Včasih je med ljudstvo učinkovito lansirana kakšna fraza, s katero se potem veselo operira na vsakem koraku na prvo žogo. Počasi se infiltrira v podzavest množic in postopek je verjetno primerljiv prizoru v podkožje zajedajočih se rastlin iz kultnega horor filma Bodysnatchers. Besede, izrazi in fraze so podvrženi trendom kot marsikaj drugega. In včasih si rečem, pa kje je ta frajer, ki je sproduciral to jebeno floskulo, da ga tožimo. Malo za hec, čeprav gre na koncu vedno zares. Ena izmed zadnjih uspešno razmnoženih plomb na možgane naše populacije, poleg operiranja z izrazom zavist, je verbalna perla “Takle mamo”. Nedolžno ne videz, ampak vse ima svoje korenine. Ko se je po slavni priključitvi Evropski Uniji razpasel pojem zavisti, nam je bilo zlahka jasno, da smo dokončno v riti. Da smo na stežaj odprli vrata kapitalizmu, ki nas bo požrl in bojda slavna človeška lastnost, ki ima genetsko specifično udoben prostor v srcih Slovencev, je zajurišala z ojačanim spidom. Kako hudo je, zahka opazimo, saj to besedo z največjim veseljem in najbolj pogosto uporabljajo paraziti in grabežljivci s slabo vestjo, da bi utišali spodjedene. Tisti, ki so resnično tarča brc zavisti, uporabljajo omenjeni serijsko zlorabljani izraz zelo previdno, v preudarno izbranih situacijah, da ne bi izpadli enaki zajedalcem in ohranili vsaj minimum dostojanstva, ki naj bi ga bitje razuma posedovalo.
Tudi “Takle mamo” je epilog na zgodbo. Pred dvema dnevoma me je pravzaprav na to floskulo opozorila prijateljica, medtem ko smo sredi noči pod grelci na minus stopinjah zalivali petek. Burna debata na neko temo se nikakor ni stekla v skupen žleb, čeprav je bila osnovna permisa strinjanja v bistvu stvari očitna. Kaj je narobe? Preprosto. Ena stran je pristopala k dialogu kot odgovoren kreator vsakdana, kot pomemben člen vložka za jutri, ki ima možnost za spremembe. Druga stran pa je pojasnjevala, kako pač je in se dojemala kot nekdo, ki se skuša optimalno vključit v situacijo, kakršna pač je. Takle mamo. O obeh pristopih bi bilo sicer še smiselno razmišljat v slogu relativnosti bolj ali manj pravilnega, če ne bi padel na mizo epilog, da tako je in se nikoli ne bo spremenilo. Prosim??? Seveda se ne bo spremenilo, če se kot posamezniki ne dojemamo za kreatorje, ampak samo udeležence v igri, ki se ji prilagajamo. Vse bi bilo še v redu, če bi vsaj umolknili. Ampak ne. Ob tem prav pridno hodimo na volitve, referendume in kar je še huje, klepetamo in širimo politiko javnega mnenja od mize do mize. Gol je zabit. Čas ignorance, materializma, nesolidarnosti, neempatičnosti in temu primerne mentalne lenobe. Kako vse skupaj izgleda? Na primer takole:
Predajam se opoldanski vikend kavici in mazohistično prelistavam Sobotno prilogo. V rubriki Pomisleki na zadnji strani sije naslov Krivda in ideali avtorice Renate Salecl. Kdo pa je to (je bilo verjetno pogosto vprašanje v glavah bralcev)? Aha! Zanimivo. Gostujoča predavateljica na newyorški univerzi nam podaja svoja razmišljanja in izkušnje. Začne se obetavno:
“Pred časom sem med predavanjem vprašala newyorške študente, kako razumejo občutek krivde. Ker so to študentje zadnjega leta prava, sem pričakovala, da se bodo razgovorili o krivdi, vezani na prekoračenje raznih pravnih ali moralnih prepovedi. Toda druga za drugim so začeli opisovati te občutke iz svojega vsakdanjika, ki zadevajo nekakšen ideal popolnosti …”
Nadalje avtorica našteje nekaj izraženih občutkov krivde in vse temeljijo na floskulah: Ne pišem dovolj stari mami, nisem dovolj dober sin, nimam dovolj odličnih ocen, ne prehranjujem se dovolj zdravo in premalo telovadim. Da je fiasko toliko bolj banalen, gre za študente zadnjega letnika prava, ki o krivdah na pravnem ali družbenem parketu razmišljajo enako intenzivno kot sosedov mulc, ki obiskuje tretji razred osnovne šole. Kakšne predavatelje pa imajo ti študenti, da ostanejo tako zaostali v mentalnem, kreativnem in duhovnem razvoju?
Renata Selecl se nato preseli še na področje elitnega ameriškega kampusa, kjer se ponovi zgodba na neformalnem kosilu gostujočega predavatelja s skupino podiplomskih študentov. Sprva avtorica pohvali brilijantnost študentov, ki naj bi bili navidez samozavestni in polni idej o bodočih projektih, celo zelo načitani, a razgovorili so se o istem. Kasneje pa profesorji razkrijejo temno plat medalje kampusa. In na tej točki se začne bralna muka. Srž problema se začne sukat okrog floskularjenja o debelosti in vitkosti, nadaljuje se v floskulaško razpredanje o strašljivi anoreksiji in bulimiji, ki seka po študentih v gonji za popolnim videzom. Ne izostane niti sesatavek o karieristični gonji, ki je težnjo po ljubezenskih zvezah nadomestilo “hooking – up” seksualna srečanja, da življenje nadebudnih karieristov ne bi bilo obteženo z vzdrževanjem intimno bolj kompleksnih zvez.
Avtorica prizna, da problem zagotovo ni samo v lansiranih idealih lepote zavoljo grdih medijev, saj zapiše:
“Nekdo, ki resno zboli za anoreksijo ali bulimijo, se navadno ubada s celo vrsto nezavednih konfliktov, ki zanemarjajo to, s kakšnimi ideali lepote ga naslavljajo mediji okrog njega.”
Vendar je v samem tekstu to dejstvo obravnavano za mimogrede, kot da ni stvar današnje družbe in njenih sistemskih vzvodov. Kot da gre za povsem zasebne težave, ki jih mladi ne znajo reševat (kdo jih pa spodbuja k temu, da jih ne znajo reševat), kljub dejstvu, da sta ravno anoreksija in bulimija novodobni bolezni. Kljub dejstvu, da se najbolj pogosto pojavljata med mladimi, ravno v obdobju, ko obiskujejo famozne univerze in srednje šole, torej se dnevno srečujejo s famoznimi učitelji, ki jim zastavljajo famozne naloge, podtikajo ambicije in usmerjajo famozen tok izobraževanja.
No, naslednji izsek med Pomisleki pa sploh spada med brilijantna spoznanja:
“Sodobna družba oblikuje idealnega podložnika – če se posameznik nenehno ukvarja s kalorijami, če večino časa dela in nato še veliko časa preživi v telovadnici, ni pričakovati, da bo imel možnost kritično razmišljat o družbi, ki ga obdaja. Dietna industrija je zato danes največja podpornica družbenega statusa quo.”
Ob tej po medijih že milijonkrat zapisani ugotovitvi po mojem mnenju pridemo do očem skritega ključa problema. Ne pozabimo, da je izhodišče male razprave Krivda in ideali. In to s strani profesorice po uglednih ameriških univerzah, tudi avtorice več filozofskih knjig. Avtorico pomanjkanje kritičnega razmišljanja o družbi ne preseneča, glede na dejstva, da se ti ljudje ukvarjajo samo s kalorijami, delom in telovadnico, vendar zgrne hudodelsko breme kar na dietno industrijo. Ob tem, ko se celo tretjino prispevka čudi nad pomanjkanjem razmisleka o krivdi na poklicnem in širše družbenem terenu, sa sama kot profesorica in karieristka ne vpraša niti enkrat o svoji krivdi, o krivdi njenega lastnega foha. Namreč za današnjo družbo je zelo značilen še en simptom. Nihče noče bit kriv za nič. Nihče se ne samosprašuje o ničemer in tudi sam intelektualizem deluje po enakem principu kot kakšna druga industrija, le da trži obračanje besed, se nažira z informacijami in kopiči priznanja za lapanja, ki postanejo sama sebi namen (Žižkomanija) oziroma obetajo kvečjem osebno koristen karierni vzpon ali dober denar. Tako izpadejo tudi produkti kvazi razmislekov le služenje verbalnim trendom, kopipastajo se v neskončnih družbenotrendnih verzijah besedovanja, mi pa beremo ene in iste floskule, zgubljamo čas in voljo do razmisleka. Bi me zanimalo, kaj bi o občutkih krivde povedala avtorica sama? Koliko bi se nanašalo na njeno poklicno področje v odnosu do drugih, ki črpajo njena sporočila? Kako vidi vpliv svojega ceha na taisto mladino? Kako pripomorejo k širjenju zavesti in razmišljanju o družbi oni? In koliko na drugi strani podpirajo ravno tak model “way of life”, proti kakršnemu navidez udriha avtorica?
Zapiše se ji namreč še eno zanimivo spoznanje:
“Študenti ogromno časa preživijo ob knjigah, skoraj ves prosti čas pa v telovadnicah. Še najbolj me je presenetilo, da so med seboj tekmovalni in nasilni. Za študentske zabave pa so značilni čezmerno pitje alkohola, spolno nasilje in splošna nezmožnost oblikovati prijateljska ali ljubezenska razmerja.”
Zanimivo, zanimivo. Od kod neki se pa pojavi takšno vedenje mladih, ki se uvajajo na pot samostojnega, karierističnega življenja? Je za tekmovalnost in nasilnost, pri čemer študenti večino časa preživijo ob knjigah in v telovadnicah, tudi kriva dietna industrija??? Se avtorici zdi vrenje možganov, ko se študenti večino časa dudlajo na pamet po sobanah in postanejo krvoločni kot psi v ujetništvu neproblematično v primerjavi z maničnim bildanjem po fitnesih??? Se ji zdi pohvalno, da so tako načitani in polni idej o nadaljnjih projektih, kakor je zapisala (tekmovalnost, kariera in nasilje, da uresničiš ideale za vsako ceno), čeprav raje ne omeni družbeno koristne ustvarjalnosti (kar se razlikuje od načitanosti, ki je zgolj podlaga, dobro ali slabo koristena), sposobnost kritičnega razmišljanja pa je itak v popolni stagnaciji? Kdo pa prisiljuje študente v ideologijo, da je treba delovat kot robotski absorbator znanja, da boš imel dobre ocene? Kdo pa spodbuja neznosno karieristično tekmovalnost in logično posledično nasilje? Aja, dietna industrija. Ne bi rekla! Dietna industrija samo izrabi ponujeno priložnost za trženje. Ljudje pa želijo bit del profila lepega in obče sprejetega posameznika, ker gre za osnovni pogoj tiste plati medalje, ki se ji reče sprostitev, torej vprašanje, ali me bo kdo povabil na žur. Mladi morda niso zmožni kritičnega razmišljanja o družbi, ker na univerzah itak ni zahtevana!!! Zahtevano pa je, da se piflajo in piflajo vsebine brez časa za razmislek in prostora za ustvarjalno preparacijo pridobljenih informacij in zahtevano je, da krvavo tekmujejo med seboj za A, B, C … To so tisti znakci, ki jih profesorji lepijo na teste. Je dietna industrija dolžna podiplomske študente spodbujat h kritičnemu razmišljanju o družbi? Je dietna industrija odgovorna, da bodo študenti prava zadnjega letnika raje razmišljali o pojmu krivde na svojem poklicnem področju kot o kalorijah? Renata Salecl je celo izrazila presenečenje nad tekmovalnostjo in nasiljem med mladimi na univerzah. Sprašujem se, kje gospa živi? V kakšni družbi? Vendarle gre za vsakemu povprečnežu že dolgo znana strašljiva dejstva, predvsem v kontekstu amerikanizirane mentalitete, ki enako intezivno vdira v evropski prostor. Očitno se prevrača med intelektualno profesorsko elito prav tako problem nezmožnosti kritičnega razmisleka o družbi, ki jih obdaja in jo aktivno tvorijo. S čim neki se preveč zaslepljeno ukvarjajo oni?
Morda s preudarnim formiranjem uspešne kariere.
Takle mamo!
Če gospa ni vsaj malček prevalila krivde tudi na internet, prvič po preverjenem receptu “oddaljuje nas od resničnih stikov in siromaši komunikacijo” in drugič po še bolj preverjenem receptu “gadje leglo pornografije, elektronska sodoma in gomora”, je njena interpretacija nepopolna in zagotovo nevredna častitljivega naziva “Takle mamo”. Kaj je dietna industrija in hooking-up v primerjavi z medmrežjem? Ustvarjanje bizarnih identitet, egotripanje in razgaljanje, vsega tega takrat, ko je bila ona naših let ni bilo, a ne da ne, študenti so imeli socialno mrežo, učili so se manj, znali so več in kljub temu, da niso izdihovali duše v fitnesih, so bile njihove postave take, da jih današnji zavaljenci lahko samo vikamo. Živeli so z vetrom v laseh, spogledujoč se s hipiji, vendar tako previdno, od daleč, pridnost je le pridnost, predvsem pa je med njimi vela solidarnost in vera v posameznika. Oh, prekleta jaz, nesrečnica, ki sem se rodila toliko kasneje, da me je usoda determinirala v faktografijo in telovadnice, nikoli ne bom razumela niti kocepta prave ljubezni, ta čas je že prešel, celo življenje se bom trudila s takšnimi in drugačnimi aproksimacijami, morda celo s priložnostnimi hooking-upi v fitnesih, da ubijem 2 muhi na en mah, in v svoji ponižni duši se klanjam takim razsvetljevanjem, kajti največ kar moja eksistenca lahko dojame, je to, da zamujam nekaj veličastnega, vendar kdo bi mi zameril, je pač tako, da je vsaka generacija bolj butasta.
