Čudovit nedeljski izlet. Družinice, razigrani otroci, radostni pasji sprehajalci … Kakšna idila! Dokler se spet ne začne. Na eni strani starejši par z velikim psom, malo stran mlajši par z otročičem okrog šestih let. In mali pritanca. H kužatu seveda. Ga treplja, čoha … Čudno, otroka osebno ne bi pustila kar tako k tuji veliki mrcini, ampak gospodar je deloval spodoben, očitno je menil, da je pes zelo potrpežljiv. Mali ga že na pol jaha in potuhnjeno grabi za jajca, potuhnjeno cuka za kocine po trebuhu. Jap! In pes se ga hoče otresti, gospodar takoj odreagira, čeprav mu ni jasno, kaj psu ne godi. No, pa mu pojasnimo, kaj se prikrito dogaja tam spodaj. In gospodar se razhudi, ampak malemu še vseeno z mirnim tonom pove, da to se pa ne dela in tako naprej. Pritanca mati tam daleč od nekod. “Kuga je pa blo?! Kuga je pa naredu?!” In se ji razloži. “Aja, aja …”, kima in bolšči kot tele v nova vrata. Naredi pa nič. Mali že divja naokrog. Oče zija v zrak in nekaj melje v ustih. Okej. Pač. Taki in drugačni ljudje. Mine nekaj minut, mali spet priteče nazaj. Gospodar nejevoljen, ampak fantič zelo nežno poboža psa po hrbtu. No, pa je le dojel, da tisto se pa ne dela. Zdaj se hoče očitno odkupit. Lepo. Tako gesto je treba pozdravit. Potem pa iznenada pade brca psu v nogo. Jap! Gospodar podivja, malega potegne za roko in začne se hrupen prepir. S starši kakopak. Mati priteče in vpije kot pokvarjena plošča:”Kuga je pa blo? Kuga je pa naredu?!! … Aja, aja …” Mali divja daleč naokrog in brez reakcije. Nič. Mati blebeta pasjemu lastniku: “Ja, tu pa res ne bi smou, no. Ne vem, za kuga je to naredu.” In gospodarju popustijo vse zavore in tuli: “A ste vi sploh normalni!!! Za to je to naredu, ker itak vi niste normalni!!!” Ampak seveda ne pomaga. Fantič bezlja naokrog, starša pa … nič. Kot bi se ga bala, niti besede, ne ostre, ne mile. Družinice in procesi (ne)vzgoje so taki in drugačni. Ti starši, nekoč otroci nekih staršev, danes sami starši nekega otroka, ki bo nekoč, bogsigavedi kaj, in verjetno spet starš.
In danes prispevek na Preverjeno o nasilju med otroci v šolah, ki rapidno narašča in se razrašča. Učitelji brez avtoritete. Jim pubertetniki vlečejo hlače z riti, jih zmerjajo in jim grozijo. Jap! Učitelji se učencev tako bojijo, da molčijo o najhujših prekrških. Ampak ne bojijo se le učencev. To, česar se še bolj bojijo, je mnogo hujše od podivjanih učencev. Bojijo se izgube renomeja, celo izgube službe. Bojijo se, da jim bo kdo očital tisto, kar je res. Da niso sposobni za izbran poklic. Da so slabi pedagogi in še slabši vzgojitelji v vzgojnoizobraževalni inštituciji. Tega se ne bojijo le učitelji, ampak tudi ravnatelji, socialni delavci in psihologi. Zato prikrivajo incidente na šoli. Krute incidente. Nemarno zverinske. Zato se z učenci pogajajo, nekateri celo sklepajo kompromise z njimi, torej se pustijo kar vodit in vzgajat zbezljanim učencem. Snovi itak ne uspejo odrecitirat. Je premalo discipline. Kdo jih bo pa poslušal.
In potem pade naslednji prispevek, s posebnim poudarkom na prevzgojnem domu Planina. Oziroma, kar je ostalo od njega. Dom je namreč popolnoma razbit, demoliran. Hišnik je obupan. Obupani so pedagogi, ker izgubljajo avtoriteto, saj jim jo odvzema ravnateljica, ki se pogaja z mulci kot z mafijo. Otrok ni k pouku, dilerji prihajajo na obisk za protiusluge varovancev, skratka, totalna štala. Pa kaj je s to ravnateljico? Novinar jo obišče v pisarni. Uf! Res baje ni lepo sodit po videzu, ampak oprostite, so primerki, ki sem jih za časa nekega svojega preteklega dela posredno videla že preveč in se kar svetijo od pomanjkanja karizme, kaj šele avtoritete. Uboga rdečelična preplašena debelušna teta z očali, ki vije prste in jecljavo vztraja, da se ne dogaja nič nenavadnega. Varovanec na urgenci! Ona nič ne ve, eh, ko že novinar vrta, se vendarle nekaj malega spomni. Dobila je klofuto od varovanca! Ona se smehlja, eh, saj ni bilo nič takega. Pa kaj je s to ubogo žensko?! Seksualno so nadlegovali učiteljico. Incident se je končal z njeno odpovedjo službe. Po ravnateljičinem mnenju so primer korektno obravnavali. In tako naprej do škandaloznega vdora varovancev v pisarno med snemanjem intervjuja, pri čemer ravnateljici ukazujejo, naj že enkrat neha blebetat, ona pa jim prestrašeno kima, da bo takoj … “Ja, ja … v redu … Prav!” Horor na malih ekranih! Reality šov! In eminenca Mojca Škrinjar z Ministrstva za šolstvo vztraja, da imajo dom Planina pod drobnogledom, čeprav ne pozna niti enega naštetega incidenta. Čeprav poda policija izjavo, da so incidenti v zadnjih letih zaskrbljujoče narasli, odkar je sedla na prestol nova ravnateljica. Še huje. Eminenca Mojca Škrinjar natuli novinarja, če se zaveda kakšne hude posledice ima lahko takšno klevetanje!!!! Klevetanje!!! In na koncu cinično doda, da je edini problem doma Planina v tem, da imajo nekateri pomanjklivo izobrazbo. ?????? Novinar preveri in ugotovi, da ima pomanjkljivo izobrazbo deset zaposlenih od petinpetdesetih.
