Kakšni krasni časi!
Blog pišem že skoraj eno leto. Na Siolu aktivno skoraj pol leta. Zakaj? Mislim, da je to hitro jasno vsakomur, ki prebira moje bloge, tudi v medvrstičju, zato so razlage odveč. Po eni strani. Po drugi strani pa marsikomu jasno ni. Tistim, ki ne prebirajo mojih blogov, ampak bi bili radi samo približno na tekočem, kako se odvija klima mojega bloganja, da se opredelijo v skladu z raznimi blogomrežami. Saj veste. Občutek priznanja in topline, pa take zadeve.
Ampak smo v dobi, ko hoče bit vsak mojster za vse. Največji križ je seveda na “intelektualnem” področju. Vsi so najbolj fejst novinarji. Vsi najbolj fejst umetniki. Vsi najbolj fejst medijske ikone. Predvsem bi bili vsi fejst medijske ikone. Da se le ponudi prilika za lapanje in spakovanje. Vsak zase že ve, kako v resnici rotira, a kaj ko se vsak sebi tudi najbolj smili. Kurc gleda boljšo konkurenco, preživet je treba. Gremo v masko in zjebimo vse po spisku. Preživet je pač treba! Politika moderne družbe. Tehnološka džungla z malo več literature, ki se je nabrala skozi zgodovino, a tega listja itak skoraj nihče več ne prebira, ker je baje bolje ohranit stik z mentalno bolehno realnostjo.
Ja, razjezilo me je, ko so se pojavile kopipast afere med novinarji in kolumnisti. Nekdo, ki si gradi ime in pozicijo na plečih drugega in to celo, ko gre za kreativni potencial razvijanja mišljenja, je brez sramu. Brez sramu zasede mesto, ki mu ne pripada. Kako objestno. Ko bi pol toliko energije vložil vase, da bi se predstavil v tistem, kar se najbolj žlahtnega skriva magari zelo globoko pregloboko v njem, bi sijal od prave samozavesti in ne zgolj od krink smehljajev in ne bi nosil na vesti dejstva, da je navaden kradljivec. Ampak … kaj pa je kapitalizem drugega kot nemarna tekmovalnost in roparstvo? Cilj kot pojem uspeha in ne doživetje? Bruh.
No, ja, in znotraj te plati medalje še lahko dojemam rop. Skopiraš članek, ga objaviš kot svojega in pobašeš honorar, ki ti ne pripada. Saj veš, da mnogi bašejo honorarje, ki si ga ne zaslužijo. Saj veš, da si celo boljši od marsikoga, a zdaj … zdaj tebe baše dolga trenutna kriza. Boš zato spustil lovke iz rok, ko vendar veš, da je bitka za stolček povsod neznosno krvava? Bi še razumela vsaj z nekaj celicami potrpežljivosti, če … Če me ne bi blazno motili kronično simpatični. V tem pogledu, priznam, postajam podobna kakšnemu profilu rasista. Le da moj objekt sovražnosti kakopak niso druge rase, ampak Kronično Simpatični. KS sindrom. Namreč kategorično se mi je v življenju dogajalo, da so se najbolj simpatični, do vseh simpatični, vedno simpatični, vedno nasmehljani, vedno prijazni, vedno nekonfliktni, kategorično izkazali za hinavce, potuhnjence, prave zlobe in … ja, tudi tatiče in kopipastarje. Ne mislim samo na kopipastanja zapisov, ampak kopipastanja vsega po malem. Zanimivih misli, imidža, izjav, pristopov, pogledov, nasmeškov … Piflarji pač. Kopipast. Kopipast in silna sovražnost do izvirnosti. Potuhnjena seveda. Ker sicer so vedno simpatični. Kronično. Samo v enem primeru niso več simpatični. Ko jih nekdo razkrinka. No, in še takrat se na vse kriplje trudijo bit patetični in simpatični kjer koli so še lahko, da bi dosegli usmiljenje. In ja. Še danes kljub sovražnosti izkašljam priložnost kakšnemu kronično simpatičnemu, čeprav že vem, od kod izvira ta trud. Enormni napori, brez dvoma. Za pol pizde gnile vode vredne rezultate. Kopipast.
Okej … ko jebe kronično simpatične. Tisto, kar me danes zanima, je, zakaj bi nekdo ukradel nekogaršnji zapis in ga objavil na svojem blogu? Zakaj bi nekdo celo odprl blog in ga filal z izbranimi zapisi drugih? In potem čakat, kaj bo. Zakaj bi nekdo zapravljal čas s takšnim hobijem? A tako hudo je? A tako malo se zdi vredno ljudem veselje, da sam nekaj ustvariš, magari en brezplačno neplačan zanimiv zapis o nečem?
Upam, da se je fant nazabaval, imel kakor koli že fajn, poeksperimentiral. Mogoče kaj zanimivega ustvarja v povezavi z dotičnim huliganstvom, zagotovo bo to …
Razkol je naslov zapisa, ki je kopipast mojega prispevka Maske. Pravzaprav se mu je zdelo očitno vse skupaj predolgo (kopipast zaželene dolžine bloga v povprečju), pa je odbil uvodni del in začel nekje na sredini. Hmmmm. Me zelo veseli, da je moj tekst vsaj vtaknil v kategorijo “Poučno”. Sem počaščena. Upam, da bo kaj poučnega povlekel tudi iz dogodka, ko je kopipast svojega prispevka odkril bloger doublemp in še meni sporočil rezultate detektivskega podviga, ja, da je brezmejna kopipast čast doletela tudi moj zapis. Čeprav dvomim, da bi se lahko izcimilo kaj poučnega iz tako mimobežne lumparije. Povsem mimobežne. Kajti … kaj je to proti kopipast vsakdanu. Kopipast izjave, kopipast nasmehi, kopipast fraze, kopipast cilji, kopipast ambicije, kopipast intrige, kopipast manipulacije, kopipast vzbujanje pozornosti … Kopipast lajf.
Ta še čisto sveži zapis, bi pa jaz kopipastala… a kaj ko nočem postati aktivna članica blogorase :S
Ne vem, če nisem tako nezaupljiva do raznovrstnih internetnih prijavljanj (kje so sedaj vaši zahtevni računčiči ?), ravno zaradi (pre)slabih izkušenj s kopipastiranjem v bolj materialnih, npr. tiskanih oblikah…
Ampak saj veš… o navdih premišluje MM… ali kako je že bilo 😉
Lahko noč
Nataša (2)
Copy/Paste Life… Za na majico… 😉
Saj copy/paste sam po sebi ni nič slabega.
Podpis pod tem … BRRRRrrrr
Jaz sem enkrat enega takega pošteno na križ pribil 😛
Mi je pa prav prišlo, da je fant v politiki, ko sem to omenil, je tenko zacvilil in jokal, da naj zbrišem zapis… hja, do mestno-svetniškega stolčka se je težko prerinit…
A to je dejansko nekdo naredil?! Pa sej ne morem verjet… how low can you go damn it…
Sicer se največkrat ne strinjam s tabo Simona, ampak to bom pa kopipejstala 🙂 :
>Ampak smo v dobi, ko hoče bit vsak mojster za vse. Največji križ je seveda na “intelektualnem” področju. Vsi so najbolj fejst novinarji. Vsi najbolj fejst umetniki. Vsi najbolj fejst medijske ikone. Predvsem bi bili vsi fejst medijske ikone. Da se le ponudi prilika za lapanje in spakovanje. Vsak zase že ve, kako v resnici rotira, a kaj ko se vsak sebi tudi najbolj smili. Kurc gleda boljšo konkurenco, preživet je treba.
->Žebljico zadela na glavo!
Hja, ampak hec je v tem, da danes vsi od nas tudi pričakujejo, da bomo znali vse.
Simona, tudi jaz sem enkrat prekopiral tvoj blog.. Ne vem, če si opazila, hotel sem da bi.. Objestna zajebancija.. Zajebancija brez smisla, samo zaradi zajebancije.. Morda nekakšo norčevanje iz blog scene, ne spomnim se.. ITak, da ni noben resno vzel, ker je bila tiste čase na RTV absolutno manjša scena in so vsi vedeli, da si to napisala ti.. Zaimalo me je tudi kako bodo reagirala administracija.. Sploh ni reagirala.. Zato se niti ne bom poskušal opravičiti, ker vem, da je neopravičljivo.. Jasno je, da nisem želel pobasati nobenih pohval na tvoj račun ali kakšnega občudovanja.. Nekakšen čuden cinizem je bil.. Vem, da me lahko zdaj zamrziš iz dna duše.. In ne morem reči, da me boli kurac.. Vlaganje kislih kumaric press..
Ja zato se pa trudiš in izpopolnjuješ in dokler to ni fejst dobro oziroma dokler nečesa ne obvladaš si tiho in se ne delaš pametnega, mar ne?
To, čemur rečeš ti sindom KS, rečem jaz ugajanje za vsako ceno, največkrat doživeto s strani stepfordskih žensk. Človek, ki je nenehno v stiku s povratnimi dražljaji okolja in se optimalno prilagaja na odzive, dokler se vse skup ne skrmili v en perpetuum mobile nasmehov in trepljanj. Meni se še bolj kot patetično zdi nevarno, resno nevarno. Taki ljudje imajo po moje psihične probleme, dosti hujše od pandemije egotripa.
Drugač pa zelo neokusna, tale kraja. Bljak. Post, posvečen tej temi, je zelo na mestu.
Hehe, a Mojčika M. spet piše blog? 😉
Šmrtz. Mene pa živ krst ne kopipejsta, verjetno zato, ker sem v profilu napisala, da se mi za avtorske gladko jebe. Da o zunanjem izgledu niti ne govorim…
Single white female. Lušten prikaz ekstremnega kopipejstanja. 😉
Oj Nataša,
ravno sinoči, predno sem v postelji utonila v mižulemažuje, sem premišljevala o tvojih “copy rights”… so mi narisale 🙂 takoj, ko sem prvič obiskala tvoj blog… Spet drugič sem se 🙂 , ko sem prebirala opombe pod objavami npr. seminarskih nalog na blogu pri Katarini… Menim, da je resnično utopija pričakovati, da si nihče ne bo “izposodil” tvojih zapisov, ko jih takole serviraš…
Sicer pa sem bila nakoč deležna silnega vala ogorčenja (s strani osebno nevpletenih oseb), ker sem si “drznila objaviti še ne publicirano delo” neke kolegice, pa čeprav sem to storila s predhodnim dovoljenjem avtorice in primernim citatom “…po XY…neobjavljeno…tipkopis hrani knjižnica…”. Niti najmanjšega pomisleka, kaj šele sledu o kakšnem ogorčenju, pa nisem zaznala, ko mi je mentor v času moje daljše odsotnosti brez vsake opombe pod svojim imenom objavil dobršen del rezultatov moje večletne (znanstvene !?) raziskave… Še več v brk se mi je hvalil s številom citatov “njegovih” del… in v nobenem od omenjenih primerov ni šlo niti za možnost kakšnega neposrednega okoriščanja v smislu avtorskih honorarjev…
Ne vem no… glede na to, da sem v drugem opisanem primeru sama ostala tiho, se mi morda vsaj delno za avtorske jebe tudi meni… ali pa premalo obvladam “leporečje” in preveč “samocenzuro” (glej Simona Rebolj, Tiranija leporečja, Matilda za resnico, 2008, blog.siol.net… tako nekako 😉 ). Me je pa prvi primer izučil, da se še bolj izogibam vsemu, kar bi lahko spominjalo na krajo avtorstva in se pri vsaki izposoji idej ali “kopipastu” trudim dodati celovit citat (ups, zgornji primer mi sicer ni v ponos 🙁 ) … še celo Simoni sem ga posredovala v enem izmed komentarjev, pa čeprav ga je sama sprejemljivo korektno uporabila 🙂
Lp N(2)
Ma daj. Razvodenela se boš. Če ne_bi linkala ne_bi nikoli pristal na blogu Razkolj_nikova, ki nekaj kao preverja. Gartner te tudi fletno relamira, ko s svojim Fičkom še vedno tiš’i na plin in ga še vladkina Lada več ne dohiteva.
Kje je Simona&Rebolj?… ki se čas zadovolji s Prašnimi_kr_neki_toni, čas pa le še trobezljira.
Itak je Lolita number one v izviru! 🙂
zaradi napak v temi blue-moon sem svoj blog zaprl, še prej pa ročno označil vse komentarje kot spam in jih sam izbrisal.
skropucalo, ki so ga mi copya-pastali, brez da bi me kdo vprašal, sem zlil iz svojih komentarjev pri beans in vsaka beseda je bila le moja. sej, škoda besed, se strinjam.
http://beans.blog.siol.net/2008/01/25/kaj-pomeni-ce/
@ simonarebolj – carski zapis! Smrt KS-om!
hočem reči, da sem na nekem portalu videl tudi sebe copy-pastanega, brez da bi me kdo kaj vprašal- danes očitno samo prideš in si vzameš
http://oceni.zgodbice.net/story.php?title=ZAKAJ_STE_%C5%BDENSKE_TISTE_KI_lsquoDATErsquo
Šel sem pogledat tisti razkol in , zanimivo, tip ni niti komentiran…verjetno tudi obiskan ni posebno. Seveda bo zdaj malo več obiskov, ko si ga razkrinkala. No, hotel sem se predvsem vprašati kaj ime tip neki za en namen. A se zdaj dobro počuti, a pričakuje ogromno pozitivnih odzivov al kaj?
Kolikor se spoznam na Razkoljnikove, na hitro zagrešijo zločin, potem pa petsto strani razmišljajo in kolebajo okoli tega kaj so storili 🙂 !!
zgleda, da smuk prehitro ocenjuješ.
Tisto na oceni.zgodbice.blablalba.bla je samo prepis tvojega in je povsem lepo napisan link, do tvojega bivšega bloga. Res bi lahko obvestil o tem in vprašal če lahko, a vseeno je dodan vsaj vir!!!
@smukc: če vedno tako hitro odnehaš tudi pri animaciji, reklamiranju, deklaraciji, demonstraciji … kot si (pre)hitro odnehal z bloganjem, potem ga boš res bolj poredko imel notri … 🙂
Vztrajnost je lepa čednost.
@simona: we are all copy-paste … on some way … ain’t we?! 😉
🙂
res zabavno. kako ljudje, ki so kopirani, pizdijo čez “kršitev avtorskega prava!!!!” (hehe) … in kako grobo se napade tiste, ki kopirajo …
v resnici pa bi kopiranje zapisov bilo problem le v primeru, če bi obstajala hierarhija zapis – citat – kopija; in to po teži, relevantnosti in učinku. se pravi, če bi bložni zapis imel težo, pomen in/ali smisel, bi seveda kopiranje predstavljalo problem.
pa ga ne. kopija je – kot se pravilno ugotavlja – ničvredna. a je zapis, ki se kopira, ravno tak.
smisel bloga namreč tiči v blogu samem, zato ne prodre nikamor, nima teže in je brez učinkov. taka je tudi kopija zapisa. in ker se kopija ter zapis ne razlikujeta v ničemer (razen v nepomembni časovni oznaki), sta pomensko in – tole bo slaba beseda – moralno identična. bolj nakratko – zapis (katerikoli, da ne bo kdo mislil, da to leti na kaj konkretnega; to leti na vse, vključno z mojimi) in kopija sta v svoji irelevantnosti popolnoma enaka. zato med njim ni nikakršnih razlik. zato tudi kopiranje bložnih zapisov na drugih blogih ni problem (je kvečjemu simptom).
ideja, da je kopiranje problem, tiči v tem, da pisci menijo, da živimo “v dobi, ko hoče bit vsak mojster za vse. Največji križ je seveda na “intelektualnem” področju. Vsi so najbolj fejst novinarji. Vsi najbolj fejst umetniki. Vsi najbolj fejst medijske ikone.”
ja, če se tako razmišlja o sebi in svojih zapisih, potem ni težko razumeti vnebovpijočega besa, ko nekdo kopira zapis takega avtorja.
žal seveda to ne drži – vsaka taka blogerska “nesramna kraja” kateregakoli “relevantnega zapisa” je popolnoma enaka primeru z letošnje EME, ko je bila ena pesem diskvalificirana, ker je “kopirala” tale refren (dobro ga je prebrati počasi in dvakrat):
“Noč bo moj extrem, rušil bo meje ta tandem”.
bložni zapisi in njih kopije so temu čisto enaki – vsebinsko, pomensko in družbeno.
*****
tudi kuhar ima povsem narobe, ko pravi, da “hec je v tem, da danes vsi od nas tudi pričakujejo, da bomo znali vse.”
nihče ne pričakuje od nikogar, da bo “znal vse”. daleč od tega in prej ravno nasprotno.
problem je v tem, da tak vseznalec gleda v svet in se jezi, ker (njemu) zanimiva dela opravljajo neki drugi (navadno ne vseznalci, ampak specialisti), od katerih bi naš vseznalec seve opravil nalogo (kakršnokoli že) mnogo bolje.
*****
skratka – Kronično Simpatični so zelo zoprni. a še zoprnejši so Neupravičeno Spregledane Veličine.
@ponpet:
skratka – Kronično Simpatični so zelo zoprni. a še zoprnejši so Neupravičeno Spregledane Veličine.
–> 😆
v bistvu maš prou, ampak čist tko me zanima, a ne bi tudi ti zavil z očmi in se nasmehnil, če bi nekdo kopiral tvoj post in se pod tem podpisal? Ne vem, jst bi – ja, ne bi se pa tko pizdila ja, maš prou. Kljub vsemu se mi zdi čudno in smešno ter me zanima zakaj bi sploh šel nekdo kopipejstat nek zapis…
upam, da se čimprej spet vidmo 😉 lepo se mej!
ja, bi – za hip – zavil z očmi. ne bi pa tega šel okrog govort, jamrat, grozit s tožbami in nahujskat svojo kliko na križarsko vojno proti kopircu ;). in tudi meni bi se – kot se očitno vsem – predvsem fajn zdelo, da me kopirajo, ane … 😉
ker sta zapis in njegova kopija enaka, je seveda odgovor na tvoje vprašanje “zakaj bi šel kdo kopipejstat nek zapis?” enak odgovoru na (enako) vprašanje: “zakaj bi šel kdo pisat nek zapis?”
enako 🙂
Nihče ne ve vsega in vsi vemo vse … (skoraj vse).
@ponpet:
No v Simoninih očeh verjetno nisi izpadel kronično simpatičen. Ali pač.
No, vsekakor, jaz bi probal kaj iztržit. Na svoj blog sem že dal cenik. Kurc, če je lahko nekdo debil, se spotakne ali polije z vročo kavo in pokasira miljone, zakaj kurac ne bi pokasiral še jaz, če bi se slučajno našel nekdo, ki bi šel kopirat moje “avtorsko delo”.
Sočustvijem z vsemi, ki so jih kopirali. Sočustvijem tudi z vsemi, ki kopirajo.
Mah, klinc, sočustvujem z vsemi, period.
@Nataša(2):
Računčiči se niso obnesli, plebejci se pritožimo, sledi spoznanje posvečenih in umik … hehehe
Ja … nezaupljivost ni odveč, ampak avtentičnost in vložek, ki se prepozna med vrsticami, prepriča, ideniteta da piko na i.
O navdihu tuhta Vesna Milek je bilo. O MM, ja. Si predstavljaš, da “VM” sedi v žiriji, “MM” pa kandidira … hehehe. Ljubezen ne pozna meja, razsodnosti še manj.
@Človek:
Use it!
@capone:
Ja, valda, če že kopipastaš, kopipastaj do konca, vključno z identiteto in ne bo več kopipast, ampak ti, ki citiraš in/ali propagiraš, potem je stvar spet avtentična v smislu izbora in razloga.
@chef:
Za razliko od izvirnih avtorjev, ja, je za kopipastarje nekaj najhujšega, da jim narediš reklamo …
Pričakujejo, ja, ker vedo, koliko sami ščijejo proti vetru, da bi dokazali, kako znajo vse, čeprav se premosorazmerno s histerijo samo razgalja obratna resnica … z žalostnim rezultatom, da potem ne znajo dobro niti nečesa, kar bi lahko. Začaran krog ortodoksne vere v načelo splošne gimnazije.
@irenca:
V morju nestrinjanja je strinjanje pač kozarec slake vode po dolgi plovbi. Sploh pa … bolje antipatija z občasnimi simpatijami kot Kronična simpatija … Bolj natur izpade vse skupaj.
@djubre:
Jebi ga! Ti si si s svojim izvirnim burkaškim razgrajanjem prislužil titulo posebne obravnave, zato verjamem, da na RTVju ni noben niti trznil, če si objavil moj blog. Še administracija je sigurno zadevo dojemala kot eno izmed nenavadnih oblik izkazovanja zavezništva …
Kisle kumarice vložene dobro, dobro teknile, globina duše polna ljubezni … hehe
@Marija:
Ja, dovolj natančen prevod KSja. In ja, seveda je nevarno. Ljudje brez obraza so nevarni sebi in samo drugim še bolj.
Mojo, dobro si to napisal …
Sej bi ga za pete prijel in obrnu, a kaj, ko ne bo iz njega priletu niti en euro!
@Nataša:
No, tega v bistvu ne veš, če te ne. Sicer pa ne glasujem za ta del v tvojem profilu, čeprav glasujem zate, torej za tvoje zapise, kreacije. Mogoče je v tem razlika med tabo in Spoštovanim. On je Spoštovani, ker svoje spoštuje, kar ne pomeni, da je lahko On kdorkoli …
@štulič:
Kam se pa štuliš? Sem pomotoma stopila na kurac kakšnemu tvojemu dragemu prijatelju ali je tokrat kaj bolj zanimivega na sporedu? Ne preveč goret! Tudi lahko škodi. In kaj potem, če ne bi vedel, da obstaja? Kakšno zvezo ima to z vsebino zapisa? In kakšno zvezo ima pisanje Gartnerja ali Prašnih Kartonov o meni s kopiranjem mojih zapisov? In kaj me briga tvoje mnenje o Loliti, za katero sem prvič slišala, ko so jo reklamirali Prašni Kartoni? Sem mislila, da si Dajanin zvesti možak, pa vidim, da se kurbaš … hehe … Hvala za obvestilo, but I don’t fuckin’ care.
@smukc:
Očitno te je blackhole linkal … torej podpisal. Torej ni panike. No, razen če bi bil nekdo rad tudi za to povprašan. Ampak potem moraš o tem nalimat obvestilo na blogu, kot je Kundera javno prepovedal uprizarjanja svojih del, ko je reveža skoraj kap po ogledu filma Neznosna lahkost bivanja … hahaha …
@quintus!
Zabeleženo.
@Dare:
Haha … Ja, saj je zapisal na zadnjem blogu po razkritju, da je baje končno odrešen po dveh mesecih kopipastanja, ko ga je zanimalo, ali te stvari sploh kdo bere (kar bi pomenilo, da bo odkrit). Skratka, že na začetku razmišljanja je zgrešil pot vsaj za 90 stopinj … hahaha …
@marija magdalena do kolena:
Kako čudovito ime imaš? Takoj bi te spustila v stanovanje, če bi pozvonila.
Ne, po mojem nismo. Nekateri nadgrajujejo, zato se ne kopipastamo več samo pri poskakovanju z drevesa na drevo in lupljenju banane. No … nekateri še en malo … hehe …
@ponpet:
Ku ku!
Bložni zapis tudi ima težo. Takšno težo, kakršno podaja avtor. Lahko je lahek kot peresce, da ga najmanjša sapisa odpihne, lahko pa je avtentičen in stoji zelo močno. Hierarhija vedno obstaja, obstajajo pa tudi različne kategorije. Ni nujno, da hierarhično bistvo dojame vsak kekec, ki se loti določanja hierarhije. Še posebej če ima kekec druge prioritete. Na primer materialistične, ideološke ali osebno zavistne itd. Kekec je vedno toliko večji kekec, kolikor njegova zgradba, ki jo gradi ni dovolj trdna in avtentična. Potem zgradi bunker, vanj natovori orožje in skuša poveličat svoj bunker z rušenjem kvalitetnih zgradb različnih vrst.
Blogi imajo težo, kolikor ima avtor teže, ki jo spusti skozi blog. Tudi knjige imajo težo, kakršno imajo, ne glede na kekčevanja in vodenja slepih Mojc čez vodo.
