Nek Uroš Drnovšek je objavil v prilogi Ona vzhičen članek o teku pred biki v španski Pamploni. Očitno je dobil priložnost za prispevek, ker se ga je sam kot navdušenec pač udeležil. Izvedeli pa nismo nič o notranjih motivih in ničesar novega, kar bi preprečilo, da se ne bi oglasila vsaj dva zgrožena komentatorja v Pisma bralcev nad propagando tako podrhaljenih vzgibov, ki kljub bojkotom še kar trajajo. Podobno kot donosne bikoborbe, ki so jih vendarle ukinili v Barceloni. Uroš Drnovšek seveda poda silno kratek odgovor. Pojasni, da so žrtve poškodb le na strani ljudi, da v Pamploni bikov pred tekom ne mučijo, ne dražijo in ne ubijajo (mi kreteni smo pa mislili, da jih pred tekom ubijejo in mrtvi dirkajo po Pamploni …), potem pisca tožbe nad prispevkom označi, da ne poznata dejstev, dogodka in zgodovine, da neutemeljeno sodita in pozabljata ali ne vesta, kako tek in bikoborbe niso ena in ista stvar, gotovo pa ne razumeta notranjih vzgibov za tako počutje. Za konec se loti še klasičnega trika vzbujanja slabe vesti in zapiše “So who are you to judge?” in poziva k poskusu razumeti, ne pa soditi.
Pa poglejmo nekaj dejstev iz zgodovine o tej 400 let stari tradiciji v španski Pamploni. Gre za praznovanje v čast San Ferminu, zaščitniku mesta. Pred 400 leti prav nič nenavadna ideja. Tokom desetdnevnega praznovanja spustijo vsako jutro bike v tek za množico. K slavi obreda pa je pripomogel tudi Hemingway z opisom dogodka v romanu Sonce vzhaja in zahaja leta 1926.
Hecno je opozorilo, kako bikov pred tekom ne dražijo in ne mučijo, kaj šele ubijajo, ko je vendar vsakemu človeku jasno, da je žival med podivjano večtisočglavo množico zbegana in temu primerno avtomatično trpinčena. Tudi jaz bi bila zelo, ker pač ne vsebujem nobenih notranjih vzgibov za užitkom ob naslajanju nad šibkejšimi. Ja, seveda je bik šibkejši. Šibkejši je zato, ker nima šanse za nobeno zmago in ker je prisiljen v tako obliko izživljanja s strani ljudi. Ti biki potem romajo naravnost proti areni za bikoborbe. Očitno Uroš Drnovšek tega ne ve, ko piše, da ne obstaja povezava. Razlogi, da ta praznovanja v imenu tradicije še obstajajo pozivom k ukinitvi navkljub, se skriva brez dvoma v enormnem zaslužku mesta, ki sega tudi do 45 milijonov evrov za prireditev. Očitno je ljudi s tovrstnimi notranjimi vzgibi, kot poimenuje svojo strast avtor navdušujočega prispevka, več kot dovolj za masten zaslužek. Po tem vzorcu se zgleduje tudi Mehika … brez San Fermino zgodovinskega ozadja. Za denar pač sploh ni potreben tak izgovor.
V španskem mestu Bunol prav tako prirejajo za adrenalinsko orientirane ljudi po svetu obmetavanje s paradižniki. Ta tradicija pa traja samo 60 let zaenkrat in se kar naprej zgovarja na gnilo neužitno zelenjavo, čeprav simbolično sporočilo brez dvoma ostaja samo eno, z grenkim priokusom – kako lepo se je obmetavat s hrano, kjer jo imajo preveč.
Nekateri adrenalinsko naravnani posamezniki se ukvarjajo z raznimi temu primernimi športnimi dejavnostmi, hodijo po robu smrti in pri tem ne potrebujejo nikakršnega naslajanja nad živalmi in izkazovanja zaničevalnega odnosa do hrane. Obstajajo tudi ljudje, ki obožujejo hrupno množično drenjanje in prerivanje, mečejo se v blato, pred diskoteko pohodijo do smrti kakšno dekle, vse sorte … Ampak Uroš Drnovšek o teh notranjih vzgibih, ki naj jih ne bi razumela pisca neodobravajočega pisma, ni uspel napisat nič prepričljivega, razen, da naj bi kar razumeli vse skupaj zaradi različnosti ljudi. Pričakovati je bilo tudi obtožbo, da zgražanje nad takim početjem pomeni neupravičeno sodbo.
