Obstaja celo knjižica, kako blogat, da bi vse skupaj imelo vsaj smisel visoke obiskanosti, torej blogerske slave (v Sloveniji pač kaj drugega že ni možno doseči, razen minornih EPP podvigov, kot baje uspeva hadu). Vse osnovne trike pa lahko vsak kolikor toliko povprečno inteligenten človek pokapira sam. Treba je štepat redne objave dnevno, ne smejo bit dolge, ker se folku res ne ljubi brat jarih kač, fino se je lotevat aktualnih perečih tematik, komentirat je treba pri že dobro obiskanih facah, da te opazijo, če pišeš v stilu osebnega dnevnika, pa je priporočljivo bit razuzdan homoseksualec, prostitutka, pisat o partnerskih tegobah, bit kriminalec, imet smisel za humor, pa ne prezakompliciranega, skratka, bit moraš en tak jebiveter po vzorcu likov iz najbolj gledanih hollywoodskih filmčkov, znat zasmehovat razne bednike, izigravat vagabunda, dobro je imet nekaj smisla za računalniške tehnične manipulacije okrog IPjev, števcev ogleda, vpisovanja tu in tam … Potem so še podnasveti … Dolge objave lahko pišejo predvsem dnevnikarji, vendar ne smejo preveč pametovat, ker se bodo bralci preveč utrudili, enako velja za kolumnistične pisce, ki morajo pametovat še manj … lahko celo natrosijo kup plozarij, ampak morajo pazit, da bralci ne bodo primorani v kakšen od stereotipov in floskul odstopajoč razmislek, ker jim bo padla volja, da bi se razburili prek komentarjev in pokazali, kako pametni so. Bloger mora pazit tudi na osebno dostojanstvo in ugled. Če po kakšnem nenavadnem naključju izpade debata zanimiva, fašeš celo brihtne prepirljivce in potem je priporočljivo, da takoj ukineš komentarje, če nimaš časa ali možganske zmožnosti, da bi še vedno ostal s svojim zapisom ta glavna brihtna buča!
Valjda! pri surfanju med popularnimi blogi zato težko najdeš kaj zanimivega. Če že naletiš na fascinacijo, je to zgolj bolj naključje, da si se ustavil na slabo obiskanem in komentiranem blogu. Kar še ni taka žalost. Ti blogerji namreč res pišejo bolj zase in hitro odnehajo, v kolikor si ne pridobije neke ožje klientele, s katerimi jim je v užitek konstruktivno debatirat in se jim potem za ratinge itak fučka.
Večja žalost je, ko naletiš na z raznimi vzvodi vsaj dokaj ali celo zelo popularnega blogerja, pri katerem so ambicije s talentom v paketu jasne, ni pa jasna samo ena stvar … Za koji kurac zapravlja čas in s tem denar za bloganje. In to v Sloveniji, kjer bo blogosfera ostala pač marginalizirana in bi imela smisel samo v enem kontekstu, da bi dejansko pomenilo možnost opaznosti in bi se našel kakšen založnik ali urednik v primeru kolumen, ki bi ponudil talentirancu vsaj drobno spodbudo! Da se to tudi v primeru odkritja še ravno v Sloveniji posebej težko zgodi, je posebne vrsta nacionalna sramota. Teritorij je namreč majhen in bolje je kakšen talent, četudi si ga odkril, zamolčat. Vsi uredniki in založniki pri nas namreč tudi sami večinoma gojijo ambicije do umetniškega ali obrtniškega prodora, poleg vsega so klani prijateljčkov zelo močni in imajo določene prednosti, ki jih je pametno negovat v svrho dobrih podporniških odnosov. Ja, še blogerji ustvarjajo klane … Mojcas in Fetalij sta frenda itd. Samo da blogerjem slednje pomaga pri uspešnejšem zabijanju ambicij v prazno. Okej … Fetalij pili svoj slog! Hmmm … Do kdaj?
