Največji luzer je sigurno Traktor, ljubezen in rock ‘n’ roll Branka Đurića. Celo občinstvo ga je tokrat pustilo na cedilu. Ni bil niti drugi. Prehiteli so ga Estrellita, L … kot ljubezen in Instalacija ljubezni. Očitno bo zanj bolje, da se izogiba tematik slovenske kmetije, ki sicer obljubljajo populistične simpatije pri Slovencih, ampak tega ne pričakujejo od Đura. Še posebej ne pogoltnejo zlahka, da odigra medijsko vlogo bed gaja. Tokrat so vajeti ušle izpod nadzora prijazne slikice simpatičnega Balkanca, ki zna Slovencem ponudit preprostost, iskrenost in smeh. Druga plat resnice je zabolela preveč.
Drugi največji luzer iz povsem drugih razlogov je Estrellita Metoda Pevca. Film, ki je od začetka veljal za velikega favorita. Po razglasitvi nagrad je bilo z vseh kotov slišati precej zgražanja, čeprav je izdelek tiste vrste specifika, da ima predvsem dve možnosti: odpor ali popolna naklonjenost. Vmesne poti skoraj ni. Odmevi po razpletu so bili sila zanimivi predvsem s strani bojda podkovanejših posameznikov, kar se tiče sedme umetnosti. Sprva razočaranje in zgroženost, potem pa so se pred zadnjim dnevom začeli sukat po Avditoriju samo še zmagovalci in pametnjakoviči z žolcasto hrbtenico so se vdali mnenjskim kompromisom. Eh, saj Estrellita je bolj soap opera. Eh, spominja na Kieslowskega. Eh, ali si misli, da je Lars von Trier. Eh, v bistvu je kičast (kar se na primer s strani neodobravajočih prizadetih najraje bleja na račun Rainer Werner Fassbinderja) in tako naprej. Vsi podobni namigi se namreč z lahkoto pripisujejo vsaki drami, v kolikor posamezniku slog ali sporočilo ustvarjalca ne leže blagodejno na dušo, Metodu Pevcu namreč pohvale režiji nihče ni ostal dolžan, prav tako je zgodba v primerjavi z ostalimi zelo kompleksna, dialogi dobri, igra glavnih akterjev, predvsem Senada Bašića in Medihe Musliović, pa navdušujoča. Še lažje je tako vsebinsko nepomembne in neprofesionalne dovtipe tračarit, če od zadaj botruje pogača slabe vesti in silna želja po dobrem žuru v imenu podelitve nagrad, ki se na žalost izteče z grenkim priokusom.
L … kot ljubezen v režiji Janje Glogovac je ostal brez nagrad kljub pretenciozno zvezdniškem pristopu z Lucijo Šerbedžijo v glavni vlogi, tretjerazredni vlogi kriminalca Rada Šerbedžije po hollywoodskem podligaškem kariernem vzorcu in Sebastijanom Cavazzo v vlogi japijskega loverja in vnovično videnem koketiranju s stilom hollywoodskih uspešnic tipa Guy Ritchie – Lock, stock and two smoking Barrels. Zgodba se preprosto ni mogla opredelit, ali bi se posvetila osebni drami protagonistke ali bi se raje zapisala kot krimič s polno koke, fuka, transvestije in pištol. Ne eno ne drugo ne peto se ni zgodilo, ampak je ostalo samo nakazano z obetavnim začetkom v prvih desetih minutah.
Instalacija ljubezni v režiji Maje Weiss je nagrado prinesla samo Desi Muck. Režijsko silno zanimiv izdelek. Film znotraj filma je v času resničnostnih šovov obrtno speljan učinkovito. Vendar zgodbe ni, oziroma je tako stereotipno šablonska in prazna, da se izvirnega režijskega pristopa gledalec naveliča po največ tridesetih minutah, potem pa samo še čaka, kdaj bo konec videospota.
zanima me, kako bi ti podelila nagrade, če bi bila v žiriji?