Sarah Kane so označevali za puhlo in neintelektualno, poleg vsega pa še zaničevali, ker je bila nora. Vse to pa ni spremenilo veličine njenih del. “Evolucija” lucidnosti in politikantska neobremenjenost jo je odkrila v pomenu. Nekatere so zaprli, nekaterih dela zažgali, opljuvali … saj je vseeno … tudi zemlja je bila nekoč ploščata.
Anna Frank je pisala dnevnik, bral je ni nihče, ampak njeno pisanje je imelo dušo in težo. Angela Vode je pisala zapiske. Po tvoji teoriji brez teže. Očitno smo lahko spoznali, da imajo tudi zapiski pod žimnico ali skriti pod parketom lahko veliko težo. Lahko pa nima nobene teže izdana knjiga. Ker je na primer samo kopipast nekih drugih idej in floskul, ker ni v njej nič avtentičnega, za njo pa stoji samo avtor, ki si želi, da bi njegovo ime pisalo na nečem, kar je podobne oblike knjigi. Zato menim, da na primer tehno muzika nikoli ne bo dosegla pomembne hierarhične teže, ker so izdelki preprosto v preveliki meri kopipast v primerjavi z avtentičnim vložkom in nadgradnjo. Podobno kot aerobika nikoli ne bo dosegla avtentičnih projektov Edvarda Cluga, čeprav jo ima z lahkoto marsikakšna najstnica rada. In si rola posnetke Jane Fonda na tv-ju, ko rukne Red Bull.
Teža kakršnega koli kreativnega postopka obstaja in jo zaznavamo vsi. Nekateri s sovražnostjo, nekateri s strastjo in srečo. S sovražnostjo seveda tisti, ki sovpadajo s psiho zgoraj omenjenega lastnika bunkerja.
In če vzameva za primer, kaj se zgodi, če trivializiraš kreacijo na relativnost pojma. Na primer ustanoviš založbo, kjer vse hrepeneče potolažiš, da je lahko vsak vse in da je teža kreacije relativna. Bistven je vonj po tisku, tvoje ime na platnici, primerna vezava in celo, hej, lektoriran izdelek. Zdaj lahko vsak doživi svojih pet minut utehe, da ima njegov izdelek težo. Vsaj na videz tako izgleda. V samem bistvu pa ta zadeva ne funkcionira nič drugače kot vezava seminarske naloge v fotokopirnici. Samo občutek je drugačen, ker izgleda kot knjiga, torej je knjiga. In nisi šel v fotokopirnico, ampak v založbo … hehehe … Hip, hip, hip … strašni trik … sama kreacija ima pa še vedno samo tolikšno težo, kolikor jo pač ima … vse ostalo je iluzija. Lahko ima samo emocionalno težo darila prijateljem, ki te imajo v vsakem primeru radi in jim ponudiš svoj ego v trdi vezavi. Kdo ima pa od tega finančno korist? Ah … pustimo to … seveda so ideje tržno blago. Ni pa spet vseeno, na čem in zakaj se tržijo. Komu ali čemu na ljubo.
Zakaj se je Pikalo razhudil nad Novakom (Vale – Novak team), ko je ta podal idejo, da se zavzema, da bi se knjige prodajale tudi kar v špeceriji, tako za mimogrede, zraven kruha. Ne samo zaradi časti, češ ne trvializirajmo knjig, ampak zaradi sporočila. Ni sporna žepna izdaja, cena kot številka, ampak sporočilo. In vsako dejanje, vsak način in pristop nosi sporočilo. Nič ni narobe, da se po principu Vale – Novak prodajajo zraven še čeveljci, cote in futer za prazne vampe … v kolikor bi šlo vse skupaj na ljubo boljše prodaje dobre literature. Ne štima to, da se tam trži fensiada cot, fensiada čeveljcev in hrane, zraven pa kot fensi prodaja malo, malo res bogate literature, s hit vrhuncem Alkimist … hehehe … Kakšna ubožnost in revščina v resnici.
Blog ima težo, če ima težo. Kot dober garažni bend, pa če je garažni ali pa če se mu uspe pojavit še kje in če se mu izrazi upravičeno spoštovanje z zasluženim plačilom in omogočenjem nastopov.
In seveda lahko avtor tako razmišlja o svojih zapisih in je upravičeno besen na kopipastarja. Saj avtor že sam ve, zakaj in od kod so njegovi zapisi takšni, kot so. To je neodvisno od kekčevanja in opičarjenja tistih, ki jim ne uspe prepoznat hierarhije, ki obstaja z opicami ali brez.
primerjava z EMO je brezpredmetna. Kajti nekateri zapisi so primerljivi z EMA klimo, nekateri pa ne. In ja, v EMA klimi se EMArji blazno opičje spotikajo on kreacije, ki niso na njihovem mizernem nivoju. Češ, kaj si pa ta misli, da je? Saj ne more zmagat, a ne? A ne, da ne more zmagat. No, zmagal je v vsakem primeru, ker je izven kategorije dolgonosih pobesnelo pohlepnih EMArjev.
In ne vem, kje neki si zaznal, da večinoma dela opravljajo specialisti??? Zelo malo del opravljajo pofočkani specialisti. In tudi specialist ni vsak, ki se ima za specialista. Dosežki pričajo, kolikšna je specializiranost nekoga. In dosežek je dosežek, če uspe, ali pa če opice tulijo, da je zemlja ploščata in pika! Avtor gre na grmado, prav, dosežek je pa še vedno dosežek.
Zato se ne strinjam, da so bolj antipatične Neupravičeno Spregledane Veličine, ki so, zanimivo, večinoma spregledane ravno zaradi Kronično Simpatičnih, v Marijinem prevodu, zavoljo ugajajočih za vsako ceno. Neupravičeno Spregledane Veličine potrjujejo opičjost Kronično Simpatičnih.
Prav mizerna se mi zdi pa tvoja replika, da gre nekdo kopipastat iz enakega razloga kot gre nekdo pisat zapis! Ne, ponpet, razlika je ogromna. Nekdo, ki zapisuje, ima za sabo zgodovino pajcanja zapisa, z večjo ali majšo težo v sebi in v zapisu. Zapis je avtor. Nekdo, ki kopira, pa samo hoče bit nekdo drug, ker očitno ni našel v sebi nobene vsebine, s katero bi znal živo živet.
Ti izhajaš samo iz izhodišča, da gre vsem samo za cilj zunanjega blišča in je to vse, kar šteje. Meni se taka mentaliteta bruha in vem, da ne drži.
Kar se tiče mojega odnosa do kopipastarja. Nisem ga tožila in ne bom ga tožila. Če bi služil na moj račun, bi ga tožila. Definitivno! Tako pa sem mu naredila reklamo v tistem, kar ponuja. Svoj kopipast. Ta reklama ima seveda drugačen učinek, kot če nekoga pohvalno podpišeš. In ja, ta dogodek mi je bil hkrati povod za zapis. Ponorčevala sem se tudi iz svojega ponosa. Čeprav … pri teh kopipastanjih ni nujno, da si lahko kar ponosen, samo zato, ker si kopipastan. Bistveno je, zakaj te nekdo kopipasta, zakaj ravno tvoje vsebine, sicer lahko kdo kopipasta tudi AH, pa ne vidim v tem nič samo po sebi častnega. Edino, kar je skupnega vsem kopipastanjem, je v okoriščanju z nečim, kar ni tvoje.
In jaz imam zelo rada svoje blog zapise in druge kreacije. Ker so moje in ker Vem, zakaj jim imam rada, kako nastajajo skozi mene in kako se razvijajo. Proces je moj razlog. Tega kopipastar ne občuti kot razlog, zato tudi posledice ne more občutit enako. Ne negativnih, niti pozitivnih. In rada bi imela svoj proces, tudi če ne bi noben kopipast ambicioznež naletel na kakšen produkt in ga uporabil.
Okoriščanje s tujo krativnostjo je kraja!!! In dokler priznavaš materialno krajo kot neupravičeno dejanje, se mi zdi nizkotno, da duhovne in intelektualne krajo ne jemlješ v obzir za relevantno. Velikorat je namreč vloženega mnogo več truda v tak produkt kot v kristalen pepelnik. Intelektualno bogat človek že itak veliko nudi zastonj, da se njegov ustvarjalen potencial širi med ljudi. Ampak živet pa tudi mora. In v našem svetu najbolj žlahtne duhovne in intelektualne stvaritve raznih kategorij že itak najmanj tržijo. Zdaj bo pa vsak topogleden bogatun lahko tožil vsakega nezaposlenega Todoroviča za odškodnino, zaprlo se bo vsakega cedevitarja za krajo, medtem ko bo vsak bogatun z dobrim odvetnikom speljal brilijantne mahinacije, ampak ja, kreativci so največji satani! Še posebej tiste Neupravičeno spregledane veličine! Jah, res! Kaj neki si mislijo, da so, bukslji! Ko se da tako bolj na izi zlaufat čez lajf in se še dobro nažrt zraven. Bah!
Lp
@Mr. Mojo:
Ja, se strinjam. Komot je sočustvovat tudi s tistim, ki kopipasta. Če se ne izkaže, da je samo eden izmed tistih kronično simpatičnih … hehehe …
@simm:
Ja, v tem primeru res ne.
Oj Simona. Vidim, da si našla svoj prostor v tem gromozanskem virtualnem svetu + morje komentarjev, zaradi katerih mi nalaga tvoje zapise pol ure, ker imam počasnejšo internet linijo. Upam, da pa še vedno najdeš čas za vzdrževanje tvoje fukabilnosti. Jo je škoda. Sej veš, nič ni večno, lahko pa traja dlje, če se človek potrudi. Sej bi komentiral večkrat, ampak sem nažalost preveč emocionalen in zaveden svoje inferiornosti, da bi ispostavljal svoje gluposti celemu svetu. Sramote ne bi prenesel.
Ob tem zapisu sem se spomnil na komentar človeka, ki ga zelo spoštujem in cenim, zato ga bom kopipastu, ker se zgornjih razlogov za njegovo besedo počutim veliko varnejši ter emocionalno stabilnejši:
“Samo koncep lastnine je človeška iluzija v predsodku, ki sploh nima pravega pomena, če se jo pogleda izven striktnih meja začasne človeške eksistence.
Niti človeške stvaritve ne pripadajo resnično njemu, ampak so samo prehodni trenutni posnetek začasne kvalitete v določenem času in prostoru, ki pa pridobijo neodvisno eksistenco v trenutku ko so bile ustvarjene ali navzven izražene. Stvaritev ne pripada ustvarjalcu; samo predstavlja ga na neprecizen način.
V ustvarjanju poskuša človek svetu simbolizirat bit tistega kar je ali verjame da je, in razširit meje svojega postajanja ter s tem poskusiti odkriti namen in vrednost. Sama stvaritev pa je lahko vredna kot simbolična demonstracija potencialov in idej, ampak neha pripadati ustvarjalcu v trenutku, ko je končana in izražena očitnemu zunanjemu svetu.
Ko je slika, skulptura, pesem, knjiga, zgradba, stroj, otrok, mnenje, teorija, ideja enkrat razkrita zunanjemu svetu, postane neodvisna od izvora in živi svoje življenje, neizbežno pa se transformira v posest vsakemu, ki želi biti vplivan ali voden skozi njo, ali ki jo želi uporabiti kot sredstvo do lastnih ciljev in vključiti v svojo lastno osebno postajanje; Izražanje naredi tisto, kar je izraženo, v brezplačen dostopen material za svet, ki lahko s tem počne kar si želi, nič več pa ne pripada docela tistemu, ki ga je izdelal.”-Relativist
Lep pozdrav in vedi, da nas je veliko takih za katere je kopipast način, da lahko pobegnemo od eksistence, ker se samo tako lahko z njo soočimo. Stvar preživetja v tem živalskem svetu.
@fiormat … škoda ker tole ne velja za vodovodarja, ki mi je prejšnji teden popravil pipo.
@fiormat:
Lepo pozdravljen! Sem vesela, da si se oglasil. Jahahaha … fukabilnost moram vzdrževat, če ne, padem v krizo.
Bi bila vesela vsakega komentarja … inferiornosti ne razumem … kot glupega se te pa res ne spomnim.
Vem, da tega človeka zelo spoštuješ in ceniš, tudi jaz. Ravno dela, ki si ga citiral, od Relativista oziroma tukaj satirja, se pa zelo dobro spominjam in če me spomin ne vara, sem tudi komentirala ta blog. Zelo sem si zapomnila, ker se nisem strinjala, ne samo to, ta idealističen del me je celo zelo ujezil. Sem pa razumela z zavedanjem, da on velikokrat podaja sliko v idealističnem smislu, ki zanika materialno sfero. Kot pesnik. In ravno takim ljudem se očita, da so pokrepali v uboštvu, ker denarja niso marali oziroma so ga celo zanikali. In ni malo resnice v tem. Če zanikaš materialen svet, se te ta ogiba in pač lahko vse razdaš, kar imaš in krepneš. Takrat sem tudi pisala v komentarju, da ni nobenega razloga, da ne bi bil izdelan avto, čim je izdelan, v ideji realiziran, preprosto last vseh, podarjen vsakomur, ki si ga želi … hehehe …
Ker to je dejstvo, da je tako. In samo pod zgornjim aksiomom podpišem relativistovo tezo. V kolikor pa se nekomu zdi, da je materialnost nad duhovnim, zaničuje plodove svojega duha in svojega uma. Če to zaničuje, se strinjam, da nima materialne vrednosti oziroma plačila. Hočem reči, da je v tej Relativistovi podani tezi paradoks. On namreč duhovne dobrine povzdiguje visoko nad materialne, ampak hkrati z neupoštevanjem in zanikanjem materialnega kot plačila, paradoksalno ponižuje duhovno sfero. Poniža in razvrednosti jo, ker ne živi v tistem idealnem svetu, ki ga slika.
Ne! Jaz sem proti takim tezam, danes in tukaj!!! Ker vem, kako so se taki ljudje uničili in kako so zlorabili njihove lastne ideale in lepoto!!! Videla tudi na lastne oči!
Jaz sem po eni plati racionalist. In to ima svoj razlog, ki se skriva v tem, da razumem in čutim svet idealov Relativista.
Kar se tvojega zadnjega stavka tiče, pa z lahkoto razumem, ampak razumet je šele začetek in ne konec. Zakaj neki bi bil pa ravno ti s svojo tegobo center sveta, zaradi česar bi se morali drugi tebi na voljo razdajat brez cene. A se boš ti tudi???? Živalski svet je živalski. Poanta je ravno v tem, da postajaš human!!! In začneš gledat humano!! Samo tako izstopaš iz živalskega sveta in samo takrat ceniš tisto, kar je lastno človeku za razliko od živali. Spoštuješ in ceniš!!!!!! Ne zlorabljaš!
No, sploh je pa simm vse nujno povedal v enem stavku … hehehe …
Lp
@fiormat; mislim, da je Simoni več kot jasno, da nič ni v resnici naše, česar ne moremo obdržati za vselej. Kar pa še ne pomeni, da lahko kar pozvonim pri tebi in ti ukradem soočenje z eksistenco. Naprimer. To bi bilo grdo, veš.
@simona: na, pa saj si me že ti prehitela. Moj komentarčič ni več umesten. 🙂
Saj ste povedali že vse. Takšno kopiranje – pod kritiko!
Pa ne morem iz svoje kože in bi pripomnila še nekaj: umestna bi se mi zdela ena od dveh variant: “Copy paste” (v originalu) ali pa “kopipejst” – “kopipast” se mi zdi pa kr neki.
Drugače pa vse super, to se menda vsi strinjamo.
@veronika:
Komentarčič je komentarčič. Neumestni so samo izvenvsebinski.
@1danica:
Posamezne izraze v originalu skoraj nikoli ne zapisujem v svojem slogu. Samo v primeru povedi ali citatov … Posamezne izraze zapišem v originalu redko, kadar v poslovenjeni različici nimajo pravega mesta in zvena. Tudi v slovenščini izumljam kakšne izraze.
No, seveda imaš zlahka tudi prav. Z originalom ne bi bilo nič narobe, niti z zapisano kopipejst verzijo. Vendar jaz kopipast zapisujem poslovenjeno, kolikor se le da. Tudi angleški izraz “place” ne bi zapisala kot “plejs” (kot se izgovarja po angleško), ampak bi zapisala v totalu poslovenjeno, kolikor je možno … “plac”. Ampak plac se je v kontekstu slenga itak že prijel dolgo nazaj (v kontekstu germanizmov po nemški razičici, ki je bliže slovenski izgovorjavi), plejs tudi, tako da ne bi nikogar zbodlo v oči, kopipast ne tako zelo. Uporabljajo nekateri izgovorjavo na tvoj, nekateri pa na moj način. Vedno poslovenjam do roba, kolikor zven dopušča. Plain bi zapisala plejn (-ai v -ej- itak), enako plane (plan ne bi izzvenelo dobro, še posebej, ker taisto v slovenščini pomeni nekaj drugega), vendar ga nikoli sploh uporabila ne bi, raje bi zapisala, če že … aeroplan … hehehe … Tako nekako.
Lp
po vrsti (pa ne čez vse) …
bložni zapisi nimajo teže, ker so sami sebi namen, zato zunaj bloga nimajo pomena. zato je njih teža enaka teži njihovih kopij. nič.
iz podobnega razloga je najmanj nesramno primerjati bložne zapise z zapisi ane frank ali angele vode (da o sarah kane sploh ne govorimo).
ne trivializiram kreacije. ljudje, ki vztrajajo pri ideji, da je vsak zapis že kar stvaritev (isti ljudje, ki mislijo, da omenjeni refren iz Eme ščiti zakon o avtorskih pravicah) trivializirajo ustvarjanje in stvaritve.
večino – hm, v bistvu vse – delo opravijo specialisti; naj so za to svojo specialnost trenirali, jo dosegli z izkušnjami ali z dosežki. vseznalec – na drugi strani – lahko dela le kot tekstopisec v oglaševanju (oziroma, kot se to nagravžno reče, “kreativec”)
“Ti izhajaš samo iz izhodišča, da gre vsem samo za cilj zunanjega blišča in je to vse, kar šteje. Meni se taka mentaliteta bruha in vem, da ne drži.” – tole je zgrešeno, izmišljeno in žaljivo (skupaj z odstavkom o založbi celo zlonamerno).
razloga za pisanje zapisa in za kopiranje le-njega sta popolnoma ista –
tvoj argument je konec koncev res nelaskav za pisce zapisov, saj za enako stvar (z enako težo in pomenom) porabi čas in trud, ki ga kopipastar ne.
tvoji zapisi – in moji in od vsakogar – pač niso stvaritve, niso kreacije in mi, avtorji, nismo “kreativci”. je pa žalostno – no, v bistvu je bolj smešno – kako trdno so nekateri prepričani, da so njihovi zapisi “stvaritev” in “avtorsko delo”. ravno take Neupravičeno Spregledane Veličine so dosegle, da je odnos do resničnih avtorskih del, do resničnih stvaritev tako beden, da je vse skupaj tako trivialno in mimogrede vzeto.
JA!!!!! OkOrIšČaNjE s TuJo KrEaTiVnOsTjO jE kRaJa!!!!!!! okej? dokler pa se kopira nekaj brez pomena in brez teže, je seveda nesmiselno govorit o kraji “duhovne” in “intelektualne” lastnine. nekaj sto besed, nametanih v rednih presledkih, navrženih, naklepanih – to pač ni avtorsko delo. to ni intelektualno delo. in sploh ni duhovno.
tako da se ne preveč razburjat, če vam kdo kdaj “ukrade” vaše “avtorsko delo”. to počne iz istega razloga kot vi pišete in njegovo početje je enako pomembno kot vaše.
pa če smo v svoje zapise še tako zaljubljeni.
Če zadevo pogledamo sistemsko, res iz vrha, ugotovimo, da si pravzapav tudi sami vejetno ne moremo/ne smemo lastiti misli. Če res zbanaliziramo in zrelativiziramo – tudi besed si nismo sami izmislili, pa določenih stavkov ipd. Kaj je torej ‘naše’ in kaj ‘obče/javno’, torej tudi drugim dostopno za ‘uporabo’ (uporaba v tem primeru ‘izražanje’)?
Seveda pa nam vedno preostane, da nekoga realno, ali virtualno, morda celo fiktivno, “usujemo na gobec”. Pač s sredstvi, ki jih temu primerno – in gnano z našim notranjim ‘gnevom’ – izberemo.
Simona je tega kopirca pač preko bloga nagobčila. Nekdo drug, na psevdo bakanaliji, zvani EMA, bi pa morda kar z roko tresnil v čeljust – ker drugače marbit ne znajo.
No, gonilo je res isto. Samoprezentacija, samoprojekcija v ‘obči svet’.
Smo le žarnice, ki svetijo – in se med seboj kregajo, katera je bela.
🙂
Saj, piši, kot želiš. Ampak “plac” in “past”… hmm, ta primerjava ni na mestu, sori.. “Plac” je narečen izraz v slovenščini že od pamtiveka, “past”… ni pa bolj ali manj nič, niti na niš prav zelo ne spominja, na “pejst” v kopipejst morda še najmanj.
Pa se ne bom igrala Toporišiča, ti kar v miru piši! 😀
PS: svoje zapise res ljubim, druge pa malo manj.
@ponpet:
Očitno nisi nič razumel ali pa nisi hotel razumet.
Kako bložni zapisi nimajo teže in so sami sebi v namen, če beležim toliko in toliko bralcev dnevno??? In to niso samo blogerji, ampak tudi bralci, ki niso blogerji, saj gre za javnoizpostavljen medij. Na tak način bi lahko rekel, da je vsak zapis v Sobotni Prilogi ali Cosmopolitanu sam sebi v namen, saj dosega samo bralce Sobotne Priloge in Cosmopolitana. Kako so sami sebi v namen, če se kot medij obravnava enako kot druge medije. Lahko pade tožba za produciranje laži, dezinformacij itd., lahko pade tožba, če te nekdo kopira … Kako so sami sebi v namen, če se mi je pod blog oglasila Ajša Vodnik in me seveda nahrulila za moje pisanje v povezavi z njo, torej je moral moj blog doseči njena ušesa, da obstaja in le ni sam sebi v namen. Kako je sam sebi v namen, če se mi je pod blogom o depresiji (na RTVSlo) oglasila vodja nekega društva za bolj proti depresiji in me nahrulila in če me je gospa Barbara Bajec opozorila, ali se zavedam, da ima moje pisanje lahko veliko težo za bralce (ki so bili v tem primeru tudi osebe z depresijo) in ali se zavedam odgovornosti? Čemu?
V primerjavi s prispevki po cajtngih gre samo za princip, kako prideš do objave. Pomenjkovanje z uredništvom ti ponudi prostor za objavo (in dogaja se vse sorte … pišejo o različnem različni ljudje na različne načine in priložnost dobivajo z različimi vzvodi), na blogu pa si moraš branost nekako prištancat sam in spet obstaja več različnih vzvodov in kombinacij le teh, pri čemer je bolj pomembno ali bralce obdržiš, kakšno vrsto bralcev itd.
Čemu neki bi bilo nesramno primerjat bložne zapise z zapisi Anne Frank, Angele Vode ali Sarah Kane (ki je pač res nekaj drugega, ker gre za dramatičarko, bi se pa prav tako lahko znašel bloger, ki bi pač na blog spisal dramo, kot je Lainšček roman ali kot nekateri pišejo osebne izpovedi in kratke zgodbe). Primerjava je bila pa dana v kontekstu, ponpet!!! V kontekstu tega, da je šlo tako pri Frankovi kot pri Vodetovi za dnevniške zapiske, ki so bili v trenutku pisanja lahko označeni za sami sebi v namen, enako kot vsak dnevnik, ki se skriva pod žimnico!!! S tem sem poudarila, da teža ostane teža, ne glede na to, kako bi nekdo z zunanjega vidika ocenjeval samo formo v času nastanka. Odkritje in uporaba je pa spet odvisna od veliko zunanjih faktorjev. Tudi cena določenega zapisa. Ne mislim tržna, ampak v smislu vrednote. Zato sem omenila avtorje določenih zapisov, ki so bili v času nastanka označeni lahko za šund (Sarah Kane) ali za politično nekorektno svinjarijo itd. Sarah Kane namreč za svoje predstave takrat sploh ni imela obiska (Razdejanje), prepoznavna je postala zavoljo šikaniranja s strani krtikov, takratšnje moralne elite. O tem se pisala. In v tem ne vidim nič nesramnega. Tvoj problem je, če blog avtomatično označuješ za ničvrednega, ne glede na njegovo vsebino. Ampak po tem kopitu moraš označit za še manj vreden vsak dnevnik, ki ga ne bere nihče razen avtorja. Torej tudi dnevnik Anne Frank na primer. To je bil samo primer nečesa, kar je bilo odkrito in priznano.
