Evrovizija kot manifestacija geopolitike in kapitalskih interesov

Mnogi, ki so spremljali letošnjo Evrovizijo, se predvideno razburjajo, ker je izraelska predstavnica zasedla drugo mesto. Sprašujejo se, kaj bi šele bilo, če je ne bi za las premagal predstavnik Avstrije.

Moje mnenje je, da bi bilo super, če bi Izraelka zmagala, ker de facto tudi je zmagala. Le žirija je preprečila, da bi bilo nezaželenega hrupa preveč, saj bi v tem primeru mnogi gledalci po državah pobesneli bistveno bolj in težko bi bilo protestnike mimo opaznosti kamer umikat zgolj iz dvorane s pomočjo policije in varnostnikov ter zvočno utiševat “buuu” in žvižge iz dvorane za predvajanje na televizijskih ekranih.

Izraelka je prejela prepričljivo največ glasov od občinstva, kar pomeni, da je zmagovalka javnosti! Podobno kot lani v primeru Švicarja Nema tudi zmaga Avstrije ni prepričljiva, saj je bil avstrijski predstavnik po glasovih občinstva šele na četrtem mestu, v polfinalu pa celo šele peti.

ESC je že zaradi visoke gledanosti z razvedrilnim predznakom pomemben politični promocijski kanal. Izrael je tokrat udaril še posebej samozavestno in arogantno do kritikov genocida nad Palestinci. Nastopila je pevka, ki je preživela napad Hamasa, s pesmijo, ki objokuje sebe – judovsko tragedijo, in sanja o novem svetlem dnevu, ki po mračni eri prihaja. Pesem glede na dogajanje v Izraelu zlahka razumemo kot slavljenje zmagovitega svetlega dneva, ko bo palestinsko ljudstvo pregnano in iztrebljeno.

Izrael je na Evroviziji demonstriral svojo moč v Evropi, ne le v Ameriki. Prireditev uživa visoko gledanost tudi čez mejo Evrope in tekmujejo tudi države, ki niso del Evrope. Med te države poleg Avstralije, Azerbajdžana ali Armenije spada ravno Izrael, dolga leta je tekmovala tudi Turčija. Odločitve EBU politikantov za države, ki se priključijo ali izključijo iz tekmovanja, so izrazito politične, kar bistveno bolj opazimo ob izključitvah držav kot priključitvah, čeprav je oboje enak šmorn delovanja. Gre za pridobivanje oziroma kupovanje pravice do promocije držav z vsemi političnimi agendami v paketu. Zato je jasno, da sta Rusija in Belorusija izključeni na podlagi za lase privlečenih moralnih razlogov v odnosu do vojne, ki jih niso nič brigali, dokler so ukrajinski bataljoni napadali rusko manjšino v Donbasu. Izrael pa kljub izvajanju genocida ni izključen, ampak je dobrodošla država in celo pomembna sponzorka prireditve. Vpliv izraelskih lobijev je povsem podoben na Evroviziji kot sicer v Evropi.

Za Izrael je bilo najbolj pomembno, da prezentirajo zmago občinstva in to jim je uspelo. S tem so spromovirali idejo, da jih podpira ljudstvo po Evropi, ne le dominantna politika in kapital. Mi jih torej podpiramo. Hkrati se je država lani in letos potrudila, da se predstavi z zelo spodobnim nastopom – s kakovostno pevko in prezentacijo. Le tako lahko izpade proces promocije bolj prepričljiv. Judovska diaspora je sicer po Evropi in drugod po svetu dominantno močna, zato jim aktivacija glasovalnega stroja ne predstavlja tako hudega zalogaja kot mnogim drugim državam, ki se delno lahko naslanjajo za nekaj točk le na sosede, če in dokler so v dobrih odnosih – politično.