lp
Simona: thanx za izčrpno in insajdersko poročilo iz festivala, ki pa je sam zase, milo rečeno – nebodigatreba in ga zaradi skromnosti slovenske filmske produkcije sploh ne potrebujemo…
@Nick Laos:
Celovečerec: Estrellita
Posebni dosežki: Otroci s Petrička (baje si zasluži že zaradi tematike in kakovostnega pristopa … videla samo
petnajst minut filma)
Režija: Estrellita
Scenarij: Estrellita
Glavna moška: Vlado Novak (Petelinji zajtrk)
Glavna ženska: Pia Zemljič (Petelinji zajtrk)
Stranska moška: Primož Bezjak (možna razprava za Dario Varga in tudi Janez Škof ali Davor Janjić)(Petelinji zajtrk)
Stranska ženska: (letos zelo slaba izbira) Ksenija Mišić (L … kot ljubezen)
S tehnikalijami se lahko tudi strinjam, čeprav se mi zdi Valentin Perko za fotografijo v Petelinji zajtrk konkurenčen, prav tako montaža Peter Braatz za Instalacijo ljubezni.
Kratkih filmov žal nisem uspela videti, razen ravno nagrajenega.
Nagrada občinstva se mi zdi prava slika na sceno … da bo dejansko najbolj priljubljen film pri občinstvu tudi v bodoče Petelinji zajtrk …
@Dejan Kaloh:
Ne strinjam se. Festival je posebno doživetje. Čeprav filmov ni veliko (ne smeš pa pozabit še na paleto kratkih in srednjemetražnih … tudi spremljevalnega programa …) je festivalsko vzdušje, ko se sprehajaš od ogleda do ogleda, vključno z novinarskimi konferencami in druženjem ob kozarčku po projekcijah, nekaj posebnega in spodbujevalnega za občinstvo in za nadaljnje ustvarjanje filmarjev. Dobro je, da se ustvarjalci srečajo med sabo, se malo skregajo, poštrajkajo, se pohvalijo … skratka, gre za obred, ki ga film kot najbolj popularna in komunikativna umetniška veja zelo potrebuje. Dobro zastavljenega in organiziranega seveda.
Pa še tvoj izbor žirije, kdo bi bila druga dva poleg tebe?:)
Morda je bil Traktor zares luzer na festivalu, občutek pa mi pravi, da mu ne bo šlo tako slabo v kinu. Resda ni dobil nagrad in resda ni dobil pretirano dobre ocene (festivalske!!!) publike, ampak kot je postalo očitno iz Djurove poteze blokade predvajanja filma, mu je za festival tako ali tako vseeno in si želi predvsem promocije, to pa je vsekakor dobil (ergo, je vsaj iz Djurovega pogleda zmagovalec). Pri oceni občinstva je pa treba upoštevati, da je bilo večino občinstva na festivalu novinarjev, filmskih ustvarjalcev ali kako drugače s filmskim svetom povezanih ljudi, ki na sedmo umetnost gledajo drugače kot običajno kino občinstvo. Zato se ne bi čudil, če bo Traktor znova uspešnica v kinih, ker Djuro zelo dobro ve, kako pihati na dušo gledalcem, čeprav uspeha Kajmaka zagotovo ne bo mogel ponoviti.
Z Estrellito je nekako diametralno nasprotno – res je tudi to festivalski luzer, a je vsaj pri večini ljudi znotraj filmske branže obveljal kot moralni zmagovalec, ki so ga spregledali, pa četudi so potem vzdigovali čudne dvome (tu je treba upoštevati tudi sloven(cl)sko zavist!!!). Kljub odlični kvaliteti in poetičnosti (osebno sem bil zelo pozitivno presenečen, čeprav od Pevca nisem pričakoval malo) pa ne verjamem na uspeh pri (običajnih) gledalcih, ker film vsebuje preveč resnih tem (oziroma kot si rekla, je telo kompleksen) in se na vidiku glavnih likov ne približa običajnemu Slovencu (aristokratska vdova slavnega glasbenika, družina z juga in fantič, ki rad igra violino … need I say more?).
L…kot ljubezen ima nekaj zelo osupljivih in dobro naštudiranih kadrov, celotna vsebina pa se mi je zdela na kratko rečeno “balkan žur”. Vsega po malo in hkrati preveč, vse na speedu in hkrati v (čustveni) katatonični komi, vse v iskanju nečesa, za kar sami dobro vedo, da ne bodo našli. Zame osebno največje razočaranje festivala.