Po priporočilu sem odkrila dva bloga, ki sta imela očitne pisateljske interese in sta bila visoko brana. Prvi Večerov Neustavljivi (baje Roškar komolčar obskurnih televizij), drugi primorski picopek aibo na obala.net. Neustavljivi je fasciniral s homoseksualnimi promiskuitetnimi prigodami in jezo. Pisal je lahkotno, berljivo, ampak za naše komercialne razmere dovolj dobro za prodajno uspešen romančič. Vendar samo za en romančič. Tip se je namreč po daljšem bloganju s prežvečenimi akcijami tako izpel, da je dobival vedno več komentarjev, kjer so se ljudje pač pritoževali, da postaja dolgocajten. Preprosto ni imel ničesar več za povedat, zgodbice so postajale vedno bolj neverjetne in Neustavljivi se je ustavil in zradiral z Večera. Treba je bilo končat ali pa zamenjat teritorij, da bi plozaril novim akcije željnim najstnikom. Aibo piše opisno že malo bolje, če odštejem težave s petim in tretjim sklonom, ampak spet … Ko smo izvedeli čez nekaj deset blogov vse o njegovi pički, o njegovi mizerni okrajni in poklicni situaciji in pogruntali stereotip mnenjskih izbruhov o odnosih med spoloma, je postal dolgocajten. In kaj je naredil? Začel je pisat tekste v stilu Deset nasvetov za dobro fafanje in podobna popi sranja. Najboljši blogi, kjer je preprosto opisoval drobne dogodke na živ in duhovit način, so pojenjali v idejah. Meni najljubši je bil na primer, ko je opisoval, kako se dva dni ni upal posrat v hotelu z novopečeno bejbo na vikend počitnicah in razpredal o podvigu, kam in kdaj se usrat, da finočna dišeča lepotička ne bo pogruntala, da se mora tudi on kdaj pokidat … No, a takih prigodic je zmanjkovalo in preveč vmesnih se je naklepalo, ki so bile milo rečeno brezvezne. Našel se je visoko pismen bloger kolumnističnega tipa, ki je za vsak svoj blog vnesel njegovo ime v naslov, tako kot je v mojem naslovu Fetalij, in začel opisovat razloge, zaradi katerih je aibo navaden butelj, ki nima nič posebnega za povedat, pisec na fukiš trike, slaboumnež, ki si štepa obiskanost na poceni fore itd. Zaradi aibovega imena v naslovih, pri čemer se je tip v nadaljevanju začel že zajebavat, saj sploh ni pisal več o njem, ampak samo uporabljal zveneče ime blogerskega komercialneža, je pridobil lepo klientelo bralstva, ki so se začeli kregarit v komentarjih, kakšno populistično teslo je aibo, drugi pa, kako nadarjen pisec je. Na žalost aiba so bile njegove zagovornice predvsem polpismene najstnice, ostali bralci pa so za vsak slučaj raje potegnili z lucidnim intelektualnežem (ki ni bil nikakršen presežek lucidnosti, ampak povsem dovolj, da je lahko povzročal težave raznim ambicioznim “aibom” …), čeprav so aiba očitno tudi radi brali kdaj pa kdaj, saj so vse vedeli o njem. Kakor koli, jaz sem ga nehala brat po desetih zapisih, ker ni ponujal nič več zanimivega, samo še drsanje stokrat prežvečenih pizdarij in zdrah med bejbami in tipčki, njegova filozofska spoznanja pa niso dosegala niti plehke patetike kakšne Mance Košir … torej adios! Ti kar ostani na blogih!