A: “Hja, kaj češ … takle mamo …”
B: “Kako kaj čem!? Nečem, da mamo takle, ane!!!”
A: “Ah, ne kompliciraj, bo že …”
B: “Ja, vem da bo! Ampak mene bolj zanima KAKO BO!?!”
A: “Pa daj ne teži, no …”
B: “Sori bejbi – a brez teženja, bo res zmer takle!!!”
Iz zapisanega moram sklepati, da v ozadju tiči neko temeljno nerazumevanje izhodišč, iz katerih izhaja razmislek Renate Salecl. Prav tako moram priznati, da je njen članek v Sobotni prilogi napolnjen s hitrimi, slabo podprtimi sklepi. Vendar, ker njena dela in predvsem izhodišča (psihoanaliza) poznam, bom v nadaljevanju zapisal nekaj v njen bran.
Saleclova ne moralizira in polemizira okrog idealov, temveč jih analizira (v članku ni ene vrednostne sodbe o pojektih, karireizmu, itn. študentov). Logika ideala (tega res v prispevku ne razdela) je v osnovi takšna: bolj kot človek sledi idealu, bolj se mu ideal izmika in s tem človek vpeljuje čedalje bolj absurdne načine (vse do samokaznovanja), kako ideal doseči. Zaradi temeljne nedosegljivosti ideala sledi, da človek, ki se z nekim idealom identificira, postane kriv. Ideal se nahaja na presečišču med posameznikom in družbo, nemara v sebi (kot nekaj kar zavezuje k doseganju) zgošča preizkus ali je posameznik vreden biti pripadnik nekega segmenta družbe. Ker pa ideal po svojem pojmu zahteva vedno več (biti moraš vedno še bolj perspektiven, suh, konkurenčen, itn. kot si) in je človek za individualni neuspeh odgovoren sam, nastopi krivda. Kdo ustvarja ideale, je naslednje vprašanje. Zapisal sem, da se ideal nahaja na presečišu med posameznikom in družbo. Res je, da je najprej družba (v najširšem pomenu te besede, od ideologij do korporacij) tista, ki producira ideale, vendar je vsakokratni posameznik tisti, ki postane za ideale dovzeten. Ta dovetnost pa ima svojo subjektivno zgodovino, kot nazorno proti koncu članka pokaž Saleclova (anoreksija angleške histeričarke je razreševala in seveda poglabljala določene nezavedne konflikte). Ideali (in še marsikaj drugega) postanejo za posameznika bojna polja, na katerih rešuje svoje nezavedne konflikte. S tem pa se zabriše meja med individualnim in družbenim. Ni šele družba dista, ki generira konflikte, ampak postane v prihodnosti vsakega subjekta družba sama polje, na katerem razrešuje in poglablja svoje temeljne (ponavadi družinske) konflikte.
Ampak ne pozabimo tega, da sta za vsak konflikt potrebni dve strani. Dovzetnost vedno pade na stran posameznika, čeprav je kamen spotike ustvarila tretja oseba. Bilo bi lepodušenje (predvsem pa nesmisel), če bi sklepali: občutek krivde bi ne smel pasti na posameznike, ampak bi ga morala občutiti družba.
@Marija:
Ne, medmrežja se ni dotaknila, ampak po eni strani sem ji hvaležna za to, ker bi razpoložljiv prostor lahko spet uporabila zgolj za površen ošvrk, na samo poanto pa ne bi bistveno vplivalo. Že itak je stran vrgla pol prostora za nepotrebne ošvrke, kar se tiče bistva stvari, in streotipne obravnave problema.
Sicer pa z lahkoto sočustvujem s tvojim komentarjem … hehehe …
@veronika:
Jap! Dober insert klasičnega dialoga po moderno.
Odličen zapis!
@Gregor Kardinar:
Ne bi ti bilo treba sklepati, da v ozadju zapisa tiči temeljno nerazumevanje izhodišč. Zato je izraz “morati” nepotreben. Tako si se odločil! V tem je velika razlika. Izhodišče tvoje odločitve pa tiči v ozadju, da njena dela poznaš in si očitno njen fen. Tudi jaz poznam, nisem pa niti fen, niti antifen. Ampak to po mojem mnenju nikakor ne sme zamegljevat odnosa do prispevka v Sobotni prilogi, ki ga moram, v kolikor se nagibam k objektivizmu, brat kot samostojen prispevek. Kot nekdo, ki ne pozna avtoričinih drugih del, kot nekdo, ki morda sploh ne ve, kdo je avtorica in kakšne filozofije sicer razpreda (in ne razpreda nič paradoksalnega z zapisom, niti posebej dopolnjujočega). Kajti večina bralcev, ki so brali ta prispevek, je točno iz takšnega izhodišča kotiralo (in nič ne zgrešijo bistva zato). Nisem pa kar tako omenila Žižkomanijo in besedovanje, ki postaja zavoljo kariere samo sebi namen!!! To je bil del, ki cika tudi na morebitnega redkega bralca, ki mu je Renata Salecl že poznana. Njenemu tošlu v namen. Njeni karieri v namen. Njenim povezavam z uspešneži v namen (Žižkomanija). Gre za zaprto intelektualistično krogovanje z redkim procentom bralcev, prispevek v Sobotni prilogi pa ponudi priložnost, da razgrneš v vpogled kaj tehtnega širši publiki, ki sicer tega sveta filozofije ne šlivi pet posto.
Moje izhodišče bloga? Kako je avtorica ta prostor uporabila!!! Ne potrebuje nikakršne ekstra razlage in ekstra predavanj o ozadjih in ekstra priznanj, ali avtorico nekdo spoštuje sicer ali ne, ali jo ceni nek Gregor. Koga to briga? Ona je napisala, kar je napisala. In prebralo bo več Slovencev od katere koli njene knjige.
In zdaj. Ni res, da Saleclova ne moralizira in ne polemizira okrog idealov. V tekstu res ni sodbe o karierizmu itn. študentov. V tekstu so sodbe o idealih lepote, na koncu s tikom na predsedniškega kandidata vse skupaj samo še pribije z izpostavitvijo ideala suhosti in diskriminiranosti s tem v povezavi kot diskriminiranost nekdaj temnopoltosti ali homoseksualnosti itd., danes pridobivanje točk v svrho samoreklame strpnosti. Bi bilo pa bolj umestno, če bi podajala raje sodbe na karierizem, na samo poanto karierizma. Točno na tisto, kar si ti omenil, da ni podajala moralnih sodb (v primerjavi z dietno industrijo). To ji ravno očitam skozi blog. Namreč ta se kali tam, kjer se Saleclova potika sama in je del ceha (kot posameznik znotraj družbe in zmožnost kritike družbe v ožjem smislu … Saleclova versus univerza, versus njena kariera znotraj družbe). Vse o tem sem zapisala v blogu. Vse, kar si napisal o doseganju in izmikanju ideala, je razumljivo. Lahko bi napisal še kakšne dovtipe z uporabo izhodišč Saleclove, jaz pa še kakšnih deset na omenjene tematike znotraj prispevka in potem spet ti. Tako se gremo lahko igrico, ni problema. Ampak žal je Saleclova svoje že zapisala!!! In to zgoraj je tvoj zapis. Ki ni bil del njenega zapisa. Pisala je pa tudi o nečem povsem drugem. Namreč to, kar si ti pojasnil, je interpretacija dela njenega zapisa. Predvsem tistega dela, kjer zadevo ponazori s primerom pacientke in umirajočega deda. Sicer pa gre za presojanje, preko katere kategorije ideala se trkolikajo individualni obračuni. Moj očitek! Ti obračuni na podlagi izbranega idealiziranja so že posledica podtaknjenega idealiziranja karierizma znotraj procesa univerze in šolskega pristopa pred univerzo. Namreč nikakor se profesor, ki takele piše in se sprehaja po kampusih, ne more izločit iz procesa!!! Če se, jaz očitam. In to ji očitam. Ker spodbija njeno lastno kritiko o nezmožnosti ocenjevanja družbe, okolice, če si tako zaposlen z delom, dieto in telovadbo (to je zapisala). S čim je pa ona tako obremenjena, da ne vidi niti koščka odgovornosti tam, kjer se sama suka. To je namreč pol življenja študentov!!! Oziroma še več, kot priznava avtorica, saj študenti samo tičijo za knjigami in telovadijo. Potem pa … Pazi! Ta je huda! Saleclova zapiše:” Še najbolj me je presenetilo, ko so začeli pripovedovati, da so med seboj tekmovalni in nasilni, za študentske zabave pa so značilni …” (citirano v blogu). Pardon, Gregor! Mojstrica psihoanalize, profesorica na ameriški univerzi je presenečena, ko je to slišala????? Oprosti, kje pa ta oseba živi? Je možno, da je tako presenečena, ker sploh ne opazi družbe, ki jo obdaja??? Namreč za ameriške univerze je znano, da spodbujajo tekmovalnost, narcisoidnost in v tem kontekstu vsa možna destruktivna in samodestruktivna nagnjenja. Če je to za Saleclovo presenečenje, do katerega se je dokopala zdaj, puf, naj raje bere časopise, ameriške filme gleda mogoče, če sem malo cinična. Skratka, njen prispevek zlahka cika na idejo, da bi popsihoanalizirala še sebe in svoj ceh. To je bila poanta bloga, na kar v nobenem odseku nisi podal nikakršnega komentarja.
Da je človek za svoj individualni neuspeh kriv sam, je prav tako že teza. Vsaj če jo zastavljaš v absolutu kot takšno. In to izhodišče mora bit v tekstu pojasnjeno bralcem prav tako, da lahko zaprem časopis in preneham z branjem. Namreč avtorica v tekstu obravnava problem nekritičnosti do DRUŽBE, ki se napaja s kritičnim in po sistemu bumerang uničujočem odnosom do sebe preko družbeno podtaknjenih idealov!!! Torej avtorico posebej intrigira nezmožnost prepoznavanja kritičnih elementov družbe, pri čemer posameznik kot njen del postaja njen suženj!!!! Sama pa žal z vsemi svojimi presenečenji izpade suženj svojega ceha in svojega intelektualizma, ki ne opazi štora pred nosom, dokler se ne zaleti vanj. Suženj svojega intelektualizma, ki ne zazna najbolj preprostih klicev na pomoč … Zato sem govorila o filozofiji kot besedovanju samemu sebi v namen. Kot tržnem blagu in karieni komponenti (Žižkomanija)
Da se razumeva … tvoj komentar, kjer pojasnjuješ del prispevka avtorice, je povsem zanimiv in ga zlahka kot spoznanje podpišem. Ja, tako je.
Zelo neumestno se mi pa zdi, da si ga lansiral kot dodano spremno besedo. Namreč potemtakem se mi zdi, da nisi razumel celotnega njenega prispevka, vključno z medvrstičjem. Prispevek, ki vsebuje tudi zelo konkretne zgodbe. Skratka, to, kar sem zapisovala kot kritiko v mojem blogu, s to spremno besedo nisi demantiral nikakor. Ne vem pa, zakaj imaš občutek, da si.
Z objektivnega vidika, da stopaš samo avtorici v bran, ker jo sicer ceniš, se mi to ne zdi korektno, še posebej ne, če ne podaš nobene replike na moj zapis, ampak samo flikneš nekakšno spremno besedo avtorici v bran.
@beatnik:
O, hvala beatnik. Verjamem, da ti še kako poznaš ta scenarij in bi zlahka še marsikaj dodal!
Seveda. Na pravu se o krivdi ne razpravlja. Tudi vprašanja o krivdi se redko postavljajo, če pa že, se jih na hitro zatre z odgovorom o vladavini prava. Ooo, to pa je argument, pomisli študentek in potolažen steče v svojo kamrico absorbirat fakte nešteto zakonov in še več komentarjev. Študentek se namreč zaveda, da potrebuje dobro podlago za podganjo dirko, ki se po faksu pravzaprav šele začne. V mislih se mu prikazuje dobra služba, Armani suit, hiter avto, prostorno minimalistično opremljeno stanovanje, pa lepa ljubica in po 30. letu žena… To, da bo v dirki tudi sam podgana, ga ne moti. V sistemu, kjer si vreden toliko, kolikor zaslužiš, ti kaj drugega sploh ne preostane. V sistemu, kjer so vsi odnosi skrčeni na tržne zakonitosti, je to nuja. Moraš biti konkurenčen – povsod in vedno. Konkurenčen na trgu delovne sile, konkurenčen na trgu samskih ljudi, konkurenčen pri serviranju floskul… In zato, da si dovolj izobražen, načitan, suh in lep potrebuješ vendar čas – za študiranje, za natepavanje fintessnaprav, za… Za razmišljnaje o krivdi? Neee, to pa ne, urnik je zapolnjen, dlančnik ne kaže nobenega prostega termina! A da bi premestil osebnega trenerja? Si zmešan??? Krivdo pač lahko preložim na drugega, kil žal ne. Gremo naprej, en, dva, tri, en, dva tri… In kaj če se kljub temu pri opravljanju dela srečaš s tem občutkom, o katerem nihče ne govori? Recimo, ko moraš revni čistilki dosodit le malo odškodnino, ker ti je Višje sodišče že dvakrat razveljavilo sodbo, s katero si ji naklonil malo več, ker se ti je pač zdelo pravično; ali pa ko obsodiš nemočno starko na pogojno, ker je z nožem v samoobrambi malo popraskala moža, ko jo je ta kot že mnogokrat prej brutalno napadel; pa odvetnik, ki po uradni dolžnosti brani pedofila…Zakon je zakon. In vladavina prava je vendarle vladavina, pa čeprav začuda ne odgovarja na vprašanje o krivdi. In če si bolj rahločutne narave in ti obrazi posiljenih, umorjenih, ubogih ne dajo spati, se preusmeriš na gospodarsko pravo. V udoben fotelj velike korporacije. In si misliš, tu je moja vest čista, tu imam opravka samo s papirji in bilancami, združitvami in prevzemi….daleč od kakih obrazov, ki bi vzbujali nelagodna občutja. Nekje globoko v sebi sicer veš, da obstajajo obrazi oz. množica teh, ki delajo nadure za sendvič, ki so odpuščeni in obubožani, zastrupljeni in rakavi… Ampak ti obrazi so daleč, predaleč, da bi jih videl iz svojega udobnega fotelja. In to zadostuje. Vsaj deloma. Ostalo se skompenzira z dobro plačo, hitrim avtom in lepim stanovanjem. Vest in krivda sta komponenti, ki zmanjšujeta tvojo konkurenčnost na trgu. Dobrini, ki se jima cena znižuje. Kolateralna škoda za to, da postaneš prva podgana v dirki…. Pride do zaključka študentek v svoji kratki pavzi za učenje. Žal je prekratka za bolj poglobljeno razmišljanje, vendar dovolj dolga, da se dokoplje do rešitve. S še večjo vnemo in zagnanostjo se vrže naprej v zakone in komentarje.
