Škoda, ker si ne morem pomagat, da ne bi reagirala na malo norijo okrog nadpovprečnega premoženja in objavljene lestvice najbogatejših Slovencev. Ampak res ne morem. Še posebej po snobistično verbalnem bruhancu Marka Crnkoviča v Dnevniku.
Okej. Padli smo v novodobni kapitalizem, baje imamo, kar smo hoteli in bla, bla, bla … Reveži na eni strani se zgolj smilijo, včasih na tv ekranih uprizorijo kakšno burko s posnetki razdeljevanja hrane ali ogromnega čeka, na katerem je pisalo kvečjemu milijon tolarjev, ob glamurozni gesti pa je sledilo naštevanje, kako morajo obnoviti hišo, poplačati položnice za par let, kupiti šolske potrebščine za pet otrok, obleko, avto bi prav prišel … Skratka, čudežni milijon (okej, 5000EUR) in paket riža bo zakrpal luknje brez dna, v vsakem primeru so odpikali do nadaljnjega, takih družin je še dolga vrsta in novi primerki se le množijo in ne obratno. Ob tem se bogataši skrivajo in počutijo neverjetno osovražene, diskriminirane, češ, zaboga, saj smo vendar uspešni, saj si zaslužimo aplavz za delo, iznajdljivost, baje celo za inteligenco. Mi slovenski provincialci seveda tega ne razumemo, ker še nismo pokukali izza plota, kajti v Ameriki je bogat človek častna in spoštovana osebnost. Sploh pa ne znamo razmišljat evropsko, kjer razumejo, da nam uspešni podjetniki odpirajo nova delovna mesta. Pajade!!! Kje v Ameriki tako razumejo zadeve??? V getu že ne. V Evropi? Kje? Kdo natančno? Tisti štrajkajoči študentje v Franciji mogoče, ko so se podaljevale pravice za fleksibilnejšo možnost odpuščanja??? Uspešen podjetnik vendar potrebuje delovno silo, zato res ni jasno, zakaj bi se mu od zahvale za celo morebitno nesramno slabo plačo metali na zobe od hvaležnosti. Vsakemu Američanu in Evropejcu na cesti je jasno, da obogatijo posamezniki, ki poleg vloženega dela (kot da delavci, kaj šele intelektualci na profesorskih in drugih položajih ne delajo) žonglirajo tudi z nekaj sreče, da lahko zgrabijo priložnost in ustvarijo poslovno uspešne vezi. V vsakem primeru ni prostora za vse. Vedno je nekdo prvi, nekdo edini, uravnilovka nam je vsem jasna, da mora obstajat toliko in toliko podhranjenih, da se lahko kopiči na drugi strani necirkulirano bogastvo. Ali je bogataš baraba, ker se zaslužit enormne vsote samo z delom pač ne da, je pravzaprav irelevantno vprašanje. Matjaž Gantar skomigne z rameni, da ni on kriv, če se ljudje ne odločijo za pravi poklic. Ni on kriv, če zdravnik ni pošteno plačan. Pa bi postal podjetnik, a ne. Jap, kakopak! Ampak tudi gospodje Gantarji in podobni potrebujejo zdravnike, snažilke, trgovke, učitelje, filozofe (ja, celo filozofe, četudi se jim sanja ne, zakaj neki … njihov problem) in ne premorejo niti kančka spoštovanja očitno! Torej ne moremo bit vsi podjetniki, ne moremo postat vsi bogati in nakrohotani na fotografijah med menedžerji desetletja. Ali to pomeni, da prenekateri ostali niso upravičeni vsaj do zmerno dostojanstvene eksistence?