Dejstvo je, da bi Pigac, ko je odkril, da je novinarka RTVja skopirala njegov prispevek, z lahkoto dobil tožbo, ki jo je nameraval vložit, vendar se je poravnal s še večjo lahkoto brez pompa in prejel s strani MMC spleta odškodnino. Kako to??? Če bložni zapisi nimajo teže, nič večje od kopipastanja po tvojem mnenju??? Že sam pravni sistem o avtorskih pravicah se nikakor ne strinja s tabo.
Do avtorskih pravic je upravičen vsak, ne glede na to, preko kakšnega medija piše, ob morebitni kraji je vse skupaj samo vprašanje dokazovanja. Če bi torej nekdo ukradel dnevnik Frankovi in se podpisal, bi obstajal pravni problem dokazovanja. To je vse. Enako je na netu. Samo da je na netu preko IPjev in pri zaznamku časa nastanka dokazovanje neprimerljivo lažje od pole papirja. Zato je pametno, če opletaš s polami papirja, da si pošlješ priporočeno pošiljko na lasten naslov, ohraniš dobro zapečateno ovojnico in shraniš listek p. pošiljke z datumom. (Pameten nasvet Mihe Mazzinija moji malenkosti ob določeni priložnosti).
Jaz, ki sem pisala o teži, ki je neodvisna od kekcev, kako vzpostavljajo sebi na ljubo kriterije (primer je bila EMA), prav gotovo ne potrebujem lekcije o trivializaciji in vsakem zapisu kot kreaciji (vsak zapis je kreacija, niti slučajno pa nima vsak zapis enake teže, če govorimo o kakovosti in izvirnosti).
Ja, tako je in specialisti svojo specialnost dokazujejo z rezultati. Sicer bi bili v riti še bolj, kot že itak smo. Ker bi kekčevsko mislili, da je vsaka bejba na primerjalni književnosti specialistka za književnost in da noben specialist ne podlega lobijem in ideologijam, ki ga odmikajo od objektivnega profesionalizma. Mislili bi tudi, da lahko vzpostavimo enoznačno formulo merjenja kakovosti, pa vemo, da neko delo lahko nekje doživi uspeh, nekje pa ga zavrnejo.
Ne vem, zakaj bi bila primetjava z založbo zlonamerna in podtikajoča (razen da tako občutiš izključno iz osebnih zamerljivih vzgibov), če na eni strani visoko postavljaš kakovost in oceno specialistov (kar tudi jaz), označiš, da vsak zapis niti ni vreden zaznamka kreacija, hkrati pa zagovarjaš založbo, ki se reklamira ravno v tej razliki od ostalih založb, da objavi “kreacijo” vsakogar in ponuja možnost objave tudi tistim, ki ga noben specialist ne jebe pet posto. Ne štekam!
Ja, avtor zapisa porabi čas in trud, predvsem pa je rezultat nečesa, kar je nastajalo v njem pomalem dolgo časa, kako in koliko časa je odvisno od teže zapisa, nadarjenosti in lucidnosti avtorja, ki se loti neke forme kreacije. Kopipastar pa je samo fotokopirni stroj. In samo kot tak lahko doživi ekshibicionističen moment. Moj kopipastar ga je drobec doživel na mojem blogu. Rezultat ni isti, kot ga doživlja avtor. Vsaj meni se ne zdi. In spodbija floskulo vsaka reklama je dobra reklama. Ne bi rekla, odvisno zakaj, od kod, in kako.
Delo na blogu je takšno, kakršno se sveti na njem. Blog je kot list papirja. Kar ponudiš na njem, to pač je gor. Če je samo nekaj besed, nametanih v rednih presledkih, navrženih, naklepanih, je to samo to. In ja, v vsakem primeru je avtorsko delo, kaj pa drugega. Nima pa lahko nobene omembe vredne teže ali pa jo ima. Kot na listu papirja.
In še tvoj predzadnji stavek … ne, seveda kradljivec zapisov ne počne to iz istega razloga kot avtor, ker se namen in način razlikuje. Po tvoji tezi je namreč vsaka kraja katerega koli avtorskega dela izenakega razloga, kot avtor ustvari svoje delo. Pa če gre za krajo papirnatega dnevnika, pole pesniške zbirke ali skladbe oziroma dela skladbe na prizorišču. Razlog je po tvojem enak, ker diskvalificiraš pomen kreiranja samega, kar razlikuje avtorja od kopipastarja.
Jah …. valda, da se ne strinjam in hvala bogu, da se ne strinja tudi pravni sistem, čeprav je luknjast kot ementaler.
@1danica:
Tako je. Plac se je usedel že zdavnaj, kopipast je pa že v izvoru noviteta in še skače s stola na stol … hehehe … samo v tem je razlika. Jezik je pač živ in kuje svojo zgodovino. Toporišičeva razpočnica se pa itak ni prijela … hehehe … Enkrat sem se pohecala v trgovini in naročila pet razpočnic, pa trgovka ni vedela, kaj hočem … hihi …
Lp
@Si.R.:
Nič hudega … hehe … kdo jih bo ljubil, če jih še ti ne bi.
Jaz bi ti dala žemlje in gledala, kaj boš… a boš zadovoljna, boš morda hotela kaj drugega, ali boš razočarana, ker ti ni uspelo nekoga malce imeti za norca… ali bi se celo zamislila nad Toporišičevimi idejami, češ – da ni pa res nekaj na tem?
Sicer pa pri nas vlaa precej pišmevritičen odnos do jezika in ja, ta je tudi Toporišičeva (menda) in celo všeč mi je.
Bodi fajn 🙂
@1danica:
Presenečena bi bila, če bi dobila žemlje, ker bi bil to dokaz, da lahko tak verbalni umotvor doseže mesto, kjer naj bi se najbolj pogosto koristil kljub zacementiranosti že zelo uveljavljenih izrazov med ljudmi.
Vsekakor pa ta eksperiment ni bil mišljen kot norčevanje iz trgovke. Saj sem ji povedala, kaj pomeni in da sem se pohecala, ker sem pričakovala njen izraz na obrazu kot od večine kupcev. Je pa rekla, da ga ne bo pozabila in da bo za vedno vedela, če bo še kdo hotel razpočnice (smejala se je). Pa dvomim, da se ji je primerilo … hehehe …
Bodi fajn tudi ti.
🙂
okej – pa nič. samo na hitro – moja teza ni, da je kraja kateregakoli avtorskega dela iz enakega razloga kot ustvarjnje avtorskega dela (nevem, kje si to sploh najdla) – jaz pravim, da ni vsak zapis avtorsko delo, in da je klicanje advokatov zaradi kopiranja nekega bogeseusmili bložnega zapisa enako klicanju le-njih v primeru “kraje” verza “Noč bo moj extrem, rušil bo meje ta tandem” – abotno. in da – kot sledi iz tega – sta vrednosti tako zapisa kot tega verza enaki – nič.
pa pustimo to.
vsekakor ostajajo dejstva, da vsak zapis ni avtorsko delo;
da je nasprotno mišljenje v samem temelju današnjega razvrednotenja in trivializiranja ustvarjalnosti;
da je kopija ničvredna in da je vrednost kopije ničvrednega zapisa enaka vrednosti tega zapisa;
da obstajajo ljudje, ki kljub vsemu ostajajo prepričani o vrednosti svojih zapisov (inherentni, ne tisti, ki jo dajejo odzivi);
da obstajajo pisci blogov, ki mislijo, da so njihovi zapisi “avtorska dela” in vsled tega vredni enake “zaščite” kot npr. dela Sarah Kane;
da je nekaterim edina hujša stvar od tega, da jih kopirajo – to, da jih ne kopirajo;
…
in ne nazadnje – kot to tudi tale polemika dokazuje – da so Neupravičeno Spregledane Veličine bolj zoprne od Kronično Simpatičnih.
@ponpet:
To, kar si zapisal v zadnjem komentarju je pač nekaj popolnoma drugega od tistega, kar si pisal prej. Prej si blog avtomatsko postavil kot omembe nevreden medij, ki nima teže, zdaj pa pišeš o vsebinski preceni, pri čemer omanjaš božeseusmili bložni zapis. Torej obstaja božedaj bložni zapis kot kontrapunkt.
V mojem zapisu pač ni šlo za omembo nekega božeseusmili kopipasta, kot si primerjal EMA verz v smislu, koliko takih verzov na terenu nivojske najnižje plehkosti lahko nastane, ampak je šlo za očitno zelo prepoznaven tekst, zapisan v dovolj specifičnem slogu, da je bilo njegovo avtorstvo prepoznavno. Torej so bile tvoje opombe moje ogorčenosti po tej tvoji novi teoriji odveč. Prej, v prvem komentarju si namreč pisal nasploh za bloge kot take, in celo dodal, da naj ne bo nesporazuma, saj imaš v mislih vse bloge.
Težkanje vrednosti zapisov in posledično kopij pa je že nekaj drugega in s tem se z lahkoto strinjam, čeprav je kopija še vedno kopija. Če torej nekdo kopira nekaj blazno banalnega, ker je pokapiral, da se ravno s tem banalnim dobro zasluži (zmaga na EMI na primer in potem fajn trži hit), je to pač kraja v imenu dobrega trženja sebe, čeprav vrednost samega umotvora v smislu kakovosti ne dosega ringaraje.
Seveda obstajajo pisci, ki so prepričani o veličini svojih zapisov, četudi teže nimajo. Ne vem pa, če se ne zavedajo, da njihova dela ne dosegajo vrednosti Sarah Kane. Odkrito povedano jaz menim, da je še huje. Da se zavedajo, ampak se jim fučka za to, ker pridejo bolje skozi kot pride skozi “Sarah Kane” za časa svojega življenja. In ker tako mislim, se mi ljubi tudi pognjavit velike face tipa Gartner. Ko so njega kopirali in je zagnal vik in krik, res ni bilo kaj dodat. Saj ga je kopiral Roškar (NET TV zvezda) za neko šund revijo. In ga v zameno za muke, ki jih je ubožec Iztok prestal, povabil k sodelovanju … hehehe …
Kot si lahko ogledaš, sem tudi s strani Ajše Vodnik prejela zgrožen komentar, kako brezmejno predrzno žalim in ponižujem v svojem blogu vse sodelavce TV Paprike, ker sem zapisala nepohvalno kritiko. Kaj naj si ob tem mislim? Da se kreatorji oddaj ne zavedajo, kaj prodajajo??? Da mislijo, da je njihova ponudba izjemno kvalitetna, avtorsko izvirna in vsebinsko presežna? Ne, moje mnenje je, da se še kako tega zavedajo, samo da ta teren po difoltu ne prenese kritike, ker naj bi bilo izven kategorije kritike. Ta teren Neupravičeno Nespregledanih “Veličin” se napaja izključno na trgu preko vzvodov primerne patetike in približevanju podpovprečnih pričakovanj javnosti, ki je vzgajana v slogu svete preproščine. Poglej si Gartnerjev srceparajoči zapis o kvazi intelektualcih (Mojo, Irenca in jaz), ki se spravijo na ubogo preprostomisleče ničhudegasluteče dekle. Zanj je poanta črnega humorja v ozadju popolnoma irelevantna za povzdigovanje sebe kot osebnosti. Zakaj? Ker je pogruntal bistvo uspešne samoreklame, ki zavrača vsako kritiko za še tako plehek izdelek. Drži se svojega terena in izrabi vsako priliko za izkazovanje svoje dobrote, s katero bojda ščitiš in zastopaš najbolj nebogljene in izpadlo bo, da je trženje prazne slame postranskega pomena ob veličini usmiljenja in razumevanja Damjana Murka. S tem seveda spodbujaš in širiš mentaliteten Murko nivo, ga poštempljaš za sveto kravo in s tem z lahkoto tudi sebi širiš teren za uspešno trženje in nespregledanost svojih kratorskih nižin. Ob tem se jim fučka za življenje raznih Sarah Kane (ki je bila Neupravičeno Spregledana Veličina v veličini). Celo trdijo, da se jih to ne tiče in da saj jim nič nočejo. Prav tako pa nočejo enakopravno sodelovat pri pojmu kritike. Kanova in ostali so na terenu sodb prisiljeni sodelovat. Kanovo so uničili s kritiko sami intelektualci, danes jo povzdigujejo in tržijo njene produkte. Taisti intelektualci pa se zlahka pustijo jebat v glavo od Neupravičeno Nespregledanih “Veličin” tako, da jih pustijo na miru in samo javkajo, kako gre kvaliteti slabo. Fajn. Njim je prav. Kako zelo jim prav pride, se pa pokaže, ko kakšno kritiko vendarle fašejo. Kategorično se vedejo, kot da nihče nima nobene pravice na njihov račun kritike sploh podajat, saj oni zlo vendar ne mislijo. Zlo je mislila Sarah in njej podbni kvazi intelektualci, ki celo preklinjajo in predstavljajo moralno sporne plati življenja. Njih se ta ne tiče. Oni so zgledni Kronično Simpatični državljani, ponpet. Nehajo kadit ob pravem času, ob pravem trenutku povedo prave stavke in razumejo vse in vsakogar, razen kvazi intelektualcev, ko si drznejo presojat o vrednosti njihovih izdelkov na tržišču. S tem ne ponižuješ le njih, ampak, ti prasec, še vse kupce, ki jih imajo oni tako radi in jim tako stojijo ob strani.
Okej. Za konec. Suma sumarum mislim, da sva nekako prišla na skupno vejo, kar se pomenov in pomembnosti tiče. Samo da jaz menim, da so Kronično Simpatični tisti, ki jih ti poimenuješ Neupravičeno Spregledane Veličine (gledano kakopak z intelektualnega vidika). No, vsaj tako sem dojela verbalni spotik, čeprav vem, da tudi to ni čisto res v tvojem primeru.
🙂
Ne, ne – nikakor nisva prišla na skupno vejo (bognedaj 🙂 )
še vedno imam v mislih bloge kot take in zapise na njih v moji oceni brezpredmetnosti in ničvrednosti. omembe nevreden medij, točno.
pa kaj, če je nek zapis napisan v “prepoznavnem stilu”? vsaka kopija bložnega zpisa na nekem drugem blogu je banalna kopija banlnega. zato se zapis in njegova kopija ne razlikujeta – in zato imata isto vrednost – in zato je motivacija, razlog za pisanje enak tistemu za kopiranje. oboje je brezveze, ane.
in je popolnoma vseeno, kdo se razglaša za “intelektualca” in koga za “damjana murka” – razlike med njima pač ni.
sej ne da bi bilo s tem kaj narobe – lepo je, da se piše in da se uživa v tem. samo glede vrednosti, pomena in teže je pač lepo vedeti, kje smo in kam spadamo (čeprav tudi če se ne ve, ni nič hudega, kot vidim).
ni problem v pisanju (in kopiranju) zapisov – problem zoprnih Neupravičeno Spregledanih Veličin (ki seveda niso Kronično Simpatični, so pa morda res “intelektualno” na istem) je v tem, da “… mislijo, da je njihova ponudba izjemno kvalitetna, avtorsko izvirna in vsebinsko presežna”; da mislijo, da so Veličine in da so spregledane Neupravičeno. “intelektualci”, pač. eden od simptomov le-teh je tudi histerično vpitje o tožbah proti tistim, ki kopirajo njihova “intelektualna” dela.
sej mogoče tudi s tem ni nič narobe, ane. kot je rekel Filozof: uživaj svoj simptom! 😉
p.s.
skoraj bi pozabil – čestitam, ker si dobila komentar ajše vodnik.
Čas kulturnega boja!
Simona, tvoj blog sem po naklučju našel pred slabima dvema mesecema in mi je bil takoj všeč prav zaradi medvrstičja.Žal ga nekateri spremljajo zgolj zaradi določenih blogomrež.Gremo v maske in zjebajmo vse po spisku, kind of gujs.
Praviš politika moderne družbe.Politika, ki pravi, da je potrebno delovati z konceptom.Koncept pa je, da se ustvarjalne, ki izstopajo, zabije čim nižje v podpodje, če se da.In, da se naredi čim več ovc.Nad ovce pa ovčarje.Sama pa si je postavila za cilj, ostati kasta nadovčarjev.In težko je ostat ne ovca ko pa je lažje biti množica.Ampak se zaveš,ko na menda elitnem RŠ poslušaš oddajo ki se dela norca iz Prešerna in razpreda o Človeku,ki se ga žal spominjamo na obletnico njegove smrti,pompozno obelodanja sodomijo(zdi se mi da sovoditelja tripata na idejo biti, menda prešernova ovca)o kasni izgubi fantovstva,o farjih in ritah.Pa toliko manj o vulgarnih pokalicah,ki jih je napisal France.V stilu,da ga ne boste imeli za neko avtoriteto,še grši je bil kot kažejo tele kitice.In je hvala bogu Kosta poklical, jim zrecitiral eno ekspres narejeno in pokazal veleumnima mojstroma govorjene pisane besede,kaj si misli in z njim ne ovce o Prešernu.Ampak si moreš misliti, gospa in gospod nista štekala(no v bistvu sta, in kar na enkrat postala kronično simpatična, in model je celo presedlal na srbohrvaščino)čista blamaža.Politika, ki pravi, da je treba delati revolucijo.Ampak, tovariši in tovarišice, revolucija ja je, lastne otroke, ane.In tudi ne bodo vsi kopipastarji in opredeljeni v skladu z…želi sadove tega početja,sadovi so rezervirani za tiste v maskah.
kulturen Kulturni praznik želim in praznujte ga še kdaj čez leto,bo lepše za vse
@ponpet:
Zakaj tratiš svoj in moj ljubi čas? Če imaš še vedno v mislih bloge kot take, me prosi, da izbrišem tvoj prejšnji komentar, ki si ga bil očitno primoran napisat tako kontradiktorno, ker nimaš argumentov za vse tisto, kar sem ti napisala jaz.
In pojma nimam, kaj neki bi se potem lahko reklo vsem tistim, ki bodo izdajali knjige pri tisti založbi? Jim urednik razloži pošteno, da pravzaprav meni, da niso njihovi izdelki vredni pol pizde gnile vode, samo dobra ideja za biznis se mu je porodila na račun nesamokritičnega ega podnivojskih? In kako dojemaš nivo? Kje se pa kaže? Če je blog avtomatsko podnivo, ker je blog, kaj je potem dnevnik, kaj so papirji shranjeni v predalniku. Je zate knjiga avtomatsko nivo, ker je knjiga? Je zate članek avtomatsko nivo, če je izdan v reviji? Jah, potem si pa res kljukec, ki pada na fasado. Ampak verjetno tudi to ne drži, saj zate pop štiklc ni avtomatsko nivo, če dobi svoj cd, še posebej če se prezentira na EMI.
Jaz sem prva, ki kritizira bloge v večini in predvsem uredniško nepolitiko, ampak to počnem na mestih, kjer pritiče, v trenutkih, ko pritičejo. Tam se ti ne oglašaš, ampak težakariš na mojem blogu in sam pišeš blog, kjer se sveti tudi link do nečesa, kar ima po bralstvu za moje pojme minornejšo težo od podpovprečnega bloga. Zanimivo.
Skratka, nisi odgovoril niti na eno mojo repliko kot protiargument, ampak samo kopipastaš svoje parole, ki si jih podal že v prvem komentarju. Zakaj? V čem je tvoj problem?
Aha, že vem. Posredno si odgovoril v prvem stavku zadnje replike. Neke probleme imaš v odnosu do mene. Razumem. Mi je bilo jasno že takoj. A sem ti jaz kriva? Povej, kaj te matra? Bi me rad zavoljo svoje jeze nad mano, ki se, sklepam, po principu vrtca vleče še od drugega bloga, razsvetlil o kvaliteti mojih zapisov. Jah, jebi ga. Tebe pa res ne bom vprašala in me ne zanima. Še posebej me ne zanima, ker vem, kako močno čustveno naklonjenost gojiš do moje malenkosti …
Lahko pa napišem blog o simptomih tebi podobnih, ki me prihajate dražit. Bo zanimiv in tudi če KSjem neberljiv, bo zagotovo vseboval vsaj neke argumente.
In čemu čestitke za to. Hočeš bit ciničen? Žal si izpadel samo otročji. Na zelo podoben način kot oseba, ki si jo omenil. Zdaj mi je šele jasno, zakaj so ti Kronično Simpatični blizu. Saj funkcioniraš enako in od enakih tipov ljudi se počutiš ogroženega. Tvoj problem.
In zakaj, zaboga, si se šel intervjuvat v Blogorolo? Kako te ni bilo sram, da si bil predstavljen kot bloger? In čemu si se na Mojovem blogu zahvalil, da te je predlagal? Jaz bi se na tvojem mestu skrila pod parket, če bi imela tako bedno mnenje o svojih blogih. Ti pa očitno nimaš sramu.
@Simona, dej no, končno naletiš na nekoga, ki (ti) definitivno ni Kronično Simpatičen in se buniš. Mar ni to to, kar si želela?
Se pa strinjam s tabo v tezi, da niso vsi blogi bofl. To se, če ne drugače, vidi po ceni posameznih zapisov. Poglej moj cenik na primer.
P.S. da ne bi mislila, da je to poceni provokacija, cenik sem postavil preden si objavila ta zapis.
@Mr.Mojo:
Ah, dej no. Saj nisem zapisala, da imam rada kronično antipatične. To je samo druga plat iste medalje in ponavadi hkrati lastnost kronično simpatičnih, ko se počutijo ogrožene.
Takih, kot je pa ponpet, ki mi hodijo težit, ne da bi jih v resnici žulila vsebina, ampak jih žulim jaz osebno, kot blogerski pojav, imam polno.
In potem me mučijo z nekimi podtikanji, namesto da bi si pač na kratko olajšali dušo in zapisali na primer: “Pička naduta, najrajši bi ti pripeljal klofuto.” Recimo. Irenca vsake toliko kje spusti kakšno antipatično na moj račun, pa je zaradi tega nikoli nisem hodila gnjavit na blog in sprevračat njenih vsebin. Pač pove svoje in čao. In celo premore toliko ponosa, da pove tudi, ko se ji nekaj zdi okej.
Videla cenik … Ha! Visoko se ceniš. Štekam. Kul.
Berem … berem … pa še berem … in kaj preberem?
“Boh varuj pametne se ti dekline, ki iz DNK zapisov na plano vleče ven spomine. Ako dekle bi preveč pametovalo, kaj druzga dedcu bi poslej ostalo?!”
p.s.: oprostite, pomota, sem bila prepričana, da se piše leto 2008!
@simona: ne bom govoril v ponpetkovem imenu, naj se sam izjasni, če se želi, vendar nisem dobil občutka, da bi šlo za oseben napad. Nenazadnje, če bi se mu šlo za kakšne osebne napade, bi se verjetno že prej oglasil. Tudi sam se še nikoli nisem nikogar lotil osebno, čeprav so mi ene dvakrat podtikali osebne motive (zanimivo, v obeh primerih je šlo za “razvpite blogerje”, oz. take, ki so očitno začeli verjeti, da koga zanima kaj več od zgolj napisanega). V takšnih primerih se preprosto držim svoje argumentacije in prezrem obtožbo. Verjetno večina kolikor toliko inteligentnih ljudi ravna enako.
Seveda je teža osebnega napada na blogu verjetno sorazmerna s stopnjo aktualizacije, ki jo blog ponuja piscu. Morda se mi tudi zato precej jebe. Veliko bolj pomembno mi je, kaj bralci mislijo o napisanem, kot pa o meni, in v tej luči so tudi osebni napadi skoraj dobrodošli, saj dokončno diskreditirajo tiste, ki jih uporabijo, ko jim zmanjka argumentov.
Da ne bi bilo pomote, še vedno ne mislim, da je to, kar imam napisano na blogu, kakršno koli avtorsko delo. Zato tudi tisti smešni cenik – kot odgovor vsem tistim, ki mislijo, da njihovi zapisi imajo kakršno koli stvarno vrednost.
