Državni prazniki s posebnim pomenom, ki se vežejo na umevanje pomena NOB ter izgubljenih pravic in izrojenega odnosa do dela, se kar vrstijo. V aktualni geopolitični razgretosti, ko še posebej v postsocialističnih ugrabljenih državah padajo maske tudi zaradi nerazčiščenih pojmov iz polpretekle zgodovine, je zaposlovanje možganov ljudi z oslovo senco toliko bolj priročno. Naša politika je predvidljivo poskrbela, da smo obremenjeni z referendumom o podeljevanju visokih pokojnin za domnevne izjemne dosežke na področju umetnosti. Ker se 9. maja bliža tudi tradicionalno praznovanje dneva zmage v Rusiji, ki bi ji morala vsaka slovenska vlada prisostovat, v kolikor naše razprodane države ne bi v resnici požrl okupator, zaradi česar ne vemo baje več, kaj praznujemo 27.aprila in kdo in zakaj naj bi bil kdaj naš okupator, je mešanje glav državljanom z referendumom 11. maja toliko bolj priročno orodje. Po drugi strani pa je za mešanje štren res povsem na mestu podtikanje referenduma, ki naslavlja področje vedno bolj marginalizirane kulture.
Tudi umetniki v javnosti razpravljajo le še o denarju
Dejstvo namreč je, da so za aktualno kritično stanje na vseh področjih uničevanja identitete in suverenosti slovenskega naroda še kako odgovorni tudi kulturniki. Čete umetnikov, ki so še kako politično aktivno delovale v imenu podpore osamosvojitvi Slovenije, so kasneje med roparsko tranzicijo – predvsem v devetdesetih letih – obmolknile in izginile z radarja politično aktivne medijske opaznosti. Do danes so umetniki – kolektivno gledano – skoraj nezaznavni in se več kot očitno ne borijo za besedo o čemerkoli … Razen o denarju. Kadar povprečen državljan naleti na žolčno razpravo o umetnosti, se običajno (v kakšni nočni oddaji Panoptikum ipd.) javno pričkajo o razporejanju finančnih sredstev. In ne pomislijo, koliko državljanov se sprašuje, kaj sploh počnejo. Še huje je, kadar odprejo kakšno politično tematiko. Posebej izbrani avtorji večinoma trosijo le skrajno nepolemične predvidljive politične fraze in moralizme, da vsi, ki spremljamo papagaje že na družbenih omrežjih, le zdolgčaseno zavijamo z očmi. Nič izvirnega, prodornega ali celo pogumnega ni običajno na vidiku.
Tudi umetniška društva in združenja ne izkazujejo ravno zglednega odseva premišljevalcev ali globoko čutečih, zanimivih in suverenih predstavnikov družbe, ampak ob vsakem njihovem oglašanju spremljamo bolj ali manj odvratno in prav nič inteligentno politično agitatorstvo. Sicer se komaj spomnimo, da sploh obstajajo. Z vidika globalne diktature izpade še posebej tragično z ljudstvom in pisatelji nekomunikativno marionetno pamfletarjenje organizacije PEN. Mnogi umetniki, tudi realno vrhunski, ki točno vedo, o čem govorim, molčijo in si svoje mislijo, da jih besni psi, ki podeljujejo bonbone ali ignoranco, ne bi povsem raztrgali ali izpljunili, če ne ustvarjajo stvaritev, ki bi bile po meri enega ali drugega političnega omrežja s svojimi lažnimi nevladnimi izpostavami. Medijska negativna selekcija je tudi v tem primeru očitna.
Referendum o definiciji umetniške elite v državi z majhnim trgom, ki ne plasira umetnikov v tujino
Za aktualni referendum o podeljevanju izjemnih pokojnin mnogi državljani in državljanke – kot ob večini referendumov – ne vedo dovolj dobro, za kaj gre. Zakaj se je sploh zgodil? In kako naj glasujejo? Kakšna je v resnici vsebina med vrsticami? No, z največjo odgovornostjo bralcem lahko zagotovim, da so premnogi umetniki vsaj v povsem enaki dilemi in mnogi tudi proti novemu predlogu zakona. In nikakor niso proti le tisti prekleti Janševi pristaši, ampak celo zaklete levičarske sirote, kot imenujem vse levičarje ali socialiste, ki so v neoliberalni diktaturi kapitala ostali že zdavnaj brez političnih predstavnikov v parlamentu in na ministrstvih.
Predlog novega zakona se na hinavski način ukvarja z etiketiranjem elite med umetniki. Ker je predlog zakona prišel na plano iz loga Levice, ki s svojo ministrico kraljuje na Ministrstvu za kulturo, so si s to idejo v političnem boju za svoje zveste kadre po kulturnih institucijah, “umetnike” na trgu in v medijih, zabili še en ogromen žebelj v krsto. Spet se izkazujejo kot urbani “fensi” zagovorniki visokega srednjega razreda, ki politično hlini že zdavnaj pokopan boj za pravice najbolj deprivilegiranih delavcev in enako tudi prezrtih, prekarnih in klientelistično neomreženih ustvarjalcev. Približno toliko malo stika, kot ga imajo sicer z ekonomsko deprivilegiranimi skupinami ljudi, jim očitno precej dol visi tudi za sistemsko deprivilegirane umetnike, kaj šele politično, medijsko in omrežno nevpete ali celo načrtno diskreditirane ustvarjalce in mislece.
Slovenija je mala država z malim trgom, na katerem profesionalni umetniki in intelektualci večinoma ne morejo preživet. Edina pot je plasiranje v tujino, za kar pa država ni uspela ustvarit niti temu primerno delujočih institucij. Agencij s sposobnimi agenti, ki bi delovali na promociji ustreznih umetniških del oziroma avtorjev v najbolj ustreznih državah za določen ustvarjalni potencial. Na primer: Temu namenu bi prvenstveno morala služit na literarnem področju Javna agencija za knjigo, a služi le zaposlitvi nekaj ljudi, ki mukoma organizirajo kakšno ekskurzijo na mednarodni festival (kar je zgolj rutinirana dejavnost civilizirane države), sicer pa delujejo le kot podružnica Ministrstva za kulturo. Edini aktiven kanal prevodov domače literature za tujino je ustvarjen z Nemčijo. Povsem v skladu z realnimi zmagovalci v 2. svetovni vojni, ki so Sloveniji pokazali, kdo je v resnici evropski (ekonomski) gospodar naše države po razpadu Jugoslavije. Celo Vidmarjevo vilo je na slovensko kulturno sramoto kupilo nemško veleposlaništvo, čeprav je imela naša država predkupno pravico. Nemške založbe pridno izdajajo slovenske romane, pri čemer stroške tiska in prevodov v glavnem pokriva Slovenija. Večina teh prevodov v nemščino konča po kleteh in v razrezu, ker se jim v resnici za slovensko literaturo fučka. In vsi molčijo in se po potrebi hvalijo, ker tiskarska dejavnost teče.
