Dr. Janez Drnovšek je postal dovolj privlačna ikona, da se je zapisal med Slovence kot provokativen protagonist dramatičnih vzponov, prevratov in “padca”. Lik človeka, o kakršnem radi zapravljajo besede ob kavici tudi politično nezainteresirani. Janez Drnovšek je pravzaprav ponudil ljudstvu tisto, kar naj bi bila domena estradnikov. Ampak žal so naši estradniki večinoma tako neznosno dolgočasni in prazni ljudje, da ne zapolnijo omembe vredno niti enega tabloida, kaj šele, da bi uspeli ponudit pestro temo za vsaj desetminutni klepet ob kavici. Situacija je še hujša. Skrajno dolgočasni so tudi naši kulturniki, ki naj bi se bojda ponašali z barvito dušno vsebino, če že sprejmemo, da je njihov vsak dan prav tako po ustaljenem kopitu brezvezen za žile rezat, zato je gospod Drnovšek zlahka nadomestil po odmevnosti celo filozofsko sfero, ki bi sicer lahko kri poganjala po žilah intelektualno težje nasitnim.
Izgubljat besede o ključnih križiščih njegove pomembnosti na prizorišču politike bi bila potrata časa in prostora. Še posebej zdaj, po njegovi smrti, ko si je nešteto piscev vzelo vsaj pet minut, da tudi sami ponovijo točke iz lekcije o dotični v zgodovino zapisani osebnosti, z vsemi superlativi v paketu. Pridni, pridni. Sedi, “pet”! Namreč Drnovšku je resnično težko očitat v preteklosti nepreudarne ali afektirane politične manevre. Predstavljal je pragmatičnega, zadržanega, redkobesednega in prizemljenega politika, ki je Sloveniji zagotovo prihranil marsikakšno kalvarijo, tudi ob osamosvajanju, za kuliso. Seveda pa je ravno zavoljo omenjene drže kljub določenim dosežkom z lahkoto uspel sprovocirat nasprotnike, ki so mu očitali, da je neodločen, mlačen, svojeglav (svojeglavost pri populistično orientirani drhali zažiga, le v kolikor gre za radikalno naravnano politiko in vznesenega kričača, ki neti bučne prepire), itak zgolj bivši komunist, hladen, birokratski … Kakšnih bolj konkretiziranih pripomb, ki jih sicer zlahka najdemo pri paleti politikov, pa ni ravno na pretek, razen v kontekstu naklonjenih ali nenaklonjenih interpretacij po okusu.
Janez Drnovšek je o sebi povedal, da je bila že njegova kandidatura na predsedniških volitvah pravzaprav umik iz politike, saj ne gre več za položaj, pri katerem bi šlo za dejansko obvladovanje političnega “orožja”, pač pa bolj za vlogo maskote, retorično sfero politike, ki je vezana predvsem na populističen vidik vpliva. No, in ravno to zadnje obdobje njegovega delovanja je najbolj razkrilo osebnost Drnovška. Tisto, kar je dolga leta zavoljo zahtev raznih funkcij spretno potisnil v ozadje in zaslovel kot izredno zaprt in hladen človek. Strinjam se z izjavo dr. Franceta Bučarja, da slovenska javnost dela Drnovšku krivico, ko njegovo preobrazbo enači s pojavom bolezni, ki je obeležila njegov celoten predsedniški mandat. Podobno menim, da pri Drnovšku ni šlo za nikakršno preobrazbo, ampak kvečjemu za razkritje. Tudi razkritje problema.
Pomemben podatek iz Drnovškovega življenjepisa se mi zdi, da ta po opevanosti stoična politična osebnost nikoli ni služila vojske. Prav gotovo je bilo temu tako tudi zato, ker Janez Drnovšek vojaški pozi navkljub kakšne posebne želje po prisotnosti v uniformiranih, kaj šele bojnih vrstah ni imel. Paradoksalno pa je seveda odigral tudi vlogo vrhovnega poveljnika. Spet dosledno in z ustrezno pridobljenim spoštovanjem s strani generalov. Nikoli torej ni šlo za tipičnega politika, kakršen navadno ustreza maršalovski drži in psihologiji. Zato ni nič nenavadnega, da si na primer z Janezom Janšo nikoli nista bila naklonjena. Tudi svojeglave poteze, ko je preprosto bojkotiral razne protokolarne obveznosti, se niso pojavile zgolj kot simptom obdobja bolezni, kar prenekateri insinuirajo v javnosti. Vsega pač ni kriva bolezen. Razen tega, da veliko spravi na plano, kar sicer ostaja zakrito. Že kot jugoslovanski predsednik je Drnovšek bojkotiral zadnji partijski kongres in se udeležil tekme za Zlato lisico na Pohorju. Po potrebi in vzgibu je iz Drnovška že prej uhajal uporniški duh, s humornega vidika duh dvornega norčka, ki opozarja na pomembne prioritete, ki so politiki deveta briga, ali pa da osmeši določene politične prioritete, ki si po njegovem mnenju niso zaslužile tolikšne pozornosti. Tako je za epilog podprl še Toma Križnarja in zastavil ime za problem Darfur, kar je spet razjezilo nešteto Slovencev, češ, mi smo tudi na psu. Zelo ambicioznega Drnovška, ki je brez dvoma hrepenel po večjih dosežkih od lokalnega prekljanja za slivo, je pot zanesla na politični teren, kjer pa je očitno ostajala neizpolnjena druga plat medalje njegovega poslanstva. Biti resnično velik, biti osebnost, in ne le biti poznan in karierno uspešen v določenem omejenem prostoru in času. In brez dvoma ga je dušila stigma politike že sama po sebi, ki v kontekstu poslanstva ne uživa posebej pozitivnega moralnega predznaka. Nikakršne duhovne intelektualne presežne konotacije. Platonova utopična vizija o častni diktaturi modrecev brez apetitov po zasebni lastnini je že davno utonila. In pri apetitih po modrosti, lepem življenju, upravičeni časti in resničnem dostojanstvu se začne poanta Drnovškove navidezne preobrazbe.