Prav tako nimam problemov s strinjanjem, kadar je na mestu. Tudi večina ljudi v mojem krogu jih nima. Morda sem obkrožen s samimi kronično simpatičnimi, kaj vem.
🙂 🙂 🙂
simona 🙂
zakaj misliš, da imaš z mano polemiko? saj je nimaš – jaz ti samo povem, kako je. če vztrajaš pri napačnem mnenju, pač ponovim, ane. pa saj to ni nič takega; že nekaj let živimo, kot da je narobe misliti človekova pravica, pa se nam ni nič slabega zgodilo.
in ponovim še zadnjič: zapisi na blogih so pač inherentno brez teže. kakršnekoli. in ni razlike med mojimi zapisi ali tvojimi, dajaninimi ali iztokovimi ali čigavimikoliže. ne pomenijo ničesar. ampak nevem zakaj te to toliko moti? pa kaj, če nimajo teže ali pomena – še vedno jih je fino tako pisati kot brati ali komentirati, ane. lahkotna zabava, zapravljanje časa. nič drugega.
zdaj pa še nekaj malega o simptomih Neupravičeno Spregledanih Veličin: svoje zapise in “dela” imajo za “vredne” oz “več-vredne”; kar naprej mislijo, da se drugi ukvarjajo z njimi in se dostikrat počutijo napadani; trudijo se ukrivljati podobo sveta v tisto, ki so si jo zamislili; vedno se počutijo poklicani za mnenje in dajanje ocen.
vsled tega so mi Neupravičeno Spregledane Veličine bolj zoprne od izjemno zoprnih Kronično Simpatičnih.
nikomur pa ne odrekam užitka ob pisanju, fino se mi zdi, da ima toliko ljudi možnost, da njihove zapise (pa fotke, pesmi, karkoli) lahko vidijo drugi, da so objavljeni, izdani, da visijo na razstavi itd…
glede moje osebe – nevem, kje si našla – samo stavim primer – da mislim, da ima zapis težo, če je objavljen v reviji. “našla” si še nekaj takih, pa ne mislim odgovarjat (tista o jezi nate in o “čustveni naklonjenosti” sta res dobri – ampak kot rečeno – to ni polemika, ane).
moram pa odgovorit na nekaj: v poslu ne ocenjujem, ker ni treba. nobeden ne želi moje ocene in je tudi ne zmorem dati. podjetje oz. založba za denar izpolnjuje želje (v tem primeru imeti svojo knjigo). kdo si sploh lahko drzne reči, da nekaj “ni vredno pol pizde gnile vode”??? kdo sploh lahko misli kaj takega? in kdo lahko reče, da ima nekdo, ki svoji ženi za 60. rojstni dan podari zbirko svojih pesmi, “nesamokritičen ego podnivojskih”?
(nasploh nevem zakaj je treba uporabljati poklic nekoga kot “argument” v “debati”? “tis pa zihr iz FDV-ja!” Tis pa ginekolog!”???)
pa opravičujem se za nedoslednosti ali kontradiktornosti. in glede čestitke res nisem hotel zveneti cinično … zgledalo je, kot da si na tisti komentar ponosna. in nisem te prišel dražit (v mojem prvem komentarju je zgolj nekaj o tem, kako kopiranje bložnih zapisov ne pomeni nič, ker pač bložni zapisi nič ne pomenijo) – sploh ne vem, kaj bi te lahko tako zdražilo in ujezilo.
ampak za vsak slučaj – ne bom več težakaril, prav …
srečno! 🙂
@marija magdalena do kolena:
Zelo se motiš, ja. Štetje se še začelo ni.
@Mr.Mojo:
Kako naj drugače jemljem kot oseben napad, če ponpetko ni podal nobenega argumenta na moje replike, ampak samo kopipasta svoje parole. In mi celo podtika. Jasno je, da je mnenja, da sem zelo domišljava in na kurac mu gre, ker meni, da mislim, da so moji zapisi nekaj posebnega. Ker bi se težko spustil v dokazovanje, kar bi želel dokazat, se je lotil zadeve s parolo. Bistvo njegovih zapisov pa je, kaj neki si jaz mislim, da sem, da spoh omenjam nekoga, ki me je kopipastal. V zadnjem komentarju lahko prebereš, kako je mislil, da sem ponosna, ker me je komentirala Vodnikova. Trapasto. Jaz sem pa to omenila kot protiargument, da so blogi sami sebi v namen. Kako neki? Če imajo bralce!!! S tem primerom pa sem opozorila, da lahko dosežejo celo tistega, ki je obravnavan, enako kot v reviji!!! Od kod torej argument, da so sami sebi v namen??? Ponos, ki mi ga je podtaknil, je v njegovi glavi, je primitivizem, ki ga projecira name, ni pa zrasel na mojem zeljniku. To ni moj primitivizem. Jaz sem kontekste zelo natančno uporabila. On ji h po potrebi ignorira. S tem pa jasno izkazuje, v čem je poanta njegovega komentiranja tukaj. Poleg tega se je zaštrikal, ko mi je očital, da ponižujem dnevnik Frankove. No, dnevnik pa je še bolj sam sebi v namen po njegovi tezi kot je lahko blog. Na nobeno od omenjenih zadev mi ni odgovoril. Na nobeno. On si prevaja na način, ki njega žuli in je njegov problem (slava, ponosi, domišljavost). Kako naj potem ne mislim, da je zadeva osebna??? Seveda mi je pa jasno, da odmevnejše blogerje zelo rad vse vrže v en koš, ker on ni tako odmeven. Se pa rad poafna v Blogoroli. Ma daj! Potem naj pa spoka z bloga, napiše knjigo, ki je nihče ne bo prebral ali ustanovi revijo v nakladi pol prebivalca. Jaz vem, zakaj pišem blog. Ponpetko in njemu podobni si pa domišljajo, da itak vejo.
Zakaj tvoj blog ni avtorsko delo? A nisi ti avtor? Se imaš za neizvirnega? Se zavedaš, da si neizviren? In pojma nimam, zakaj bi bil cenik parodija. A več kakšno sranje se prodaja po Ameriki za večji zaslužek, kot ga parodično v ceniku navajaš ti? Koliko bi bil moj blog lahko vreden, ne vem, niti se ne ukvarjam s tem. Vem samo to, da bi bil lahko ogromno tokom okoliščin ali pa nič. Tisto, kar pa resnično vem, je, da imajo moji zapisi stvarno vrednost. Jaz to vem. Sem pa prepričana, da tisti, ki meni, da njegov nima, tudi prav ve. Samo naj govori, zaboga, v svojem imenu. Sicer pa z argumenti na plano. Ne trditvami!!! Argumenti!!! Namreč tudi na EMI, ki jo ima ponpetko tako v želodcu in bi lahko rekel, da vse, kar se tam pojavi, je drek, se pojavi tudi kakšen bend Diona Dimm team, ki ni drek. Kljukčevsko bedasto mi je palamudenje okrog blogov, ki ga razvija ponpet in s tem, ko menim, da gre za oseben napad, mu pravzaprav puščam prostor možnega spoštovanja. Ker če on resno tako komunicira in take prodaja, ga imam pač za neupravičeno retardiranega. Tako da upam, da je osebno napet – ponpet.
@ponpet:
Jaz imam polemiko. Ti je pa nimaš. Tvoji komentarji so nepolemični, ker ne vsebujejo argumentov. Ti sodiš po sebi, jaz pa ne samo po sebi ampak tudi.
Ne, ti meni ne poveš, kako je. Ker ne moreš. Ker si nek ponpet. Who the fick is he? In ničesar nisi argumentiral, torej nisi ničesar povedal. Ti samo trdiš. Za trditve moraš imeti pa neko ozadje, da bi trditev lahko s čim predhodnim povezala, da bi to pomenilo povedati. Ti si pa samo ponpet, ki nekaj trdi, brez argumentov. Kot na primer: “Zemlja je ploščata!” In ponpet meni, da bi mu morala verjet. Zakaj? Na podlagi česa? Preveč se družiš s sabo in glupimi pičkami verjetno.
Če narobe mislim, mi moraš to dokazat. Z argumenti. Jaz sem ti argumente podala, pa nisi odgovoril niti na en izziv. Torej so moji argumenti zate premočni očitno, samo nimaš jajc, da bi to priznal. Nič novega.
Mene ne moti, da ti tako misliš. Mene moti, da hočeš svoje mišljenje, za katerega ne uspeš podat argumentov, podtaknit meni. Tvoj namen mi gre na kurac, neuapehu navkljub. Ne zanima me trditev, da je tvoj zapis enak Gartnerjevemu. Če tako misliš, ti verjamem. Ti že veš. Zanima me argument, zakaj naj bi bili vsi zapisi enaki, ne glede na vsebino. Tega argumenta pa nisi podal, za razliko od mojih več protiargumentov, na katere nisi repliciral. Vsiljuješ mnenje, ki je za moje pojme retardirano. To me moti. Zapravljanje časa je pa marsikaj. Branje revije Lady mnogo bolj brezvezno od branja marsikaterega bloga. Odgovori na to! Se strinjaš?! In če ne? Na kakšnih temeljih?!!!
O Neupravičeno Spregledanih Veličinah. Ne znam replicirat simptomov, ker se mi zdi najbolj relevantno dejstvo, kakšni so njihovi zapisi. So več vredni od povprečja ali niso. Ne podajaš nikakršne primerjave, torej so simptomi, ki jih navajaš brez pomena. Nimam primerjave, da bi lahko vedela, ali so simptomi samo upravičeno dejstvo ali samoslepitev (za kar jaz itak menim, da ne obstaja, kar sem ti že povedala … v resnici vsak ve, kje rotira, lahko pa zaslepljenost odigra sebi v prid …). Če nekdo odpre blog v obliki kolumne, ja, bo podajal mnenja in ocene. So what? Enako bi lahko rekel, da se nekdo počuti poklican, da kar naprej secira neke emocionalne tančine in zato, nebodigatreba, piše poezijo. Kakšen argument je to? Vsak, ki nekaj pač ustvarja, se na nekem nivoju čuti poklican za to. Vprašanje je samo, ali to dela dobro ali brefira ali … To se je smiselno spraševat. Tebe pa očitno zanima samo, kako neki se počuti avtor nečesa. A je domišljav ali ni, a je tak ali ni … meni je to trač in me ne zanima. Zardi mene je lahko nadut, nor, odfukan ali kakršen koli že. Vse je zanimivo.
Kje sem našla, da misliš, da ima zapis težo, če je objavljen v reviji??? Jah, kaj pa naj mislim?!! In potem rečeš, da na to ne boš odgovarjal???? Ne, odgovori, sicer je tvoje plozanje brez teže. Namreč teže nisi nikakor definiral. Bi, prosim, definiral, kaj zate pomeni zapis s težo!!! Kaj definira težo!!! Kako to izgleda in zakaj je blog diskvalificiran avtomatsko (pri čemer te vsebina očitno niti najmanj ne zanima … res ne vem, zakaj pisakaš).
Ne, nekdo, ki podari svoji ženi pesniško zbirko ob šestdesetletnici, ni dolžan sploh razmišljat o nivoju svojih pesmi, o njihovi teži, ker gre za darilo. Vi pa odigrate vlogo malo bolj tehnično napredne fotokopirnice in veselo zaračunate storitev. Ste pač veseli, da si ljudje omišljajo tako ganljiva darila in si želijo videti svoj izdelek v obliki knjige, ker jim harmonika vezava ne bi bila tako ljubo podobna knjigi, kakršne pišejo bojda veliki … hehehe … Ampak jaz sem prebrala, da se tam knjige tudi prodajajo, pa to, in vi pobirate neke procente. Torej ste pripravljeni na trg spustit vse, brez ocenjevanja, da se le morda, po kakšnem ključu proda. To je pa že razlika od pakiranja daril ob šestdesetletnicah … hehe … ali sem narobe poštekala???
Se pa totalno strinjam! Kdo si drzne reči, da nekaj ni vredno pol pizde gnile vode!!! Jaz tega nisem rekla, ponpet. jaz sem te spraševala na podlagi tvojega mišljenja. Ti si namreč ta drznež, ki bloge označuješ za brez vrednosti, kar je manj od pol pizde gnile vode. In te vprašam, kdo si ti, prav ti osebno, da si kaj takega drzneš!!! In na kakšni podlagi. Odgovori že enkrat!! Ker ja, ti si ta! Ne jaz! Jaz sem samo tvodo ideologijo sprojecirala skozi vprašanje tudi na omenjeno knjigarno, ker ne vem po kakšni formuli ali definiciji bi imela več teže od, po tvojem mnenju, ničvrednih blogov!!! Torej kdo si ti, da take klatiš?!!!
Poklicev jaz nikomur nisem očitala, niti spraševala po izobrazbi, tako da … ne vem, od kod zdaj to.
Ne, ni izgledalo, kot da sem na tisti komentar ponosna. Ti si tako prebral, ker se ti je zdelo tako samo po sebi umevno. Jaz sem to uporabila samo v kontekstu kot argument, da blogi niso nujno sami sebi v namen, saj imajo bralce in lahko dosežejo tudi obravnavane v blogu. Omenila sem enakovredno tudi odziv društva depresivnih, pa te ta očitno ni tako fasciniral kot omemba Vodnikove. Če bi pa vedel, za kakšen komentar gre, sploh ne bi govoril o ponosu, saj je izključno spisan kot poskus poniževanja moje malenkosti, valda, kot odziv na moje pizdakanje. Marsikdo bi tisti komentar raje izbrisal in se potunil. Kar naprej svoje psihoobremenjenosti projeciraš na druge, v tem primeru name.
Kaj me razdraži in ujezi??? To te zanima?? Take osebe, kot si ti. Zakaj? Ker govorijo nekaj drugega, kar jih v resnici žuli in na vsak način hočejo svoje predstave podtaknit na pleča drugega. Ker niti v enem komentarju nisi spregovoril o tistem, kar te res nervira, ampak samo med vrsticami. Brezjajčnost me nervira in draži. Podtikanje. In to me prepogosto sprovocira. Saj nisi edini in nič posebnega. Poglej na hitro še na moje prejšnje bloge. Na vsakem se najde en tebi podoben, ki palamudi na druge tematike, a razlog palamudenja je isti kot tvoj. Ego, Ego, Ego in klasično vprašanje med vrsticami, kaj neki si ta pička misli, da je. Vprašaj, če te zanima! Povedala ti bom, pa še na pir te povabim za nagrado.
🙂
samo še tole – kljub tveganju, da spet izzovem jezico in da potem zvemo še več o meni, in kljub obljubi, da ne bom več tu težakaril …
primerjat katerikoli dnevnik (da o blogih sploh nebi) z dnevnikom ane frank, je najmanj neokusno.
njen dnevnik je (kot vsak drug) sam sebi namen in je brez (literarne) vrednosti. če ga ne bi izpostavili (na površje prinesli) dogodki, bi bil brezvezen. tako je pa seveda ogromen, pretresljiv in večen spomenik nekemu času. njegovo vrednost mu dajejo stvari, dogodki in čas, ki so zunaj njega. pri dnevniku ane frank nima veze, kaj se je napisalo, ampak kdo in kdaj je pisal – in kaj se je vse takrat in potem s piscem in drugimi dogajalo.
evo, nehu. papa 🙂
Dejmo samo ugotovit, da imamo različne poglede na ‘pomembnost’.
Pravo pa obravnava tisto, kar pač obravnava.
Ponpet – pejt spat 🙂
Jaz grem tut.
K trivializiranju in banaliziranju ustvarjalnosti je blogovstvo res veliko prispevalo in tukaj dam prav Ponpetu. Ni vsak zapis avtorsko delo.
Kako spolzek je teren, ti lahko ponazorim s primerom. Na rtv blogu je pisec, ki ga dobro poznaš in bi zanj verjetno težko rekli, da je ustvaril kaj presežnega. Odstavek njegovega zapisa sem si za šalo sposodila za začetek svojega bloga, nikjer pa nisem eksplicitno naznačila, da gre za »ukraden« kos besedila. Takoj se je odzval z jeznim komentarjem in zagrozil, da me bo tožil. Preden sem uspela odgovoriti, si se oglasila ti s komentarjem: »Hahahahaha, ti pa znaš človeka do solz nasmejati!« Saj vem, da sem pikolovska, ampak tvoja reakcija je verjetno izvirala iz nezmotljivega občutka, da njegova skropucala pač ne morejo biti avtorska dela. Omenjam ekstremen primer, da bo bolj jasno, zakaj se mi Ponpetovi komentarji ne zdijo neumestni. Če smo dosledni pri tem, da je vse avtorski zapis (meni se upira), potem imam srečo, ker me neimenovani ni tožil? Ne morem drugače, kot da se še sama od srca nasmejim!!!
Če pustimo ob strani to, kakšna bedna rit je tisti Kronično Simpatični Kradljivec (kot na primer jaz), se tukaj nihče materialno ne okoristi, če tu in tam malo pokopipasta, torej ne gre za klasično krajo intelektualne lastnine. Res me zanima, kako je to pravno porihtano….
ježeš!
sva se glih zgrešila … ej, sori … če bi vedu, da se boš tolk razburla, ne bi nič pisal.
za vso jezo in slabo voljo se opravičujem in prosim odpuščanja – saj nisem hotel tega izzvati … tak pač sem. ne bom več …
@ponpet:
Plosk, plosk, plosk … Tako je. Ravnokar si pojasnil, da je sama literarna teža dnevnika Frankove povsem irelevantna, saj je uspeh tega dnevnika pomemben predvsem kot poročevanje o tistem času, ki je začinjeno tudi z emocionalnimi osebnimi vložki, kar je toliko bolj voajersko privlačno. Saj same fakte smo že vedeli.
No, še vedno pa nisi definiral teže po svojem receptu.
Čeprav si nehal, ti vseeno postavljam svojo teorijo. Menim, da bi izpovedi blogerke katarine, ki jih ima na svojem blogu, predvsem iz časa svojega otroštva in mladosti, v knjižni obliki zlahka postale slovenski hit. Menim, da bi se v Vale Novak knjigarni prodajala za med z malo reklame, da obstaja. Morda bolje kot Ženska, ki se je zaletavala v vrata. Menim, da bi bila to knjiga, ki bi jo kupil tudi kakšen Crni, ne samo ženske, da ne bo pomoti. Menim, da bi bili kritiki prizanesljivi in prej naklonjeni kot ne. Če bi imel kdo kaj za pripomnit pikrega, bi se raje vzdržal, sicer bi se pa našlo precej pozitivno orientirane reklame v obliki recenzij. Ampak katarina se je lotila pač bloga. Bolj ziheraškega in neposrednega odziva. Kako ocenjuješ težo katarininega pisanja. Ima ničvredno težo avtomatsko, samo zato, ker je fliknila svoje izpovedi na blog??? Ali je njen bloh brez vrednosti, ker bi bilo pisanje bre vrednosti ne glede na drugo obliko izdaje. In zakaj? Od kod? Skratka, še vedno ne razumem tvojega pojma teže. Definicije.
In še … Ali bi imelo isto katarinino pisanje po tvoje še manjšo težo, če bi pisala dnevnik v blok, ki bi ga skrivala pod žimnico.
Ameriški DMCA pozna pojem ‘fair use’ za gradiva, ki jih nekdo uporabi brez eksplicitnega dovoljenja avtorjev.
Ali kdo ve, ima tudi slovenska zakonodaja kakšen tak prijem?
No, vsekakor se lahko morda vse skupaj zreducira le na drkanje v glavo zarad tega, ker Kopirc ni navedel povezave do izvirnega zapisa?
In morda še kakšna tehnikalija – kakšna so splošna določila glede avtorstva in lastnina gradiva na blog.siol.net? So sploh pravno veljavna?
NE1?
@hildegarda:
Kako daš ponpetu prav, če je to kvečjem moja trditev!!! Ponpet trdi, da so vsi blogi brez vrednosti samo zato, ker so blogi, ne glede na vsebino, pri čemer svoje teze ni argumentiral. Torej ne daješ prav ponpetu, ampak kvečjem meni. Saj jaz trdim, da ima blog lahko težo, lahko nima pa nobene. Natančnost je pomembna, tukaj se menda strinjava.
Tisto je bilo nekaj povsem drugega, hildegarda. Vsi smo vedeli, čigav citat, in ne celoten blog, je bil tisto. Zato ga nisi posebej podpisala, ker si ga citirala neposredno v kontekstu blogerskega prepucavanja oziroma si ga povzela, torej bi te on lahko samo opozoril, če že hoče, da ga podpišeš, saj je bilo jasno, da bloga nisi skrivala pred njim. Tam je bilo to skoraj tako, kot nihče ne podpisuje citata “Mislim, torej sem”, ker vsi vemo, komu pripada, samo da je Decartes sedel celo zraven tebe in noro znorel … hehehe … Pravno formalno ima v vsakem primeru pravico do šizenja, neformalno pa je bila zadeva komična za crknit, ker bi pravno formalno izpadlo samo tako, da mu pač ne gre za podpis, za katerega bi lahko poskrbel s pozivom v eni minuti po nastanku tvojega bloga, ampak mu gre za dramo in v pravnem smislu za denar.
Tudi djubre oziroma tam opij, oposum itd. mi je poslal komentar, da me je kopipastal, ampak so itak vsi vedeli, da je blog pač moj, ker smo bili povezani pač na majhnem terenu in njegov namen sigurno ni mogel bit kraja, zato je to vredno samo smeha. V prvem primeru je bilo vredno smeha, da je omenjeni pizdakal zaradi tvojega citata, v drugem pa je bilo vredno (v kolikor je bilo res, ker me ni bilo takrat, nisem opazila, opij je pa šaljivec) smeha, ker je šlo za znanega šaljivca in provokatorja brez namena kraj in okoriščanja s tujim delom, saj je imel sam več kot dovolj pozornosti. Čeprav je s pravno formalnega vidika tudi taka šala za človeka, ki ga na drugi strani pesti prazna denarnica in namerno pomanjkanje humorja, lahko povod za tožakanje. Čeprav se itak tudi na pravnem terenu tehta in sprašuje o vzrokih in namenih določenega “delikta”. Sodba ni avtomatska ne glede na okoliščine!!! Primer v mojem blogu pa je v namenih in vzrokih ter svoji celovitosti kopipastanja … hehehehe … neizpodbiten.
To, kar sem pa jaz izpostavila, je pa čista kopipast kraja!!! Kjer je celoten blog moj, spremenjen naslov in pač drug avtor, kar se že itak razlikuje od koščka zapisa, torej od povzemanja drobnega citata. In še pri tem sem jaz jasno zapisala, da ne vriskam o tožbi, kot je kasneje bluzil ponpet, ker je blog pač itak neprofiten, torej ne gre za materialno okoriščanje, kar sem skozi vprašanja o koristih v blogu tudi izpostavila kot fenomen.
A bi bili lahko prosim malo bolj natančni v svojih presojah in analizah, ker sicer vse skupaj izpade navadna bedna farsa!
@Si.R.:
Seveda so pravno veljavna. Ravno toliko kot te lahko pravno veljavno kakšna Ana Jud iztoži za tisočake, če ne boš priden.
Simona, niso vse ‘pogodbe’ in ‘pogoji’ pravno veljavni. Odvisno, kako so pač spisani …
@Si.R.:
Ja … Blogi delujejo po enakem sistemu kot vsi drugi mediji. Skratka … naj gre ponpet plozat o breztežnosti blogov guštiju, pa ga bo samo nekam poslal … hehe … Tako je to … Če avtorstvo ne bi bilo sploh veljavno, bi bil gušti v vsakem primeru izmišljena oseba, ki se obstaja. Tako je to. No, pa ni tako!!! Avtorstvo je avtorstvo, tudi če se podpišeš breskvica, samo težje je izsledljivo, ni pa neizsledljivo. Zato veljajo enake avtorske pravice. Ni tako, da velja avtorstvo samo, če te gnjavijo ali pa če ti gnjaviš za krajo novinarje (Pigac). Gnjavaža je pač medijska in blog je medij in vsak zapis je avtorsko delo. Bedno ali ne … pri tem nima veze, kot v revijah nma veze … hehe …
Kaj je huje: če si nekdo sposodi Tvoje stavčne forme in zamenja samostalnike, ali če dobesedno prepiše vsak Tvoj tretji stavek?
A je to tudi plagiarizem?