Ljudje smo res različni in v tej različnosti je prenekatere vzgibe težko razumeti. Prepričana sem, da tudi Uroš Drnovšek marsikaterih vzgibov ne razume in četudi razume, pač težko sprejme. Predvsem je vprašanje, kaj neki bi morali kar tako sprejeti. Morilcev, posiljevalcev, mučiteljev ljudi in, bolj na papirju kot v resnici, tudi mučiteljev živali ne sprejemamo. Tako smo presodili. Civilizirana demokratična družba naj bi namreč stremela k vedno večji humanosti vsakega posameznika. Zgodovina nas uči o tem in onem in nam ponuja možnost, da humanim načelom podajamo vedno večjo vrednost, saj samo človek, kot bitje razuma, lahko kontrolira in transformira razne “divjaške” vzgibe, ki povzročajo škodo in terjajo žrtve. Zato menim, da smo v resni krizi, če bi v prid takim vzgibom še danes bolj humanim žugali s prstom, naj ne sodimo o takem početju. Nekateri ljudje se pač trudijo presojat v svrho humanosti, nekateri pa se zgolj zgovarjajo na različnost, ker niso pripravljeni storit najmanjšega koraka k odpovedi tovrstnim oblikam zabave kljub škodi, ki jo povzročajo. In zaradi takšnih bi konec koncev še danes lahko hodili tudi na velike šove gladiatorskih iger. No, bikoborbe še ostajajo. Leta 2007. Kapitalizem nima nič proti. Jaz pa presojam proti, sodit pa ne morem, ker ne opravjam sodniške funkcije.
…
Bil sem prehiter…
Hotel sem reči, da je ta nesmiselni stampedo ostanek sprijenega pračloveškega divjanja za živino. Ne vem, noro… sem kar malce privoščljiv, ko kakšen bik na svoje rogove zahakla kakšnega nespretnega tekača…
Razumem … Saj sem jaz tudi privoščljiva v tem primeru. Kdor išče, ta najde. Še premalo najdejo.
Meni je na primer vedno ratalo totalno slabo, kadar sem na cesti naletela na pretep, ko je banda nabunkala kakšnega reveža … Grozljiva vibracija se sproža, ne samo grd prizor. Ko so se pa enkrat še posebej krvavo stepli skini med sabo (verjetno redsi in naciji), zanimivo, sem mirno nekaj metrov stran pila kavico … no … dokler se niso nevarno približali baru in potem tudi razfukali lokal.
Dobro, ne bi o Drnovškovem užaljenem odzivu, ko se nekateri bralci niso vživeli v njegov navdušljiv opis njegovega nepozabnega doživetja, ko je s svojo turistično ritko pomahal pred stampedom zmedene pobesnele živine.
Čeprav vpričo bikoborbe na tv takoj preklopim kanal, in če že vseeno malo pogledam, mi pride, da bi vzkliknil ‘pa kaj vam je, ljudje božji’, ne morem 100% obsojati stvari. Po mojem videnju tu ne gre za šport, ampak za ritual, ki je stoletja tamkajšnjemu življu predstavljal neko resnico o življenju, o koncu. Podobno kot v teatru tudi bikoborbi pride do katarze, ob pogledu na pravo smrt. In čeprav dvoboj niti približno ni izenačen, jebat ga, toreador vseeno nastavlja svojo rit in ve, da marsikdo (jaz na primer) navija za bika in da če ga bik slučajno dobi, bodo videli drugo plat iste medalje – njegov poraz, če že ne konec. Temu primerna je tudi njegova svečana oprava in dramatična flamenko drža.
Okej, nezdravo je preveč čvekati o smrti in svetih zadevah, vseeno sem proti bikoborbam, sploh pa za potrebe turizma!