V tujini z večjim trgom in bistveno cenejšimi umetniškimi produkti (na primer cenami knjig, vstopnic za gledališke ali koncertne dogodke …) na videz določene države umetnikom ne plačujejo nič. Nikakršnih posebnih prispevkov. Vendar pa imajo zelo aktivne agencije z razpisi, ki umetnikom omogočajo na podlagi predstavitev svojega dela ali projekta vnaprej plačano delo z rokom za dokončanje procesa. V mnogih literarnih delih lahko na koncu prebiramo zahvale tovrstnim agencijam ali v katalogih razstav ipd. Nudijo tudi resno angažiranje v mednarodno promocijo! Če je umetnik uspešen, prejema tudi vedno višje odstotke od prodaje. Nič od omenjenega ne obstaja v Sloveniji. Pri nas obstaja le cufanje za EU ali USAID ali Soroševe razpisne podkupnine za točno določene propagandne projekte, kar je kot metek v čelo resni neodvisni ustvarjalnosti.
Razlog za mizerijo je na žalost tudi v tem, da mnogim umetnikom takšno bedno stanje ustreza, ker si niti ne obetajo prodora v tujino, ker jih celo morebitni uspeh doma čudi. Oziroma jih ne čudi, če se zavedajo, koliko so vložili v politična prilizovanja in klientelistično mreženje, ki v tujini nikogar posebej ne bi brigalo, ker imajo svojih bleferjev in ideoloških propagandistov, ki zlorabljajo pojem umetnosti, dovolj na zalogi. Zato marsikateri prijatelj, ki ga forsirajo v tujino, ne prileze nikamor. Kar se interpretira kot dokaz, da je prodor v tujino izredno težak, ker Slovenija kot država nikogar ne zanima. No, velik problem je, če celo Slovenije ne zanima Slovenija. Oziroma to, kar “Slovenija” forsira na eni strani in zatira ali ignorira na drugi strani, s čimer umetnost in intelektualno delo počasi spravlja na nivo obskurnega hobija ali ljubiteljskega packanja ob nedeljah. Tudi na tem področju desna in psevdoleva stran odlično sodelujeta, čeprav se navidez pričkajo. Žal se pričkajo le o tem, na kakšen način bi uničili poanto kulturne sfere, v katero bi zaparkirali čim več svojih birokratskih kadrov, ki sicer ne vedo, kaj bi s seboj v življenju počeli in kje neki bi jih prenašali. In promovirali čim več svojih ideološko podmazanih pridnih “umetnikov”.
V naši deželi so zelo razočarani resni samostojni umetniki, ki bijejo tlako gonje za vsak cent, enako besni in gnevni pa so tudi mnogi tisti, ki so si prikomolčali ta privilegij, da so dobili tudi redno službo nekje v okviru svojega ustvarjanja. Kot profesorji, kustosi ali uredniki ipd. Prostora je zelo malo, bitka je odvratno spolitizirana ali klientelistična, in zunaj tovrstnih institucij čaka armada kandidatov, kdaj bo visela kakšna črna zastava, da se izprazni delovno mesto večnih figur na določenem položaju. Ampak tudi ti srečni primeri zaposlenih – celo vključno z igralci, ki morajo štancat repertoar v eni in isti gledališki hiši celo življenje – so mnogokrat nesrečni, ker ne morejo svobodno ustvarjat, pa so zato mnogi izmed njih skrajno nesolidarni s prekarci oziroma svobodnjaki, da bi jih najraje zbrcali delat v mesnico. Enako velja v obratno smer. Izmučeni ujetniki “svobode” ne bodo ravno zajokali ob jamranju zaposlenih kolegov z mesečno plačo in jih ne bo ravno ganilo neslišno naprezanje domnevnega sindikata za to in ono. Scena nesolidarnosti se odvija podobno kot v zgodovini med frustriranimi kmeti in urbano intelektualno srenjo. Oboji so umirali za jetiko, a tisti z grabljami niso solidarizirali s tistimi v Cukrarni. Tisti v Cukrarni pa zgolj teoretično, saj je večina zbežala iz krajev, kjer so lahko le na skrivaj ponoči na seniku brali ali risali.
Ministrstvo za kulturo se tudi v tem primeru ni ukvarjalo predvsem z vprašanjem omogočanja izboljšave socialnega statusa za umetnike in intelektualce nasploh. Posebej je treba omenit tudi vedno bolj porazno stanje na področju profesionalnih kakovostnih prevajalcev, kar ne čudi ob skrajno medlem zavzemanju za ohranitev slovenskega jezika, ki ga v kolonizirani državi rapidno izpodriva angleščina. Umetnost in intelektualne stvaritve so po naravi socialistične in bi morale bit temu primerno socialno podprte ter tudi dostopne vsem slojem uporabnikov, vključno z upoštevanjem novih medijev izražanja. Če intelektualne dejavnosti skomercializiramo in prepustimo zgolj trgu, se zgodi enako kot z vsem drugim. Dobimo le prevlado neokusnih in nezdravih hamburgerjev, ki prevladujejo v vedno bolj poneumljenih možganih potrošnikov, ter ogromno smeti. A urbana psevdoleva politična klika se po obisku frizerja in manikure ukvarja z uradno definicijo vrhunskosti, v katero tudi sama ne verjame. Tako zelo ne verjamejo v lasten predlog zakona, da so kar sami pozvali državljane k bojkotu referenduma.
Politični snobi so na kulturniški sceni sproducirali elitni zakon z elitnimi kriteriji, v katere tudi sami ne verjamejo
Predlog novega zakona je za kriterij vrhunskosti, ki naj bi bil podlaga za možno pridobitev “vrhunsko” visoke pokojnine, vpisal kar podelitev Prešernove nagrade (za življenjsko delo) ali pridobitev nagrade Prešernovega sklada (za posamezno delo ali projekt) in še ene renomirane domače ali tuje nagrade (ustvarili so spisek ustreznih dodatnih nagrad po svoji volji). Prešernova nagrada zagotovi razliko do 100% najvišje pokojnine, nagrada Prešernovega sklada s še eno priznano dodatno nagrado pa 50% povišanja. Ministrica za kulturo se celo sprašuje, kakšen neki pa naj bi bil bolj ustrezen kriterij za presojanje o vrhunskosti, če ne ravno pridobljena najvišja državna nagrada! V barbarski dobi diktature kapitala je že povsem diskreditirana sama polemika o vrhunski ustvarjalnosti (resne recenzije so praktično izumrle), kaj šele prevzemanje jasno artikulirane in argumentirane odgovornosti o presoji vrhunskosti v umetnosti in o čemer koli na svetu. Razne domnevne stroke v komisijah se običajno skrivajo pred mediji. Komaj izbrskamo, kdo je odločal o čem. Ne izpostavljajo se radi. In prevečkrat je preveč očitno, zakaj. Redko lahko preberemo skupinsko obrazložitev za podeljena priznanja, a bi bilo bolje, da ne bi. Floskularjenje s superlativi v prazno, ki ne izpove nič primerjalno določnega, ampak gre običajno za prost spis, ki bi lahko služil hvaljenju marsičesa in marsikoga. Strokovnost je večinoma neprepričljiva, prevečkrat obtežena s politično konotacijo in temu primerno večinoma sramežljiva.