Trenutno so bogati pomembneži zadovoljni, saj je lestvica pokazala, da jih je največ uspelo ustvarit imperij s trgovanjem. Iz niča se rado reče. Zelo različne kaste ljudi, izobraženi ali manj izobraženi. Popolna meka. Ga ni, ki mu ne bi lahko prav tako uspelo. Jah, potem je pa vse v redu. Hvala za prevarantsko floskulo! Vsako tele naj se zamisli, zakaj mu ni uspelo in zakaj se sploh ne loti, da mu mogoče bi. Mogoče je premalo pogumen ali drzen. Na žalost pa pogum in drznost nemalokrat ravno ogvantani milijonarji zelo radi zamenjujejo z navadno objestnostjo in predrznostjo, ki jih je pripeljala k zavidljivim profitom. Že takrat, ko še niso imeli nič in se je srečna okoliščina nasmihala morda v oblekah sumljive morale. In v upanju, da bankrotirancu uspelo kdaj bo, naj ploskamo imenitnežem v predragih krpah, navadno celo zelo neokusnih, klinc, z denarjem se okusa in pameti kupit ne da, in jim odpuščamo, da se jim popolnoma fučka za materialne tegobe prikrajšanih. Čeprav je tudi pojem osebnega uspeha v tem primeru prevečkrat smrdljiva navideznost, ki ne prenese osnovne logike. Da uspe nekaterim, toliko in toliko drugim uspet ne sme!!!! In selekcija trga bo po takem sistemu vedno delovala v enako ozkogledno smer.
Ampak bogati se še vedno počutijo oropani časti. Pravi reveži. Zaradi zavisti jim ne priznamo uspeha, ki so si ga prislužili. Ne vedo, kaj hočemo od njih!!! Radi se popeljejo na starem biciklu, pojejo čevapčiče stoje na tržnici v decembrskih dneh, se sprehodijo v ofucani trenirki in na glas povedo, da živijo zelo zelo skromno!!! Zakaj že?!!! In malemu človeku se orosijo oči, juhej, saj smo enaki, vsi krvavi pod kožo, vsi imamo radi čevape, udobno trenirko in vožnjo s kolesom po središču s prometom zabasane Ljubljane. Tudi bogati so namreč velikokrat zelo užaloščeni. Ne vedo, kdo je njihov prijatelj, kdo pa le fehtač za keš. Ko priredijo zabavo na jahti, se počutijo osamljene, ker pridejo sami iskalci priložnosti ali znanci, ki slej ko prej prosijo za posojilo. Ne vedo, ali jih ima sploh kdo rad. Takšnemu primerku sem nekoč zabila v ksiht, da verjetno ga res nihče ne mara. Ker je pač stiskač, ker je sosedu posodil denar za obresti, ker ga ne nameni nikamor, če si ne obeta dobiček, ker je prazen kot kanta in brezdušen, ker stiska milijone, da se ne bi počutil izkoriščanega in ne občuti kančka veselja ob gesti, da komu pomaga, mu kaj daruje. Ker pomagajo po statistiki baje vedno bolj tisti, ki imajo manj, najbolj redko pa tisti, ki se kopljejo v premoženju.
Občutek, da lahko nekomu pridodaš k boljši eksistenci ali počutju je fantastičen. Redko zmorem komu vsaj nekaj malega pomagat na materialni način, ker ponavadi žal tudi sama nimam dovolj in zavidam tistim, ki bi lahko. Pa ne!!! Fantastično je bilo posodit nekaj denarja znancu, ki ga niti ne vidim veliko in vedno znova, ko denarja ob roku ni bilo, reči, ah, nič hudega, saj imam dovolj zaenkrat, boš že vrnil, ko boš lahko. Pa tako fantastičen občutek je, da si na drugi strani telefona nekdo oddahne, ker mu ne visiš za vratom zaradi trapastega keša. Počutiš se vreden izraza osebnost, človek na mestu. Potrepljaš se, pohvališ svojo dobroto v ogledalu in komaj čakaš, če kakor koli lahko pripomoreš na kakršen koli način še komu. In baje to ni več altruizem. Ker se naslajaš nad svojo osebnostno kvaliteto, vzvišenostjo, samaritanskim napuhom. In kaj potem??? Koristi mojemu egu in še bolj koristi tistemu, ki je podpore deležen. Ne vem komu koristi Trumpova izjava, naj Angelina Jolie raje urejuje razmere v lastni družini, kot da si dviga slavo s posvajanjem otrok. Komu to koristi??? Komu so koristili napadi na Madonno ob posvojitvi zapostavljenega revnega otročiča, da si kasneje ni upala finančno pomagat na tisti vasi, od koder je bil otrok, ker bi jo mediji do konca raztrgali, češ da si nelegalno prisvaja otroke revnih dežel in celo podkupuje starše, da bi le izpadla slavna dobrotnica desetletja! Komu take svinjarije koristijo??? In komu na drugi strani koristi naslajanje nad novim krojem drage obleke Paris Hilton, ki počne … kaj že??? Bogati z delovnimi ročicami in pametjo?
