemer razmisleka vrednem.
Fotografija rokometašev v dolgih majicah in ohlapnih gatah ob rokometašicah v nedrčkih in bikinkah je tako očitno idiotska v primitivni tendencioznosti, da na ravni osnovnošolske socializacije ni mogoče razumet, kako se že ob takšnem prizoru lahko obdrži na položaju direktorja EHF kdor koli, ki ni že samoiniciativno sprožil spremembe pravilnika. Ne, neka slaboumna disciplinska komisija celo zavrne poziv, v 21. stoletju in celo po gibanju Metoo. Predsednik EHF, starosta Michael Widerer, se je šele po javni blamaži organizacije vendarle oglasil in obljubil, da bodo ukrepali v smer pobude rokometašic na mivki. V opravičilo je bleknil, da so pač zgolj izpolnjevali pravilo, kot ga določa IHF! Oni so dobro plačane papige pač! Na čelu IHF že od leta 2000 vegetira šestinsedemdesetletni bivši egipčanski rokometaš Hassan Moustafa. Večni funkcionarji in biznismeni, ki se ne ukvarjajo z malenkostmi.
Vse za dobiček! No, ja. Ne popolnoma vse. Obstaja meja, po kateri moškega nikoli ne smemo doživljat prednostno za seksualni objekt, pa tudi če le tolče po žogi. Interpretirajmo športno naprezanje kot napor genialnega uma, pri čemer so fizični atributi le stranski učinek. Ženske v bistvu orgazmiramo zaradi moške po naravi dane inteligence. Moški so pametni in zanimivi, tudi če so zabiti in primitivni. Ženske smo po naravi obdarjene z bujno domišljijo in materinsko skrbno naivnostjo, ki uprizarja beden zgled hčeram in rešuje sinove pred občutki patološke manjvrednosti. Materinska ljubezen naj služi sinovom in svojim partnerjem za krepitev destruktivne kombinacije napihnjenega ega, mentalne lenobe in patološke ambicioznosti. Moški mišičnjaki na mivki v tangicah bi torej smeli zabavat le homoseksualce, kar pa ne pride v poštev! Timski šport je že sam po sebi učbenik za telebane o patriarhalnih tekmovalnih vrednotah na najbolj primarni plemenski ravni z vsemi animalnimi emocijami v paketu. Vedno pripravljeni na vojno. Nacionalizem, šovinizem in homofobija so posledično precej predvidljiv psihološki motiv “bratsko” navijaške razgretosti. Ženske se v timskem športu ne vklopijo v temeljni koncept patriarhalne fantazme, zato ženske ekipe ne morejo konkurirat popularnosti moških ekip, razen z vidika “softporn” družinskega razvedrila.
Logično, da UEFA ni podprla “mavrične” promocije zaradi nasprotovanja madžarski homofobni politiki. Ker UEFA, a veste, se ne vtika v politične zadeve. Politične zadeve?! Levičarski feni Aleksandra Čeferina so bili kar malček razočarani. Upam, da tudi nad seboj. Zaradi nekaj zaželenih izjav Čeferina o slovenski politiki so naivno verjeli v … ? Kaj? Da vrh Uefe lahko zaseda nekdo, ki ne ustreza tradicionalnim vrednotam in predvsem pričakovanjem sodobnih kapitalskih lobijev? Da je nekaj paketov brezplačnih zaščitnih mask Čeferinovega prijatelja, kitajskega milijarderja, znak novega ideala za vodjo slovenske levice, ki naj bi poskrbel za vstajo socialne, moralne in celo intelektualne pravičnosti, ki bi rušila monopol kapitalistov in njihov vpliv na politiko? V sanjah je res vse mogoče, v realnosti pač ne! Kako z lahkoto premožni in vplivni »zrihtajo« vse, če hočejo, kar hočejo in kadar pač hočejo, nam je pa menda že jasno? Česa vse “zrihtat” nočejo, je pa tudi razvidno.
Svetovno prvenstvo v nogometu je vedno promocijsko nadgrajeno z masovno in posebej organizirano ponudbo. Razgretim navijačem z vsega sveta so prostitutke povsem pri roki. Kult fizisa, tekmovalnosti, nasilja in animalnega natepavanja uplenjene divjačine. Nogomet se je žal že zdavnaj ustoličil v popularnosti kot zabava, pri kateri prednjači navadna agresivna drhal. Brez okupacije mesta s strani celotne razpoložljive policije ali celo vojske ne mine nobena pomembna tekma. Skoraj vsako leto mediji zabavajo bralce s prispevki pod naslovom “Škandalozno” o posameznih nogometnih skupinah, ki si poleg treninga pred ali po tekmi privoščijo prostitutke, če jim ne uspe nategnit kakšne prostovoljne kandidatke, ki včasih celo prijavi posilstvo. Nimajo vsi kreteni na svetu dovolj časa na voljo za predatorsko pecanje po barih in plenjenje zgodovinsko nepodučenih mladenk, ki o mentalnem dometu in sprevrženih taktikah patriarhalizirano vzgojenih primitivcev v modnem gvantu ne vedo veliko. Kaj pričakujemo od vrlih športnikov in ljubiteljev športa? Kaj pričakujemo od medijskih promotorjev? Očitno nič! Pričakuje se vzdrževanje dobičkonosnega drhaljenja! Zato smo lahko 21. julija v mediju Ekipa24.si prebrali banalno tipkarijo z idiotskim naslovom “Seks škandal na Bledu!”.