Ministrstvo za kulturo priznava za ustrezen kriterij pri dodelitvi izjemne pokojnine tudi prejemnike državnega odlikovanja na področju kulture, ki jih podeli predsednica ali predsednik države, s čimer tudi neposredno izražajo upoštevanje politične in ne strokovne odločitve.
Bojda naj bi bilo vse zgolj stvar okusa, o čemer blejajo tisti bedasti potrošniki na trgu, ki za nič na svetu niso razvili dobrega okusa. Pa uleti na sceno politična hunta in trdi, da poleg predsedniškega kabineta najvišja državna nagrada predstavlja zagotovljen kriterij o vrhunskosti. Temu takoj sledi še en beden vic! To so si izmislili predstavniki točno tiste politične opcije, ki je doživljala glasne živčne zlome, ko je Prešernovo nagrado prejel Marko Ivan Rupnik. Ministrica za kulturo točno te politične opcije je Rupnika celo pozvala, naj vrne nagrado. To je storila po tem, ko je odjeknil škandal o spolni zlorabi nun. Ampak to je bila zgolj kasnejša veselica, ker so analfabeti za poanto umetnosti na političnih položajih pomešali pojme o vrednotenju umetnosti in moralno sprevrženih ali kazensko odgovornih dejanjih avtorjev umetnosti. Ampak o tem kakšno besedo več še malo kasneje, ker je tudi to mešanje pojmov implementirano v zakon. Točno ta ista politična opcija je doživljala enak delirij zgražanja, ko je na primer nagrado Prešernovega sklada prejel Jože Možina za povprečen dokumentarec o misijonarju Pedru Opeki. Svoje podložne medije so polnili z obrazložitvami, zakaj dokumentarec Možine ni vreden kriterijev za vrhunske dosežke. Jah, mar ne bi raje žvižgali v nebo! Saj veste – kot vemo vsi mi – da so nagrade pač toliko skorumpirane, kot ste skorumpirani politiki, ki nastavljate svoje hvaležne kadre v imenu stroke v takoimenovane strokovne komisije in žirije, ki ugrabijo prostor tudi za več let, da lahko marsikoga zaslužnega pozabijo in diksreditirajo za cel vek ali marsikoga nezaslužnega pač poveličajo za obdobje več desetletij. Stvar propagande, mar ne. Ko je psevdoleva struja na vseh frontah podeljevanja nagrad forsirala Čefurji Raus! Gorana Vojnovića, ni bilo načitane osebe na svetu, ki ji ne bi bilo jasno, da je šlo za popolno politizacijo scene. In to monstruozno uglašeno, kar za tiste, ki se ukvarjamo s politično analizo ni več nenavadno, saj vemo, kako zlahka je možno večino celega naroda naplahtat z bučkami za interes kapitalsko politične elite. Čisto simpatičen mladinski romanček z nizanjem klasičnih in predvsem Slovencem všečnih slovenskih stereotipov o mladih “čefurjih”, a čisto nič več od tega v nobenem oziru. Takšnega politikantskega penotenja v sferi kulture že dolgo nismo zaznali.
Vdor komercializacije v sfero raznih “uglednih” nagrad, ki naj bi služile podpori promocije vrhunskosti in ne podpori trgu, je prav tako udaril z vso močjo in hrbtenice so se upogibale brez sramu! In ravno v času, ko težko najdemo na svetu – ne le v Sloveniji – še človeka, ki bi navno verjel v poštenost kvazirenomiranih nagrad, si naše ministrstvo za kulturo omisli ovekovečit neko državno nagrado kot pomemben in edinstven kriterij za presojo o vrhunskosti, ki bi bila podlaga za pridobitev najvišjih pokojnin izbranim umetnikom.
Referendum kot še en politični boj v neskončni vrsti
Da ne bo pomote! Razne nagrade, vključno s Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, so prejeli prenekateri zelo zaslužni umetniki, za katere sem tudi osebno privoščljivo vesela, da so prejeli priznanje. No, prav zelo vesela nisem le tega, da se morajo tam klanjat in nasmihat vedno med kakšnimi podtaknjenimi bleferji in političnimi propagandisti v lovu na “aktualno” tematiko s predvidljimi sporočilnimi floskulami. Že več let podelitev nagrad ne spremljam ravno zato, ker mi je nerodno za zaslužne. Ne morem prebavljat tega poniževanja. In da običajno ničesar ne povedo javnosti, kar jim sicer leži na duši, ampak sprejmejo pokoro na tih in ponižen način. Vse tisto spakovanje, dobrikanje in celo izigravanje aktivistov je iz leta v leto bolj abotno in neprepričljivo v pristnosti izraza in misli. Saj ni posebne katastrofe. Konec koncev, kdo pa še spremlja in verjame v oskarje ali veleslavne Nobelove nagrade, pri čemer se je s korupcijskim škandalom še posebej osramotila ravno mafija, ki podeljuje nagrado za književnost. Vedno manj ljudi. Samo v Sloveniji bi radi vero v snobizem šele legalizirali. Vedno za časom.
Da je stranka SDS za plakatno protikampanjo uprabila fotoprizor uprizoritve Maje Smrekar, je povsem logično. Ne gre le za sam bogokleten prizor z vidika bogaboječega dela prebivalstva s krampi in lopatami v rokah, ki jim dlje od ljubiteljske ruralne kulture in obiska svete maše ne seže pozornost, ampak gre tudi za uperjanje prsta v tipičen primer umetnosti, ki več kot očitno aktivistično služi zelo konkretnim političnim strujam. To je dejstvo in pika. Takšna dejstva veljajo enako za prenekatere ideološko motivirane in uporabne avtorje na strani desnice seveda. In vse skupaj izpade res abotno, ko se konfliktna situacija, ki je več kot očitno politično motivirana, tudi kasneje na obeh straneh razvija v medijih na še slabši ravni. V politični dikciji. Ali še huje! V pravni dikciji! Gremo na sodišče. Tožba za avtorske pravice in konec razprave. Spet samo denar. Od tu dalje razen floskul, kdo je bojda Za umetnost in kdo je Proti, ni več niti misli, kaj šele besed za javnost. Tudi avtorica svojega projekta ne čuti potrebe, da bi kar koli spregovorila o lastnem delu. In Marcel Štefančič se očitno strinja, da ni potrebe. Ma, ko jebe tiste kmetavze, mar ne. Pomembno je, komu bo prikimalo sodišče in kdo bo dobil tisti jebeni denar in kdo bo jezen poravnal sodne stroške!
