Pred kratkim sem vegetirala ob neki slavnostni večerji med ljudmi, ki se predstavljajo kot intelektualci. Nekaj desničarjev, nekaj levičarjev in nekaj tistih, ki so definirani, ko se spičijo s kakšnim opredeljenim. Tako se maščujejo, če se nočeš definirat sam. Pripenjajo ti na čelo razne etikete, da bi brez miru končno obupal in razkričal kratko in jedrnato definicijo sebe. »Kva pa ti poslušaš?« je bilo v puberteti najpogostejše vprašanje in pravilen odgovor je pomenil vstopnico do prvih vrat določene družbe. In misliš, da boš odrasel in bo druženje postalo bolj smiselno. Jok! Odpade! Danes najraje vprašam, »Ej, kva pa ti poslušaš?« Mnogo več resničnega izvem o človeku, kot če drezam v kar koli drugega. Toliko vpitja v sicer mirni gostilni že dolgo ne. V resnici nikomur ni bilo mar, zakaj sploh tratimo čas z nekim kvazi pogovorom, glavno, da ne odideš domov, ne da bi si prikričal vsaj nekaj sekund navidezne pozornosti. Žalost. Prvič sem postala vesela novega protikadilskega zakona, kajti vsakih dolgočasnih dvajset minut sem z razlogom odšla ven na čik in preklinjala, kdaj bo že na vrsti preklet desert, da se po molčečnem nažiranju poberem. Zguba časa in energije.
Zguba časa in energije v neskončno opredeljevanje skozi zgodovino. Večni krik po pripadnosti. Pojem, ki pojmu sprave dihat ne pusti. Problem ima opredeljeni. Ali zavzet katolik lahko sledi spoznanju, da homoseksualnost ni nič nenaravnega, grešnega ali upravičeno nezaželenega? Lahko! Ampak v kolikor želi dokazovat zvestobo pravilom igre, mora v ključnih momentih “modro” (beri: pizdunsko) molčat. Bi levičar z mirno vestjo glasoval proti legalizaciji prostitucije, v kolikor bi spoznal, da ta, glede na druge okoliščine, ne doprinese nič dobrega v svrho izkoreninjevanja seksualnega izkoriščanja? Bi musliman lahko sploh kdaj sprejel kakšno nečedno resnico o Mohamedu? Na glas že ne. In tako v nedogled … tja do najbolj zožanega krdela družinskosti, kjer se v imenu zvestobe pretrkolika toliko zanikanja, hinavščine, laži in prekrškov, da se v varnem hramu zgodi skoraj vse, samo zvestoba ne.
Zato je absolutna pripadnost pravzaprav najhujša kletev zoper iskrenost, suverenost, poštenost do sebe in posledično drugih. V kletki enoumja in pripadnosti ni prijateljev, samo na dosmrtno ječo obsojeni sotrpini so.
Zelo pronicljivo, kot vedno. Mogoče se pa kdaj vidmo na kavi, da se pomenimo o tem, kaj poslušamo 😉
“Ej, kaj pa ti poslušaš?” – kako dolgo že nisem slišal tega. Čista nostalgija!
Vse, kar si napisala, popolnoma drži, vsaj zame. Zadnje čase sem v družbah, kjer se ne poznamo ravno najbolje, kar tiho, ker se mi ne da razlagati in razpredati mojega nekonvencionalnega sistema vrednot in razlogov za nepripadnost nekim že uveljavljenim normativom.
“Zato je absolutna pripadnost pravzaprav najhujša kletev zoper iskrenost, suverenost, poštenost do sebe in posledično drugih. V kletki enoumja in pripadnosti ni prijateljev, samo na dosmrtno ječo obsojeni sotrpini so.”
Vsa čast… mi je kar nerodno komentirat
Prijatelji so ljudje… ljudje razočarajo… pripadaj sebi, ter se sprijazni, da zaradi tega drugi ne bodo pripadali tebi
Bravo! Nimaš pojma, kako to mene moti. Tudi ko pišem blog… niti enega prispevka, razen “V Keniji sem se imel lepo” variante, ne morem napisat, ne da bi me nekdo takoj nekako opredelil. Največkrat za grdega, zabitega in nepotešenega tepca.
No, če pišem V Keniji sem se imel lepo, pa nihče ne bere, ker nima možnosti za konflikt.
Ja, jeba je s tem neskončnim opredeljevanjem sebe in drugih. Pa vseeno – ko se enkrat odločiš vsaj za osnovna načela, je lažje sprejeti kakšno odločitev, pri kateri bi se sicer počutil bolj izgubljen. Bolje tako, kot pa da je vse relativno in odvisno od trenutne inspiracije, se ti ne zdi?
Heh, neverjetno, pa ravno pred kratkim sem razlagal kolegu, kako enostavno nam je bilo kot pubertetnikom, ko smo se determinirali po vprašanju »kaj poslušaš?«. Simpl.
In zdaj…zdaj se zahteva od tebe, da se opredeliš, da poveš kam spadaš…na drug način…in tebi se zdi to nemogoče, ker spadaš povsod in nikamor, ker si bel kot stena in zardevaš rdeče, ker si liberalen in v tej svobodi konzervativen, ker si ateist z vero v življenje, ker si zvesti mož in razvratni peder, ljubeča žena in pohotna kurba, ljubica in devica, narcis, ki zaspi pred ogledalom in zafrustriranec, ki si z žiletko reže dušo, ker si bohem z jointom v ustih in zvezdami nad glavo in birokrat s štempiljko v roki in monitorjem pred očmi, ker plešeš na techno, meditiraš ob jazzu in uživaš v rocku, ker si zdrava in vitka podnevi, a se zvečer debela znajdeš pred školjko s prstom v ustih, ker si ponosen na svojo tolerantnost, a zaradi enega prekolneš vse južnjake, ker si svetovni popotnik, ki zaspi z mislijo na domačo deželo, pa vendarle nisi Slovenec, ker si Zemljan, ki uživa življenje s polnimi pljuči in s pištolo, z enim metkom, v predalu, saj si Guernica in Oda radosti obenem…. in kot te vprašajo, jim odgovoriš, da si prevelik za en predalček, da bi te morali prej razkosati, si namreč prekompleksen in v tej kaotičnosti enostaven in čudovit, ker si ti, en sam, zvest sebi in svojim načelom, brez potrebe po odgovarjanju in zagovarjanjem. In te razkosajo.
Trenutno poslušam Sufjana Stevensa, ga zalivam z vinom… paše pred orgijami po beatnikovo.
nisi me vprašala 😈
…a ti ni lažje, ko se zavedaš, da misliš in živi in gledaš na to srenjo iz svojega stolčka, pa ti gre veliko bolje, nisi zavedena, ampak samo po nujnosti diplomatska…
nisem bila velikokrat v taki situaciji, vem, da me še čaka, vem natančno kje…ampak tedaj, ko sem bila, sem prvič: zelo zagovarjala svoja stališča, sebe (brezpredmetno, ker so kurčevi egoisti, ritolizniki in hohšatplesrki individualisti videli samo svoj ksiht), drugič: sem modro (hm, sem kar trpela, heh) molčala in se prikladno nasmihala…drugič, če bo kaj sličnega tvojemu primeru: požrla sladico, pod mizo prižgala enga in odšla v lajf.
beatnik – lihkar sem Nori (blogerki) za vzpodbudo dala Bohemian Rapsody in zdaj si grem to besedilo odpet v sanje…a se tvoje bolj splača?
To pa si dobro napisala.