Instalacija ljubezni je bila že v naprej obsojena na nagradni mrk, ker je preprosto preveč nenavadna in težko razumljiva, da bi človek v njej našel nek višji smisel. To še ne pomeni, da je film slab, nasprotno, ideja in izpeljava filma o filmu v filmu je presenetljivo zabavna in poučna, a na žalost so pretiravali s končnimi izbruhi čustev, a očitno filmarji pogosto doživljajo to, kar je v filmu doletelo Muckovo, tako da so se znali z njeno vlogo poistovetiti. 😉
@spookymulder:
Đuru sigurno ne bo šlo slabo v kinu, saj bo šlo na tisoče ljudi gledat film že zato, ker ga je naredil Đuro, da ne omenjam firbca ob vsej promocijski škandalooznosti, ki se je odvijala preko medijih in film zadržala za eno leto … no, letos je bilo vsaj meni jasno, da bo odpadla zgolj prva projekcija ……..
Festivalska publika je podelila nagrado Kajmak in marmelada, zato ne vidim razloga, da je ne bi dobil tudi tokrat, v kolikor bi publiko tako navdušil. Namreč ravno za festivalsko publiko je značilno, da v dvorani sedi največ avtorjevih frendov in ekipe same, ki logično talajo petke svojemu filmu. Torej ne gre zgolj za festivalsko publiko, ki je zahtevnejša. Večina filmarjev namreč odpika domov takoj po svoji projekciji. Se ne sukajo ves teden po Avditoriju. In Đuro je imel brez dvoma največ svojih gostov na predstavitvi filma.
Se strinjam, da je Estrellita moralni zmagovalec. Menim pa, da bo kljub temu, kar si naštel, pri publiki dobro sprejet (valda, da ne tako kot podpovprečna komedija za tepce), saj sam po sebi film vsebuje dovolj duhovitosti in trpkosti na gledalcu dostopen način. Skratka, tudi ta film je posnet dovolj komercialno, da ne odbije ali zdolgočasi manj zahtevnega gledalca. Je pa res presežen, kar se same sporočilnosti tiče, ni stereotipen, zato bo marsikoga osebno “užalil”. Všeč mi je tudi, da je pojem uspeha zrelativiziral. Da ni šlo še za eno izmed milijonih zgodb, ki prikazuje za lase privlečeno tezo, kako nekomu samemu uspe, ker je tako vztrajen in dober. Pokazal je, da brez podpore ključnih “razvajenih” ljudi preprosto ne gre in Pika. Pokazal je, kako je pomembna odgovornost in podpora vsakomur (da ne brca žoge do konca življenja, tudi če je ne zna). Zato dajem čestitke za pogum predvsem Pevcu. Konec blefiranja in frcanja slabe vesti od sebe, češ da živimo v demokraciji, ki ponuja možnost vsakomur. Jebeš nakladanja.
V ostalem se pa strinjava očitno. Razen pri Instalaciji ljubezni … menim, da višjega smisla itak ni, ker se je režiserka očitno tako posvetila obrtni plati filma, da je vsebina le statist … kar pa ne zdrži noben film. Brez dobrega scenarija ni filma, je samo videospot.
@neshos:
Druga dva bi bila izbrana po načelu kompromisa vsaj z Društvom filmskih ustvarjalcev, pri čemer bi bil izbran en tuj član in še en domač. Skratka, po temu primernem pristopu odgovornega izbora z željo po objektivnosti presoje in profesionalnosti in trenutni zmožnosti članov žirije.
@ Simona: OK. Kot neko realno dobrobit, ki jo lahko izlušči FSF, vidim samo v promociji (po možnosti podprti s kakšno zdraho) posameznega filma, ki bo rezultirala v večjem zaslužku. Verjamem, da zna obfestivalsko vzdušje biti prav prijetno, a za samo prepoznavnost slovenskega filma znotraj evropske filmske družine, sam festival naredi bore malo oz. nič… kot vemo, pa so tudi festivali lahko tisti, ki lahko določen film napumpajo – upravičeno ali pa ne – do neba…
Verjetno pa gre dosti tudi na rovaš slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki delajo bolj kot ne negledljive filme, podprte s slabimi scenariji. In ne mi govoriti, da se (kakšen) slovenski film ne bi mogel (bolj) uveljaviti v Evropi; gre za všečno idejo, za dobro zamisel, ki bi ob dovolj dobrem scenariju, presežni igri in ob izkušeni režiserski taktirki lahko naredila kakšen večji breakthrouhg…
In tam kjer neka umetniška forma nadkriljuje samo fabulo, ne bo nikoli večjega preboja… nekateri režiserji še vedno ne morejo preko dejstva, da se filmi snemajo predvsem za publiko, ne pa za ozke kroge strokovnjakov, ki se zbirajo po teh festivalih.