Vrhunec srhljivke bi se skoraj gotovo zgodil, ko bi ugotovili, da je ravno med temi desetimi pomanjkljivo izobraženih največ sposobnih, kajti ravnateljica z vso zahtevano izobrazbo pač sposobna več kot očitno ni. Je pa gotovo eminencam Škrinjar lažje papirje prelagat in sprožat postopke v imenu usposobljenosti na izobrazbenem nivoju, kot pa se ukvarjat z reševanjem problema. Obstaja namreč krut krut kruto slab štos, ki se mu reče zasedanje položajev izobraženih, a nesposobnih opravljanja bolj odgovornih pedagoških in drugih poklicev. Kajti biti piflar na pedagoški ali drugi fakulteti ni dovolj za usposobljenost. Še manj vedno za vse zadovoljivo opravljena praksa. Tako za mimogrede … ker je pač treba. In kaj se dogaja??? Zelo preprosto. Nekdanji ljubitelji otrok in mladine so dosegli potrebno izobrazbo za želen poklic, niso pa sposobni in so posledično neusposobljeni za operiranje na terenu. Ampak potrebujejo službo. In se prerinejo. In vedo le eno. Da morajo čim bolj molčat, kako slabo jim gre. Na žalost vedo še nekaj drugega, da je treba sovražit vsakega sposobnega in mu polena metat pod noge, če se le da … jap! … mobbing sistem, sicer lahko izgubiš službo, ker bo kolega z dobrimi rezultati preveč blestel, tako da bo revček, ki ga tepejo v učilnici hitreje ostal na cesti. Ker je nesposobnih vedno več, še posebej na z bojazljivimi ženskami natrpanem pedagoškem področju, učinkovito držijo skupaj. Tega se zavedajo tudi razne eminence, ki so se na tak ali drug političen način prerinile do visokih položajev. Če Škrinjarjeva ne verjame v svoje sposobnosti, je treba pač ukinit klevetanje in mogoče na cesto spodit kakšnega s pomanjkljivo izobrazbo. Bo vsaj izgledalo, da se nekaj dela. Ti šment!!! Da ni ravno kdo s pomanjkljivo izobrazbo spregovoril o katastrofi za debelimi zidovi Planine!!!
Eh, te naše lepe slovenske družinice z ljubkimi otroci. Družina, družina, družina … poslušamo z vseh strani. Ko ti pa otroka sošolci na mrtvo nabutajo, ta pa od sramu molči in učiteljice od strahu molčijo, pa spet vsi tulijo, a smo mi krivi, če jih starši slabo vzgajajo. Ne! Tega res niso krivi. Da pa pošiljamo otroke v šole, kjer niso niti varni, kaj šele da bi jih pedagoška elita bila sposobna kaj koristnega in vzornega naučit, ampak se jim le za preslabo plačano odgovorno službo trese rit, je pa druga večja katastrofa … takoj za slovensko sveto družino!
ODDANO: 11.04.2007 || 02:00:00, blog RTVSlo, anomis
Jap, kot sem že večkrat dejal – smo družba hipokrizije in strahu…
Simona, lep prispevek… še kakšnega…
🙂 očitno še ena, ki vidi kam pelje vladavina otroka. ampak čakaj, da sprejmejo zakn o nasilju nad otroci. grem stavit, da sama ne bom imela vnukov. kdo bo pa gledal doma mulca, s katerim se boš moral samo lepo pogovarjati. hvala bogu, da sem imela mlada otroka (ker sem zdaj že kao ful stara -34 let 🙂 ).
@Dejan Kaloh:
Hvala … Nekaj jih bom še izbrala … takih, ki niso bili vezani na že minule aktualne dogodke … Vmes pa še kakšnega novega …
@katarina:
Problem vidim v tem, da se zaradi neučinkovitosti, torej arogance, do problema otrok, kjer je resnično doma nasilje, oblikuje nekakšna permisivna politika, ki opravičuje lenobo staršev v odnosu do svojih otrok. Namreč otroci čutijo starševsko odtujenost in nezanimanje, posledično pomanjkanje samozavesti in avtoritete, take, kjer kakšno posebno nasilje niti ni potrebno, da bi otrok starša spoštoval, se počutil varnega in ga upošteval.