Kaj pa če v svojem zapisu, ki je dolg 25 stavkov, vsakega od stavkov “pljune” enemu od kolegov tule?
Kdaj se Tvoje neha in kdaj priznaš avtorstvo sosedu?
A je dovolj, da imaš cenik in da si hišni bloger in si potem varna pred posnemovalci? Al se moraš pisat Jonas, da to zaleže?
In če grem zgolj iz zabave kopipejstat tvoje stavke v gugl, sem prepričana, da je vsaj kakšen kos tvojega stavka v Tvojem zapisu tudi preplonkan 😛
In konec koncev sem prepričana, da se profesionalci napajajo ob Vaših (Naših) zapisih.
Sam kurc, ku so škrti vsi po vrst pa nočjo priznat, vsaj za kak pir bi pa že lahko kdo dal 😀
Predvidevam, da je ta tema o avtorstvu rahlo komplicirana in da pravzaprav nihče od sodelujočih komentatorjev na tem blogu ni strokovnjak za avtorsko pravo.
Blog je precej mlad medij in verjetno še ni povsem pravno dorečen.
En nasvet: če že nimate svojih idej za pisanje,copipastajte vsaj 70 let stare članke, za te vas ne bo nihče preganjal. Po teh letih, avtorske pravice mrknejo!
@Mojo, tebe bo pa Hendrix tako ali tako tožil, ker si skopiral njegov “levi look”, vrat na fenderci 🙂
p.s. lahko bi ga vsaj prosil za dovoljenje, ti baraba …
@simona:
Moj blog je avtorsko delo ene toliko, kolikor je šolski spis v 8. razredu avtorsko delo. Sicer sem avtor, samo ne tukaj. Torej se nimam za povsem neizvirnega, čeprav se ukvarjam s stvarmi, ki bolj ponujajo poligon za interpretacijo kot neko klasično avtorstvo. Cenik je definitivno parodija. Pravzaprav ne vem, morda so tisti ceniki v rangu 100-300 EUR bolj parodije, saj bolj dajejo občutek, da avtorji realno ocenjujejo vrednost svojih zapisov.
Če te zanima, kolikšna je stvarna, tangible vrednost tvojega bloga, lahko pogledaš
na tem naslovu. Tako za orientacijo boš videla, da si nekje v rangu Vlatke, pa približno pol manj si vredna od Iztoka Gartnerja.
Evo, to so argumenti. Pa še tu gre zgolj za potencialno vrednost bloga, ki bi jo bilo šele treba izcuzati s trženjem.
@simm: tisti levi look ni uradni trademark 😉
In ni plagiat, ampak bolj hommage. Če bi imel priložnost, bi ga vsekakor prosil za dovoljenje, verjemi.
Glede tega, kdaj avtorske pravice mrknejo – ni pomembno koliko časa je minilo od nastanka dela, ampak koliko je minilo od smrti avtorja. Ta cifra se pa razlikuje od države do države in glede na vrsto dela. V grobem se pa strinjam s tabo – če že kopiraš, potem kopiraj Mozarta. Pa ne samo zaradi avtorskih pravic.
Je e-mail, ki ga razpošljem 20 frendom, avtorsko delo?
Je prevod 5 stavkov iz angleščine v slovenščino ‘avtorsko delo’?
Ali vulkanizer, ko mi zaflika luknjo na pnevmatikah, izvaja avtorsko delo?
Dileme so širše, kot se zdi na prvi pogled. In tudi odgovori niso ravno samoumevni.
pravna teža blog zapisa na siolu = 0€
hildegarda – moja teza (preden je postala “simonina” 😉 …) ni bila, da blogi kot taki razvrednotijo ustvarjalnost. ravno nasprotno – možnost pisanja in objavljanja je kvečjemu povečala možnosti za ustvarjanje in za dvig nivoja.
kar ustvarjalnost razvrednoti, je nepričakovano – in žal zelo razširjeno – mnenje, da je vsak zapis že avtorsko delo in da se lahko zahteva enako stopnjo zaščite, kot za – v pomanjkanju druge besede – prava avtorska dela. da je vsak obskuren, brezvezen in ničvreden zapis že kar “resno intelektualno avtorsko duhovno delo”.
naenkrat se zapise brez teže in pomena – kar vsi blogerski zapisi so – primerja s dnevnikom ane frank ali deli sarah kane. naenkrat se vsako fotko jemlje kot fotko helmuta newtona in vsake tri note kot mozartov komad.
zato so nekateri blogerji tako očitno “besni” na tiste, ki jih kopirajo. zato imamo primer, ko se tožarijo glede “avtorstva” verza “noč bo moj extrem, rušil bo meje ta tandem”
ta idiotska nečimrnost je tista, ki razvrednoti na koncu vsa dela in vso ustvarjalnost.
zakaj pa Neupravičeno Spregledane Veličine tako nujno potrebujejo razvrednotenje vseh del je pa tudi jasno – da bi se lahko njihova ničvredna “dela” izenačila s pravimi deli, mora vrednost le-teh pasti na nič.
to je tisto, kar je pri njih tako zoprno. vendar nič bat – oni bi predstavljali neko grožnjo vrednotenju del le v primeru, če bi jih kdo jemal resno 😉
Bolj ko guglam za ponpet-om, bolj se mi dozdeva, da ima vsaj kakšno priporočeno pisemsko ovojnico shranjeno 😉 … hja, Mazzinijev nasvet pozna kar nekaj ljudi, pa čeprav Mihe osebno niso nikdar srečali…
@Nataša (2) – ne razumem tvoje objave. Care to explain to a slow thinker like me? 🙂
@pika:
Oboje je dokazljivo plagiatorstvo, kar ti je pokazal na primer primer Mojce Mavec, ki je točno tako kopipastala, kot si ti opisala. Kaj je huje, je stvar emocionalnega doživljanja avtorja do svojega dela (ali je njegov vložek v formo alfa ali pa vsebina, ki je kopipastana z vsakim tretjim stavkom).
Če so stavki tako izvirni, da so prepoznavni, je plagiatorstvo.
Sprašuješ me, kaj mislim, koliko je pravni sistem pristranski. To se nanaša na vsa področja, ne samo na plagiatorstvo.
Ni nujno, da je preplonkan, lahko je slučajno enak, kar pri delih stavka ni nič nenavadnega, še manj je nenavadno, če odtiškaš v google samo eno besedo in se bo našlo na milijone zadetkov z isto besedo.
Profesionalci? Kateri profesionalci? Jaz vem za par njih, ki se napajajo, ja, in so redni bralci nekaterih, napajanje je namreč avtomatsko … kar koli bereš, zato ni priporočljivo brat preveč neumnosti.
Saj še pisatelji pri nas nimajo za pir.
@simm:
Ja, res je. Blog je mlad medij, ki ni specifično pravno dorečen. Ampak bolj, kot si domišljajo blogerji. Zato se je lahko Ana Jud v velikem delu knjige Enron norčevala ravno iz blogerskih kekcev in se razpisovala o pravnih določbah, ki veljajo za medij in blog kot noviteta ne potrebuje posebne obravnave. To je za moje pojme tudi najbolj zabaven in poučen del knjige.
@Mr.Mojo:
Ne vem, zakaj imam občutek, da se tukaj meša stopnja kvalitete z avtorstvom. Tudi spis v 8. razredu je avtorsko delo. Če si namreč prepisoval, je to pomenilo kršitev. Plonkanje. Če so odkrili, da si preplonkal spis ali seminarsko nalogo, si dobil cvek in lahko tudi disciplinski opomin. Seveda te pa kot otroka, ki nima še niti volilne pravice, niti ni polnoletna oseba, torej se ne obravnava kot polno odgovoren, ni nihče tožil. Disciplinski ukrepi so se odvijali znotraj vzgojnoizobraževalne inštitucije. Enako se lahko najde kopipastar na netu, ki je še otrok.
Če pa ti svoje tekste po kvaliteti vstavljaš v rang osnovnošolske pismenosti in izvirnosti, je pa druga stvar. Hvala za obvestilo. Ampak še vedno si avtor in ne vem, koliko si kopipastar.
Ne razumem tudi po čem razlikuješ poligon za interpretacijo od nečesa drugega, ne vem česa. Obstaja žurnalistično, leposlovno, kolumnistično, esejistično … pisanje. Vse ima svoje avtorstvo. In ni avtorstva, če je kopipast. Nekaj drugega je pa ocena dela … ocena pismenosti, stopnje izvirnosti, vsebinske polnosti, sloga … Imam občutek, da se tukaj začenja mešat pojem avtorskih pravic in plagiatorstvom s kakovostjo del. Kopirat se namreč da zmazek ali pa vrhunsko delo, z določenim namenom pač.
Bom kliknila cenik, ki si ga podal, ampak mislim, da to že poznam in gre samo za eno izmed milijonih igric na netu (tipa s kom se najbolje ujemaš v ljubezni ali za kateri poklic si najbolj primeren, ko vstaviš tri površne podatke o sebi), ki bazira izključno na eksternih podatkih, ki nikakor ne ocenjujejo vsebine. Cena na trgu je na sploh v največji meri odvisna od zunanjih okoliščin, manj od vsebinskih. Spreminja se tudi tokom okoliščin v sorazmerju s časom in trendi. Moj blog trenutno po ceni ni vreden nič, ker ga sploh ne tržim, še manj prodajam. Had nekaj zasluži baje, na večjem tržišču mu lahko ne bi padel niti cent, ali pa bi obogatel. Vrednost bloga neke blogerice je narasla enormno po tožbi, ker je tako sploh postala prepoznavna. Če bi na primer nekdo zaprl blog in zapakiral zapise v knjigo, jo objavil, bi se vrednost zapisov na trgu spremenila, premosorazmerno z medijem. Kot so Crnijevi zapisi v Dnevniku vredni nekaj, tukaj vsi ostali skupaj 210 evrov, ne glede na vsebino ali merila kakovosti. O čem torej govorimo?
@Si.R.:
Ja, je. Saj si ga ti napisal ali pa si ga razposlal kot forward od nekoga drugega. Če bi poslal frendom mejl, ki bi bil prepoznaven kopipast nekoga, je pač kopipast in smiselno vprašanje je vzrok in namen kopipasta in razpošiljanja maila. Ali je afera MM segla do Nemčije. Seveda ni. Kar pa ne pomeni, da ni šlo za kopipast, samo zato ker je avtor ni mogel tožit, ker pojma ni imel, da se ga kopipasta.
Sem mislila, da je vulkanizer nekdo, ki opravlja neko storitev in ne izumlja gume. Ne odgovori niso samoumevni, kot je redek sodni proces samoumeven v sodbi, zato se pa imenuje proces, zato pa bluzimo od dobrih in slabih odvetnikih, boljših ali slabših dokazih itd. Nekaj povsem drugega pa je izigravanje debilov ali še huje debiliziranje.
@simona: poligon za interpretacijo razlikujem pri tistem, kjer sem kreativno aktiven – to je pri glasbi. Tam praktično nisem avtor, ker sem napisal zelo malo komadov, še manj objavljenih, sem pa kreativni izvajalec, ki interpretira že dokončana avtorska dela. Poleg tega je žanr, s katerim se ukvarjam tak, da neko avtorstvo niti ni več možno. Mislim, kaj lahko dodam? Še en shuffle in še eno variacijo na temo “I Woke Up This Morning”? Nope, tu pride v poštev zgolj in samo interpretacija, ki loči dobre od slabih. Vse ostalo (avtorsko) je bilo že povedano. No, to sem želel povedati. In to je bil odgovor na tvoje vprašanje ali mislim, da sem nekreativen. Ne, ne mislim, čeprav nisem avtor.
To kar pa tukaj pišem ima sicer neko vsebinsko vrednost, pač prezentiram stvari, ki bi sicer morda ostale prezrte, to je pa vse. Ne bom sodil o pismenosti, glede izvirnosti pa ja, moji teksti sodijo približno tja – v osnovno šolo. Pa ne samo moji.
@ponpet:
Kako nisi zapisal, da razvrednotijo ustvarjalnost, če si zapisal, da so bložni zapisi sami sebi v namen? In jaz sem primerjala s časopisi. Koliko so blogi sami sebi v namen v primerjavi z njimi? Potem si zapisal, da ne misliš, da imajo objave v reviji večjo vrednost. In zanimalo me je, kaj potem misliš, kakšna je tvoja definicija? Zanimalo me je tudi v primerjavi z dnevniki, ki so po tej teoriji bolj sami sebi v namen, ali pač ne? Skratka, na nobeno vprašanje nisi odgovoril, da bi lahko razumela po kakšnih kriterijih vlečeš svojo trditev. Pri čemer sem jaz konstantno vpletala pojem kakovosti in opisovala kako se transformira glede na okoliščine v zunanji vrednosti (od tod primerjave resnično Velikih). Od tebe nobene replike, razen izkazovanja nerazumevanja kontekstov, v katerih sem podajala svoje primerjave. Ne samo nerazumevanje, celo podtikanje, ki si ga izvedel tudi v zadnjem komentarju v povezavi s Sarah Kane. Spet. Jaz sem namreč svojo tezo podala. Da dojemam blog kot medij, kjer lahko nastaja kar koli, tudi velika ustvarjalna vrednost ali zmazek, da je v sami bazi kot list papirja, le da pod določenimi okliščinami in forme medija povzema določene pravice kot vsak drug medij. Pri tem nisem iznačevala dejanskega stanja blogosfere. V drugih kontekstih debate sem pa jasno podajala mnenje na blogosfero, kakršno je!! In sem ga označevala za slabo, pri čemer menim, da je toliko slabša, ker ni urednikovanja ozoiroma toše spodbuja pofl. Kje neki si ti tako pojasnjeval? Ti preprosto mojih argumentov sploh repliciral nisi, ampak ponavljal, da je blog ničvreden in sam sebi v namen.
Šele zdaj, v zadnjem komentarju se dotikaš neke ustvarjalne vrednosti, ki je prej sploh nisi obravnaval. In kako to počneš??? Tako, da polemiziraš o kakovosti na način, ki ne polemizira o kakovosti, ampak se huduje nad avtorji, ki si domišljajo, da so nevemkaj, pa v resnici ponujajo pofl, ki mu je plagiatorstvo sploh težko dokazat, saj je tak pofl poflu itak podoben kot jajce jajcu. No, in to je točno to, kar sem omenjala, da me moti. Da tvoj motiv ni objektivno podana definicija o kopipastanju, ampak hudovanje nad določenimi ljudmi, ki si nekaj domišljajo, kar se tebi zdi nezaslišano. In na to sem ti že podala repliko. Da se jaz na primer zaradi tega razburjam na drugih mestih ob drugačnem trenutku. Tam, kjer se zagovarja pofl. Tebe pa tam ni. Ti si tukaj in se greš neko dialoško bitko z mano, ki nikoli nisem zagovarjala pofla, ki sem vedno opozarjala na kiks blogerstva s strani urednikovalne politike in ki pozna sceno umetnikovanja in vseh s tem povezanih debilij skozi tržno in populistično obravnavo. In meni očitaš primerjavo bložnih zapisov z deli Sarah Kane ali pomenom dnevnika Anne Frank (čeprav ne omenjaš mene osebno, je podtikanje več kot očitno)??? S katerimi zapisi pa??? Oprosti, potem si ne morem misliti drugega, kot da si popoln kreten. Prepičana pa sem, da nisi pokonzumiral niti tisočinke toliko žlahtne literature kot jaz, kaj šele gledaliških stvaritev in drugega. Očitno. Zakaj tako menim??? Ker bi bil sicer zmožen vsaj osnovnega prepoznavanja pomenov znotraj kontekstov določenega zelo preprosto spisanega ušivega komentarja. Res me ne fascinirajo neki modeli, ki kujejo v nebo zveneča umetniška imena samo za fasado, skozi komunikacijo in delovanje pa kvantajo in podtikajo na nivoju Gartnerja, oziroma on je mnogo bolj vsaj neposredno direkten v svojih namenih in ciljih.
Zdaj pa natančno povej, kdo je primerjal Anno Frank ali Sarah Kane z določenim bložnim zapisom. Kajti jaz sem govorila samo o okoliščinah, ki so obravnavala tako in drugače določene formate, avtorja in njihova dela. Nikjer pa nisem primerjala nobenega dela od omenjenih avtorjev s katerim koli blogom. Zato me zanima, kje si to opazil in s kom je bil kdo primerjan??? Jaz sem zaznala samo sovražno nastrojenost določenih ponujevalcev šunda do tistih, ki jih označujejo, da jih sploh ne morejo brat, ker so bojda za njih prekomplicirani in se imajo za kvazi intelektualce. Tudi na EMA sceni nisem zaznala, da se je kdo primerjal z Mozartom in čim podobnim. Zaznala sem nekaj povsem drugega. Da se kvaliteto označuje s sovražnimi etiketami. Da ni spevno, da ne gre v uho … vsi ponujevalci plehke muzike govoričijo, da je glasba stvar okusa (kar pomeni, da priznavajo pojem kakovosti, ampak ga skušajo diskvalificirat s pojmom okusa). Tudi pri Gartnerju ali Vlatki nikoli nisem zaznala, da bi se imeli za kakšne ustvarjalne veličine, ampak kar naprej berem, da gre za sprostitev, zabavo in stvar okusa. No, in zdaj smo pri avtorskih pravicah.
Vem, kaj hočeš povedat, čeprav bi to lahko jasno povedal že na začetku, kaj te žuli. Da nekdo, ki producira nekaj na podlagi stokrat prežvečenega šunda, ki hitro pade na srca preprostih ljudi ravno zato, ker je prepoznavno in domače ter silno preprosto, ni avtorsko delo, ker stopnja izvirnosti ne presega mukanja krave. Ampak pri plagiatorstvih in avtorskih pravicah se ta problem postavljanja meril kakovosti maščuje, da je avtorstvo praktično težko ali nedokazljivo. Zato verzi, tipa EMA ali notna kombinacija tipa EMA skoraj nikoli ne doseže dokazanosti, ker se prevrača znotraj sebe. Kaj pa če nekdo prekopira košček dela neke dejanske veličine? Na tem terenu se je hecal Godler, ko je demonstriral, kako se rokenrol lahko napaja v klasiki.
Torej … tudi inspirativen moment in zgledovanje obstaja. In bolj ko je na populističnih temeljih, manjšo kakovostno vrednost ima.
Ampak to, kar ti postavljaš v ospredje, ni stvar plagiatorstva in avtorskih pravic, ampak paše v koš kakovostnih meril. Ali smo roman tipa Desa Muck pravzaprav prebrali že milijardokrat na milijardokrat enak način. To ne pomeni, da se njenega dela ne da kopirat, če jo preprosto prepišeš, ampak pomeni, da delo po logiki izvirnosti ali specifičnosti sloga in vsebine ni dovolj izjemno.
Tvoj problem, ki ga izpostavljaš, pa je, da bi na primer Marko Pigac moral sam od sebe dopuščat, da se ga kopira, ker bi se zavedal, da ni nevemkako kakovosten žurnalist, niti na blogu, niti v revijah???? Hej! Zakaj pa bi?! Kako bi pa to dosegel? Lahko se mu posmehuješ, potem to počni tam, pri njem. Ko je napadel, da bo tožil Prašne Kartone za blatenje, sem šla tja pokomentirat njegov podvig, kaj si mislim, a pravico seveda ima. Tukaj bi lahko ti kvečjem predlagal, da se vzpostavi uredniška politika znotraj sodnega sistema, ki bi podala strokovno oceno teže plagiata in bi zato na primer Pigac dobil manjšo odškodnino ali nobene v primerjavi z boljšim novinarskim mojstrom peresa, dognanj in razmišljanj, Desa Muck pa manjšo od Milana Dekleve. In to bi bilo lahko zanimivo izhodišče za debato.
Če priznavaš možnost vsebinske kakovosti bloga, pa bi morala veljat enaka pravila. Gartner manjšo odškodnino od chefa za kolumnistiko … hehehe … Ta ti je ziher všeč.
V kolikor pa bložne zapise avtomatsko odpičiš kot medij sam v celoti, da je neupravičeno javkanje ob kopiranju drugega, ga izpostaviš kot nevreden medij ne glede na vsebino. In to si naredil. Zdaj v zadnjem komentarju pa počneš nekaj drugega. Javkaš o tistem, kar sem že zdavnaj zapisala, da je tvoj problem, ki ga ne izpostaviš jasno, ampak palamudiš vse naokrog in se zapletaš. Kako mi gredo na živce nekateri blogerji, ki se ne zavedajo svoje minornosti in si sploh drznejo javkat, če jih kdo kopira. Zato si blog kar v celoti označil za izvenkategoričnega. Zakaj? Zakaj pa ne poveš direktno, kaj te moti in tudi direktno, kdo te moti in zakaj. Jaz povem in zapišem. Mogoče imaš problem drugje. Ena pička ti gre blazno na živce in bi ji rad nekako podtaknil, naj si ne domišlja, da je njeno kolumnistično pisanje kaj posebnega, ampak se po drugi strani zavedaš svoje pristranskosti, zato raje palamudiš okrog vroče župe in upaš, da bi ti uspelo nastavit neko zanko, v katero bi se miš ujela v slogu nekakšne banalnosti. Počel si vse. Sprevračal stavke, zlorabljal primere in besede, spreminjal teze v poanti … Jah, jebiga. Tak si.
Če se hildergarda zaveda, da je samo kopipastarka v svojih blogih in nas o tem obvešča, je to njena stvar. Naj zato ne zagovarja politike in ideologije, ki bi padla kot pokrov na vse po spisku, ker ima vsak sebe najraje, pa naj se vseh enako tiče, kar se njega. Sploh pa je bil njen primer nekaj povsem drugega, kar sem že napisala.
No, avtorica tega bloga je pa jasno postavila svojo definicijo in odnos do kopipastanja na blogu. Kopipastarja izpostavim na svojem blogu, ker gre za Moj zapis. Saj si je želel pridobit pozornosti na podlagi tujih del. Zdaj jo ima, kolikor mu jo lahko ponudim jaz. Ampak ima jo v tistem, kar je vložil. Kopipast. O tožbah pa nisem nikakor govorila, ker ne gre za materialističen profit. Se ponpetu zdi tako mišljenje nepravilno, nekorektno??? Ponpet o tem sploh razmišljal ni. Ker je bil preveč obremenjen z vprašanji, s čim vse se rada blogerka Simona hvali, kaj neki si misli, da je in podobno. Zato se je razvila prezplodna debata o avtorskih pravicah in teži blogov. Ker je vsaka diskusija za šporhetom brez veze, če nekdo od zadaj opleta s povsem drugim problemom, ki ga iz nekih razlogov noče jasno predstavit.
@Nataša(2):
Zanimivo bi bilo slišat, kako dojema avtorske pravice založbe, ki producira knjige vsakogar, ki si tega želi. Mu jih ne priznava, če spiše pofl?
Jaz tega trika nisem poznala, dokler ga ni zdeklamiral ob nekem omizju Mazzini prisoten. Potem sem ugotovila, da še o marsičem zanimivem na tem področju piše. Najde se tudi na njegovi spletni strani,od koder mu lahko tudi pišeš, če te kaj posebnega zanima. Verjamem, da ni on izumitelj teh raznih podukov, logično, samo podaja jih urejeno in beleženo … pa še duhovito … hehehe …
@Mr.Mojo.:
Ja, razumem, kaj misliš. Sem tudi že zdavnaj prebrala tvoj blog na to temo, kako kroži en komad čez druge komade. Vendar avtorstvo sicer upošteva tudi pojme inspiracije in nadgradnje. V literaturi avtorstvo pomeni tudi predelava že uveljavljene zgodbe v drugačnem slogu ali z drugega zornega kota. In ja, seveda je to avtorstvo v svoji nadgradnji. Konec koncev obstajajo teorije, ki zanikajo kakršno koli izvirnost, da je sploh možna. Da vse že je in je od nekdaj bilo … samo stvar tega je, ali nekdo to opazi in odkrije. In tukaj se postavi kleč, koliko je odkritje nečesa tretirano kot izum, koliko pa odkritje nečesa, kar je še odkrito kot izum in nadgradnjo. Skratka, hočem povdat, da se v filozofiji, če greš zelo globoko, lahko silno zapletemo o obstoju izvirnosti sploh. Zato menim, da v različnih žanrih in pristopih vedno nosi pomen kvaliteta, kar pomeni specifika, nadgradnja itd. Zato sem zapisala, da na primer tehno nikoli ne bo imel pomena v svojih produktih, da je kot aerobika, ker se napaja na posnemanju in kopipastanju. Kar ni enako kot milijonta zgodba o ljubezenskem trikotniku, čemur pravimo večna tema v literaturi. To je nekaj, kar od nekdaj obstaja za človeka in vrednost dela daje specifika ali/in nadgradnja. Malikovanje Velikih del iz preteklosti pa tudi v primerjavi s čim sodobnejšim izpade lahko idoliziranje, ki je povezano s trendi in okliščinami, s kulturnim stanjem naroda itd. Skratka, uporaba malikovanja že znanega kot uniforma domnevnega izobraženstva, sicer pa prej izgovor za kulturno utopijo sedanjega časa, ki je kapitalistično ideološko usmerjena v instant konzumacije. Kar je prinesla zloraba pojma demokracija.
