Vmesne volitve v ZDA: brez luči na koncu črnega tunela

Trumpova administracija je v skladu s predvidljivo napovedjo anket kljub dobrim možnostim povzročila na vmesnih volitvah zmago Demokratov v kongresu in senatu. Vmesne volitve so izključno rezultat skrajnega nezadovoljstva državljanov z visokimi cenami goriva in drugimi povezanimi stroški zaradi vojne v Iranu, v katero se je Trump skrajno nespametno in pohlepno zapletel. Samo zaradi tega so profitirali globalistični demokrati, čeprav se njihova uničujoča politika, zaradi kakršne so izgubili zadnje državne volitve, ni spremenila niti najmanj. Prej obratno. Da je intelektualno sramotno podhranjena hči svojega očeta Kaja Kallas v imenu EU že izrazila upanje, da bi se politika ZDA do Rusije zaostrila, kar bi pomenilo pospešeno uničujočo krepitev vojne v Evropi, pove vse o tem, koliko razlogov za veselje obstaja. Nič. Razen če smo popolne budale. Ta nič pa seveda ni nič zato, ker bi bil Donald Trump dobra izbira, saj je kljub dobrim predvolilnim izhodiščem in zavezam pokvaril vse, kar je bilo sploh možno pokvarit. Razlogov za veselje ni zato, ker ZDA brez tretje radikalno drugačne volilne možnosti predstavljajo vojni in ekonomsko plenilski pekel sebi in drugim v vsakem primeru. Posebnih sprememb le zaradi vmesnih volitvev, ki sploh niso v spremembi razmerij moči v kongresu nič posebnega, ni za pričakovat. Spremenil se bo le scenarij istega boja.

Razlogi za Trumpov brodolom so več kot očitni. Sprožitev vojne z Iranom, podpora Izraelu pri izvajanju genocida v Gazi s širjenjem vojne v celotni bližnjevzhodni regiji in posledična divja rast cen energentov s splošno inflacijo v paketu. K vidiku nezaupnice ameriških državljanov Trumpu bi morali sicer prištet vsaj še pustošenje po Latinski Ameriki s konkretnim barbarskim ropanjem Venezuele in rušenjem Kube, vendar Američanov ta profitabilni del izkoriščanja disfunkcinalnega mednarodnega prava ne boli moralno tako zelo, da bi ta aspekt ameriške plenilske politike lahko vključili med pomembne vzroke za rezultat na kongresnih volitvah. Američani so vzgojeni v kratkovidnem kapitalističnem duhu in jih najbolj boli predvsem tisto, kar neposredno njim v danem trenutku prinaša očitno ekonomsko izgubo. Ključen razlog za Trumpov polom pa se razkriva tudi v njegovem ekstremno narcističnem, bahaškem, praznodušnem in pohlepnem značaju. Točno s takšnimi lastnostmi je sicer najbolj reprezentativen značaj mentalitete ZDA, vendar tudi s temu primernimi posledicami.

Pohlep ni končal nobene vojne, je pa nove zanetil

Trump do zdaj ni izkoristil dobro svojega mandata niti za optimalen poskus končanja vojne v Ukrajini, kar je bila njegova najbolj hrupna predvolilna napoved v okviru splošne agende mirovnika. Ključno zavezo volivcem je z vojno v Iranu in posledično upočasnjenim delovanjem v smeri Ukrajine popolnoma izdal. Je sicer za razliko od EU močno zaviral krepitev ameriškega sodelovanja v vojni v Ukrajini in zelo bremzal neposreden spopad Nata z Rusijo, vendar pa se je predolgo raje ubadal s plenjenjem Bližnjega vzhoda. Vdal se je preprosti primitivni poslovni logiki, ki naj bi rezultirala v poslovnih presežkih pri sodelovanju predvsem s Savdsko Arabijo in vsaj delno s Katarjem, kar bi ob uničenju Irana, ki je v napoto tudi Savdski Arabiji in Izraelu, oslabilo tudi Kitajsko. Plenilska ideja se je zdela patološko pohlepno mislečemu Trumpu pod taktirko Jareda Kushnerja tako mamljiva, da je po pretirani samozavesti ob uničenju Sirije zabredel v past vojne z Iranom (in Hutiji), iz katere se ne more več izkopat vsaj častno, kaj šele politično in ekonomsko zmagovito. Šele tik pred vmesnimi volitvami se je spomnil, da bi se bilo morda bolje angažirat v smeri končanja vojne v Ukrajini, seveda z določenimi poslovno profitabilnimi idejami pri možni povrnitvi izgubljene investicije v vojno proti Rusiji preko črpanja naravnih virov v Ukrajini, a čas seveda ni bil več na njegovi strani. V vseh ozirih.