Beatnik, dobro si zadel bistvo in bedo
s(v)odobnega človeka. Poklon.
Simona, hodiš po robu in ta rob mi je všeč, odgovorov pa vsekakor ni, sploh pa ne enoznačnih, četudi mogoče hlepimo po njih. Kar seveda ti veš:)
V petek ponoči me je deklica, praznovala je 19. rojstni dan, vprašala: “Kaj pa ti poslušaš? Kateri je tvoj najljubši band? A sem lohk mal tle s tabo, bi se o musku pogovarjala?” Hm, vsekakor ne obvladam več te komunikacije. Sprava pa, Balašević je reku: “A ja, ja se kockam, s prevarantom životom, iz rukava on svakoga dana izvuče nekog keca…” Sprava, zvestoba – si spravljen-a s seboj, si zvest-a svojim idealom in načelom? Imamo ogromno izgovorov, da seveda smo. Vsi mi smo punkerji in anarhisti, z dobrimi vezami, avtomobili, stanovanji, nepoteptanimi načeli… Bom zaključil z eno mislijo Erica Berna, po spominu … ” …to pomeni, da ni rešitve za človeško raso, obstaja pa rešitev za nekatere njene posameznike.”
Sorry, da ne bom diskriminatoren, nekaj manjka – vsi mi smo punkerji in anarhisti in seveda hipiji in nirvanisti…:)
Najlažje me takoimenovani intelektualci, ki ne poznajo pomena besede širina. Škoda ker se o tem ne piše več.
Zgoraj izpustil besedo—-SPROVOCIRAJO——–
Ko slavo iščeš na napačnih mestih, ne moreš najti ničesar drugega razen teme.
Tvoj jezik mučita zgolj lakota in žeja a najdeta le še več žalosti, pa čeprav si tvoja duša želi okušati srečo.
@anubis:
Ja, anubis … he, he … z veseljem.
@Pris:
Verjamem, da se ti ne da. Ker veš, da bi sprožil samo veliko hrupa, pa prav malo pogovora. Na blogu je malo bolje, ker se pač zvrstijo komentarji lepo po vrsti. Se pa ravno tako opazi, kako nekdo, ki noče slišat, pač poignorira in fura svojo biblijo dalje, kot da ga je kdo plačal za to … no, saj posredno ga plačuje …
@Aljaž:
Ja, samo družimo, spoznavamo in učimo drug na drugem se lahko. Postat sebi najboljši prijatelj je pravzaprav edini omembe vreden projekt v življenju. Sploh ne vem, kaj neki drugega bi bilo smiselno.
@chef:
Hahahahaha … Ja, grda in nepotešena sem tudi jaz velikokrat po mnenju zgroženih porotnikov.
Sicer pa … Očitno se se imel pri klatenju po Afriki prelepo, da bi bilo vredno pozornosti … Brezveze. Raje ostajaj v Sloveniji grd in nepotešen … he,he …
@fifi:
Ravno to je žalostno. Da se nekdo, ki ni opredeljen, počuti izgubljenega in odvisnega od trenutne inspiracije. Trenutna inspiracija se mi v tej primerjavi pri sprejemanju odločitev zdi mnogo bolj poštena in konstruktivna. Najbolj je izgubljen tisti človek, ki se opredeljuje, da v opredeljenosti obtiči in se lažje odloča. Kdo je pa On? Nobody! Človek, ki je absolutno opredeljen, je izgubljen v trenutku, ko stopi izza ograje. Izgubljen je bil že prej, zato se je pa opredelil. Inspiracija služi tistemu človeku, ki se uči, je radoveden, zavzema fleksibilna stališča in je odprt za nova spoznanja. Potem se mu sploh ni treba veliko odločat, ker je voden. Ko pridem jaz do točke, ko se moram o nečem mukotrpno odločat, vem, da sem se spet izgubila, sicer odločitve sploh opazila ne bi … kar zgodila bi se.
@beatnik:
Ja, beatnik … odlično, sočno opisano. Ampak koga briga kompleksnost kogar koli, če je pa tako zahtevna. Bolje je prešpricat lekcije in se potem kujat, kako nič ne štekaš, zakaj, kakoin od kod. Življenje pač mine. Bodo že potomci nadoknadili … in spet jovo na novo. Antigona gre dalje.
@Ana:
V bistvu stvari mi je lažje, ja … celo samoljubna sem zaradi tega … v operativnem smislu pa ne. V tem je zanimiva ironija. Nič ti namreč bolj ne zamerijo od tega, da imaš sebe, in te temu primerno kaznujejo. Spet ironično s tem kaznujejo sebe in se vedno bolj izgubljajo v operativi navideznega. Ljudje smo simbolična bitja in v trenutku ko simbolika postane princip ali zakon, je konec vrednosti. Torej je vredno Biti … he, he …
Mater sem zafilozofirala!
@neshos:
Ja … zato se je treba najprej sploh upat sprejet kot posameznik. Sam pri sebi sredi gneče.
@Muki:
Izraz širina se največkrat uporablja v zlorabljenem smislu … po potrebi futranja ožine … he, he … Podobno kot zavist na primer. Zelo popularen izraz pri škrtuhih zadnje čase. Podobno ta ozki radi uporabljajo očitek širine, kadar hočejo zgolj uveljavit svojo zarukanost.
@nada:
Si zanimiva spremljevalka mojega jezika, z vso lakoto in žejo v paketu. Zvesta in vznemirjena. Kako neki bi lahko sploh okušala srečo, v kolikor bi se branila prepoznavanja obstoječe žalosti? Že kar nekaj časa si ne delam utvar, da lahko iščem srečo. Ta me sama obišče, medtem ko se se prepiram z žalostjo, da me potolaži.
Z menoj je bilo tako ,da sem bil proti svoji volji krščen , proti svoji volji sem bil vpisan v pionirsko org. v prvi službi mi je starejši uslužbenec svetoval da sem se navkljub mojemu zavlačevanju in raznim izgovorom ,da češ, da še nisem dovolj zrel za KP sem potem pristal v njej,da sem hitreje prišel do stanovanja, sem se samo zgledoval po drugih,pa sem po parih letih izstopil iz nje. Je bilo to koristoljublje , nepoštenost ali kaj drugega, jaz se sam pri sebi ne čutim nepoštenega tudi po tem ne, ko sem sčasoma ob delu do študiral in mi diploma nebi nič pomagala če se zopet nebi vpisal v ZK,da sem zopet dobil takšno mesto ki mi je po izobrazbi in sposobnostih pripadalo.Takšen je bil moj primer ,eden izmed tisočev v tistih časih ,je bil pač takšen način bivanja in življenja. Režim je tako vladal in se tako držal na oblasti.Sedaj v demokraciji pa ima lahko vsak svojo integriteto,vsak si lahko po svoje razmišlja kar hoče in govori kar hoče, to priborjeno resnično svobodo brez raznih 133&moramo paziti nanjo,da nebi bile potrebne zopet razne izkaznice.Mislim,da je bila večina ljudi v bivšem režimu , samo zaradi boljšega preživetja in zaslužka v zk.Za človeka ni važno v kateri veri ali stranki je,temveč je važen pošten značaj mehka duša in široko srce.
