Pa je spet novo leto naokrog in koledar nam kaže datum 8. marec, ki zapoveduje praznični dan, ob katerem bi se morali vsaj za silo spomnit na zgodovinski boj za pravice žensk. 8. marec ni dela prost dan, razen če se naključno ustavi na nedelji ali za mnoge tudi na soboti. Zakaj bi pa bil dela prost dan, mar ne? Saj so se feministke vendar borile za enakopravno vključenost na trg dela in izobraževanja in si izborile dvojno ali trojno večinoma neenakopravno garanje na trgu dela, vzdrževanju doma in skrbi za otroke. Strašni patriarhat, proti kateremu naj bi se ženske borile, nikoli ni imel nič proti, če se sužnjem na trgu dela pridružijo po potrebi še ženske, dokler ne trpi zasebna sfera, v kateri so moški čim bolj odrešeni ukvarjanja z gospodinjstvom in otroki. Dokler so liliputantski človečki še v fazi, ko še niti govora in zadostnega zavedanja okolice ne premorejo, jim ni možno ničesar na hitro ukazat ali dopovedat. Torej so dolgočasni. Ni se možno tudi bahat pred otroki z neverjetno poučnimi poduki, darili in praksami. Ne mečejo se na hrbet od hvaležnosti za vse, kar so požrli ali česar so bili deležni, da ne bi umrli, še preden bi se ovedli, kam so se rodili in kaj naj bi počeli na tem svetu.
Med moškimi in ženskami obstaja v odnosu do ženske pomembna razlika, ki se po naravi stvari zakoliči že ob rojstvu. Tako moške kot ženske donosi ženska in oboji se rodimo iz ženske. Ženska po porodu pomeni tudi hrano in varnost naročja tako ženskim kot moškim novorojencem. Enakovredna in enaka porazdelitev vpliva na človeške možgane v odnosu do spola zato že v kali ne obstaja. Ženski spol kot predisponirana mati predstavlja simbolnega boga. Moška frustracija si v tekmi z boginjo boga moškega spola že celo zgodovino izmišljuje in ga poskuša osmišljat skozi različno religiozno zgodbarjenje, ki bi namišljenega boga, ki je seveda zamišljen po človeški meri moškega spola, predstavljal za absolutno moralno avtoriteto. Morala sicer ni nekaj, kar bi si lahko lastila katera koli religija ali ideologija. Gre za povsem praktična možna spoznanja v razvoju človeka, ki obetajo vzpostavljanje medsebojnega razumnega dogovarjanja o mirnem in usklajenem sobivanju sredi zakona narave. Zakon plena in plenilca predstavlja konstantno vojno pri pehanju za dobrine v boju za preživetje ob vnaprejšnji obsojenosti na smrt. Torej vojna. Vse religije vsebujejo v svoji osnovi približno enako umevanja greha, hkrati pa vse zapadajo v ultimativni greh in nasilje zaradi manifestacije vseh grešnih lastnosti človeka, ki pada na izvorni infantilni preizkušnji sebičnosti.
Tisto, kar simbolizira v religiozni retoriki hudiča ali antikrista v krščanski retoriki, je pravzaprav simbolični izraz za vse človeške hibe in negativne lastnosti, na katerih vsevedni in vsemogočni bog pade na lastni preizkušnji obstoja, ne le na preizkušnji človeka. Vse do brezupa, ko na eni strani bogaboječnež izgubi vero v moč pravičnosti, dobronamernosti in vsemogočnosti boga. Ali ko na drugi strani zaprisežen ateist v preobilju strahu in trpljenja, magari v zadnji minuti soočenja z neizbežno smrtjo, prvič v življenju moli in prosi za milost neoprijemljivo višjo silo, ki presega človeško krhkost.
Ko postane celo Donald Trump pobožen
Ta trenutek se na primer v Iranu bije tudi ultimativna vojna proti vzdržljivosti skupnosti ljudi, ki črpa moč, energijo in voljo do boja za obstanek iz globoko ponotranjenih religioznih prepričanj, ki stavijo na preseganje strahu pred smrtjo. Boj goreče vernih pa je jasno in nedvoumno doživljan kot boj proti satanizmu. Iranski režim v aktualnem kontekstu na primer konstantno izjavlja, da se bori proti Epsteinovemu zahodnemu režimu, kar samo po sebi vsi na svetu v univerzalni simbolni govorici razumemo – ne glede na vrsto religiozne opredelitve, ateizem ali zmedeno agnostično neoprijemljivost. Najmanj nenavaden, čeprav osupljivo komičen (v kolikor ste razvili smisel za črn humor), je zato prizor brezdušnega in do popolne karikature narcističnega kapitalista Donalda Trumpa, ki na predsedniškem položaju, obkrožen s člani svojega kabineta, moli! To je molitev moškega, ki molit sploh ne zna in je očitno tudi brez religioznega predznaka nezmožen kakršne koli osnovne introspekcije, saj je celotna njegova kariera za dosego pojma uspeha v “satanističnem” sistemu podprta z absolutnim odporom kakršni koli verziji zmožnosti uživanja v plemeniti skromnosti, ponotranjenosti in ponižnosti. Prizor vzbuja v očeh opazovalca le sarkastičen posmeh ali pa grozo. Grozo pred dejstvom, kako šibka in ultimativno neprepričljiva je manifestacija moči, ki se napaja na prvinskem “darwinističnem” zakonu narave, ki v svoji osnovi prezentira le pekel. Pekel neskončnega krvavega boja za preživetje ob vnaprejšnji obsodbi na smrt. Poskus samoohranitve na vrhu piramide z golo silo moči in uporabo vseh grehov na Zemlji, je tako šibek, da ji v resni krizi ne zaupa še tako brezbožen mačo. Donald Trump se z ekipo priležnikov trudi molit, s čimer nam sporoča, da ga je resno strah, ker je dregnil v nekaj tam daleč na drugi strani vojnega spopada, česar absolutno ne razume, se pa zaveda, da od tam seva neka moč od znotraj.