@Simona: Glede publike na festivalu samo to, da če sem se na katerikoli projekciji malce razgledal, sem (vsaj na videz) poznal vsaj tretjino obrazov, ki imajo na kakšen način kaj opraviti s slovenskim filmom. Ker sam nisem v tako direktnem stiku z samim filmskim ustvarjanjem, lahko po mojem domnevam, da je bila vsaj še ena tretjina gledalcev prav tako povezana s slovenskim filmom. Če imamo potem še v zadnji tretjini veliko ljudi, ki so bili povabljeni (in torej poznajo avtorja prikazanega filma), je pa tako ali tako jasno, da nagrada gledalcev festivala ne more biti merodajna, kar se tiče kasnejšega ogleda v kinih (tako v pozitivnem, kot tudi v negativnem smislu).
Seveda upam, da bodo tvoje besede o uspehu Estrellite pri običajnih gledalcih šle v božja ušesa, zase pa moram reči, da v filmu nisem videl komercialnosti, ki bi pritegnila širše množice. Dejstvo je pač, da sodobna publika ne hodi v kina po umetniške presežke in lekcije o življenju, temveč gre v prvi vrsti za sprostitev.
Problem so tudi prepiri okrog filma v Sloveniji, ki potem preženejo tudi tiste bolj zahtevne gledalce, ki bi si film sicer ogledali. Ti prepiri so za nas, ki več vemo o tej branži, postali že skoraj nekaj povsem vsakdanjega, običajni ljudje pa so zelo začudeni, ko vidijo kaj se dogaja. Ko je na eno od projekcij prišel tudi moj znanec, je bil povsem zmeden, kaj so to za ene zdrahe in mu je vse skupaj precej zagrenilo ogled filma.
@Dejan: Bistvo festivala je tudi v tem, da se filmarji dobijo na kupu in se pokaže realna slika, kaj se dela in kaj ne, saj človek samo tako lahko dobi neko realno sliko o celotnem dogajanju v našem filmskem prostoru.
@Dejan Kaloh:
Pa saj promocija je bistvo, da bi določena umetnost segla do ciljne publike. Gledališče, literatura, film … je del kulture vsakega naroda, steber obstoja naroda, torej ima vsak civiliziran narod festivale vsaj za najbolj komunikativne veje umetnosti. Narod, ki festival ukine, pomeni, da se vrača k barbarskosti in izreka nespoštovanje do lastne umetnosti. Kaj pa je narobe z zaslužkom pri umetnosti??? A naj bi se delila zastonj, umetniki pa grizli plesniv kruh kot v barbarskih časih in na žalost pretežno še danes v naši alpski deželici?
Bom napisala še kakšno o delu producentov in “pumpanju”. To pumpanje namreč jaz kategoriziram za večji ali manjši uspeh producentov. Med drugim.
Ne vem tudi, zakaj govoriš o negledljivih filmih ravno zdaj, ko se je v zadnjih letih ustvarilo kar nekaj filmov, ki so po Evropi pobirali nagrade. Nisi slišal? Procentualno, glede na obseg letne produkcije, je slovenski film izredno uspešen zadnja leta! Pri nas mora bit vsak film presežek, ker se jih posname tako malo. V večjih državah, kjer so filmu tudi nacionalno bolj naklonjeni, pa posnamejo kilometre sranja, da je eden kolikor toliko presežen. Blaž Kutin je za scenarij prejel nagrado v Cannesu, pri nas pa ga nočejo snemat, češ da jim ni všeč. Pa kje si še to videl???? Če bi se mi bruhalo ob njegovem scenariju, bi se mi ga zdelo vredno podpret že zaradi ponujene kljuke slovenskemu filmu na evropska vrata. Filmarji, ki so zunaj podprti (tudi Košak, Burger in Cvitković), jih pri nas zafrkavajo, kot da smo sami sebi dovolj. Publika pa javka, da hoče gledljive filme, svoj okus pa izkazuje tako, da aplavdira polizdelku Tu pa tam. Pa kdo misliš, da bi v tujini to gledal?