@pele:
Seveda gre za ritual … ampak dejstvo je, da človek preko osebne rasti določenih ritualov ne potrebuje več, da bi doživel katarzo. Postane ritual smešen in katarza nemogoča. Nekoč sem gledala po videu plemenski ritual iniciacije dečkov v moške. Vsi so ga morali na dvanajsti rojstni dan pofafat poglavarju in pogoltnit spermo. Nekateri so se tako upirali, da so jih vlekli po pesku do obrednega mesta, okrog katerega je pleme plesalo in ploskalo. Ideja je bila v pridobivanju moči najplemenitejšega in spermi kot izvoru moškosti blablabla … Valda, da lahko razumem, zakaj, kako itd. Ampak razumet samo simboliko in doživljanja še ne pomeni odobravat, v kolikor se upravičeno pričakuje, da se je izoblikovala že druga, v humanem smislu naprednejša raven. In izživljanje, mučenje itd. je najmanj, kar naj bi presegli v pričakovanjih do danes civiliziranega človeka. V tem prihaja ravno do nesporazumov in zlorab v stilu “Who are you to judge!” varianta. Vedno bo bolje presojal tisti z večjimi humanimi tenzijami. In vedno se pozna. Hemingway je bil precej primitivna osebnost. Poleg politikantskih razsežnosti njegove slave (ki jo opisuje nazadnje tudi Nežmah na primer), je bil znan po veselju nad streljanji golobov in podobnih radostih izživljanja nad živalmi. Zato tudi vse ostalo ni nič čudnega. Ni bil ravno tankočutna osebnost, prvinska pa zelo. Podobno Picasso. Velik politikant, trd človek, nadpovprečno ambiciozen in neobziren pri doseganju svojih ciljev, temu primeren je bil tudi slog njegove zabave …
Okej, ritual je precej splošna beseda, pod katero paše tudi branje cajtenga med opravljanjem potrebe, medtem ko katarzo lahko prinese trenuten uvid, ko recimo rešiš hrošča utopitve in pomisliš, da tudi tebe obdajajo iste sile, ki se igrajo s tabo.
Ma samo kje najdeš ravno tak ritual iniciacijo s spermo.. 🙂 Zakaj ne vzameš recimo kitov ubijalcev, ork, ki med svojim obrokom pobijejo malo morje tjulnjov in se pri z njimi tem še malce poigravajo, na koncu pa kot v zahvalo enega tjulnja isto ujamejo in nato ga nežno, počasi, kakor spoštljivo, prinesejo na obalo. To sem videl v dokumentarcu in je zame ena najlepših zgodb iz narave. Mislim, a živali res to čutijo? Itak, take zgodbe nastajajo vsak dan.
In kako si se spravila na ubogega Hemingwaya, ki se ne more braniti. 🙂 Verjetno bi ti vrnil s kakšno njegovih nesmrtnih fraz in ti plačal cuba libre. Ne morem apriori obsojati lovcev, čeprav imam tudi jaz čustven naboj proti primerkom, ki tlačijo tole zemljo. Izživljanje nad golobi lahko jemlješ kot nostalgijo za časi, ko so še vsi bili lovci. Ali kot hrepenenje po svetu lovca, kjer se mora lovec ves čas zavedati, da tudi on vsak trenutek lahko postane plen.
Kot praviš, človeška civilizacija je na vrhu prehranjevalne verige živalskega sveta in lovstva ne rabi več, nima več veze… Ti, kakšno ima to že vezo z Drnovškom? okej 🙂
@pele:
Narava je kruta … človek je del nje, a bitje razuma. Zaveda se narave, njenih vzrokov in posledic. Bolj ko se je zaveda, manj jo ima rad, bolj sovražna mu je … V tem vidim razliko med živalmi in ljudmi … bitje narave, bitje duha.
Zato je Hemingway zame zaostal. Kot katerikoli človek, ki naseda primitivizmu – tj. preprostosti “zakonom” narave … zakonom, ki jim lahko streže in nanje vpliva samo človek … s pametjo … ki se razvija … z duhom, ki se razvija … oddaljuje od krutosti in surovosti … in s tem od narave … Saj veš, da se še na vsako žival da vplivat. Nekoč me je nekdo vprašal, če menim, da tudi človekova energija vpliva na dež. Seveda vpliva. Zato me prvinski vzgibi ne fascinirajo v smislu popolne sprejemljivosti. Jebi ga. Preprosto ni napredno. Tehnologija tudi ne pomeni napredno zame. Niti slučajno. Leto 2007 je v duhovnem smislu še primitiven čas.
Lp
»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen « (Jn 8,7).
Tako je rekel Jezus. Nihče ni vrgel kamna..
“S slovenskim blogerjem ne bi šla z nobenim seksat, ker sem jih premal spoznala osebno.”
Simona Rebolj, 25. december 2007…
I rest my case
🙂
Dve leti kasneje … jah, dobro jutro!
Kako veš, da je tako rekel Jezus??? Ni ravno ugledno, da si se odločil zlorabljat to floskulo grehom v izgovor. Kaj ko bi pretehtali grehe od mivke, preko peska, pa do skal? Sploh pa, kdo govori o kamenjanju?!!! Tole še preganjanje ni, na način, kot ti uživaš preganjat bike, ki bodo kasneje “kamenjani” do smrti.
Pojma pa nimam, kakšno zvezo z vsem skupaj naj bi imel citat, ki si ga skopiral.