Ob Donaldu Trumpu, predstavniku ultimativnega pojma uspeha znotraj mentalitete in diktature kapitala, se kiti tudi minister za vojno Pete Hegseth, ki je bil enako kot prestrašen podpornik povratka kolonizacije Marco Rubio po volitvah posebej izbran za položaj. Primeren kader za naloge, ki so že večkrat napovedane in planirane v vrstah CIE in starih jastrebov Bele hiše. Ti zagotavljajo kontinuiteto geostrateških ciljev hegemonije, tudi teh, ki so doletele Trumpovo administracijo v njegovem zadnjem mandatu. Predvsem napad na Iran. Hegseth, tipičen ameriški kapitalistični japijski maneken, pri katerem je jasno, da bistveno več časa in energije potroši za ukvarjanje s svojo frizuro kot s kakršnimi koli intelektualnimi ali duhovnimi napori, se v silni frustracijski težnji, da bi se dokazal tudi kot ultimativni mačo, vojak in kavboj, zateka k verskemu fanatizmu. Ta se izraža predvsem s tatujem križarjev na njegovih petelinjih prsih in grmenjem o sveti vojni. Revež se na smrt boji muslimanov. Če ne bomo mi potolkli njih, bodo oni nas. Nekoč je izjavil, da je ves muslimanski svet treba vzdrževat na nivoju srednjega veka, sicer bo Jeruzalem padel. Nič takšnega ni izrekel, kar ni siceršnja politika Bele hiše, ki se odraža non stop v rezultatih ameriškega posredovanja. V Libiji, Afganistanu, Iraku, Siriji, Gazi … Ampak pozor! Obstajajo tudi Zalivske države, ki so se z ameriškimi vojaškimi oporišči na svojih tleh in/ali britansko nadvlado (npr. Jordanija …) povsem predale Zahodni diktaturi kapitala, pri čemer preostanek islamskih vrednot predstavlja le še neprepričljivo kuliso. Zgradil se je celo Dubaj, kjer za plenjenje Zahodnega kapitala s polnim sodelovanjem šejkov in sultanov šiba le takšna in drugačna najbolj primitivna in banalna prostitucija v vseh ozirih interpretacije.
Ni zgolj naključje, da je na pomoč za pariranje islamski verski gorečnosti z dolgo tradicijo Trump poklical na pomoč fanatično evangeličanko. Paula White-Cain je kot nabotoksiran križanec med satanistično diktaturo kapitala in nečim, kar naj bi spominjalo na versko gorečnost za potrebe “zmage” na drsališču pohlepa, kiča in napuha. Skratka, nekaj, kar bi v imenu religioznosti Donald Trump in njemu podobni kapitalistični brezdušneži še lahko razumeli kot uporabno vrednost pri izvajanju kraje, ubijanja, podkupovanja, prostitucije in drugih satanističnih izvedbenih dejavnosti. Paula White-Cain je ženska. Simbol matere, ki je mentalno lenobno zavrgla poanto poslanstva boginje in se prepušča servilnosti do izgubljenih in zanemarjenih sinov, ki pogrešajo mamo, pa se zato po svojih močeh igrajo boga. Trump ima v svojem osebnem prostoru same ženske, ki skrbijo zanj. Med drugim mu vsako jutro tudi berejo pomembne novice, ker Trump ne zna dobro niti brat, o čemer priča tudi njegovo sila preprosto izražanje. Vzrok naj bi bila sicer disleksija, ki se je zavoljo premožnega in vplivnega statusa nikoli ni naučil samostojno obvladovat. Nekoč je izjavil, da najbolj zaupa predvsem ženskam, ker za razliko od moških premorejo zvestobo. Povprečen moški je zvest le do tiste meje, ko po svojih mentalnih zmožnostih presodi, da mu zvestoba koristi, zato so moški v trenutkih krize zaupanja nevredni, medtem ko ženske vztrajajo v zvestobi preko meje gole servilnosti in gojenja kače na prsih. Tega zadnjega o ženskah ni izrekel Trump. To je moja interpretacija stereotipa realnosti o ženskah, v kateri tudi ženske niso le gola žrtev moške objestnosti ob gojenju izjemnih vrlin. Ženske izbirajo uhojene poti, kar moški ženskam zgodovinsko zamerijo in kar tudi ženske na koncu proslule poti zamerijo sebi. Vendar še vedno celo v menu feminizma igrajo le na karto žrtve, ki celo zgodovino zapada v takšno ali drugačno prostitucijo (med prisilno zakonsko zvezo in bordelom ni bistvene razlike, razen v številu neželenih klientov), ker jo zatira moški neumen tiran. Čaka na usmiljenje. Seveda moški tiran provocira in preizkuša, kar pa še ne pomeni, da je treba cepnit na vsaki provokaciji, podkupnini, finti in fori, ker si neumen, nesuveren in izgubljen moški želi, da bi lahko žensko usvojil, ker je še bolj neumna, nesuverena in izgubljena od njega.