Včeraj pa fliknem dva bloga na tale splet. Eno kopijo eseja z vsebino in en letak s tremi vprašanji v zvezi s tehničnimi vidiki bloganja tukaj. Esej je fasal štiri komentarje zaenkrat v dnevu, letak pa čez trideset … Hmmm … No, kakorkoli, zadeva me je ponoči, ker ponoči ne spim, če le ni nujno treba, spodbudila, da sem šla prebirat Fetalija … tretjega blogerja, ki ima očitno pisateljsko ambicijo. Za razliko od predhodnih dveh omenjenih pa celo dobro utemeljeno. Njegov slog je namreč naravnost odličen v smislu, da se z lahkoto pomeri z nekaj pisatelji modernega tinejdž sloga, ki harajo že par let po našem prostoru in jim ne odrekajo kakovosti, čeprav seveda po klasičnem slovenskem vzorcu najboljšega med njimi precej zanemarjajo v primerjavi s kakšnim že na začetku opevanim a že z drugim romanom izpetim Skubicem (Fužinski bluz še gre, Popkorn lahko zamudiš). V mislih imam Lenarta Zajca, katerega najnovejši roman Mustang sem po intuiciji Fetaliju že priporočila v branje, češ, tako se to dela, če hočeš doseči to in to. Tip je mojster omenjenega sloga skozi različne žanre v romanih (5 do 12, Zguba, Hevimetal, Mustang …) in eni zbirki kratkih zgodb (Zgodbe iz teme), pri vsem skupaj pa je še brihta in ponuja fletne zgodbe z dobrim sporočilnim ozadjem za večno mlade in tudi vse ostale, ki blazno zavrti ne upajo štekat tega pojava.
Prebrala sem par Fetalijevih zapisov in par od Dejana Kaloha, ko sta se že ravno pod mojim prispevkom ravsnila. Spet simptomatično. O Fetaliju sem izvedela, da dela ponoči, da mu grejo na kurac neke pesnice s petnajstimi obiskovalci, ki jih furajo naprej in ploskajo, čeprav so antizanimive. Da je sanjaril o igralstvu, romanopisju, pesništvu že zelo zgodaj in se zaveda pisateljske nadarjenosti, da ne mara nekih globokih debat in prepucavanj o tem in onem, ki ne vodijo nikamor … Bloganje je pač ena taka prikladna forma, ki na primer Gradišniku veliko bolj leži kot romanopisje, pa če mu gre to dejstvo še tako na živce. Fetalij pa se je na drug način z lahkoto zapletel v bloganje, ker se pač vsak dan nekaj sigurno zgodi in če plastično opišeš pripetljaj, nekako držiš firbčne bralce, kaj se ti dogaja. Vsak dan pričakujejo nekaj novega. Identificirajo se s pišočim in postane virtuofrend. In za te prijatelje in par blogerskih osebnih poznanstev se bo Fetalij vedno bolj oddaljeval od ukvarjanja z romanom, ki zahteva zgodbo, zgovorne prigode, dobro formo (tudi če je neforma), čim boljše psihološke orise likov ali predstavitve le teh skozi akcijo itd. Zdaj se mu je ponudila možnost za hišnega blogerja, pri čemer ni primeren za kolumnista, in ni razloga, da bi ga kdo aktiviral kot pisca člankov, ker se mu v mnenja in neke miselne podrobnosti o tem in onem ne ljubi spuščat, če bo pa zaradi enega blogerja en romanopisec manj v Sloveniji, si bodo pisatelji kvečjemu oddahnili. Bo več ostalo za njihovo togotno plozanje z malo res presežnih piscev. Zato Fetalij pač ne bo dobil knjižničnega nadomestila, pač ne bo nominiran v kakšno kategorijo prevečkrat zlobiranih nagrad, pač ne bo omenjen kot visoko bran pisatelj, ampak bo pač ostal dnevniški pisec anekdot na blogu za 210 evrov mesečno, kar za pisatelja pri nas sploh ni nizek honorar. Za uspeh v smislu ugleda pa poraz, v kolikor Fetalij ne izkoristi prložnosti vsaj delne začetne prepoznavnosti za roman. Pri čemer se bo moral ravno zaradi delne predhodne prepoznavnosti potrudit in