Neke noči sva se s prijateljem umaknila pred petkovo bučno politiko lokalov po polnoči. Vsi nabijejo muziko do tresenja sten, da se le ne moreš pogovarjat. Hrup te prebuta do kosti, od glasbe do posledičnega kričanja gostov, nažgeš se v nulo, kaj ti pa preostane, in se ves izpraznjen odvlečeš zmačkanemu jutru naproti domov. Ena taka množična terapija nad ljudstvom. Ostani doma, pojdi spat ali pa se zavleči v nasilno hrupen lokal, da ti bodo možgani zacruknili od treskanja, boš vsaj za eno noč pozabil, da obstajaš. Kakor koli že, spokala sva se pač domov, odprla buteljko, narezala sirček in gostitelj je oplemenitil vzdušje z jazzom. Nor na jazz! Cela stena polna zgoščenk jazza. Po eni urici mi je vidno padla volja do prijetnega klepeta, postala sem utrujena, o čemer prej ni bilo ne duha ne sluha, in še živčna povrhu. Od tega prekletega nervoznega jazza. Misel se je nalepila na cigu migu zvoke in sogovornika sploh nisem mogla več z veseljem poslušat, niti sledit toku njegovih famoznih idej, moje replike pa so zvenele tako, kot bi hotela reči adijo. No, ampak sem mu rajši pojamrala, da me njegov jazz sili v pobeg. “A res!” je poskočil od presenečenja. “Zakaj pa nisi že prej povedala, sem mislil, da ti je fajn!” Potem mi je še razložil, da gre za vrhunsko mojstrovino tega in tega virtuoza, za katerega sem jaz slišala prvič. Nič čudnega, saj mi poznavanje te glasbene zvrsti ne seže dlje od Armstronga brez detajlov. Prebrisan gostitelj pa me ni odrešil jazza, ampak samo zamenjal plošček. Zgodila se je zanimiva stvar, po eni urici poslušanja novega cigumiganja, precej bolj spevnega, sem postala spet razposajena. “Mater!” sem vzkliknila, “a veš, da tale jazz mi je pa všeč!!” Nasmehnil se je, češ, saj sem vedel, s hudomušnim pogledom posrebal droben požirek Traminca, in previdno izdavil: “To popsranje sem poslušal kot mulc, ko sem se šele navduševal za jazz.” Aha, torej sem jaz idiot, ki tripam na sranje, bi lahko užaljeno zaključila. Kdo pa misli, da je, da bo meni pamet solili, kaj je dobro. Dobro je vendar tisto, kar je meni všeč, a ne? Po njegovem pa tisto, kar je njemu. “Stvar okusa!” bi lahko pribila. A je nadutež, ki me tukaj sramoti pred samo sabo strokovnjak??? Ne, ta nadutež, ki je osramotil moje zaznavne sposobnosti, ni bil strokovnjak. Bil je pa človek, ki je zadnjih dvajset let tretjino življenja posvetil svojemu strastnemu hobiju, jazzu. Polemiziral je s strokovnjaki in nestrokovnjaki o jazzu. S tistimi, ki so delili svojo strast. Izostril je občutek za posebno glasbeno zvrst in za nagrado dobil možnost užitka na višjem nivoju, ki je bil neprimerljivo silnejši od moje dobre volje ob melodično bolj lahkotni viži. Nasmehnila sem se in samo pokimala. Razumela sem upravičenost replike in on je vedel, da bom razumela. Kajti tudi jaz sem imela svoje strasti. Tudi take, do katerih si on ni tlakoval uhojene poti.
Z velikim žarom smo se večkrat mlatili okrog mize literarni, gledališki in filmski navdušenci. Enkrat se nam je pridružila neka punca kolega pri omizju. Nekaj časa je molče sedela, potem se je odločila in zelo razburila!!! “Veste kaj!” je rekla. “Nehite se prepirat, kaj je kdo reku in zakaj, pa al je Pasolini sploh filmar al ni, al ne vem kva tupite. Nehite se že kregat! Vsak ma pač svoje mnenje, a ne? Pa smo lohka še useen prjatli, a ne? Pa u miru klepetamo. Sej se ni treba pogovarjat, kaj je kdo prebrou, če se ne štekamo! Za kva je treba kr naprej neki težit!”