Tako imamo na eni strani hipokrizijo, kot je zapisal Dejan, v šolskem pristopu, potem mrtvem aparatu socialnega dela, ki s pomočjo pravnih lukenj zanemarjajo trpinčene otroke, na drugi strani pa zmedene, prestrašene in odtujene starše, ki bi najraje vso vzgojo prepustili drugim, tistim, ki sploh že dolgo ne vzgajajo več, ampak samo pobirajo mesečno plačo.
Simona mi lahko zaupaš tvoj mejl-hvala 🙂
Temeljit prispevek, ni kaj. Prva misel mi je bila, ja, če je vse res tako črno, potem smo pred sesulom družbe, pred civilizacijsko katarzo, revolucijo ali anihilacijo. Dejstvo ja, da se ta sličica kar lepo prilega splošni sliki družbe globalno gledano.
Ampak, okej recimo, da je statistika zaenkrat še na strani preživetja, statistika, ki pravi, da je sposobnih, spodobnih in produktivnih ljudi še vedno zadosti, da pokrijejo škodo, ki jo sproducira tistih nekaj deset posto družbenih zajedalcev, nesposobnih ravnateljic, funkcionarjev, gizdalonov. Mislim, od 55 zaposlenih jih je verjetno 30+ kul, ne? Verjetno je njihova zasluga, da se je stanje obelodanilo in se bo počistil drek, naša vojska pa bo prijela mulce in ponovno vzpostavila red in konfiguracijo.
Okej, toliko o normalni gaussovi krivuji, sicer pa, res neverjetno… eminenca Škrinjar bi morala najmanj leteti
@pele:
Moje mnenje je, da na žalost od 55 ni niti slučajno 30 kul, ampak kvečjem po najnižjem kriteriju mogoče 30 sprejemljivih. Resnično kul je vedno zelo malo in ti so ponavadi, kolikor se spomnim iz preteklosti in opazovanja sedanjosti, tarče mobinga s strani nevoščljivih kolegov v zbornici, ker večinoma logično delajo malo po svoje. Pri nas ne obstajajo nobene lestvice izbora učiteljev s strani učencev. Popolnoma vseeno je, če gre za totalno nepriljubljenega pedagoga, ki ima izredno nizke ocene in nizko stopnjo znanja. Nekateri najbolj nepriljubljeni stopnjo znanja zvišujejo s krivičnim, izredno strogim ocenjevanjem na primer. To je tista fora, ko se moraš na primer na eni srednji šoli pri enem profesorju za oceno tri učit pekrat več kot na kakšni drugi. Na ta način ima učenec znižano povprečje (ocena 3 je drugje 5), ker učitelj ne zna poučevat tako, da bi dijak lahko pridobil verodostojno oceno brez sovraštva do predmeta in učitelja. Fašistoiden pristop je namreč najlažji, druga plat medalje totalne neprofesionalnosti, ko pedagod praktično ne doseže ničesar, niti znanja, niti potrebne discipline, kar pomeni interesa v snov, ki jo podaja. Ampak o tem še kakšen blog …
Lp
V tej neizmerni poplavi povprečnih in podpovprečnih blogov, od katerih jim le malo zasluži resnično pozornost, so tvoji prav gotovo med najboljšimi, po mojih ocenah. Že skoraj leto dni prebiram tvoje pisarije, takšne in drugačne; komentarje na politična dogajanja, na aktualne dogodke v medijih, ocene na filme, prispevke…. Čeprav priznam, da se ideološko, včasih nekoliko razhajava, (in skregava) me v tvojem primeru to pravzaprav niti ne moti. Verjamem v konostruktivno demokratično debato. Blogi so mojstrsko napisani, tako slogovno, kot jezikovno, miselni vzorci niso povzeti ali privzeti od “tega ali onega heroja”, so blagovna znamka SR. Zanimivo in pestro branje, dobro argumentirane in objektivne kritike na komentarje.
Še bolj me intrigira dejstvo, da si kot oseba prav gotovo v 90% popolnoma nasprotna meni. To je še povsem zanimivo, ker si nikoli nisem mislila, da bi lahko delila komplimente takim “čudnim patronom”. Na primer, kot opažam : ti si samska (jaz poročena), ti nimaš otrok in ni videti, da si jih sploh želiš (jaz imam 2, ful super in sem nadvse zadovljna z njima). Tebi so všeč levi, (meni bolj desni) ti živiš v mestu, (jaz na deželi), ti si celo življenje preživela v enem samem okolju, (jaz vsepovsod po svetu,) ti si blazno racionalen, logičen tip, (tom-boy tip) in brez dlake na jeziku, (jaz sem precej bolj podvržena čustvom, umetniško navdahnjen…) V naravi ne vidiš nič posebnega, kot praviš, zame sta narava in glasba božanstvo….. Res pa je, da imam tudi jaz neizmerno in neustavljivo željo po pravici in resnici za vsako ceno, (sem borka na prvi fronti, pa ne iz NOB) pa tudi dlak na jeziku nimam. In zelo dolg jezik…. Ne prenesem krivice. Ni važno v katerem sistemu in ob kateri uri in v kateri organizaciji. Zato nisem za politika, ne levega in ne deasnega, ker bi slej ko prej vse zasrala, ko bi jim povedala, da lažejo. Ti pa tudi ne, ker tudi ne znaš lagati in se slabo pretvarjaš. Torej imava vsaj eno skupno točko! He, he.
