RTV Slovenija vsako leto sama sebi poklanja priznanja, s čimer vodstvo zaposlene obvešča, kako je treba “delat”, da se stolček ne bo zamajal, ampak bodo priložnosti za napredovanje in fanfare za zasluge odprta.
In kako je treba “delat” na RTV Slovenija?
Kot na primer Petra Marc, ki so ji letos podelili priznanje za … za prispevke v minulem letu pač. Zaposlena, ki se pojavlja celo v oddaji Globus s srednješolskimi nekajminutnimi nastopi ob grafih o tem in onem. Mnogi so izrazito tendenciozno in pristransko zastavljeni, kar je za oddajo Globus nasploh itak norma.
Varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev pa sem poslala pritožbo, ko je Marc prebila dno, saj je državljane Slovenije ob obravnavi vojne v Gazi obvestila, da Kitajska podpira Izrael. Ob tem je Ameriko in EU označila z vprašajem, ker naj bi po njenem bizarnem mnenju celo Amerika le delno podpirala Izrael, Kitajska pa … podpira Izrael. Tako absurdna napaka zgolj na osnovni ravni zadovoljujočega poznavanja geopolitičnega dogajanja se ji je “primerila” celo le nekaj dni zatem, ko je Kitajska gostila delegacijo Hamasa in palestinskih strank PLO za formiranje politične enotnosti v obrambi pred Izraelom. Težko je presodit, kaj je večji absurd za novinarko zunanjepolitične redakcije. Da Ameriko označi za le delno podpornico Izraela ali da Kitajsko označi za podpornico. In težko se je odločit, ali je bolj zaskrbljujoče, če je nagrajena novinarka zavajala javnost zaradi nevednosti ali namenoma.
Odziv uredništva informativnega programa je bil grotesken. Najprej so se me hoteli znebit zgolj z rahlo zastraševalsko birokratsko dikcijo. Skrajno suhoparno so nakracali, da moja pritožba s pozivom k popravku pravno ne ustreza navedbi, s katero bi dokazala, da sem bila zaradi prispevka osebno oškodovana. Si lahko predstavljate? RTV Slovenija mi je sporočila, da jim dol visi za napako, s katero so zavajali celo Slovenijo, ker bi morala po njihovem mnenju očitno z odvetnikom ob boku dokazat, da sem bila jaz osebno oškodovana, ker Kitajska v resnici ne podpira Izraela pri vojni v Gazi. Lahko pocepate od smeha ali pa od zgroženosti. Po želji.
Seveda se nisem predala nezaslišanim neumnostim! In potem je prikapljal odgovor urednice Polone Fijavž, ki je skušala preusmerit pozornost na neutemeljeno jadikovanje, češ da sem nespoštljiva do velecenjene novinarke. Očitala sem ji neprofesionalnost v vseh ozirih, žaljivosti pa ni bilo nikjer v moji pritožbi, zato sem zavrnila neutemeljeno kritiko. Nato je Polona Fijavž novinarko branila z zavajanjem. Kako naj Kitajska ne bi podprla resolucije o enomesečni prekinitvi ognja v Gazi, zaradi česar bi jo lahko označili za podpornico Izraela. Če osebno ne bi vedela o dogajanju v mednarodni politiki več kot dovolj, bi me lahko porazila z zavajajočmi idejami, zakaj se napaka ni zgodila, ampak … Ni šlo, ker sem vedela, da Kitajska po logiki stvari vsebinsko ni podprla ameriške resolucije, je pa podprla vse ostale. Dopisovanje gor in dol se skoraj ni končalo, ker je tudi urednica storila vse, da bi zaščitila neprofesionalno ravnanje. Zaključilo se je kot v stripu.
Ker nisem popustila, so zgolj formalno priznali, da ni bilo vse, kot bi moralo bit. In Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev me je zelo vljudno obvestila, da so zadevo sprejeli zelo resno in bodo ukrepali. Ukrep pa ni bila objava popravka, ampak razgovor z novinarji o ustrezni pripravi grafov. Problem je bil seveda vsebinski in ta problem se itak še nadaljuje in poglablja na RTV Slovenija nasploh – ne le v primeru omenjene novinarke – ampak “novinarska” elita na državni ravni naj bi potrebovala za izboljšanje poraznega stanja osnovnošolski tečaj pripravljanja grafov! Na tej točki sem odnehala, ker je logično, da takšno stanje stvari pomeni popoln institucionalni brodolom in dokončen posmeh vsemu, kar naj bi novinarstvo predstavljalo in pomenilo. V resnici nisem komunicirala z novinarji. Tam jih pač ni bilo.