Valda smo se vsi začeli krohotat. V tistem trenutku najbolj glasen “predavatelj!” pa ji je odvrnil: “Saj mi se ne kregamo! Mi uživamo, ko takole razpravljamo in nič ne bomo skregani, ko se bomo razšli …”
NAŠA MALA KLINIKA
Popolnoma logično je, da prek drobnih zaznav lahko pridemo do užitkov in spoznanj, ki zahtevajo malo več strasti in volje od človeka, da bi mu bile dostopne. Problem pričkanja okrog ponudbe in medijev pa se vedno suka okrog dejstva, da se žlahtnost in visoka cena v resnici skriva v redkih primerkih, v posebnih dosežkih, v močnejši predanosti, v večji akumulaciji vložene energije … Povprečje je pač vedno povprečje. In povprečje se dobro trži ravno zato, ker je povprečje. Res sem se nahihitala, ko sem pred kratkim gledala zaključno oddajo periode Naše male klinike, kjer so se igralci in režiser nekako predstavili in podali svoja razmišljanja o seriji, odnos do svoje vloge. Samo bebec ne bi opazil, kako niso povedali nič iskrenega, ampak so bili seveda tudi ti intervjujčki zrežirani (vsak je pač povedal, kako ima najraje svoj lik …) v slogu hvalnic in hvalospevov, vezanih tudi na dobro izplačano pogodbo. Vendar pa ima tale skupina en kompleks. Kar naprej nad njimi visi frustracija, da prodajajo pofl robo, ki jo Slovenci dobro kupujejo. A so neumni??? Zato so nam sodelujoči v zaključni oddaji dobrohotno ponudili možen vidik, ki bojda poravna nesporazume. Kar naprej so kvantali, kako to serijo radi gledajo otroci (kar je preverjena informacija odstotkov gledalcev). Prav! Super! Ampak kaj je z odraslimi, ki jo tako navdušeno spremljajo? Aha, no, so še dodali … starši pa potem pogledajo zadevo zraven, pa imamo visoko stopnjo gledanosti. Ja!! V tem pa menda ni nič slabega, a ne?!!!! Seveda ne! Me pa zanima, kako so se ob tej formulaciji počutili vsi tisti tisoči odraslih, ki z največjim užitkom gledajo dotično serijo, a nimajo otrok v izgovor. So ostali na stopnji dojemljivosti in okusa otroka? So jih sami ustvarjalci dobičkonosne serije globoko užalili??!!! So si oprali roke, češ, a smo mi krivi, če je Monthy Python cenjen za vrhunski družbenokritičen humoren produkt, a je v Sloveniji in marsikod drugod dosegel malo nad nično stopnjo gledanosti! Kdo je kriv! Kdo je kriv, da Đuru pri nas pač ni treba sledit toku preživetih Nadrealistov?!
KDO JE KRIV?!
Ni problem v tem, da jaz lahko poslušam le enostavne viže jazza! Ni problem, da ga rada poslušam! Problem nastane, ko bi jaz tistega jazzi znanca, ki svoje priljubljeno področje resnično obvlada in resnično zna uživat v njegovih najbolj žlahtnih izrazih, nahrulila, s kakšno pravico me obsoja, da nimam posluha za jazz! Saj to je vendar stvar okusa!!! Njegov problem, če je za to potratil tretjino svojega življenja, da se zdaj tukaj repenči pred mano! Pa ni to njegov problem. Njegov problem je, ker banalen nivo zavirajoče vpliva na naprednega. Če bi jaz torej izdala revijo, ki bi se ukvarjala z glasbo, nič hudega, v kolikor bi se na fotkah repenčili sami enoakordneži in tolkači po loncih z melodijami nivoja ringaraja, problem nastane, ko bi se zavoljo dobička lotila še propagandne spodbude pomeumljanja ljudstva, pri čemer bi klobasala, da je merilo vrednotenja izdelkov trg in da le trg predoči, kolikšna je vrednost izdelka (pri čemer sama s svojo ponudbo upam, da se ljudje ne začnejo pretirano bolj posvečeno zanimat za glasbo) in da naj se vsi umetniki višjega kova malo zamislijo nad sabo, kakšna sranja v resnici prodajajo, ki jih nihče noče kupit! Problem nastane, ko tržno podpovprečje tako udari, da se kakovostnejših produktov sploh ne sofinancira več, ker je povpraševanje po tretjerazrednosti iz dneva v dan večje, s tem pa kulturna in mentalitetna slika določenega naroda temu primerno kičasta. In problem nastane, ko sla po poneumljanju v vseh porah najbolj koristi politikantskim prevratom. Če si čutno in umsko len, pač ne opaziš, da so se ti poscali na glavo, ampak misliš, da je zapadel nenavaden dež. In tudi če opaziš, pojma nimaš, kako neki bi se temu uprl. Je kaj znano?