Nekdo v Sloveniji zaseda delovno mesto novinarja, da predstavlja posilstvo kot seks škandal! Kdo je odgovoren v državi, da se zamisli na takšnimi pojavi in tudi primerno ukrepa?! Kdo ne opravlja svojega poslanstva? Članek je namreč namenjen poročanju o treh nogometaših Olimpije, ki so vpleteni v preiskavo zaradi utemeljenega suma, da so na Bledu posilili mladoletnico. V članku je posilstvo navedeno kot “spolni odnos z mladoletnico brez njene privolitve”. Koliko besed, da bi se izognili konkretni navedbi dejanja: Posilstvo!
Izvedeli smo tudi, da je bilo v blejskem hotelu bolj veselo, kot bi smelo bit! Posilstvo predstavlja uredništvu športnega medija veselico, ki pa je žal prepovedana. Večina drugih medijev molči. S strani odgovornih NK Olimpija spet prebiramo ničvredne floskule o ničelni toleranci do nasilja. Ta oguljena prazna fraza o “ničelni toleranci”, ki nima nobene zveze s prakso, postaja najbolj nagnusna formalna izjava ignorantov, bedakov in birokratov, ki zasedajo preodgovorne položaje za svoj ubožen domet. Sledi še klasično birokratsko besedilo, kako so fantje kršili disciplinski pravilnik in bili v skladu s pravili bojda ustrezno kaznovani. Enako kot norveške rokometašice na mivki. Spet pravila za robote, ki se zmorejo marsikaj napiflat, a ničesar ne razumejo in so posledično tudi retorično povsem retardirani! Pravila so v najboljšem primeru na svetu zato, da slepa kura zrno tik pred kljunom najde. Hvala lepa za takšen človeški dosežek!
Je še kdo morda presenečen, da je razsežnost spolnih zlorab in drugega nasilja nad mladoletniki v športnih klubih alarmantna, še posebej med mladimi nogometaši, o čemer obstajajo dokumentirana in javno znana pričevanja? Eh! Zamahnimo z roko! Mar mračnih plati najljubše športne zabave ne odtehta domnevna pozitivna metaforika te prečudovite timske igre, s polno dramatičnih prigod na zelenici, ki spominjajo na shakespearjanske drame in moralne dvome iz realnega življenja? Nič bolj kot infantilne telenovele, ki so nastale z namenom, da zabavajo poneumljene ženske. Dodane vrednosti pač ni, a mnogo bolj problematična je abotna javna komunikacija novinarjev in oseb, ki zasedajo pomembne položaje v organizacijah.
Mar pozitivna sporočilna vrednost o timski povezanosti, vztrajnosti in upanju v zmago do zadnjega diha ne odtehta sporočilne nesnage, ki blati prečudovit šport? Ne, ne odtehta, ker je zmaga zaradi zmage ničvredna, zmaga zgolj zaradi finančnega dobička pa za nameček še puhla in škodljiva. Možni pozitivni vplivi očitno na človeštvo nimajo učinka. Nikakršna solidarnost in timska povezanosti se ne krepi med ljudmi, ki bi vplivala na sistemske spremembe v prid ljudstvu. Zato se bo na ulice zlahka zgrnila osupljiva množica ljudi, ki tragikomično protestira, ko najbogatejši nogometni klubi najavijo, da ne nameravajo več pod skupno streho delit pogače z manj kapitalsko močnimi klubi. Oni gredo po svoje! Poskusit baje ni greh! Kakšen vik in krik je nastal s strani poneumljenih fenov! Vsi na ulico! Od moraliziranja so se zavzeti borci za pravičnost skoraj razpočili. Če bi vsaj polovico izkazane timske borbene energije uporabili v boju za delavske pravice, ki ne obstaja, bi postala Evropska unija z nekimi ubožnimi humanimi vrednotami zgolj na papirju že skoraj blizu ideji o razumevanju poante človekovih pravic in enakovrednih izhodiščnih možnosti. A brez ustrezne rabe razuma in širine duha ne bo šlo! Telovadba in tekmovalnost ne bosta dovolj za realen napredek človeštva, ki bi ustvarjal kakovostno sobivanje v miru, izkoreninil nepotrebno revščino, spodbujal realno izobraženost in ustvarjalnost ter pravično in smotrno prerazporejanja kapitala.
Dogaja se prej nasprotno! Nizkotnost iz sfere profesionalnega športa, ki z rekreacijo v imenu zdravja nima zveze, se očitno dobro prenaša tudi v sfero kulture, znanosti in izobraževanja. Izguba stika z družbo in spoštovanja v javnosti se rapidno poglablja. Zato je tudi ob gostovanju Plácida Dominga na Festivalu Ljubljana večni direktor Darko Brlek ob pripombah zaradi številnih obtožb za spolno trgovanje in nadlegovanje Dominga javnosti jebivetrsko vrgel v ksiht le pravno frazo, da slavni operni pevec ni (še) obsojen za očitana dejanja. Oh, ja, to pojasnilo smo pa res potrebovali!
Nedavno je v Sloveniji gostoval – kot režiser slovenske predstave Nočni pisec – Jan Fabre, vrhunsko ime (plesne) gledališke umetnosti. Več kot dvajset plesalk in plesalcev ga je obtoževalo spolnega nadlegovanja, trgovanja in verbalnega nasilja. Slovenski novinarji v kulturi so molčali, gledališčniki so spet molčali, Jan Fabre pa tudi. Fabre nam je tokrat spet poklonil veliko stavkov o svojem genialnem ustvarjalnem Jazu. Smetana slovenske gledališke scene še vedno ni zmožna brez dramske predloge v dialogu z družbo izrazit ničesar omembe vrednega ali pa vsaj pristnega o konfliktu med spoloma in patriarhalizmu. Univerze so v dialogu z družbo neme. Patetično!
Objavljeno v spletnem mediju Portal+, dne: 25.7.2021