Petra Marc ni sproducirala le drobne napake, ki se seveda lahko pripeti vsakomur. Njeno sistematsko delovanje je pristransko in zavajajoče. Ustvarila je na primer tudi skrajno naiven dokumentarec v okviru rubrike Mednarodna obzorja z naslovom Panika vzhoda. In o čem je govorila ta silna Panika? O strašni Rusiji, ki napada, ker naj bi bila pač le zlobna imperialistka! Problem njenega absurdnega zmazka, ki v nobenem profesionalnem mediju ne bi doživel objave, ni v tem, da se bralci mojega komentarja odločate na ideološki podlagi, ali vam je demoniziranje Rusije všeč ali vam ni. Novinarski prispevki bi morali v vsakem primeru zadoščat osnovnim kriterijem objektivne distance, sicer je bolje, da medij ne obstaja. Še posebej nacionalni javni servis.
Petra Marc je sestavila le zbirko selektivnih izjav intervjuvancev na Poljskem, v Litvi in na Finskem. Vsakdo, ki se vsaj kolikor toliko spozna na zunanjo politiko, lahko pade ob tem le v smeh, saj gre že pri izboru držav s takratnimi vladami za vnebovpijočo pristranskost v odnosu do proksi vojne med ZDA (z VB, Nemčijo in Francijo pod čevljem) in Rusijo v Ukrajini ter za skrajno predvidljiv izrazito rusofoben odnos. Brez sramu je klepetala celo s takratnim trdim konservativnim predsednikom poljske vlade Mateuszom Morawieckim. Naslov dokumentarca je sugeriral obravnavo panike na Vzhodu, pri čemer je “novinarka” za dokumentarec izbrala le tri države, ki so v skladu z njihovo politiko obetale zaželene hujskaške propagandne izjave brez ustreznih kontekstov in vsaj ščepca objektivnosti. Ostale vzhodne države, ki so že politično bistveno bolj razklane v parlamentu, kaj šele med državljani, je preprosto raje ignorirala. Propagandni dokumentarec je šolski primerek neprofesionalnega delovanja v novinarstvu z vseh aspektov možne presoje.
Nikoli in nikjer nisem zasledila niti enega prispevka Petre Marc, ki bi predstavljal kakršen koli presežek, sem pa zasledila prispevke, ki so na nivoju povprečnega pristranskega pamfletarja po družbenih omrežjih. In RTV Slovenija me obvešča, da točno takšne kadre na takšnem nivoju namenoma zaposluje, obvladuje, spodbuja in celo nagrajuje. Me sploh ne brigajo ostali nagrajenci. Niti najmanj me ne briga, da je morda kdo prejel priznanje, ki si ga zasluži. Če se nagrajuje takšen nivo, je jasno, da nihče v tej ustanovi ne more moralno preslalomirat mimo čeri, ki predstavljajo popolno degradacijo poklica, o občutku za poslanstvo pa sploh nima smisla polemizirat. Kakovostnemu kadru je vedno v interesu, da se ne utaplja v močvari gnilih jabolk. Negativna selekcija in spolitiziranost na RTV Slovenija sta žal vnebovpijoči.
In to je vse in več kot dovolj, kar je treba vedet o tej državni ustanovi, ko jamra in jamra in jamra vsa zaskrbljena, ali bo dovolj denarja za njih v državnem žaklju ali ne.
No, to že vemo. Zato pa RTV SLO sploh gledam ne. Čas lahko izgubljam z drugimi koristnejšimi zadevami. Kdo pri zdravi pameti bo pa gledal to fašistoidno TV postajo?
Dobro in točno opažanje nestrokovnosti ter pristranskosti – RTV podpira evropsko hujskaštvo, da bi prikrili krajo denarja Slovencem, za katerega so hlapčevsko počepnili naši politiki pred oboroževalno politiko prisotno v Evropi.