Vseeno je pa logično, da se krepijo sumi o koruptivni in goljufivi zlorabi glasovalne mašinerije. Kako se ne bi, saj so enaki sumi že povsem potrjeni na ravni delovanja Evropske unije, pri čemer je že dolgo jasno, da je Evrovizija razvedrilno promocijski podaljšek teženj EU. Letos je celotna javnost in voditeljice v dvorani osupnila, ko je domača švicarska predstavnica od občinstva prejela nič točk. Le zaradi obilja točk žirije je na koncu pristala na desetem mestu. Neverjeten razplet, saj je bila švicarska izvajalka izjemno priljubljena pri nezanemarljivem delu občinstva. Nastopila je s čudovito in dovolj posebno balado, brez cirkusa, brez obilnega make-upa in z močno emocijo. Njena visoka uvrstitev je veljala za samoumevno. Kaj se je zgodilo? Kdo bi vedel. Sumljivih dogodkov in odmevov na Evroviziji nikoli ne zmanjka. In tudi zato je visok ogled kljub naplavini zaničevanja vedno zagotovljen. Kričanje ljudi po internetu, kako tega cenenega cirkusa baje ne spremljajo, se običajno razlega od tistih, ki sicer ne premorejo nikakršnega žlahtnega okusa za kar koli, pa tudi za glasbo ne, pa izkoriščajo priložnost, da bi se predstavili kot pametni ljudje z žlahtno presojo o glasbi. In tudi to je del cirkusa, ki odvrača pozornost od bistva. Enako, kot se dogaja na parketu komunikacije med politiko in javnostjo sicer.

Zmaga Ukrajine ob izbruhu vojne v Ukrajini je bil le najbolj očiten pojav nejevere v poštenost glasovalnega stroja. In serijske zmage aktivističnih predstavnikov transspolne ideologije. Avstrijski primer bradate dive s skrajno klišejsko in dolgočasno balado ter lani šele peto uvrščeni Nemo po glasovih občinstva z izrazito aktivističnim in konceptualno premišljenim stereotipiziranim nastopom. Pesem, ki je verjetno nihče na svetu nikoli več ni poslušal. Zmaga Ukrajine pred davnimi leti hkrati z divjanjem oranžne revolucije v Ukrajini, ko se je začel nacionalistični marš proti Rusiji in slavljenje neonacističnega heroja Stepana Bandera pod vlado Viktorja Juščenka, ki se je osebno udeležil evrovizijskega dogodka. Takrat večina Evropejcev še ni imela pojma, kaj se v resnici dogaja v Ukrajini. Politično. A Evrovizija je bila že v polnem političnem promocijskem zagonu.

Letos je bila prireditev z geopolitičnega vidika še posebej interesantna. Nobena od držav bivše Jugoslavije se ni uvrstila niti v finale. Poleg Rusije in Belorusije sploh niso tekmovale tudi Madžarska (že par let), Romunija in Slovaška. Tudi Turčija že več let ne tekmuje, ker ima posebne politične interese na več strani, hkrati pa v času, ko je ekstremno pritiskala na sprejem v EU, sprejeta ni bila (je pa članica Nata z drugo najmočnejšo vojsko). Hkrati so bile sprejete v finale vse baltske države (Litva, Latvija, Estonija), ki so izrazito okupirane s strani Amerike ter vojaško in propagandno uspešno naperjene v vojno proti Rusiji (Kaja Kallas v EU prihaja iz Estonije na primer). Teh državic ni treba posebej prepričevat v namenjanje visokega bdp-ja za oboroževanje in v hujskanje s pamfleti, da Rusija baje napada celo Evropo. Enako se je dobro odrezala Poljska, ki tudi pridno služi ameriškim interesom in interesom pridružene EU poslovne mafije, ki hoče Evropo v zaščito svojega poslovnega in kariernega obstoja spremenit magari v Gazo.