Ob takšnih prizorih bi se morala celotna umetniška srenja zavedat, da tudi sami korenito pripomorejo k aktualnemu vzdušju, ki tudi kulturnike na splošno tretira le kot hinavsko politično orodje na eni strani ali zgolj neke cufače za keš na drugi strani, ki se jim ne ljubi zastopat niti lastne umetnosti, kot da bi šlo za njihovo srce in dušo. Jah, potem pa nič! Če so umetniki večinoma zadovoljni in samozadostni pospravljeni v svojih institucijah in se pojavijo glasni v javnosti le v primeru, da jih pozovejo kričat pred parlament kakšne vladne nevladne organizacije ali kar konkretna politika, je težko pričakovat naklonjenost javnosti, ki pričakuje kaj več od gole spolitiziranosti in praznih moralističnih floskul, ko gre za denar.
Koliko izjemnih pokojnin je katera vlada že podelila in kakšna je razlika med starim zakonom iz leta 1974 in predlogom za nov zakon o izjemnih pokojninah za izbrane umetnike
Če bo aktualni predlog zakona padel, bo še naprej veljal ohlapen zakon iz leta 1974. To je zakon, za katerega trdijo predlagatelji novega zakona, da je sporen, ker ne vsebuje kriterijev za vrhunske dosežke. To drži. Pokojnine je do zdaj podeljevala vlada, kar pomeni ministrstvo za kulturo, ki z zavajanjem v imenu stroke itak ne bi smelo imet problema, saj tudi oni vzpostavljajo strokovne komisije za to in ono. Enako kot posredno nastavljajo svoje vojščake po drugih komisijah v državi.
Razpredelnica podeljenih posebnih pokojnin za zasluge je prav zgovorna in povsem v skladu s siceršnjim političnim dogajanjem. Daleč največ posebnih pokojnin umetnikom je podelila vlada Janeza Drnovška. Od leta 1993 do leta 2002 skupaj kar 238 (v prvi vladi 139, v drugi 54, v tretji pa 45). Na začetku velikega tranzicijskega ropa, ki je vsebovalo tudi podkupovanje kritičnih mas ljudi, da bi se odvrnila pozornost od velikega ropa države in spremembe v podtaknjen neoliberalni kapitalistični režim, za kar ljudstvo nikoli ni glasovalo, se je z darežljivostjo mirilo tudi umetnike (le kritično maso, ostali pa obmolknejo kot osmoljenci, da ne bi izpadli zavistni kolegom). V ta proces je spadala tudi denacionalizacija celo v naravi (da bi RKC dobila čim več nekoč izgubljenega premoženja, pa še razni psevdodediči nekih kapitalistov in fevdalcev), razprodaja stanovanj po Jazbinškovem zakonu, da bi vsaj delna masa ljudi gojila naivno zadovoljstvo, ostali naj se pa jebejo, pa lopovščina s certifikati in poklanjanje podjetij izbrancem, pa izbrisani, da so se izpraznila stanovanja za biznis ipd. Vse našteto in še marsikaj se je odvijalo v skladu z idejo, da je treba določenemu odstotku državljanov nametat drobtine v glavo, da ne bi prevelika masa poenoteno podivjala med velikim ugrabljanjem in razprodajo države za bedno kolonizirano prihodnost.
Samo poglejte, kako se je drastično zmanjšala darežljivost takoj po eri navideznih debelih krav od osamosvojitve do leta 2002 (zaključena tranzicijska etapa velikega ropa države, ki se je dogajal v imenu prehoda v kapitalizem in podjarmljenje države veliki gospodarski postnacistični sili Nemčiji v Evropi in Ameriki kot hegemoniji kapitala in vojne v globalnem kontekstu). Vlada Antona Ropa (to je bil že kapitalistični plenilski LDS) je podelila le eno posebno pokojnino enemu umetniku. Vlada Janeza Janše je bila v zaostanku s svojimi ideološkimi oprodami, pa se je potrudila razdelit daril, kolikor je bilo možno, glede na to, da je tranzicijska era razprodaje in praznjenja blagajne že skopnela, njim pa prej ni uspelo obdržat oblasti, ker so jih stari partijci, ki so se takoj prodali novemu režimu diktature kapitala, potolkli po levi strani. V dveh vladah so skupno podelili le 17 posebnih pokojnin. Vmesne vlade očitno nič! Vlada Roberta Goloba pa je do zdaj podelila 4 posebne pokojnine.
Aktualna vlada, ki je predlagala nov zakon, oznanja, da naj bi vsako leto bilo enako število prejemnikov. 2 Prešernova nagrajenca in 2 posebej izbrana med nagrajenci Prešernovega sklada s še eno pridobljeno renomirano nagrado. Vendar zakon pušča prost manever za izbiro. Štirje lahko dobijo, lahko pa tudi ne. Lahko pa tudi več od štirih. Manever mora bit prost, da se med nagrajenci lahko drenjajo tudi tisti, ki jim visoke penzije politika ne privošči, ker morda premalo ubogajo. Posebej je treba opozorit tudi na to, da takšen sistem lahko spodbuja mlajše umetnike, da packajo in kracajo preračunljive in nepristne izdelke, ki bi lahko rezulturali v ustreznih nagradah in kasnejši višji pokojnini.
Diktatura kapitala in države kot podjetja brez kulture in umetnosti s posebnim pomenom za narod
Prodajajte se na trgu, če gre, sicer lahko pa umetnost tudi izgine z radarja. Amerika kot zibelka diktature kapitala sploh nima Ministrstva za kulturo, ker ga “ne potrebuje”, kot ugotavlja Blaž Kosovel v knjigi z naslovom Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Življenje na takšnem nivoju, kot ga diktira patološka potrošniška politika surovega kapitala, ki praviloma cilja na najbolj negativne človekove hibe, je življenje na nivoju robotiziranosti. Amerika nikoli ni bila država, ki je zrasla iz narodne in posledične kulturne identitete, ampak je bila že formirana kot ogromno podjetje, ki za delo uporablja in zlorablja priseljevane sužnje. Na takšen ali drugačen način. Zato je najmanj nenavadno, da nam v sklopu globalizacije in miniranja identitete držav zdaj podtikajo še idejo o umetni inteligenci, ki naj bi bila inteligentnejša od človeka. In celo bolj ustvarjalna. Kar je seveda popoln oksimoron in absurd, saj je ustvarjalnost neobhodno povezana s človekom, človeška inteligenca pa povsem odvisna od sposobnosti doživljanja in občutenja. Strojna inteligenca je nekaj povsem drugega. Ampak cilj sodobnih fevdalcev je prepričat ljudi v nekaj, v kar naj bi ljudje začeli verjet, zaradi česar bi zatirali svoj potencial. Če bi zadostna kritična masa verjela, da so roboti pravzaprav popolna verzija človeka, se vera v kretenizem manifestira kot resničnost in človek v tem primeru samega sebe obsodi na stagnacijo inteligence in ustvarjalnosti.