Nekateri propagandisti se trudijo branit ameriško lažno ideologijo neodtujljivo povezanega plenilskega korporacijskega kapitalizma z demokracijo, češ da gre pri Trumpu za problem manka političnega izkustva in znanja, česar ne more povsem nadomestit izjemna poslovna sposobnost. Res ne more, vendar pa Trump in mnogi njemu podobni niso premožni zato, ker bi bili poslovno sposobni in Trump je le eden izmed tipičnih sicer večkrat bankrotiranih primerov tega ideološko prikrivanega dejstva. Funkcioniranje mafijskega kapitalizma, ki pojem demokracije zlorablja le za kuliso, bi lahko dokončno spoznali najkasneje po zgolj delnih razkritjih Epsteinovih dokumentov. To bi predstavljalo zgolj osnovno razsvetljenje na ravni otroka in jasno bi bilo, da tudi zmaga demokratov na naslednjih državnih volitvah, kaj šele zgolj na vmesnih volitvah, ne prinaša niti drobnega bliska zore, še manj kakršnega koli veselja.

Tisti, ki danes zgolj zaradi neke drobne spremembe v politiki, občutijo veselje ali celo histerijo s pokanjem šampanjcev, so neprisebni, neprištevni, politično nepismeni ali pa pokvarjeni. Kajti z volilno pravico in mnenjskim angažmajem čustveno neuravnovešenih ljudi ob popolnem deficitu politične pismenosti, ki imajo posledično celo tako kratek spomin, da se ne spomnijo več niti tega, kdo so Demokrati in zakaj so izgubili zadnje volitve pod Bidenom s cirkuško kandidatko Kamalo Harris ter Clintoni in lutko Obamo v ozadju, bo prihodnost temu primerno toliko bolj črna. Sprememba razmerij moči med zgolj dvema poraznima opcijama v kongresu in senatu pa itak ni čisto nič neobičajnega, kaj šele revolucionarnega za kakršen koli možen pozitiven obrat v geopolitiki. Le stari boj na vseh frontah se bo toliko bolj zaostril.

Ameriški predsedniki izgubljajo vmesne volitve kot po tekočem traku

Demokrati niso v tem času niti najmanj česar koli spremenili v svoji politiki in so temu primerno kadrovsko še vedno siromašni. Tako zelo, da je v kampanji za Demokrate pred vmesnimi volitvami nastopal kar politično penzioniran Barack Obama. In na tej točki pridemo do nujne osvežitve informiranosti in spomina. Leta 2010 so pod Barackom Obamo doživeli Demokrati zgodovinski poraz, ki ga je celo Obama sam označil za hudo klofuto. Izgubili so 63 sedežev v kongresu. V njegovem drugem mandatu leta 2014 pa so Republikanci zmagali še v senatu. Obama je zadnji na svetu, ki bi lahko predstavljal kar koli izzivalnega ali zglednega pri agitaciji za Demokrate na vmesnih volitvah. Na njegovem mestu bi lahko predstavljal Demokrate tudi ščurek, pa bi bil rezultat enak.

Osvežimo si še spomin na rezultate drugih predsednikov v sodobnem obdobju.

