Nekaj besed o napovedanem srečanju s Semirjem Osmanagićem v Založbi Mladinska knjige, ki ga je založba urnebesno odpovedala po pritožbi domače arheološke srenje. Nekateri ste me opozorili na mali škandal v slogu “cancel culture” in pozvali k mnenju. Dvomim sicer, da bodo pobudniki zadovoljni z mojim komentarjem, a vseeno rada izpolnjujem tudi “glasbene” želje, če le lahko in je smiselno.
Predvsem predavateljica na Filozofski fakulteti Katharina Zainer je Osmanagića kar javno kratko in jedrnato označila za prevaranta, Mladinska knjiga je stisnila rep med noge in izbrisala dogodek s svojega programa. To so storili brez kakršnega koli javnosti podanega vsebinskega argumenta. Zgolj branili so se, da niso organizator dogodka in bojda nimajo pojma, za kaj gre, ker svoje prostore oddajajo v najem tudi drugim založbam. Osmanagićeva knjiga Moj pogovor z umetno inteligenco (o bosanskih piramidah) je izšla pri založbi Izbrano z Mirelo, ki je očitno najela prostor v MK, kjer so nameravali gostit očitno precej popularnega avtorja že dvajsetih knjig in rednega teoretika o marsičem. Mnogi ga označujejo kot teoretika zarote, na drugi strani pa mnogi za osebo, ki poleg arheološke dejavnosti rad razkriva javnosti povsem realne sistemske zarote tistih, ki naj bi nam vladali iz ozadja.
Naj najprej poudarim nekaj pomembnih dejstev, ki se mnogim ljudem pri osebni presoji o zadevah in pojavih ne zdijo pomembne pri ustvarjanju osebnega mnenja, pa so pomembne! Nikoli si osebno ne bi drznila pametovat o tem, ali je Osmanagić resnično vrhunski poznavalec področja arheologije, ki je kot samouk z obiljem prakse dejansko odkril piramide v Bosni, ki so bile zgrajene pred desettisočimi leti. Ali je dejansko odkril famozno arheološko najdbo na jugu iz kamnin, ki se sicer po navedbah arheologov pojavljajo le na severu planeta. Nimam pojma. Ne vem. Ne spoznam se na arheologijo niti kot samouk, ki bi se v tematiko in prebiranje strokovne literature vsaj zadovoljivo poglabljala, da bi si drznila presojat o tem. Zato ne morem presojat, ali je profesorica arheologije Katharina Zainer le nesramen politično motiviran bully, ki je diskreditirala izjemnega raziskovalca v praksi, medtem ko sama pridobiva reference predvsem na papirnat način. Na drugi strani ne vem, ali je Osmanagić prevarant, ki forsira dobro obiskano turistično točko v Bosni ali je pogumen raziskovalec, ki pomembno dopisuje zgodovino na tem področju. Preprosto ne vem! Ne vem niti na podlagi prisluha različnim arheologom iz stroke. Nekateri arheologi Osmanagića branijo, drugi ga označujejo za populista in prevaranta. Popularen duhovnik Karel Gržan ga brani s pridigo o delu s srcem in pogledu na zadeve s srcem. Razumem poanto, ampak je ne kupim, ker me pri tovrstnih zadevah pogledi s srcem ne intrigirajo, ampak me zanima, ali je piramida res piramida ali je pač hrib.
Vem pa nekaj drugega. Da je medijska obravnava tovrstnih pojavov porazna in ravno zato vedno manj lahko vemo na podlagi njihovih ničvrednih prispevkov. Blokiran je dialog o čemer koli. Iz medijskega gradiva ne dobimo pomembnih odgovorov na vprašanja. Niso podani ustrezni argumenti. Akademik, ki le tuli, da je nekdo prevarant, deluje nedostojno svojemu poslanstvu. Izobraženci naj bi bili izobraženci zato, da svoja spoznanja argumentirano podajajo ljudstvu. Ne zgolj stanovskim podeljevalcem referenc in politiki. Brskala sem za obrazložitvijo Katharine Zainer in našla globok nič. Me je zanimalo, a ni Nič! Zato so se seveda še namnožili zagovorniki Osmanagića z vedno manj zaupanja v uradne izobražence, zdravnike ipd. Ker se obnašajo neznosno in neprofesionalno. Če postane nekaj ali nekdo zelo popularno, so na drugi strani tisti, ki menijo, da gre za prevaro, dolžni odgovarjat javnosti. To je njihovo poslanstvo. Pričakovanje, da bodo lahko le označili nekoga za prevaranta, pa je popoln amaterizem in neustrezno obnašanje, ki krepi nejevero v profesionalno delovanje. Velja tako za uradne profesionalce kot za medije s svojim poslanstvom. Ko si stroka skoči v lase, pa to sploh pomeni, da je treba zadeve reflektirat v javnosti, ne pa jih skrivat, se potuhnit ali izvajat diktaturo. Še slabše bo.