Že leta 1996 pri Mladinski knjigi izide njegova knjiga z naslovom Moja resnica. Tematika se je sicer še držala strogega političnega polja pogledov na Jugoslavijo in notranjo politiko, vendar je pri avtorju, ki svoj izdelek naslovi z Moja resnica že zaznavno, kam pes taco moli. Prvo spoznanje na površini duhovne poti je spoznavanje več pogledov okrog resnice, vnaprej napovedana strpnost do drugačnih načel in hkrati dovolj velika mera egocentrizma, da izpostaviš svoj vidik kot posebej omembe vreden. Vendar pa je resnica le resnica, neodvisna od pogledov in mnenja kogar koli. Resnica ni last nikogar. Lahko jo le spoznamo v vseh razsežnostih, odkrijemo … ali pa ne. Zato je že naslov Moja resnica v svoji klišejskosti duhovne ambicije tako klišejski, da se je v tistem obdobju veliko intelektualcev treskalo po čelu od posmeha, češ, koga neki briga njegova resnica? Kdo neki misli, da je? In zaboga! A nima nič koristnejšega za počet?! Mu je dolgčas? Ima premalo dela v politiki? Se mu zdi, da nam gre dovolj dobro, pa še malo pisari ob obilici prostega časa o svoji “resnici”? No, kar se tiče tovrstnih dovtipov na Drnovškov podvig je najhuje šele prihajalo.
Predsednik Drnovšek je mandatovanje uporabil za vse tisto, za kar mu je v preteklosti primanjkovalo časa in priložnosti. Zagotovo bi ga s takšnim pristopom v preteklosti politika izpljunila že na začetku poti. S časom, ko se je izkazal za primernega stratega in političnemu polju po predstavah še vedno maršalovskih trendov primernega moža, ki emocije postavlja v ozadje, z izjemo, ko je za elito priporočljivo zanetit novo vojno, si je prislužil dovoljenje za izbruh. Bolezen je odločitev za drugačno pot brez dvoma samo le še podžgala. Čas se izteka. Janez Drnovšek je kasneje napisal še izključno duhovno obarvano knjižico. O svojem pisanju je povedal, da piše inspirativno, zadeva nastane v nekaj dneh. Temu primeren je bil tudi rezultat. Tokrat so prenekateri intelektualci s čelom treščili ob beton. “Pa saj ta človek ni niti približno visoko pismen, poleg vsega ne pove nič, nič novega, nič omembe vrednega!” mi je besno pribil nek literat. Pobuljila sem od začudenja nad naivnostjo izjave. Naši vrhovni politiki so vendar po logiki stvari od povprečnega ljudstva voljeni povsem običajni in povprečni ljudje, s povsem preprosto mislijo in logistiko na nivoju biznisa, ne nujno ravno transparentnega biznisa. Za poseganje po modrosti potrebuješ energijo in čas, če odštejemo še pamet, lucidnost in sposobnost empatije, da ne omenjam razgledanosti obsežnejše in bolj kompleksne narave od zbiranja šolskih ocen. Od kdaj kulturniki menijo, da nam usmerjajo slog življenja visoko pismeni modreci? Za Drnovška je predstavljal motiv iskanje resnice, in ne zgolj “Moje resnice”, velik podvig, kakršnega se sicer večina njegovih kolegov sploh ne loteva. Zato je izpadel tako revolucionaren, za nekatere nor, za nekatere duhovno superioren, za druge spet le bolan. Mar kulturniki mislijo, da politiki po končanih sejah prebirajo Dostojevskega, Platona, morda celo Ciorana? Seveda njegov duhovni, kaj šele literarni prispevek, ni nič naprednejši od tisočero instant knjižic, ki so se razpasle po svetu predvsem zavoljo dobička na račun večine na horuk “prosvetljene” trafikarske publike. Po knjižnih produktih Janeza Drnovška je celo njegova velika fenica Manca Košir izrazila nenadno zgroženost, češ, kako slabo je vse skupaj spisano. Osebno pa sem veliko bolj zgrožena nad Manco Košir, ki po desetletjih ukvarjanja z literaturo v najbolj zrelem obdobju svojega življenja ne propagira drugega kot cenenih pridig in bukvic, ponavadi na temo odnos moški ženska, in nas razveseljuje z medijskimi izjavami tipa – Jankovića bi volila že zaradi njegovih modrih oči. Jah, ni vse v črkovanju. Res ne.
