Nameravala sem “pozabit”, da se je sploh zgodila 4. sezona Pravi detektiv in da sem spremljala to neprebavljivo drisko. Pač eden izmed mnogih sodobnih pretencioznih, plitkih in proslulih industrijskih projektov. Vendar mi določeni odzivi, na katere naletim pomotoma, dvigujejo tlak, tudi iz političnih razlogov. Na primer ena izmed redkih pozitivnih in temu primerno napihnjenih recenzij s plitko pamfletarsko argumentacijo na Siol.net, ki sicer ne preseneča, ker je nivo tega avtorja recenzij po logiki stvari vedno enak, ne glede na to, ali izdelek hvali ali graja, je argumentacija na nivoju srednješoslkega prostega spisa. In pomembno prispeva k nižanju standardov funkcije recenzij v kulturnem prostoru ter posledično mentalnega in mentalitetnega nivoja družbe. Avtor te izjemne recenzije nas namreč v slogu sodobne trivializirane in pamfletarske propagande skuša prepričat, da gre za najodličnejšo sezono Pravega detektiva. Takšno mnenje je pa na žalost možno le v primeru radikalne nezahtevnosti ali pa je avtor mnenja morda star največ petnajst let in pač pade na rit od vzhičenosti ob vsakem prdcu z novo drugačno melodijo od prejšnjega prdca.
Zadnja sezona Pravi detektiv je sicer posebne omembe vredna predvsem zato, ker vsebuje temeljne stereotipne lastnosti sodobnega kolapsa osnovnih kriterijev za kakovostno stvaritev, ki bi kakor koli spodbujala razmislek o čemer koli na svetu v nasprotju z zlizanimi politikantskimi pamfleti za naivno rajo. Primer je tako hud, da skrajno razvlečena nadaljevanka dobesedno predvaja serijo totalno praznih kadrov, še bolj praznih dialogov in totalno brezveznega dogajanja, ki je primerljiv s sekljanjem korenčka deset minut pred kamero, da bi prišli do ene minute predvajanja najbolj zlizanega psevdoaktivističnega pamfleta. Tudi scena fuka ne pomaga, še posebej zato ne, ker je tako prozorno in naivno očiten trud, da bi prikazali, kako oblastno fukajo sodobne feministične alfa ženske. Za zavijat z očmi od vsiljevanja fascinacij, ki to niso. Niso pa zato, ker so brezdušno in priučeno tako neprepričljive kot oglasni pano “Red shopa” za ultimativni orgazem. Ker pamflet ni dovolj za več delov nadaljevanke, Pravi detektiv poka po šivih od aktivističnih nebuloz, ki jih nameče v kadre kot hiperprodukcijsko kramo na tiste ladje, ki jih zdaj napadajo Hutiji.
Nič hujšega od ideje, da naj bi polnjenje gole praznine in robotiziranih plitvin uma s popularnimi aktivističnimi floskulami na dovršeno obrtno podlago povsem zadostovalo občinstvu, da bi padali na rit od vzhičenosti. Na tak način se res lahko odreže odlično vsak AI proizvod z ustvarjalnim potencialom na logični nuli. Za takšne izdelke res ne potrebujemo človeških nadpovprečnih ustvarjalcev, ampak le robotizirane mediokritete in robote, ki kopipejstajo skopipejstano. In v Pravem detektivu doživimo vse omenjeno, le omembe vredne vsebine ne. Nadaljevanka vsebuje oglasno kampanjo proti rasizmu (diskriminaciji staroselcev), proti onesnaževanju narave, proti znanosti in sistemu brez posluha za pravičnost, za feminizem, za LGTIQ+ moralizme in razpad družinske celice. Ni, da ni. Če so kaj pozabili vtaknit v B produkcijo, je zgolj zato, ker -izem še ni dovolj spropagiran. Liki so tako abnormalno dolgočasni in stereotipni, da si je scenaristka in režiserka privoščila celo to, da je glavna travma glavnega lika (Jodie Foster) zgolj stokrat prežvečena izguba otroka. Kar vidim prazne ustvarjalce, ki si skušajo izmislit najhujšo travmo in odgovor se sam po sebi že ponuja. Lahko je le eden. Kaj hujšega od izgube otroka. Da je uporabljen odgovor tako logičen in zdrajsan na malih in velikih ekranih, pa tudi izpade povsem logično, ker so celotna zgodba in vsi karakterji na spisku tako prekleto nedovršeni, površinski in plitko psihološko formulirani, da si res ni težko predstavljat, kakšne težave je imela “ustvarjalka” z grajenjem zanimivosti likov, odnosov in posledične zgodbe.