Moj stari ni bil v ZK, pa je bil direktor…sicer samo veterinarske postaje za neko šriše področje v Sloveniji-pa vendarle-plača je bila takrat za tiste čase zelo velika. Potem je kasneje šel v ZK-zaradi sestankov, da je imel izgovor pobegniti od sitne žene 😉 ampak takrat smo se že preselili in ni bil več direktor, stanovanje je pa itak kot veterinar dobil. Zato resnično ne razumem ljudi, ki govorijo, da so bili primorani stopiti v ZK, ok mogoče je bilo pri vas drugače. Sicer pa se sama opredelim, v smislu kaj si mislim in katera stran me bolj prepriča. Dandanes je tako ali tako moderno ne biti ne opredeljen. Je pa res, da se ne identificiram z eno samo miselnostjo, religijo, filozofijo, stališči in moralo, sem preveč kompleksna in samostojno razmišljujoča oseba, da bi odkljukala vsa staliča. Torej levica definitivno, že zato, ker verjamem v vrednost človeškega življenja -pred kapitalom. Na žalost pa ne poznam niti ene stranke, ki bi imela to v programu ;-)SD-so mi prestrašeni lulčki in vse ostalo še bolj pod kritiko. Edino Zares mi je še mogoče malo zanimivo, ker so mi Golobičeva stališča zaenkrat še najbližja. vsaj tista, ki jih razglaša, ne vem pa, če je iskren, dandanes je namreč moderno biti oportunističen.
simona, tokrat pa lahko samo pohvalim. Zelo dobro. Vprašanje pa je, koliko je človek sploh lahko drugačen? Kako se izviti iz tega primeža. Četudi se človek kdaj poskuša, ga gotovo najde nekdo, ki tako ustreli, da vse dobre namene odpihna.
Jaz v družbi nikoli ne govorim niti o politiki niti o službi. Ampak nekdo že začne. In če ne reagiram, drza globje in globje.
P.S.: slušam teški rock, zdaj pa veš vse o meni. 😆
@janezrav:
Res se je v tistih časih lahko sukala življenjska pot tudi tako … nekateri pa so šli med “pankerje” … he, he … in zgodba se jim je odvijala drugače … temu primerna tudi osebna.
Vendar osebno vidim problem še globlje … namreč težko se strinjam, da je v bistvu stvari danes kaj zelo drugače. Vse skupaj ni skoncentrirano na en zelo jasno determiniran center KP, pritiski pa se iz takih in drugačnih (tudi političnih) interesov izvajajo prav tako. Ko vsebina in kakovost dela ni pomembnejša od take in drugačne vrste pripadnosti. Moja znanka hodi vsak teden na tenis s sodelavkami in sodelavci, ki jih sploh ne mara. Baje je težko dokazovat, da si vreden delovnega mesta, če to nikogar, predvsem nadrejenega, sploh ne zanima bolj kot kaj drugega.
Osebno se ne bi nikoli včlanila v nobeno stranko, da bi dobila delo, ki ga po mojem mnenju zaslužim … poznam pa ljudi, ki so Danes to storili. Menim namreč, da si za tisto, kar delam dobro, zaslužim spoštovanje in pravo ceno!!! Od ljudi, ki tega niso zmožni cenit, ne želim nikakršne namišljene podpore, kajti če se uklonim njihovemu pogledu, si odvzemam etično pravico, da takšno ravnanje obsodim … da počakam na pravi trenutek. V kolikor me življenjska situacija prisili, da se uklonim, ker si rešujem preživetje, pa se mi ta pravica povrne, vendar ji moram tudi zadostit. Tako nekako. Življenje je mnogo več od plačevanja računov ali pa zgolj to. Temu primeren je tudi vložek in osebnost posameznika … zadnje besede na smrtni postelji, če se malo naslonim na patetiko.
@Vanja:
No, saj, to, kar si opisala, je točno to. Seveda pa se v življenju vedno okoliščine in danosti razlikujejo od posameznika do posameznika. Nekdo preprosto je lahko dobil v danih okoliščinah službo brez knjižice, nekdo pa ne.
Oportunizem vlada še vedno.
@blitz:
Viš … tudi midva imava lahko svetle trenutke … he, he … Jaz govorim o vsem z vsemi, da ima le kakšen smisel. Vpitja v prazno ne maram, ker samo izčrpava. Človek je lahko drugačen in je hkrati kar naprej na preizkušnji tega in onega … plus “strelci”. Nikoli nisi na toplem in varnem, dokler si živ … Jasno, da ne …
Težki rock je okej … definitivno živ.
OK. simona, ne bom duhovičila.
takole med nama-kaj meniš, da jaz najraje poslušam?
@mica:
Marjano Deržaj, Eldo Viler, Pepel in kri … Tudi Vlado Kreslin te lepo poboža ob hladnih večerih. Oliver Dragojevič ima posebno mesto v tvojem srcu. Od tujih izvajalcev pa naviješ na ves glas Celine Dion. Sem blizu … he, he …?
mičkeno si falila. od tujih mi je strašno všeč TANITA TIKERAM. oliver..hm..no, ja…
vendar le, če sončim svojo rit nekje v Dalmaciji.
kreslina takoj zamenjam z iztokom mlakarjem (ko bi on vedel, kako mi je všeč 🙂 ! )
prvim trem pa dodaj še ditko , zlasti njeno Kot nekdo , ki imel me bo rad.
Potem pa sem (zaenkrat) 100% zadovoljena
🙂
Stranke bi morale biti sestavljene iz ljudi, ki jih družijo podobna stališča in posledično tudi vizija za naprej. Znotraj stranke so seveda dovoljena odstopanja in tudi do trenj prihaja, fraktaliranja in razvodenenja ideje stranke, ki jo združuje. In ideje so plod časa in naše zavesti. Koliko ljudje stojijo za svojimi besedami, kako uspešno med seboj komunicirajo in se usklajujejo, pa rezultira v moči ki se kaže navzven. Materializaciji.
Ko se nabere ekipa, ki deluje usklajeno, lahko peščica ljudi spreminja svet. Če so to čisti ljudje, z dobro mislijo in lepimi dejanju, si upam trditi, da ga obračajo na bolje.
A katera stranka je to?
Jaz si bolj predstavljam kot gibanje. Ljudi skupaj drži vedenje. Načrt. Vizija. Cilj.
Ljubezen.
Se zdi politika le mehanizem, dan na uporabo za določen čas. Dokler ne postane nepotrebno nabiranje papirjev.
Najbolj mi je všeč tvoj stavek – Pripenjajo ti na čelo razne etikete…, čeprav bi ga morala malo popraviti.
Pripenjamo! Ne samo drugi, tudi mi smo tam, med tistimi. Povedano drugače – če mi ne bi stopila na rep, se ne bi oglasil.
Simona pa zagotovo posluša najraje Doorse, Velvet Underground, Atomsko sklonište in Pink Floyde od popularne glasbe..
simona, jaz pa ne maram govoriti o vsem z vsemi. Pred starši najboljše prijateljice naše hčerke že bežimo – vedo, da imamo različno politično prepričanje, ampak čim nas vidijo, začnejo o politiki – če poskuse ignorirava, nam pa začnejo Dnevnik dobesedno v naročje porivati.
Jaz bi se pa raje zabaval, ker se mi res ne zdi pomembno, kakšnega prepričanja so naši prijatelji…
@mica:
A je Tanita Tikaram sploh še med živimi? Jaz se spomnim samo njenega odbasiranega Twist in my Sobriety. Sigurno ti mora bit potem všeč tudi originalnejša verzija sloga Leonard Cohen.
Da sem Mlakarja pozabila naštet, je pa itak samo lapsus … he, he …
@pika:
Ja, saj je samo zlaganje papirjev, pa izgubljanje tudi … he, he …
@Možakar:
Kje neki sem jaz tebi nalepila etiketo. Samo komentirala sem tvoj zapis in tisto, kar mi avtor sporoča z njim.