Kdo sem torej jaz, da bi si lahko brez slabe vesti dovolila bevskat v faco Rončelu, kako srečna sem, da so ukinili njegovo dolgocajtno oddajo? Kako neki bi sploh znala precenit, ali je oddaja res dolgocajtna, če pojma nimam o vsebini, niti nisem v pojem nič omembe vrednega vložila. Če pojma nimam o tej vrsti zabave in delu kulture, ki se je brez dvoma obdržal zgolj s pomočjo ljubiteljev in poznavalcev. In kdo se ima za dovolj pogumnega, da lahko trdi za umetniško dovršen film, ki ga sam ne razume, da je nepotreben, ker Njegovo visočanstvo ne zabava. Milijonom ljudi po svetu najbolj paše obrok v McDonaldsu. Ampak žalosten dan bi se zgodil za ljudi, ko bi zavoljo množične prodaje obveljalo mnenje, da gre resnično za najbolj kakovostno hrano v smislu dobrega okusa in zdravja. Verjetno bi zboleli in izgubili očutek za okus. In umetnost prav tako predstavlja raznoliko hrano za dušo. In žalosten dan za narod se zgodi, ko si vsak fast food prehranjevalec dovoli presojat o žlahtnejših in za mentalno in duhovno zdravje polnejših duhovnih obrokih.
Še za seks se je treba malo skoncentrirat, da ni samo na eks.
ODDANO: 11.08.2007 || 16:54:34, RTVSlo/blog, anomis
ja. in ravno zato sem jaz postal nihilist. mi pa ni povsem jasno, od kje si privlekla za konec ravno seks.
to je reklamno sporočilo: na seks-blogu potekajo volitve. kdo bo zmagal? blondinke ali črnolaske?!
Simona, … kar žalostno postaja vse to vedenje in ne vem več komu blagor (narodu?), da ve, kateri “dež” mu pada na glavo. vidiš morda način, kako vrniti vlak na tirnice? obstaja strategija opolnomočenja in osrediščanja? ali je ta vzgib po ozaveščanju sebe in prostora zgolj iluzija, privid, odraz “neodraslosti”, pretiranega idealizma? … nekje v sebi še vedno čutim, da nam je dano več!
Lp, Maja
simona, zelo lepo spisano, čisto nič na eks. S takim pisanjem se seveda človek mora strinjati. Tudi sam sem neke vrste ekstremist in uživam v stvareh, ki jih mnogi prezirajo, začenši kar z Monty Pythonom, ki si ga omenila.
Lahko bi se seved razpisal o NMK, pa sem že dovolj napisal v preteklosti. Meni se namreč NMK ne zdi čisto nič primerna za otroke, predvsem zaradi cenenega seksualnega kvantanja, ki ga večina med njimi itak ne razume. Ne vem pa, če se lahko strinjam s tvojo oceno, da je glavnim aterjem kar malo nerodno in neiskreno hvalijo serijo. Za Emeršiča denimo je NMK Fellini, glede na to, da v tisti oddaji, ki ji ne vem imena, nastopa v vlogi še stokrat hujšega kretena, česar by the way scenarij niti ne predvideva. Da ne govorimo o Ribički, ki najbrž kaj veliko višje od NMK niti ne seže.
Seveda si domišljam, da sem tudi sam dodal kamenček v mozaik tvojega navdiha za tole pisanje, zato te ne bom razočaral samo s strinjanjem.
Čeprav sem videl že veliko filmov vseh zvrsti in vseh nacionalnosti, se nimam za filmskega strokovnjaka. Daleč od tega, da bi smatral vsak film, ki ga ne razumem, za slab. Nenavadno se mi pa zdi, da so mi nagrajeni, tudi težki filmi običajno všeč, slovenski pa le redko. Kako, da mi je všeč velika večina eks-jugo, francoskih, angleških, španskih in italijanskih nagrajenih filmov, slovenski pa ne?
Sicer pa tvoja primerjava šepa pri bistveni stvari – tisti jazz izvajalci, ki jih ne razumeš, od države (in posledično tebe) ne pričakujejo, da jim boš plačevala njihove projekte.
Seveda nimam nič proti, da se finacirajo kakšna umetniška dela, ki sicer ne bi mogla biti realizirana, ne more pa to veljati za vse. Tudi drugi jugo-trgi niso veliko na boljšem, pa vseeno snemajo dobre filme. Ampak Jasmila Žbanič je leta poprej denar na zahodu iskala in ga tudi dobila. Za to pa moraš imeti dober scenarij.
P.S.: morda pa je pri nas nekaj s klimo narobe – le poglej, kaj je Đuro v Bosni snemal, kaj pa servira nam.
Simona, kot konzument nimam težav pri presoji, kaj mi potegne in kdaj me ima kdo za norca.
Problem prenekaterih naših umetnikov so državne jasli, brez katerih večina ne zna narediti nič. Film je kompleksna zadeva in dober izgovor, da je potreben državni denar, da sploh kaj nastane! Jaz tega ne verjamem. Če so razmere zanj neugodne, kar se trenutno slovenskim filmarjem dogaja, naj pobašejo kamero in začnejo delat “no budget”. Dober in zagrizen filmar naj “umira” za svoj film!