In, by the way, se strinjam s tvojim razmišljanjem v tem blogu, do
potankosti.
@vickyha:
Hvala za vse spodbude in pohvale … Seveda mi veliko pomeni, da nekdo opazi tisto, na čemer delam pri sebi in se odraža v pisanju.
Tudi meni je zanimivo, kar si zapisala. Namreč nisi prva podobna oseba, ki se je našla v mojem pisanju oziroma jo privlači. In res je neverjetno, ko se dejansko pokaže, kako pomemben je predvsem duh človeka in način razmišljanja, dojemanja sveta. Ni toliko odvisno od operativnega delovanja, ki posameznika definira na zunaj. Pomembno je kaj potegneš iz zgodbe, informacije … Namreč do podobnih spoznanj in občutkov sigurno lahko prideš v mestu ali na vasi, s svojimi otroci ali brez, poročen ali ne … skratka, ni tako pomembno kaj počneš, ampak kako in zakaj. Imam tudi prijatelje, ki mi po načinu življenja niso zelo podobni. Jaz na primer nisem nek blazen navdušenec nad potovanji. Nekako ne čutim, da bi to potrebovala. Potrebujem druge stvari. Moja prijateljica, podobno kot ti, potrebuje in hrepeni po takih izzivih in se začne počutit prazno, če jo dolgo kam ne popiha. Preprosto je tak tip človeka, da ji ravno potovanja omogočajo tiste premike v sebi, ki jih meni omogoča nekaj drugega. Bistveno je pa itak tisto, kar zraste znotraj, v duhu …
V tem smislu je svet čaroben … ker ponuja različna orodja, da bi prišel do nečesa in pametno je prepoznat, katera orodja tebi osebno najbolj ležijo in ti skrajšajo muke odkrivanja bistva … he, he …
Lp
mislim, da je – vsaj meni – poleg že omenjenih, najbolj pomembna sposobnost objektivne presoje oziroma kritike. Najbolj me, npr. moti, pri nekaterih komentatorjih, kategoriziranje določenih oseb v čreno-bele, na podlagi enega ali dveh komentarjev. Na primer, klasičen primer, ko se na blogu ljudje skregajo in začnejo potem udrihat, eni potem za vedno kljun obesijo in to je to. Potem to pomeni javno šikaniranje in linčanje te osebe v vsakem nadaljnem komentarju…. Prav zaradi tega sem nehala pisat komentarje na RTV, ker se mi zdi, da so bili tam taki osebki, ki so bili popredalčkani v eno ali drugo stran in potem vse kar si rekel, si bil že ad acta, ker si bil pač že zaznamovan. Ravno tega pa pri tebi nisem doživela. In to je sposobnost, ki jo zelo cenim. Čeprav sva si glede Mirkota izrekli kar nekaj ostrih, he, he, te nisem mogla po tem kar apriori zasovražit, če pa so mi, resnici na ljubo, tvoji blogi tako zelo pri srcu…. Who the fuck is Mirko, anyway. Kako lepo bi bilo v Sloveniji, če bi tako spoštljivo razmišljali in začeli delali v parlamentu! to bi bilo pa že kar kičasto. 🙂
Sicer nisem gledal teh zadev, mi je pa jasno kaj se dogaja, glede na to, da so imeli v nekaterih šolah celo varnostnike najete…
Ampak gre za vprašanje – zakaj država ne stori nič? Vse skupaj je seveda samo voda na mlin tistim, ki zagovarjajo privatno šolstvo… V vsakem primeru pa brez delne doiktatorske drže nobena vladavina ne more brzdati svojih podanikov… Seveda se to počasi odraža na vseh nivojih…
zakaj država ne stori nič? mene bolj zanima, zakaj hudiča smo starši tako neodgovorni? še tisto malo otrok, ki jih spravimo na svet … pozabimo vzgajati. rodimo jih, se z njimi pohvalimo prijateljem in znancem, potem pa jih pustimo, da rasejo po svoje … tja do kakega desetega leta, ko so še približno ljubki in obvladljivi, jih malo razvajamo … potem pa se nadaljnjih trideset let čudimo, kaj hudiča je pod našo streho zraslo … in se jezimo na razno razne ustanove, ker so ‘pokvarile’ naše otroke. zadnjič je ena mama pribila na roditeljskem sestanku … ja … pa saj je šola zato, da vzgaja, jaz … imam drugo službo.