Na koncu tekmovanja sta se za prvo mesto potegovali Izrael in Avstrija. Nisem si mogla pomagat, da ne bi uzrla karikaturo 2. svetovne vojne. Za zmago se poteguje SS banda in judovski sionistični lobi kapitala. V Švici, veliki pralnici nacističnega in judovskega kapitala. Krasno! Kdo je v resnici zmagal, ni tako zelo jasno, kot se zdi. Oziroma – po mojem mnenju je zmagal Izrael. Avstrijski predstavnik filipinskega rodu, ki je odraščal v Dubaju, je pomagal, da bo prireditev naslednje leto v Avstriji, saj Izrael v aktualnem stanju niti nima interesa, da bi že naslednje leto izpeljal takšen mednarodni dogodek. Kdo bo pa kupil vstopnico, da bi šel na vojno fronto spremljat Evrovizijo? Hkrati je pa Izrael preveč nadut, da bi prepustil dogodek drugi državi, kot je to storila Ukrajina. Za Izrael je to nesprejemljivo.

Za najbolj poveden performans je poskrbel lanski zmagovalec Nemo. Česa tako srhljivega na ravni pop kabareja že dolgo nisem doživela. Očitno je bilo, da je Nemo želel javnosti pokazat nastop na vse ali nič, kakršnega preračunljivo politikantsko ni upal pokazat v tekmi za zmago. Oziroma niti ni smel, ker ga sploh ne bi spustili v tekmo. Nemov nastop je izpadel kot performans razgaljenja. Lani je zmagal je s preračunljivo pesmico za Guinnessovo knjigo rekordov v visokih tonih in z nastopom, ki je promoviral simpatičnega veselega fantka, ki je bojda razbil kodo (besedilo). Ta razbita koda naj bi pomenila, da je končno našel svoj brezspolni spol in zdaj je veselo, srečno in poskočno večno otroško bitje v rožnatih odtenkih perja.

No, letos pa je Nemo očitno hotel prepričat, da ni le orodje propagande, ampak umetnik, ki se pred nami razgalja. Kabare, ki ga je uprizoril, nas je prebutal s shirano, golo in depresivno pojavo z lasuljo na odru. Njegov žalosten nastop nas je vodil preko groteske v ultimativni (duševni) zlom. Ko je snel lasuljo in je pred nami na tleh obležal poraženec z razmazano maskaro po obrazu, ki kriči, kam gremo …, smo si lahko v glavi slikali primerjavo z lanskim nastopom in dojeli, kateri nastop je pri presoji o iskrenosti izraza pravi. Brez dvoma ne tisti za zmago na Evroviziji.

Kakor v politiki tako na Eurosongu. In sploh ne gre za to, da bi bil Eurosong ugrabljen od politike in da občinstvo nima nič zraven. Občinstvo je pri usmerjanju okusa in prioritet za navduševanje nad tem in onim – tudi na politični ravni – sodelujoče vodljivo orodje. Čemur mnogi, ki revskajo o cirkusu, ki ga bojda ignorirajo ali ga bodo od zdaj naprej ignorirali, zgolj ne pogledajo v oči in se ravno s tem varujejo pred ozaveščenjem, da smo del procesa in cirkusa v vsakem primeru. Ne moremo se izolirat s pasivnim bojkotom, ignoranco in zgroženim lapanjem. Tudi bojkot mora bit aktiven in artikuliran, sicer je le ignoranca. Zaradi umika v tišino javnost ni nič manj nedolžna in nevpletena. Ignoranca je zaželen del procesa. Podobno kot na vsakih volitvah. Volijo pač tisti, ki volijo, ignoranti, ki se skušajo pa zgolj izognit kakršnemu koli aktivnemu boju in pri tem ostat bojda nedolžni, so v resnici celo ključno orodje, da gre karavana dalje. Ne spremljamo Evrovizije, ne spremljamo politike, ne spremljamo več ničesar. Ker smo zgroženi. Zato samo še kuhamo pašto, s prijatelji klepetamo o ničemer in hodimo na izlete. In to naj bi pomenilo, da smo moralni, pametni in pošteni. Malo morgen. Problem je v tem, da večina tistih, ki bučno oznanja, da ne spremlja tega ali onega, v resnici ne počne nič bolj pametnega ali družbi koristnega. In tudi to je del splošne vodene agende.