In zato tudi ob zadnjem referendumu o podeljevanju visokih pokojnin ne komuniciramo v javnosti o umetnosti in o pričakovanjih in kriterijih za presojo o vrhunski umetnosti in kako bi podprli umetnike in intelektualce, da bi od njih dobili tisto najboljše. Ne polemiziramo niti o tem, da avtor lahko eno zelo zahtevno vrhunsko delo ustvarja deset let, kakšno zanimivo delo nastane pa zelo hitro in inspirativno. Avtor lahko ustvari ogromno izdelkov, a so morda le trije ali le eden vrhunski. Vrhunska umetnost nikoli ne more bit zgolj hobi ali popoldanska dejavnost po utrujajoči službi iz povsem druge sfere, ker je izrazito vezana na način življenja, raziskovanje, izobraževanje, doživljanje in preizkušanje. V sodobnem času različni profili avtorjev na različnih področjih delujejo skozi bistveno bolj različne medije kot nekoč. Kako je prilagojena infrastruktura podpore ustvarjalcem in intelektualcem sodobnemu času? Nikakor. Ampak koga briga. Nikogar. Pa zato predlagatelji brezveznega zakona, ki ne naslavlja nič bistvenega, pozivajo kar k bojkotu in najraje omenjajo domnevno najboljši del zakona. Da visokih pokojnin ne dedujejo dediči. To bi vas moralo prepričat, da ne boste preveč zaskrbljeni, da je komu od pojebanih in zasužnjenih po rodu kaj padlo v naročje kar z neba. Kakšna uteha, mar ne!
Bivši zaporniki so morda lahko vrhunski umetniki, ne zaslužijo si pa vrhunske pokojnine
In ne le to! Prepričat bi vas moralo tudi to, da ustvarjalec, ki je bil kazensko obsojen zaradi kaznivega dejanja na več od pol leta zaporne kazni, ne sme pridobit višje pokojnine! Pa tudi če je ustvaril nevemkaj! S tem moralističnim aktom politika spet kaže, kako zelo nima pojma o funkciji umetnosti in jih tudi ne briga. Takšen zmazek v imenu državne morale je še posebej sporen ob zavedanju, da ravno v sferi umetnikov ali intelektualcev, ki se izražajo tudi skozi umetniško zvrst, zgodovina pomni mnogo političnih zapornikov. Pa tudi kakšnih razgrajačev, zapufancev in narkomanov. Umetnost naj bi nam odstirala uvid v različne svetove. V tem je njena poanta. In ravno dandanes, ko tisti, ki se s politiko posebej ukvarjamo, spet preštevamo slavne politične preganjance, pa se situacija sploh še ni ogrela do vrelišča, naša politična nomenklatura zgledno sledi trendu in že vnaprej postavlja infrastrukturo za politično obračunavanje v najslabšem primeru, v najboljšem pa skuša bit podaljšek sodnih procesov. Kaj naj rečem. Še dobro, da v Sloveniji zaenkrat ni umetnik kakšen Julian Assange, vsaj vrhunski ne. Od kod takšna skrb, da s kakšnim zločincem med umetniki ne bo dovolj obračunano, čeprav bi že svoje odjagal celo v čuzi in bi mu sodila tudi javnost s svojim mnenjem in odnosom do avtorjevega dela? Kajti mnogi resnični zločinci v vseh sferah družbe korakajo na prostem brez sojenja ali pa odkorakajo s sodišča oproščeni. Ker imajo blazno dobre in drage odvetnike ob boku, ki v veleslavni demokraciji niso na voljo državljanom s povprečnim ali celo siromašnim proračunom. In ker se v nekaterih primerih tako zlahka dogajajo procesne napake, da niti smešno ni več. A takšen kapitalski in politični privilegiranec pa lahko prejme visoko pokojnino, če bo ustvaril umetniško delo ali zmazek, ki bo po volji političnim oprodam?
Mnogi vrhunski in sporočilno izjemni umetniki v slovenski zgodovini sploh niso dočakali starosti in so sicer duhovno in intelektualno bogato življenje preživeli v materialni revščini. Zaradi mentalne siromašnosti in intelektualno plitke sprevrženosti politike. Politikantska zgodovina je v odnosu do najbolj prodornih, duhovno suverenih, iskrenih in žlahtnih umetnikov in intelektualcev barbarska in morilska. Mnoge resne ustvarjalce in mislece po svetu so lažni spolitizirani in barbarsko pohlepni moralisti pustili v bedi usahnit. Komaj so čakali, da postanejo posthumni pojmi. Znamke. Firme. Ustvarjalni izdelki, ki jim je kasneje možno načrtno navijat ceno na trgu za navadno parkiranje in pranje umazanega kapitala nekih premožnih polpismenih brezveznikov brez okusa, ki premorejo do umetnosti bistveno manj odnosa in čuta kot do zadnjega modela blesavega avtomobila ali pa gurmanske požrtije na krožniku. V tem primeru so na skorumpiranem trgu priročne predvsem slike, a ne le slike.
Spet se narod odloča med slabo in slabo ponudbo
Kateri zakon naj bi bil torej boljši? Zakon iz leta 1974 ali aktualni predlog vlade, ki kar sama poziva k bojkotu referenduma? Oba zakona sta dovolj slaba, da omogočata predvsem obilje spolitiziranosti. Razlika je predvsem v tem, da prejšnji zakon ne izigrava lažne morale, da pristaja predvsem na strokovne in ne na politične kriterije. Prejšnji zakon je na predlog omogočal, da prejme višjo pokojnino marsikdo z različnimi zaslugami in/ali nagradami, hkrati pa tudi politično maziljeni nastopači. Aktualni predlog zakona pa možnost omejuje le na prejemnike Prešernovih nagrad, nagrad Prešernovega sklada in odlikovanja predsednika RS. Na tak način si skuša politika oprat roke pred odgovornostjo. Državljani in državljanke smo popolne budale v njihovih očeh in bi morali verjet, da so Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada optimalen odraz politično nepristranske presoje, kar je naravnost žaljivo, saj je ravno ta politična opcija v preteklosti že celo sama jasno izrazila nejevero. Očitno verjame predvsem v to, da bo sfero Prešernovih nagrad in funkcijo predsednika RS večinoma povsem obvladovala še sto let in da je za takšne sanje daleč večja verjetnost kot drugi kanali možnega ugrabljanja sfere umetnosti v propagandne namene.
se strinjam
Zelo tehten zapis, vreden razmisleka in odkritje družbenega pojava poti in stran poti ter izvora nenehnih prepirov ob skledi kdo za boga ima pravico do večje žlice, glavni problemi pa ostajajo nerešeni!