izkazat še bolj (že Milekovo so na primer dobesedno raztrgali kritiki še toliko bolj, ker so pričakovali več, roman Kalipso pa je bil milo rečeno res slab …). Predvsem pa mu ne bo nihče pomagal pri uresničitvi te ideje. Še Marko Crnkovič je izjavil, da je pestoval ambicijo napisat roman, a nima zicledra, kolumne mu bolj ležijo in odziv je hitrejši, čeprav bi ga lahko izdal že zaradi imena brez problemov, magari nevrednega niti za brisanje riti. Za Fetalija pa ne vem, kako je. Bo treba mogoče malo manj intenzivno dvigovat ratinge Siolu in še malo poskrbet za svoja sicer upravičena hrepenenja. Dober osebni slog in sposobnost krancljanja drobnih dogodkov in pojavov so velikanski plus za leposlovno pisanje, v bistvu boljši ali slabši pogoj, vendar brez kritičnega pogleda na svet in nadpovprečne sposobnosti opazovanja pač ne gre. Zmotila me je Fetalijeva trditev, kako ima rad pozitiven pogled na svet in da rad svetuje, kako odmislit tiste negativne. Hej! Fetalij! Ko bo ta svet lep in prijazen, zgolj prijeten, bo konec umetnosti, ker za simpatične prigode lahko pišeš samo dnevnik, ki se ga bo vsak naveličal slej ko prej in tisti najbolj kritični definitivno prej. Nekaj razmisleka o zakaj, kako in čemu pa mora bit. Dobra kombinacija začimb brez primerno zapečenega zrezka je surov ali pa zažgan z dobro začinjeno omako. Odlična zgodba in prepričljivo sporočilo z dobrim slogom v paketu je najboljša kombinacija, lahko pa uspe samo z zgodbo ali samo s prepričljivim sporočilom …
“Večja žalost je, ko naletiš na z raznimi vzvodi vsaj dokaj ali celo zelo popularnega blogerja…”
O blogerjih, ki uporabljajo različne trike za pridobitev obiska, bi lahko pisala v prvi osebi množine in brez zgražanja.
Naslov te objave bi brez problemov lahko bil nevtralen, brez znamke Fetlij W Tyschew. In to še zdaleč ni edini primer.
Tako pa se avtomatsko uvrščaš še v dodatno skupino – blogerje licemerce.
glede tega se zdaj kadi sam prah…neki umetno ustvarjen “bum”, “problem”, analize, interpretacije, kritike…blog je svojevrsten fenomen; so boljši, slabši pisci, eni si prizadevajo bit “aktualni”, drugi oponašajo izvirne sloge…eni se pritožujejo, jamrajo nad drugimi blogerji, spet drugi enostavno pišejo predvsem zase…itd itd
Tu ni potrebno filozofirat. Potem pač poslušaš trenja, zagovarjanje, “protivljenje”, modrovanje…to je tako freestyle zadeva, tako nikogaršnja pa spet odraz individuuma, da bilo kakšno preveliko “vtikavanje” ni smiselno.
Fetalij se s tem ne ukvarja (in njemu podobni) – vem, še manj pa bi se lahko drugi.
Če bo blogar hiše, če bo dobil še dodatnih 15min slave pa – super! Saj so si to “zadevco” drugi zmislili.
ja…cinizma, še dodatno izumetničene patitke & Co….je preveč, zadnje čase pa se množično pojavlja tud na blogu. virusno. dolgcajt.
@Perica:
Očitno nisi prebral bloga, ampak, ne vem … ga samo preletel? Če bi ga, bi dojel, da sem to naredila zanalašč, o čemer tudi pišem. In ta edini blog mi ne bo glede na mojo vrsto zapisov prav nič posebej dvignil ratingov, kakršnega že imam vzpostavljenega. In tudi ta ne bo imel niti pol toliko komentarjev, kot tisti včeraj, ki ne govori o ničemer, o čemer sem tudi pisala, pa ni bil tak namen. Presojaj, ko si pridobiš dovolj informacij!
sori, sem hotel prebrati do konca, res me je zanimalo. Ni mi uspelo, zgubil sem se v poplavi brezpredmetnih stavkov. Verjamem, da je bil nekje tudi pojnt. Na začetku je dobro kazalo.