Gre za povsem enak princip delovanja kot na ravni politike. Ker se na primer državljani s pomočjo medijev izogibajo soočenju z realnostjo, da smo kot člani EU in Nata avtomatsko sostorilci tudi pri izvajanju genocida v Palestini, si lahko še naprej domišljajo, da ima kakšen moralni smisel regljanje zgroženih floskul, kako mi kot država nimamo nič s tem in celo nasprotujemo genocidu in zahtevamo od državne politike, da ukrepa!

Spoštovani državljani in državljanke, Slovenija ni suverena država in ne more ukrepat, če in dokler smo člani EU in Nata! Kakršno koli parlamentiranje o tem, kaj naj bi storili, ne da bi kar koli spremenili, je čista hinavščina. NATO ne pomaga Palestincem v boju proti Izraelu, ker financira in podpira Izrael. In tudi naša država sodeluje! Naši vojaki so hodili na misije v Afganistan, na Kosovo itd. Vse po nareku Amerike. Če bi korakali v Izrael, bi šli kvečjemu izvajat lažno mirovno misijo v Gazo za interes Izraela in Amerike. Moraliziranje brez pogleda v ogledalo je pač patetično. Enako kot sodelovanje na Evroviziji in zgražanje, ker tekmuje z nami tudi Izrael in celo zmaguje. Z našo pomočjo. Ja, seveda. Tako ali drugače.

Še nekaj besed o tekmovalcih.

Avstrijski zmagovalec je zame še ena izmed promocij, ki oglašuje in utrjuje brodolom mentalnega nivoja. Kot prvo je avstrijski nastop zgolj kopija bistva celotnega koncepta visoko uvrščenega švicarskega tekmovalca iz leta 2021, ki je nastopal tudi na letošnji prireditvi kot posebni gost. Zgolj 30 sekund sprejmljanja avstrijskega nastopa me je spomnilo na Švicarja, da sem šla brskat, katerega leta se je že zgodil. Gre tako za tekmo v slogu Guinnessove knjige rekordov v prezentaciji visokih tonov kot za celotno koreografijo! Skopiran je povsem enak slog balade in zelo specifični gibi, vključno s scensko postavitvijo v prostor. Razlika je le v tem, da si je avstrijski predstavnik omislil ladjico, na kateri lovi ravnotežje, Švicar pa je enako zganjal na drugačni scenski konstrukciji. To je nezaslišano. Še bolj nezaslišano pa je, da se je avstrijskega predstavnika, ki je zgolj plonkal, promoviralo kot klasičnega glasbenika, ki nastopa v dunajski operi. Saj res nastopa tudi tam, ampak za njegov prodor na Evrovizijo je bolj pomembno, da se je pulil za slavo v dveh resničnostnih šovih. To je trend, ki se razvija tudi v Sloveniji, da razni glasbeniki prehajajo iz klasike v pop ali obratno. S tem seveda samo po sebi ni nič narobe, vendar pa je v mnogi primerih realnost takšna, da določeni pop glasbeniki ne premorejo duha za klasično glasbo in zato na odre klasike bolj vnašajo padec nivoja, kot da bi bilo obratno. Redki, ki prehajajo v žanrih na tej ravni, vnašajo v pop več duha in kakovostne glasbe. Večinoma se zaradi komercializacije scene dogaja padec kakovosti na vseh ravneh. Evrovizija je s tega vidika spet oglaševalska kampanja, ki utrjuje mentaliteto valovanja kapitala prihodnosti.