a je treba še kaj dodati?;)
Se strinjam z Zlobo…moja mama, ki je profesorica, pravi, da je mladina vsako leto hujša (manj vzgojena in bolj nesramna), profesorji pa imajo na voljo manj ukrepov…če profesor kaznuje kakega dijaka, pridrvi naslednji dan v šolo razkurjena mati (ki misli, da je na ta način izpolnila svojo starševsko dolžnost) in se zdere: “kaj delate z mojim sinom”, zagrozi s tožbo, ministrstvom, POP TVjem itd, ravnatelj se postavi na stran dijaka in njegove mame, profesor ostane osramočen, njegova avtoriteta je spet zmanjšana, drugi dijaki vidijo, da je ob naslednjem konfliktu dovolj, da zagrozijo s svojimi starši… Učitelji v takšnih okoliščinah enostavno nimajo energije ne motivacije, da na svoja pleča prevzamejo še breme vzgoje. Pridejo v šolo, odpredavajo svoje in gredo domov. Zlasti starejši profesorji, vajeni generacij pridnih otrok, se kar ne morejo navadit, da so ostali brez tipičnih ukrepov, s katerimi so ohranjali disciplino v razredu in da jih sme dijak nahruliti pred celim razredom in ostati pri tem nekaznovan. In hodijo na seminarje poslušat o sodobnih pedagoških pristopih, pa obupajo nad njimi ob prvem neuspehu v praksi… Pa saj drugje ni kaj preveč drugače…ko sem živel v Nemčiji, nisem mogel verjet, kako objestno je mladina, vsak vikend zvečer razbijala javno dobro v mestnem parku… permisivna vzgoja my ass, izgovor za lenobo staršev that is! Kolektivi v zbornici so pa eni izmed najhujših…ampak to je že druga zgodba…
Uau! Oživel je moj stari stari blog! A ni konec koncev skrb za naše otroke in s tem povezane teme zgovorna na vsakem koraku. Tudi na blogu. Samo gledam lahko, koliko komentarjev je dobil tale zapis v primerjavi z ostalimi. Hmmmm … Najbolj neinteresantna tema očitno!!!
@vickyha:
Jaz sem v komunikacijah o tem in onem velikokrat konfliktna … ampak izključno zato, da kaj zanimivega zraste iz vsega skupaj. Niti slučajno pa ne zato, da bi kuhala kakšne zamere. Briga me za take otročarije. In logično so najbolj zanimivi sogovorniki tisti, ki so že toliko zrasli, da lahko to razumejo in furajo dialog naprej.Ostali očitno ne dajejo poudarka na vsebino, ampak se gredo predvsem maškarade nekih bitk za svojo podobo, kjer koli že … magari na blogu. Ravno s tem jo izgubijo, ker se jo tako sploh zgradit ne da. Nezanimivo.
Jaz se na primer sploh ne morem spomnit, o katerem Mirku in zakaj sva se midve sporekli. Pa me matra firbec … he, he … Prosim … spomni me. Na RTVju je bil zaradi manjšega prostora predvsem problem, ker se je spremenil v dva politična polja. In na koncu se je tudi razprava o stročjem fižolu hitro spreobrnila v pljuvanje na desno levo terenu. Tega sem se pa res naveličala. Še posebej, ker so me atakirali levi in desni z enimi in istimi floskulami … he, he … No, sem pa imela seveda nekaj brijantnih stalnih komentatorejev, ki jih pogrešam. Problem je samo v tem, ker jaz rabim nove in nove ljudi v svojem življenju. V tem smislu nisem zelo družinska. In rada se spet srečam kje drugje … itd.
@Človek:
Odgovor je preprost z mojega vidika. Pedagoški kader je na psu. Večinoma res nesposoben, ker se je vodila taka nonšalantna in seveda glede na odgovornost mizerno plačana politika. Redki dobri pedagogi pa so bili od nekdaj pri nas praviloma iz ljubosumja kolegov v zbornici šikanirani. Potem se je za nameček zgodilo še oživljanje družinske osrediščenosti, da so torej predvsem starši vzgojni center otrok in zloraba povečanja zavesti o otrokovih pravicah, ki kakopak ne funkcionirajo, kjer bi morale, so pa zlorabljane, kjer jim ni mesto.
@zloba:
Vprašanje o starših se meni v bistvu zdi nezanimivo, ker nikakor ne more bi pod kontrolo. Ljudstvo pa je vedno tudi nekakšen odraz politične in posledično narodne klime. Starš je lahko Vsak!!!! Tudi največje teslo na planetu!!! Država pa mora skrbeti za pravice otrok, v kolikor se ima za socialno in demokratično!!! Pravice otrok pa ne pomeni zloraba teh pravic s strani neodgovornih staršev in posledično v razvoju zaostalih otrok (kruto rečeno, ampak tako mislim), ampak pomeni tudi ustrezno enakopravno vsem omogočit zadovoljivo vzgojnoizobraževalno lekcijo. Šola namreč dejansko je Vzgojno izobraževalna inštitucija. Seveda kot taka ne more ustrezno delovat, če je profesionalnost kadra na psu in če politika z neustreznimi zakoni zavira operativne možnosti izvajanja vzgojnoizobraževalnih pristopov, kot je pojasnil že beatnik. Zgodi se to, da politiko znotraj šole urejajo celo najbolj neodgovorni in psihično moteni starši, ki vzgajajo učitelje zavoljo zaščite svojih malih “satanov”, ki terorizirajo in širijo slab vpliv na druge.