Ko se moški pretvarjajo, da hočejo kurbe
Če izgubljen, frustriran in zabit moški kriči, da hoče kurbe in se ima z njimi blazno fajn, ne pomeni, da moramo budali verjet. Če bi bile ženske vsaj M od mater, bi se zavedale svoje vloge in frustracij svojih sinov. Za povprečnega moškega sta erotični in partnerski odnos nekaj, kar preprosto razcepijo na dva odtujena dela, s čimer lažje upravljajo z razcepom med podobo matere in podobo erotičnega objekta, s katerim bi moral vzpostavit enakopraven ljubezenski odnos. Ljubljenost ni samoumevna. Ženski predstavlja lik matere identifikacijski zgled in simbol. Oče pa nekaj, kar je na primarni ravni razvoja povsem odtujenega. Tuja vrsta, za katero kasneje izvemo, da naj bi bil naš oče (noben oče se kot osemenjevalec ne zaveda svojega očetovstva organsko) in da naj bi On predstavljal nekakšno varnost in pomembne nauke. Hkrati pa lik tega moškega predstavlja spol, ki naj bi ga ženske kasneje usvojile in prepričale vase. Za žensko ta proces torej ni nič novega in pretresljivega, saj se ne razlikuje tako zelo od slabega ali dobrega odnosa z očetom. Za moškega je soočenje z odtujenostjo od ženske bistveno večji šok, saj gre za človeški lik, ki v začetku razvoja predstavlja ultimativno in predvsem samoumevno bližino. Le oče kot identifikacijski lik se pojavi v igri kot nekdo, ki kaže drugačen odnos do matere in s katerim sin celo tekmuje za pozornost in običajno zmaga. Sin, ki uspešno in preopazno zmaguje v pozornosti in srcu matere, je lahko kasneje v življenju na dobri poti za razvoj močnega šovinizma, saj ženske, ki niso njegove matere, pač ne sprejemajo vsakega njegovega sranja s čistim izrazom očaranosti, naivnosti in absolutne naklonjenosti. Nekaj pričakujejo ali ob večji emancipiranosti celo zahtevajo. Nič hujšega.
Sinko se od ogorčenja in frustracij upre. Hoče postat takšen kot oče, ki je mamo nadvladoval, ali pa noče postat takšen kot oče, ki je bil od mame zavračan. Frustriran sin se v vsakem primeru veže z žensko bistveno bolj preračunljivo, ker hoče mamo nazaj, da bi lahko izigraval čast in dostojanstvo najpametnejšega, najbolj občudovanega in spoštovanega bitja vsaj v svojem svetu, če že ne na svetu. Če ne pridobi spoštovanja, se bo oklenil sejanja strahu za košček strahospoštovanja, kar seveda nikogar na svetu ne zadovolji realno, zato postaja vedno hujši tiran. To je zanemarjen sin matere, ki ni razumela in prevzela svoje vloge boginje kot suverena osebnost, ki se je pripravljena borit za svoje vrednote in ki tudi vzgaja svoje otroke. Še posebej sinove. Mati, ki prezentira le servilnost in željo, da bi bila ljubljena in potrepljana od svojega partnerja, potem pa enako še od svojega sina, ne vzpostavi zgleda. Enako zgrešen zgled prosijačenja za sprejetost promovira enako labilen feminizem, ki je običajno voden in sponzoriran od frustriranih moških, ki so žal tudi najbolj bojeviti, ambiciozni, nori in aktivni v težnji po dominanci vseh vrst. Dominanca je težnja, s katero skuša moški nadomestit manko realne suverenosti. Si dobesedno kupit pozornost žensk z vlogo, ki jo uprizarjajo, namesto z realnim karakterjem, v katerega bi imeli sami dovolj zaupanja in ljubezni do sebe. Če skušaš žensko nategnit, zmanipulirat in kupit, je pod črto ravno prostitucija ultimativni vzvod. Hkrati pa je ravno ta vzvod tudi ultimativno sadistično maščevanje ženskam za vse razvite frustracije in občutke nezadostnosti.
Ko se ženske pretvarjajo, da razumejo in sprejemajo prostitucijo
Prostitucija se, ironično, na eni strani izvaja tako, kot nam je dobro znano predvsem na Zahodu. Širi se s polnim servilnim in neumnim privoljenjem žensk ali je celo del psevdofeminističnih bojev. Neumna ženska, ki deluje proti lastnim potrebam, interesom in osnovni biti. Ženska, ki zavrže svoj položaj matere (kar ni odvisno od konkretizacije materinstva, ampak je predisponirano skozi celoten razvoj že zaradi telesnega ustroja), se razvrednoti sama in v praksi izkaže, da je res tako inferiorna, kot trdijo najbolj goreči šovinisti. Da je ženska pač šibka in mentalno nedorasla tudi najbolj zabitim in zgolj fizično močnejšim moškim. Tudi njihovim najbolj prozornim manipulacijam in nategom ni kos, ki povsem sovpadajo z likom nevzgojenega otročaja, ki se že v najzgodnejši fazi razvoja uči, da je mati lahka roba za nateg in podreditev svojim še tako butastim in škodljivim interesom. Mati sprejme vse z naklonjenostjo, bojazljivostjo in naivno ljubeznijo, medtem ko je oče tisti, ki robanti, teži in se bori za svoje upravičene ali neupravičene interese.
Feminizem je bil v vseh svojih valovih po eni strani spoštovanja vreden, ker je izboril ženski določene osnovne enakopravne pridobitve, ki marsikod po svetu še vedno niso samoumevne, kar je huda sramota za ženski rod, ki ni manjšina, ampak predstavlja v vseh narodih ali državah vsaj polovico populacije, če ne več. Vendar pa je bil čisto vsak val feminizma tudi žrtev sramotnega natega frustriranih sinov, ki so ženske maščevalno kaznovali z dokazovanjem, kako nevztrajne, neumne, nesuverene in zaupljive so. Zato so na področju dela v imenu enakopravnosti postale najbolj pridne in obremenjene plačane sužnje, pri čemer so celo dopustile, da najbolj humana in človeku koristna skrbstvena dela predstavljajo najslabše plačana in cenjena “ženska” dela.