Drži, ni nam lahko, pisateljem, ki ne pišemo, da bi ugajali. Seveda zmorem stlačiti tekst v aktualno trendovska okenca, a to je, kot da bi duha zaprl v kletko. Vsaj nekaj moram objaviti – za denar – da se smem postaviti pred svet kot pisatelj. Vstopa v elito in dostopa do teh mega-pokojnin si ne obetam niti v sanjah. Raje živim kot gozdna miš, da mi malo denarja daleč nese. In pišem, ker bi me razneslo, če ne bi.
Seveda!
Hvala za več kot odličen članek.
Naravnost veličastna analiza! In iskrene čestitke za to študijo!
Hvala!
Odlično!
Hvala za razsvetlitev stanja in podatke o do zdaj podeljenih zaslužnih pokojninah.
Me veseli.
izredno pisnjanje, hvala. aprilija
Me veseli. Hvala za branje.
Kako, bi rekla Svetlana.
Denar absolutno kvari ljudi! Zato se pravi umetniki odrečejo vsem nagradam že v času ustvarjanja, kaj šele v penziji!
Nismo prav vse prejemnice in prejemniki zgolj orodja v rokah politične moči ali uslužna fafala. Nekatere morda tudi verjamemo v to, kar počnemo. Zelo vas cenim, ampak ta zapis je kljub mnogim točnostim presplošen in iz meni neznanega razloga malodane sovražno nastrojen proti umetnicam in umetnikom. Nemogoče je, da bi celotno umetniško telo prepoznalo politične manevre, videlo izza vladajočih kulis ali bilo skromno in brez izjem načelno. Nemogoče je, da bi bilo celotno umetniško telo nadpovprečno. Na sto pesmi, tri dobre. Enako je s posameznimi umetnicami in umetniki. Na sto nas, so tri dobre. Ampak tiste tri potrebujejo nas 97, da lahko ustvarijo presežke. A bi vi dali jesti samo tistim trem, ostalih 97 pa naj pokrepa? In ne, ob tem ne mislim, da je ta vlada boljša od prihodnje. En vic iz svoje drame vam še povem. A veste, kakšna je razlika med sedanjo in prihodnjo vlado? Ta zdaj je benigna, prihodnja pa maligna. Ha, ha, ha. To sem napisala pred leti, ko sem imela malo več upanja, vere in ljubezni. Zdaj mislim, da je maligna tako zdajšnja kot prihajajoča. Ampak to se ne bo spremenilo, če tisti, ki že itak skupaj gledamo biku v čmar, pljuvamo eden po drugem.
Hvala za komentar. Javni dialog z umetniki tudi v zlu (ne le v dobrem, ko se vsi strinjamo in prepričujemo že prepričane in se pretvarjamo, da diskutiramo, čeprav se le trepljamo in potrjujemo) me vedno veseli – ker je večinoma možen le na varnem in na tiho v gostilni. In še huje! Kadar se pojavi kakšen komentar javno, gre običajno za politikantsko hujskaštvo najslabšega možnega zgleda. To sem v tem trenutku morala posebej omenit, ker celo ravnokar poteka na moji fb strani pod prispevkom o dnevu zmage dialog z direktorjem enega izmed gledališč, ki non stop objavlja razne politične navijaške pamflete, laži in bedarije iz zgodovine in politike. In se ne pusti motit, ko prejme enostavno preverljiva dejstva, ki demantirajo njegove nebuloze. Še naprej hujska, laže in vsa enostavno preverljiva dejstva označuje preprosto za propagando, kot bi bil moten, čeprav je ravno sam član politične stranke in objavlja zlahka in brez slabe vesti prozorno propagando. Opozorila sem ga, da je direktor gledališča in da je njegovo izrazito neintelektualno in mentalno siromašno regljanje abnormalno slaba reklama za področje umetnosti. Da je vendarle direktor gledališča, kjer naj bi se ustvarjalci lotevali tudi tematik, ki se tičejo zgodovine in politike. In nivo, ki ga prezentira, za širšo javnost po logiki stvari predstavlja milo rečeno slabo podobo. No, dol mu visi! A veste, zakaj mu dol visi? Ker ve, da to ni pomembno za njegov položaj. Za njegov položaj je pomembno, da je v dobrih odnosih s politiko in da ga umetniki kaj posebej ne gnjavijo ali bojkotirajo. In ga ne!!! A veste, zakaj? Ker jim dol visi! Pomembno je, da on zrihta zadeve, da se imajo fajn na drinku, da se predstava predvaja in da je režiser vsaj pogojno zadovoljen, ker je projekt izpeljan in honorar na TTR. In direktor je sicer simpatičen, a povsem neveden, otročji, prozorno manipulativen in absurdno narcističen. Ni in ne zmore bit osebnost, ki lahko dostojno predstavlja gledališko sfero v kulturnem prostoru, v gostilni, v medijih ali pa doma. In kar je najbolj pomembno! Ne gre za nikakršen posebej unikaten primer! Vedno več je tega sranja na sceni in umetniki se nikakor ne upirajo in se ne borijo za ceh, ampak kar plavajo s tokom. Govorim o stanju duha večine, ker večina tvori splošni vtis in vpliva na konkretne rezultate sistema. Ostali so talci. Molčeči talci.
Naj vam povem še en primer vuhmepiševstva, ki je vedno bolj pogost. Pridem na premiero. Vidim porazno predstavo. Vsi ploskajo. Poznam biografsko tematiko. In čudi me tako alarmantno vsebinsko iztirjenje, saj so mnogi izjemni pričevalci o sicer zelo zanimivi osebi in času še živi. S precej dokumentacije. Vprašam člana ekipe, kje so nabirali gradivo in ali so komunicirali z najožjimi osebami, ki so poznali lik v drami. Niso. Niti z eno osebo. Nula. Baje ni potrebe. Umetniška svoboda bojda pomeni izjemno priložnost, da ni treba ničesar razumet, ničemur prisluhnit, naredit nobene domače naloge, ampak je dovolj, da zabobni narcizem do neba! Jaz mislim! Jaz drkam na nekaj! Jaz, jaz, jaz … Ta Jaz pa žal mnogokrat ni tako zanimiv, kot si Ego domišlja, da je. Niti tako pameten niti ustvarjalen.