Ko se je kot predsednik odločil posvetit predvsem izrabi svojega položaja za reklamiranje mantre dobrega, je seveda zagrešil kar nekaj začetniških napak. Ko prideš do prve stopnje spoznanja, da je svet pravzaprav nemogoče obvladljiv s pametjo in modrostjo redkih, ker je neumnosti, frustracij in posledičnega narcisoidnega nasilja venomer preveč, pride do izolacije, žalosti in kopičenja jeze. Dolga je še pot do sprijaznjenja in resignacije, ki prinese možnost za dosego dušnega miru, samozavesti in zaupanja v pomembnost svojega prečiščenega sveta. In šele potem je ustvarjena podlaga za učenje. Šnel kurzi se obnesejo pač toliko, kot se šnel kurzi lahko. Tako se je šel Janez Drnovšek kot predsednik prerekat kar na teren v Ambrus in stresel gomilo jeze nad Ambrušane v absolutno zaščito Strojanovim. Zelo neuravnoteženo, afektirano in nepreudarno. Več škode kot koristi, kar ni nič novega. Največ škode se sproducira še vedno z dobrimi nameni. Na spletni strani, ki je delovala v imenu Gibanja za pravičnost in razvoj, je mirne duše delil nasvete revnim babicam, kako denar ne pomeni nič in da se lahko preživi ob doma spečenem kruhu. Vse te modrosti je delil iz varnega zavetja udobne Zaplane. Kmalu zatem je izražal zgroženost nad vlado, ki predsedniškemu kabinetu ni kar samo po sebi umevno nakazala dodatnega budžeta za njegove svetovljanske podvige, ki kakopak stanejo, on pa je že zapravil vse cekine. Doma spečen kruh mu ni bil dovolj. Ob prodaji svojih uspešnic je bil zabeležen majhen delež od prodaje v dobrodelne namene. V tistem času je Vlasta Nussdorfer darovala celoten izkupiček od s podobnim motivom ad hoc osveščanja napisane knjige Deklica z vžigalicami, tista Vlasta Nussdorfer, ki je Drnovšek ni potrdil za Varuhinjo človekovih pravic, ker se mu je zdela javnosti povsem nepoznana in nekomunikativna psihiatrinja bolj primerna. Ni se mogel sprijaznit, da način pretakanja denarja še kako odslikava duhovni nivo človeštva. Denar ne postane nepomemben, ko revežem pojasnimo, da ni pomemben, sami pa si privoščimo udobno počitnikovanje ob srečanju z Dalajlamo. Nepomemben postane, ko ga imamo vsi dovolj in nihče preveč in takrat posatane pomembno življenje. In na tem mestu tudi Drnovšek ni udaril po mizi z duhovnimi apeli tam, kjer je denarja odločno in neupravičeno preveč, neumnosti pa še več, ampak je raje delil nasvete revnim, kako naj pozabijo, da so revni. Definitivno kiks.
Okoli njegove bolezni se je napletel totalen halo. Kako si drzne upirat uradni medicini in vztrajat v alternativnem pristopu (ne)ukvarjanja z boleznijo, propagirat celo vegeterijanstvo. Zdravniki so se zelo razburili, da bo z vidika vzora takšno postopanje negativno vplivalo na ravnanja bolnikov. Najbolj objestni, na primer dr. Velikonja, so si celo drznili opletat s podatki o njegovem zdravstvenem stanju in mu napovedovali nezavidljiv preostanek časa. Dolgo časa je vztrajal pri osebni pravici, da ravna v skladu z zasebnimi prepričanji. Zavzemal se je za pravico, da vsak ravna s seboj, kakor občuti, da je dobro zanj. Ob koncu pa je popustil in kar naenkrat najavil, da za zdravljenje raka ne obstaja učinkovitejše zdravilo od uradno priznanega. Kako neki, kar naenkrat, pa on to ve?! Spet. Drnovšek je bil očitno zelo nepotrpežljiv človek hitrih izjav, reakcij in še hitrejših želja po ciljih. Čeprav je večino svoje kariere deloval izredno potrpežljiv. Kot kamen. Vendar je bil zelo verjetno bolj okamenel, odrevenel od nervoze in nestrpnosti.
Lojze Peterle, ki je šel v smeri zdravljenja podobno pot Drnovškovi in je še danes zelo pri močeh, je izjavil, da Drnovšku ni uspelo premagat bolezni, mu je pa uspelo premagat samega sebe. Stvar interpretacije. Bolezen vsakogar ima drugačne konotacije in prevrate. Osebno menim, da je Drnovšku uspelo premagat bolezen. Zdržal je celoten mandat in dosledno opravil nalogo, ki si jo je zadal, do konca. Takšen epilog vsekakor pritiče formatu njegove osebnosti. In več verjetno ni potreboval, da bi zaokrožil poanto svoje zgodbe. Za vse ostalo pa je začel precej prepozno.
Na njegovi duhovni poti so zevale luknje, zaradi česar so ljudje, ki so verjeli vanj, včasih povesili ramena. Ob takšnih trenutkih se je izkazalo, da je samo človek in ne nadčlovek, novi mesija ali modrec v šokantnem pomenu izraza. In res je šel na pot modrosti in pravih smernic. Omenjeni kiksi so bili odraz težav prezagnanega začetnika, ki mu ura tikitaka. Vendar pa je ljudem ponudil upanje! Upanje, da se morda celo med politiki znajde kakšna osebnost, ki bo vredna pridevnika ‘humana’! Morda še preden bi začela ura glasno in prehitro tikitakat.
Kakšno doto nam je torej otrokom države namenil dr. Janez Drnovšek kot osebnost, oče naroda, ne samo v kontekstu zaslug političnega okvira zgodovine? Povsem preprosto. Po mojem mnenju je stopil v stik z resnično močjo in pravim pogledom na svet. Pokazal, da je današnja politika še zelo šibka v prioritetah, kar se tiče življenja za človeka, za dejansko demokracijo. Da je prestrašena, malopotezna, elitistična in brez omembe vrednih ikon v smislu modrosti in konstruktivnih vrednot. Seveda mu ni uspelo napisat dela z velikim pečatom, ki bi razsvetljevala množice. To je že uspevalo in še danes uspeva redkim omembe vrednim mislecem, a jih hkrati tudi le redki uspevajo prebrat in celo razumet. In na tej točki se tudi skriva padec dr. Janeza Drnovška v njegovem poslanstvu. Tudi on ni doumel, kako pomemben vzgojni faktor za narod je komponenta kulture. Za ta podvig mu je zmanjkalo veliko časa. Zato tudi on ni postoril ničesar na terenu podpiranja pravega vzora intelektualne “aristokracije” na Slovenskem. Kajti povsem logično je, da lahko napišeš nekaj deset strani površinskega modrovanja v par dneh, ampak temu primeren je rezultat. Kreativen potencial na pediestalu poglavarja potrebuje prostor, ugodne okoliščine in čas, predvsem pa spoštovanje in naklonjenost ljudstva, ki verjame v tisto, kar vrhovni poglavar želi, da bi verjeli.