@djubre:
Hahaha … to ne velja, ker plonkaš! Evo, tole ti poklonim: “Jer za lju-u-bav … treba imat dušu!”
@blitz:
Okej, blitz, to štekam, ko imaš pa tako nezdresirane prijatelje. Mojim na pamet ne pade, da bi mi kaj porivali v naročje … hihi …
Atomsko sklonište, čeprav mi je prva plošča še vedno najboljša. Tolk mi še seže spomin. Če smo že pri tem kaj poslušamo:)
Atomskega ne poznam dobro, Azro mam pa zelo rad.. Od tujih pa seveda Dylan, zadnje čase sem nor na Radioheade.. PA kakšen punk, Nirvana, Pixies.. Če smo že pri tem kaj poslušamo.. Tudi The Libertines in Babyshambles.. Čeprav je Doherty stalno v tabloidih zaradi svojih narkomanskih izpadov, je vseeno dober umetnik.. Morda ravno zaradi tega..
Drugače sem pa odraščal večinoma s Srbi in nikoli nisem bil “njihov”.. Tako so se delili v mojem malem svetu ljudje, na Srbe in nesrbe.. Jaz sem bil nesrb, poleg tega pa še “balija”.. Tudi zaradi tega sem bil bolj na postranskem tiru.. Zdaj, ko smo malo odrasli, se imamo vsi po vrsti za skrajne levičarje in se delamo norca iz srbstva itd.. Trije imamo svojo lastno skupnost enako mislečih.. Drugi niso pomembni.. Lahko se tudi o vsem pogovarjamo, brez trenj.. Zadnjič smo se pogovarjali, če je Bog v kurcu enega od nas in če je bil napad na sarajevsko tržnico zrežiran s strani Bošnjakov.. Nobenih napetosti, hinavskega molka itd..
Morda sem se narobe izrazil glede skrajnih levičarjev.. Bolj velja to, da smo odprti za vsako možno temo, za vsako domnevo, brez zadržkov, pri tem pa vemo, da se ne moremo spreti in kar je najbolje, da ni absolutne zaverovanosti.. Smo skupnost, ki se ne more od znotraj spreti zaradi idej.. Mogoče zaradi naše mladosti, morda bomo na srednja in stara leta (če jih doživimo) razbijali flaše drug drugemu na glavi, morda bomo v širši družbi kričali v gostilni med obedom in zatajevali same sebe za druge prepotentneže..
ej djubre, jaz opažam, da z leti ljudje začnejo pospešeno iskati neko pripadnost. vsaj med mojim starim krogom prijateljev, ker smo bili res tutti frutti. moj najboljši prijatelj gay, in boter mojega sinkota, Grk- se druži samo še z geji, z drugimi se počuti vse manj sproščenega. moja prijateljica židinja, se je poročila in kar naenkrat je košer, pa sinagoge obiskuje in na veliko goji židovska poznanstva. Moj drugi prijatelj, Palestinec iz Jordanije, se je preselil v Dubaj-in se druži samo še s svojimi. Moji prijatelji iz Sarajeva-se družijo samo še med sabo in hodijo na krst drug drugemu-čeprav so bili še nedavno vsi ateisti. In vsi so čedalje bolj ponosni Srbi. In jaz sem se preselila nazaj v Slovenijo-ampak pripadnosti ne čutim prav nobene. samo včasih si mislim, kako preprosto bi bilo, če bi jo lahko….na žalost pa se ne počutim Slovenko, prej se mi to malo gabi…torej kam bom šla jaz, ko bo šel vsak k svojim?…najbolje, da grem kar v partizane ha ha ha
živela trava, živela zelena trava u kojoj se najbolje spava
Nekoč bilo je enostavno : si za Stonse ali Beatle?
ja…kako je svet enostaven….rada imam Tanito, pa Mlakarja, pa slovensko “klasiko”, raje imam moške kot pse /IZ nekega drugega zapisa 🙂 /…počutim se žlahtno in žmohtno kot tisti drobceni, nepozabni, topli in izjemni leseni kipci Marijana Vodnika.
🙂
Samo to se mi še manjka, da mi Simona ob novem letu zrecitira tisato znano “draga teta, za trenutek odloži delo in prisluhni 🙂
🙂
Prav, nisi me etiketirala.
Imam takoj nekaj za dodati. Takoj, ko izraziš mnenje o kateri koli stvari ali človeku ali dogodku… ga s tem TAKOJ etiketiraš, s tem pa tudi sebe. Poglej samo Kmetijo. Kdor jo gleda je bedak, jaz je ne, torej nisem. Kdor posluša Atomik harmonik je bedak, jaz jih ne, torej nisem. Jaz ne jem mesa, torej sem pametna, kdor ga , je bedak. Besedo bedak lahko zamenjaš s kako drugo, če ti ni všeč. Dovolim.
In še nekaj iz sosednjega planeta. Ko bereš knjigo in označiš do kje si jo prebrala, jo spet etiketiraš…
Muzika pri meni? Skoraj vse, samo jazz ne, ker ga ne razumem. Sovražiti katerokoli glasbo? Dajte no. Glasbe se ne sovraži.
možakar, narobe si precenil. Tvoj svet je morda črno bel, Simonin pa ni. In njeno pisanje si zelo poenostavil-kar tudi ne gre-čeprav ga ti morda poenostavljeno razumeš(zato, da ti je življenje lažje ;-)Simona je meso, vendar je rekla, da spoštuje boljše od sebe.
ampak to je tako kot z jeazzom, ni na prvo žogo. Pa saj je v redu, kar zavriskaj si eno in zapoj, kdor poje slabo ne misli.
S tem komentarjem si še kar zadela, Simona. Pohvaljena.
Le, ali ne bi mogla malo omiliti svoj besednjak? Navsezadnje si le kultivirano mestno dete in ne od tam nekje iz kvataških, delavskih predmestij.
Kako naj te povabim npr. na opereto Melodije srca, ki smo jo v decembru postavili na oder v Žalcu (odlična zadeva)? Veš, da se bom v trenutku pogreznil v zemljo pred prijatelji, ko bodo izvedeli izvedeli za tvoj repertoar.
Vanja, a podcenjuješ Simono? Misliš, da ne zna sama odgovoriti?
Morda sem ti pa všeč?
@Rado:
Kvantaška delavska predmestja so polna modrosti, ki se skriva tudi v grobem besednjaku, zato me zanima kaj prekleto imaš proti kurčevim kvantaškim zajebanim predmestjem, v pizdo materino?! Delavska predmestja so najliberalnejši in najbolj kultivirani deli države.. Ljudje so iskreni, spičijo se, ko jim kaj ne paše in ne skrivajo svoje črne narave pod pozdravi in prekletimi nasmeški.. Spet bi rad živel v pizdunskem klvantaškem delavske predmestju..
Vanja, treba je ločiti med občutkom pripadnosti in dejstvom, da se radi obkrožamo z ljudmi, ki so nam podobni, ki razmišljajo na enak način itd. (kot recimo mi na tem forumu). Kot posledica slednjega se sicer lahko razvije občutek pripadnosti, vendar ni s tem nič narobe. Problem nastane le, ko zaradi tega občutka pripadnosti in strahu pred izločitvijo žrtvujemo lastna prepričanja in mišljenje in jih podredimo skupini.
Simm: Za Beatle.
Rado, ubožček no, kaj si bodo mislili prijatelji, s kom se ti to družiš. Pa ne da si ti eden izmed tistih intelektualcev iz prvega odstavka Simoninega zapisa?