V drugem valu psevdofeminizma se je razbohotila pornografija, legalizacija in širitev prostitucije v imenu seksualne revolucije in t.i. osvobajanja žensk izpod tiranije tako ali drugače izvajanih prisilnih porok, eksistencialne soodvisnosti od moža, ki se poroči, ker pogreša mamo skrbnico, hkrati pa je lahko zaradi zaostalosti na nivoju erotike bolj ali manj prazen, nezadovoljen in razkurban, pa si zato domišlja, da je prostitucija dober nadomestek za erotično zavrtost. Pornografija seveda ni imela nič skupnega s seksualnim osvobajanjem žensk ob pomoči kontracepcije, ampak je tipičen znak razmaha stereotipnega moškega sadizma, ki čaka, kdaj se bo mati uprla, da je ponižana na nivo navadne kurbe, namesto da sprejme svoje poslanstvo suverene boginje. Feminizem se je razcepil na omledne, slabo financirane in maloštevilne frakcije resnih feministk, ki so se borile in se še danes borijo proti prostituciji, na drugi strani pa se je spet razbohotil obilno financiran in od najbolj ambicioznih frustriranih moških podprt psevdofeminizem, ki je motiviral in izbiral najbolj mentalno in intelektalno podhranjeno populacijo žensk. Te se celo borijo za legalizacijo prostitucije in porast bordelov v imenu ureditve socialnih razmer prostitutk na državni ravni, kar pomeni, da država postane glavni in ključni zvodnik, policaji pa redni klienti bordelov in fuk garsonjer.
Tovrstne trape, ki hranijo moški šovinizem, delujejo še danes in blejajo o prostituciji kot o spolnem DELU. Češ, da gre za delo kot vsako drugo delo. Šovinisti so jih prepričali, da se odpovedo osnovnemu ekskluzivnemu spoštovanju do svojega telesa in intimnosti, ki je osnova za vzpostavitev smisla za erotiko in do materinskega simbola, ki je neizbrisljiv od pubertete dalje. To pomeni, da matere pošiljajo svoje najstniške hčere v bordel, ker gre za delo kot vsako drugo delo pač. Tam jih pa pričakajo totalno degenerirani, izrojeni in sadistični fotri, ki sploh niso razvili očetovskega potenciala, ker tudi odrasli niso. Še vedno se doživljajo kot frustrirani najstniki, ki bi radi usvojili dekle, a jim to pač ne uspeva. Ne gre za to, da bi bila prepričljiva ideja, da je možno vse na svetu kupit. Seveda ni možno kupit naklonjenosti, kaj šele pristne erotične razvnetosti ženske z vsemi možnimi perverzijami v paketu. Tega se zavedajo. Vendar pa počnejo tisto, kar lahko počnejo. Izvajajo sadizem nad ženskami, ki in ker si ne prislužijo spoštovanja do svoje suverenosti in samospoštovanja, kar lahko edino postavi na oltar ženskost v svojem pravem tudi erotičnem pomenu besede in ustvari zaupanja vredno mater! Moški in očetje se ne bodo nikoli počlovečili in odrasli, dokler si mati ne izbori svojega mesta in postane prepričljiva.
Ko geji prevzamejo in usmerjajo feminizem
V agonijo so se vpletle še LGBTIQ+ obilno plačane frakcije, ki so se jim pridružile psevdofeministične skupine avš po navodilu šovinistov, kot da bi pomenil ženski spol neko posebno seksualno orientacijo diskriminiranih in degradiranih, kar je idiotizem brez primerjave. Spet je bilo tako enostavno, da niti smešno ni. Že v drugem valu feminizma so geji bučno podpirali prostitucijo in širili bazen prostituiranja naših otrok še na fantke. Zgodil se je razkol z resnimi feministkami, vključno z lezbijkami, o čemer se skoraj nič ne govori v javnosti. Z leve strani so torej pamet solili ženskam poleg šovinističnih frustriranih heteroseksualcev še frustrirani geji. Geji, pedofili in asesksualneži iz vrst duhovščine se oglašajo še z desne klerikalne strani in solijo pamet ženskam in moškim o ženskah za umevanje družinske tradicionalne idile. Vsaj 80% duhovnikov je gejev, drenjajo se še pedofili in aseksualni moški, ki se želijo čim manj pečat z ženskami, se jih bojijo in jih temu primerno tudi razumejo. Pa vendar mnoge ženske še vedno pobožno sprejemajo pametne nasvete in ukaze vrlih frustriranih mož, tudi če so pospravljeni na varno pred njimi v celibat in uživajo le v gospodinjskih in kuharskih storitvah strežnic za debelimi varnimi zidovi posvečenega klera. Njihova naloga je, da moške tam zunaj v strašni nevarnosti svarijo pred kurbami in jim zato polagajo na srce razne nasilne ugrabitvene ukrepe, ki bi žensko obvarovali pred lastno erotiko in pred številnimi moškimi, ki prežijo na ženske z raznimi triki osvajanja ali celo nasilnimi ukrepi posilstva. Bolje nekaj kot nič.
Medtem v tretjem valu feminizma psevdofeministične nerazgledane in ravno zato obilno sponzorirane trape že skrbijo za vstajo transseksualcev, ki trdijo, da je ženski spol le maškarada in skušajo dokazovat, da lahko prezentirajo bolj seksi in bolj sposobne ženske od žensk. Malo se igrajo z narcističnim izigravanjem spolno disforične žrtve, okrog katerih se takoj nagnete gomila razčustvovanih žensk, ki globoko sočustvujejo in vse razumejo, kot bi ušle iz šovinističnega stripa o čustveno neprištevnih babah. Malo se transseksualci poslužujejo še narcistične agresije in šovinistične objestnosti, ki jih prav komično razkrinkava v stereotipu moškega spola. V najslabši moški plati, pred kakršno večina žensk kapitulira. Tako zelo kapitulira, da lahko spremljamo celo mačistično talibanijo, ki jo osebno z vsakim novim ukrepom proti svobodnemu gibanju afganstanskih žensk doživljam kot klasično norčevanje iz ženske labilnosti. Kaj neki si morajo še izmislit, da ženske ne bodo v imenu upora le … Popevale! In čakale, da jim kakšen okupator in lopov države “pomaga”.