Da danes redkokdo na Aluju zna naslikat portret, ni zato, ker so bili vsi najboljši portreti že naslikani, ampak prej zaradi odnosa do same umetnosti danes, ki zavoljo instantnega trenda izigrava poskuse izumljanja nečesa novega (krvava packa na zeleni podlagi), nič novega ne izumlja, ker sploh noče nič novega izumit, niti nadgradit, ampak hoče predvsem čim prej uspet in nekaj prodat. Nima časa ustvarjat.
Seveda pa kreativen potencial v sorazmerju z duhom in nesorazmernostjo razvoja tehnologije, zunanjega razvoja, ni brezmejen. Ne bo se ustavil, ker brezmejnost za človeka je brezmejna, ampak se bo sesul! Da spet raste na novo, ampak spet malo drugače. Zd rugimi kiksi zavoljo prepoznanja že zaznanih kiksov. Tudi sila spomina in pozabe ima svojo vlogo, ki regenerira že obstoječe, vse že obstoječe.
Nisem se poglobila v vse komentarje… ampak Simona … rada berem tvoje bloge , upam, da mi boš s svojim “besednim talentom” še naprej polepšala dnevni vsakdan…
@gger:
V prepucavanju sem skoraj zgrešila tvoj komentar.
Ja, problematiko vidim v tem, da se z raznimi vzvodi takšnega in drugačnega teoretiziranja in slepomišenja pravzaprav futra izgovor za nevoljo, neustvarjalni potencial, ja, kot si omenil, tudi pomanjkanje lucidnosti in prepoznavanja vrednosti, zavije v relativiziranje vsega, čemur se visok ego znotraj instant kapitalistične klime preprosto ne znajde, kaj šele, da bi se lahko potrdil. Potem se seveda zbudi sovražnost do žlahtnega, ker sploh obstaja kot aktivator slabe vesti in ponižanja instantno delujočih.
Jah, žal. Zanimivo je, kako se samooklicana bobnečnost vedno s takimi in drugačnimi vzvodi hulja proti tistemu, kar podpira žlahtnost, ker sesuva čast modelu dobičkarstva na sto in en način. Dobičkarstva v smislu okoriščanja na podlagi neumnosti ali naivnosti ljudi, ki e spretno spodbujana in vzdrževana. Največji napredek je, da si nadevajo celo maske intelektualizma. Ko pa odtrgaš rdeč klovnovski nos, se začne klavnica upora … hehehe … Interpretacije demokracije so pa itak skozi zgodovino fascinantne za počit od smeha. In kategorično seka po žlahtni manjšini, ki bi morda uspela vzpostavit vsaj približek pojmu demokracije. Ampak klinc ko bi za to potrebovala ljudstvo, ki bi videlo več smisla v življenju od veselja nad novim kosom polena, železa ali plastnike. Utopija. Veselje in upanje lahko človek najde v tem, da se umesti na svoj čoln, v katerega verjame, čeprav ga potopijo, ker na drugih ladjah noče bit in ve zakaj.
Lp
@Damjana:
Hvala. Rada jih pišem in seveda me veseli, če z njimi še komu polepšam vsakdan. V komentarje pa nič hudega, če se nisi poglobila, saj bi kmalu ugotovila, da gre pri nekaterih samo za tekmovalna prepucavanja in togotovanje v klasičnem slogu, kaj neki si nekateri mislimo, da smo. Vrtec.
Glede RTV Descartesa sem res narobe dojela nevarnost, ki sem se ji bolj po sreči kakor pameti izognila. Za krajo me ne bi mogel tožiti, lahko pa bi me za duševne bolečine in povzročene brazde. Sreča, da je mislil enako slabo kot pisal.
Prilimana slikca, ukradena z neta, s par dodanimi ohi in ahi NI AVTORSKO DELO, se pravi da vsi zapisi ne morejo biti avtorska dela, se pravi da noben zapis ni avtorsko delo, v kolikor ni nobenih kriterijev, ki bi služili kot sito za pleve. Preprosto. Čeprav izdelki imajo avtoja, saj so podpisani, nimajo nobene vrednosti v smislu dojemanja avtorskega dela. Avtorsko delo je po terminu oprijemljiv tak ali drugačen presežek, če to ni, je navadno podpisano smetje! Ne trdim, da so vsi blogi slabi, trdim, da blogerjem ni ponujena možnost, da bi se lahko uveljavili kot avtorji. Slab koncept pač. (če zanemarim hišne avtorje)
Termin »intelektualna lastnina« je pravni pojem za preprečevanje prikrajševanja. Kadar prikrajševanje ni možno, se mi zdi absurdno vleči ta pojem naprej, ker takšna oklepanja pripeljejo do abotnih skrajnosti. (lastninjenje sreče, časti, notranjega miru, lenobe, vakuma v možganih → glej ameriška sodna jajca)
Bom slikovita
Blog je vrtiček, ki ga VSAK lahko obdeluje sebi v veselje in posadi na njemu, kar mu je ljubo. KOPIPASTE pomeni, da vrtiček mimoidočemu vzbudi poželjenje, da bi tudi on na svojem posadil točno to zelenjavo. Originalen sicer ni, ni pa škodljiv. KATPASTE pomeni, da pridelke ukrade; lastnik upravičeno terja pravico. Ampak KATPASTE ni možen na razparceliranem blogovskem megavrtu, ane?
Pravno zanimiva lahko postane okoliščina, kadar kdo kopipasta in objavi nekje, kjer mu plačajo. S tem je pravega avtorja prikrajšal za možnost, da bi sam prodal svoj izdelek.
Še vedno ne vem, kako je v resnici zadeva pravno porihtana; to je samo moje razmišljanje. Sprašujem se, ali je bloger, ki je dva meseca načrtno kopipastal, neverjetno pogumen, naiven ali pa prekleto dobro podučen?
V bistvu ne vem več, s kom se strinjam…
🙂 !
tako.
mogoče se ne bi strinjal, da zgolj uredniški poseg že naredi iz bložnega zapisa avtorsko delo (in iz blogerja avtorja).
iz tega, da kopiranje bložnih zapisov ni prikrajševanje pisca bložnega zapisa pa izhaja, da sta kopija in zapis enake vrednosti. kot je bilo rečeno že davno nazaj.
moj blog je v celoti avtorsko delo.
Mislim, da je kopipastar predvsem precej osamljen. Vsled tega išče pozornost. Pričakuje takšen ali drugačen odziv. Da ga le nekdo opazi. Če bi premogel dovolj lastnih idej in žmohta, se verjetno ne bi počutil tako osamljenega. Ko bloger ponudi drugim nek “svoj” izdelek na vpogled, sicer tudi pričakuje odzive, a ravno preko teh odzivov nekako bolje spoznava samega sebe.
Razlika med “avtorjem” in kopipastarjem se občuti/izkaže v zadovoljstvu. Več kot daš “sebe not” bolj si zadovoljen s svojo kreacijo, bolj si osebnostno potešen, (četudi se ob tem “kvalitete” sploh ne dotaknemo) mar ne? In še naprej: kolikor bolj je odziv močan in/ali morda celo pohvalen, toliko bolj je “avtor” zadovoljen. Hipotetično: kopipastar ne more ravno “orgazmirat” ob morebitnem burnem odzivu. Še manj ob “pohvalah.” Saj tiho v sebi že ve komu gredo zasluge, ane. Lahko se pa zadovolji le s tem, da ga je nekdo opazil. Morda je pa to vse kar si je pravzaprav želel. Različni ljudje – različne potrebe – različna stopnje pričakovanj – različnih talenti …
Popravek: Različni ljudje – različne potrebe – različne stopnje pričakovanj – različni talenti … a (dodajam) – tako eni kot drugi – vsak z različnim namenom in potrebo po izražanju sebe.
@mica
hočeš reči, da so tvoj blog tvoje lastne besede—-> na blogosu pisoči nimate nikakršne zaščite avtorskih pravic-
vkolikor svojih besed že sama nisi zaščitila- tako da blog ni avtorsko zaščiten torej ne avtorsko delo.
@hildegarda:
Bravo hildegarda! Dobrodošla v ponpet krožku Ozri se v gnevu. Uspelo ti je, da sem tokrat resno zavila z očmi, ko sem brala tvoj komentar, konec koncev se pa tvoj vsak prvi kategorično začne z radikalnim nasprotovanjem in trudom v to smer, dokler le lahko gre, kar tudi nekaj pove in sem te, priznam, s tem pristopom že malo naveličana.
Edino olajševalno okoliščino vidim v tem, da nisi prebrala nobenega predhodnega komentarja, kar pa ne bo držalo, saj sicer ne bi mogla podpret ponpetovega Ozri se v gnevu trditve, ki jo kopipasta v nedogled. Zakaj tako pravim. Ker mnenje, ki bi bilo enako tvojemu zdajšnjemu, bi lahko napisal že takoj in takoj bi razčistili med pojmom kakovosti in pojmom dejanskosti o avtorstvu in dotičnih pravicah, kjer mišljenje kogar koli nima nobenega pomena za dejanskost!!!
Zato je ta tvoj stavek res hecen za na hrbet past: “Še vedno ne vem, kako je v resnici zadeva pravno porihtana; to je samo moje razmišljanje …”
Pa, a me vi vsi skupaj zajebavate!!! Upam, da bodo potvojem razmišljanju uredili pravno in bo vse v totalni riti zaradi šunda še bolj. To, hildegarda, spet ni strinjanje s ponpetom, kajti on je trdil, da Je tako!!! Ni podal trditve kot plod svojega razmišljanja, magari zgrešenega.
Pa gremo v realiteto, izven domišljije in kako bi moralo bit po nekogaršnjem mnenju, potem pa gremo še, kako koristno je nekogaršnje mnenje, kako bi moralo bit!!!
A nisi prebrala mojega komentarja o Pigacu??? Če si, bi ti moralo bit že jasno, da kraja prispevka določenemu blogerju, ni zgolj smola, da je nekdo zaslužil na njegov račun, kot pridigaš, ampak je lahko obravnavano kot kraja!!! Takšna, da je Pigac zlahka dobil odškodnino od MMCja!!! Zakaj? Kako mu je to uspelo, prepuščam razmisleku. Ukradena fotka na blogu in zapisan oh, uh, ah je ukradena fotka in banalen nizkokakovosten zapis!! Pigac je dobil odškodnino za fotko na blogu in za besedilo. Ker je bila fotka njegova, avtorsko delo!!!! Če bi se na njegovem blogu svetila ukradena fotka, ne bi imel težav, dokler ga ne bi avtor tožil zaradi kraje!! Avtor lahko tudi laže in predstavlja svoje delo kot avtorsko, dokler se kraja ne dokaže!!! Dokazuje se , da avtor NI!!! Dokler nikogar avtorstvo nič ne briga, se avtorja ne preganja. Kot se ne preganja nobenega tatu, dokler se mu tatvina ne dokaže!!! Ne gremo vsi na sodišče vsako leto, da bi dokazali, kako nič ne krademo, pač pa gremo na sodišče dokazovat, da smo nedolžni, če smo kraje obtoženi!!! In dokazat nam je treba krajo!!!
Če jaz svoje avtorsko delo v polah malo razmečem po gostilnah, to ne pomeni, da ga lahko vsak kar prepisuje, objavlja in izdaja!!! Po principu, ki sem ga navedla o avtorskem delu, delo pripada meni, če dokažem, da je moje!!! Kaj pomeni dokazat, da je moje, je pa druga stvar! Skratka, zaščitit svoje delo. Če najdeš kjerkoli kakršen koli predmet, kaj šele denarnico, si dolžna kot državljanka najdbo dostavit na policijo, sicer si tatica!!! Upam, da se zavedaš tega! Tako tudi na blogu ne pomeni nujno, da je zaradi bloga samega vse vsem na razpolago v uporabo, kakor hočejo. Seveda si lahko ti ali kdor koli drug tako predstavlja in zamišlja, celo meni, da bi moralo bit tako itd., ampak je lahko tako samo do trenutka, dokler ti nekdo ne dokaže, da si kradla drugemu avtorsko delo.
Kaj pa je problem pri blogih lahko, če bi rad pravno težil. Identifikacija!! Ki se mora iskat preko IPjev itd. Torej je postopek otežen, ker se tat lažje skriva ali celo skrije!!! Ni pa nemogoč. To je vse. Ampak ponudnik storitev je dolžan, v kolikor pride do preiskave zaradi česar koli, podat informacije o IPju!! Right?!
Kar se tiče uredniške politike spet govorimo lahko samo o slabi ali dobri uredniški politiki z določenih vidikov. Blogosfera deluje zelo podobno kot prosti trg. Kdor pridobiva bralce je kao uspešen, kdor ne, kao ni. Skratka, prebijaš se sam v množici in vsi propagandni vzvodi so ti na razpolago pač. Pri nas se blog skoraj ne more tržit dejansko, ker je premajhen trg. V svetu večjega trga se najuspešnejši blogi tudi dejansko tržijo!! Kot kakšni poletni hitiči, dr. romani, če hočeš. In imajo avtorske pravice in avtorje. Kot vsi drugi neuspešni (stvar dokazovanja je drugega pomena … prav gotovo ah, oh, uh ne bi bil dokazljiv kopipast, ker je premalo vsebinsko izvirno prepoznaven zapis).
Pa greva še malo na urednikovanje, ki, kot si zapisala, naj bi tvojo teorijo podpiralo zavoljo dejstva, da ne izloči smeti. Izločevanje smeti itak ne pomeni pogoja urednikovanja. Založbe, televizije itd. se lahko celo v smer uredniške politike zavežejo, da bodo objavljali predvsem smeti, v kolikor se jim bo zdelo, da bodo tako več profitirali, ker obstaja dovolj velika ciljna publika, ki rada golta smeti!!!
In tvoj zaveznik ponpet je sam zapisal, da v založbi, kjer je šefe, ni dolžan ocenjevat izdanih knjig. Res je. Namreč ta založba se reklamira kot založba, ki objavlja Vse izdelke. Objavi in veže v knjigo, kar hočeš!!! In pobira procente od prodaje, računa tudi storitev. Torej funkcionira po principu bloga, kjer lahko objavi vsak, kar hoče!!! No, ampak tudi avtorji v tej založbi imajo avtorske pravice, četudi založba objavi navadno smet!!! Zato je tvoja teorija, kako avtorstvo določa nek presežek po neki uredniški politiki kvečjem slepota, saj očitno misliš, da na trgu ne konzumiraš smeti, da gre za presežke, ki imajo zaradi presežnosti pravico do avtorstva. Smeha polna skleda. Presežki že skozi celo zgodovino kdaj sploh ne pridejo do objave ali pa zelo težko. A ne veš tega??? Presežek ni odvisen od avtorstva.
Vse ostalo pa pade v koš razprave o kvaliteti, stopnji izvirnosti, posnemanju, slabem izražanju itd. pravzaprav je vse stvar kvalitete v širšem pomenu.
Zdaj pa … ali bi bilo bolje, da bi obveljalo tvoje mišljenje, ki se mu ponpet rad pridružuje že zato, ker je rad proti meni (poleg ostalega sprenevedanja, neodgovarjanja na replike in podtikanja občutkov časti v poniževalnem smislu, da ne omenjam podtikanja mnenj, jasno pokazano v momentu šibkosti, ko je zapisal, da bohnedaj, da bi nekako prišla na skupno vejo)? Ne, pritlehno bi bilo. Zakaj? Ker po tvoji teoriji bi bili oropani vsega avtorskega in vse teže tisti, ki imajo vrednost zavoljo tistih, ki te teže nimajo. Zapisala si namreč, da je pač smola za avtorska kakovostna dela, ker je treba vse tretirat enako nevredno zaradi nevrednih.
Hvala lepa za tako nekoristno in škodljivo zgolj tvoje razmišljanje, ki daje prednost nevrednim in sistem oblikuje po nevrednem ter tako prikrajšuje vredne. In da se ti zdi taka teorija celo tiste vrste, ki jo zagovarjaš kot plod svojega razmišljanja. Škoda, ker tako razmišljaš.
No, upam, da sem nekako uspela ponazorit, da tako hudo pač ni, čeprav je hudo že dovolj, saj je internet zagotovo leglo največ kršitev.
@mica:
Ja, verjamem. Žal pa se ti lahko nalima na blog kdo, ki ti bo dokazoval, da si navadna kopipastarka že zato, ker uporabljaš že uporabljane besede … hehehe … Tako se gremo.
@veronika:
Imam podobno mnenje. le, da kopipatar ne izraža sebe, ampak druge skozi sebe, ki so verjetno blizu njegovim pričakovanjem od sebe, o katerih ima slabo mnenje oziroma se mu zdijo nedosegljiva.
@smukc:
Tukaj se sicer debatira bolj o avtorstvu kot filozofskem pojmu in ne pravnem, je pa res, kar praviš, da je pametno zaščitit svoj blog kot katero koli drugo stvaritev, čeprav tudi ni res, da ni dokazljivo, zato je možna pravna obravnava, kakršna velja za vse medije ali pole popisanega in porisanega papirja (ki jih je dobro vsaj priporočeno poslat na svoj naslov …). Je pa spet res, da se s tem nihče ne bi ukvarjal, zato je blog dobro zaščit, če te kopipastanje žuli.
Simona, zdej nevem, lahko da se mi je samo zdelo, na rss sem prebral tisto kar si napisala o mami … a zdej posta ni vec niti tam 😉
edino tisto o slikah nisem razumel: ” … mojo in Njeno” … kdo je ta slednja? Tista prva, ki jo cakate, ali ena iz tvojega lajfa?
.::PiPi::.
Simona,teoretično je to možno, predvsem zato, ker so bile nekatere zgodbe objavljene pod mojim pravim imenom.
🙂
Ampak…močno dvomim, nenazadje ima vsak svoj specifični stil pisanja in se kopiranje zelo hitro opazi?
Sicer pa…v življenju je pač tako: je nis tvari, za katero se ne bi našel dovolj trapast, pa nekaj dokazoval v svoj prid…S tem se tolažim, nenazadnje nisem več tako mlada in sem doživela že marsikaj.
Primitivni ne izbirajo sredstev.
@PiPi:
??? Hmmmm … Priznam, da pojma nimam, o čem pišeš. Si lahko bolj natančen, ker ne vem, za kaj gre.
@simona; strinjam se, da kopipastar ne izraža sebe, pač pa druge skozi sebe.
A hotela sem poudarit, da nekaterim kopipastarjem verjetno zadostuje že to, da “se izrazijo” le kot pojav, kot ime, kot nick … v veliki želji, da sploh kdo opazi njihov obstoj, kot posledica hude osamljenosti. Ne vem. Le razmišljam o motivih za kraje. Kot povsod, je tudi v teh primerih vedno važen namen.
simona,
u fakkkkk, zdejle sem bil cel prepoten, ker sem mislil, da se mi je sfuzlalo, ker verjamem, da me nebi jebala v glavo … no, post, ki ga nisi napisala ti, je nastal pri katiji … u fak, kako olajsanje … sorry in havala! Pozabi na vprasanje, ki bi ga moral zastavit katiji … vsekakor nevem, zakaj sem nate povezal ta post najprej, verjetno zato, ker si v enem izmed odgovorov Ajsi V. pisala, da ne maras prepletat globoko osbenih stvari tu gor, pa sem zato se tolk bolj z zanimanjem bral kao pismo mami, a ne tvoji 😉
hvala bogu, se sem clean 😉
.::PiPi::.
@mica:
Jaz se še navajam. V tem primeru sem jaz itak zagrešila že totalen škandal v izvoru, da si sploh drznem posebej omenit in oblatit ubogega kopipastarja. Predrzna do obisti.
@simona: nisem mislil pojavov, kot je tisti o kroženju komada, o katerem sem pisal na blogu.
Gre za žanr, s katerim se ukvarjam, ki že skoraj 100 let uporablja isto harmonsko in ritmično strukturo, praktično identično melodiko, v besedilih isto ikonografijo… skratka, vse, kar ostane tistim, ki se skozenj izražajo, je zgolj interpretacija že stokrat povedanega. Na srečo se žanr tudi ukvarja z zelo bazičnimi stvarmi, ki se ne spreminjajo – “my baby left me this morning”. Poetika, ki lahko funkcionira kjerkoli in kadarkoli. Zato v bluesu že dolgo ni več exciting avtorjev, kljub temu pa obstajajo prekleto dobri bandi.
@veronika:
Aha! Ja, ja, štekam. Seveda. Sigurno. Saj to je skoraj podobno kot pri psihologiji serijskega morilca … hehehe …, kjer gre najprej za opozarjanje nase skozi zločinska dejanja, potem pa še teorija, da vsak podzavestno ali zavestno pušča sled, ki izraža pravzaprav željo, da bi ga ulovili … hehehe … valda, pretiravanje in malo cinizma, ampak bistvo se mi nezdi daleč, kar se tiče poante početja.
@PiPi:
Okej … hehe … Tudi jaz sem mirnejša zdaj, ko vem, da se mi ni od bloga zmešalo in ne vem več, kaj pišem … hehehe …
In seveda ne maram opletanja z osebnimi zadevami tam, kjer nimajo nobene funkcije z vsebino, pa še lažnivo zlorabljene so. Če bi pa jaz pisala kot avtorica o svojih in bi se našel nekdo, ki me bojda pozna in bi temu primerno osebno repliciral, je pa nekaj drugega.
@Mr.Mojo:
Aha! Štekam! No, čeprav se mi je tisti blog o kroženju komada zdel fantastičen in tale debata tukaj tudi poantirana navezava.
Ja, tale o žanru pa tudi. Raumem. Valda, žanr ima svojo strukturo in potem še faktor nečesa, kar je preverjeno, da užge kjer koli kadar koli (podobno pri filmu v določenih žanrih)… hehehe … Verjetno ima vsak žanr meje napredka, čeprav bi tudi težko trdil, a je to res, dokler je opazno, da se viže preigravajo na zaznavno formo, ki pali. Torej … čemu bi tvegali varianta. In kaj je potem tisto, kar kljub temu ustvari preklto dober bend? Viš! To se meni zdi zanimivo. Gre za neko nadgradnjo, ki določi rekleto dober bend od ne tako dobrih bendov, čeprav preigravajo na podobno struno.
@simona: Kaj je tisto, kar ustvari dober band? Cojones. Nič drugega. Brez tveganja ne gre. Brez tveganja in jajc lahko 1000x ponoviš katero koli frazo in ne bo vžgala tako, kot če jo enkrat poveš z jajci. To je vse. Sposobnost nekaj začutiti in projicirati naprej.
Tveganja je pa ogromno, ker je kljub izdelani strukturi veliko stvari v luftu in če ne tvegaš, si lahko soliden, vendar nič več od tega. Če bi dobil peni za vsak anemični blues band, ki sem ga do zdaj slišal…. milijoni, ti povem, milijoni.
Struktura je preprosta, tehnike se da naučit, vse ostalo je pa stvar intrepreta(cije).
@Mr.Mojo:
No, ekola … verjetno sem to taisto v umetnosti jaz poimenovala nadgradnja (kako odigraš, kako poveš, kako zapišeš, kako predstaviš…), tisto nekaj več, ker vedno ostaja še nekaj lufta, ki ga zafilaš ali pa ne … Jap, jajca si prazna ali pa polna … hehehe …
… upam, da kdaj dobim kakšen hinč od tebe, kje dogaja(te) pravo ali vsaj blizu pravemu …
@simona: ja … tvoj cini-dodatek všečen …hehehe! Sam boh ve … mogoče bo pa še kdaj kej z njimi!? 🙂
Jajca so prazna ali polna. Ta mi tud dopade. Pa še prekleto res je to!