simona, en blog, po katerem bi v sloveniji lahko izdali roman, brez da bi spreminjali vsebino ali formo, najdeš na naslovu http://so-damn-beautiful.blogspot.com/ – vrzi uč pa povej, če sem se zmotil 🙂
sicer pa sam nimam nekih pretenzij, da bi bil kolumnist nekega dnevnika ali dela, za mladino se sam sebi zdim še manj primeren, bolj bi se našel v kakih zajebantskih časopisih tipa joker, fhm… kjer je vse bolj ali manj sproščeno, neobremenjeno, pa vendar bi lahko skozi humor nekako s ciničnim podtonom obravnaval stereotipne težave ljudi našega časa. ravno maloprej, ko sem (spet 😀 ) vstal, sem dobil dobro idejo, o kateri bom razpredal jutri. kaj pa vem, koliko ljudi se bo vprašalo, kaj je jedro in nauk zgodbe, ampak konec koncev meni to ni pomembno, važno je, da se ljudje nasmejejo ob branju, tisti, ki bodo poanto prepoznali, pa se bodo že našli.
na področju bloganja se da marsikaj doseči, tudi če si ime ustvariš zgolj s takšnimi objavami, ki niso ravno v kolumnističnem stilu, ki niso “resne” in dovolj leposlovne, da bi bile objavljene po časopisih. ko si ustvariš ime, tako ali tako vsi drejo k tebi, zgolj da vidijo – kdo je to in zakaj je tam, kjer je… potem je vse odvisno od tega, ali ti znaš izkoristiti priložnosti, ki se ponujajo še dlje od manipulacij s tehnikalijami – tu imam v mislih kontaktiranje firm, ki bi lahko oglaševale na tvojem blogu, bile celo tvoj sponzor ali kaj takega…ampak nihče očitno nima jajc, da bi, ko doseže neko stopnjo prepoznavnosti, začel okrog pošiljati pisma in podjetjem predstavil zadevo tako, da uvidijo, da nekaj pa je na tem. ali pa da bi vsaj poskusili.
meni se ne zdi, da zapravljam čas. želje po izdajanju materiala so pri meni nekje bolj v ozadju, zaenkrat. ko bom mislil, da lahko s pisanjem kaj profitiram oz. ko dobim dovolj “zunanjih” in “uveljavljenih” potrditev, ali pa ko se naveličam čakati na te potrditve, da bi pa lahko poskusil z romanom ali kaj podobnega, potem bom skočil in zgrabil priložnost.
bolj verjeten je scenarij, kjer mi dopizdi čakat, da se nekdo zgane in mi ponudi roko, zato jo bom šel iskat sam – ker bom predvideval, da je bralcem všeč način pisanja in da bi bralcev lahko našel še več.
knjige, o katerih si pisala, bom poskušal kje dobiti – verjetno jih bom kar kupil, saj gojim nek odpor do knjižnic (ker je potrebno knjige potem enkrat vrniti, jaz pa se nerad ločim od njih 😀 ), da vidim, o čem točno je govora 🙂
aja, še to – ker je res obširen prispevek zgoraj in vedno najdem nekaj, na kar lahko še odgovorim – ne pišem za svoje bralce, za ljudi, ki jih poznam osebno ipd., tega ne jemljem kot obveznost. rad spravljam ljudi v smeh…kogarkoli. če bi hotel pisati zgolj za druge, bi gledal,kaj njim bolj leži in bi pisal o tem. obiskanost bloga bi lahko povečal z uporabo privlačnih naslovov in z nekaterimi prijemi, ampak to meni ne pomeni ravno veliko. glavna stvar je, da se ljudje nasmejijo, po drugi strani pa mi je blog hobi , kot nekaterim zbiranje znamk. 😉 plus, kot sem rekel, zdi se mi, da ponuja veliko priložnosti in nekaj sem jih že dobil, nekaj pa jih še bom.
kot kaže, bom tistih 210 eur zgleda res kasiral na mesec, ampak to bo meni dobrodošel bonus, ne pa edini vir zaslužka. plačan bom za stvar, ki sem jo delal že od februarja in sem jo bil pripravljen delati zastonj še bog ve koliko časa 😉
o Kalohu pa ne bom. lahko samo povem, da sem ga vrgel v isti koš kot Katarino in Dajano. če je to dobra stvar, naj presodi vsak sam.