Ko dikatura kapitala financira in izrablja feminizem
Gibanje “Metoo” se je s tega vidika predvidljivo izrodilo v neke benigne tračarske aktivnosti, ki jih spet zlahka zlorabljajo tudi šovinistični liki iz Epsteinovih dokumentov. Podkupijo in podprejo tolpo navadnih prostitutk, ki gredo v sodni boj proti domnevnim zlorabljevalcem za enormne vsote odškodnine, s katerimi so leta in leta sodelovale v igri prostituiranja, jim celo pisale ljubezenska pisemca, a so pač njihovi klienti in zvodniški “ljubimci” na določeni točki kapitalističnega boja v napoto določenim lobijem. In že je tu ekskluzivna priložnost tudi za ženske! Splača se zganjat hinavščino v imenu moraliziranja do nezavesti. Medtem resne žrtve zlorab nimajo od psevdofeministčnih akcij seveda nič. Baje lahko od danes na jutri ženskam moški prepovedo celo pravico do abortusa, ker noben ženski odpor ni vreden pol pizde gnile vode, saj se zgodi le takrat, ko se na ulico zgrne tolpa plačanih aktivistk, ker teče predvolilno obdobje v določeni državi ali podoben politični boj med moškimi in okupatorska tolpa izvaja barvno revolucijo. In to je vse. Vse te velike borke gredo potem domov fukat s svojimi najdražjimi in upajo, da bo kontracepcija vzdržala in da se bodo s pomočjo nevladnih organizacij dokopale do abortusa. Ko resne feministke debelo gledajo in rečejo, zakaj se ne zažene aktivistična seksualna abstinenca, pa naj se moški borijo za abortus, če hočejo še kdaj seksat, se vse te avše bebavo nasmihajo in skomigajo z rameni, češ da to pa itak ne bi uspelo in nima smisla. Seveda nima smisla, ker ste brez smisla in za smisel tudi niste plačane!
Zato trdim in opozarjam, da so organizacije tipa Inštitut 8. marec, ki jih financira tuji okupator s svojimi vojnimi zločinci, lažnimi filantropi in Epsteinovimi žurerji s svojimi benignimi ženami, lažne organizacije. Feministična organizacija, ki jo celo ustanovi gejevska celica, je pa sploh v posmeh ženskemu svetu. Tovrstne organizacije izvajajo le drobne ničvredne aktivnosti, ki preusmerjajo pozornost stran od ključnih in resnih dejavnosti, hkrati pa s pomočjo prodanih medijev in sistema financiranja blokirajo kakršne koli resne spontane feministične pobude, ki bi dejansko upoštevale in koristile ženskam v vsej svoji različnosti položaja in ideologij. Zato tudi redno opozarjam, da ni vseeno, kakšna intelektualna kapaciteta tvori katero koli aktivistično organizacijo. Če zaznavate predvsem roj le nadebudne in totalno nerazgledane mladine, ki (še) ni zmožna ene resne polemike o čemer koli v javnosti in ravno zato zgolj pamfletarijo in se ne izpostavljajo soočanju s kakršno koli kritiko ali pobudo, vam je lahko jasno, da je takšen tudi namen. Ni prostora za resne razgledane in suverene intelektualne posameznike ali posameznice, ampak je nujno, da se v organizaciji za reference in plačilo drenjajo nevedni, nesuvereni in posledično podkupljivi posamezniki, ki služijo le vzvodu okupatorskih politik od zunaj in od znotraj. Vse te plačevane frakcije služijo interesom globalistične kapitalske hegemonije z raznimi moralnimi in lepozvenečimi slogani in pamfleti.
Točno takšne organizacije delujejo v okviru ameriškega “soft power” vzvoda, s katerim poleg posejanih vojaških oporišč in izvajanja svojevoljnih ekonomskih sankcij nad ugrabljenimi in ranljivimi državami hegemonija udejanja politično, medijsko, kulturno in aktivistično okupacijo ter rop držav.
Ko okupator financira in izrablja feminizem
Pod tem bičem se že desetletja krotoviči tudi Iran. Ravno primer Irana je kronski primer države, v kateri je feminizem maksimalno zlorabljen od okupatorja. Ravno feminizem naj bi po mnenju opranih možganov na Zahodu pomembno prispeval k podpori ponovne okupacije in ropa Irana od ZDA, VB in tokrat tudi EU mafijskih priležnic. Ženske so pomemben faktor v tej strašni vojni, ki predstavlja zaradi geostrateške pozicije ključni korak v 3. svetovno vojno, ki se pravzaprav že odvija, glede na to, da po logiki stvari vemo, da Iranu pomagata v vojni z ZDA in Izraelom z orožjem in obveščevalnimi podatki tako Rusija kot Kitajska.