Porcijo jajc s karizmo – prosim!
Hvala! … hehehe
Po vrsti, čeprav se tudi meni ne da več.
Gnev res čutim, star je 10 minut in predvidevam, da bo v enakem času izginil. To pomeni, da sem lahko v ponpet krožku »Ozri se v gnevu« največ toliko časa, kot ga je minilo, odkar se je gnev pojavil. Se pravi da »podtikaš in natolcuješ« ali pa si jasnovidka.
Moj »pristop« ti najbrž res ni všeč, saj se ne oglašam z namenom, da bi se ti prikupila. To bi lahko delala nalašč, ker vem, da ti Kronično Simpatični niso všeč. Vendar tega ne delam, ampak se oglasim samo takrat, kadar me tematika zanima in kadar imam čas. Zgolj naključje, da ti ne morem vseskozi Kronično Simpatično kimati. A glej, tudi ta pristop ti začuda ni všeč.
Ponpetovo razmišljanje, ali po tvoje kopipastanje samega sebe počez čez ekran, v meni ni prebudilo upravičenega gneva, temveč me je opozorilo na določene pomanjkljivosti blogovske scene in tudi interneta v globalu,o čemer sem razmišljala že prej. Nisem se včlanila niti v njegov niti v tvoj klub, preprosto sem odprla nek vidik. Že takrat na Rtv-ju sem pomislila, da bo verjetno sledila grožnja s tožbo in kakšen absurd je vse skupaj.
Res ne vem, zakaj te hoče vreči na rit, ker sem dvakrat omenila, da ne vem, kako je stvar pravno urejena. Ožje sem specializirana od tebe in kar preganjavičen se mi zdi tvoj sklep, da te zajebavam. Omemba Pigaca je bila prvič preveč nejasna, da bi lahko presodila, če se je kdo pri aferi materialno okoristil. Tudi sicer v komentarjih (ki jih nisem brala), ni bilo nobenega primera, ki bi pričal o tožbi zoper čisto navadno, pa ne nedolžno zmikavtenje brez vsakršnih koristi (razen sprevrženo psiholoških)
Niti pod točko razno ne podpiram kopiranja z namenom okoriščanja ali oškodovanja drugega. Niti slučajno! Vendar zame pojem pravne države ne pomeni pravnega arbitra v vsako kuhinjo! Moje stališče je tu za marsikoga preohlapno. Predvsem za tiste, ki vejo, da je življenje le eno in da ga je treba dobro vnovčiti.
Glede avtorstva sem očitno prezahtevna do sebe in do drugih. Sem pristaš kvalitete in odličnosti. Izredno cenim ustvarjalni potencial nekaterih blogerjev, tudi tvoj, in jim pri sebi priznavam avtorstvo. Samo sito sem omenjala, remember? Je možno, da si želiš cveteti v pisani družbi avtorjev, ki so sposobni kadarkoli v naporu rojevanja izpljuniti prelep verz »Noč bo moj extrem, rušil bo meje moj tandem«!?
Očitno bom morala znižati kriterije, saj avtor je očitno danes vsak. Za njimi stoji enormna mašinerija pravice in prava.
Torej se bom seveda uklonila in bom avtorstvo priznala vsem, prav vsem. Tako se ne bom več borila zoper šund in navlako, priznala bom, da je treba zakonsko zaščititi vse izbljubke človeškega uma, ki jih splet lahko prežveči. Kljub temu, da nikoli nisem pritlehno želela oropati avtorstva resnične ustvarjalce, temveč sem samo opazila, da v poplavi nevrednih avtorstev nimajo mesta, ki bi si ga zaslužili, bom pač očitno morala premagati refleksni in povsem neutemeljen odpor. Vsak obskuren in ničvreden zapis naj bo resno avtorsko duhovno delo, vredno najdodelanejše pravne zaščite. Vsak stihoklepec naj bo pesnik. Vsak, ki zna naredit škljoc, naj bo fotograf. Vsak, ki tolče po tipkovnici, naj bo pisatelj. Vsak zapis naj bo stvaritev.
Na kaj me že to spominja?
🙂 🙂 🙂 …
nazaj k zabavi … simona, kaj pa tole:
mica je rekla, da je njen blog v celoti avtorsko delo.
… in ima popolnoma prav.
boš razumela, kako je to mogoče, kljub temu, da bložni zapisi nimajo teže in da so brez vrednosti? vsi?
(seveda poleg tega, da sem jezen nate (zavisten?), na mico pa ne? pa da mal “projeciram”?)
*********
kolegi pravniki bodo zdaj jezni (kolegi, ki so pravniki, ne moji pravniški kolegi) …
avtorske pravice so nekaj, s čimer se pravo in zakonodaja zelo intenzivno ukvarjata. definicija avtorskega dela je zelo natančna – čeprav na žalost še vedno prepuščena divjim interpretacijam Neupravičeno Spregledanih Veličin, ki imajo svoje bložne zapise za Avtorsko Delo.
kar se tiče bložnih zapisov teh Spregledanih Veličin – govorim o avtorskih pravicah, ne o vrednosti ali teži – kopiranje le-njih je prosto (se pravi, za njihovo reproduciranje ni potrebno pridobiti dovoljenja avtorja niti mu plačati odškodnine). zato obstaja en odličen razlog.
ti zapisi enostavno ne ustrezajo definiciji avtorskega dela. Avtorsko delo je namreč – ne boste verjel, ampak res tako piše – “individualna stvaritev s področja književnosti, znanosti ali umetnosti”.
*********
zategadelj je seveda noro, da se – zaradi kričanja omenjenih Veličin, ki morajo prava avtorska dela razvrednotiti, da jih spravijo na svoj “nivo” – ima za avtorsko delo že take abotnosti, kot je nekakšna reklama, verz iz pesmi za Emo ali celo bložni zapis zapis, ki je povod za ta zapis in je bil kopiran.
********
žal pa je v resnici že skoraj tako, kljub temu, da je noro. Spregledane Veličine in advokati (ki jim že njihov poklic daje posebno občutljivost za dela s področja znanosti, umetnosti in kulture) so dosegli, da je praktično vsaka stvar avtorsko delo (sicer se bolj derejo in grozijo s tožbami, kot pa da bi kdaj kakšno dobili – poravnave so donosnejše). in ta pritlehnost, ta nivo, ta nečimrnost in zaslepljenost z lastno pomembnostjo uničuje in razvrednoti prava avtorska dela. (si predstavljate, da nekdo brez sramu trdi, da je nek njegov zapis – hop cup – individualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti???????? Da je kreativen!!!??? (sori, mal kopiram ločila. pacek.) …)
ko pa bo – in če bo šlo tako naprej, tudi bo – enkrat tako, da bo vse avtorsko delo, potem je čisto vseeno, če skupaj s hildegardo rečemo, da ni nič avtorsko delo.
**********
če si spet dovolim zahrbtno manipulacijo in nesramno podtikanje, pa parafraziram del simoninega komentarja: “vsak bizgec, ki na blog nekaj napiše, lahko z dobrim odvetnikom spelje brilijantne mahinacije. pravi ustvarjalci pa v takem svetu najbolj popušijo.”
joj, hildegarda, nism vidu, da si ti tud pisala. zdej mava pa spet krožek … 🙁
Zanimiva tema, ki obravnava problematiko to je “kopipastanje” oz. krajo intelektualne lastnine (kdaj je to res kraja, je bilo kar relevantno pojasnjeno). Pravzaprav se ni čuditi, da se pojavlja tudi v blogosferi, (katera je za tovrstno bedno početje, glede na tehnično specifičnost tega medija težje izsledljiva), ki nam se sicer nudi kot razmeroma nov, toda vedno bolj uveljavljen medij komunikacije.
Čeprav je bilo že nekaj povedano,bi bilo kar zanimivo obdelati tudi psihološki profil “kopipastarja” to je skušati razložiti to nekakšno vrsto deviacije oz. pojasniti razloge in posledice takega početja pri teh primerkih, he he!
Naj mi bo dovoljeno kot bralcu to je “uporabniku” blogov podati tudi svoje mnenje o vrednosti blogerskega prispevka. Blog seveda ni sam sebi namen (sicer bi blogerji svoje prispevke pisali v svoj dnevnik in ga po možnosti celo skrivali v kakšen skriven kotiček doma), ampak je verjetno namenjem tudi nam bralcem. In prav vsak blog ima svojo “težo” in če hočete nekateri prispevki so tudi kar resnična kvalitetna stvaritev. Seveda pa ta teža ZELO variira, predvsem glede na kvaliteto sporočilnosti, pa tudi glede na tematiko, aktualnost, žanr, slog pisanja ipd. Določen pokazatelj kvalitete so tudi komentarji, to je odzivi drugih blogerjev in bralcev. Branje nekaterih blogov, kjer za moj okus najdem tudi nekaj zame zanimivega in kreativnega ni prav v nikakršni meri povzročilo, da bi se spremenil moj odnos do kreacij kvalitenih prispevkov v obliki knjig in drugih tiskanih publikacijah. Samo razširilo se je moje zanimanje, tudi na to vrsto medija. Trivialne prispevke oz.prispevke z malo težo pač preskočim. Ni pomembno zame v kakšni obliki je prispevek, temveč kaj mi on daje, predvsem v smislu sporočilnosti.
@hildegarda:
Nič ne podtikam, sem pa dobila tak občutek in sem pojasnila na kakšni podlagi. Ponavadi me občutek tudi ne vara, zavedam se tudi, da vzbujam tekmovalnost pri določenih osebah. Z lahkoto pa sprejmem tvojo razlago, da se oglasiš, kadar se ti zdi zanimivo in z lahkoto tudi res verjamem, da je najbolj zanimivo takrat, ko ima človek kaj dodat proti in ne samo izražat strinjanje. Je pa med biti kategorično proti in se strinjati še paleta vmesnih verzij. In na mojem blogu je malo takih, ki pridejo izrazit samo strinjanje, skoraj vsak doda še kaj svojega. Zgolj strinjanja je ravno pri meni zelo malo za razliko od drugih blogov, mi pa kar naprej to mečejo naprej tisti, ki me prihajajo zgolj jebat v glavo in tekmovat za prav za vsako ceno.
Kako pa jaz kategoriziram jebanje v glavo? Preprosto. Oseba, ki ne vodi dialoga, ampak samo svoje tupi in celo sprevrača besede. Pri tem kategorično ignorira moje komentarje in ne podaja na njih odgovore, kot je normalno za dialog. Preprosto poignorira, kar mu ne ustreza ali omaje njegove trditve in vozi čez, kakšen stavek pa kvečjem zlorabi za podtikanje (to je počel ponpet skozi celotne komentarje).
No, tudi pri tebi se mi je zdel predzadnji komentar v vsebini zelo čuden, glede na to, da si prebrala prejšnje. In Pigac primer je bil popolnoma jasno napisan. Jemljem pa v obzir, da je možno, da se človek tako posveti svoji tezi, da spregleda ključne replike drugega. Evo, to sprejmem in v kolikor je tako, se opravičujem za izpad. (Nikakor ne tudi ponpetu, da ne bo pomote, ker on je izrabil preveč očitnih priložnosti, kjer mu ne bi bilo treba stresati zgolj gneva).
Izraz Kronično Simpatični so nekateri razumeli, torej vem, da je možno razumet prav. Mislim, da tudi ti razumeš in pojasnila sem, da me moti tudi Kronična Antipatičost v določenih primerih, ki je tudi lastnost Kronično Simpatičnih med drugim, kadar je ogrožena njihova KS. Vsekakor je meni najbolj prav, če človek je, kar je in izraža, kar misli. Če dobim občutek, da gre za nekaj drugega, tudi jaz pač povem.
No, jaz sem se takrat na RTVju režala, ker tudi pomislila nisem, da bi res lahko prišlo do tožbe. Še posebej ne od tistega osebka, ki je potolčen, še preden se oglasi, zato rad kriči. Psihološko gledano se mi je zdelo to preprosto nemogoče. Popolnoma drug profil človeka. In še osmešil se je. Kot ponavadi.
Ni pa v tem nič absurdnega, ker tako je. Nič manj absurdno ni, kot če zavriska o kopipastu kakšna EMA tretjerazredna popevkarica. Ampak takrat bomo vsi tiho, tukaj pa se zgražali nad blogerji, ki so nekateri boljši od raznih medijsko zaščitenih opic, četudi so tudi ti lahko zgolj zanič. Viš, v tem je razlika. Jaz raje rezgetam tam, kjer drugih vriskačev kar naenkrat ni, ker se je varneje repenčit na mojem blogu in delat frajerja (to ni letelo neposredno nate). Jaz napišem vsaj blog o poflu v medijih, se tudi tam, kjer sem sodelovala osebno, izrazim z mnenjem o poflu in kdaj zaradi tega nastradam precej. Ko je Pigac grozil s tožbo tudi Prašnim Kartonom sem izpljunila nestrinjanje … Nekoga, ki rezgetari pri meni, pa v nobenih omembe vrednih trenutkih nisem zasledila, da bi vpil. Na kraju zločina. Pač pa se pride repenčit k meni, ko gre za primer, ko je bil dejansko skopiran moj blog v celoti in vstavljen drug naslov. Samo zato, ker sem ga izpostavila. In če moj blog, kot praviš, ceniš, se ti mora to zdeti absurd. Da prihajajo kekci zajebavat samo tja, kjer ni potrebe. Na svojem blogu imajo pa link do založbe, ki prodaja Vse. In ga boli kurac za podpiranje in promoviranje kvalitete, ker pravi, da ocenjevanje ni njegova dolžnost!!! So fuckin’ shut up!!! Logika za poscat. Jaz sem celo življenje, vključno z otroštvom, živela pod pokrovom umetniških tegob zavoljo pristajanja na kakovost, na avtorski izraz, ker se ni hotelo prodajat kar koli, samo da se prodaja in bi zato take piskače, ki mi hodijo srat po glavi, sami pa se tržijo na sranju, najraje nasuvala v rit, da bi se jim zarolalo v glavi!! Še posebej če jih ni nikjer, kjer bi se bilo vredno vsaj oglasit! Niti bloga ne preberem na kakšno tako perečo temo, kaj šele kar poimensko po spisku, frajerji pokakani, raje se delajo, da se jih ne tiče … razen, ko je fajn sprobat mišice pri Simoni! Hvala za kompliment!
No, in da se vrnem k tvojemu mnenju, da naj se potemtakem vse obravnava kot neavtorsko, se pač ne morem strinjat in sem pojasnila, zakaj. Čemu na moje pojasnilo, da s tem ravno ponižuješ morebitno posamezno kakovost, ker zagovarjaš sistem po merilu nekakovosti, ne podaš replike!!! Se ti zdi prav, da zato, ker se je Tebi zgodilo, da si bila nepazljiva, ker si bloge dojemala z nonšalanci kategorično, vsi plačajo z razvrednotenjem, ker si si ti zavoljo Svoje izkušnje ustvarila takšno mišljenje?
To z uredništvom nima nobene veze. Vezo ima z dobrim urednikovanjem, kar se tiče dajanja prednosti in kategoriziranja. Še vedno pa je avtorski lahko tudi pofl, ker je tudi na trgu lahko avtorski pofl!!! Ker avtorstvo nima veze z merjenjem kakovosti. Zato tvoja teza kvečjem udriha po kakovostnih, saj jih izenačuje v najslabšem s poflom, kar je krivično. Obratno bi moralo bit, to se bo pa doseglo lahko takrat, ko bodo določeni vriskači, kjer jih noben ne potrebuje, vriskali in delovali v smer kakovosti, zahtevali Ceno tam, kjer je kakovost in ne hodili branit kopipastarjev ter se tako počutit velike, sicer pa so tiho kot rit in celo podporno delujejo neskladno z merili kakovosti, o katerih vriskajo.
Ko se je razpravljalo o urednikovanju, sem spet jaz govorila o slabem urednikovanju oziroma neobstoječem pod Crnkovičevim blogom in spet sem bila nepriljubljena. Potem tudi na strani, kjer planirajo nov sistem. Spet tečna pičketina Simona. Se je tam kdo oglasil??? Mogoče ponpet??? Seveda ne!!! On pride Simoni nekaj povedat!!! Kako je vse šit, ker je veliko šita in je zato vse šit!!! Jako pametno in jako konstruktivno!
Zakaj preprosto ne morete razumet, da bo treba malo bolj spregovorit in zahtevat spoštovanje do kakovosti. Avtorskih pravic se preprosto ne da jemat, sicer bi moral ravno ponpet svojo založbo zapret TAKOJ!!! Ker tudi knjiga ni vsaka avtorsko nadpovprečna, ker izgleda kot knjiga!!! A vidiš paradoks! Ki je blazno zanimiv!
A je zdaj mogoče bolj jasno, zakaj sem tudi jezna in napičena pri tej temi in debati? Ker sem v kali preveč požrla ravno na to temo in se rodila v to temo, zato hitro dobim izpuščaje in visok tlak ob ponpet paradoksih, ki so mi tako znani kot star plesniv razparan žep.
@ponpet:
Tole o mici je paradoksalno in kr neki. Ne, ne razumem. A ti razumeš sebe? Zelo slabo se izražaš očitno. Tudi to je nekvaliteta.
In če bi bilo to res, da name si jezen, da do mene si zavisten, da do mene si togoten, do mice pa ne, bi mi bilo jasno kot najbolj beli dan možno od kod in zakaj. Psihologija za telebane.
Kar si podal pravno, ne funkcionira tako, ker veš, da je avtorsko pravo široko področje, širše od stavka, ki si ga podal. Namreč avtorske pravice pripadajo tudi novinarjem na primer, publicistom, čeprav ne gre za knjižno podano obliko, čeprav ne gre nujno za znanost in čeprav ni nujno umetnost. Skratka, Crni bi te zlahka tožil, če bi ga kopiral, in to tudi če bi ga kopiral (in ne citiral) na svojem blogu. Ti kot bloger obstajaš in si odgovoren avtor, čeprav se skrivaš pod psevdonimom. Izsledljiv si pa za malo težje, če bi se posebej potrudil skrivat prek IPjev, čeprav si ti itak precej bolj lahko … hehehe … Ne mi trdit, da tega ne veš. Težo ima samo izjava smukca v zvezi s tem, kar pa velja za vse kreativne produkte! Zato razumem, da meniš, da je micino delo avtorsko delo, ker veš, da je izdala knjigo. Verjetno si videl otroško knjigo, ki je na njenem blogu vidna. Vendar pa njene zgodbe, ki jih piše na blog, niso nujno vse del knjige (sploh ne vem, če je kakšna ali samo nekatere), torej mica ni nobena izjema od drugih, kot tudi Gradišnikov blog ni izjema! Poleg tega tudi v kategoriji umetnost mimo sekaš, saj ni nobenega pravila, da se na blog ne bi smelo predstavljat umetnosti in tudi jo najdeš. No, razen, če ti tako zadeve povezuješ in seštevaš 2 plus 3 je 23. Po merilu dejansko vseh avtorskih del bi pa moral po tvoji (ne)logiki tudi meni priznat avtorsko delo, ker sem objavljala že v drugih javnih medijih … aja, ups, ne … to pa ne velja, a ne … hehehe … Bom pa razmislila, če bi tudi objave na blogu dala založbi Katr, da bo knjiga, zbirka kolumen, in bohnedaj, da mi ponpet potem, ko bo izgledalo kot knjiga, odreka avtorsko delo in bohnedaj, da mi po kakšni uredniški politiki ne bi hotel objavit, ker so dela že objavljena v javnem mediju, saj blog kot avtorsko delo itak ne obstaja. Sva se razumela?
Abotnosti ala EMA verz se tretirajo po pravu kot obravnave. Vse to pade v koš umetnosti, ja, ja, ja … In mnoge pesmi, ki jih najdeš na blogu, so boljše od pesmi na EMI. Če ti torej ne gre v nos specifična blog forma, ampak pofl, se strinjam … zavzemaj se za kakovost. Piši o poflu. Jadikuj pod poflarskimi blogi. Napiši članek o butastosti EMA produktov in predvsem odpri založbo, ki bo izdajala kakovostno literaturo in jim boš z lažjim srcem dosojal avtorstvo!! Ker dokler boš ravno ti proizvajalec kar Vsega, kar ti pride ponudit za vezavo v knjigo … heh … jah … bah … bo pač še več tebi podobnih, ki bodo producirali kar koli.
Lep pozdrav!
@Zrno:
Hvala za ta komentar z vidika bralca in komentatorja. Tako menim tudi jaz in sem se morala blazno naprezat, da bi pojasnila več kot očitno. Blogi so pravzaprav dnevniki, v katere pišemo kar koli. In bralci ste tisti, ki potrjujete težo zapisanega, prebranega. Vsak, ki piše, ima v slogu svojega pisanja tudi določen profil bralcev, nimamo vsi enakih iz istega razloga. Zato blog, za razliko od dnevnika, ne more bit sam sebi v namen. Ja, simpl ko pasulj.
In ja, tudi pojav kopipasta na blogu, nekaj pove o vsem skupaj. Taisto.
Lp
No pozabil sem omeniti z vidika bralca glede kvalitete blogerskega posta, tudi “zagovor”, s strani blogerja, če nastopi polemika v komentarjih na njegov zapis.
Ko bloger napiše svoj prispevek, seveda zadeva zanj običajno še zdaleč ni končana. Prav v polemiki, to je ko bloger pokaže znanje polemiziranja, tudi konfrontiranja se pokaže pravzaprav v celoti njegova kreativnost in moč zapisanega.
Takšna izmenjava mnenj, ki je večkrat pravi “fight” je lahko za bralca prava poslastica. In tu je lahko tudi še ena izmed prednosti in vrednosti bloga, pred publiciranim prispevkom, kjer so te možnosti omejene.
Neposredna in takojšnja izmenjava mnenj, stališč in kritike. Zame so komentarji večkrat tudi pomembnejši od samega prispevka. Moč podajanja pravih argumentov, seveda brez žaljenja, podtikanja in drugih diskvalifikacij, iskrivost polemike (da perje frči, he he) daje večkrat pravo sliko kvalitete blogerja. In vsaka čast nekateri ste pravi borci in resnično mojstri pisane besede,ko branite svoja stališča. In tudi seveda zato imajo blogi svojo posebno vrednost za bralca.
Lp.
Zrno: se popolnoma strinjam. Tudi jaz dostikrat preberem več komentarjev pod objavami, kot samih objav. Pa ne zaradi nekvalitetnih objav, temveč zaradi dobrih komentatorjev.
Je lahko ena odlična šola to naše bloganje; in obenem se ob veliki količini prebranega res zna včasih v pisanje prikrast kakšna že videna in napisana forma; ki komu sproži spomin iz bogve katere enciklopedije.
Kaj pa če je VSE copipastano iz leta ’23? Alo, številko računa sem, bom kar vnaprej plačala 😛
O!
simona, zares bi me veselilo, če bi ti založba KATR lahko nudila svoje storitve in ti pomagala natisniti tvojo knjigo.
rad bi videl, da se ne hecaš. jaz se zdajle zihr ne. res razmisli in pridi pogledat na http://www.katr.si – vse dodatne infote pa dobiš – hecno 😉 – na in**@ka**.si
to bi blo fino. res.
No, smo že tistega kopiepejsterja aufhengali za cojones na hrastovo ali bukovo steblo?
Spričo dejstva, da se “kriminalec običajno vrne na kraj zločina”, je upanje, da se kopipastar te dni izobražuje in osebnostno nadgrajuje, več kot na mestu. Morda ob tem dobi celo navdih za kakšen svoj-avtorski izdelek?
Mogoče bo pa komentarje kopiral v komentarje svojga ‘izvirnega bloga’.
Potem naj pa še kdo reče, da se dobro blago samo ne hvali … 🙂
Kopi kopi kopiramo, s filterjem in brez filterja, kopira cela nacija- brez garancije.
Saj je tudi Mojca Mavec kopirala, pa še prav lušno se je potrudila, ker se meni zdi stokrat bolj težko prevesti neki tekst (in to celo visoko literaren tekst-to sploh ni mačji kašelj), kot pa nekaj iz glave napisati. Tako, da se je dečva celo ekstra potrudila. Tako, da ni čudno, da je Crni najprej svoj prst grozeče uprl celo v gospo, ki je Mojčico razkrinkala, češ da naj bi secirala njene prekopirane stavke s kirurško natančnostjo. Ti zloba gospa ti, zagotovo zavida Mojčini lepoti in mladosti.