Avstrijski primer ni primer, pri kakršnem bi utemeljeno zgolj zamahnili z roko, češ da je itak težko presojat zglede med inspiracijo in kopijo ali krajo. Ne, ni tako težko, če se uveljavlja zadostno visok nivo splošne presoje. V takšnem primeru je precej enostavno dojet in zaslišat, da je na primer velika razlika med evrovizijskim predstavnikom Italije ali Avstrije. Seveda se je tudi italijanski roker razvijal pod vtisom številnih zgledov, vendar pa je jasno, da je bil njegov poetičen in multiinstrumentalen nastop avtentičen, pristen, doživet, profesionalen in v vseh ozirih posledično superioren. Medtem ko je avstrijski nastop pravzaprav promoviral idejo Chat GPT generacije, ki trdi, da lahko tudi mašina pač skopira in skombinira nekaj že ustvarjenega, pa bomo dobili bojda presunljivo umetnost, kakršne celo ne more človek ustvarit. Čeprav gre za kopiranje človeške ustvarjalnosti. To je čisto zavajanje, kajti umetnost definirajo ravno človeška emocija, vložena energija in izpoved med vrsticami, nikakor zgolj tehnično obvladovenje orodij za sestavljanje izdelka. In točno ta pomemben faktor tudi določa trajnost ustvarjanja in ustvarjalca. Avtentičen ustvarjalec bo na daljši rok obstajal in se razvijal neodvisno od tega, kaj bodo ljudje počeli z njim. Ali politika. Kar je, je, kar ni, pa ni. Plagiator s težavami v iskanju identitete, izraza in avtentičnosti bo pa v skladu z narcizmom hlepel po lovorikah, zmagah in statusu, a ga bo s časom pobralo, ker ne razvija lastnega izraza in identitete, s katero gre tudi v trgovino ali na sprehod. S katero tudi spi. In živi. Nadomeščen bo zelo hitro z drugimi plagiatorji in obrtniki, ki bodo služili neki drugi prehodni predloženi modi ali političnemu interesu. Kritična masa občinstva je seveda lahko vodljiva roba in tako se bodo tudi obnašali. Pač potrošniško konzumirali in po uporabi zavrgli, ker se ne vzpostavi trajen odnos z ustvarjalcem. Ker za projektom muh enodnevnic ne obstaja ustvarjalec, ki bi sploh vzpostavljal resen odnos s komerkoli in s čimerkoli.

Na takšen način se izvaja tudi uničevanje potencialov. Ranljivih in zmedenih mladih talentov. Postopek se odvija povsem enako kot delovanje na primer CIE, ki uničuje ranljive države s konkurenčno ogrožujočim potencialom. Tipičen zadnji primer uničenja potenciala na Evroviziji je zmagovalna italijanska rock skupina Möneskin.

Po izjemnem preboju je mladi bend ugrabila anglosaksonska korporacija. Amerika in VB v sodelovanju. Bistvo tega obetavnega rock benda z izjemno karizmatičnim pevcem Damianom Davidom je bilo ravno v tem, da smo navdušeno sprejeli italijanski rock mlade generacije. Jezik ima svojo identiteto in melodijo. Jezik je pomemben del melodije in naboja. Damiano David je bil tipičen primerek italijanskega pevca z raskavim glasom in prezenco sproščene in udarne teže v lastni identiteti! In kaj se je zgodilo, ko je bend zaslovel mednarodno in so ga ugrabile korporacije?

Predvidljivo. Najprej so jih podkupili z albumom in zahtevali, da pesmi izvajajo v angleščini. Polom! To ni bil več Möneskin. To ni njihov jezik, v katerem razmišljajo in sanjajo. Izgubil se je naboj. Nikamor niso prilezli, na poti pa so izgubili status kulta. Kaj so pridobili? Več denarja. Plačani so bili za to, da propadejo. Več so zaslužili kot tretjerazreden bend v Ameriki kot kultni italijanski bend v Evropi. In prodali so se. In potem poniknili. Naslednja stopnja uničenja benda je bila, da so ukradli pevca. Stara fora. Ker on je tisti seksi material. Ostale lahko korporacija pogreša. Ponudili so mu solo projekt in neka fotografiranja v modnih revijah za status seks simbola. Tretjerazrednega seveda, saj v Ameriki Damiano David nima šans. Ne zato, ker ne bi bil dostojen nevemkakšne konkurence, ampak zato, ker se v tisti greznici poslovanja ustvarja umetne in povsem neavtentične like za modno industrijo. Tam ni karakterjev in identitet. Ustvarja se le dobičkonosne prehodne projekte. Artikle. No, in zdaj je Damiano David navaden ništrc, ki z nekimi komadi tipa “Angel” cvili in žvrgoli v kamero domnevno čustvene tretjeligaške bedaste popevke. Obupno. Tragično. Zaznamo, da so mu očitno rekli, da njegov glas ni dovolj čist. Pa da je danes moderno cvilit in žrvgolet kot pokvarjena bremza na kolesu, ne pa pijan fušat s prekajenim hripavim glasom. In podobne nebuloze industrije, ki vedno kraka v taktu politike v ozadju. In zdaj ta lik cvili in jamra v tri krasne na kolenih, kot bi mu odrezali jajca in glavo. In tudi so mu res odrezali jajca in glavo. In plačali so mu za to. On zdaj ni več Italijan in ni Damiano David. Niti ni več seksi seveda. Zdaj je nek ameriški priseljenec z ameriško bejbo, ki se bojda prebija v industriji pop glasbe, se lomi z angleščino in nekaj jamra. Groteskno! Enako se pod neoliberalno globalistično diktaturo dogaja celim državam. In to je tudi bistvo aktualne vojne na geopolitični ravni.