…tkole se ga dajemo….
@beatnik:
Ja, hvala za dopolnilo. Zelo realistično opisano. Žal realistično. Kot vidiš, pa še naših vrlih “psihoanalitskih filozofov” in članov elitnega intelektualnega ceha po ameriško to dejstvo prav nič ne zbode v oči. Kriva je “dietna industrija”. Hehehe … pa še res je v prenesenem simboličnem smislu. Dieta duha mentalnega potenciala.
@dvoglav:
In se niti dol ne damo … hehe …
@simonarebolj:
Ne bom pisal apologije izhodiščem iz katerih Saleclova izhaja, še manj pa bom pisal apologijo same Saleclove. Popolnoma se strinjam s tem, da je Saleclova s svojimi “miselnimi napori” že vključena v problem, ki ga želi ali pa, ta možnost tudi obstaja, ne želi rešiti. Ali ima to dejstvo reflektirano, ali njeno pisanje vsebuje strategijo s katero želi karkoli v družbi premakniti, mi ostaja neznano. Prepričan pa sem, da slabo, površno formuliranje problemov ponavadi probleme same še bolj poglablja. Popolnoma umestno se mi zdi, da zapisan članek razumemo kot celoto, saj je bil objavljen kot tak, zato je problem avtorja, če se ni dovolj dobro razjasnil. Avtor ne sme pričakovati, da bomo do njega uvidevni zgolj zato, ker ga ščiti širok opus del, v katerih je nemara (ponavljam, nemara) hipoteze, ki jih v članku ni razvil, že razvil. V svojem zgornjem komentarju se mi je zgodila želja, da bi rešil neko misel, pod kateri se sam podpišem. Sicer pa, tukaj res ni pravo mesto za razpredanje glede psihoanalitskega ozadja, iz katerega izhaja Saleclova, zato se umikam.
Zanima me, koliko je dietna industrija vplivala na starogrški ideal vitkega in mišičastega telesa.. Ta ideal je prisoten od vedno, dietna industrija in druge industrije pa ga samo izkoriščajo za svoj profit.. Je pa dietna industrija kriva za slabo spisano poglavje 104. – O zvenu nemščine, v Nietzchejevi knjigi Vesela znanost..
Človek ni kreator, oziroma kreira v območju kreiranega, ki ga ni mogoče prekreirati, oziroma ne zavedno.. Pri tem pa kreirano ni nujno kreirano, ampak postopoma rezvito in razvijalec ni človek.. Mislim, da je takle mamo na mestu.. Kreira pa samo udobnost za svojo rit in to je človekova edina zmožnost kreiranja.. Vsaka empatija se mi zdi odveč, še posebej empatija do sebe.. Vse je samo odraz verige vzrokov in posledic, ki je ne gradi človeška zavest, človek mora preživeti v takle pač mamo, kakor se zndajde, ne poskušati spreminjati takle pač mamo, ker nima koristi zanj, ker vse kar šteje je lastna korist..
Simona, ali lahko, lepo prosim, sporočiš Ani, da bi rad bral njen blog, pa ne morem, ker mi že takoj ob prihodu na njen blog stran zabrejka, ker moj računalnik očitno ne more prenesti ozadja njenega bloga.. Že vnaprej se zahvaljujem..
simona, najprej sem mislil, da spet enkrat eno ubogo, nerazumljeno paro brezpogojno zagovarjaš, in se nisem imel namena oglasiti. saj vendar nisem mazohist.
pa sem bil malce presenečen.no, članek sem prebral, gospe, njenega lika in dela podrobneje ne poznam, sem pa zanjo že slišal.no, s psihoanalitiki se ni dobro bosti, kot si najbrž že ugotovila, ker ti takoj kakšno freudiansko,jungovsko ojdipovsko ali podobno dlako v jajcu najdejo.(moja gospa je samo psihologinja, pa mi je čisto dovolj)
kaj pa če je razlaga za njeno pisanje povsem banalna : morda gospejina angleščina, poznavanje pogovornih nians in njihove družabne kulture le niso tako perfektni, in so jo študentje narobe razumeli, kaj je hotela od njih slišati.američani so zelo vljudni, in tujcu vedno poskušajo ustreči, posebno, če mislijo, da ga zanimajo kakšne posebno intimne zadeve- tu so zelo drugačni od evropejcev.
druga morebitna razlaga je, da v slovenskem tisku članek o ameriki in američanih, ki se iz njih ne norčuje in jih ne omalovažuje, ne bo našel kaj dosti odmeva in bralcev.takle mamo, bi rekla simona.
IMHO
Tudi jaz pisala podobno: http://nikja.blog.siol.net/2008/02/03/logika-ne-dovolj-dobrega/
Nika
potrebno je vedeti, da so zadnjo stran prebrali predvsem laiki. Torej tisti, ki o znanstvenih detailih problemov, ki jih avtorica navaja, nimajo večjega pojma.
In za laike je bil članek relativno dober. Odškrtnil je vrata t. i. ameriškega raja in nakazal poti, kam lahko njihov način življenja vodi.
Da je – če ne drugega- odnos do seksa, ki ga danes prakticirajo mladi, pa ne le oni, tudi malo starejši (včasih si preberi Katarinino stran).
dejstvo, da postaja sex gonilo odnosov, in NE več tista “smešna in nazadnjaška” ljubezen, je na dlani tudi v Sloveniji.
O tem, da je kakšen kg več postal nočna mora tudi večine žensk, pa itak ne gre izgubljati besed.
Hočem reči, da bi se ob tem, že omenjenm zapisu ga renate lahko marsikdo vsaj zamislil.
laično.
@Gregor Kardinar:
Kar se tiče želje, se ti je uresničila, saj si dobro predstavil transformacijo tega dela problematike. Ostalo si pa zdaj tudi sam pojasnil še dodatno in se strinjam. Strinjam se tudi, da bi polemika o Saleclovi takole preko dopisovanja lahko precej mučno dolgotrajno izpadla … hehe …
@djubre:
Ena plat medalje. Sigurno. Ni pa samo to.
Javim Ani.
@commonsense:
Hehe … lepo, da nisi mazohist.
Mislim, da so Saleclovo študenti zelo dobro razumeli. Sicer pa … tudi če je ne bi, ne spremeni stvari v poanti. No, posredno se pa pravzaprav je ponorčevala. Posredno. Saleclovo in še prenekaterega ukvarjalca s psihoanalizo nerada sploh tako poimenujem. Tudi zaradi tega, kar si sam omenil. Ker se hitro izkaže za sama sebi v namen.
@nikja:
Neverjetno sva se pokrili, ja. Hvala za link. Sem prebrala. No, saj se v vsebinski Smernici precej razlikujeta zapisa. Jaz sem bolj avtorjevo izhodišče in namen vzela med zobe, ti pa transformacijo zapisanega na osebno noto. Zanimivo. Kaj več … pri tebi.
@mica
Ta članek je še takemu laiku lahko odšvrknil vrata samo v primeru, če ta laik ni prebral še vsaj deset let nobenega časopisa, nobene revije in ni gledal televizije niti en večer. Sicer so ta vrata na tak način odpirana dan na dan, kamor koli pogledaš. Bistveno je, da vedno na enak način. Oh, ljudje živijo samo še za to, da bodo vitki in lepi ter na hitro fukali. No, prav! In kaj ponujate v zameno? No, prav. In kako e do tega prišlo?
Kako neki bi se lahko zaradi tega marsikdo zamislil, saj te kritike kar naprej poslušarimo. Problem vidim v tem, da se ne gre niti za korak čez in niti malo ne pobrska še za drugimi vzroki za tako stanje, nekaj sem jih zgoraj nakazala. Posredno se kdaj pa kdaj, ampak veliko premalo v povsem konkretnih povezavah. Take mlade dela šola in starši. Pika! Vprašajmo se, zakaj in kako. Trdim, da mediji vedno samo izkoristijo priliko. Saj mediji so konec koncev tudi ljudje. A ni česa ponudit v zameno?
djubre…evo, spremenila temo, sam ne vem, če boš ravno “vesel” nad tem, kar boš prebral… 😳
simona: saj tudi jaz v resnici mislim, da so študentje vprašanje dobro razumeli, tako kot je bilo zastavljeno. ampak sem fin gospod, in nisem hotel tako naravnost reči da mislim, da je profesorica tisto vprašanje o krivdi nalašč postavila manipulativno, da bi tako prišla do odgovorov, nad katerimi se bo potem lahko zgražala.
ni namreč mogoče, da bi študentje zadnjega letnika prava bili tako glupi ali tako slabo izobraženi, da na vprašanje o občutku krivde, če bi bilo postavljeno v pravnem ali filozofskem smislu, ne bi znali drugače odgovoriti.če v zda kaj štima, je to univerzitetna izobrazba- sicer ne bi najboljši študentje iz vsega sveta hodili tja na diplomski ali podiplomski študij.
Commonsense: Kako je predavateljica postavila vprašanje sploh ni pomembno, že sama omemba občutka krivde pred polno predavalnico študentov prava bi morala spodbudit debato na malo višjem nivoju. Vendar študentje o občutku krivde na pričakovan način očitno ne razmišljajo, debakl pa se začne pri ugotvaljanju, zakaj je temu tako. Intelektualci (zlasti iz akademskih vod) so mojstri pri ugotavljanju, analiziranju, seciranju odgovornosti…žal pa tudi pri njenemu prelaganju. Tako njihova etična drža, moralna integriteta in kritičnost zaradi nedoslednosti zvodenijo. O tem je pisal že Chomsky.
beatnik, že tvoja omemba chomskega kot tvojega vira informacij in navdiha mi pravi, da bi najina debata presegla vse, kar simonina nežna dušica na tem blogu prenese.s tem pa že imam izkušnje, ne malaj hudiča na steno še ti. 🙂
da pa način, kako se postavi kakšno vprašanje sploh ni pomembno, pa ni vprašanje ideološkega ali znanstvenega prepričanja, ampak enostavno zdrave pameti.
če količkaj poznaš ameriško pogovorno angleščino , boš vedel, da “feeling guilty” , ali “feeling of guilt” sploh ne sproži nikakšne asociacije s pravom, ampak je najbliže našemu “imeti slabo vest”.če bi vprašal naše absolvente prava, ali kdaj imajo občutek slabe vesti, ti jamčim, da boš dobil podobne odgovore, pač bolj prilagojene naši kulturi.še posebej, če tega ne bo vprašal njihov profesor prava, ampak očarljiva in očitno radovedna gostujoča profesorica psihočesarkoliže, za američane po domače “shrink” iz daljne nepoznane dežele.
@commonsense in beatnik:
Seveda se popolnoma strinjam z beatnikom, da v tem kontekstu, kako je predavateljica postavila vprašanje, res nima nobene zveze. Saj je tudi v mojem blogu, ki samo povzema ključne citate, jasno razvidno, da je to šele začetek drame, ki ima vrhunec v avtoričinem precenečneju nad spoznanji, kako ta študentarija v resnici živi, kakšno mišljenje in vedenjske vzorce oblikuje, skratka, kakšne prioritete ima.
No, in v kolikor psihoanalitik, profesor, avtor psihoanalitskega seciranja posameznika, pri čemer v tem zapisu jasno nakaže pomembnost kritičnega razmišljanja o družbi, Presenečeno zazna nekaj, o čemer pojejo ptički v vsakem stanovanju, ki kdaj pa kdaj vsaj odpre kakšen časopis ali revijo, potem hvala lepa za lupino brez lešnika. In hvala lepa za “shrinka”, v kolikor bi za šrinka res šlo, ki šele po petih letih zdravljenja, ugotovi, da je kronično omodričeno pacientko pretepal nekdo v familiji in res ni padala po stopnicah iz meseca v mesec.
Pri tem je seveda mnenje, kako spadajo ameriški univerzitetni izobraženci v sam vrh, deplasirano in prav tako že znana lobistična zgodba samih sponzoriranih univerz!!! Namreč njihove najboljše univerze prav tako kotirajo na trgu. V tem smislu bi z enega zornega kota lahko primerjali cvet elitne ameriške univerze s tezo, da v Hollywoodu dejansko nastajajo samo najboljši filmi. In sam članek je formiran v tem smislu korektno, saj razkriva dejansko podpodje študentske elite in način funkcioniranja, ki deluje totalno premosorazmerno z neoliberalno ideologijo tekmovalnosti in nasilja, ki nima nujno močne vsebinske teže. Edini kiks, ki ga je možno zaznat, je prelaganje odgovornosti na družbo, ki jo ravno te univerze same kreirajo in na nekritičen vpogled v srčiko prostora, kjer se ti trendi napajajo, torej na sam intelektualni ceh, ki ali odigra naivno presenečenje ali pa naivno presnečene zgolj obvešča, kaj se dogaja, kot da nima nič zraven. Od dietne industrije ali pa madame Oprah pa pričakujejo, da bodo nadomestili tisto, česar oni nikakor ne nudijo kljub pričakovanju.