Ne, nismo vsi krvavi pod kožo na isti način. Nismo, ker premožen podjetnik lahko toži nekega siromaka za žaljive besede in ga z dobrim odvetnikom oropa še vsega, česar nima. Da bo vedel, koliko stane beseda. Ker je Breda Smolnikar pač predvsem pisateljica in finančno gledano ne more kar tako napisat, kar hoče povedat, na kakršen koli način že. Ker ji tridesetmilijonska (v tolarjih) kazen za najbolj perverzno absurdno obsodbo, kar si jo lahko zamislimo, lahko pomeni popoln propad v revščino. Bogati pa pač ne pišejo in so večinoma itak polpismeni, da bi si z lahkoto plačali kazen za nezaželene besede. Bogatih ne zanima vtikanje v družbenosporne tematike. Oni so ponavadi “in”. Zato je še toliko bolj neumestna pripomba Janka Möderndorferja, oprode ljubljanskega župana, na kulturni prireditvi, naj ne pozabimo, da so največja umetniška dela nastajala v največji revščini. Prosim??? Ja, pa res, še dobro, da smo zakopali Srečka Kosovela revnega, v tako rani mladosti. Joj, kako smo ponosni! Še dobro, da mu je bila kmalu odvzeta možnost replike na takšne izbljuvke. Še dobro, da ne vidi, kako se s kulturo v Sloveniji ravna danes. Koliko pomeni in koliko je vredna. Kakšen je vrednotni sistem mišljenja. In kako se borimo, da bi neka mentaliteta in način življenja, ki pač nad določeno mero ne more simbolizirat drugega kot napuh, egoizem in objestnost, postala povsem sprejemljiva in celo spoštovana. Res je srečko, da ne vidi. Pazit je treba celo, da se komu kaj ne zareče. Odvetniki stanejo, pravica do kvalitetnega uveljavljanja pravice stane, kazni še bolj … in če niste pri debeli denarnici … je Srečko samo ponesrečeno ime.
revni oponašajo bogate in bogati bolj bogate, vsi pa želijo le več istega, npr. če imajo en avto, hočejo tri avtomobile, namesto ene hiše pet, ko jim žena ni več dovolj si omislijo šest ljubic, kar je lepo po domače povedano just more of the same old shit in posledično škodi urejeni prebavi, ki z bistro mislijo in zanesljivimi naramnicami tvori sveto trojico absolutnega zadovoljstva, več o tem pa kdaj drugič
Simona, kot da si mi pobrala besede s tipkovnice.
Le še en dodatek na koncu, ker sem nepopravljiv optimist in verjamem v ljudi:
Verjetno se, če ne prej, pa nekje ob koncu svojega življenja vsak od teh bogatih ljudi zave, da ves tisti denar na koncu ne pomeni prav veliko, še posebej, če ostaneš z njim sam. Ali pa če ga ne porabiš za kakšno dobro stvar. Za druge; da jim pomagaš, da nekaj narediš zanje. Kopičenje in takozvano plemenitenje denarja je višek egoizma in egocentrizma, sebičnosti in bolestne pohlepnosti. Danes temu žal zelo napačno rečemo ambicioznost, pronicljivost in zdrava tekmovalnost in kar je še teh zguljenih fraz, ampak v resnici je vse tako mimo usekano, da kar boli.
Sem že predolga, bom ob priliki kaj na svoj blog napisala.
Hvala, Bin in Jablana za komentar.
Na žalost, Jablana, je res, da se predvsem na koncu zavedo, da jim skopuštvo ni prineslo pravega zadovoljstva. Tako vse skupaj ostane pri jamranju tik pred zadnjim izdihom in strahom, kako se poravnavajo zadeve v onstranstvu, če se poravnavajo.
Lepo napisano!
Ljudje, ki so prizadeti, so sicer največkrat umaknjeni in tihi!
Na tale blog in ta prispevek sem prišla čisto slučajno, ker ne berem praktično nobenih blogov. Nekje sem našla link na Crnkovićev blog, prebrala njegovo “spolnopizdojeizisrat” pisanje in tvoj komentar. Žal tam neprijavljen ne moreš komentirat. Zakaj neki? Kakorkoli že, kliknila sem in zdaj sem tu.