Ampak kakšen pomemben faktor naj bi ženske bile? Izrazito nedostojen, nedostojanstven in nečasten. Ženske naj bi v imenu boja za enakopravnost žensk proti iranskim mulam, ki od islamske revolucije dalje izvajajo tudi šeriatsko pravo z vsemi pritiklinami islamske diktature, kolaborirale z okupatorjem, ki želi nastavit na vrh države svojo marionetno oblast, zavladat na celem Bližnjem vzhodu in Iran preko privatizacije naftnih in drugih naravnih resursov okrast do kosti. Iranske ženske naj bi postale ključne kolaborantke, izdajalke lastnega naroda, prodanke okupatorju, ki je že financiral več feminističnih demonstracij v Iranu, kar je zelo slabo. Neresno! Neprepričljivo! Opozicijski demonstranti, med katere spadajo tudi iranske feministke, ki želijo zrušit versko oblast, čakajo na navodila Benjamina Netanjahuja, kdaj bo pravi trenutek, da se poleg ponovno podkupljenih in že vsaj petkrat izigranih Kurdov zgrnejo na ulice in poskrbijo za državljansko vojno. Ženske naj bi bile ključen adut za izvajanje neumnosti in kontraproduktivnosti interesom skupnosti.
In jaz, kot Zahodna ženska s feminističnimi vzgibi, bi morala vsa zmedena, zabita in kontraproduktivno sebična sovražit Iran in podpirat rušenje in ropanje Irana od podivjanih ZDA, ki se razmajane in zapufane borijo za ohranitev kapitalistične diktature nad svetom. Oprostite, dragi bralci, ki me zadnje čase opominjate, kako bi morala razmišljat ob raznih bebavih vprašanjih, ali nasprotovanje napadu na Iran pomeni, da si v resnici želim nasilnih moških, ki mi ukazujejo, si me podrejajo, me pretepajo, ovijejo do zadnjega lasu v rjuho in zaklenejo v kuhinjo. Ne, ne želim si in tudi ne dovoljujem! Tudi na divjem Zahodu mislim in počnem vse, kar znam in zmorem, da se upiram podrejanju takšnim moškim in njihovim servilnim priležnicam na trgu dela, ki izvajajo isto sranje, le z drugimi vzvodi v imenu osvobajanja. In za razliko od psevdolevičarjev osebno vedno zagovarjam branjenje izborjenih realnih pravic, hkrati pa spoštujem suverenost in razvoj drugih kultur. Kako to izgleda v praksi? Tako, da na primer zgroženo zavračam psevdolevičarske kretenizme, ki na primer v parlamentu zahtevajo uzakonitev pravice do nošenja burk v moji sekularizirani državi!!! Hkrati pa s svojimi nevladnimi sateliti korakajo v tuje države z denarjem okupatorja in trdijo, da pomagajo muslimanskim ženskam v boju proti zapovedanemu odevanju v hidžab. S takšno kognitivno disonanco, za kakršno je jasno, od kod se zgrinja in zakaj, nočem imet v imenu pripadnosti določeni ideologiji nobenega opravka. Zagovarjam zelo jasna stališča in izborjene zakone v lastni državi in ne podpiram nikakršnega bohotenja priseljenih kultur in religij v imenu branjenja pravic manjšin, v kolikor se njihove zahteve ne skladajo z našo kulturo. Kar se tiče pomoči borcem ali borkam v tujih kulturah in državah, pa podpiram le realno pomoč realnim borcem! Pomoč pa seveda ne pomeni rušenja, bombardiranja in ropanja tujih držav in kultur.
Ko postane feminizem le banalno oglasno sporočilo za sumljiv produkt
Naj opozorim na še eno zelo zanimivo informacijo iz zgodovine Irana. Ko je v Iranu zavladala dinastija Pahlavi, ki je bila povsem podrejena ameriškim in britanskim interesom, kar pomeni, da je razprodajala državo (predvsem nafto), medtem ko so državljani jedli pesek in žeblje, je skušala tudi preobrazit kulturo naroda. K temu je spadala tudi sekularizacija države. Zato je oblast prepovedala nošenje hidžaba. Prepovedala!!! Nad vernimi ženskami so izvajali povsem enako nasilje, kot ga danes izvajajo iranske mule na oblasti nad ženskami, ki se upirajo pokrivanju glave s hidžabom. S pomočjo posebnega oddelka organov pregona so izvajali aretacije in fizično kaznovanje upornih žensk. Islamska revolucija se je leta 1979 zgodila zaradi upora monarhiji Pahlavi in okupaciji naroda od ZDA in VB. Ravno ženske pa so imele v tej revoluciji spet najbolj aktivno in množično vlogo! Podprle so islamiste, ker so bili edini v državi, ki so bili dovolj zavzeti in goreči za odpor močnemu okupatorju! Drugi državljani ne bi ravno preveč tvegali. Na takšen način se skrajneži vedno prebijejo na oblast v krizi, ker je večina prebivalstva pač benigna.
Ženske so v islamski revoluciji uporno nosile hidžab, da bi s tem izkazale odpor Zahodni kulturni nadvladi! Da bi podprle svojo kulturo. Vendar premnoge niso mislile resno. Tako je s temi podtaknjenimi pamfleti in slogani, ki so vedno produkt šibkega mentalnega in intelektualnega stanja. Oglasno sporočilo nikoli ne misli resno in nikoli ne zna nič konstruktivnega, resnega in iskrenega izrazit o produktu, mar ne. Oglas nas skuša nasrat na najbolj banalnih emocijah, pride in gre. Enako je s političnimi pamfleti, ki danes v imenu poneumljanja in slabitve ljudstev prevladujejo. Ko je v Iranu islamska revolucija uspela in je prišla na oblast islamistična ekipa, so seveda takoj uzakonili obvezno nošenje hidžaba. Zakaj pa ne? Saj so ženske ponosno v hidžabu demonstrirale! No, velik delež žensk, ki so točno to zganjale, a očitno pri sebi niso imele razjasnjenih osnovnih pojmov v odnosu do lastne kulture, je bilo zgroženih!!! In spet so demonstrirale proti uzakonitvi hidžaba in za krajši čas jim je bilo ustreženo, s časom pa je postal hidžab v Iranu uzakonjen. Od leta 2022 je zaradi demonstracij zakon manj restriktiven, zato predvsem v urbanih krajih mnoge ženske ne nosijo hidžaba brez usodnih posledic. Obast ima dovolj drugih težav.