Kaj bi rekli še o Klemnu Slakonji. Ubit, še preden bi se sploh kaj zgodilo. Klemen Slakonja preočitno sploh ni hotel na pot, na katero se je podal. Pripravil je paket za boj. In potem sploh ni odkorakal na fronto, ampak kapituliral, še preden je vstal iz postelje. Zato smo komaj slišali zanj, vse do polfinalnega večera. Da nekaj hudo ne štima, mi je bilo jasno, ko se je zgodilo nekaj blazno komičnega. Slakonja je posnel videospot, v katerem je imitiral vse zmagovalce Evrovizije od leta 2000 dalje. To je bil njegov relevanten dodatni promocijski adut. Ki je mrtev obležal na Youtube-u. Potem se je Klemnu ponudila priložnost za akcijo. Dva obskurna najstniška “woke” podkasterja z le nekaj tisoč ogledi na video sta začela tulit po internetu, da v satiričnem spotu slovenskega tekmovalca na Eurosongu Slakonja izvaja “black face” rasistično agendo. Zakaj? Nič. Eden izmed zmagovalcev je bil črnec in Slakonja, ki se je preoblačil v vse zmagovalne tekmovalce, si je pobarval obraz v temnejši ten kože. “Black face” se seveda veže na akcije, kot je na primer pustno praznovanje, ko se ljudje šemijo v druge rase, kar izpade žaljivo, saj rasa ali narod ni maškarada, ampak je prirojena identiteta. “Woke” aktivizem je zagnal nasprotovanje tovrstnim praksam. Ampak le na ravni rase ali naroda, ne pa tudi na ravni spola. Šemljenja v ženske se niso dotaknili kot znak nedopustne diskriminatorne in poniževalne prakse, čeprav gre za isto stvar. Spol ni maškarada. Zgovorno in prozorno.

Slakonja se je na neutemeljeno teženje, saj njegovi performansi niso le pustne šeme, ampak je poanta v čim bolj dosledni in hkrati satirični imitaciji realnih likov, odzval. Ampak kako! S pismom opravičevanja, da ni tako mišljeno, in z naznanitvijo, da se je v imenu miru in dobrih odnosov odločil, da bo ta nastop izrezal iz videa. In res je to storil. Potem pa prekinil komunikacijo, ker se boji prepira. Štos je bil pa v tem, da se je javno oglasil tudi izrezan pevec in jasno nasprotoval “woke” butljema. Izrazil je, da mu je projekt Slakonje všeč in da nima nič proti in da razume, da je njega imitiral enako kot vse ostale pevce, z vsemi telesnimi atributi v paketu. Ampak Slakonja ga je izrezal. Na koncu je oškodoval in diskriminiral pevca, da bi ugodil dvema bebcema. Ker se boji konflikta. To pomeni, da ne stoji za svojim delom. Vsak klinac palac, ki pride mimo in nekaj pripomni, doseže svoje, ker Klemen nima volje in energije, da bi se pričkal, pa mu ugodi in priredi svoje delo težnjam drugih. Adijo! Konec! Kdor se ne bori in ne stoji za svojim ustvarjanjem, je gotov! Nihče mu ne verjame!