Glasbenik naj se poloti delat glasbo v katero verjame, in naj jo sproducira kakor ve in zna. Če bo z njo propadel, nič hudega, vsaj užival bo v njej, kar je predpogoj kakršnega koli ukvarjanja z umetnostjo. Stalno izgovarjanje na nerazumevanje in nemogoče pogoje je jalovo …
Tudi sam se ukvarjam z glasbo, pa mi še na kraj pameti ne pade, da bi svojo dejavnost vezal na proračun, ozir. medije, ki zaradi svojih hitrih komercialnih učinkov prodajajo meglo. Seveda sem kreten in čudak, pa še neuspešen povrhu, ampak … pri svojem delu znam uživat in to mi daje smisel. Namesto jamranja, ki mi je sicer tudi v užitek, vseeno nastaja glasba v katero verjamem.
Vem da sem malo OT, ampak sem tvojemu razmišljanju dodal en kamenček.
@ simona: da ne klamfam v prazno, mi lahko sporočiš kontakt, bi ti z veseljem predstavil mojo “meglo”. Blitza sem že sprovociral in sva na zvezi …
@ miss sunshine Reboljeva: čeprav že imam ves vikend produkcijski in obče bivanjski šus, mu je to pisanje ob koncu tedna prilepilo piko na i. Žmohten tekst z nekaj antologijskimi stavki:
“…moje replike pa so zvenele tako, kot bi hotela reči adijo.”
“Če si čutno in umsko len, pač ne opaziš, da so se ti poscali na glavo, ampak misliš, da je zapadel nenavaden dež.”
Šit, od kod se ti jemlje?
Seveda, soditi o stvareh in o področjih, ki jih ne poznaš, o njih goreče razpravljati, je lahko samo pametovanje in blef, ki zdržijo tako dolgo, dokler te frontalno ne preseneti pravi poznavalec, ki je posvetil dušo in telo nekemu segmentu ustvarjanja. Le kako boš pred takim izpadel verodostojen? Seveda – ne boš!
In kako prikladen post – zato ti odgovarjam kar tukaj – na Borštniku sem v vlogi zmernega obiskovalca, nazadnje sem si ogledal Tartuffa, ki morda lahko generalizira tvoj prispevek – tudi “umetnost” lahko manipulira z nevednimi ali umsko podhranjenimi…
@slimm,
zadeve so preproste, ko jih enkrat razumeš. gre za pojem vrednot. država pač tretira umetnost kot vrednoto, kar pomeni, da mora potem v skladu s tem tudi delovati. če prepustimo stvar tržni logiki, potem bo produkcija ne nujno usmerjena k kvaliteti, ampak k prodaji. kar seveda ne pomeni, da nek kvaliteten izdelek ne more biti tudi komercialno uspešen, velikokrat pa ni tako. to je prvi del zgodbe, s katerim po moje ne bi smelo biti nekih posebnih problemov. bolj problematičen je tisti drugi del, kjer je pač potrebno postaviti neke kriterije in to politiko državne podpore izvajati.
@dejan kaloh,
“Seveda, soditi o stvareh in o področjih, ki jih ne poznaš, o njih goreče razpravljati, je lahko samo pametovanje in blef, ki zdržijo tako dolgo, dokler te frontalno ne preseneti pravi poznavalec, ki je posvetil dušo in telo nekemu segmentu ustvarjanja. Le kako boš pred takim izpadel verodostojen? Seveda – ne boš!”
zelo pomembno je vprašanje narave same debate. če se debatira o nekem preverljivem dejstvu, potem to vsekakor drži, ampak ko gre za abstraktne zadeve, potem je stvar postavljena v popolnoma drugo smer. a mi ti lahko recimo izmeriš, kako dober ali slab je nek film ali pa nek komad? zagotovo ne na način, kot recimo lahko to narediš v primeru avtomobila.
ko je recimo marcel duchamp v galerijo prinesel pisoar in rekel to je umetnost, so se vsi zgražali ali pa iz tega delali norca. no, vpliv, ki ga ima ta “norec” na današnjo umetnost je verjetno večji od vpliva vseh ostalih umetnikov njegovega časa.
obstajajo pač področja, kjer je stvari vedno mogoče obrniti na glavo.
@ nimiy: seveda se strinjam, pa ne rabiva hoditi daleč, da dava en plastičen in otipljiv primer – poglejva denimo filmsko kritiko, da bo lahko nato še miss sunshine kaj tehtnega dodala…
Gre za subjektivno vrednostno sodbo o nekem filmu osebka, ki ima neko filmsko predizobrazbo ali pa tudi ne. Je pač lahko samo en pataloški konzument sedme umetnosti, ob tem, da je širše razgledan in da je denimo lucidni pisec… za Slovenijo je to več kot dovolj. Pa ajde, da se še sam dodatno izobražuje, krepi svoje filmsko znanje, si morda celo pridobi kakšnega stalnega bralca, tak osebek je denimo en tak približek nekoga, ki lahko nekaj napiše o filmu.