Bill Clinton je leta 1994 – ko je bil zelo zaposlen z ekonomskim, socialnim in političnim uničevanjem Rusije od znotraj po razpadu Sovjetske zveze in s podporo prve vnaprej izgubljene čečenske vojne, da bi se Rusijo spravilo na kolena še bolj – izgubil na vmesnih volitvah tako zelo, da so mediji preobrat v kongresu imenovali “republikanska revolucija”. Demokrati so po štirih desetletjih izgubili večino v obeh domovih kongresa. S Clintonom se je začela narcistično umetno nasmehljana in razuzdana plenilska era, s katero vmesne volitve izgubi praktično vsak ameriški predsednik. In vsakič mediji poskrbijo za razne bebave fraze, vzklike in prah o zgodovinskem porazu, da bi vse skupaj zvenelo, kot da se dogaja nekaj izjemnega in prelomnega v politiki. Čeprav se ne dogaja nič posebnega, kaj šele odločilnega.

George W. Bush je leta 2006 predvsem zaradi vojne v Iraku pokopal svoje Republikance in sprožil zmago Demokratov na vmesnih volitvah v kongresu in senatu.

Joe Biden je leta 2022 na vmesnih volitvah utrpel poraz v kongresu, so pa Demokrati uspeli obdržat tesno večino v senatu.

Donald Trump je že leta 2018 na vmesnih volitvah pridelal Republikancem izgubo večine v predstavniškem domu, zaradi česar se je začela era sodnih postopkov proti Trumpu, kar se bo zdaj predvidoma nadaljevalo, ko so letos Republikanci izgubili večino v kongresu in senatu. Vendar so Demokrati zmagali zgolj z večino in ne z absolutno dvotretjinsko večino, za kar bi potrebovali 66,7%. Po zaenkrat preštetih glasovih imajo približno 54%, kar pomeni, da dvotretjinske večine gotovo ne bo. Zakaj je to pomembno?

Predsednik Veto

Donald Trump je že napovedal, da ga lahko po izgubljenih vmesnih volitvah imenujemo predsednik Veto. Demokrati bodo z večino lahko podajali zakonodajne predloge, vendar mora vsak predlog odobrit in podpisat tudi predsednik ZDA. Če predlog brez podpisa in z obrazložitvijo nasprotovanja vrne kongresu, pomeni, da je uveljavil redni veto in je zakon blokiran. Trump se bo veta seveda posluževal vsaj pogosto, če ne kar praviloma, kar pomeni, da bodo zakonodajni procesi blokirani. Če bi demokrati dobili dvotretjinsko večino, bi lahko preglasovali predsednika pri blokiranju zakonov in le to bi predstavljalo relevantno izgubo moči predsednika ZDA. Vendar se to zgodilo ni.

Kakšne spremembe v politiki bo prinesla tesna večina Demokratov?

Sprememba se bo zgodila predvsem na ravni delovanja odborov in veleslavnih preiskovalnih komisij v kongresu. Demokrati bodo lahko prosto ustanavljali preiskovalne komisije, ki lahko preiskujejo politične funkcionarje in posle v državnem in zasebnem sektorju. Pridobijo lahko dostop do raznih zasebnih podatkov. Vse tisto, o čemer smo imeli v Sloveniji referendum zaradi zaskrbljenosti za varovanje zasebnosti preiskovancev. Zakonodaja je v ZDA na strani težnje preiskovalcev, da pridobijo čim več podatkov za neoviran proces preiskav. V ZDA kongresu ni treba izrazit niti suma za kaznivo dejanje, da bi pridobili želene podatke o preiskovancih. Dovolj je že motiv v imenu sprejemanja sprememb ali novih zakonov na podlagi preiskovane prakse. Kongres lahko na tej podlagi pridobi bančne izpiske posameznika, davčno napoved in celo interno komunikacijo brez predhodne odobritve sodišča.