Commonsense … Izkušnje in malanje hudiča na steno pa bi te lahko izučile, da Simonina nežna dušica (sklepam, da gre za sarkazem ali pa meni nejasno podtikanje) ne prenese predvsem opriranja z nekimi domnevnimi osebnimi lastnostmi moje malenkosti, v kolikor to s samo vsebino nima nikakršne veze, ampak taki medgovori skušajo zgolj vreči nekakšno po komentatorjevi želji prirejeno luč na tok dialoga. Kaj neki bi vajina debata na podlagi Chomskega presegla, česar jaz ne bi prenesla? Beatnikova omemba Chomskega je več kot na mestu, omenila sem ga tudi sama ob podobni debati pri strojniku, ker je več kot omembe vredno plasiran v povezavi s temi tematikami. Torej? Bi lahko pojasnil, kaj neki si mislil s to izjavo in kakšno povezavo naj bi imela omemba Chomskega z neko mojo dušico, ki nikogar pol kurca ne briga na blogu?
Svetujem, da nikoli več ne skušaš prelagat na omembo mojega imena zadev, ki tebi ne potegnejo. Ubiraj druge taktike, ker z dotično kličeš hudiča na steno, mojo temno plat dušice.
eh, simona, proglašam se “guilty on all charges”, saj bi po zasledovanju tvojega blogiranja res že moral vedeti, da za humor, samokritiko in ironijo nimaš prav nobenega smisla. zato sem vesel, da nisem mazohist, simona v usnjeni opravi in z bičem v roki bi mi sicer sploh več iz glave ne mogla oditi. 🙂 če ni jasno, še en smešek : :). pa še en :).hahahha, yes? potrebujemo prevod?
kar zadeva chomskega, me njegovo, in recimo,žižkovo marksistično levičarjenje spominja na mein kampf- v svojem času je tudi ta gotovo inspiriral veliko nad populizmom ali intelektualnim snobizmom navdušenega bralstva , le da je danes nevarnost toliko manjša, da se nad navdušenjem intelektualnih snobov povsem mirno lahko le zabavamo.
simona, če si me že izzvala, mi boš gotovo dala pravico do besede, lahko pa seveda zavihtiš svoj bič in: “poof”, commonsense (rade volje) zgori na grmadi simonistične vesoljne pravičnosti in resnice.heil marx, heil lacan.
(jebiga, pri tej intelektualni ravni moram dodati še smeška: 🙂 🙂 🙂
Commonsense: zanimivo, že vnaprej zazvzameš stališče, da ne bova prišla na zeleno vejo, zgolj zato, ker sem omenil Chomskega, ki ti pač ideološko ne ustreza. Pri tem te ne zanima v kakšnem kontekstu sem ga sploh omenil niti ne komentiraš mojega ne njegovega mnenja glede te tematike. In zakaj naj bi debatirala o Chomskemu? Kvečjemu o njegovem mnenju glede te tematike. Prosim za malo več koncentracije pri branju. Svojo ideološko zaslepljenost potem ponosno razkazuješ, ko ga mimo teme povežeš z Žižkom – pa čeprav je njega Simona v tem zapisu omenila čisto v nasprotnem kontekstu. Poceni podtikanja in lep primer črno-belega gledanja na svet.
Tudi kar se tiče vprašanja predavateljice – ne vem, katero besedno zvezo je uporabila, zapisala pa je, da občutek krivde in na tem temelji njeno celo razpredanje. Pa v tem ni point. Poanta se razkriva kasneje, kar sem ti zapisal v komentarju in kar ponavlja Simona. Vendar tebi se je bolj zanimivo dajat okrog tega, kdo piše z desno in kdo z levo. In važno, da na koncu namalaš veliko smeškov, ki nadomestijo nekaj tiste zdrave pameti, ki jo tako rad poudarjaš, pa bolj malo izkazuješ.
no, beatnik, s tabo bi se morda res dalo debatirati.vendar gotovo ne tukaj.tu je prostor le za eno modrost in njene podanike.
chomsky in žižek sta zame (in gotovo ne le zame)pač simbola salonskega samovšečniškega levičarjenja, čeprav bi jaz sebe opisal kot pragmatičnega levosredinca, moji kritiki na tem blogovju pa me običajno označujejo za komunajzarja.
vseeno pa bi me zanimalo, kako ti, (ne chomsky ali kdo drugi)utemeljiš, da formulacija vprašanja ne vpliva na formulacijo odgovora. domnevam, da si družboslovec, in če te vprašam, kakšno se ti zdi danes vreme, ne pričakujem, da mi boš odrecitiral kaj od aristotla ali platona.in mi najbrž tudi ne boš.najbrž.
U still don’t get it, ha? Če me kot vremenarja vprašaš, kakšno je vreme (in ne uporabiš besedo klima), in je konec aprila,zunaj pa 2 metra snega, ti ne bom odgovoril le: sneg je, pejmo se sankat, ampak bo moj odgovor bolj kompleksen, debata pa bi se usmerila tudi v podnebno problematiko…in ne v Aristotla (spet podtikanja). Tako da, tudi če je predavateljica spraševala o slabi vesti pri opravljanju pravniškega poklica, je čudno, da ni nihče (hotel?) sprožil debate na pričakovanem nivoju. In to navsezadnje sploh ni važno (v 8. komentarju sem že opisal, da se občutku krivde na pravu ne daje posebne pomembnosti), avtorica je namreč dosegla to, kar je hotela (in kar je res in kar je jasno vsem) zato, da je lahko potem poiskala krivca….v dietni industriji. In smo spet pri odgovornosti intelektualcev in Chomskem. Ampak tebe to ne zanima. Chomski in kdorkoli drug ,ki ga omeni, zate ni vreden niti razmisleka, ne glede na to, kaj sploh pove. Se ti to ne zdi bedno?
še to: s simono govorita, da je profesoričina poanta nekje drugje- kje prosim? govoril sem seveda le o njenem “presenečenju” in zgražanju, da absolventi prava niso komentirali njenega vprašanja tako, kot je pričakovala. kaj je pričakovala, je seveda subjektivno, in ne more biti predmet objektivnega ocenjevanja.
da sem v njenem pisanju videl ceneno manipulacijo je pa prav tako moja pravica kot je pravica njenih občudovalcev, da jo kujejo v zvezde.
simonina primerjava ameriških elitnih univerz s hollywoodom pa ne zasluži komentarja.najbrž zamenjuje podeljevanje oscarjev s podeljevanjem nobelovih nagrad.
beatnik?
…Tako da, tudi če je predavateljica spraševala o slabi vesti “pri opravljanju pravniškega poklica”…
beatnik ,od kje pa to?ali sva brala isti članek?če bi to bilo vprašanje, bi odgovori gotovo bili drugačni, in tudi jaz se ne bi oglašal.
ja ,glede ekstremnih filozofov in “filozofov” si racionalen človek mora ustvariti nekakšno stališče. mein kampfa, ki sem ga v šali omenil prej, tudi ne analiziram stran po strani, kaj je res dobro povedano, kaj pa je svinjarija.če bi se mi kakšna misel vseeno zdela dobra, bi si primeren citat poiskal drugje. prav tako ne mislim, da ena knjiga o malih zelenih možičkih ima prav, druga pa jih nima dobro preštetih.
drug, nedaven primer je mrkaić, da me ne boš ožigosal za desničarskega libertarca- tudi, če je znal v svoji zloglasni knjigi(sem pisal na blogu)prepoznati nekaj anomalij in svetih krav (to bi znal tudi vsak slepec), ga nikoli ne bom citiral kot verodostojen vir v zagovor kakršnemukoli svojemu stališču. prej chomskega.
Commonsense: Zdaj pa prosim nehaj s podtikanji, danes si že drugi, ki mi nekaj podtikaš in se mi ne da več. Torej v 21. komentarju se ukvarjaš z različnimi besednimi zvezami in pomeni in med drugim tudi zapišeš: “…če bi vprašal naše absolvente prava, ali kdaj imajo občutek slabe vesti, ti jamčim, da boš dobil podobne odgovore, pač bolj prilagojene naši kulturi…”!!!!! Seveda končno poanto spet ignoriraš.
Raje preideš na tebi ljubega Chomskega in se spet poslužiš demagoške primerjave s Hitlerjem. Obstaja razlika med citiranjem Hilterja in citiranjem Chomskega, veš, veš, veš???
SI TACUISSES, PHILOSOPHUS MANSISSES… bi si moral reči včeraj, in se tega tudi držati.
priznam, da se se včeraj dal speljati v kar precejšnje pretiravanje (v zvezi s simono, ne z beatnikom) in je čas, da se civilizirano opravičim.še posebno,ker sem povozil tudi nekaj svojih lastnih načel, to me jezi še prav posebej.
če sem že prišel do mnenja, da simona nima smisla za šalo, še najmanj na svoj račun, bi s tem v skladu moral takoj odnehati.pa nisem, in se opravičujem.
tisto o usnjeni opravi in biču pa ni z mojega zelnika, to sem pobral v eni drugi debati okoli simone, menda ob blogerskem srečanju.meni se je tam zdelo luštno, simoni najbrž ne.
naslednja napaka, ki sem jo naredil, je bila, da sem mnogo prepozno opazil, da sem zabredel v pravi osir pavšalnega, neinformiranega antiamerikanizma, kakršen je dandanes pri nas že obvezna vstopnica za med intelektualce. mislil sem, da se debatira o profesoričinem članku, v katerem je tudi simona našla konkretno snov za kritiko, na primer njeno “naivnost” v zvezi s študentskim življenjem, navadami in običaji.
ko sem si podobno pravico poskusil vzeti tudi sam, konkretno sem se obregnil ob profesoričin skrajno neznanstven in manipulativen način zbiranja informacij za njena kasnejša izvajanja, pa mi je lastnica bloga to pravico odrekla, češ da ne razumem višje poante.kot da “višja poanta” ne izgubi vse kredibilnosti, če temelji na goljufivo pridobljenih “dokazih”.
kapnilo mi ni čisto povsem niti, ko sem kot argument dobil serviranega chomskega (ne kakšne njegove trditve ali citata, le pri omembi imena bi se mi naj zatresla kolena)
s sklicevanjem na chomskega je pri meni tako kot če nekdo pride v debato prepevajoč svetopisemske psalme in mahajoč z velikanskim križem- v obeh primerih je produktivna, neideološka debata nemogoča, ideološka pa ne more biti produktivna. to vem že nekaj časa, in se takšnemu tratenju časa načelno izogibam, tokrat sem past prezrl.
ideološka zaslepljenost in talent za podtikanje pri beatniku, ki se mi sicer ni zdel neumen,sta me malce presenetila.te debate z njim ne nameravam nadaljevati, le za pojasnilo bi ga še enkrat prosil da pove, kje je našel tisto :”…. o slabi vesti pri opravljanju pravniškega poklica,..”. če ne meni, pa simoni, ki bdi nad politično korektnostjo debate na tem blogu.
o salonskem antiamerikanizmu pa le še tole- ne moti me tako zelo pri ljudeh, ki deželo, ljudi, družbo , mentaliteto in navade res poznajo.pa še pri tistih navadno ni težko najti kakšnega konkretnega, navadno osebnega motiva.najglasnejši so žal tisti, ki o tem nič ali zelo malo vedo, in so še to izvedeli le od najrazličnejših manipulatorjev, ideologov in indoktrinatorjev, ali pa kar iz filmov michaela moora. sam sem žal “obremenjen” s kar dobrim in temeljitim poznavanjem te tematike , in to iz prve roke in na licu mesta. po več kot dvajsetih letih bi se to najbrž tudi spodobilo.neredko sem tudi jaz kritičen , včasih tudi zelo, vendar načelno le o stvareh, ki jih poznam in razumem.