Vprašanje??? Zakaj odgovorni starši ne bojkotirajo tako stanje??? Jih res ni dovolj ali se jim ne zdi tako hudo vse skupaj?
Starše se vzgajat ne da! In zato je hudovanje v tem smislu nesmiselno, dokler se ne uredi scena na področju vzgojnoizobraževalnega sistema in socialnega aparata. Šele potem se lahko vpliva na starše, da bi se čutili dolžni prestopit vsaj korak iz opičje sfere.
@beatnik:
Jap!
Ja kateri Mirko…. Tuš, vendar.
@Vickyha:
Hahahahahahaha … Ojoj! Ja, ja … of course! Tisto je pa bila jaga, ja! Ampak … Koliba se pa še vedno podira … hahahahaha …
Sem vedela, da se boš tako smejala, zato sem ti dala malo fora, da si malo ugibala SIcer sem pa tudi jaz takoj vedela, s kom imam opravka, ha, ha. Timing je važen. Koliba se še podira, verjetno – (ampak saj veš, da sem jaz bolj na desnem bregu, ha, ha….) delat naj gre, ali pa naj proda za velik denarja. Bumber.
No vidiš, pa le nisi vseh zgubila. Morda je pa še kdo tu od tastarih????
@vickyha:
Ja, pojavili so se nekateri … ampak bolj tisti, ki so me brali, ne pa tudi komentirali …
Če bi šel tisti delat, bi dobil tako malo več od socialne podpore, da se ne splača delat. Za koliko bi pa tisto podrtijo prodal???????? Ne bi prišlo niti za sobo v Prekmurju.
No, ampak saj se nama ne ljubi pogrevat starih žup … bo še veliko novih podobnih, kjer bova lahko udarili kakšno pestro fajt rundo … he, he …
… ja brali, ne pa tudi komentirali, ker se nam ( oho, sedaj se že vikam 😉 )ni ljubilo prijaviti… Pa si po opozorilu “Kaj se dogaja” izginila in smo te iskali ter te, ne da bi oglaševala svojo preselitev, našli (Dejan Kaloh kar bodi zavisten 🙂 )… in opa, tu pa smo že prijavljeni !
Ta tema, me je že ob prvem branju močno pritegnila. Izkušnjo z vzgojno izobraževalnimi institucijami imam sicer podobno kot sta jo opisovali s Hildegardo ob “Genijih”. In morda sem prav zato prepričana, da se vzgoja in izobraževanje mora začeti doma (bravo Zloba ! 🙂 ). Vseeno kot mlada (ali pa tudi ne več) mami že čutim, da je to danes vse težje. Res ti ni potrebno biti starš, da ugotoviš “staršev se vzgajat ne da”. Ampak ker verjamem, da si vsakdo, ki se je (upam da sam !) odločil za roditeljstvo, želi biti tudi dober starš, računam na to, da nam lahko dober vzgojno izobraževalni sistem pri tem le pomaga, nam svetuje in nas usmerja. Kot že izkušam na lastni koži, takega sistema pri nas ni. Danes te kot starša skušajo poponoma razvrednotiti že ob vstopu otroka v vzgojno varstvi zavod oz. vrtec. Takoj ti dajo vedeti, da jim moraš biti pravzaprav hvaležen, ker so si blagovolili vzeti tvojega otroka v oskrbo. Pri tem te seveda ne pozabijo podučiti, da vse kar si skušal otroka do tega trenutka vzgojiti in naučiti ni bilo primerno, ker nisi (dovolj) izkušen in usposobljen… Ja vzgojiteljice s po možnosti še ne končano Pedagoško fakulteto in brez otkok pa so !?
Kakorkoli danes je že zaradi samega tempa življenja, ki je konec koncev tak kot si ga diktiraš sam v skladu s svojimi potrebami in željami…, težko vzgajati otroke neodvisno od vseh vzgojno in ne vem še kakšnih zavodov. To pa nikakor ne pomeni, da se lahko vzgojo in izobraževanje prepusti samo eni stran(k)i… in k dobro opravljenemu delu morata težiti obe.
LP Nataša
@Nataša:
Ja, oglaševala selitve res nisem. Nekateri so me povprašali prek PMja, kaj se dogaja, nekateri so me pa zelo hitro našli in mi obvestila o svojem odkritju posredovali … he, he …
Seveda, Nataša, da se mora vzgoja začet v doma, ampak kaj nam pomaga to pudarjanje, če nič ne štima zadovoljivo na mestih, ki delujejo v imenu dopolnjevanja in Popravljanja pomanjkljivega ali celo uničevalnega pristopa po nekaterih domovih.