Vem zagotovo tudi to, da je neznosno neprofesionalno obnašanje institucij, v tem primer Mladinske knjige. Kot da so prodajalci prostorov na tržnici. Prodajajo in na polno reklamirajo vse mogoče … od knjig nekih skrajno povprečnih klepetalcev na podkastu in osebno izpovednih psevdopriročnikov za zdravo in pravo življenje, kot da gre za literaturo stoletja, pa do oddajanja prostorov komur koli za pogovore o čemer koli. Dokler jim kdo ne požuga na položaju moči in se podelajo v hlače. S tem razkrivajo razpadanje profesionalnega odnosa in osnovnih vrednot resne velike založbe. Sramota!!! V vsakem primeru.
Kaj si osebno mislim o Semirju Osmanagiću? Nisem prebrala nobene njegove knjige in ne upam presojat o njegovem delu. Sem poslušala par intervjujev z njim in opazila, da zelo samozavestno govori o nekaterih političnih zadevah, o kakršnih si s takšno samozavestjo osebno ne bi drznila nikoli pisat, čeprav se s politiko zelo podrobno ukvarjam kar precej let. Utemeljeni sumi in ideje so eno, samozavestne trditve o nečem, za kar ni na voljo ustreznih dokazov, pa nekaj drugega. To seveda še ne pomeni, da Osmanagić nima marsikaj, kar pač izreče, prav, o marsičem, kar zelo vehementno trdi, pa se zlahka tudi kolosalno moti. Zaenkrat nisem zasledila, da bi podajal dovolj konsistentne razlage nečesa, da bi postal posebna refrenca v mojem naboru posebne pozornosti. Arheologiji se pa nikoli nisem posebej posvečala. Lahko torej povem, da o tem nimam veliko konsistentnega za povedat. In včasih je to najbolj možen korekten ali celo pameten odgovor na tem planetu. Žal.
Že najbolj osnoven research na youtubu razkrije argumente proti Osmanagićevim psevdoznanstvenim teorijam, ampak problem takega pristopa in tega članka je, da prenese breme dokaza na skeptike. Negativne fakte je po pravilu zelo težko dokazovati, težko dokažeš, da se nekaj ni zgodilo, ampak v tem primeru itak velja znano načelo, da extraordinary claims demand extraordinary proof in Osmanagićeve trditve so beyond extraordinary, njegova teza je, da so zgodovinska, geološka, arheološka in še kaka stroka vsaj v popolni zmoti, če že ne del mračne zarote, ki baje ne dovoli, da bi bosanske “piramide” konkurirale egipčanskim in turistični ter drugim industrijam, ki so se razvile na njihovi podlagi.
Tip se tudi razglaša za člana ruske akademije znanosti in umetnosti, čeprav gre dejansko za neko zasebno združenje, ki članstvo v tej “prestižni” inštituciji deli v zameno za denar, ne pa za dejansko akademijo.
Drug zavajajoč aspekt g. Osmanagića je, da prodaja turistične ture po bosanskih hribih kot obliko duhovnega in fizičnega zdravljenja, trdi namreč, da so izkopani tuneli zdravilni*, zaradi česar je bil tudi vsaj ovaden, če ne že tudi spoznan za krivega, tako kot pri nas, tudi v BiH zdravilstve ne smeš izvajati brez licence.
vir: https://www.youtube.com/watch?v=6Z1G-CUpWaM