zdaj pa še eno vprašanjce simoni, če sem spet dovolj v milosti: ali nisi opazila, da so salecljina opažanja, na katerih gradi svojo zgodbo, v hudem nasprotju z, recimo za antiamerikaniste kultnim filmom “supersize me” in s precej privoščljivimi opažanji skoraj vseh priložnostnih obiskovalcev v zda- da so kot nacija neznansko debeli ,zanemarjeni in kako nezdravo živijo in jedo. kaj je torej narobe s tem, da se vsaj mlajša generacija očitno tega zaveda, in se trudi proti temu boriti? pa če ob tem še lepše in bolj seksi izgledajo? da marsikateri pri tem pretiravajo je normalno, vsa mladina kjerkoli v teh letih nagiba k pretiravanju. nekaterim nam to ostane tudi še za kasneje 🙂
Commonsense: Se strinjam s tvojim prvim stavkom, ko si tiho res zgledaš pametnejši. Na začetku si me imel za pametnejšega? In kako to, da nisi ohranil svojega mišljenja? Jaz se namreč še vedno počutim pametnega. Ampak ne, ti mi očitaš natančno tisto, kar jaz očitam tebi (si že drugi v dveh dneh, pri katerem sem imel čast opaziti pomanjkanje originalnosti ob manjku argumentov). In ker ni res, si žaljiv! Talent za podtikanje? Saj sem ti v prejšnjem komentarju lepo pojasnil, kako si ti meni podtaknil. Kaj ti ni jasno? A bi si želel natančno formulacijo …”slaba vest PRI OPRAVLJANJU PRAVNIŠKEGA POKLICA…”? Tudi to sem ti pojasnil z anekdoto o vprašanju o vremenu, na katerega naj bi meteorolog odgovoril bolj kompleksno in celovito, čeprav vprašanje ni formulirano tako, kot za takšen odgovor zahtevaš ti. Namreč (in ponavljam se kot pokvarjena plošča) četudi predavateljica ni bila dovolj precizna pri vprašanju, še vedno obstaja dovolj manevrskega prostora, da se debata razvije v pričakovano smer. Saj vendar govorimo o študentih prava pri koncu študija in ne o osnovnošolcih. In še enkrat, predavateljica je to svojo zgodbico zgolj uporabila kot uverturo, da je prišla do tistega, kar že vsi vemo. Četudi ne bi postavila nobenega vprašanja, bi lahko še zmeraj razpredali o tem, namreč če nisi opazil, deficit moralnih vrednot zastran neumornega pehanja za več v svetlem lepem kapitalizmu ni nekaj, za kar ugotovitev, bi potreboval doktorsko dizertacijo. In poanto še naprej ignoriraš? Česa se tako bojiš, commonsense? Pa ne da se strinjaš z mano, kar se tiče odgovornosti intelektualcev? Namreč to bi pomenilo, da se strinjaš tudi s Chomskim! In s Simono! Šokantno!!! Ja, ja, vem lažje je dati vse lepo na ignore in tupiti svoje, čeprav neargumentirano. Nadalje mi nesramno očitaš ideološko zaslepljenost. Si ti malo nor? Mi lahko prosim pojasniš, kje ti vidiš mojo ideološko zaslepljenost in izkazovanje antiamerikanizma? Jaz namreč še zdaleč nisem slepi antiamerikanist, vse kar sem naredil je to, da sem v kontekstu omenil (in ne citiral) Chomskega, kar je bilo očitno dovolj, da se je pri tebi vžgal rdeči alarm, ki je pri svojem tuljenju čisto preveč glasen in histeričen. Ga lahko prosim izklopiš? Preden operiraš s takimi neresnicami se potrudi vsaj malo argumentirati. In strinjam se s tabo, ideološka debata je neproduktivna, zato mi tudi ni jasno, zakaj se jo tu tako trudiš vzpostavit. Ti je dolgčas? Meni ni, tako ne mislim več debatirati s tabo, imam pametnejšega dela!
Simona, lahko dodam le, da občudujem tvojo potrpežljivost.
@commonsense:
Bom odgovorila samo na 30. komentar, ker si v prejšnjih itak samo ponavljal eno in isto. Veliko balasta, ki nima opravka z vsebino:
Na primer: Večkrat si obravnaval moj smisel za humor, za šalo na svoj račun in podobne kozlarije, pri čemer si izpadel enak Iztoku Gartnerju in podobnim, ki to mantro slabega izgovora ponavljajo vedno ob istem trenutku, ko se sami zaštrikajo, a so preveč narcisoidni, da bi pač vzeli nase svoj vozelj. Kje neki, po tvoje, bi se morala tako krohotat? Sem namreč primerek blogerke, na katero račun je bilo sprovedeno veliko obrekljivih in zbadljivih komentarjen, in ne samo to, tudi blogov enakega tipa. In povsem dokazano je, kako sem se v primerjavi s kom drugim, ki je pobesnel, odzivala jaz. Se mi zdi, da s kar visoko stopnjo humorja na svoj račun. Tukaj pa res nisem zaznala kakšne šale, podtikanje pa sem. In kakšno vezo ima to z vsebino bloga? Nobene. Samo usmerjanje pozornosti drugam. Zakaj?
Potem je celo kar naenkrat blazno povezana neka usnjena oprava z bičem v zvezi z mano. Pojavi se celo predmet debate o Bložiču, kjer se je debatiralo o moji usnjeni opravi z bičem, od koder si to pobral. Hvala za obvestilo, ampak me res ne zanima v tej debati, ker spet nima nobene veze z vsebino in sploh se nisem spotaknila v to z nobeno repliko, da bi se ti bilo treba opravičevat. Torej …?
Potem podtikanje o pavšalnem antiamerikanizmu, češ, ti si pa mislil, da se razpravlja o profesoričinem članku. Ja, beatnik komentira članek, jaz sem komentirala članek in ostali. Ti pa ne. Ti opletaš z opredelitvami določenih avtorjev in jih razdeliš na črno in belo. Ti omenjaš zgolj ideološko debatiranje, v članku pa so opisani fakti. Ti imaš večne zgolj ideološke prepire z blitzem, jaz takih debat na tak način sploh ne furam, ker je res nesmisel. Ti vriskaš, da je vsako omenjanje Chomskega na kakršen koli način in kontekst zgolj opletanje s psalmi. Zelo površno, kajti beatnik ga je omenil na zelo jasen način, na določenem mestu, kjer je relevantno. Nikjer ni razpredal, kakšen njegov vernik na sploh je. Tudi jaz sem žižkomanijo omenila točno v določenem kontekstu. Kje drugje, v navezavi s čim drugim, bi ga tudi drugače. Torej si samo blokiral dialog o članku. Tvoj edini zaznamek članka je, kako je profesorica z vprašanjem zavajala študente, kar je zgolj tvoje sklepanje, ker tega ne vemo. Štos je pa v tem, da tudi če bi zavajala najbolj na svetu, sploh ne bi imelo veze, ker se članek nadaljuje.
V enem izmed prejšnjih replik tako celo podtikaš in skušaš bit zasmehovalen, kako sem omenjala višje nivoje razprave o profesoričinem zavajanju. Ne, očitno ti nisi zaštekal. Jasno sem zapisala, da se intervju nadaljuje. In njena nadaljnja dognanja ob obisku kampusa potrdijo, in ne samo to, celo nadgradijo resnico, ki jo je zaznala pri pogovoru s študenti o krivdi. Torej bi bilo tudi njeno hipotetično zavajanje povsem irelevantno. Ne vem, mogoče si prebral samo začetek tega bloga in imaš zato probleme z normalnim nadaljnjim komuniciranjem.
No, in zdaj še odgovor,ki si mi ga zastavil v zadnjem odstavku, pri čemer bi bil ta zadnji odstavek lahko edini komentar, ker vse poprej nima zveze z vsebino, ampak je samo natolcevanje vse naokrog, vključno z mojo modo v mokrih sanjah nekaterih blogerjev.
Ne, commonsense … Najmanj čudno na svetu se mi zdi, da se je anoreksija in bulimija ter trendi povezani z vitkostjo razvila manično ravno v Ameriki, kjer vlada debelost kot posledica džank fuda. Džank fud pa med drugim pomeni ceneno prehrano, torej lažje dostopno in za veliko Američanov edino dostopno hrano. Potem so tukaj še drugi psihološki faktorji tekmovalno kapitalistične usmerjene politike (hitro življenje, pomanjkanje pristnih odnosov, izčrpanost in osamljenost v množici …), ki sproža nažiranje kot obliko odvisnosti od hrane – beri: občutek zapolnjevanja praznine. Povsem logično je, da se kot kontrapunkt ravno v deželi z naglašenim problemom debelosti pojavi kontrapunkt. Panično hiranje in maničen strah pred debelostjo. Bulimija je tipičen pojav (nažiranje kot vedenjska motnja ostane, le da se kot kazen za nesposobnost samoobvladovanja proces nadomesti še z bruhanjem … nažiranje, bruhanje, nažiranje bruhanje …). Tudi najbolj nič nenavadnega ni, da se v deželi, kjer je debelost zelo razširjen pojav, vzpostavi toliko bolj vitkost kot simbol lepote, torej izjemnosti.
Včasih, ko je vladala za simbol lepote debelost, se je treba zavedati, da je šlo za simbol bogastva, aristokracije. Kajti le tisti, ki so imeli veliko za jesti, so bilo lahko debeli, reveži pa so bili suhi. Šlo je torej za razkazovanje obilja, kakšnih drugih materialističnih izkazateljev pa takrat še ni bilo dovolj (osel in kočija je pač osel in kočija, ne BMW). Danes v Ameriki pa je debelost prej simboličen znak revščine, ker pomeni, da si lahko privoščiš samo džank fud in nobenih potratnih organiziranih oblik športa (fitnes, aerobika … vse stane), kaj šele kakšnih zdravih načinov diete in dobrega psihiatra, ki bi ti pomagal v glavi poštimat zadeve, da ne bi zlorabljal nažiranja (shrink je namreč v Ameriki tudi nekaj, kaj ima vsak, ki si ga lahko privošči, torej spet simbol uglednosti in skrbi zase … hehe).
In Chomsky je med drugim kot kontrapunkt materialističnemu načinu življenja s polno stranskih učinkov, kot posledico praznine duha, napovedal rast “sektaštva” in upor v razmahu duhovnih filozofij na različnih ravneh. In celo kot edino možnost odpora proti radikalni kapitalistični noti. Kot lahko opazimo, se tako tudi res dogaja. Celo naš dragi Drnovšek je podlegel … hehehe … Ampak to so šele instant začetki. Se opravičujem, ker sem omenila Chomskega, ampak bilo je samo na mestu pač.
@beatnik:
Eeeeeh … saj me tudi potrpežljivost mine. Je pa štos v tem, da itak ne pomaga. Če hoče nekdo samo prilepit svojo parolo in se izmikat vsebini le te, se ponavadi ta manipulativna viža komuniciranja samo razrašča in razrašča. To lahko na blogu še posebej intenzivno spoznaš, kako poteka.
Mimogrede … ali imaš na mojem blogu kakšne probleme s prijavljanjem kot komentator, odkar so uvedli neko novo protispam zaščito in povzročili samo štalo in dodatne komplikacije. Očitno mora nekdo prodat svoj produkt.
v redu simona, lets agree to disagree.
Simona: Sem imel, ja. Ni mi hotelo poslati komentarjev, čeprav sem vnesel pravilno vsoto (kot zaščito pred spami) in tako sem moral odpirati nova okna in kopirati besedilo, da mi je po več poskusih uspelo. Kdor ni bil vztrajen, pač ni mogel komentirati. Res ne vem, kaj se grejo.
ježešna , simona, sem šel pogledat tvoje pisanje pri strojniku- in ti meni nekaj o ideoloških razpravah?
@commonsense:
Tud prou.
@beatnik:
Sem že stresla jezo na stran, kjer so nas veselo obvestili o novi čudodelni zaščiti, ki nas je zaščitila pred komentarji in spustila še več spamov skozi.
No, baje so spoznali, da se ne obnese in zdaj vrnili zadevo v prvotno stanje. Bi mi lahko sporočil, če zdaj res deluje zadeva normalno?
Kaj pa vi to mene opravljate 😯 , da ne berem vsega, saj vidim, da se uglavnem ponavljate…
Pa še eno firbčno vprašanje. Vam je res tako zelo pomembno, nekoga v nekaj prepričat? Mene čisto nič ne boli, če nekdo, ki ga niti osebno poznam ne, razmišlja v popolnoma drugo smer, kot jaz… 😕
hehe, ja, zadeva zdaj spet deluje normalno.
strojnik, ne delaj simoni krivice. s tistimi, ki se z njo takoj strinjajo, se ne krega. 🙂
aha, kaj se butale selijo še sem? in potem pride komentar od osebe, ki niti nima razčiščenega pojma o tem, kaj je to filozofija, in katerega blog sam dokazuje, zakaj bi blo fajn kdaj kako bolj poglobljeno, da ne rečem “filozofsko” čtivo v roke vzet in niti ne prebere vsega, vendar tako “odokativno” oceni, da gre spet za en sam kreg, ko se je pa tako konstruktivno medsebojno trepljat po ramenih. in za nameček še mr. funny, poosebljenje nekoherentnega povprečnega razuma, ki vidi v vsaki debati ideološko debato.
evo pa je celotna debata zvodenela, čisto po liniji članka iz sobotne, začenši z neko poanto, ki pa se proti koncu bolj in bolj zbanalizira.
@commonsense:
In kaj je tam ideološkega?
In zakaj bi se kregala s tistimi, ki se z mano strinjajo??? A ti se kregaš s tistimi, ki se s tabo strinjajo? Zanimivo. Kar se tiče ponovnega otročjega podtikanja, kako jaz sprejemam samo tiste, ki se strinjajo zaradi strinjanja samega po sebi, pa, prosim, dokaži! Že na prvi pogled, če si boš ogledal komentarje, boš izpadel sam sebi bimbo. Nekateri mi preprosto povedo, kaj jih žuli, nekaj vas, otrok, pa kar naprej cvilite in jokarite, kako vam grda grda Simona ne pusti zmagat pri monopoliju, čeprav mečete zanič in trgujete zanič. Buuuuveeeee! … Otročje! Komuniciraj, zapiši normalno, kar koli že imaš za povedat, ali pa ne trati mojega časa s trapastimi igricami, ki jih ne zamerim samo fantkom pod sedem let.
@strojnik:
Saj ne gre za to … ojoj, kako me moti, ker borovnička52 razmišlja v drugo smer! Pogovarjamo se pač o zadevi. In moji blogi so take vrste, da ima vsak, ki želi, ponavadi nekaj za pripomnit, ne samo malo pozdravit. Za folk, ki hodi na bloge samo čestitat in pozdravljat, moj ni primeren, ker se jim ga niti brat ne ljubi. Če pa nekdo neko mišljenje, opombo ali pripombo poda, jaz odgovorim. Ker komentiram, napišem toliko manj blogov. Za dialog gre. Včasih se odvije tudi razprava, za kaj gre v bistvu, kje se razlikujemo in kje ne in zakaj. A je to tako težko razumet? Valda, da tak pristop ni jasen tistim blogerjem, ki jih zanima samo imeti prav ali ne prav za vsako ceno. Še manj je jasen tistim, ki samo pisarijo brez kakšnij namenov, kaj povedat. No, meni je pa take vrste zapravljanje časa tuje, ker bi šla sicer raje v bar in se ga še nalokala zraven small talk muke … hehehe …
@beatnik:
No, super.