Doto, ki nam jo je serviral dr. Janez Drnovšek, bi lahko v najbolj pozitivnem smislu razumeli kot poziv k začetku pomembnejših smernic kakovosti življenja, ki je lahko mnogo več od praznodušnega materialističnega in ideološkega spodkopavanja človeka po človeku, utrujajočega vsakdanjika z ožigosanim kartončkom odšihtanih ur, reprodukcije in plehkega prostočasja. Da bi pustili sferi modrosti in lepote zadihat s polnimi pljuči. To je življenje. To je umetnost. To je Politika in ne samo politika. Sicer smo itak hudo bolni vsi. Na smrt in ne na življenje bolni. Z diagnozo ali brez.
dobro napisano…
Kako brutalno iskreno, ob takšni posmrtni iskrenosti je še mene stistnilo pri srcu.. Ob mizeriji ljudi, ki jih spoštujem na literarnem nivoju, meše posebej uščipne in vprašam se:”Ali sem tudi jaz takšen?? Ali bom takšen.. Kako naj veš, kaj je dobro.. Ali bo to sranje cenjeno.. Ali je tole, kar mi je všeč, popoln kolaps?? Kdo je dovolj nepristranski in poznavalski, da mi lahko pove??” Čutim z njimi.. Ampak to je že druga stvar.. Drmovšel je bil na trenutke kot entuziastičen, a nepremišljen deček, kar je nekajkrat pripeljalo do fiaska.. Upam, da se svojih fiaskov ni zavedel.. Mance Košir ne morem videti.. Je ena tistih osebnosti, ki so po krivici izpostavljene.. Večina gimnazijcev bi se njenim modrovanjem režala in jih argumentirano potolkla..
Slovenska javnost se mi je, ob posmehovanju njegovem zavzemanju za Darfur do konca zagabila.. Rdeče glave so vreščale od norčevanja.. Kot Bošnjaka me boli koliko nezainteresiranosti je pokazal Zahod do grozot v Bosni.. Enako je z Darfurjem, s tem, da so se tokrat tej nezainteresiranotsti pridružili še Slovenci z vsem svojim neokusnim zajebantskim kičem.. Pa tudi še to ni tema tvojega zapisa.. Simona Rebolj, tvoja lucidnost in tvoj slog sta veličastna..
SImona,
… do sedaj nekaj najbolje napisanega ob dogodku!! Bravo.
N
Hvala, ker si naše iskrene misli, občutke in realnost lepo ubesedila v zapis.
Spoštovana ga. Simona Rebolj.
Ne morem si pomagati, da ne bi napisal par vrstic odziva na vaše pisanje.
Zadeva je zelo kompleksno napisana, obdelana z večih vidikov, bistvo podano. Ampak…
ne glede na izredno sterilno podano mnenje o faktih, ki so nedvomno dokazljivi, v zraku še vedno visijo določeni stavki, ki posegajo v višjo sfero filozofije in modrosti življenja.
Pa vendar me moti samo podajanje stanja dotičnega in nato na koncu še izredno plehko in spošno podano mnenje o stanju ljudi, pa najsi bo to v SLO ali pa v svetu. Na žalost moramo vsi živeti, eni tako, drugi drugače. Seveda pridemo do zaključka da je resnica zelo relativna stvar, ali pač…?!
Žalosti me dejstvo, da je v tolikih tisočletjih življenja na zemlji prišlo in odšlo toliko “modrecev”, pa vendar smo sužnji samega sebe. In vendar se vedno in vedno pojavlja vprašanje, kaj je resnica in kaj je modrost?!
Na žalost je vaše pisanje samo odraz nekega stanja vašega uma, ki pa na koncu ne poda nikakršne rešitve za nas, umirajoče ljudstvo, ki pa tako hrepenimo po rešitvi. Kot da bi bral svojo smrtno obsodbo, kar se vidi iz vaših zadnjih dveh stavkov.
Sedaj pa sem že prekoračil teh obljubljenih par stavkov, tako da bolje da končam in oddelam teh 8 poštempljanih ur. In seveda lahko svoje upanje stavim v “spreobrnjene” politike.
Upam, da moje pisanje ni bilo nadrealistično in da je jasno razumljivo vsakemu, ki bo to bral… z literarno izobrazbo in brez nje.
Hvala.
S spoštovanjem, HiPPo
Prebrani članek me je navdušil in hkrati do dna pretresel.
Kot zavedna slovenka si želim, da bi Janeza Drnovška posnemali in njegovo kričečo željo spoznanju smisla življenja doumeli ljudje, oziroma strankarski kolegi,ki so mu bili ves čas najbljižji sodelavci.
Ni potrebno, da danes jočejo, naj sledijo njegovi karizmi, s tem mu bodo izkazali največjo zahvalo.
Naj nadaljujejo njegov začetek drugačne poti v boljši in pravičnejši jutri.
Bom malo bolj konkretna, BODIMO POŠTENI najprej do samega sebe, šele potem bomo lahko tudi do drugih.
Janez drnovšek, tebi pa iskrena hvala, da živim v času, ko si bil ti moj predsednik države, brez rezidence in ostale navlake, da si bil eden izmed nas in resnično za nas.
Naj tvoja duša počiva v miru.
Avtorici pa iskrena hvala za izredno tenkočuten prispeve.
Lepo napisano, pod večino se podpišem, glede nekaterih stvari si mi dala pošteno misliti. Dodala bi samo še to, da se mi je Drnovšek zaradi njegovih “polomov” v javnosti (od Ambrusa do Križnarja v Darfurju)zelo priljubil. Da ga prej niti nisem ne vem kako opažala kot politika, ker je bil za moje pojme in moje površno gledanje preveč “ubogljiv” nekim svetovnim političnim smernicam (ki jih preziram). No potem si sprevidela zmoto. Še posebja všeč mi je, ko si napisala, da ne gre pri Drnovšku za nobeno preobrazbo. Postal je pač takšen kakršen je vedno bil.