Djubre, kje pa so ta delavska predmestja, ki predstavljajo najliberalnejši in najbolj kultiviran del države? V Sloveniji?
Intelektualec, da sem Beatnik?
Vprašaj Simono, vendar ti moram že kar reči, da me najverjetneje ne bo uvrstila mednje.
Me prav zanima, kje sem na njeni lestvici. 🙂
Najbrž kje pri dnu.
Bye.
@Rado:
Dober primerek je Gabrje v Celju, ki je bilo nekoč skoraj največje industrijsko naselje v Jugi.. Naselje je iz podrtij in smradu..
Ali ni nekdo omenil Atomcev – jebeš Beatle in Stonese.
Največi mrav u mom vrtu umro je od srčane kapi, svi mravi tuguju, naplakaše za dan suza već dve tri kapi, umro je videvši ljude, kako brezbrižno kradu, umro je videvši ljude, kako bezkrajno lažu
možakar, valjda si všeč damam, dec kot si 😉
@Vanja:
Z izpadom “Živela trava, živela zelena trava u kojoj se najbolje spava” ob dveh zjutraj si mi res dala nasmejano popotnico za lahko noč … he, he …
@simm:
Za Stonse …
@mica:
“Draga teta, za trenutek poprimi za delo in prisluhni” …
@Možakar:
Vsako knjigo preberem do konca … sicer je ne komentiram, kaj šele, da bi jo etiketirala.
In oh, kako bi si želela, da bi bila Vanja moja odvetnica. Veš kakšen prihranek pojasnjevalnih muk bi mi odvzela, če bi jo potrebovala. Ena redkih odvetnic bi bila, ki bi si dejansko zaslužila plačilo, ker bi se zagotovo poglobila v spis in celo razumela bistvo prebranega, vključno s pomembnimi detajli.
Da potrdim in dopolnim. Še enkrat. Nisem vegeterijanka, jem pa meso zelo redko. Ne gre za etikete, ampak vsebine. Mnenje o zadevi in hkrati prisluhnit replikam ne pomeni etiketiranje. Etiketiranje sem opisala v stavku o kratki definiciji. To je značilnost etikete … da ne prenese nobene vsebine, nobene razlage. Etiketa tudi ni resnica, ampak je resnica pač resnica. Kdor posluša AH ima zelo slab okus za muziko in podpira dobičkraski pofl, zato je v tem kontekstu zame lahko bedak, kar pa ne pomeni, da nisem pripravljena prisluhnit drugim vidikom njegovega življenja. Ja, Vanja se je odlično izrazila … svet etiket je črnobel.
@Rado:
Neverjetno! Jaz bom res začela sumit, da te Crni plačuje za tole ploščo, ki mi jo vrtiš. Sem te pa vesela. Ker me ta po božje udarjena drža v stilu: “Pridna, Simona, še kar v redu si zapisala” ali “Poredna, Simona, tole pa ne bo šlo, spet preklinjaš, sedi … cvek!” vedno spravi v smeh. Jaz ne morem bit nekultivirano nevemkajže, ker sem tako kultivirana, da znam celo preklinjat kot prava dama.
Zadnji odstavek pa razumem takole … zelo rad bi me povabil na opereto Melodije srca v Žalcu, da bi se tvoji prijatelji pogreznili od zavisti, ko bi te spremljala. Pa direkt povej!!!
@beatnik:
“Problem nastane le, ko zaradi občutka pripadnosti in iz strahu pred izločitvijo žrtvujemo lastna prepričanja in mišljenje in jih podredimo skupini.”
Ja! Točno to je problem!
In, kot vidiš v nadljnjem Radovem komentarju, sploh ni prebral prvega odstavka … he, he …
ževjo druščna!
Še deset komentarjev pa bi se tule začel boj med opredeljenimi in neopredeljenimi. A je lahko človek opredeljen, kot neopredeljen? Oksimoron, mar ne?
Jaz se opredeljujem za vaginalno manipulacijo!
Če že vztrajate, mi lahko nalepite etikete: Deus, EKV in Psyhopath (nevemžekdo je nevemžekje rekel, da moramo vedno našteti 3 reči…) 😉
LP Nataša
@MaMlaz:
Jaz pa za žuti kišobran! Neopredeljeno!
@Nataša:
Lahko se pridružim obisku pri EKV in Psychopath …
Simona, velja ! Ampak danes poslušam posnetek Zgodovine grdobe in priznam, sem ti že včeraj prilepila etiketo bloga na Eco temo (…saj baje, rada pišeš na izziv…) 🙂
LP N
PS: Šele sedaj vidim kakšna “grdota” nastane, če mojim etiketam dodaš še najpogostejše (+,-,=) ! Še dobro, da mi ob rojstvu niso prilepili imena Katerina :))
Vanja, berem tvoj post 31. in ga primerjam s svojimi občutki (hodiš po meni znanih stopinjah) Zgleda, da si res na frišno nazaj. Tvoje odlklonilne občutke razumem in poznam, a moram ti povedati, da jih jaz absolutno nimam.(več) Po nekaj letih. Ne glede na vse sranje, to ni pomembno… Mislim, ne vidim se nikjer drugje. Verjetno boš rabila nekaj let, pa boš OK. Si pa pomagam s tem, da imam veliko veliko frendov od vsepovsod, tudi tujcev, s katerimi se redno srečujemo. Čim prej moraš spoznati kvalitetne ljudi v svojem okolju, to je prava pot do repatriacije. 🙂
Simona, pripadnost ni res čisto nič demokratičnega, ampak funkcija pripadnosti tako ali tako ni demokracija, temveč varnost. Če se hočemo počutiti zares varne, vsaj do neke mere potrebujemo enoumje, neki res pristen konsenz. To, da je človek v določenem trenutku tiho in se dela, da se strinja, samo zato, da je mir, pa je v moderni javnosti vrlina, za katero imamo zelo lep izraz – strpnost. Bi nakladal naprej, ampak bom raje najprej počakal na tvoj odgovor.
Vsi smo opredeljeni, pa če to priznamo ali pa ne; bolj ko se staramo, bolj smo zasidrani v svoje kalupe. In druge presojamo prav po opredeljenosti do ene ali druge vrednote, politične opcije, kulture… Opredeljni smo prav do vsake malenkosti, tako je pač. Se kategoriziramo in izbiramo sebi enake ali odklanjamo drugačne, iščemo sorodne duše, izbiramo, prebiramo…. Zato sploh ni tako nepomembno ali brezpredmetno vprašanje, v nobeni dobi in nobenem času: Kaj pa ti poslušaš?
ja vickyha, verjamem da razumeš. mogoče bo bolje kot praviš. Sicer so pa prijatelji o katerih sem pisala, da postajajo čedalje bolj v nekih svojih kalupih-iz Kanade. Res je rešitev v podobnih dušah, ki tavajo naokoli…v zadnjih dneh sem jih spoznala kar nekaj. Še je upanje 😉
@Nataša:
Ja, ja … tudi pišem rada na izziv …
Kar se PSja tiče … zadnje čase si nemogoča … toaleto si spremenila, napisala nerazumljiv Lynchevski blog, zdaj pa še komentarja ne štekam … he, he … Si prepričana, da je vse po starem?
@Karlo:
Mislim … ti kar nakladaj naprej … he, he … v grobem se itak strinjam s tabo. Čeprav jaz bi raje rekla “občutek varnosti”. To je v mojem blogu tisti zadnji del o ječi, kjer ni prijateljev … od nazorskih tropov do družine konec koncev, kjer se stavi na pripadnost brez pripombe.