@Hana_J:
Ja, to tudi mene jezi. Ampak se držim nekakšnega butastega načela, da skušam z vsakim enakovredno komunicirat. Za nagrado dobim pa cviljenje, da ne upoštevam njihovih veličin, ker se ne strinjajo. Kakor koli obračam pa nevidim, v čem se ne strinjajo, ker predvsem podtikajo neke trditve brez argumentov in še najraje take, ki z vsebino bloga nimajo zveze.
Se sprašujem, zakaj je tako luštno hodit tečnarit k nekomu na blog, ki ga zanimajo tematike o nečem, če komentatorja osebno sploh ne zanima poanta, ampak bi se samo malo sproščal in pokazal svoj prav, tako za mimogrede. Kot da ni te prilike na blogosu v 90%.
Oj,Simona!Jaz pa takole pravim:Takle mamo in to,kar imamo,je totalen poden.In se,sam zase,sprašujem:Pa je ta poden,res največ,kar lahko dobim?Se ne da dobiti več?In si odgovarjam:Moglo bi se,če le folk,ne bi bil tako fakiin…Grrr!V čem je jeba?Ravno v tem,kar si pisala na temo, pogovor v petek ponoči.Imamo pač tako,da večina zagovarja in podpira krilatico,da takle pač mamo,se prilagaja in se poskuša optimalno vključiti v situacijo ne,da bi kaj dosti razmišljali o tem,zakaj takle mamo,in ali bi bili morda bolj zadovoljni,če bi imeli malce drugače.Manjšina,(menda,je po določenih podatkih,ta manjšina velika samo okrog 15.000 osebkov,in bi v določeni situaciji sploh ne predstavljala kakega posebno velikega problema)pa te krilatice nekako ne more ponotranjiti in se smatra(recording to:simona r.)kot odgovoren kreator vsakdana in pomemben člen vložka za jutri.Menim,da je problem v tem da je manjšina občutno premajhna.Če bi recimo manjšini uspelo predstaviti večini,da življenje JE potica in,da v življenju ni potrebno skloniti glave,povesiti oči k tlom,pomahati z repom,biti pes,kateremu gospodar vrže kako kost,če zelo pohlevno miga z repom in kaže zobe šibkejšim od sebe morda tudi kost na kateri je še nekaj mesa…za ljubi kruhek(janez menart)…potem bi bilo glavno narejeno.Seveda pa to od kreatur nujno zahteva več truda…Veš,pa saj folk ni toliko sam kriv kot je krivo okolje.Inženirji človeških duš zagotovo ne bodo naokrog trosili razsvetlenja.Kolikor ga imajo ga držijo za sebe.Za ostale,pa ga obračajo
na črno noto.In narod se tega niti ne zaveda,ampak na polno naseda.In kupuje fore,TAKLE MAMO!So pa med nami zagotovo tudi takšni,ki te fraze in s tem stanje zavesti zavestno potencirajo,ker s tem profitirajo.Proizvajajo nove in nove ovce.Takšnim jaz rečem,Poklicni politiki od vrtca dalje.In ni jih malo.V vsaki malo večji,zanimivi družbi,vsaj kdo.Res mislim,da bi se folk,moral več ukvarjat s tem,da postane odgovoren kreator vsakdana,če želi,da jim bo že danes,in ne šele jutri,šlo bolje.(saj si videla,kako je uspela natega z Štrovsom)
Kar pa se zavisti tiče,(si že vse aplicirala na družbo kot tako,se strinjam)menim,da jo je na tvojem blogu,juhuhu veliko.Mora marsikdo popaziti,da ne dobi žolčnih kamnov.Aha,zavist je prasica,od znotraj nas žge.
Simona, hana, beatnik et al: tokrat se bom potrudil čimbolj koherentno odgovoriti , da bodo razumeli tudi tisti, ki imajo težave s koncentracijo, in da se ne bomo kar naprej ponavljali:
Ko nekdo prične s chomskim in o sprevrženosti kapitalizma opletati- naj bo to pri strojniku ,kje drugje , ali tukaj, je to Ideologija , z veliko začetnico.
Vem, da je chomsky večplasten – jezikoslovec, filozof, politični skrajnež in agitator, in pa zgodovinar, ki zagovarja zanikovanje holokavsta in pol potovega genocida.če mi kdo kot argument v jezikovni razpravi navede citat jezikoslovca chomskega, se bom sicer malce čudil, da si je med vsemi jezikoslovci šel izbrat ravno njega , ampak se ne bi sekiral, ali kaj dosti odgovarjal. V kakšni drugi povezavi pa je zame kot avtoriteta prav tako nesprejemljiv, kot bi bil hitler, tudi če bi bilo govora le o načrtovanju avtocest, v čemer je nedvomno bil strokovnjak.(čeprav mu chomsky očitno niti strokovnosti pri gradnji plinskih celic ne priznava).
Da bo zadeva dovolj koherentna tudi za hano, bom na kratko obnovil dogajanje na tem blogu in tej objavi.s tem bom odgovoril tako na vprašanja o vpletanju ideologije, kot tudi na simonino obravnananje oporečnikov.
Simona je objavila članek o saleclinem članku, skritizirala nekatere njene finalne zaključke, in predstavila svoje. sama se je tudi strinjala, da je kot predmet objave, in torej morebitne debate članek r. salecl prav toliko relevanten kot njena (simonina ) analiza tega članka.
Oglasil sem se predvsem zaradi svojega ogorčenja nad saleclinim absolutno neznanstvenim pristopom, in nad tem, da se simoni to ni zdelo nič nenavadnega.v simonino analizo se nisem nameraval spuščati, ker zame udrihanje po vseh mogočih intelektualcih ( malce sem bil presenečen, da se simona očitno ne prišteva mednje) ni zanimiva tema.
Da akademska oseba z znanstvenim nazivom na temelju enkrat samkrat manipulativno zastavljenega vprašanja (to sedaj implicitno dopuščata tudi že simona in beatnik- zakaj smo se potem toliko kregali in zmerjali?) , enega neformalnega kosila z nekaj študenti, in nekaj mimogrede omenjenih profesorskih šimfanj nespametne in nemoralne današnje mladine, napiše tako uničujučo analizo ameriškega univerzitetnega sistema, duševnega , intelektualnega in duhovnega stanja tamkajšnje mladine in seveda subverzivnega vpliva kapitalističnih shujševalnih lobijev na vse to- to je znanost? To je analiza? Tako se postane doktor, profesor in gostujoči predavatelj na tujih univerzah.? To bi moralo biti vprašanje za simonino temo »takle mamo«!
Torej sem se odločil v debato postaviti najprej te trhle noge saleclinih znanstvenih dokazov o ničevosti, sprevrženosti in gluposti ameriške mladine in družbe- marsikaj bi tu in tam morda lahko držalo, samo tako se tega ne dokazuje.potem pa vprašati simono, kako bi ona razvijala svoje nadaljne teze, če bi morala priznati, da temeljni argument stoji na tako trhlih nogah.
Moja teza je bila, da način,kako je postavljeno vprašanje, in kdo ga postavlja (ali njihov redni profesor prava, ali eksotični gostujoči shrink) še kako vpliva na to, kakšen bo odgovor, oziroma smer nadaljnje debate. To ni filozofsko vprašanje , ampak je jasno vsakomur že iz vsakdanjega življenja. Eno je, če se sprašuje o«občutku krivde« kar tako, (tako je opisala sama predavateljica), ali pa o »občutku slabe vesti pri opravljanju pravniškega poklica«, kot si je v svoji bujni domišljiji to predstavljal beatnik.
Vendar se je najprej pojavil beatnik in me poučil, da nikakor ni tako. Ne zakaj misli, da ni tako, ampak ker on tako pravi. In da tako pravi tudi chomsky. Ne kaj točno pravi chomsky, ampak le to, da tudi on pravi, da nimam prav. Zelo akademsko.
Nato se je oglasila še njegova muza- seveda tudi da nimam prav, ne zakaj in kako , ampak ker ona pravi da je tako. Amen. In da ne razumem nekakšnih višjih misli. To je njen argument ko se z njo o čem ne strinjam- ne razumem višjih misli. O nevisokih mislih pa gospa ne debatirajo. Enkrat se preveč držim teme, enkrat blodim. Toliko o njenem obravnavanju oporečnikov in intelektualnem pristopu k debati. Ali odgovori tako kot sem opisal, ali pa s kakšno neskončno dolgo visokoletečo nebulozo, ki je živ bog, najbrž še sama ne razume. Ah, ja, ali pa s serijo napadov na oporečnikovo inteligenco, značaj in najbrž prištevnost. Sorry, simona, nekdo ti mora povedati.
Očitno to vpliva tudi na njene varovance, saj je beatnik takoj nato tudi postal oseben- »ad personam »- da sem ideološko zaslepljen, da sem podtikalec, proti koncu menda tudi že nor- do takrat smo, kot se spodobi, v glavnem debatirali o tretjih osebah in njihovih stališčih in dejanjih.(malce mi je nerodno, da sem ga sprovociral, da se je na koncu s tem celo hvalil, hehe).
Kako smo prišli na pavšalni antiamerikanizem ? simonino strokovno in znanstveno utemeljeno mnenje o ameriki nasploh, o ameriški kapitalistični zločestosti, njeno pričakovanje odrešenika v osebi chomskega in , kaplja čez rob, njeno očitno mešanje hollywoodskih in nobelovih nagrad.(» Pri tem je seveda mnenje, kako spadajo ameriški univerzitetni izobraženci v sam vrh, deplasirano in prav tako že znana lobistična zgodba samih sponzoriranih univerz!!! Namreč njihove najboljše univerze prav tako kotirajo na trgu. V tem smislu bi z enega zornega kota lahko primerjali cvet elitne ameriške univerze s tezo, da v Hollywoodu dejansko nastajajo samo najboljši filmi« ). Ja, takle mamo. Ne vem pa, zakaj se je beatnik počutil prizadetega- v tej zvezi ga nisem omenjal. Najbrž ima slabo vest, oziroma občutek krivde, hehe.
Zakaj in kdaj se oglašam na tujih blogih? Kadar mi je kakšna tema blizu, in mislim, da lahko kaj prispevam, ali kaj več izvem. Včasih, ker po načinu pisanja sklepam, da bi se z avtorjem bloga dalo kar zanimivo zafrkavati. To se je pogosto dobro obneslo, na očitno veselje tudi drugih blogarjev, včasih pa seveda tudi ne. Nihče ni popoln. Razen simone, seveda
Oglašam se tudi, kadar sem nad čem posebno ogorčen- nad samo neumnim pisanjem navadno ne, če pa je oblečeno v kvazi intelektualno, ali modrijansko preobleko, pa že . ali pa nad kakšnim pretirano nadutim in samovšečnim pisunstvom tudi.
Vsekakor pa se oglasim v obrambo žrtvam agresivnih pisunov, še posebej takšnim, ki se same ne morejo braniti- na primer 90 letne starke, s katerimi je treba nekaj ukreniti, ker tako naprej ne gre več ( en primer) , ali drugim starejšim ljudem, ki jih neki empatijsko defekten surovež zajebava z matildo. Večina teh žrtev verbalnega ( tu in tam že na fizično spominjajočega) nasilja namreč ne bloga, in se ti samovšečni nasilneži lahko poljubno izživljajo in znašajo nad njimi. Spremeniti ne morem, oglasim pa se lahko. In se še bom, če bo treba.
Tokrat malce bolj dolgovezno, ampak to, vsaj na tem blogu, najbrž ni kaznivo .
Uau, cel kup laži in podtikanj zavitih v lastno hvalo si nasral tudi tokrat, commonsense! Očigledno si navaden koprofag, ki uživa v prehranjevanju z lastnim drekom z željo po tem, da pride v središče pozornosti. Patetično.
Kdor si želi ustvariti pravo mnenje, si bo tako ali tako prebral celotno debato. Tebi nima smisla odgovarjati.
Dober tek, naj ti tekne lastno sranje!
zelo intelektualna reakcija beatnik.na pričakovanem nivoju. a znaš kopipastat, pa navedi laži in podtikanja. ali molči. na tvojem nivoju bi moral reči drži gobec.
@ simonarebolj – uf kakšen masaker. Zelo se zabavam.
@ beatnik – Moram se oglasiti kolega, ker sem opazil, da sem bil posredno omenjen. Tukajle mi je postalo jasno, dragi Beatnik, da imaš ne glede na temo ali nasprotnika, vnaprej pripravljene vedno enake “protiargumente” o domnevnem podtikanju in absolutni nedosegljivosti višav, na katerih se nahajajo tvoji neverjetni, znanstveno podkrepljeni sklepi. Temeljito sem prebral tale prepirček in o omenjenem seveda ne duha ne sluha. Moram priznati, da sem nekoliko razočaran, dragi Beatnik. Si sploh pomislil, kaj bo glede na to, da ti (zopet) ni uspelo zamenjati plošče, rekla Simona???Ccccc…
Moj nivo je resnica in moč argumenta, tvoj nivo so laži in podtikanja, naj si bodo zavita v še tako diplomatski celofan. In tvoj nivo je nekje tam spodaj, kjer zelo smrdi… In tam me ne boš videl, commonsense. O, ne.
beseda primitivec mi težko gre z jezika, saj sem imel kinderstube domačo vzgojo, ampak skušnjava je velika, beatnik.