@djubre, to da je bil Drnovšek entuzastičen in nepremišljen deček-se mi zdi, da kaže na nedolžnost njegove duše. Kar seveda ne gre menjati za naivnost. Nedložnost duše pa je nekaj kar vrli Slovenci tolerirajo samo pri otrocih do petega leta. Fiasko-ah kaj je že to? In koga briga? Vse dokler je človek zvest samemu sebi je to edini kompas, ki ga potrebuje. Interpretacije drugih in posledični fiasko v njihovih očeh…pa je povsem brezpredmetno. Psi lajajo, karavna gre dalje.
In ja obravnavanje Drnovška, darfur, pa tudi neematično gledanje balkanskih vojn, mi je zagravžal lasten narod. Vendar kaj, ko smo samo mikrokozmost sveta, ki je takšen. Zato se še kako strinjam s Simoninimi zadnjimi stavki. Sorry Hippo! Očitno te je neprijetna resnica zadela. Pa ne mislim tiste od Al Gora. Ta je vseeno lažje prebavljiva.
ups napaka, mislila sem no potem SEM sprevidela zmoto in ne SI.
Vsekakor najboljši politik, ki smo ga v rajnki YU in sedaj v SLO imeli. Po njegovem odhodu iz politične scene – ko je postal predsednik – se je najbolj pokazalo, kako uspešno je manevriral kot premier po brzicah politike, strankarstva…
Bil je nekdo, ki je šel svojo pot do konca in tudi opravil svoje naloge korektno in v dobrobit vseh (seveda v okvirih, ki mu jih je ponujal njegov položaj in stanje v naši politiki(katera je še žal kar v začetkih svoje poti)).
Simona odlično, kot vedno 😉
Ampak vtaknil se bom v misel, s katero se seveda ne strinjam:
˝Platonova utopična vizija o častni diktaturi modrecev brez apetitov po zasebni lastnini je že davno davno utonila.˝
Sam bi prej rekel, da ta čas šele prihaja. Skozi celotno zgodovino človeštva, dolgoročno gledano, se vse skupaj prebuja šele recimo zadnjih reciva 50-80 let (gledava velike borce za ¨pravičnost˝) in to je zelo kratka ˝inkubacijska doba˝… To je zgoj moje mnenje…
Simona BRAVO
Odlicno napisano.
Človek upam, da imaš prav. Upam, da res prihaja, čeprav zaenkrat zelo slabo kaže 😉
Na napisano nimam kaj dodati. Simona – eden boljših zapisov v zadnjih dnevih.
Pri Drnovšku najbolj cenim njegovo odločitev za preprostost in za neposrednost, spontanost. To pa je nasprotje preračunljivosti svojih dejanj. Tako se je odločil, ker je zaupal svojemu srcu in ga pustil govoriti, tudi ko to za koga ni bilo primerno. Ravno s svojimi ‘kiksi’ je izpostavil svojo nepreračunljivost, pogumno in spontano je zastavil svoj ugled politika za – človeka. Tako v Ambrusu, pa tudi pri prodaji knjig ni kazal ‘dobrodelnosti’, zaradi drugih, videza. Koristoljubni politiki je seveda tako obnašanje tuje, nam, neumnim državljanom si ga upa predstavljati kot bolezensko ali vsaj ‘poduhovljeno’.. Da, politika je šibka, ko gre za človeka. Meni je Drnovšek, za razliko od drugih kariernih dobrotnikov, vedno dajal vtis, da je resničen in iskren v razumevanju stiske ljudi in v želji njim pomagati. Za take se je tudi izpostavil, za druge se pa ni, saj znajo sami poskrbeti zase. Intelektualci z vrhunskimi deli ne izvirajo iz vzvišenih družb, njihova usoda pa je stvar zgodovinskih okoliščin (Van Gogh, Dostojevski.. revščina, sibirsko prisilno delo, pa židje, afričani, sužnji).
p.s. Dva krajša odstavka je nemogoče komentirat, ker se vsak moj ugovor konča miselno identično tvojemu naslednjemu stavku.
Da bi se kakega politika vsaj malo prijelo. Ljudstvu (življenje, modrost in lepoto).
Mogoče je čutil, da ravno iskrenost, spontanost spreminja ljudi v temelju in tako zdravi ta bolan svet.
Simona, glede na to, da ti že večina poje hvalo, ti je ne bom zdaj še jaz. Bi zvenelo že preveč kičasto.
Si bom pa drznila, k tvojemu izvrstnemu opisu, prisloniti še (izključno svoje) zrcalo tistim delom, ki so v meni vzbudili dodatne vidike. Gre zgolj za moje “sume.”
//Janez Drnovšek je o sebi povedal, da je bila že njegova kandidatura na predsedniških volitvah pravzaprav umik iz politike, saj ne gre več za položaj, pri katerem bi šlo za dejansko obvladovanje političnega “orožja”, pač pa bolj za položaj maskote, retorično sfero politike, ki je veliko bolj vezana na populističen vidik vpliva.//
Ja. Imam ga celo “na sumu”, da je človek imel neko jasno vizijo v sebi. Da se je v njegovi ambiciji “postati predsednik”, skrivalo več kot biti le popularen zavoljo predsednikovanja. Da je imel odličen načrt, kako ta položaj, ki mu je bil z izvolitvijo dan, izkoristiti za to svojo vizijo, močno voljo in željo k preusmeritvi ustaljenih političnih poti, doslej boljkone namenjenih samim sebi; poti, kjer posamezni politični vodje upravljajo z močjo, ob populističnih vzgibih izkazovanja moči kot take. Dasiravno si na začetku ni drznil prehitro preskakovati stopnic, je razumno in tehtno pripravljal teren za boljši jutri.