@Ameli:
Ja … seveda … zguba cajta ali pa za nekatere pestro prživljan prosti čas (ob teh prepucavanjih). Tisto, kar sem jaz izpostavila, je samo to, da je škoda, ker nekateri obetavni ne dobivajo priložnosti za napredek. Menim, da so vseeno nekateri začeli pisat, da bi si razširili prostor, ne pa da bi ostali blogerji do konca življenja, saj za to porabijo mnogo več časa kot moj foter, ki je amatersko hodil nabijat fuzbal s prijatelji. In nekateri imajo resnično ambicije za pisanje in tudi talent, a ponudniki omenjene storitve prej izkoriščajo prostovoljnost tega, res že kar, drogeraškega hobija, in nič drugega. Nobenega posredovanja. Nič. Še huje. Blogerji so celo zaničevani in zasmehovani od večine eminenc slovenske pisarije enega ali drugega področja.
p.s. – jaz sem pri branju celotne zadeve vztrajal ker sem omenjen, če sem iskren 😀 da sem videl, kje je keč in potem me je prijelo, da bi odgovarjal… v tvojih prispevkih, simona, se je res lahko izgubiti 🙂
@Jablonski:
Ni panike … bo že še šlo ali pa nikoli. Tvoja stvar. O predmetnosti mojega pisanja sem se pa že pozanimala pri za moje pretenzije verodostojnem tipu “kritikov”. Da nisem profil blogerja, mi je pa jasno, bila bi bolj z lahkoto kot s takimi izbruhi. Tako da … če bi bil ti Adam in jaz Eva na neobljudenem planetu, bi me tvoja izjava verjetno celo prizadela. Tako pa … ti kar svoje delaj, jaz bom pa svoje. Vsak zase ve, zakaj.
@Fetalij:
Hvala za link. Bom vrgla uč. Ti pa preberi najprej predvsem Mustang (L. Zajc), še posebej če kupuješ knjige. Fužinski bluz ni treba kupit … he, he …
Vse štekam, kar si zapisal in valda, da ti je za tisto, kar že itak počneš vsak dan, kasiranje 210 evrov in možnost še več publike dobrodošlo. Komu ne bi bilo.
Tisto o sponzorjih, oglaševanju … kakor laufa po Ameriki itd. pa že dolgo poslušam. A še Jonas ne verjame v omembe vredno mejo verjetnosti. Saj nekaterim je že nekaj uspevalo na tem področju, ampak za drobiž, z novimi imeni pa tudi to usahne in ne zaslužiš toliko, da bi rekel uau, imelo je smisel. V najboljšem primeru govorim. Ampak spet … kot si rekel … zakaj pa ne, če itak to počneš. Mogoče kaj rata.
No, in ta “itak” je okej, če si navlečen na ta blogerski itak. Jaz pa še vedno mislim, da bi lahko nekaj naredil Zares in da ti ne bo nihče nič posebnega ponudil, kar se tega tiče. Jaz sem na primer prav tako zaradi RTV bloganja dobila dve ponudbi, ki pa nista bili v kontekstu mojih pričakovanj oziroma sem že bila v meni bolj zaželenem položaju … Potem sem dobila par spodbud za tisto, za kar vem, da bi rada in sem že itak delala na tem. Celo v stanju dogovarjanja, pričakovanja, kdaj bom sprdnila napovedano. In kaj se dogaja? Namesto, da bi prdela v pravi rog, odlašam in delam počasneje … Bloge in komentarje pišem “tri” ure na dan … tisto, kar bi morala delat pa kvečjem urico, pa še to ne vsak dan. Na blogu viset je bolj luštno. In to je grozljivo zoprno. In to je tisto, zaradi česar je Gradišnik offal. Recimo … a ne bi bilo super zate, če bi zdaj, ko boš hišni bloger in zavezan za 4 prispevke mesečno, malo manj blogal in začel planirat roman. Ali boš raje iskal sponzorje za bloganje, dokler se te ne naveličajo vsi skupaj do grla in čez … he, he …
P.S. Kar se mojih prispevkov tiče, terjajo nekaj malega koncentracije, ja … In take prispevke berejo radi določeni ljudje, ki jih zanima poanta in ki so že precej načitani, torej radi berejo, jih Antena pamfleti dolgočasijo. Ampak točno v tem je keč … meni recimo hitro zmanjka enako pri branju tvojih zapisov, tudi zelo dolgih … ker me ne potegne poanta, je samo zelo dobro spisano pripovedovanje o enem dnevu in drobnih dogodkih ene osebe. Skratka rada te moram imet, da bi ti zagrizeno sledila, jaz imam pa sebe raje … Bi bilo pa fino, da bi izpostavil kdaj kakšen gušt. In potem bi dobil tudi kakšen komentar, ki ne bi bil samo v stili “Ej, stari, ja, tisti čigumiji so res kul …” Pri romanu bi ga sigurno moral. Ker roman je pač treba zaokrožit, vplesti like, ki imajo neko funkcijo … In bralci hočejo več od ej, a niso čigumiji kul. Podlago imaš odlično, ampak mislim, da si ob vsej narkozablogiranosti len ko fuks. Jaz sem tudi, ampak na drugem koncu, samo operativnem … pa še druge fore so.