Demonstracije iranskih žensk so bile tudi v zadnjih letih opremljene s pamfletarjenjem z Zahoda. Simbolno so si strigle dolge lase, kar je smešno, saj ravno hidžab služi skrivanju dolgih las pri ženski, ki naj bi predstavljali okrasni erotični privlak za moške. Potem so krožile po internetu podobe seksi žensk, ki si prižigajo cigareto, ker naj bi bila cigareta tudi na Zahodu s strani feministk nekoč pomemben akt dokazovanja enakovrednosti z moškimi. In tako dalje. Bore malo neke resne vsebine v odnosu do kulture, politike in želene prihodnosti. Enako kot na Zahodu. Tudi ni kaj dosti razprav o tem, koliko žensk v Iranu je globoko vernih in skupaj z islamsko ekstremnejšimi moškimi nasprotujejo ženskam, ki se borijo proti pravilom oblačenja in drugim restrikcijam oziroma želijo pravila, kakršna veljajo na Zahodu. Ker sicer tudi Zahodnjaki posedujemo pravila oblačenja v javnosti. Pred leti je zato skupina žensk Femen iz Ukrajine začela izvajat odpor do zapovedanega zgornjega oblačila v javnosti in so začele demonstrativno razgrajat naokoli zgoraj brez. Češ da poleti lahko moški odvržejo majico in se pojavljajo zgoraj brez, ne da bi se mimoidoči zgražali, ženske pa ne. Baje hočemo celemu svetu kazat joške, so se odločile domnevne feministke. Kaj pametnega pa od nikoder nič. Kasneje se je seveda izkazalo, da je to feministično skupino vodil nek kriminalec, ki se je sicer ukvarjal s prostitucijo. Skupina je bila zaparkirana v Parizu in dogajat so se začele čudne zadeve, zaradi kakršnih je ena izmed aktivistk, ki so jo mediji sicer oboževali, storila samomor. Ta dejstva tragičnega ozadja in epiloga so v medijih dobila le skromen in skoraj neopazen prostor v črni kroniki.
Ko feminizem z molkom potiska lastne hčere v prostitucijo
Pod črto pa je situacija takšna, da nobena feministična organizacija ni vredna svojega naziva niti pogojno, če ni njena prioritetna agenda usmerjena v boj proti prostituciji. Seveda ne mislim na preganjanje prostitutk, zato podpiram dekriminalizacijo za izvajalke, še posebej na ravneh, ki so posledica hudega socialnega problema. Podpiram pa kriminalizacijo zvodništva in uporabnikov. Prostitucija bi bila že zdavnaj izkoreninjena vsaj na ravneh, ki pomeni socialni problem, če ne bi bila implementirana v sam sistem in mentaliteto. Z bojem proti prostituciji mislim tudi na seksualno trgovanje cenjenih gospa na trgu dela za veleopevane cenjene službe ali celo kariere! Da pa opevane feministične organizacije niti trznejo ne, medtem ko se nam je pred nosom razbohotila platforma OnlyFans, ki je čista prezentacija vedno bolj brutalnega zasužnjevalnega korporacijskega kapitalizma, pa sploh pove vse o realnem obstoju feminizma in predvsem o splošnem stanju odnosa med moškim in žensko, pa tudi o prepričljivosti mater in očetov.
Vsi preziramo prostitucijo in z razlogom bo pri tem ostalo. Najbolj jo prezirajo ravno aktivni uporabniki in zagovorniki normalizacije in legalizacije prostitucije. Uporabniki so frustrirani sadisti, politični podporni regljači pa le politični regljači, ki so hinavsko prepričani, da se ta zadeva itak ne tiče njihovih hčera, sester in mater, pa bojda s tem izkazujejo svojo izjemno odprtost. Ker so v resnici seveda zavrti. In v tem pojavu ni niti nikakršne ironije.
Aktualni spopad civilizacij, ki se odvija v Iranu, priča o marsičem, pa tudi o odnosu do prostitucije. Predstavljajte si pogled muslimanskih vernikov že zgolj na uplenjene Zalivske države v svoji soseščini. Na primer na Dubaj, kjer nikakršna kultura ne obstaja, kaj šele kar koli, kar bi lahko pripisali mentalno in intelektualno razvitim človeškim bitjem, ki razumejo in znajo doživljat kaj več od žretja, pitja, sranja in poblaznelega praznodušnega potrošništva. In kaj še razumejo? Prostitucijo seveda. Ni presenečenje, da se je v skladu s splošnim mentalnim vzdušjem v Dubaju razbohotila najbolj ogabna in množična prostitucija, po Dubaju pa petkajo bizarne nabotoksirane karikature nečesa, kar spominja na modo najbolj cenenega bordela na steroidih. V glavi pa prazna slama. Če je to seksi, je seksi tudi guma na kolesu. Če naj bi bili tamkajšnji bebavi moški z visoko cifro na tekočem računu privlačni, je privlačna tudi balanca na kolesu. In nekaj najmanj nenavadnega je, da bi vsi verniki sveta ob takšnih prizorih pred nosom najraje vse ženske zavili v rjuho in jih zaklenili v klet.
Vsaj osnovnega zaupanja med spoloma v osnovno zdravo mero in pamet enega ali drugega spola pa pač ni od nikoder, ker so le norci in psihopati najbolj pogumni in ambiciozni, da se cufajo za položaje moči tudi v najhujših okoliščinah, ne da bi jim s čela kapljal mrzel pot strahu pred odgovornostjo. Ker ravno norci in psihopati občutka za odgovornost sploh ne premorejo.