//Enako menim, da pri Drnovšku ni šlo za nikakršno preobrazbo, ampak kvečjem za razkritje.//
Ja, “imam ga na sumu”, da je tiho v sebi že ves čas bil preobraženo naravnan, s pripisom, da trpljenje poglobi in pospeši zorenje.
//Zelo ambicioznega Drnovška, ki je brez dvoma hrepenel po velikih dosežkih, je pot zanesla na politični teren, kjer pa je ostajala neizpolnjena druga plat medalje njegovega poslanstva, kot jo je doživljal sam. Biti resnično velik, ne samo poznan in uspešen.//
“Imam ga na sumu”, da je človek točno vedel kako mu lahko politični teren in oder vplivnosti pomagata pri uresničevanju svojih hrepenečih želja.
//Nikakršne duhovne intelektualne presežne konotacije. Platonova utopična vizija o častni diktaturi modrecev brez apetitov po zasebni lastnini je že davno davno utonila. In pri apetitih po modrosti in lepem življenju se začne poanta Drnovškove navidezne preobrazbe.//
“Imam ga na sumu”, da se je človek zavedal, da s svojimi zapisi v knjigah ni izumil ničesar novega. Nič takega, kar ne bi že drugi pisci ali poznavalci duhovnega že davno pred njim mnogo kvalitetneje ubesedili. Da pa je želel s to svojo pisarijo morda le opozoriti na to, da NE sodi v format “klasično” naravnanega politika, ki pred javnostjo daje občutek, da je za dobro politikovanje (in delovanje nasploh) potrebno uporabljati le razum, kot da bi ne obstajala v človeku še kaka druga komponenta. Modrost ni pravzaprav nič vzvišenega. Pot do modrosti se kali in skriva v želji po preprostosti bivanja znotraj sebe. Pot do tega spoznanja včasih posameznika privede skozi izkušnjo revščine, včasih pa ravno preko izkušnje ali poglabljanja v učinke udobja, preobilja in posledičnega zasužnjenja z materialnimi presežki, kakor tudi preko vajeti, ki jih močan politični vodja drži v rokah.
Nenazadnje ni živel v razkošni palači s pogledom na Ljubljanico, pač pa si je, upoštevajoč dejstvo, da je imel rad naravo in mir, omislil bivanje na podeželju, kjer je v času nakupa njegove nepremičnine, bila vrednost ena najdostopnejše ocenjenih (v Sloveniji) v tistem času. No, s Prekmurja bi se verjetno še mnogo dlje vozil do svojega predsedniškega kabineta.
//Ko se je kot predsednik odločil posvetit predvsem izrabi svojega položaja za reklamiranje mantre dobrega je seveda zagrešil kar nekaj začetniških napak.//
“Imam ga na (upravičenem) sumu”, da je bil pač samo človek. In človek dela napake. Več kot dela, več napak naredi. Bolj kot je izpostavljen drobnogledu javnosti, bolj napake pridejo do izraza. “Sumim ga”, da se je svojih napak celo presneto dobro zavedal. In, da se je, posledično, zavestno trudil napake popraviti. Ob tem ne gre zanemariti možnosti, da sta tako bolezen kot terapija znali vplivati na morda kakšne njegove manj razumne poteze.
//Ko prideš do prve stopnje spoznanja, da je svet pravzaprav nemogoče obvladljiv s pametjo in modrostjo redkih, ker je neumnosti, frustracij in posledičnega narcisoidnega nasilja venomer preveč, pride do izolacije, žalosti in kopičenja jeze. Dolga je še pot do sprijaznjenja in resignacije, ki prinese možnost za dosego dušnega miru, samozavesti in zaupanja v pomembnost svojega prečiščenega sveta.//
“Imam ga na sumu”, da se je tudi zaradi tega spoznanja umaknil v “svoj svet”, v svojo tišino, kjer je iskal, in (navzlic dokaj burnim okoliščinam), tudi našel kar dobro mero miru. Večkrat je omenil, da znotraj sebe občuti ravnovesje in mir.
//Denar ne postane nepomemben, ko revežem pojasnimo, da ni pomemben, sami pa si privoščimo udobno počitnikovanje ob srečanju z Dalajlamo. Nepomemben postane, ko ga imamo vsi dovolj in nihče preveč.//
Kako prekleto res je to! Pa vendar, moj pomislek ob tem: Ob posmehovanju, ki ga je bil naš pokojni, bivši predsednik deležen, se sprašujem koliko posmehovanja in diskreditacije bi si bil šele nakopal, če bi, karikiram, npr. živel v blatni kolibi, ali pod šotorom v Ambrusu. Ali, če bi se namesto z Dalajlamo srečal s Sai Babo, naprimer; (ne pravim, da je imel željo po srečanju s slednjim). “Imam ga pa na sumu”, da je človek vedel kaj počne, in, da si počitnic ob Dalajlami ni omislil zaradi udobja. Morda bolj zaradi želje po učenju, kako zaboga skombinirati politiko in duhovnost; slišati še kakšno koristno izkušnjo s strani človeka, ki vlada v delu sveta, kjer je duhovnost že dolgo del njihovega vsakdana.