Ne vem, recimo kobajagi starosta sodobnega pop filmskega kritika je Marcel Štef ml. Njegove kritike zgolj preletim, se me ne dotaknejo. En kup nakladaških podatkov, verbalnih akrobacij, ringlšpil enih teorij in podmen, in obvezna protiameriška poza – pa če film je iz h’woodske valilnice ali pa ne. Bolj je evropsko, bolj je art, bolj je narejeno po kakšni preverjeni literarni predlogi, tem bolj je Štef za ZA+. Pa tudi, če kdaj kaj “trofi”, to še vedno ostaja njegovo osamljeno mnenje o nekem filmu…
Slovenskih filmskih kritikov ne berem zaradi analize in kritike (naši sicer bolj opisujejo kot kritizirajo), ampak zaradi njihovega odpičenega sloga – Štef, Reboljca, Garti (BTW, pa sem sedaj Simonco čisto nehote vložil med ta moški sendvič), ali pa zaradi prijaznosti in intelegence via Filip aka spooky.
P.S. In glej mojo poanto. Upam, da še miss sunshine, napiše kakšno kritiko, ker je v tem res dobra – samo zaradi njenega opisa in analize Birtha, sem si pogledal ta film s Kidmanco, ki sicer ni bil slab film, ampak glej to razliko dojemanja istega filma: S.R kot kritičarka je na več mestih ob filmu orgazmirala, sam pa sem ob dvominutnem velikem planu Nicolinega ksihta skoraj ugasnil dvd predvajalnik…
@nimiy:
He, he … Doživljanje umetnosti dojemam tudi kot barvo čutnega zaznavanja in temu primernega spajanja. Torej bi se lahko vprašala, ali je možen dober seks med malikovalcem jazza in mano na primer. Vem, da se na prvi vtis nenavadno sliši, ampak bom poskusila na to temo napisat še kakšen blog. Če na primer pogledaš splošen odnos do seksa danes ali pred petdesetimi leti, je razlika več kot očitna. In lahko se vlečejo vzporednice tudi z dojemanjem kulture. Včasih versko determinirano fukanje, danes popinstantno … V grobem zajeto. Če torej relem seks na eks, si pod tem pojmom na primer predstavljam tudi konzumatorja instant izdelokov v vseh ozirih, vključno s hambiji. Skratka, menim, da se vse skupaj zelo povezije z najbolj intimnimi praksami odražanja človeka kot osebnosti.
@nikja: Sigurno nam je dano več. Se strinjam. Lahko smo marsikaj. Kakor se odločimo. In seveda gre za idealiziranje. Ampak saj so premiki odvisni od idealov. Brez idealov ni volje.
Kar se tiče dotičnega problema, osebno vidim krivdo tudi v aktivnosti samih umetnikov. V neki zakoreninjeni frustri skromnosti in ponižnosti, ki se vleče še od Cankarja dalje. Dejstvo je, da ne moreš ljudi prepričat v neprepričljivo. Oddajo Pisave gledam, ker mi ponuja tisto, kar me zanima, vendar pa je tako sterilna in dolgočasna, da lahko vmes z lahkoto pofantaziram, da prgišče koke za lahko noč sploh ni tako slaba ideja. Da ne omenjam gostov v raznih predstavitvah, ki se jih kot eminence poriva naprej. Pogled na njih je kot pogled na gmote deprecije in antiretoričnih zmožnosti. Vse skupaj se v stilu olja na ogenj priliva odzivu publike, ki reče, tak pa nočem bit in ta dolgcajt me res ne zanima, izberem torej raje orglice. Kje je glas teh bojda nadumov s pestrim življenjem?
@blitz:
Res si me inspiriral za objavo tega bloga. Všečnost, o kateri si govoril, menim, da spada v koš zavračanja identitete. Vsak jezik, narod itd. ima svoje specifične frustracije in posebnosti. Slovenska je strašno zoprna … gre za nedefinirano identiteto in celo sram pred njo. Tako zelo, da celo slovenski film, ki diši po balkanskem ne more leči marsikateremu Slovencu na dušo, ki sicer orgazmira na balkanske viže (cikam na Odgrobadogroba).
Kar se tiče financiranja je slovenski prostor poseben, ker je pač majhen in še ta prestrašen pred biti poseben. Kako neki bi lahko Slovenija imela svoj Jazzy New York, če se še okrog enega ušivega barakarskega naselja alias Metelkova ne more zmenit, kaj v bistvu sploh pomeni, če kaj pomeni? No, tam se odvijajo tudi prenekateri dogodki jazzu na čast, ampak nima veze … Slovenci preprosto nimamo niti odprte gostilne za turiste po uri, ki nezaslišano bije za spat.