Ja, vrlina … to je tisto v mojem blogu, kjer sem uporabilo rek o “modro” molčati in dodala resnico, kot jo vidim jaz, v oklepaju. Strpnost … ja … se lahko tudi tako spreneveda v sebi, čeprav jo z lahkoto poimenujem v taki obliki hinavščina. Kajti ravno strpnost ima zame smisel in funkcijo izključno v dialogu, z molkom v paketu je zgolj hinavščina. Je pa res v določenih situacijah preprosto bolj smiselno pomolčat, v kolikor se na drugi strani v imenu zakoličenih principov transformira primitivizem, sovražnost in agresija. Nima smisla pametovat in poskušat vzpostavit dialog, v kolikor lahko dobiš samo po gobcu. Spet pa taka situacija ni izgovor, da ne deluješ nikjer, kjer bi le lahko upal na nek premik.
@vickyha:
Zanimivo … Jaz pa starejša ko sem, manj sem opredeljena in vkalupljena in vedno bolj radovedna. Kot najstnica sem bila pripadna temu in onemu, kolikor se je le dalo in čao. Kot tank. Hvala bogu se v resnici nisem dobro počutila in mi je to nekako uspelo opazit. Danes pa se iz dneva v dan bolj odločam stat za tistim, kar imam rada in v kar dejansko verjamem (ne stavim, ampak verjamem) … je pa res, da opažam, kako to ni najbolj priljubljen način delovanja. Ampak spet … zanimivo … se mi zdi, da kljub kaznim za tako nezaslišano postopanje na koncu koncev nekako pridem na svoje in vkup s tistim, kar se mi zdi vredno. Samo zdržat je treba. Za marsikoga okrog sebe pa … ne bi mogla trdit, da se tako razvija.
@Vanja:
Kdaj boš pa kaj bolj konkretno mimo mene pritavala?
Ja, res Simona lahko bi se kaj zmenili. Javi se mi po mailu-pa se lahko dogovoriva za kakšno tavanje ;-)?
Simona, meni se zdi, da nas je več.
NE,NE MISLIM TO, DA BI BILA NOSEČA!!!
Več Nataš.
Ali pa se mi gladko fuzla.
Mi je prisrčna EKV, PSihopatov pa ne maram, ker ne moram gledati vokalistke.
Drugače pa Azra, Pixies in prva dva vala ska, pa nekaj duba. Dovolj za Mad Profesorja. 21.12. Gala hala.
Simona,
kako sta s soimenjakinjo “z novo toaleto”, ne vem. Mojo identiteto sem ti razkrila pod drugim blogom. Sem bralni vampir z drugega bloga, ki se tu vsake toliko odloči malo ugrizniti 😉
LP Nataša (2)
Ja, v tem je lepota, spoznavati vedno nove ljudi, to je aboslutno tisto, kar buri duha, je pa res, da postane ćlovek bolj selektiven, to sem mislila z ukalupljenjem – vsaj pri meni je tako. Cut-the-crap sistem, mislim, vedno bolj vedno bolj. Čas je dragocen, hočem ga porabiti za ljudi in stvari, ki so mi blizu. Je pa res, da sem tudi jaz začela razmišljati malo bolj po sredini, všeč so mi objetivno razmišljujoči, res ni treba da vsi mislimo v eno smer, da bi si bili všečni. Vsaj jaz, pa imam pa vedno manj potrpljenja in strpnosti za “bedake”, to pa je res. V diplomacjii res ne bi bila dolgo, ha, ha. Ker imam dolg jezik in bolj malo tolerance za razno razne… (nič-hudega sluteče žrebce, ki tu svinjajo s svojo viagrsko moško nadutostjo) ha, ha…..
@Nataša. Tudi moi si “pošteno” v integrale. Potem pa pomislih, da si vedante_vegante, ručala meso i glodala kosti dobrih životinja… uf, sam, da vas je več. (priznaj, kol’ko zamujaš 😕 )
Vanja, ne morem verjeti za TARO …. Pa saj to je skoraj….fenomenalno! Očitno imava več skupnega, kot sva najprej mislili, to me veseli. Absolutno se vidiva 13., na kanadiadi. Se veselim! Simona, ti pa si kot neuradna match-makerica vabljena na en kozarček, (oziroma od vsake po enga,) ker se brez tebe z Vanjo pač ne bi spoznali.
Naslov naj ostane v tajnosti, da me ne bi prišel P……… prebutat.
Vickyha, ja in verjetno je tvoja Tara poimenovana tako zaradi očetovih korenin, moja pa tudi. Pa čeprav sta očeta z različnih koncev 😉
IMel sem sošolko Taro in njen oče je bil Egipčan.. Neverjetno..
Imela sem očeta Egipčana in tudi ta je imel sošolko. Neverjetno res! 😉
Kaj pa iz tega sledi?? Da si bila moja sošolka ali da sem butec??
😈 😀
djubre, še zdaleč ne butec. Samo res neverjetna slučajnost! kot si se sam malo pohecal. Sem ti pa že v prejšnjih komentarjih rekla, da občudujem tvoje globoko razmišljanje, še posebaj pri tvoji starosti. Respect!
Iz tria je nastal kvartet, kmalu bo že cel gangbang:)
POčasi bom začel verjeti v obstoj nekakšnega mističnega smisla..
@Vanja:
Se javim.
@Nataša:
Jooooj … ti misteriji identitet!!! Neznosno! … Zdaj grem brskat, kje in do kod si se mi razkrila … Bi bili ljudje lahko bolj preprosti??? Ah, saj vem, da je pri kompleksnih nemogoče … samo probam … he, he … P.S. Meni je pa psihopatska pevka kul … karakterna … zanimiva … Všeč mi je, ko zarožlja z glasom in kostmi …
Neverjetno, v dveh istočasno objavljenih postih, se pojavi beseda s korenom mist.. Začenjam verjeti v smisel..
Djubre, bytheway, “jer za ljubav treba imat dušu” je Simona poklonila tebi. In to so Atomsko sklonište, najdi in poslušaj.
Tole je men bolj na neki chat začel ličit, rajši imam poglobljeno izmanjavo mnenj, ki je tu ne manjka. Vseeno – se pa rajši smejem. Samo ne v stilu “Smejem se, smejem se, a plakao bi…” Ampak tak je ta svet:)
Eh, tista moja ofucana stara kaseta Oliverja Mandića še vedno odlično dela. Ne vem, kako ji uspeva.
Sem našel besedilo, pesmi pa ne..
Pred spanjem priporočam malo Azre..
teško vrijeme za matore prijatelju moj
uloge su davno podjeljene
i svako ide svojim putem
tateki piju i sapliću dok pjevaju
žene ih zaobilaze na mah
klinci ih rasturaju zbijeni u gomile
oni pljuju glasno i urlaju kao zvijeri
Veš, če ima človek poleg službe še našo, otroke, hišo, predvsem pa prijatelje s katerimi se srečuje mimo računalnika, nima časa 25 ur na dan za visenje na blogih. Zato oprosti, ker se oglašam šele sedaj.
Zakaj sem tu, na tvojem blogu? Ker si slabo vzgojena. A ti ni mama naročila, da se izogibaj neznanim moškim?
Tako, grem. Pa pozdravi Vanjo. Ona je tvoja odvetnica? Hm, včasih smo takim ženskam rekli precej drugače. Pa kaj hočemo, svet se razvija in vedno so moderni novi izrazi.