Dragi Quintus, kako pričakovano, da si se zopet oglasil. Seveda tudi tokrat niti besede o glavni temi, pač pa zopet golo zlivanje žolča po meni. Per se. Enkrat sem te že pojedel za malico, nisem si pa mislil, da bo to pustilo tako hude posledica na tebi, da boš postal obseden z mano. O tvojih bralnih sposobnostih ne bomo, smo že ugotovili, da bi moral ponovno v osnovno šolo. In hm, kje si zasledil mojo ideološko zaslepljenost in antiamerikanizem, kar mi očita commonsense? Tudi glede vprašanja predavateljice sem mu lepo pojasnil, da sploh ni pomembno, ali je uporabila zvezo “…na pravniškem področju” ali ne oz. celo več, da tega vprašanja sploh ne bi rabila postaviti, izzid bi bil isti. In očitno res nisi prebral debate, saj bi drugače vedel, da se je Simona že izjasnila, da commonsense nesramno podtika tako meni kot njej. Torej ne gre le za moj argument, pač pa tudi njen. Ampak ti lapaš po svoje zgolj z namenom, da kontriraš meni.Si sploh pomislil, kaj bo rekla Simona, ker ti zopet ni uspelo zamenjati plošče?
Sicer pa quintus, lepo da si našel novega prijatelčka v commonsensu, mislim da se bosta krasno razumela, zdrava pamet iz njegovega imena pa bo najbrž zadoščala za oba. Lahko ustanovita celo hate klub. V čast mi bo.
Pod tvojim blogom se je bilo zabavno dajati, tu pač ne, ker gre za odvračanje od Simonine teme. Pri tebi te nevarnosti ni bilo, saj tvoj blog prave substance ne premore.
@ beatnik: seveda ni niti besedice o naslovni temi, saj se vendar pogovarjam s teboj – v tem primeru bi seveda takoj prišlo do atomske reakcije, saj gresta resno debatiranje in ti približno skupaj tako dobro kot vegan in ogrska salama, zatorej tukaj o konkretni vsebini ne more biti govora. Prav tako ne vem, čemu jadikuješ o tem, da te obtožujem ideološke zaslepljenosti in antiamerikanizma? Tega stavka izpod moji prstekov nisi mogel prebrati. Opazil sem pač, da si se tukaj poslužil do pičice enake “taktike” protiargumentiranja, ki temelji na sumljivih blodnjah in halucinacijah, ki so najverjetneje vzrok akutne paranoje.
Prav tako mi je jasno, da se Simona ne strinja oziroma se deva s Commonsensom, ampak mislim, da je punca navsezadnje dovolj velika, da mi to pove sama, če seveda to želi. Ne pa, da njena podmizna čivavica (to si ti, da se ne boš slučajno izgubil) začne piskati, še preden uspem z njo dejansko reči kakšno besedo.
Hm, glede tvojega zadnjega stavčiča pa naslednje – sem kar malce užaljen, ker moj blog zate kar naenkrat ne premore več substance. To je hecno sploh spričo dejstva, da si (preden sem te pregnal) na njem komentatorsko rajal tako veselo, razigrano in plodno, da sem se že ustrašil, da bom sam postal objekt tvojega fetišizma. Na mojo srečo pa je to breme nato padlo na Simono…
Simona: Hja, zdaj mi pade na pamet, kako zelo paše naslov tega zapisa v to debato, hehe. Najbolj mi je žal tistih bralcev, ki jih zapis pritegne in bi si želeli mogoče celo sodelovati v debati, pa jih od tega odvrnejo komentarji raznih labilnih in maščevalnih osebkov z nizko samopodobo, ki egoistično ne pomislijo, da se bo zaradi njihovega smetenja, ki nima veze s temo, izgubila poanta zapisa in debate. To pa še zdaleč ni zabavno…
@ beatnik – tokrat se še kako strinjam s teboj…
hm, jaz pa še čakam. pudelj se je izlajal, karavane pa od nikoder.
ata commonsense, lepo, da se čutiš dolžnega odzivat na provokacije, kar nekako kaže na to, da le občutiš manjko ofrcanega. če tvoje besedilo oskubimo vseh žalitev, lastnih povzdigovanj, obračanj besed, že tradicionalnega vpletanja antiamerikanizma, ki višek doživi v že prav tako tradicionalnem nekvalitetnem blatenju Chomskega (omenjanje holokavsta v zvezi z njim je bilo tako le vprašanje časa), ne ostane prav veliko tehtnega (iz te omembe izvemo samo, da njegovih del niti ne poznaš). pri vsem tem, dobim občutek, da so ti pojmi, s katerimi operiraš le enoznačni simboli, ne pa raznolik pojmovni spekter. spet se vrnemo k začetni postavki, da je ljudem več ali manj postreženo z lažmi, ker jih takoj pograbijo in so le take, v oči bijoče enovrstičnice sposobni procesirati in jih razširjati naprej.
@gger:
Živjo!
Ja, vse izpade pač bolj enostavno, če se prilagodiš končnim produktom, kakršne zastopajo tvoji idoli. Starši, prijatelji, strankarski pripadniki, filmske zvezde … Nevermind. Važno, da je pot kratka. Včasih se mi ljubi in koga podrmam, zakaj nekaj misli, kot trdi … Odgovor je lahko zelo preprost … Žal pa velikokrat opazim, da me marsikdaj kdo pogleda kot deveto čudo, češ, zakaj me pa to sprašuješ, a ni jasno … hehehe … Tako se je začeka tudi tale petova debata. Češ, mi smo frendi, s podobno dušo in ideali, a ni samo po sebi umevno, da bi na tem in tem referendumu dali krogec pač tja! In velikokrat se človek sploh ne zaveda, od kod mu ideja, da tako misli (končen produkt) in da bi tako glasoval.
Ja, na žalost manjšine in celo posamezniki (s podporo manjšine) vplivajo na spremembe bolj za daljno bodočnost. Za takrat, ko oni osebno nimajo nobene posebne koristi od tega. In še v tem primeru pade na plodna tla ponavadi le manjši procent dobrega.
Kar se krivde tiče, se strinjam. Vse je povezano. Krivda je porazdeljena. Morali bi se jo učiti že zelo zgodaj, kot del splošne izobrazbe … hehehe … sprejemat in razkrivat, brez patetičnega občutka do sebe, ki vedno krivdo zanika ali jo pa doživlja izključno emocionalno pretirano, kar človeka hromi. Zato sem pa napisala ta zapis na tak način. Kako se prelaga krivda, namesto da bi raje vsak pogledal v svojo skledo, kaj bi lahko bolje pridodal in kako sproža tisto, kar kritizira (profesorica dietno industijo … oboje nosi krivdo, a profesorski klan bi definitivno lahko naredil več, že zaradi narave svojega poslanstva, ki ni zgolj pridobitničko …, a krivde sploh ne upa uzret, ker potem ga čakajo nove naloge …)
Jah … zavist in tekmovalnost je res strup, ki se ponuja v velikih steklenicah … hehehe …
Lp
@commonsense:
Pri strojniku ni potekala debata o kapitalizmu, ampak o filozofiji, ki jo je strojnik izpostavil kot nekoristno. In Chomsky je bil omenjen samo kot replika na nekaj določenega, ne kot idol. Enako na tem blogu.
Chomsky holokavsta ni zanikal v obstoju, res pa je, da je bil z veseljem od množic afere željnih ljudi, tako razumljen in res je, da ga je to še podžgalo v vztrajnosti. Chomsky je zanikal holokavst kot pomemben faktor za današnji čas oziroma kot orožje, ki ga uporabljajo Židje danes v opravičilo svojim klavskim podvigom, ki je primerljivo z genocidom, ki se je izvajal nad njimi. Chomsky ostro kritizira postopanje Izraela danes, ker to počne tudi z izgovorom na holokavst.
Ne vem, kje piše, da se Simona ne prišteva med intelektualce? Simona piše tudi o ženskah, kot o tretjih osebah, kar ne pomeni, da sama ni ženska. Je pa popolnoma vseeno za vsebino bloga, za kaj se pravzaprav Simona ima osebno. Sploh sem pa naznačila intelektualce profesorje. Vem, vem … da si hotel bit samo zbadljiv.
Saleclova ni napisala uničujoče analize am. univerzitetnega sistema. Zato sem pa napisala ta zapis, ki je ravno kritika na pomanjkanje kritike na am. un. sistem. Napisala pa je uničujoč prispevek o duševnem in duhovnem stanju mladine, ja. In ni napisala nič novega. Analize so napravili že drugi in prebrali smo že nepteto tovrstnih zaskrbljenih člankov. Ona pa nikjer ni zapisala, da gre za Njene znanstvene raziskave, niti ni v okviru kolumne dolžna pisat kot znanstveno raziskavo.
Lažeš. Oba z beatnikom sva ti vedno odgovarjala zakaj in kako meniva, da nimaš prav oziroma, da sploh ne govoriš o tematiki, ker si izpostavil izključno začetek prispevka. Tudi Chomsky je bil serviran na točno določenem mestu. In ja, točno tako počnejo tudi znanstveniki v svojih esejih. Veliko citirajo, da ne izgubljajo časa z lastnim razpredanjem o nečem, kar so prepoznali ot verodostojno že prepoznano.
Spet laž. Nikjer nisem zapisala, da ne razumeš višjih misli. To podtikaš že drugič. Zapisala sem, da se zapis nadaljuje, da je v prispevku Več od začetka in da nadaljevanje pojasni bistvo stvari, pri čemer način, kako je profesorica vprašala študente, nima zveze s poanto, ki jo razvije. Rezultat ostane enak. Zato je tudi tvoj sarkazem, ki si ga stresel name v nadaljevanju, odveč. Sem jaz kriva, če si si moj stavek tako prevedel?
Tako je. Ti si začel opletat z ideologijami. Piše gor!!! Da beatnik in potem še jaz gonimo antiamerikanizem in podobne fore. Zato te je beatnik opozoril, da to nima veze z vsebino. Razen če je zate nedopusten antiamerikanizem vsaka kritika na kar koli, kar se dogaja na ali tudi na ameriških tleh. Hmmmm … Kdo ima zdaj ideološke probleme?
In potem spet natolcuješ. Nikjer nisem pisala o ameriški zločestosti kar počez in niti slučajno o Chomskem kot odrečitelju. Najdi mi te stavke!!! Ne obstajajo. Kje sem mešala hollywoodske in Nobelove nagrade??? Najdi mi te stavke. Nobelove nagrade jaz sploh omenila nisem!!! Hollywood kot industrijo pa sem omenila v povezavi z Univerzami, ki visoko kotirajo tudi v sistemu trga!!!! In dodala, da bi po tem sistemu lahko rekli prav tako, da so vsi Hollywoodski filmi naboljši. Nobenih nagrad z moje strani nikjer in nobenega Nobela. Ne vem. Mogoče ti misliš, da dobivajo Nobelovo nagrado samo Američani, ki so se izobraževali na uglednih ameriških univerzah. Žal, te moram razočarat. Nobelovo nagrado za mir lahko dobi tudi Afričanka, ki celo življenje v imenu miru sadi drevesca kot simbol življenja … hehehehe …
No, nadalje pa spet samo natolcevanje in blatenje. Zelo zrelo! Tudi podtikanje. Ja, ja, ja … jaz sem terminator nad 90 letnimi starkami, ki se ne morejo branit. Bravo! V neokusnosti podlosti si presegel samega sebe.
In ti heroj stopaš v bran žrtvam. Seveda. Zagotovo si se zelo posvetil naravi te vsebine. Tvoj juriš ima kakopak plemenite cilje. Škoda, ker moraš kreirat v svoji betici soražnike zgolj po osebnih vzgibih podlovanja.
@quintus:
Brez veze, da tukaj nadaljuješ provokacije na vajin fajt s tvojega bloga. Seveda je imel beatnik tukaj protiargumente. So se ti zdeli od commonsensa bolj korektni in argumentirani??? Seveda bi imelo smisel, da bi izjavil kaj v zvezi z vsebino bloga, ne pa samo označeval beatnikove argumente z negativnimi pridevniki. Zapiši v čem se ne strinjaš ali pa nič. Če si pa mislil z izjavo, da ne podajaš replike na vsebino, ker se z Njim pogovarjaš, na to, da bi se rad še kregal in blatil, pa povabi beatnika nazaj na svoj blog, kjer korenini vajin spopad. Mogoče se pa odzove … hehe …
Sploh mi je bedno, da ti take razlagam, ko itak sam veš.
Prosim! Nehajta s tem! Oziroma tokrat samo ti!
@beatnik:
Jaz sem se že skoraj navadila na to in že vnaprej pričakujem, dabo od nekod padlo, ker se mi skoraj na vsakem blogu pojavi driblanje od nekoga. No, ti pa že sam tudi kot komentator dovolj dobro lahko občutiš, kako hitro pride do take klime in maščevalnih akcij, ki zameglijo vsebino … hehehe …
@ simonarebolj – cavalry to the rescue, zeh…
seveda bi z veseljem vrgel kakšno na razpisano temo (odličen zapis btw), seveda…vendar pa je to ob danih pogojih nemogoče. Tudi o teh bi bilo vredno razmisliti. Včasih je pač treba stopiti izven danih okvirjev, da je celotna slika sploh vidna…….škoda.
simona, zelo zlahka opletaš z besedo laž.