V Bosni na primer je vsak film avtomatično obiskan odlično. Taki patrioti so!!! Sploh se ne sprašujejo, kakšen je film. Pjer Žalica, avtor filma Pri stricu Idrizu je izrazil totalno začudenje, da imamo v Sloveniji problem z obiskom slovenskega filma. V intervjuju je izjavil, da pri njih obisk domačega filma sploh ni vprašljiv, saj narod komaj čaka novega izdelka brez izpraševanje, kakšen sploh je. Zdaj se pa vprašaj, kako je v izhodišču pri nas?
In ja, dobro si pogruntal. Đuro takega sranja v Bosni ne bi prodal niti za par centov. Dejstvo.
Emeršič je zgradil na odru obetavno kariero. Ne boš verjel, ampak tipček je imel precej intelektualnih in duhovnih ambicij, ki so mu pomagale pri zavidljivih igralskih zmožnostih. Svojo obetavno kariero pa je za moje pojme razprodal. Emeršič sam po sebi ni zgolj seljačina, kot se kaže na televiziji in ga sicer zanima celo Fellini (zdaj zanj zagotovo nima več časa). Vendar je eden izmed tistih igralcev, ki je ravno toliko seljačina, da mu je vonj po denarju popačil izjave in mišljenje. Zožil spekter pogleda. In pozna se na odru. Zelo zelo!!!! Zasluži pa precej več, brez dvoma. Emeršič s svojim afenguncem je zame veliko bolj sramoten pogled kot na primer pogled na kakšno Saško Lendero, za katero dejansko mislim, da dela tako, kot je tudi njej sami všeč in je pač vse skupaj dobro prodajan pofl, ampak menim, da punca ne blefira, kot tudi Fredy Miler ni blefiral, tudi Ribičeva menim, da je na svojem mestu brez blefa vključno s počenostjo na slavo in denar. Emeršič pa je zame prodana duša, ki bi zavoljo denarja rad sedel na dveh stolih, kar se nikoli ne obnese na koncu koncev.
@Dejan Kaloh:
Se mi jemlje, se mi jemlje … he, he … Seveda je umetnost z lahkoto tudi politikantsko sredstvo. Se strinjam. Oskarji so tipičen znak. Najbolj pa mi gre v nos od nekdaj lobističen Hemingway, znanilec primitivizma erste klase. Zanimivi so tudi podtalni šovinistični izpadi mojstra Lars von Trierja, ki uspe nategnit še celo večino žensk po svetu. Cenim njegovo opravičilo z Dogvillom in ga uvrščam med vrhunske filmske moralne manipulatorje današnje kinematografije. Kapo dol.
Štefančič je bolj stilist kot filmski analitik znotraj svojih recenzij … se strinjam. Odgovornosti do kritike je pri nas premalo. Se strinjam. Kar se tiče filma Birth si pa dobro zastavil z orgazmiranjem. S časom sem se naučila umetnosti prepuščat v želji, da bi začutila avtorjev svet in vzdušje. Lahko bi rekla, da imam iz leta v leto bolj rada raznolične pristope k fukanju, s tem da za aksiom postavljam tezo, da se seks skriva v glavi. Ne navadim se zlahka zgolj na par viž pred spanjem. Potem pač raje masturbiram kot telovadim s komer koli. Birth je bolj tantrična viža, ampak sploh ne tako zelo (kaj je šele odličen Van Santov Gerry – meditacija?). Bistvo je, da ko osvojiš prepuščanje, z večjo lahkoto tudi presodiš, ali je avtorju uspelo ustvarit tisto, kar je hotel. Večminuten kader obraza Kidmanove je orgazmičen, v kolikor te sploh zanima, ali lahko doživiš orgazem samo od pogleda in izraza na obrazu. Če bi mene kakšen moški gledal s tako strastjo in trpljenjem ob izgubi moje malenkosti v očeh, kot je uspelo izrazit Kidmanovi, bi mi lahko prišlo brez dotika. No, sploh pa je to samo dve minuti filma, ostalo je povsem dovolj aktivna briljanca zgodbe in sporočila.