@Možakar:
Opravičilo sprejeto in nepotrebno. Kako zaposlen si in koliko prijateljev imaš, bi lahko izrazil bolj preprosto … he, he …
Na mojem blogu si, ker sem slabo vzgojena, kar pomeni, da se po tvojem ne izogiban nekim neznanim moškim? WTF are you talking about?? Bi morala kaj štekat?
Ne, Vanja ni moja odvetnica. Zapisala sem, da bi bila samo vesela, če bi bila.
@Simona. Naj izzveni še tako šablonsko (družeč se v združbah kjer je :zeh: vsaka minuta) ste za_me : Dajana, N_taša, Katarina in Vanja presežek imaginarne komunikacije, ki jo pobči v real_life_u še kako pogrešamo. Menim, da je dragocenost v virtualnosti in da je vsemogočna ljubezen_real.
op: Da ne_bi patetika dobila krila se pridružujem novo_letnim darilom. 🙂
end op.
P.S. America nije rad i znoj…
Đoni. Pridi na Bložić. Te bom nadozirala za ves mesec. 😉
Aja, glede identitete: jaz sem Nataša z rdečečrno slikco. Glede Psihopatske pevke – glas me ne moti, bolj je v ospredju rožljanje s kostmi in nelepost. Bi ji plačala kak šnicel, za prvo silo.
@Štulič:
Ej, manjka se pobčev, ki želijo presežne imaginarne komunikacije z žensko. Ženske tudi take pogrešamo … he, he …
@Nataša:
Ja, ja … saj zato sem pa omenila kosti … sem sklepala, da nisi fen džank imidža … hohoho …
Kar se identitete tiče, si mi pa res blaaazno pomagala. Hvala ti!
Simona in
Nataša (rdeče-črne salonitka z novo “roza toaleto” 🙂 ),
da se mi ne bi 15-ega (preveč) kolcalo, namig: “Ljubki otroci” 🙂
LP N(2)
nataša, pozabila si na brke. 🙂
oops, nisem opazil dodatka (2), čeprav mi sedaj v tej zadevi še vedno nič ni jasno.ena od vaju bo že vedela, za kaj gre 🙂
Nataša:
Grrrr … Nataša. Ja, tisti dialog mi je jasen, ampak saj tam si Nataša … jaz sem brskala čisto drugje, ker sem mislila, da se grem detektiva odkrivanja identitete z RTVBloga.
In … Zakaj bi se ti kolcalo 15.? A ne prideš?
@commonsense:
Ne, ni pozabila na brke. Ona ima mnogo bolj učinkovito taktiko. Sploh se ne zamaskira, ampak se postavi zraven tebe in te prepriča, da jo moraš iskat blazno daleč stran pod neko krinko. In potem ves zmeden laufaš po celem svetu. Ženska je master preobrazbe, ti rečem.
Jaz pridem. Me bo lahko prepoznati, ker bom bolščala v soljudi. Nataša, ti tudi prideš?
Možakar kako ste včasih rekli takšnim ženskam kot sem jaz? Samo ženskam? Kaj pa moškim? In kako se je reklo takšnim možakarjem kot si ti? Takšnim, ki točno vedo kako je kakšna ženska vzgojena in kje ji je mesto? In kako se jim reče danes? Veš kako se jim reče ali te je čas dokončno povozil?
O, Vanja, kje si simpatija?
Takim puncam se je reklo zaščitnica ali patrona. Saj menda nisi mislila kaj drugega? Cccc, ti porednica, ti!
Mene povozi samo naša. In to temeljito in z užitkom..
Zanimiva misel se mi poraja… ali bi bilo možno, da poskuša Možakar s spamanjem in laganjem o tem, da bi ga hotela katera z užitkom povozit, razen če je to mišljeno dobesedno z vozilom, kar bi tudi jaz brez slabe vesti in poln radosti storil, pripeljat ta sicer vrhunski post do stopnje preprostosti njegovega, ki je bil celo prijazno reklamiran na tem blogu. Možno, čeprav mislim, da je to že sfera abstraktnosti, ki je med lovskimi društvi ne poznajo.
Ne znam še igrat človek ne jezi se in tombolo obenem, sploh ker so na obeh koncih srca in piki in križi in težave (o karah bom tiho, da ne bo kirurgija dožvela plaz raztrganin):D
Hvala. 🙂
Končno sem postal slaven. Začeli so mi groziti. Ah! Aljaž, hvala!
Oh, to nikakor ni bila grožnja, in tudi ne bi rad, da jo vzameš kot tako… bilo je le poigravanje z besedami, ki si mi jih sam navrgel.
Zoper tebe nimam nič, že v osnovi me ne zanimaš. Hotel sem le kritizirat poneumljanje nečesa, kar je bilo na začetku pametno. Kar pa sedaj tudi jaz na nek način počnem s tem spamanjem… mi je žal… v večih pogledih.
Rabim dozo Simone, zadnje cajte pa tu dobim sam spam spam… (ko bi bil vsaj spank spank). Eh…
Haj, Simona. Samo lep pozdrav z rtvja, kako se počutiš na Siolu? A sta kak Relativist, pa Hildegarda pa Sfinga tud tle? Jaz se tu prvič oglašam, nisem najbolj pametna za kaj povedat, pa za pisanje si ne vzamem časa, preberem pa vsaj tvoje vse. Tudi ime se mi ni najbolj posrečilo, a naj bo.
LP
@rubenstein:
Čao, rubenstein!! Samo sklepam lahko, katera deklica se mi javlja pod rubenstein … verjetno nekaj na “i” ali na “l” ali nekaj tretjega? Daj namig!
Ne, nikogar od omenjenih ni. Na Siolu se počutim očitno dovolj okej, da ostajam tu. Dialog bolj šiba, ker je Siol pač večji in bolj odprt prostor in nekako lepo teče … tudi kar se tiče urejanja bloga itd. … tisto na RTVju v bistvu sploh blog ni … bolj objave prispevkov ali nekaj takega, ni povezav, skratka, zaprta cona. Premalo prostora pač. Zelo tesno je postalo in rahlo dolgocajtno. In piska, kakršna sem, in glede na komunikacijo, ki sem jo hitro pridobila, res nisem imela nobenega izziva več in se mi je zdelo že kar zamalo tam objavljat (pa tista prekljanja z okopom … mislim, okopov pa tukaj res ni v prvem planu …). No, ampak se bodo tudi tam zadeve drastično izboljšale. In če bo zalaufalo in ponudba dobra, boljša kot tu … he, he … se vrnem tja blogat kot se za bloganje spodobi.
Me pa veseli, da me še vedno kdo od tam bere in se javi!
Ah, dragi Možakar, dobil si zgolj porcijo tega, kar si sam prodajal kot slovenski melos (beri: vampe). Lahko si vzvišen, to analno obdobje boš zlahka prerasel. Saj navsezadnje Simona le ni piramida.
Lahko se še naprej hvalite, da sploh ne veste, kaj bi rad povedal. Nekateri pa le vedo.
Veselo penetriranje še naprej, do konkretnega je še daleč. Vas spotoma še obiščem. “U vrh brda vrba mrda”.
Aljaž, ne spizdi zdaj kot mevža. Lahko ti zagotovim, da ko te prefukajo, sploh ne boli tako kot takrat, ko sam pri sebi ugotoviš, da sploh nimaš prav. Lahko te brcajo na tleh, pa to še zdaleč ni tako hudo kot takrat, ko te napizdi Simona.
Go ahead, make your day.