Tudi ta praksa neupravičene nadutosti se množi. Tudi zato ker je prevečkrat celo nagrajena. Nič lepšega za politiko, kot da intelektualni nivo pada! O tem je nekoč pisal v Delu ali Dnevniku (ne spomnim se več) zaskrbljeno Janez Pipan. Odziva ni bilo. Nula. Naj gre nevihta mimo. Ne ljubi se nam. Imamo delo! Težko je naštancat projekt za projektom, pa napisat tri knjige v petih letih za status itd. Itd. Ampak vseeno se točno tako po tekočem traku dela! Za status. Za honorar. Le aktualno politično tematiko je treba pobrat iz košare in servirat ustrezno politično sporočilo, pa bo! Umetniki se ne borijo proti takšnemu sistemu, proti institucijam, proti vodstvom, ki uveljavljajo ustvarjalnosti škodljivo okolje in stanje duha. Še huje! Umetniki podprejo tekoči trak, ker naj bi sicer marsikdo ostal brez dela in brez dohodka. Ne razumejo! Podprejo jeben tekoči trak v strahu, da ne bo denarja, ker tudi oni razumejo že sam sistem kot od boga dan! In s tem tudi način pridobivanja dohodkov. Nobene niti osnovne prodornosti upora več nikjer. Razen po političnem nareku, kar pomeni pa nateg. Prostor umetnosti in kulture dojemam kot zadnji kotiček mej verjetnosti za prodor odpora proti zasužnjevanju. Kakšna napaka!
Še en primer: Menda je tudi vam jasno, da na primer Slovensko Mladinsko Gledališče pač ni kar naenkrat, odkar je nastopilo “pravo” vodstvo, postalo blazno kakovostno gledališče, da je vredno Borštnikovih nagrad skoraj vsako leto. Prej pa začuda desetletja nič. Vsi vedo – razen če bi bili retardirani – da je tudi prej v SMG nastala paleta izjemnih predstav. Nadpovprečnih. In da tudi danes marsikatera izjemna predstava ostane ignorirana z vidika nagrad. Ne pa SMG, ko je zadeva na liniji. Pred par leti se mi je prvič v SMG zgodilo, da sem bila tako užaljena nad pamfletarsko spolitizirano predstavo, ki je žalila mojo inteligenco, da sem hotela začet razgrajat s povrnitvijo denarja za vstopnico, a sem se spomnila, da sem prišla na povabilo in ni bilo česa vrnit. Še danes, ko se spomnim, hočem povrnitev nečesa za podcenjevanje. Ker ne gre za to, da nekaj zgolj ne uspe. Ne! Gre za načrtno pamfletarjenje, pa še neupravičeno naduto in agresivno povrhu. In čisto vsi vedo za ta problem tiste predstave. In vodstvo z režiserjem v paketu se je iogibalo kakršnemu koli dialogu. Tako hudo je bilo, da je še mene egomaničen umetniški vodja celo blokiral na fb, namesto da bi spregovoril o zadevi, če se mu je že zdelo tako pomembno razburjat. Počeli niso nič drugega kot psovali kritike in lajnali bedarijo, da je gledališče lahko tudi politično aktivno. Seveda je lahko! Ni pa to opravičilo, da je skrajno neumno in izključno spolitizirano! In nesprejemljivo je, da ni nobene želje po dialogu s kritiko. Umetnik ne more bit prodoren, če klepeta samo sam s seboj. Ni šans! V tem primeru je zatrt že potencial sam po sebi. In tudi tega je vedno več in preveč. Kar me pa najbolj moti, je to, da umetniki sami ne pucajo teh zade med seboj. To pomeni, da se ne borijo za umetnost. Vsi se bojijo drug drugega.
Moje mnenje je, da bi morale večino ustvarjalcev takšne in podobne burke blazno motit! Ker za to gre v umetnosti. Brez prevladujoče intelektualne poštenosti na frontah domnevne vrhunskosti je vse brezveze! Tako se razvija negativna selekcija. In to je potem le še politika. Če bi jaz na primer lahko pisala kar koli po nareku, bi bila danes že dolgo udobno zaposlena v kakšnem mediju, časopisu. Ampak jaz ne pišem česar koli. In še manj po navodilu. In ne pristajam na cenzuro in na samocenzuro. Torej ne morem bit zaposlena, ampak sem bila predvidljivo politično cenzurirana. Dol mi visi. Prav. Ker smisel mojega pisanja je itak le v tem, da lahko stojim za njim! Da je osmišljeno. Ker večina novinarjev in publicistov (ki v bistvu ne obstajajo več v dominantnih medijih) pisaka le še polpismeno propagando in tako se seveda ni možno več borit za medije in za novinarski poklic. Ker ga ni več!!! Samo še propaganda. In verjemite mi, da me v tem smislu tudi javkanje nekaterih novinarjev, ki želijo dobro in pošteno delat, pa ne morejo, ker jim ne pustijo, ne ganejo preveč.
Če se umetniki ne bodo borili za umetnost v pravem pomenu besede, se bo zgodilo enako in je že zelo blizu. In treba je razumet, da borba za svoj položaj in honorarje, ni borba za umetnost, kaj šele za vrhunsko umetnost. Ko se umetnik bori za umetnost, se bori tudi zase in za svoj položaj. Če se pa bori zase in si domišlja, da je to zavzemanje za umetnost, bo pa izgubil igro. V vseh ozirih. On in umetnost.
Težko razumem, zakaj tudi vas najbolj skrbi sovražnost proti umetnicam in umetnikom. Dajmo se pogovorit, zakaj sploh obstaja. In kaj to je? Zakaj ste vi sovražnost zasledili tudi tam, kjer je ni. V mojem tekstu na primer. Jasno sem zapisala, da mnoge prejemnike nagrad zelo cenim in so zagotovo zaslužni. Jasno sem pisala o obstoju mnogih izjemnih umetnikov, ki – če niso omreženi – sploh ne pridejo do ničesar po zaslužnosti. Pisala sem tudi o razlikah med ustvarjalnimi procesi. Da lahko nekdo vrhunsko literaturo piše 10 let, nekdo pa pač ustvari več, kar pa ne pomeni, da je vse vredno pozornosti. S tem sem opozorila na neustreznost kriterijev, ki se svaljkajo tudi po MzK že zgolj za status. Opozorila sem, da se Vlada RS ni dotaknila socialnega problema med umetniki (tudi prekarno delo itd.), torej tudi in predvsem tistih, ki ne uživajo privilegijev v imenu vrhunskosti ali pa štancanja. Opozorila sem, zakaj je umetnost vedno lahko le socialistična z vidika sistema, v katerega se sploh lahko vpne. Zapisala sem “v imenu vrhunskosti”, ker absolutno ne mislim, da se nagrade in razne prednosti delijo dovolj pošteno in nespolitizirano. To bi moralo najbolj na svetu motit umetnike, če so res umetniki. Če ščitijo vrhunsko umetnost. Ja, ja … nimam problema s tem, da mnogi niso vrhunski in niti pomotoma ne mislim, da bi morali obstajat na sceni le vrhunski. Ampak saj s tem se ta zakon ni niti malo ukvarjal. Ne razumem, zakaj vas ni prizadelo mnogo bolj to, da umetnikom s predlogom novega zakona drastično omejujejo sploh možnost za pridobitev visoke pokojnine za izjemne dosežke. Ki je omejeno le na Prešernove nagrade, spisek nagrad ob nagradi Prešernovega sklada je pa omejen in je diskreditiral vse prevajalske nagrade in esejiste. Oseba ima torej lahko 10 nagrad ali nevemkakšen opus in dosežke, a brez od politike ugrabljene Prešernove nagrade v tej državi ni tretiran kot vrhunski, da bi si zaslužil visoko pokojnino. Vsi ostali pa lahko itak še naprej bijejo siromaštvo. Kako to, da vas to ne žre najbolj na svetu, saj to kroji prihodnost umetnikom? Ne razumem, od kod ideja, da naj bi bila jaz tista, ki želim, da 97% umetnikov pokrepa? Moj prispevek o tem ne govori. Govori pa o politiki, ki ji je vseeno, če pokrepa 97% umetnikov, vrhunskih in povprečnih.