Dobro si napisala, kapo dol.
Edino to, ko enkrat ženske začnejo razpravljati o tem kaj bi moralo biti moškemu seksi, me pa nekam prime. Pa daj Simona, ukvarjaj se z oceno moških. Kako so oni seksi. Tam ti verjamem. Ženske pa pusti nam.
Ne morem ženske pustit povsem le vam, ker preveč lažete in zavajate, da bi preko tega vplivali na žensko mnenje, kaj naj bi si moški mislili. Moški ste žal v povprečju že po naravi politiki, jaz sem pa politična analitičarka:):)
Zanimivo.
moram priznati, da je vse skupaj izjemno lepo napisano ( v lepem stilu in z lepo – pogovorno intonacijo). Za moj okus malo predolgo, ampak je tudi vaš bes moral iz vas in za to je tako “žestoko” kot bi rekli srbi. Dotaknila ste se cele palete problemov ki se vlečejo od začetka človeštva. Mislim, da je osnovno to , da same žene , v svojem nespoštovanju same sebe pripomorejo da se z njima tako manipulira. Zakaj je morala trpeti nasilje v družini 20 let, da je končno zapustila moža??
To je lahko debata v nadaljevankah, in samo to bi še dodal, da je vse skupaj lepo , ampak resnično žalostno.
Zakaj se ne upre? Ker so jo od malega učili, naj bo pridna, naj pomaga, naj ustreže in potrpi.
Kar se tiče tega fenomena žensk, ki ne zapustijo nasilnega moža, čeprav jih celo ne ovira režim, je pojav seveda povezan z dolgo zgodovino ponotranjene mentalitete, ki ga tudi dananšnji psevdofeminizem ironičen le spodbuja. Najprej gre za psihološki okvir, ki se napaja na fatalnem razumevanju zaljubljenosti in s tem povezanih romantičnih investicij v osebo kot lik in zgodbo. Ko se ženska pod to psihopatologijo odloči za partnerja kot nekaj usodnega, zgodbo o usodnosti razbije odpoved razmerju. Vsak naslednji partner zruši ideal ideje o tistem pravem, enem in edinem. Če priznam, da sem se zmotila prvič, se lahko kadar koli in fantazma o ljubezni do groba gre v franže. Z odlašanjem priznanja, kaj se dogaja, se investicija v lik krepi, hkrati pa je vedno težje priznat poraz. Kajti tudi ona bi morala bit tista ena in edina, ki je zmožna v imenu ljubezni nasilni lik spremenit. Le tako obstaja dokaz, da je ljubezen najmočnejša sila, ki premaga še takšeen teror in zlo, mar ne? Ta psihosomatika se krasno povezuje tudi s psihodinamiko ženske, ki se ulovi v toksično razmerje in lahko to ponavlja, tudi če se razide. Ker lovi ravno to uteho, da se bo človek, ki predstavlja zlo, spremenil v ljubezen. Za možnost uresničitve utehe jo privlači. In korenina tega gona zagotovo tli nekje v otroštvu. Dokler se ženska ne odpove tej igri in utehi, kar pomeni, da se npr. odpove tudi utehi za tisto, za kar je bila oropana morda ob tako ali drugače tiranskem očetu ipd., ne more iz začaranega kroga. Družben vrednostni sistem jih pa prav nič ne pomaga. Zakaj? Ker se še zdaj žensko tretira kot človeka, ki ji ni treba prevzemat odgovornosti za lastno gorje. Ki je zgolj žrtev. Torej nima drugega vzviženega cilja za samuresničenje v tem primeru. V vseh primerih, ko je npr. moški nasilen in lahko zlorablja tudi otroke, se sicer obsodi moža, ne pa tudi žene in matere kot sostorilke, ki in ker ni storila nič. Ona je vedno zgolj žrtev. Tudi v sodnih postopkih. Izjema se zgodi le v radikalnih primerih, ko je tudi ženska s konkretnimi dejanji sostorila v psihopatskem razmerju. Ženska je ravno tako odrasla oseba in čeprav fizičo šibkejša je dolžna poiskat pomoč in zaščitit otroke za vsako ceno. Konec koncev odgvrnost sprejet tudi zase, sicer ni jasno, čemu služi Zahodna emancipacija. Razen temu, da so tudi ženske na trgu dela. Profitabilne.
Občudovanja vredno je vaše edinstveno razmišljanje in enkratna analiza, kakršne ni možno najti in brati pri nas nikjer drugje kot na vašem portalu. Iskreno moram priznati, da mi vsaka vaša analiza ali študija požene kri po možganih, kar je dandanes težko doživeti še kje drugje, ker so vsi medijski in literarni produkti tako hudičevo unisoni kot živ dolgčas. Občudujem vaše delo in upam, da ne zamerite, ker ga poskušam razširjati tudi na svojem FB, če je le možno. Pa srečno.
Hvala. In sploh vam ne zamerim, ampak se vam zahvaljujem za podporo in deljenje mojih člankov z drugimi po fb. Širjenje omogoča, da se čim bolj mentalno povezujemo. Ker se zelo strinjam z vami, da postaja uniformiranost tematik, idej in mišljenj že na robu neznosnosti.
Vrhunska analiza Simona z mnogimi detajli, ki te priklenejo k branju in premišljevanju. Posebej je zanimiv pojem boga pri različnih religijah, pojem feminizma z vsemi deviacijami itn. Tudi, če se ne strinjam z vsem, je spoštovanja vredno branje. osebno sem prepričan, da v krščanski veri razen Jezusa, kot človeka ne obstaja noben bog v višavah. V filmu Marijin evangelij je to z očmi ženske jasno pokazano. obstaja le TIŠINA itn…
Hvala, Ivo!