//Okoli njegovega upravljanja s svojo boleznijo se je napletel totalen halo.//
Res je. “Imam ga na sumu”, da se je človek enostavno boril za življenje. In to pravico menda ima vsak. Še zlasti je ta borba za preživetje značilna med rakasto obolelimi ljudmi. Iskal je različne variante. Še zlasti, ko konvencionalna medicina ne daje zadostnega upanja ali željenih rezultatov, človek poišče še druge možnosti. Tudi v komplementarnih metodah zdravljenja, kakopak. “Imam ga celo na sumu”, da v resnici ni nikoli ovrgel ene ali druge variante, pač pa, da je iz obeh potegnil maksimum. 8 let življenja post-festum odkritja tumorja na ledvicah je izjemen dosežek. Ko bi farmacevtska industrija ne imela tolikšnih apetitov po megalomanskem zaslužkarstvu, bi nam ideja o sodelovanju uradne medicine z roko v roki komplementarne – bila bistveno bolj domača. Z zakoni dopustno sodelovanje obeh bi bilo tudi uspešnejše za bolnike. Mediji so pa, kot ponavadi, tudi v tem primeru želeli prikazati sliko nekega pajaca, ki danes govori tako, jutri drugače.
//Osebno menim, da je Drnovšku uspelo premagat bolezen. Zdržal je celoten mandat in dosledno opravil nalogo, ki si jo je zadal, do konca. Takšen epilog vsekakor pritiče formatu njegove osebnosti. In več verjetno ni potreboval, da bi zaokrožil poanto svoje zgodbe.//
K epilogu te zgodbe, ni potreben nikakršen dodatek.
//Seveda mu ni uspelo napisat velikega dela, z velikim pečatom, ki bi razsvetljevala množice. To je že uspevalo in še danes uspeva velikim pisateljem, ki jih le redki uspevajo prebrat in celo razumet. In tukaj se za moje pojme skriva padec dr. Janeza Drnovška v njegovem poslanstvu. Tudi on ni doumel, kako pomemben vzgojni faktor za narod je komponenta kulture. Za ta podvig mu je zmanjkalo veliko časa.//
“Imam ga na sumu”, da je morda celo doumel pomembnost faktorja komponente kulture. Le, da ni imel dovolj časa, da bi dočakal preobrat v spremembah “na boljši jutri.” (Bolj me skrbi sum, da teh sprememb ne bomo dočakali niti mi, niti generacije zanamcev.) Mislim, da Janez Drnovšek v svoji preprostosti in nedomišljavosti niti za hip ni od sebe pričakoval sposobnosti, da bi zmogel kot “one-man-band” sam ustvariti nek velik pečat s tem svojim pisanjem. Je pa pustil neke zametke za drugačne poglede, drugačne pristope. Od nas pa je odvisno kaj lahko iz teh zametkov razvijemo. S (humano) politiko na čelu.
Bo kdo nadaljeval z njegovim nedokončanim delom? Drnovšek je, če nič drugega dokazal, da je politik lahko predvsem tudi Človek. In, kot je rekel sam: “Ne rodiš se kot Človek. Človek šele postaneš.”
//Zato tudi on ni postoril ničesar na terenu podpiranja prave intelektualne “aristokracije” na Slovenskem.//
“Imam ga na sumu”, da se je zavedajoč svojega omejenega časa, uspel osredotočiti le na tisto, kar bi v globalnem smislu imelo neko težo in kjer bi njegova prizadevanja dosegla večji učinek – na recimo temu – dostopnejšem terenu, ob podpori podobno mislečih svetovljanov. Ne pozabimo tudi na dejstvo, da se je Drnovšek angažiral pri uresničitvi Janševe pobude za napredek različnih področij intelektualnega razvoja in realizacije intelektualnih zamisli.
//Doto dr. Janeza Drnovška bi lahko v najbolj pozitivnem smislu razumeli kot poziv k začetku pomembnejših smernic kakovosti življenja.//
Se močno strinjam. Kakorkoli že, vse se začne v mislih. Mojih … tvojih … njihovih … naših …
Dvig zavesti privede do dviga kakovosti življenja na vseh področjih.
Naj počiva v miru.
Ja danes se spominjamo.Bil je, in ni ga več,slava mu.Sem pomislil,ko mi je prišlo do ušes.Bil pa sem presenečen nad vsebino izjav politikov.Predvsem desnih.Jaz,kot sicer Janšev vernik,ki kar spremljam dogajanje.Lepo prijazne besede,da sta dobro sodelovala,tudi včasih.Saj vem, vse dobro o mrtvih.Toda ali mi je potem Janša lagal takrat in se le navidezno zavzemal za drugačne rešitve?Sklepa posle pod mizo?Če ne on, kdo potem?Ker, zakaj pa potem Drnovška nismo mogli spoznati v njegovi pozitivni luči.Sam si želim,da bi ga že prej.V bistvu sem mu naredil krivico.O njem sem si vseskozi mislil,da podpira samo kapital.Ampak očitno ga ni.Danes, so mi kar oči odprli.In,ker so zadnji dnevi modri,sem preganjal dolg dan za ekranom.Sem prebral tvoja razmišljanja na rtv-ju.In bom presodil, da se strinjam, in si želim,da bi taka bila, z razmišljanjem o doti Janeza Drnovška.Če se bomo v tem trenutku,znali pogovoriti,o tem ,kar je že itaq govoril Drnovšek, namreč o tem,da življenje ni samo grebatorstvo,dobivanje petic,ne ogrožati svojega profesorja in bit neškodljiv asistent,potem ne govoriti resnice o tem kaj se v resnici dogaja v ustanovah,zakaj se ustanove tako prizadevajo ljudi spraviti v predalčke, potem bomo naredili vse.In Simonine ideje so dobre.Za razmislit.KDOR NIMA V PRAVEM TRENUTKU INFORMACIJE=DEPRIVILIGIRAN-dEPRIVILIGIRANI SO STRPANI NA POKLICNE ŠOLE-iN TO JE POINT PRI GIBANJU ZA PRAVIČNOST IN RAZVOJ-mINIMALNI TEMELJNI DOHODEK-zA SLOVENIJO IN SVETOVNO ZAVEST
O Drnovšku vse najboljše… kljub temu bi rad videl scenarij njegove zgodbe, če se ga ne bi lotila bolezen. Bi prišlo do tako drastičnega zasuka njegove osebnosti? Bi še enkrat želel ponoviti predsedniški mandat? Bi se isto tako bojevito zavzemal za lepši in duhovnejši jutri? Bi ustanovil gibanje za pravičnost in razvoj?