Na Eurosongu, kar se tiče plasiranja svojega projekta, divja pravo mesarsko promocijsko klanje. Večina se obnaša, kot da so edini na svetu. Večina naredi vse, da bi bili opazni in zapomnljivi. Komaj čakajo, da se vname magari prepir, da bi vzbudili pozornost. Glasovanje poteka od začetka prireditve, ker naj bi bila večina fenov Evrovizije, ki glasuje, že odločena o svojih favoritih. Od kod? Ker spremljajo dogajanje na interenetu. Ne le da že prej slišijo vse komade, vidijo nastope, klikajo na videospote, ampak se odvijajo tudi udarne promocijske kampanje na družbenih omrežjih. Zato se lahko v finale uvrstijo Islandci s totalno generičnim in brezveznim komadom, ampak slišimo, da so imeli udarno kampanjo na TikToku in konstantno hajpali sebe in komad pri mladini. Francozinja z brutalno prepričljivo in osebno izpovedno balado je mesece delovala aktivno na družbenih omrežjih, čeprav je sama po sebi kaliber, ki daleč presega zmožnosti Slakonje in mnogih drugih. In kljub temu je pristala šele na sedmem mestu. Malček prekakovostno izvedena in preboleča pesem za zmago na komercialnem prizorišču, kjer se odvija tudi boj promocije in politizacije. In kjer se želijo ljudje razvedrit. Zato tudi bolečina in depresija ne smeta odzvenet preveč resno in realno.

Klemna Slakonje ni bilo nikjer, vedno bolj je bilo pa tudi jasno, da ga ni podpirala RTV Slovenija. Ker so se izpostavili z zlajnano agendo, da bi morali zaradi nastopa Izraela bojkotirat Evrovizijo. Takšno regljanje v prazno, ki povsem sovpada s praznim regljanjem naših politikov v vladi, jim je omogočilo, da se ne naprezajo preveč in da na Slakonjo celo zvalijo breme. Ker je nastopal. RTV Slovenija bi se pač lahko umaknila in konkretno odpovedala nastop. V nasprotnem primeru naj pa držijo gobec in se ne pretvarjajo, da so moralni. Slakonja se je odzval predvidljivo medlo. On noče bit političen. On predstavlja glasbo. Enako, kot se je odzval v primeru napada dveh “woke” brezveznikov. On nima mnenja, on ne bi nič. Pustite me na miru, je kar naprej sporočal Slakonja. Potem je povedal, da pridno vadi stojo na glavi. In to smo slišali še večkrat. Kot da se pripravlja na tekmovanje v amaterski gimnastiki.

Nastop je bil v enakem slogu. Totalno zaspan, brez volje, brez energije. Ekipa je kar naprej sporočala, da bo Klemen dal vse od sebe. Kadar ljudje grozijo, da bodo dali vse od sebe, lahko vemo, da je nekaj hudo narobe. Da bo tisto, kar bodo dali od sebe, zelo malo in premalo, zato se že vnaprej opravičujejo. Klemna sem doživela na evrovizijskem odru kot nekoga, ki ni želel bit tam in je komaj čakal, da bo konec muke. Ni se hotel kregat, ni hotel promocije, ni hotel … Pač ni hotel. Nič ni hotel. No, prav, pa nič. Saj te nihče ne sili. Ali pač?

Klemen Slakonja je v aktualnem geopolitičnem loncu zelo ustrezno predstavljal Slovenijo. Kakor v politiki tako na Eurosongu. Mi ne upamo izpostavljat svojih adutov in prepričanj. Mi povsod sodelujemo na tiho, se dobrikamo in hlapčujemo, ampak bi radi to počeli na način, da bi se najraje skrili pod mizo od sramu. In se tudi skrivamo.

Please leave this field empty

Ne zamudite novega prispevka!

Naročite se na e-obvestila o objavi novega prispevka na spletni strani Simona Rebolj

Ne pošiljam vsiljivih sporočil in varujem vaše osebne podatke! Preverite politiko zasebnosti za več informacij.

Preverite e-pošto za potrditev naročila!!