še enkrat o chomskem: o tem, kaj je napisal in kje , se vsakdo lahko informira, če ne drugje v wikipediji- nekaj klikov stran od tu.lahko pa ga tudi gre prebirat sam , če ga tako zelo zanima. in ja, sklicevanje na chomskega je prav tako jasna oznaka ideološke pripadnosti in radikalnosti, kot bi v drugem smislu bilo sklicevanje na že omenjenega strokovnjaka za avtoceste.
samo še nekaj paberkov iz zgornje debate, konkretno:
napisala si: “in Chomsky je med drugim kot kontrapunkt materialističnemu načinu življenja s polno stranskih učinkov, kot posledico praznine duha, napovedal rast “sektaštva” in upor v razmahu duhovnih filozofij na različnih ravneh. In celo kot edino možnost odpora proti radikalni kapitalistični noti. Kot lahko opazimo, se tako tudi res dogaja.”
prerok torej, ki ponuja recept za odrešitev.
o ameriških univerzah sem te že citiral- podala si svojo subjektivno oceno tako univerz kot hollywooda- če že delaš primerjavo, bi morala navesti kriterije. Če jih nisi, si že vedela zakaj. če oscarji najbrž res niso objektivno merilo, pa nobelove nagrade najbrž so. od vseh dosedanjih nobelovcev jih je vsaj 50 odstotkov bilo diplomantov ameriških univerz (v zadnjem času pa občutno več), ostalo pa je šlo vsemu ostalemu svetu, vključno z nagradami, ki ne zahtevajo nobene posebne izobrazbe.
nikakor ne zagovarjam vsega ameriškega, s kritiko zdravstvenega sistema, pretiranega tožarjenja, nošenja orožja ,sedanjega predsednika, in še marsičesa se kar strinjam, če le imam sogovornika, ki ve, o čem govori.
komentar št 20, beatnik: “Commonsense: Kako je predavateljica postavila vprašanje sploh ni pomembno, že sama omemba občutka krivde pred polno predavalnico študentov prava bi morala spodbudit debato na malo višjem nivoju…”
moja trditev sploh ni pomembna… ali je to odgovor, ali argument?le papagajanje svojega stališča.
komentar št 22, simona:”@commonsense in beatnik:Seveda se popolnoma strinjam z beatnikom, da v tem kontekstu, kako je predavateljica postavila vprašanje, res nima nobene zveze.”
je to odgovor, ali argument?simona se pač strinja sama s sabo in z beatnikom, to je vse. Moje vprašanje pa nima nobene zveze. Čeprav je kot gospodarica tega bloga prej izrecno potrdila, da se o saleclinem članku lahko debatira enako kot o simoninih nadaljnih izvajanjih. Moja izbira je torej , ali se šepave teorije lotim od spodaj, pri temelju, ali odzgoraj, pri visokoletečih , oziroma globokoderočih filozofskih razmišljanjih.čeprav bi se dalo tudi tako.
komentar št 24, beatnik meni: “….Svojo ideološko zaslepljenost potem ponosno razkazuješ….”.kdo torej komu kaj in kdaj ?
tisto o starkah pa seveda dobro veš, da ni letelo nate, to je bil moj povzetek citata, ki sem ga našel na drugem blogu, in o tem na svojem tudi pisal. Mimogrede- jasno, da tudi avtorju ali avtorici izvirnega citata v resnici ne pripisujem kakšnih morilskih namenov , opozarjam le, da bi izobražen, etičen človek moral znati paziti na svoje besede, če gre za socialno in etično tako občutljivo temo.
popravek, predno me kdo za jezik potegne- polovica vseh nobelovcev z univerz jih je bilo z ameriških. gospa z drevesi tukaj ni upoštevana.
Človek se uči, dokler je živ. Preden sem bil poučen, da je to čisto navadna izmenjava mnenj, bi temu gladko rekel kreganje…
strojnik, saj mislim, da bo hitro konec. konkretnost je navadno smrt filozofiranja.pa kaj bom jaz tebi pravil 🙂
@quintus:
Pogoji za diskurz so res oslabljeni kot pri vsaki vojni … hehehe … In se strinjam, da je škoda, ja … Nisem hotela pa poleg te vojne, še spopad paravojaških sil, ki bi uletele s planote ab ovo … hehehe …
@commonsense:
O ne. Ne zlahka. Primerjave z Nobelovimi nagradami pač v mojih komentarjih ni bilo in pika.
Ne, sklicevanje na nekoga v določenem kontekstu ne pomeni avtomatsko ideološke pripadnosti. Po takem kopitu bi zlahka označil tudi vsako uporabo Nietzschejevih tez kot avtomatsko ideološko pripadnost nacizmu, kar je nonsens, saj Nietzsche ostaja upravičeno citiran filozof v določenih kontekstih madežu nacistične orientiranosti navkljub. Pač svet resnično ni črn ali bel, četudi ga nekateri tako na izi dojemajo.
Wikipedia kakopak ponuja določene zaznamke in informacije, vsega o obravnavanem pa zagovotovo ne. Zato je Wikipedia lahko v redu osnova, ni pa vse, kar se da vetedi o čem ali o kom.
Ne, Chomsky v tistem smislu ni prerok, ampak analitik, ki je uporabil sposobnost opazovanja in logike. Lahko pa ga zaradi mene dojemaš tudi kot preroka, glede na uresničevanje teze. Ni ponujal recepta, ampak pojasnjeval logiko odzivanja in posledične edine možnosti, kakor jo je sam zaznal.
Ali so Nobelovi nagrajenci resnično najbolj upravičeni do nagrade v primerjavi z delujočimi na svetu, si pa res ne bi upala trdit oziroma po logiki stvari lahko trdim, da se tudi vteh kontekstih upoštevajo trendi. Na primer nagrada nekomu zoper eksploatacijo jedrskega orožja, ki v določenem obdobju predstavlja bolj perečo problematiko od drugih. Da je večina Američanov … oh, ja, kaj neki mislim … jah, logično, da imajo Američani prednost. Vsaka država najbolj plasira svoje v vseh porah družbe. A tega ne veš? In ja, tudi pri oskarjih je tako. Konec koncev. In Ničija zemlja ni dobil nagrade samo zato, ker bi bil dejansko najboljši film, ampak je prispevala tudi perečnost tematike.
Tako je. Beatnik je izpostavil, da bi bilo pričakovat v vsakem primeru pri študentih zadnjega letnika ugledne univerze, da bi jih v povezavi s pojmom krivde zanimalo kaj bolj omembe vrednega od shujševalnih kur in kako dober sin je, z lepimi ocenami. Kako se ne bi strinjala z njim. Če pa bi že operiralis temi pojmi, bi bilo pričakovat kakšno bolj argumentirano in kompleksnejšo obravnavo od pubertetniškega MTV cviljenja. V kolikor je namreč nivo tako nizek, da bodoči intelektualci uglednih univerz ne pomislijo ob pojmu krivda na nič drugega kot na svojo preporejeno rit, razen če mu izrecno ne zapoveš na kakšen način bi moral obravnavat pojem krivde, da ti bo začel vzorni piflar citirat neke teze, ki se jih je zgolj napiflal, sicer se mu za njih kot kreator družbe na bodočem visokem odgovornem položaju fučka, ja, se meni zdi to poraz za bodočnost družbe in poraz za dejanski ugled univerz in profesorskega ceha.
@strojnik:
Res je. Je kreganje. Ampak tudi znotraj tega kreganja se jasno kažejo odcepi in precepi. Mogoče bi se ob ohranjanju leporečenja za vsako ceno debata samo končala že na začetku in se ne bi pokazalo, v čem je pravzaprav prava narava problema (vključno s pojmom ranjenega ega in osebno motiviranih zamer).
@ simonarebolj – hahahaha, priznam da mi je sedajle malce nerodno – muči me občutek slona, ki se nahaja v trgovini s porcelanom.
Zatorej umikam svojo podivjano, vojaško hunto nazaj na domače Abovovske stepe in se ponižno opravičujem za nastalo škodo.
v redu, simona, lahko nehamo? o napisanem pa bi rekel le tako, kot bi najbrž rekel quintus: sapienti sat.
ah, ja:samo še en majhen P.S. (ne zamenjati s PMS !):
nacist nietzsche se najbrž obrača v grobu- umrl je namreč kakšnih 30 let pred nacizmom. morda pa je bil prerok kot je danes chomsky, in se sedaj obrača v grobu levosučno.smrt menda kar precej vpliva na politično prepričanje.
IMHO.
@quintus:
Kreh, kreh … saj imamo trpežen porcelan … hehehe … Pravzaprav se kar obmetavamo z njim in sekamo po bučah.
@commonsense:
Hvala za poduk, na katerega si se lepo pripravil s pomočjo Wikipedie. Lepo. Vem. Kako razlikuješ izvirno ideologijo, ki je bila očitno lahko izrabljiv material in tezo nekoga, ki že zlorabljen material zanika kot opravičilo za novo holokavstovstvo na terenu že zlorabljenih, ki postanejo izvrševalci zlorab, je že druga tema. Obema pa je lastna pomanjkliva interpretacija in okoriščanje. In tukaj je bila zame poanta. In v obeh primerih fiasko stranskega učinka ni nikakršen razlog po mojem mnenju za zanikanje vsega, kar je še kako vredno citatov.
Ne vem, kako se je Nietzsche obračal v grobu. Bolj bi me zanimalo, ali se obrača v grobu zdaj, ko posluša Chomskega v uzhodiščni teoriji, da Židje preteklo gorje nacizma zlorabljajo kot izgovor za gorje, ki ga furajo. To bi se mi zdelo zanimivo. Saj bi v tem kontekstu zlahka Chomskega z enega zornega kota videli kot nasprotnika Nietzschejanski ideologiji. Komplicirano in prepletajoče skratka.
Tistega o PMSju seveda nisi mogel spustit. Ja, vem, smejat bi se morala. Štosi pa to.
aaa, simona, ali sprožaš novo debato o tem, ali židje danes imajo pravico živeti kjerkoli na kopnem, ali pa le v morju, kamor jih še danes brezkompromisno pošiljajo chomsky,ter chomskijevi in očitno tvoji vzorniki.saj nisem žid, ali židofil, ampak daj, povej kako je s tem. načrtovalec avtocest je imel kar nekaj zamisli, pa se niso obnesle.bi ti nadaljevala? dobra tema za tvoj naslednji blog. komaj čakam.
@commonsense:
Predlagam ti, da v tvojem nicku zamenjaš ‘comm’ z ‘n’. Tako boš ljudi že vnaprej opozoril kakšne komentarje lahko pričakujejo od tebe.
hahahahaha, Satir – car!
eh, satir, lepo je, da se vsaj na črke spoznaš. besede bi za začetek najbrž bile zate preveč.bomo počakali, da malce intelektualno odrasteš, da boš najprej svoje lastne čveke razumel, potem pa morda še koga drugega.
(satir, saj nimam nič proti tebi,ampak kot pravijo, kdor seje drek, tudi žanje temu primerne odgovore.)
takole: zadeva počasi že malce iz tira uhaja.čas je za priznanje KRIVDE:
priznati moram, da se mi- za razliko od kakšne druge teme, recimo tistega zajebavanja starčkov- vprašanje o krivdi intelektualnega ceha za suhost ameriških študentk prav kraljevsko fučka. (po resnici povedano, če bi me študentke bolj intenzivno zanimale, bi tudi jaz na njih raje videl kaj več substance). od tega, da sem se vmešal pa sem kljub temu pričakoval, in tudi dobil nekaj kar zanimivih postranskih koristi (strojnik: filozofiranje tu in tam morda le ni povsem nekoristno).
najprej: ob tej vaji v jezikanju sem se prav imenitno zabaval.
tudi sem o obeh svojih kontrahentih in njuni psihi izvedel precej več kot se je saleclova potrudila izvedeti o žrtvah svoje kritike. ker nisem šrink, ne bom kaj dosti analiziral, mnenje pa sem si sevda ustvaril.
ves ta teden sem ležal z gromozanskim prehladom in mi je vsakodnevna jezikovna gimnastika lepo krajšala čas in čistila sinuse.
neznani žrtvi ( ali žrtvam) sem najbrž storil tudi dobro delo,saj simona ves teden ni imela časa koga drugega ožirati, gnjaviti in zmerjati.
in pa, ves teden sem se lahko zastonj sončil v siju simonine slave. hvala ,simona.
satir, oprosti,če sem te najprej vzel malce preveč resno, ti kar še kaj lepega spesni na temo mojega nicka.
khm commonsense, by the way, Chomsky je Žid. In seveda pri njemu nisem zasledila težnje, da bi “svoje2 ljudi pošiljal živet v morje. Je pa kritičen do Izraelske okupatorske politike. logično! kot vsak pravičen človek, ne glede na nacionalnost, politično ali versko prepričanje. Napisal si, da ima Satir probleme z nizanjem besed? PO čem tako sklepaš? Po tem, da ni Slovenenc’ Ker po njegovemu pisanju, si jaz tega ne bi upala trditi. Poleg tega se nisi obregnil na nikogaršnje drugo nizanje besed. si pa res dobra ovčica, saj slediš vsem pravilom svojega političnega spektra. Od vernega kapitalista do nacionalističnega nestrpneža. Beden si!
jooj, vanja, od kje pa tebi da bi jaz vedel kaj je ali ni satir? sklepal bi le, da je morda grk 🙂 .ampak, če rad pesni, mu veselja nočem jemati.
no, ko sem pogledal na njegov blog, kjer trdi, da največ ve o zadevah, o katerih ničesar ne ve, se mi je zazdelo, da ga ni prav resno za jemati.
da je chomsky žid, kvakajo seveda že kure na strehi, in mi tvoja inštrukcija prav malo pomaga.relax , vanja.
ah ja, za počasneje misleče: chomski brezkompromisno zagovarja tisto palestinsko politiko, ki še danes brezkompromisno zahteva metanje izraelskih židov v morje. chomsky je seveda na varnem, tam okoli njega ni kaj dosti hamasovcev in hezbolahovcev.
ja verjetno so ti to poenostavljeno in “zdegenerirano” verzijo res prodale kure na strehi. Ko boš pa enkrat zapustil kuro ali pa se vsaj malce dvignil nad njo zaradi boljšega razgleda, boš sprevidel, da je Satir eno res genialno in modro bitje. Prav tako tudi Simona, seveda.
@commonsense:
Ping pongi o vojnem stanju na tak način, kot ga obravnavaš ti so sila konstruktivni, prodorni in sploh res zreli, enako interpretacije drugih, ki presegajo nivo črno belega sveta. No … saj po desno levih tipkah isto skačeš. Dolgcajt, otročje in brezpredmetno. Zapravljanje časa za na forum.