Preprosto otroci nimajo od tega nič, če se samo poudarja, kako je najpomembnejša družina in da se otepa bremena vzgojnoizobraževalnih inštitucij in socialnega aparata? Si lahko zamisliš, kako se ob takem propagiranju počutijo otroci, ki nimajo toplega doma???? Ki doma trpijo, a je to pač vse, kar imajo in kar lahko izgubijo??? Grozno se počutijo. Še bolj prestrašene, manjvredne in zapostavljene.
Zato vztrajam, da poudarjanje družinske fame nima smisla, dokler se ne zbudije organi, ki naj bi bili profesionalci in ki naj bi skrbeli za demokracijo na tem področju!!!
Namreč starš je dejansko lahko pač Vsak! Vsaka prostitutka na cesti, vsak pijanec, vsak pedofil, vsak … Ne vem, kako lahko izhajaš iz izhodišča, da vsak, ki se je odločil za roditeljstvo, želi bit dober starš??? Tako izhodišče je spet drek v glavo tistim otrokom, kjer se starši niti slučajno na tak način o zadevah sploh ne sprašujejo, še manj razmišljajo, ampak se odvijajo odnosi na povsem drugovrstnih tirih. In spet so diskriminatorno opečateni tisti otroci, ki si težko v svoji družini razložijo, kako neki njihovi starši želijo bit dobri na tako nenavadno slab način. In svojih staršev si ne upajo niti ne imeti radi.
Menim, da je v okoliščinah, ki jih imamo, poveličevanje vloge staršev in govorjenje, kako vsi starši hočejo dobro, popolna diskriminacija otrok, ki jim dobro ni.
Kar se vzgojiteljic tiče … Ne samo da jih je preveč neusposobljenih, tudi netalentirane so. Na pedagoško divjajo, ker si domišljajo, da imajo rade otroke, kar je povsem dovolj, če se odločiš pač opravit vse potrebno za ta poklic. Otroke si seveda predstavljajo kot male razigrane ubogljive psičke.
In to, da ima vzgojiteljica sama otroke, ni nikakršen znak dobre vzgojiteljice. Namreč na smrt sem skregana z eno stanujočo v bližini. Ima tri otroke, ona je vzgojiteljica v vrtcu. Njeni otroci so podivjani, preklinjajo, se pretepajo, objestni pač. Ona pa me je ob zadnji burni dogodivščini z dvorišča kričeče (itak kar naprej kriči, ker drugega ne obvlada) vprašala, kaj naj naredi, ali naj otroke zveže?!!!
Hej! Vzgojiteljica s tremi otroki doma! Jaz nimam nobenega, niti nisem vzgojiteljica, pa naredim red v treh minutah, z debatnim krožkom v paketu! Res čudno.
Ja Simona, saj sva podobnih mnenj, pa čeprav različnih izkušenj. Tudi problem “svete družine” mi je z lastne kože znan.
Kar pa se tiče želje po dobrem, sem napisala, da s(m)o se ODLOČILI za roditeljstvo. To pomeni, da se možnost roditeljstva ni kar zgodila po sreči ali pač ne… ter da sprejeta možnost (kolikor vem možnost splava pri nas še vedno obstaja) ni bila kar nekaj v tri dni, ker naj bi bilo tako prav, pač pa je temeljila na vsaj malem razmisleku o prihajajoči situaciji. Vse to sem pustila skrito v opazki “upam da sam(i)”.
Prepričanje v željo po dobrem torej velja za starše zaželjenih otrok. A tudi (nam) lahko vse prehitro ta želja zbledi ali preide iz spodbude in usmerjanja v smislu odpiranja možnosti v neko prisilo izbire po (samo)naših kriterijih in željah. In prav na tem mestu je še kako pomembna javna vzgojnoizobraževalna in socialna sfera. Oziroma konstruktivno sodelovanje vseh vpletenih strani. Ne samo pravice, pač pa tudi dolžnosti in obveznosti vseh !
Ja s tem sem res diskriminirala vse tiste otroke “brez toplega doma”, ki dejansko najbolj potrebujejo raznorazne inštitucije in aparate, ker drugega pač nimajo … Ampak ker nisem “profesionalec, ki bi skrbel za demokracijo na tem področju”, se najprej trudim, da se bom čim bolje odrezala pri pri lastnemu, že v izhodišču bolj srečnemu, otroku. Iz doma pridobljenih izkušenj bom (vsaj upam da)lahko prispevala kaj konstruktivnega k izboljšanju tudi njihovih situacij. In prav tu me moti pokroviteljstvo vzgojiteljic zgolj po formalni izobrazbi. V svojem še kratkem starševsem stažu sem se najprej naučila to, da je najlažje biti pameten glede tujih otrok. Na žalost se tega ne nauči vsak, ki ima otroka, tudi vzgojiteljica ne… In prav zaradi zgornjega spoznanja si zaenkrat jemljem le pravico podajanja subjektivnega mnenja, lahko tudi še vedno subjektivne kritične ocene, ne pa tudi pravice “soljenja pameti”.