Haha, Martin, tole zdaj bi bilo kar točno, če ne bi bil mazohističen psihopat, ki nikakor ne zna spizdit… da ne omenjam, kako prvinske nagone lahko v meni zbudiš z izrazom mevža… saj vem, primitivno, ampak nikoli nisem rekel da nisem primitiven
Komentar je bil tak kot je, zato, ker dejansko ni bilo mišljeno kot grožnja… ampak zgolj žalitev.
Simona… pa me mora najprej napizdit… in potem še vedno imam svojo tipkovnico.
Zlodejev Franz je še lačen, pa ne verjamem, da se zna zmenit z Šlosarjem Martinom.
Počasnih in Lažnih Pijančkov pa ne maramo.
Organizacijska shema za Stojana se slika. špela vesela pokliče v petek in dobi solucijo.
saj ni problem v tem, da se Zlodjevga Franza ne bi dal nafutrat. Tudi z Martinom se bosta zmenila, če ne prej pa takrat, ko bosta imela v riti nekaj šilcev šnopca.
🙂
Edini problem, zaradi česar problemi nastajajo, je nepotešenost.
pa ne od obeh že omenjenih akterjev. Bi rekla.
Srž krute usode, ki se kaže skozi igubo časa in energije v neskončno opredeljevanje skozi zgodovino je v ženski, ki v ključnih momentih svoje risje razbesnelosti ne najde pravega moškega. Si ga ne zna, ne more, ali pa nje nihče ne mara.
Če pa potem ne deluje še “samoponudba”………smo potem deležni alkajdovskih izbruhov-takih in drugačnih
🙂
Mica, če te pravilno razumem, je torej ženska v bistvu kriva vsega zla na svetu. Zaradi njene nepotešenosti. Ker je nihče ne mara oziroma je nesposobna najti dedca. Seveda to govoriš s svojega prestola, ker tebi je vendar uspelo najti svojega Poldeta. Madona si uspešna! Klanjam se! Za dom, družino, cesarja in domovino!
hm…pojma nimam, draga Vanja, da se moja replika da razumeti tudi na tak način?!
Ampak..če že vztrajaš…..pa naj bo po tvoje.
v bistvu sem želela reči le to, da je na pamet težko oceniti, koliko kg tehta gajba jabolk.
Samo to.
Te pa lepo pozdravljam in te vabim na domač štrudl. Še kakšno urico počakaj, potem pa lahko prideš v naše božje rovte.
🙂
A ni Polde pes?!
Polde JE pes.
Mops z rodovnikom.
Strasten oboževalec dam z imenom Mica
🙂
Polde je persona z okusom. Definitivno.
Žal pa ne zna hoditi po dveh nogah kot bi se to- po komentarjih sodeč- od njega želelo
🙂
Mica kako? Kaj nisi v prejšnjem Simoninem blogu govorila, da ti raje počneš stvari o katerih Simona govori(oralnem seksu)s svojim možem Poldetom? Zdaj pa res ničesar ne razumem, razen če imaš zares čudne spolne prakse in odnos do živali? Kar mi seveda nikakor ne gre skupaj s tvojo persistentno peko štrudlja(ki mi by the way totalno cedi sline-ne, ne Poldi-kdorkoli ali kaj koli je že, temveč štrudelj;-) . Pa brez zamere, trenutno nočem biti žaljiva, samo res se ne razumeva. Ravno tako kot me bega tvoja izjava, da si postala vegetarijanka zaradi slabe kvalitete mesa, potem pa že v naslednjem komentarju pišeš o pohanih piškah kamor zagrizež z vso slastjo.
Vanja, eh, saj ne vem, kaj naj rečem.
in KAKo naj rečem 🙂
v bistvu uživam, če so vsi “belo”, jaz pa trdim, da sem “črno”.
In to že od nekdaj.
Rada kljubujem, vendar bolj za hec kot za res. In če ljudje ne gledajo na življenje preveč smrtno resno, to zaznajo.
Polde JE pa res pes.
Njegova lastnica je hči, mojega Najdražjega ima za gospodarja, mene pa ljubi
🙂
Ja, res ne jem mesa, RAZEN, če ni domače.
Ker mi gredo ortodoksni verniki strašno na živce.
Ali pa: strašno rada pešačim, nikoli pa ne grem do vrha griča, ker do tja HODIJO VSI.
očitno imam čredni nagon totalno zakrnel.
In takrat, ko bodo “vsi” šli letovat v Turčijo, bom jaz sigurno doma namakala noge v lavorju.
A razumeš, v čem tiči haklc?
Se pa strinjam s teboj, da me je težko razumeti.
🙂
Ej, Mica, moram priznati, da imam včasih tudi jaz malo težav z razumevnjem tvojega pisanja, malo se mi zdi včasih kontradiktorno….. Ko omenjaš, da običajno ne plavaš z drugimi ribami, ej, ti pa moram povedat, da v tej smeri tako Vanja kot jaz zelo dobro definirava ta pojem. Pa to ne zveni bahaško, sklepam samo po tem, ker sva pač slučajno RES izbrali zelo drugačne poti od večine. Seveda ne poznam v nulo tvojega življenja, ampak se mi zdi, da nisi tako zelo drugačna od večine. Zato ne zameri, če se mi ta tvoj komentar ni zdi preveč originalen. No hard feelings, eh?
jah Mica res, malce prikrojiti dejstva zato, da kot argumenti ustrezajo tvoji tezi-hm to te ne naredi ravno za legitimnega “nasprotnika” v dialogu. To je v bistvu goljufanje zato, da ego zmaga.
Proti hecu pa drugače nimam čisto nič. Imam rada ljudi, ki so hudomušni, igrivi, zabavni. In tale štrudelj me tudi zelo mika, jaz ga namreč ne znam speči in tudi moja mama je povsem neuporabna kuharica, babica je pa že prestara za tovrstne podvige 😉 Tako da Mica… z vickyho se priporočava 😉
Pa še Poldija bi malo “polubčkala”, če dovoliš oziroma, če bo sam dovolil.
če bi mu prinesla piškot, ti bi tudi to morda dovolil, čeprav, v to sem prepričana, bi se revež ubogi, čudil….Tudi psi bi znali biti na kmetih malce čudaški
🙂
Kar se pa štrudlna tiče, je pa stvar sila preprosta.
Pa domač kruh, potica, havajske rože….
moj Najdražji je v bistvu zelo podoben Možakarju, le smisla za humor ima toliko kot moj levi čevelj. sanja se mu ne, da na svetu obstaja kakšen parfum ala NAOMI CAMPBELL, mi pa zato redno obnavlja zalogo kuhalnic, posod za stepanje testa in podobne čudne navlake, ki pa zna biti sila praktična in uporabna, ko enkrat ugotoviš njeno namembnost.
Skratka, hotela sem reči, da lahko prideta.
🙂
Eh, veter piha, sem ter tja v ritmu niha.
na 98: Simona, imela si odlične bloge na rtv, poglede, ki so me prepričali. Kar so se mi zdele samo rahle slutnje, si ti izbistrila. In edina prijazna z odgovorom na komentar. Bi se lahko reklo, da sem odkrila svojo prvo blogersko l..Se pa nekateri spustijo na osebne žaljivke, da včasih kar prebledim. Čeprav še največ povejo o sebi, onesposobijo marsikaterega blogerja. Sebe sicer ne štejem med blogerje, ker še nimam vseh pogojev za pošteno komunikacijo, sem zaenkrat le skromna, a zvesta, ha ha, bralka. LP