Dejan Kaloh se mi pa ne zdi niti podoben Dajani in katarini … precej druga fora. Zelo časopisna.
@ Simona, hvala za vsak superlativ, ki je padel na moj konto! Glej, čisto iskreno: sam se imam za eno tako zmerno do pretežno populistično dovolj opismenjeno dvoživko, ki ji na vsake toliko uspe tudi kakšen bolj prodoren, družbeno kritičen zapis. Skrajni intelektualizem me utruja, čisti šund pa jezi, zato se nekako gibam znotraj kolumnističnega sloga…pri katerem lahko hitro izpadeš pameten.
Še nekaj: ko bo konec tega nesmiselnega konkurza, pri katerem bodo zmagali itak tisti, katerih strategije in manire si opisovala, in ko bodo odpikali in odtipkali svojih 6 mesecev, je potrebno uredniškemu odboru Siola (Marko C. & Co.) dopovedati, da bo vsako bolj naost(r)eno pero hitro pobegnilo stran, če bo ostal sam sredi tega morja…pač morja. Crnkovič je menda dovolj daljnoviden, da bo uvidel, da se po začetnem navdušenju – vau na Siolu je že skoraj 6000 blogerjev (Crnkovič sam priznava, da še on sam ne ve, zakaj se velika večina med njimi sploh trudi) – splača dati priložnost tudi takim kot si ti Simona (takrat boš res morala malo šrinkat tekste), ali pa Dajani, Katarini, Pigacu in še komu, ki imajo kaj povedati, ki to naredijo slogovno unikatno, besedno izborno in berljivo.
P.S. Če je to moj treji identičen post, se opravičujem, ker ne obvladam »tehnikalij«.
@ Simona: kilometrina v svetu pisane besede se ti pa res vidi, pronicljivo gledaš v besede, ki jih bereš. Časopisno-novinarski slog je res bil kar nekaj let tisti, v katerem sem se kalil in kot vsak, ki je že nekaj objavljal, si tudi sam želim skusiti tudi leposlovno izkušnjo. Tudi sam se že blizu epiloga…
@Simona, Fetalij je car. Če pišeš čez njega, si ne boš pridobila simpatije drugih. Drugače pa, kot rečeno, skrajšaj malo svoje klobase. Ne ponavljaj se. Tudi pri komentarjih. Ljudje smo dandanašnji navajeni živeti hitro, pogledati hitro, umreti hitro in nimamo časa za zaustavljanje pri tem, kaj naj kdo piše po blogih. Kar mu pač pade napamet.
@Dejan Kaloh:
Štekam in razumem tisto o šundu in intelektualizmu. Dvomim, da Crnija vse skupaj kaj posebej tangira. Kasira za urednikovanje in hišnega blogerja. Fino mu je, ostalo … zamah z roko.