Kaj vas je najbolj prizadelo? Da sem v svojem prispevku obravnavala tudi hinavščino mnogih umetnikov in institucij, ki asistira nečednostim preko politike? Za tem pa povsem stojim in o tem je tekla debata ob referendumu.
Odraščala sem med umetniki. Cenim umetnost, živim z njo, redno berem itd. Še danes se veliko družim z umetniki, nekaj njih je mojih prijateljev. Ampak!!! Ravno zato sem bistveno bolj občutljiva na blef, spolitiziranost, hinavščino, komercializacijo v imenu vrhunskosti, odsotnost zavzemanja za umetnost in intelektualnost med umetniki in še marsikaj. Ja, umetniki niso homogena masa in ne morejo vsi poznat in razumet politike kot tisti, ki se z njo ukvarjamo. Ampak! Umetniki in predstavniki umetniških institucij, ki pa se izpostavijo in se izjavljajo javno o politiki (skozi umetnost ali kot aktivisti – kot se je zgodilo ob referendumu in še marsikdaj … PEN se opredeljuje o vojni v Ukrajini v iimenu vseh književnikov itd.), pa menda lahko pričakujem, da naredijo vsaj osnovno domačo nalogo? Ali pa da upoštevajo dejstva in argumente, ki so jim tuji, a so jim padli pred nos, namesto da se obnašajo kot mali nevzgojeni otroci, ki tulijo, jočejo in se mečejo ob tla, ker jim ni všeč realnost? Kaj pa lahko pričakujem vrhunskega ali vsaj povprečnega od umetnikov s takšno mentalno shemo? Je preveč, če od umetnikov pričakujem, da jim ne bo vseeno, kdo in kako jih predstavlja v javnosti? Naj od umetnikov v odnosu do raziskovanja in preizpraševanja življenja ne pričakujem po novem nič več od kogar koli, ki v življenju ni prebral niti ene knjige in se sploh ne mara spraševat o smislu česar koli? Ali od umetnikov ne smem pričakovat niti tega, da bodo prebrali zakon, ki zadeva njih, in ga vsaj zadostno razumeli? Ali od umetnikov ne morem več pričakovat, da jim je do dialoga o čemer koli? Da bežijo od konfliktnih situacij in se raje praskajo po jajcih skupaj z enakomislečimi ali enakonemislečimi.
Razumem, verjamem in me zelo veseli, da niste vsi prejemniki in prejemnice zgolj orodja v rokah politične moči in da verjamete v to, kar počnete. Kar se vas tiče, nikoli nisem podvomila, da verjemete v svoje ustvarjanje in da vam je mar za vsebine, ki se jih lotevate. Tisto, česar ne razumem, je pa to, kako je možno, da takšen profil ustvarjalca kvečjemu ne podpre mojega prispevka ali se ga vsaj veseli, ampak se počuti ogroženo in celo osovraženo. To pa zelo težko razumem. Mar ni logično pričakovat, da prejemniki in prejemnice, ki ne spadajo med primere, ki so kritično obravnavani v mojem prispevku, ne želijo onesnaženja prostora, v katerem ustvarjajo, in onesnaženja tistega, kar so prejeli? Tisti, ki ustvarjajo, ker verjamejo v tisto, kar ustvarjajo, zagotovo ne morejo verjet, da molk morda pomaga, da onesnažen prostor ne bo onesnažen. Seveda bo onesnažen. Rek, da ne boli, česar ne vemo, ne vidimo ali ne slišimo, je popolna neumnost.
Uf, ne, tudi vi ste vzeli mojo pripombo preveč osebno, daleč od tega, da vašega pisanja ne bi podpirala, če ga ne bi, ne bi nič pripominjala. Nisem na družabnih omrežjih, to pa zato, da ohranjam duševno in umsko higieno, dalo bi se seveda interpretirati, da sem prelena, tako da se praktično nikoli na nič ne odzovem, tudi preberem stvari le tu pa tam. Ste ena redkih, ki jih sploh berem. Iz razlogov, ki jih naštevate, pa še kakšnega, tudi v gledališče ne zaidem zelo pogosto. Televizije sploh ne gledam. Vsakič, ko jo odprem, pišem zdravnici za nov recept helexa, zakaj bi človek še s tem obremenjeval davkoplačevalce? Kakorkoli, zakon je bil slab in je padel, ampak ne zaradi tega, ker je bil slab. Tudi če bi bil dober, bi se našlo kaj, kar bi šlo poznavalcem (to je seveda v Sloveniji vsak, ki zmore prebrati dvostavčno poved) v nos, predvsem pa bi bil prav tako izgovor za politične mahinacije. To je tisto, kar boli. Da ne gre za to, kakšen je zakon, pač pa zato, da se na hrbtih par deset ljudi, ki bi povečini zasluženo dobili kak dinar več penzije, lomijo kopja.
Glede kriterijev za vrhunskost pa ne bi mogla nič reči. Tudi rek, da bo vrhunskost pokazal čas, je popolna neumnost. Skozi sito urednikov, producentov, umetniških direktorjev in kar je še pozicij moči v umetnosti zagotovo pade marsikaj genialnega in čas ne bo imel priložnosti pokazati, da je bilo vrhunsko, še v predalu ne bo obležalo. Pa tudi če bi čas pokazal, da je nekdo vrhunski, mu penzije pač ne bo šlo nakazat v že gnilo trugo. Nagrade so pa hočešnočeš vedno odraz trenutne politike. Resnično ne vem, kateri kriterij bi bil pravičen.
In ne, ne mislim, da je tiščanje glave v pesek rešitev za karkoli, seveda bo svet onesnažen, če ne bomo reagirali. Reakcije so pa lahko takšne in drugačne. Zase verjamem, da lahko mnogo več naredim, če svojo energijo in čas vlagam v umetnost in ne v modrovanje o politiki, o kateri nimam najmanjšega pojma. Sem ena tistih, ki na političnem polju zmore razumeti samo enostavčne povedi. Zadnja, ki sem jo razumela, je bila tista, da gre za zmago razuma. Dodala bi samo še – definiraj razum.