@simm:
Svoj pogled na temo umiranja in živetka za stvar sem v bistvu pojasnila v prvem blogu Kdo je srečko. Predvsem v zadnjem delu, kjer mislim, da si se že oglasil. Osebno sem mnenja, da umetnike ni treba prav nič umetno prikrajševat in prepuščat džungli, da bi ustvarjali polno, ker bi bili primorani umirat za svoje delo. Kajti tovrstne umetnike, ki za svojo inspiracijo potrebujejo mizerijo, sem precej spoznaval in ga ni sredstva, s katerim bi jim lahko preprečil mazohizem. Zato se mi zdi državna nonšalanca do umetnikov v smislu zaslužene podpore jalov izgovor, ki škodi narodu. Menim, da bi Sarah Kane znorela v vsakem primeru in se obesila na kljuko že iz kakšnega razloga. Ni potrebovala niti vojne v Bosni. Jaz na primer delam dobro, ko sem na dopingu, ko uživam koščke sreče. In za nič nisem pripravljena umirat, ampak živet. Čeprav sem na videz paradoksalno človek, ki v smrti vidi tudi olajšanje in vsaj enkrat tedensko zakolne, zakaj sem se sploh rodila. Spremlja me nekakšen konstanten občutek, da sem prišla od nekod, kjer ne straši, ampak mi je bilo neprimerljivo lepše od tukajšnjega bivanja. In rada imam denar, rada imam lepoto, rada uživam … nisem pa pripravljena zaradi tega sklepat nobenih kompromisov. Raje crknem. Ampak crko očitam pogoltnežem, ki z obiljem itak nimajo kaj početi, ga pa odtegujejo tistim, ki bi znali deliti užitek.
no, ok. verjamem, da si ta prispevek pisala več kot sedem minut. glede na neko statistiko, naj bi namreč moški na seks pomislil vsake 7 minut.
@nimiy:
He, he … ta je dobra! Osebno bi zlahka verjela, da pomisli vsake tri minute … Ženske imamo baje večjo sposobnost misliti na več stvari hkrati, zato lahko pišemo o rudninah in zraven konstantno mislimo na seks. Lušno, a ne?
@simm:
Tako sem se razpisala, da sem pozabila na link. Me zanima. Seveda. Zadevo mi prosim pošlji na 3.*********@gm***.com.
“…avtor filma Pri stricu Idrizu je izrazil totalno začudenje, da imamo v Sloveniji problem z obiskom slovenskega filma. ” – a nimamo problem obiska z večino kulturnih dogodkov…?
Kaj pa bi radi naši ljudje gledali v filmih? A jih moti večinoma samo nepristnost igre ali tematika?
ej, jaz pa sem bila prepričana, da se bo prvi del zaključil z iskreno izpovedjo, da se ti je jazzer prikupil z enim jazz komadom ustvarjenim zate ter te polegel na posteljo….konec sem si predstavljala v stilu: in od tedaj naprej sem vzljubila jazz 😉
spoznala sem moškega, ki je poslušal izredno psihadelično glasbo, katera je seveda avtomatsko alternativa in baje “še bolj avtomatsko” kvalitetna…pa se nisem strinjala, niti je nisem “razumela”…ni se ravno pritoževal, kazal pa je na to, kako bedna sem, kako nezrela & Co., ker ne sprejmem, dojamem, ne poslušam tistih depresivnih posebnežev…
sicer mi gre jazz težko v žile.
a nam ni usojeno – torej slovenskim umetniškim stvaritvam, da so nujno zgrešene, posilčne, umetelne, ponesrečene, tragikomične, olesenele in še kaj…?
Ker vsakič ko nekaj izide, je to velik bum in konec je vedno obtežen s polomljenimi, nejasnimi občutki.
Ne gre nam. Preveč se trudimo. Ni spotanosti, ni nam v krvi…ali pa to res nima veze “s krvjo” …smo morda okuženi z nečim, da ostajamo taki amaterci?
vedno ko gledam kakšno našo stvaritev: ali oddajo, šov, glasbeno, gledališko, filmsko stvaritev sem na preži, pripravljena, da mi bo kje nerodno, da bom zaznala kikse, prikrito nadutost in še kaj…
@ana:
He, he … Kar se tega jazzerja tiče, sva se parkrat dala dol že pred tem srečanjem in še parkrat po njem … če se dobro spomnim … skratka … priložnostna ljubimca, sicer pa bolj frenda, kar je s časom tudi zamrlo. Nisva bila nevemkako usklajena, ampak drug drugemu vsake toliko časa, če se je namerilo, prav prijetna družba.
Nadutost si zelo dobro izpostavila … mogoče bi bil še boljši izraz pretencioznost, hkrati pa nekakšen strah pred nesprejetostjo, zato se čuti okornost. Po eni strani je jasno, da hoče stvaritev poseči v višave glamurja, po drugi strani pa se spotika nekje po všečnih streotipih in moralizmu. Potem ni ne ptič ne miš. Tako nekako se mi zdi, da se suka v povprečju ta problem, ki si ga kot opazovalka z vidika stolčka fino opisala.