In vem, da si dam preveč esejističnega duška pri dolžini. Problem je samo v tem, ker sem v drugih krogih, ki so vajeni branja tretirana za zelo pestro in berljivo pisko … he, he … Tukaj pa kot da pišem hudo težke zadeve in sploh groza … Kar zaskrbljujoče po mojem. Osbeno namreč menim, da je moje pisanje lahkotno … res pa ni butasto. Ampak okej … formati so različni. Saj sem jih že veliko prilagajala, ni panike. Bloge pa jemljem bolj osebno svobodno, kot mi pride … Kakšna napaka! Heh!
@Dajana:
A imaš občutek, da se trudim bit simpatična čim večim … he, he … Sploh sem pa Fetaliju nasula tudi komplimente, pa ne zato, da bi me imel rad.
Sicer pa vi kar hitro živite in hitro umrite, jaz se bom pa malo ustavljala pa nervirala ljudi, poskušala štepat antipatije pa tako naprej … he, he ..
Eva, nisem te imel namena prizadeti, niti približno. Se iskreno opravičujemo in upam, da greva zvečer rabutat jabke. :-*
Aha, porfesionalna piska negativnih komentarjev? Aha, kapiram. Ej, še vedno se ti ne kažejo komentarji spodaj. Prosi vendar pi.romana, da ti pomaga, jaz ti ne znam tega razložiti, kaj moraš naredit.
@Jablonsky:
Ni panike … valda, da si imel namen … ampak vseeno greva lahko na jabke … tiste ta najbolj sladke “of course”.
@Dajana:
A ni dolgčas, če se imamo samo radi … he, he …
Sem opazila, ja … mislim, da je kriva ura na tem blogu, ki, zaostaja, kot sem ravnokar pokapirala … bom probala kaj uštimat, potem pa na pomoč k Pi.romanu, ki sem mu že srala po blogu … upam, da ni zamerljiv …
nisem brala ostalih komentarjev, razen tvoj odg na mojega.
torej…zdaj lahko še nekaj dodam: sama zelo rada pišem. kaj zdaj to pomeni? zelo rada ubesedim svoje misli, vse tisto, kar se mi dogaja v glavi in izzven nje. pišem …zares pišem (torej redno) že od mojih otroških let. in zgleda, da ne bom nikoli nehala pisat. večkrat dobim občutek, kako slaba sem – ampak zgolj zato, ker sedaj pišem blog, in sem v krogu ostalih blogerjev, kjer najdem neverjetne pisce. hkrati pa nimam namena tako mislit – KDO JE BOLJŠI ALI SLABŠI. Osebno, moji nameni so skrajno nedolžni…nimam namenov ugajat…imam pa namen naredit si kilometrino in se besedno izboljšat…ker bi morda nekoč res rada napisala nekaj konkretnega in tisto napisano podarila širšemu krogu ljudi, recimo da prevsem tistim – meni ljubim.
ko sem gledala film Faktotum sem si “oddahnila”, ko je Dillon v glavni vlogi govoril o pisanju in pisateljih…poglej si film. Tisto razmišljanje mi je blizu, ter me glede tega “dela” neobremenjeno…strinjam se s povedanim.
noč,
ana
No … lepo … tudi tako je možno … Faktotuma si sicer nisem še ogledala, res hvala za priporočilo … bom že ta vikend probala nadoknadit … zato ne vem, kaj reče Matt, ampak če govori kaj v tvojem slogu, lahko rečem samo, da za roman ali scenarij je marsikaj zanimivo mislit … sicer je bil pa Bukowski kar pretenciozen in z veseljem si je kupil merdža, ko mu je končno uspelo, za kar se je kar precej gnal … seveda pa je lahko lik Chinasky bolj “nedolžne” sorte po ambicijah … he, he …
Če imaš kje blog, me zanima … bi bila vesela linka …
Lp
Faktotum je tako “simpl”, tako “neakcijski”, ležeren, preprost, ampak pristen…on je v filmu “nesojen” pisatelj 🙂 …ja, poglej si ga. Me zanima tvoje mnenje.
moj blog… http://www.ameli.blog.siol.net