Slovenija se ne more iti trga tipa Hollywood, da bo klamfala drage filmčke za bedake. V slovenščini nekih hollywoodskih tretjerazrednih jajc ne bo gledal nihče … razen Slovencev, ki pa so, žal, zadovoljni še z mnogo mnogo manj. Tako v glasbi, literaturi … kot na filmu. Ampak če dojemamo slovensko umetnost kot pomemben del slovenske kulture, s katero bi radi prosperirali v svetu, se takih lokalnih sranj ne moremo iti, niti ne želim(o).
Se pa strinjam s tabo zelo, kar se tiče forme nad fabulo. To se je res pokazalo tudi na letošnjem festivalu. Ampak vseeno lahko rečem, da je bila ena četrtina filmov, torej, khm, dva, dobra. Petelinji zajtrk zelo gledljiv in dovolj kakovosten, Estrellita pa presežek. Ostali pa tudi niso bili zanič, da se razumeva … samo presenetljivi niso bili. Ampak saj vsak film tudi bit ne more.
@Spookymulder:
Seveda so pretežno festivalska publika, ampak vsak ima približno enak del ekipe in kvazi festivalske publike. Kvazi pravim zato, ker pretežno ni nič kaj dosti drugačna v povprečju od siceršnje. Izbor Petelinjega zajtrka to tudi dokazuje, da Kajmaka od bede ne omenjam. Hvala bogu je Petelinji zajtrk vsaj spodoben film z nekimi resničnimi kvalitetami. Menim, da se bo uspeh po kinematografih pokril z nagrado občinstva.
Estrellita ima res bolj zafecljano sporočilo in ni samo afengunc, je pa vsekakor dovolj tekoč, razumljiv, duhovit in trpek film, da menim, da ne gre za zalogaj, kot bi gledal Tarkowskega. Konec koncev tudi Pod njenim oknom ni bil afengunc na tretjo žogo, pa je lepo polnil dvorane. Estrellita je bolj dosleden in kompleksen projekt od Pod njenim oknom, zato bo verjetno imel kakšnega slovenskega gledalca manj, se strinjam … he, he, he …
Kar se prepirov tiče, je pa različno. Večinoma gledalce motivirajo razni fajti in škandali … v stilu dvigovanja naklade Direkta. Sicer bi se Đuro raje malo umiril že v kali, ampak …
Po mojem imaš ti prijatelje z zelo zglednimi manirami, takih pa ni veliko naokrog … he, he ..
Lp
@ Simona: vidi se, da si filmsko izobražena in načitana v nulo, zato ti na tem področju res ne morem parirat v argumentiranju… bom pa naslednjo leto s spookyjem in s tabo z veseljem odšel na FSF, da se na svoje oči prepričam o tem cvetoberu slovenske filmske ustvarjalnosti… 🙂 Bom ti še jutri nekaj napisal na to temo, Borštnik me je danes čisto scagal…
@Dejan Kaloh:
Na Borštniku si??? Blagor! Meni je zmanjkalo energije, da bi šla na potep do Maribora … Hmmm … mogoče na zaključek??? Ne vem … Kaj pa počneš tam?
Za FSF pa velja. Drugo leto!
Videla Estrellito vceraj na FF v Mannheim-u in bila zelo navdusena! In zagotovo nisem bila edina – danes zvecer je podelitev nagrad in kar se publike tice, naj film ne bi imel slabih sans (ce primerjav aplavz in odzive po filmu z ostalimi, lahko to potrdim). In mislim, bo nasel gledalce tudi v slovenskih kinih.