Komentarja pa pravzaprav nimam, ker se mojega navdušenja nad prispevkom ne da opisat z besedami. Tako naprej!
simm:
Res je … Ljudje, ki so prizadeti, se največkrat že zelo dobro zavedajo, da če ne bodo v prizadetosti vsaj tihi, jih bodo močnejši in neprizadeti z velikim veseljem potolkli do konca. In ker današnji čas ne slovi po solidarnosti, je bojda bolj pametno molčat in se oglašat le pri spretno staktiziranih osebnih koristih.
fascinirana:
Hvala za izraz navdušenja. Jah, takole so blogi, če nisi vsaj od začetka dnevni pisec, da opozoriš nase, prepuščeni naključjem klikov. Zato sem se zaenkrat preselila s svojimi izlivi nekam drugam, kjer sem hitreje pridobila več bralcev in s tem komentarjev …
Simona,
zdi se, da si tista Simona z (tudi) “Mladine”.
Izjemno pronicljiv prispevek. Seveda je največji problem marsikaterega kritičnega pisanja premajhen domet. Oblastniki so pač vajeni preglasiti neprijetno pisanje z “bombicami”, ki jih permantno mečejo in odvračajo pozornost. Saj ljudje nekje globoko v sebi prepoznajo laž, a kaj ko zapeljani od potrošništva in brez volje za “upiranje” oblasti.
Lep pozdrav,
Rado
Rado:
He, he … Kako majhen je še celo virtualen svet po slovensko, a ne.
Se strinjam, kapitalizem se bohoti na odvzemanju volje do upora, saj konec koncev ne veš, komu ali čemu bi se upiral, večinoma pa so sredstva za upor na sploh tako zminimalizirana, kjer bi se upor lahko zanetil, da se računica nikakor ne izide. Pri individualni bitki za fičinge in lovu na dobre priložnosti je vsak upor podoben scanju proti vetru. In samo izjema tudi v tem primeru potrjuje pravilo.
Lp
Pa še malo cinizma!
Ljudska modrost ima odgovor:
Nimajo sreče v ljubezni:)
A ne bi bilo smiselno, če hočeš imeti več bralcev, objavljati tu in tam, anomis?
lp
Nick Laos:
No, pa me je še en našel in razkrinkal, očitno je zelo težko:) …
Ja, v tem primeru bi bilo res smiselno. Se strinjam. Ampak ne gre za to, da bi želela postat vsesplošno virtualno na veliko brana blogerka, sicer bi pisala vsak dan in res mogoče celo kopirala na vse strani. Samo tako se namreč to lahko zgodi in tako se dogaja, če izvzamem še popularne tematike.
Mene pa zanimajo najbolj komentarji. Pripombe, opombe, mnenja … Tam, kjer si me očitno zasledil, sem takoj dobila odzive, čeprav ne pišem dovolj redno, verjetno tudi zato, ker obstaja bolj forumska klima, ki se potem preseli še pod bloge, bolj komentatorsko razpoložena publika. No, tukaj … saj lahko pogledaš datum. Po enem mesecu prvi komentar, ko sem že skoraj pozabila, da sem kaj napisala … heh … ki je bil pač zapisan na tem mestu predvsem zaradi motivacije ob Crnkovičevi kolumni, ki me je razjezila in je tudi na blogosu objavljena …
Bom videla, kako me bo neslo …
Lp
OJ, se bojim, da za nivo “casual reading”, kot je navada po blogih, pišeš predolge članke… mene si izgubila po prvem odstavku (čim sem videl scrool bar na desni).
ne vem, kako se želja po “biti drugačen” kaže pri drugih, vem pa, da bi bila jaz osebno danes /v to sem 180000 % prepričana/ eno običajno sitno, tečno, zoprno babše pri 55-letih, ČE ne bi v svojem življenju doživela vse tiste probleme in težave kot sem jih.
Prvo je bilo nerazumevanje staršev za moje pisanje (pri nas še danes oba cenita le kramp-lopato varianto dela), pa potem…..nepremišljena ljubezen, ki je prinesla veliko bolečine, odrekanj in silne borbe za -konec koncev-tudi vsakdanji kruh.
Pa nenehna osamljenost “sredi množice”, ki še zmeraj ne razume mojih želja po pisanju…..
Skratka, mirno lahko rečem- na podlagi izkušenj- da bi v nekakšni “sreči in zadovoljstvu” želja po ustvarjanju težko rodila prave sadove.