Priče se lahko pred kongresom ščitijo s pomočjo 5. amandmaja ameriške ustave, ki zagotavlja pravico do molka. Vendar to ne omejuje kongresa, da ne bi morebitnega manka odgovorov na vprašanja pokrpali s pridobivanjem podatkov preko tretjih oseb, institucij ali podjetij. Preiskovanec se lahko trudi izognit preiskavi s pritožbo ali tožbo na zvezno sodišče. Sodnik se zelo redko odloči v korist preiskovanca, da preiskavo ustavi do presoje primera domnevne kršitve osebnih pravic na sodišču. Postopki se lahko vlečejo zelo dolgo, tudi do konca mandata, ko preiskava lahko propade. In tudi sodni postopki so lahko tako odmevni, da pritožnika inkriminirajo še bolj. Bistven problem pa so enormni sodni stroški, saj mora vse svoje sodne stroške, ki so mnogokrat nepredstavljivo visoki (tudi milijonski) ne glede na sodni izid krit preiskovanec sam. Tega si posamezni državljani, ki niso premožni in bi se znašli posredno v preiskavi, sploh ne morejo privoščit. Živela demokracija, mar ne. Najbolj so zaščiteni ravno politični funkcionarji, saj mnogokrat njihove stroške krijejo strankarski fondi (če presodijo, da gre za politični pregon, ki škodi tudi stranki) ali sponzorji kandidature. Predsednik ZDA se lahko v določenih primerih sklicuje tudi na zaščito tajnih podatkov v obrambi države, kar je redka izjema, pri kateri lahko ne prevlada javni interes.

Že po letu 2018 smo bili v mandatu Trumpa priča točno tem razvlečenim sodnim procesom zaradi preiskovanja Trumpa v kongresu. Šlo je predvsem za preiskave o domnevnem Trumpovem sodelovanju z Rusijo pri vplivanju na volitve (hekerski vdori in razkritje komunikacijske korespondence Hillary Clinton) in o domnevnih davčnih utajah družine Trump. Zdaj si lahko obetamo podobno obremenjen drugi del Trumpovega drugega mandata. Vendar bo boj med Demokrati in Trumpovimi republikanci v dani geopolitični situaciji brez dvoma zaostren še bolj. Demokrati bodo v bolj izpostavljenem položaju lahko prednost zapravili, če bodo preočitno delovali tako, kot so delovali že prej. Kar pomeni, da se bodo državljani lažje spomnili, zakaj so podprli boj proti liberalnim globalistom s svojo hobotnico tudi v EU, ki so jo potisnili v vojno proti Rusiji, za posladek pa ves Zahod še obremenili z množičnimi migracijami in t. i. Woke svinjarijami, kot je bila transspolna ideologija in “cancel culture” fašizem. Ta struja se do zdaj ni ogradila od ničesar omenjenega, ampak ravno obratno! Tesni odnosi z Izraelom pa so seveda na obeh polih enaki.

Zlom volilne izbire v popolni diktaturi kapitala

Volilno izbiro v imenu ustvarjanja realne demokracije bi si morali v ZDA šele izborit, v EU pa smo že dolgo v procesu rušenja še tiste minimalne volilne izbire, ki je nekoč pogojno obstajala. In ravno zdaj, ko začenja zmanjkovat padlih plesnivih drobtin za zasužnjene in oropane v delovnih taboriščih od zore do mraka, so se začeli državljani malček prebujat in dojemat, kje živijo. Počasi so začeli dojemat, da zadnja kritična faza te zlorabe pomeni pošiljanje sužnjev na fronto v naslednjo vojno, ki predisponiranim vojnim dobičkarjem spet napolni trezorje na truplih deprivilegiranih in ugrabljenih državljanov. Ukrajinski scenarij se pač ne tiče le Ukrajincev, ki in ker niso uspeli države prijet v svoje roke, še preden jim je usodo napisala plenilska legalizirana Zahodna mafija s podkupovanjem navadnih državnih izdajalcev, pod kar spadajo tudi ugrabljeni mediji s svojimi kooperativnimi šihtarji, ki trdijo, da so novinarji. Nekateri celo lažno trdijo, da so novinarji v neodvisnem mediju, v kolikor medij služi interesom Zahodnega okupatorja.

Zaenkrat zgolj zaradi spremenjenih rezultatov vmesnih volitev med dvema poraznima opcijama na žalost nimamo pametnega razloga za veselje.