LP Nataša
PS: Zadnja besedna zveza ni namenjena tebi osebno, pač pa obravnavanim inštitucijam. Menim namreč, da je zelo prav o teh rečeh premlevati, sicer bi si lahko še kdo mislil, da je vse v najlepšem redu. Torej tudi jaz menim, da naš aparat ne deluje dobro, a ga žal ne znam popraviti. Če in ko najdem rešitev, jo bom seveda skušala udejanjiti 🙂
tudi jaz imam nekaj frendic, ki seveda nimajo otrok… In posebej ena stara frajla, ki se pri 47 še vedno nadeja, da bo “zdaj zdaj” verjetno zanosila(!), mi vedno, če le more, daje nasvete glede mojih dveh odraščujočih otrok. V glavnem se veliko smejim, ko jo poslušam!(ona, da bi jim že pokazala…) Res je, kar pravi Nataša, tako zelo lahko deliti nasvete za stvari, ki jih sami nismo izkusili. Res pa je, da je danes v vzgoji mladine toliko narobe in tudi res je, ni treba, da je nekdo posebej izobražen, da to opazi. In tudi res je, da mnogokrat problemi izhajajo iz nesposobnosti staršev samih, ker pač ne obvladajo osnov zdrave vzgoje. Rad imeti otroka, pomeni tudi biti strog in otroka primerno kaznovati (za posledicami njegovih dejanj)ali nagraditi, kadar je to potrebno. Najslabše se mi zdi, da v današnjem času nekateri starši mislijo, da lahko majhen otrok dela kar hoče, ga bodo oni že vzgojili, ko bo čas. Ej….. ne bodo ga! Če izpustijo pomemben čas prvih 6 let, so zelo veliko zamudili. Saj veste, železo se kuje ko je vroče in starega osla ne moreš novih trikov naučit.
@Nataša:
Abortusa kot opcijo za odločanje veliko ljudi sploh ne jemlje za opcijo. Ne samo iz verskih razlogov, ampak tudi iz drugih. Veliko žensk na tak način na primer izsiljuje “ljubezen” moškega itd. V času, ko se kar naprej propagira strahoto padca rodnosti, je torej prioriteta, da se rodi čimveč otrok, ne glede na tehtanje odgovornosti in situacije. Treba se je tudi zavedat, da eliti ni v interesu, da se vzgoji ogromno nekih intelektualcev in veleuspešnih novih potomcev, ampak se potrebuje predvsem ljudi za mala slabo plačana zanikrna dela, sicer je treba uvažat tujo delovno silo. Taki pa navadno ne zrastejo v nadodgovornih, toplih in sploh vsestransko čudovitih domovih. Torej nič hudega, če otroci rastejo gor v kaosu, ki jih paralizira pred možnostmi za bolj ugodno življenje.
Kar se tiče konkretnih sprememb, pri katerih se strinjava, da so potrebne, se tako kot pri vsem začne v načinu razmišljanja in v poudarjanju prioritet med ljudmi. Ne gre za to, da bi ena Nataša lahko reorganizirala in celo sfinancirala izboljšanje na področju vzgojnoizobraževalnega in socialnega aparata. Nataše bodo najprej oblikovale mišljenje, prioritete, potem se bodo v tem začele združevat in potem bodo najprej starši znali zahtevat od države Prave popravke na pravih področjih. Drugače ne gre.
S tem prelaganje prioritet na starše in družine se ustvarja samo trenja in povzroča zguba časa. Boscarol z desnico pod roko je na primer skušal zanetit prepir med materami z in materami brez otrok. Ko se med ljudi pošlje logiko, kako so za vse odgovorni starši in se propagira svetos rojstva samega po sebi, te informacije ljudje povzamejo in se začnejo med sabo preklat, kar “posvečenim” operaterjem pride še kako prav. Enako se v slogu prave politične psihologuje upravlja tudi z revnimi in drugače deprivilegiranimi. In nikjer ni nobene oprijemljivejše logike, zakaj se takemu načinu množice ne uprejo. Ker ne oblikujejo niti pravega pristopa do problema. Kot prvo skrbijo predvsem samo zase (ker se jim pač vcepi realen strah), kot drugo pa se jim vedno v pravih dozah servira tematike, znotraj katerih se obvladovani sukajo okrog lastne osi.
Za začimbo še izjava vladnega veljaka na uho: “Uspešna vlada bo vedno znala na pravenačine skregat nezadovoljno ljudstvo med sabo, da bo imela proste roke za svoje cilje!”
Lp
@vickyha:
Ja, seveda … se strinjam. Otroci so itak zelo dojemljivi za tisto, kar renično tiči v glavi odraslih. Predvsem se odzivajo na odsotnost staršev, čeprav izgleda, da stoji pred njimi in nekaj govoriči, ampak v resnici je z drugimi tegobami daleč stran. Čutijo, ali ga odrasel jemlje polnovredno in resno, ali ga ima malo za trapastega. Temu primerno se odziva. Mlajši čutijo vse. Zmotna je misel prenekaterih odraslih, da se otroka lahko manipulira.