In rtv je uravnotežena-če zajebeš enkrat, nič hudega. Ti damo še kakšno šanso, zakaj pa ne. odpuščamo vse, razen sposobnosti pa bolj težko. Saj naj bi med drugim nekaj časa obstajala možnost, da naj bi Kranjca pri NLP-ju zamenjala celo sama kraljica in analitičarka pasjih procesij- intelektualka Barbra Drnač. Sedaj je mojčica na rtv-ju spet novinarka, dela za ljubko oddajo europa.si. S svojim žametno otroškim glaskom malce nagajivo prebere (več ali manj) svoj (upajmo) tekst in nihče si ne ubada glave s tem ali navzočnost Mojce Mavec na nacionalki -večkratne kradljivke testov-kakorkoli ruši slovensko novinarsko kredibilnost. kredibilnost? lepo vas prosim, pa kdo se še s tem sploh ukvarja, pa to je postalo staromodno. Zato Simona, pojdi veselo s časom v korak…. to, da te je nekdo skopiral je pa vendarle samo kompliment. Saj ni fer, da nimam vsi iskrivih zamisli, meni na primer tudi ni fer-kako analitično in predrzno dobro ti uspe voditi polemiko, zavidam ti na gibljivem jeziku, ki ga tako dobro sučeš, da bi te nekateri slovenski možakarji (katere je Rugelj čisto dobro pogruntal)najraje zabili pod zemljo, tako zelo začnejo dvomiti v svojo težko pridobljeno in s krvjo plačano superiornost. Res si neobzirna! Se oproščam za te ostre besede, toda pomanjkanje empatije (pa četudi gre za kompleksiče)-me razjezi!!!!!Simona, brzdaj se, saj si vendar ženska!in PMS je izgovor za samo nekaj dni na mesec! kaj se torej s teboj dogaja?
Kaj kaj se dogaja s Simono!!! Saj pravim: uro ima up-to-date naštelano!!! Cela reč – v teh krasnih časih … za nekatere še vedno, ja!!!
10. februar, 2008
@vanja 😉
Upal sem, da ločuješ prijateljstvo od “kurbanja” in auč! 🙁 Eh, saj je bilo samo v piščal.
@Zrno:
Seveda. Saj preko komentarjev avtor prepoznava svoje bralce in obratno. V dobrem in v zlu … hehe … In ja, repliciranje, ki se lahko razvije v debato, je brez dvoma velika prednost blogov v primerjavi s tiskanimi mediji, ki s Pisma Bralcev in raznimi prostorčki za Popravke res ne morejo dosegat take stopnje reciprocnočnosti. Slaba stran te medalje pa je lahko v tem, da nekateri blog uporabljajo izklučno za forumske klepetke in praktično ne spišejo niti omembe vrednega stavka, ampak samo vržejo kost. Za take primer bi pa spet prišla prav kakšna uredniška roka s posebno kategorijo. Vsaj. Zavoljo nas bralcev, da se lažje dokopavamo do željene ponudbe.
@pika:
Kaj pa če je vse sprogramirano
@ponpet:
Hehe … to bi blo pa res fino. Že razmišljam o kakšni bolj hit verziji. Porno! Definitivno.
Hvala za linke oziroma reklamne brošurce. Bom pokukala. Mislim … bomo pokukali.
@Si.R.:
Seveda. A ne vidiš, da vidi gor.
@veronika:
Hahaha … Verjetno, verjetno … in zelo možno.
@
@Vanja:
O!
Saj … ob Mojci Mavec takrat sem deklarirala Kronično Simpatične s KS pečatom … hehehe …
Sicer pa … hahahaha … Ob vsem ostalem, kar si tako fletno začinjeno zapisala, lahko rečem v uteho vsem globoko prizadetim zavoljo mojih nezaslužnih skromnih adutov, da se vsak večer natepem po nagi riti, PMS imam itak vsak dan, s fukastradanjem sem kaznovana kronično … da ne ločim kurbanja od prijateljstva, je pa že štulič tako lucidno kratko in jedrnato povzel, da je lahko vsakomur jasno, da so KSji zame pravi amaterji v pritlehnosti. Upam, da bom danes lažje spala. Ta komentar je sigurno koga vsaj malo osrečil … Kaj praviš, Vanja?
@marija magdalena od kolena:
Šele zdaj sem pogruntala, da si OD kolena in ne DO kolena. Čist neki druzga … hehe ..
@štulič:
Oh, kje … to ločite vi, dobri prijatelji … tako dobri ste, da morate eliminirat na kupe namišljenih sovražnikov. Bom raje kar med kurbami ostala.
Samotrpinčenje me živcira, še bolj pa brce v piščal!
@simona:
Pa saj je vseeno, ane. Odvisno s katerega konca gledaš. Včas dol visim, včas gor štrlim … od ali do … stvar projekcije in domišljije … 😉
🙂 Ampak lahko si pa v čast šteješ, da je tvoj prispevek dovolj dobro zastavljen in ga je bilo vredno prekopirati 😀 Sicer pa je očitno, da tale kvazi “bloger” kopira vse po vrsti, ali pa je mogoče to le njegov osnovni namen, čeprav kot praviš sama where is the fun 😉 Verjetno bo držalo tisto “na netu je tako vse zastonj”.
Mogoče je bilo krivo nezaužitje jutranje kave, ampak razmišljal sem kaj za vraga je ta beseda kopipast. Še dobro, da kdaj preberem besedo malo bolj podomače in s spremenjenim naglasom 😉 Ampak definitivno si beseda zasluži mesto v seznamu angleških evergreenov. Morda kdaj objavim ta seznam.
gre za poseben postopek avtorstva, pri katerem je vsebina namazana s kopirno pasto 🙂
@Si.R: S kopirano pastjo.
@štulič:
Torej se nehaj samotrpinčit in brcat v piščal.
@marija magdalena odo kolena:
Ja, ja … sem pogledala še z obeh strani … hehe …
@Uroš G.:
Kopira se marsikaj iz različnih vzrokov. Če bi hotel ta kopipastar na hitro doseči visoko branost, bi moral kopirat budalaštine, na katere folk hitro pade (porno ali tabloidne viže, štosiranje, preproste pisarije itd.), ampak paradoks je v tem, da si kopipastar ne more želet, da bi bil preveč opazen, ker ga potem hitro odkrijejo. Udaril je očitno neko sredino. In ja, seveda, njegov blog je sestavljen iz samih kopipastov. Nenavadno zapravljanje prostega časa.
Kopipast je, kot sva že z danico1 pokomentirali, pač bolj sveža slo verzija za razliko od na primer “plac” itd.
Si.R. in Mr.Mojo:
… s kopirno pasto v kopirni pasti torej …
ena pripomba….druge narave…ker sem skrita analitičarka 😉
zdi se, da se bodo ljudje skoz ta blog, preko teh postov in nevidnega vodenja naučili bolje izražat svoja mnenja in čustva …in ja bolj bodo ratali sprijaznjeni, sprejemljivi…
pol bom kmalu predlagala kategorijo za najbolj smiseln blog – oscarji bodo kmalu tu…
ob tej priliki sem želela kopipejstat klinčevo anais nin , potem mi je misel preskočila na areto franklin kot odgovor..no, zdaj sem zgubila voljo…in navdih…
– človeku je dovoljeno vse. nej? včasih je dobro zamižat.
Ah punči. Spet ne štekaš. Ne_čem se igrat’ ping pong. Kot tvoj objektivni bralec in avtohtoni pri_jatelj, govorim o tem, da me Vaše_blogerske zdrahe, prepucavanja in pastanja ne zadovoljujejo_pri tebi.
Čakajoč_tako, bom valjda pričakal Re_bolj! He,he…
@Ana:
No, predlagaj že … hehehe … Smiselnost bi bila res zelo zanimiva kategorija, še posebej v blogosferi.
@štulič:
Ja, atek, res je težko kaj takega štekat. Še posebej težko, ker si se tako zadovoljno vključil izključno z zdraharskim, sovražno nastrojenim komentarjem, ki je kar kričal po ping pongu. Mogoče bi moral malo bolj razmislit pri sebi, kaj te v resnici zadovoljuje in kaj bi rad, da te ne bi zadovoljevalo. V mojem blogu je zaznat objektivne argumente, ja, v tvojem komentarju pa predvsem srd in hudobijo. Zelo objektivno. Pojdi vendar tja, kjer boš zadovoljen in te bodo tematike zanimale, jaz te pogrešala ne bom, kot nobenega drugega komentatorja, ki boleha predvsem za pomanjkanjem objektivnosti, se oklepa le natolcevanja in zdraharjenja, na argumentirane replike pa ni sposoben odgovarjat, kar ga tepta njegov ego še bolj seveda. Kapiš, atek?!!!
Tvoje komentarje sem večkrat pozorno prebrala, da bi našla vsaj sled pravilnega dojemanja mojih namenov, skritih motivov ali smisla povedanega. Našla nisem nič. Tako nor extrem bo zrušil ta tandem.
Samo kratek dodatek, ki mora biti zapisan.
Ne zagovarjam sistema po merilu nekakovosti, nisem rekla, naj se vse obravnava po tem merilu, tudi nisem hote poniževala morebitne kakovosti. Pojavila sem se v vlogi kritične opazovalke. Zelo zaskrbljene, moram dodati. Tokrat sem si prav želela, da bi z me z argumenti prepričala in potolažila.
Zakaj je med nama prišlo do takšne štale, naj ocenijo strokovnjaki.
Fajn piši še naprej!
Simona,KS so to pač zaradi tega, ker se zavedajo,da je,če človek živi in dela tisto kar je, pot navzgor po družbeni lestvici neprimerno težja(za povprečneže, seveda)
Se je pa ql držati sposobnejših in kopipast dokler ti to koristi.Kasneje se jim pač odpoveš, kvalitetno zajebeš,če se da,zariješ nož v hrbet(za to po lestvici pripada, poseben dodatek za uspešnost)
V tem sindromu se kadri itaq vzpenjajo po ključu negativne selekcije.
In praviš, da te zanima zakaj bi kdo kradel zapise in celo odprl blog s sa mimi kopijami in potem čakat da se vidi kaj bo.
Po mojem ravno zaradi tega,da se vidi kaj iz tega bo.Da se vidi kako se bo folk opredeljeval.Da se jih prešteje, označi,razvrsti v skupine,obdela in da vidijo kje kotirajo sami.
Žal sam ne vidim druge razlage in vem,da sem črnogled ampak res ne vidim druge še posebno glede na to da blogi postajajo medij,ki uletava z hitrostjo 100km/h.In dobre,ki niso na liniji je treba zatret v kali.(kao)
Glede tega,da pa bi kdo zapisal kak zanimiv zapis o… predvsem sebi, pa gledam,da je takšnih prekleto malo.Se rajši opredeljujejo v skladu z…Je bolj donosno in preprosto.Lahko samo malo pokopipastaš in je.
Mislim pa tudi,da za to ni kriv samo kapitalizem.Sploh ne.Kapitalizem verjetno še najmanj.Recimo,da je krivec za to, rdeča selekcija oplemenitena z izbljuvki gnilega kapitalizma.
In lepo si napisala tisto o čolnu in ladji.Prekleto realistično je.Čudim se zakaj skoraj vsi menijo,da je najbolje imet eno samo veliko ladjo in jih tako motijo razni majhni čolni.Čeprav v bistvu vem in zaradi tega me dostikrat meče depra.Pa ne obupam in zagovarjam, da je koristno in kulturno in civilizirano imet veliko čolnov…In hvala za lp.In lp to U2!
Hja, žal:
“The internet is a copy machine. At its most foundational level, it copies every action, every character, every thought we make while we ride upon it. In order to send a message from one corner of the internet to another, the protocols of communication demand that the whole message be copied along the way several times. IT companies make a lot of money selling equipment that facilitates this ceaseless copying. Every bit of data ever produced on any computer is copied somewhere. The digital economy is thus run on a river of copies. Unlike the mass-produced reproductions of the machine age, these copies are not just cheap, they are free.
Our digital communication network has been engineered so that copies flow with as little friction as possible. Indeed, copies flow so freely we could think of the internet as a super-distribution system, where once a copy is introduced it will continue to flow through the network forever, much like electricity in a superconductive wire. We see evidence of this in real life. Once anything that can be copied is brought into contact with internet, it will be copied, and those copies never leave. Even a dog knows you can’t erase something once it’s flowed on the internet.
This super-distribution system has become the foundation of our economy and wealth. The instant reduplication of data, ideas, and media underpins all the major economic sectors in our economy, particularly those involved with exports — that is, those industries where the US has a competitive advantage. Our wealth sits upon a very large device that copies promiscuously and constantly. ”
Kevin Kelly
Meni se je to zgodilo pri Robertu Roškarju, ki je dobesedno prekopiral moje filmske kritike in se pod njih v reviji Spekter podpisal kot avtor. In pazi to, vse to je počel kako leto in to vsak mesec znova.
Težko se izogniti ponavljanju, ker je to v osnovi življenja, da ne rečem vesolja, ha. Če so ideje nove, izvirne, dobre za nekaj ali za koga, je težnja po ponovitvi še toliko večja. Vsak nasmeh nas spomni na prejšnje nasmehe. Civilizacija pa napreduje, ker je v vsaki črki spomin na prvo krivo črto v pesku.. preisovanja, kopiranja ..do potega z miško. A ne bi bilo super tako potegnit čez hiško na deželi. Meni se dopade, to ponavljanje, sploh ko se zopet zaljubim, ha. Ločevanje na moje in tvoje pa je povsod problem, le da so meje v materialnem bolj trdne kot v idejnem svetu. Izumitelji kapitalizma niso bili doma ne v znanosti, ne filozofiji ali umetnosti, so pa zato danes razni izumitelji življenja, mislim na genetike, toliko bolj doma v kapitalizmu.
@hildegarda:
Jah, to pa res ne morem pomagat. Kdor koli, tudi jaz, bi lahko napisala: “Hildegarda, zelo pozorno sem prebrala vse tvoje komentarje, a nikakor nisem našla ničesar oprijemljivega, da bi razumela, kaj si sploh hotela povedat. Kot bi bilo zapisano v kitajščini.” Skratka, s trditvami se nikoli ne da oprijemljivo razpolagat, ker na njih pač lahko pojasnjuješ do nezavesti, a če nekdo lansira le trditve … kaj češ potem … nič …
Vem, da nisi Hotela poniževat kakovosti idt., jaz sem ti samo pojasnjevala, kakšni so logično posledično rezultati tvojega razmišljanja, kot jih edino lahko vidim. Ne, kaj si ti hotela. Ne razumem pa delčka, da si zapisovala le kot kritična opazovalka. Saj si podajala svoje razmišljanje na opažanje in jasno zapisala trditev, da v kolikor obstajajo taka in taka oh, ah … neavtroska dela, so neavtorska torej vsa. Tudi dodala si, da je tako tvoje razmišljanje, saj se ne sklicuješ na pravni format. Torej gre za ponujeno ideologijo alias hildegarda.
Ne vem s kakšnimi argumenti naj bi te jaz potolažila. Saj nisem bila v vlogi tolažnice kogar koli. Niti nisem opazila, da si zelo zaskrbljena. Oziroma lažem … zaskrbljenost v tvojem primeru se je dotaknila tvoje osebne situacije, ko si skopirala delček bloga nekoga in ti je ta zagrozil s tožbo, kar si doživljala kot nonsens in hudo zaskrbljenost. Zato, priznam, da mi ni čisto jasno, za kaj si zaskrbljena suma sumarum. Za obravnavanje kakovostnih izvirnih avtorskih del ali za ljudi, ki iz kakršnih koli razlogov na sto in en način kopirajo? Skratka, ne vem, kakšne vrsto tolažbe si pričakovala in za koga.
Koliko sem te prepričala, pa spet ne morem vedeti, ker nisi na nič replicirala, ampak pač postavila samo trditev, da nisi ničesar zaznala (kaj naj naredim?), da nisi potolažena (???? … se opravičujem, nisem vedela, da je šlo za tolažbo tebe) in da je prišlo med nama do totalne štale.
Med nama, po mojem, ni prišlo do nobene totalne štale, razen če oseba tako osebno doživlja. Prišlo je do nestrinjanja v dialogu na podlagi stremljenja in ideolgije. In ne vem kateri strokovnjaki neki bi lahko ocenili, za kaj je prišlo med nama do štale. Kot da ne bi vedela sama dovolj dobro. Saj si sama tako določila … hehehe … Jaz mnenja “strokovnjaka” pri tem res ne potrebujem. Tudi v zakonsko posvetovalnico pač nikoli ne bi šla, ker vedno še predobro vemo, zakaj se kaj dogaja, če hočemo vedeti.
Skratka, štala je tolikšna in takšna, kot jo človek sam zaštalira in kot štalo doživlja, jaz sem samo komunicirala in ne doživljam kakšne posebne štale med nama. Nove teme, novo dialogi.
@gger:
Tako to gre, ja … Sposobne se raje izrablja in drži na distanci, bolj prilagodljivi (KS) in učljivi (v smislu kopipasta) so lažje obvladljivi. Vsak čolnar, ki stavi nase, hkrati predstavlja tudi nevarnost v smislu konkurence, zato po mojem mnenju motijo. Ker ne obljubljajo absolutne zvestobe nikomur, medtem ko se ladjarji prodajo, zavežejo, obljubljajo s svojim priklopom, da bodo magari hlinili, lagali in ugajali za vsako ceno, da se le obdržijo na ladji. Čolnarji pa vzbujajo nesigurnost, ker stavijo samo nase. No, seveda so s čolničkom na razburkanem morju tudi precej bolj pogumni in suvereni, kar vzbuja hkrati veliko zavisti. Je nevarno, odplujejo pa vendar lahko, kamor hočejo. Emocije vedno zafurajo objektivne koristi za vse. Negativne in na videz pozitivne. Nekontrolirane emocije (sindromi, frustracije, hrepenenja, zavist, strah …) kvarijo zmožnost čim bolj objektivne presoje in to je pekel celotne nepopravljive zgodovine.
Lp
@moshe:
Logično. Saj to vemo. Zato še vedno obstaja guštijev članek o Ani Jud na primer, ker se je kopiral na stotine mest, a to z obravnavo avtortva nima veze. Deček, ki je sam prevedel na net Potterja, je bil kazensko ovaden, a se je upošteval njegov namen (ki ni bil kraja, ampak naivnost in neučakanost).
Skratka, gre za faktor namena, ki je vedno pri obravnavi najbolj relevanten, četudi v vsakem primeru kazniv. Se pa upošteva. Kot avtor si tudi sicer lahko skopiran na nešteto koncev in seveda ne pomeni, da sploh izslediš kopijo. Enako kot sicer v življenju. V bistvu net v svojem principu sploh ni nekaj drugačnega od delovanja sveta, samo na vpogled v zaznavo nam je bolj. Je bila Mojca Mavec ovadena s strani avtorja, ko je kopirala njegov tekst z namenom kraje avtorstva? Seveda ne, saj avtor pojma ni imel, da obstaja kakšna MM … hehehe …
@iztokgartner:
Ja, vem, ja, sem to v enem komentarju tudi omenila. Kolikor se spomnim so ti potem ponudili delo tam in ste tako zgladili problem.
@rubenstein:
Meni se bolj dopade nadgradnja, čeprav je, valda, se strinjam, namen vsake “novitete”, da bi se jo koristilo, ponavljalo, če godi itd. No, mislila sem bolj na zaljubljenost. Če se ponovi ista štorija, na isti način … he, he … jaz vklopim gump za Pozor, bejba, nič se nisi naučila … hehehe …
Da pa izumitelji kapitalizma niso doma niti v znanosti, filozofiji ali umetnosti … se pa zelo pozna, ja … hehehe … Na žalost.
Ni bilo čisto tako. Najbolj me je zmotilo to, da se to glavni urednici ni zdelo nič spornega. In je celo zapisala, da to ni njen problem, če njeni sodelavci to počnejo. Robert je bil vsaj toliko fer, da se je opravičil. A po moje le zato, ker ga je bilo strah, ne zato ker bi se kaj dosti sekiral. Obljubljenega intervjuja kot odškodnine seveda nisem nikoli dočakal. Skratka, svinjarija brez primere.
@iztokgartner:
Vedno se poskušajo tako branit. Uredniki mislim. To je tudi Požar počel baje redno in drugi nič drugače, češ da ne morejo imet roke nad početjem svojih novinarčkov. Če jih trešči tožba, morajo pa pač plačat za grehe … Sem pa mislila, da si dobil delo, ker je v nekem komentraju tako Roškar repliciral, češ da ste se pobotali na tak način. Seveda se ne spomnim več, kje je to bilo. Jah, Stojan Auer mala šola očitno … hehe …
He,he. Lice_mernost al’ konstruktivna kritika obstoječega stanja?
Ma parkrat sem res potem napisal recenzije, potem pa so name pozabili, meni pa se ni več dalo s tem ukvarjati. Me ja pa potem Roškar prosil naj s svojega bloga zbrišem zapis o tem dogodku, rekoč da ljudje, ki v google vtipkajo njegovo ime, takoj najdejo tudi ta zapis. Pa sem mu seveda rekel, da to žal ne gre 🙂
@štulič:
Kaj bi v resnici rad?
@Iztok Gartner:
Ja … hehehe … Seveda, zakaj bi plačevali za zapise, če jih lahko objavljajo zastonj, dokler pač gre. Zanimivo hitro postane nezanimivo, ko se izstavi račun.
Roškar je pa milo rečeno smešen, če je mislil, da boš njegovi prošnji ugodil. Lahko je vesel, da na to njegovo prošnjo ni nastal še kakšen zapis na novo, ki bi kazil reklamo njegovi malenkosti … hehehe …
Ma finta je bila, da sem tudi jaz objavljal gratis, pač samo zato, da so me kao umirili, Roškar pa je zagotovo tudi zaslužil. Eh, bom raje nehal, da spet ne postanem jezen.
Iztok, zdaj je pa res bolje da nehaš, ker že samega sebe kopipastaš! 🙂
@IG:
OMG! No, saj sem si kar mislila. Gratis danes postavlja standard. Celo v politiki.
Še nekaj bi dodala zapisu o ‘izumiteljih življenja’. Kaj sem hotela povedat z zadnjim stavkom v 135, nadaljevanje misli je odlična kolumna novinarja Mastnaka v Dnevniku. Ker mu jaz pridem s pisanjem le do gležnjev, je najbolje za drage bralce, da en delček kopipastam!!
…”Ta zakon vsebuje register novih rastlinskih vrst in njihovih »vzrejevalcev«. »Vzrejevalec« je »oseba, ki je vzgojila, odkrila ali razvila novo vrsto, ali zakoniti naslednik take osebe«.
Na kratko in preprosto povedano: zakon uvaja genetsko modificirane rastlinske vrste v Irak, določa postopke za registracijo in imenovanje teh vrst, predvsem pa lastninske pravice »vzrejevalcev«. Del paketa so procedure za pridobivanje dovoljenj za razmnoževanje teh vrst in pobiranje pridelkov ter določila pogojev, pod katerimi je razmnoževanje dovoljeno in pod katerimi se pridelek sme ali ne sme ponuditi naprodaj, prodajati, izvažati, uvažati ali skladiščiti. Zakon nadalje določa, kdaj se kaka nova vrsta sme črtati iz registra. Ključnega pomena pa so členi za zaščito intelektualne lastnine nad »novimi rastlinskimi vrstami«, se pravi določila za preprečevanje kršitev pravic »vzrejevalcev« zaščitenih (novih) rastlinskih vrst.”…
Sem šla po nujnih opravkih.
Še zaključek v stilu začetka posta:
…”Medtem ko osiromašeni uran spreminja genetsko strukturo prebivalcev, patentirana semena spreminjajo genetsko strukturo njihove hrane in agrikulture. Da se to dogaja v krajih, kjer so pred tisočletji agrikulturo iznašli, gotovo ni brez simbolne vrednosti. Nova doba prihaja.”… kakšni krasni časi, a ne, Simona. Upam da bo tebi in vsem tvojim originalnim prispevkom usoda bolj naklonjena.