Ja, dekleta in žene, bolj kot nam gre, manj smo kritični. Žal. Povzeti rek, boli me k., je postal prepogost. Pa ne jemljite me resno, jaz rad provociram. Ne maram več na blogih odkrivati resničnih stališč. Navsezadnje imam tudi razvite mišice in se ne bojim stikov v živo.
Simona, na gobec. To krajnci edino kapiramo.
Nikio:
Ne obstaja nikakršno pravilo o casual reading. Torej pač ne bereš daljših tekstov, pač ne boš bralec Gradišnikovega bloga in podobnih … he he … Osebno me pa zanimajo kvečjemu komentarji bralcev z voljo do prebiranja mojih tekstov, ki ne morejo bit kratki, v kolikor želim bolj natančno in premišljeno več vsebine in različnih kontekstov vključit, krajši teksti za bajdvej so pa drugi in imajo temu primerne bralce in komentatorje. Jaz nisem avtorica casual readinga in ne nameravam bit.
mica:
Verjetno gre za repliko na nespodobno, primitivno izjavo Janka Moderndorferja, kot sem zapisala. Seveda se tokrat (se že poznava z RTVja) ne strinjam s tabo. Osebno menim, da gre za posameznikovo subtilno in kreativno naravo, pri čemer bo taka oseba vedno našla težave, ki bodo vir njenega navdiha. Tudi če bi bila slepa in gluha (kiksov je že skozi opazovanje sveta dovolj za sekiranje), si bo taka oseba provokativne situacije zrežirala pač sama, v najboljšem primeru se na primer zgolj zaljubila v kakšnega tepca in pisala očarljive sapo jemajoče stihe. Tvoje mnenje, da so prepreke, ki si jih imela na ustvarjalni poti, vzrok za tvoj ustvarjalni potencial in rezultate, osebno pripisujem nadutosti in narcisoidnosti, ki jo mora vsebovat vsak umetnik, da se mu zdi sploh vredno na velik boben oznanjat svoje poglede, spoznanja in izkušnje, magari so takšna kot od milijonih drugih ljudi, ki taiste umetniške zaznamke pač konzumirajo in se identificirajo. Milijoni ljudi imajo podobne izkušnje, kot jih imaš ti, pa niso vsi postali pisatelji, ampak med drugim tudi tečna, zoprna babšeta s krampom v roki. Sreče in zadovoljstva za osebnost s kreativnim potencialom in silno ambicijo po živeti, torej se spreminjati, biti drugačen od slabšega, ni nikoli dovolj za popolno srečo. Zato tudi ni res, da so bili najboljši umetniki revni umetniki. Sploh ni res. To je floskula. Res je le to, da so nekateri značaji ljudi pač takšni, da jih bolj motivirajo pritiski, trpljenje, beda in zlo, nekatere značaje pa ravno obratno in jih vse negativno prej našteto le zlomi in nikakor krepi. Osebno nisem najbolj navdušena nad karakterji, ki potrebujejo negativo, da bi bili motivirani k napredovanju ali inspirirani. Nekaj zlega je v njih in tako postopajo tudi z drugimi velikokrat, kakor menijo, da njim koristi. Kruto! Tudi ni res, da so praviloma umetniki postali z uspehom, tudi gmotne narave, slabši umetniki. še ena tendenciozna floskula iz skrinjice zla. Zato je Moderndorferjeva izjava bila slabiško politikantska, kajti nihče ne potrebuje njihove primitivne možganske nastrojenosti v smer škrtosti, da bi umetnost cvetela. Revščina je le ena izmed hujših problematičnih pojavov na tem svetu.
Z nesrečo in nezadovoljstvom je tako … če te boli prst, si zlomi roko, da bo bolečina prsta popustila. Lahko si pa samo poskušaš ozdravit prst. In to je ključ vsakega kritičnega ustvarjalnega duha z vso narcisoidno naravo v paketu.
martin:
Evo, vidiš … pa si odkril še en vir možnega nezadovoljstva in nesreče v posameznikovem življenju … na primer v mojem … Tako bi si želela kdaj koga na gobec, da bi bile zadeve jasne, ker včasih drugačen jezik ni razumljen in sprejet, pa obstaja velika verjetnost, da bi glede na svojo fizionomijo dosegla kvečjemu še močnejšo focko na svojo njuško … in zdaj grem lahko nesrečna napisat pesem o tragičnem liku ženskice, prikrajšane za moč klofute:)