Zanimivost namreč nikoli ni zgolj v tem, da se zgodi nekaj bombastično tragičnega, grozljivega ali na pogled ogabnega (vsega smo že vajeni), ampak predvsem v tem, kako globoko, prodorno ali podrobno seže pogled ustvarjalca v življenje in človeško psihologijo. V tem smislu, so bile vse predhodne sezone serije Pravi detektiv nadpovprečne stvaritve. V 1. sezoni – odličen presežek, čeprav sem osebno najbolj naklonjena še bolj kompleksni 2. sezoni nadaljevanke – v kateri glavnemu liku prav tako na primer umre otrok, to pač ni vse, s čimer se je moral na našo srečo ubadat maksimalno prepričljiv Mathew McConaughey v kompleksni karakteristiki vloge. V 4. sezoni je ulalala tragedija ponazorjena le z zoprnim ali kislim ksihtom Jodie Foster. Da bi tragedijo sploh doumeli v tragičnosti, nam pa plitkeži večkrat pokažejo le stereotipno razglednico nasmehljane družinice ob jedilni mizi, ob kateri se otroček igra z mamico in kakopak smehlja. Še skrajno podcenjujoče kičaste reklame za zadnjo popularno konzervo na trgu, v kakršnih zlorabljajo otroke za prodajo nepotrebnih izdelkov, so bolj domišljene in osebne, da bi se nas “dotaknile”.
Nadaljevanka premore pokazat le en presežek, ki je v posnetkih samih. Fotografija mračne, skrivnostne in preteče Aljaske je res dobra. Še bolje pa je, ko v kader prilomasti ogromen polarni medved. In to je to. To je vse. Ostalo je le nekaj prizorov, ki so tako pretirani v preočitnih poskusih vsiljevanja grotesknosti, da človek skoraj s stola pade od smeha, ne od groze. Da pa podcenjevanje občinstva ne bi bilo premalo udarno, me je režiserka žalila še s kopiranjem figure strašnega duha umorjene deklice iz grozljivke Krog s potečenim rokom možne fascinacije. Sramota! 4. sezona nadaljevanke Pravi detektiv si zasluži posebno nagrado za neizvirnost in neavtentičnost v vseh ozirih.
Posiljenost mistifikacije tuzemskega in opletanja z metafiziko, kar je sicer pomemben pečat znamke Pravi detektiv, je absolutno neznosna, ker funkcionira na infantilni ravni pravljic za ne ravno brihtne otroke. Tako na nas prežijo in renčijo nevidne pošasti iz omar (oziroma izpod ledu), strašijo nas pač duhovi preminulih sorodnikov, ljubimcev in prijateljev in tako zelo se bojimo smrti, da bi se najraje kar ubili, da bi bilo čim prej konec muke. In spet … To je spet vse. Takšna mineštra klišejev hororja ne vodi nikamor. In zato tudi v Pravem detektivu ne pripelje nikamor in ostane tam nekje vmes med najbolj na prvo žogo razrešenim aktivističnim razpletom in mistiko, ki ostaja v zraku in še vedno renči pač.
Nadaljevanko, ki je ne reši sicer odlična Jodie Foster, ki bi morala sebi na ljubo zavrnit tako infantilen scenarij, sem si ogledala do konca! Nudila mi je namreč le eno zadovoljstvo in to je zadovoljstvo zgražanja iz kadra v kader in posmehovanja. Če vas to dvoje zabava, ogled toplo priporočam, kajti gradiva za zgražanje in posmehovanje je na pretek. No, mene je inspiriralo tudi premišljanje o grozi sodobnega vpliva politikantskega pamfletarjenja in prisiljevanja ljudi, da postajajo zadovoljni z instant produkti na ravni AI. Lepi posnetki, kopiranje stokrat skopiranega in neznosne plitvine psevdoaktivističnega spolitiziranega dojemanja sveta in ljudi. Iz dela v del nadaljevanke sem se spraševala, kateri Bidenov oglasni pano mi bodo še vrgli v glavo. In rezultat nikoli ni zatajil.
Ko sem si ogledala šele 1. del, je zadeva že tako globoko smrdela po kolosalni vsebinski ubožnosti – tudi in še posebej v dialogih, ki so bili sicer v prejšnjih sezona močna plat stvaritve – da sem se vprašala, kako je mogoče, da je scenarist in režiser Nic Pizzolatto padel tako globoko na raven popolnega scenarističnega in režiserskega telebana. Na raven proizvajalca instant piče, ki že zaudarja od plesnivosti. To sem se spraševala skoraj do konca nadaljevanke. In bilo je vedno huje. No, in potem je sledilo še eno neprijetno nepresenetljivo presenečenje. Tokrat se Pizzolattu očitno ni ljubilo več ustvarjat in je ostal le v funkciji producenta, za scenaristko in režiserko so pa najeli mehiško filmarko Isso Lopez. In vse je postalo jasno. Nič dobrega. Ker za nas naj bi bilo itak vse dovolj dobro, da je le politično korektno. Ne, pa ni!!! Sploh ni!