Lp
oj, simona, si bom še kaj mislil, ko se v tolikih stvareh strinjava. Sicer pa je z odnosom do NMK in njenih akterjev najbrž podobno kot z drugim zadevami pri slovencih – globoka razdeljenost na dva tabora. A veš, da je tudi meni bil Emeršič kar všeč kot mlad poba v Drami – mislim, da je takrat predstvaljal neko svežino med inventarjem raznih klanov Potokarjev-Končarjev-Samoborjev-Hiengov-Jovanovičev. A sploh še igra v Drami?
Pa tudi se čisto strinjam s tabo, da je država odgovorna za vzdrževanje kulture, ampak tisti ki plačamo, bi pa tudi vsaj kdaj smeli pričakovati, da pridemo na svoj račun, no, proooosim. Primerjava z Bosno se mi ne zdi čisto na mestu. Če bi slovenci posneli Kod amidže Idriza ali Grbavico, bi ljudje gotovo bolj množično šli v kino, se ti ne zdi? Ni krivda ravno samo na strani gledalcev. Tudi balkanizirane slovenske filme so šli gledalci množično gledat, denimo Outsiderja. In z dobro reklamo, bodo šli gledati še kaj drugega. Samo spomni se stotisoč gledalcev Babice (ki pa je za moje pojme čisto brezzvezna – ampak res samo meni in moji ženi – morda je drugim super všeč, ne me spet obtožit, da jemljem sebe za merilo).
P.S.: veš kaj pa je pri vsej stvari najhuje? Da je Đuro uspel NMK plasirati celo na Hrvaško in v Srbijo. Zgleda, da se res bliža armageddon.
@blitz:
A ni fino, da počimo in spet strinjamo … ha!
Emeršič sicer še igra v Drami, če bi temu lahko rekli, da igra, ja. Me pa globoko veseli, da že dolgo ni več diletantskega Končarja. Ostale omenjene zelo cenim.
A veš, da se mi ne zdi. Konec koncev je ravno Odgrobadogroba tip filma, pri katerem se mi zdi, da če bi govorili bosansko, bi pri nas vsi držali gofljo in ukali, kako noro doživetje je bilo, so mu pa ravno pri nas balkanskost očitali, v Avstraliji so celo onemogočili predvajanje, češ da je preveč balkanski, medtem ko slovenska Grbavica ne bi požela drugega kot negodovanje, ali moramo Slovenci res vedno snemat samo zatežene tematike. Tako nekako jaz mislim, da se gremo s publika mnenji o slovenskem filmu.
Đuro je plasiral NMK, ampak tam je s tem polproduktom pri gledalcih naletel na beton, pri nas pa na aplavze in bise.
simona, Človek odprte duše se lahko tudi poči, ali ne?
Sem si mislil, da boš ostale cenila. Meni so šli na živce, ker so bile predstave v drami grupirane, denimo scenarij A.Hieng, režija B. Hieng in glavna vloga I.Samobor, ki tako ali tako igra samega sebe. To se je ponavljalo, mislim pa, da bi z večjim mešanjem lahko dosegli več.
Odgrobadogroba res daje vtis balkanskosti, ampak še vedno se preveč molči, Bosanci so bolj zgovorni.
Ja, to te razumem, kaj misliš. Dogaja se kot po tekočem traku še danes in se bo sigurno tudi jutri. To se navezuje tudi na moj zadnji komentar strojniku pod Hišni blogerji so abstraktne fotke. Zato sem našpičenost na take situacije jaz zreducirala na oceno kakovosti. Skratka, če že izkoristiš na pladnju ponujeno priložnost, zaboga, vsaj delaj, kot se šika, bodi spoštljiv do sebe in kritičnega občinstva, imej vsaj toliko dostojanstva. Namreč na tej sceni vezi in navez je s še tako kvaliteto ali zabavnostjo konec koncev težko prit do priložnosti, zelo lahko pa tudi s sranjem, če se ušuljaš v člen verige. In tudi jaz nekaterih prilik ne bi dobila, če mi ne bi bil nekdo naklonjen, ampak zatrjujem, da nikoli zaradi tega nisem imela slabe vesti, ker se res nisem spustila v zadevo, če bi bila mnenja, da ji ne bom kos, da nisem priložnosti vredna. Preveč ljudi pa res nima niti osnovnega sramu pred samim sabo. No … In lahko rečem, da Igor Samobor je igralec z velikim I. Videla sem veliko njegovih vlog, priča sem bila, kako jih je ustvarjal na vajah, koliko in na kakšen način je vlagal in gre dejansko za Orto profija, enega, brez dvoma, največjih pri nas (imela sem priložnost primerjat). Žal pa ne morem enako trdit za osebo B v navezi, ki si jo omenil, kjer pa svoje dela predvsem silna ambicija in lobiranje.