Na festivalu sem videla samo “Traktor”, tako da ga z ostalimi filmi ne morem primerjat, ampak se mi je zdel luškan-sem bila prijetno presenečena. Predvsem zato, ker nisem šla gledat “Đurotovega filma”, ampak sem šla gledat film, “ki je narejen po romanu Ferija Lainščka”. Veš, kaj hočem povedat, ne? In sem se kar malo bala, da ne bo preveč otožen. Se mi pa zdi, da v njem igralsko zelo izstopa Jaka Fon, ki se mi zdi perfekten in , pa scenografija je tudi zelo lepa in času in kraju dogajanja primerna. Lp
*”…se mi zdi perfekten in po krivici skoraj prezrt” bi moralo pisat. 🙂
Bom pristavil še svoj lonček, mogoče lahko zadevo pogledamo še z ene perspektive. Mogoče je poleg vseh “slovenskih” problemov problem tudi v tem, da se več ali manj poznamo med seboj, oziroma vemo kdo je kdo. In smo tudi pri ustvarjanju filmov posredno poleg, vsak pozna nekoga. Kaj hočem povedati, težko je ne ločiti ustvarjalca, torej osebnost, od njegovega dela. Primer: nekdo “pozna” Djurota, ali Košaka, ali Breclja, ali Hanžka, ali kogarkoli, in ve za kakšno umazano podrobnost iz njihovega življenja. Zgolj preko pripovedovanja seveda. In ugotovi da so tudi to ljudje iz mesa in krvi, z vsemi svojimi slabostmi vred (na te smo zelo mahnjeni), krožijo zgodbe takšne in drugačne, njihove vrednote so daleč od naših in so v naših očeh seveda še slabši. Seveda, mi smo vedno boljši. In ta nekdo, torej Djuro, Košak, naredi film, napiše knjigo, izda ploščo, whatever. Ker mi vemo kakšen in kdo je on, jih vrednotimo skozi to prizmo in ne skozi prizmo artefakta. Lažje gledamo Jarmuscha, Kaurasmakija, poslušamo Mansona:)), beremo Zupana, Millerja itd. Ti ljudje nas ne ogrožajo, ker so daleč, ker so mrtvi, ker so… Mislim da ne bi bilo nič drugače, če bi se ti ljudje pojavili med nami. Sicer pa, kdo pa so ti “mladi fantje”? Mi valda zmoremo več in kakopak bolje. Samo še kamera nam manjka:))
Lemmy Killmister je v enem intervjuju pred letom in več povedal, da obstajata le dve vrsti glasbe: tista, ki nam je všeč in tista, ki nam ni. V jeziku moje generacije (bognedaj naših otrok), tista ki zadane in tista ki ne. Skozi to doživljamo ta svet. Delo kritikov pa je vseeno nekaj več. Poskušajo nam zadevo razložiti, osvetliti, jo umestiti v zgodovinski, sociološki, filozofski kontekst, nam približati razne finese, na koncu se vedno vsak odloči sam. Recimo.
@m: Hvala za informacijo z Mannheima! In ja, menim, da bo Estrellita lepo sprejeta tudi pri publiki, bo pa oropana marsikakšne javne pohvale. Osebno menim, da predvsem zaradi odličnega razpleta.
@believer:
Res je. Jaka Fon zelo izstopa. Se strinjam. Traktor je spodoben filmček, vsekakor boljši od Kajmaka, vendar bo zavoljo Đuropričakovanj obveljal za slabšega. Hudič je, če se od avtorja pričakuje slabše, ker se je tako pretegnil za določeno ciljno publiko, ki se je kot avtor, ki želi napredovat, lahko upravičeno naveliča.
@neshos:
Dobra opomba. A nismo ravno Slovenci tako zelo nagnjeni k posmrtnemu čaščenju svojih avtorjev, ki so za časa svojega delovanja prejemali samo drek v glavo. Huda “genetska” bolest.
In ja, kritik bi moral imeti funkcijo korektorja, saj so splošni odzivi všečnosti vedno povezani z družbenimi kalupi vrednot in klime na sploh. Zato bi morali predvsem pri nas bolj odgovorno pristopat do pojma kritik.
Gospod, ki govori angleško sedi natanko na mestu, kjer sem se nekaj dni pred snemanjem pobruhal pijan.
Instalacija ljubezni je kul film, zanimivo zrežiran in zmontiran in za moj okus celo bolj pritegljiv od Petelinjega zajtrka, ki mi je bil povsem všeč. Igrajo v njem gotovo bolje, ampak ljubezenska zgodba je pa ja že stara tisoče let. To so kipi. Film v filmu in še enkrat v filmu je moderna stvar. Ima film zame vseeno pomanjkljivosti, ampak rad ga priporočim naprej. Sem prav vesel, da sem si šel v kino pogledat tak domač film.