Dejan Kaloh,
Mogoče bi,mogoče ne.Ampak bolezen je imel.In morda, bi kljub temu, da bolezni ne bi imel naredil kaj podobnega.Vsaj glede na odzive ljudi,ki so ga osebno spoznali.Ne tipičen predstavnik oblasti.V nekem trenutku je spustil duh iz steklenice.Verjetno se je tako odločil,ko se je zavedel, da življenje ni večno.Vsaj jaz, si to jemljem tako.Me pa zanima nekaj.Da se je tak obrat sploh mogel zgoditi,je verjetno nekje odpovedal pedagoški sistem ali pa sistem nagrajevanja.Ali pa samo ugotovitev, da ves denar sveta pač ne pomaga…Ker, kot na zadeve gledam sedaj in do nedavnega v to sploh nisem imel uvida je očitno, da selekcija politikov poteka že od vrtca dalje.Verjetno kakšnemu nadarjenemu otroku,ki že v vrtcu kaže določene kvalitete pač vzgojiteljica ali kdorkoli že,parafraziram, dodeli dvojko iz zgodovine in kot tak nikoli ne bo mogel vstopiti med posvečene.Saj vidiš,da so pri vrhu sami kreteni,razen enih par korektnih.Trdim, korekten za petico,po moji lestvici,je recimo Štrovs,pa vidiš kaj je moral doživeti.In on se vrhu sploh še ni, niti približal.Pa kdo je ustavljal njega?V prvi vrsti novinarji, z medijskim linčem.In to v času,ko je na oblasti njegova svetovnonazorska opcija.Mi je vedno bolj čudno zakaj se ni nihče potegnil zanj,ko pa ja vemo kdo se je boril za pokojnine,nas raje.In ni ga podprl ne janša ne Bajuk.Ta levi pri vrhu, so si pa samo meli roke od zadovoljstva.Dobro jim je uspelo.Ampak a veš kaj je naj zanimivejše?Da ga pljuva Virant.In se zavzema za kaznovanje z odstopom.Po mojem,da je Virant pri zgodovini imel same petice.In da ni bil depriviligiran v smislu informacije v pravem trenutku,zato sedaj ni vprašanje, kaj Drnovšek včasih ampak kaj mi sedaj, v tem trenutku, ker Drnovšek je v resnici spustil duha iz steklenice.Želim si,da bo od zdaj naprej on pravilo,ki bo potrjevalo napako.Napako staro že od Trubarja pa do Cankarja in do danes.Ne moremo se več deliti po tem kako se je kdo opredelil včasih prenekateri zagotovo brez ustreznih informacij,takih je bilo verjetno 90% in mnogi med njimi so opredelitev plačali z fizično likvidacijo.Zakaj?Ali zato,da so hlapci videli še nesrečnejše od sebe?In so dobili vpogled na primeru.Čeprav je opredelitev samo ena.Opredelitev za luč,in luč sije na levi in desni.Saj Drni je za to dokaz ane?
@Dejan Kaloh: o tem je težko karkoli z zagotovostjo trditi, (tako kot za kogarkoli drugega), no saj to veš in tega ne rabim poudarjat. Pa vendar, če ti bo tole kaj v pomoč: Drnovška sem imela priložnost (s)poznati osebno in sva se nekaj malega pogovarjala tudi o tem. Podam ti lahko le svoje mnenje. Na prvo vprašanje; Drnovšek je bil že ves čas globoko razmišljujoč človek in tudi duhovno naravnan. Iz nekih razlogov te komponente na začetku ni želel izpostavljati širši javnosti. Zavedal se je namreč, da bo doživel nerazumevanje, posmeh, in, da mu bo kot politiku in državniku nemudoma pripopana etikete nekega “new agerja.” Zavedal se je, da bi ga to oviralo na poti uresničevanja svojih zamisli in idej. Sčasoma, skozi bolezen, pa mu je to postajalo venomer bolj vseeno in se je odločil predstaviti se javnosti tudi v tem pogledu. Vedel je tudi, da se nejgov čas izteka. Na vprašanje, če bi še enkrat ponovil predsedniški mandat, iz povedanega z njegove strani, sklepam, da ja. Če ga le bolezen ne bi dohitevala in prehitela. Za lepši in duhovnejši jutri bi se pa tudi enako zavzemal, še zlasti potem, ko je “prebil led” na tem področju. Za gibanje za pravičnost in razvoj, ga pa nisem več uspela povprašati. Bila sva le (občasna) soseda med dopustniškim oddihom. Bil je izjemno duhovit, preprost in pogovorljiv Človek, ki pa je v medijih morda deloval nekako preveč resnobno in zadržano-zadrgnjeno.
Znal je misliti s srcem.
A se vam zdi možno, da je Drnovšek zbolel zaradi tega ker je bil pošten in si je mnogo stvari, ko je bil v politiki, preveč ženel k srcu ter tako od strea dobil raka?
Z vljudnim spoštovanjem do pokojnega, le! Od tebe sem pričakoval nekrolog o Marku, Marku Zorku. Pa brez… 😕
@kiara, NeMirna, djubre:
Hvala.
@nada:
Hvala tudi tebi, da si kljub viharjem v preteklosti med nama, izrazila pohvalo.
@HiPPo:
Ko nekdo na blogu začne opletat z besedami “spoštovani” in celo z vikanjem, je takoj jasno, da po vsej verjetnosti ne bo izrazil tistega, kar ga iskreno žuli.Tudi v tvojem primeru menim, da je tako.
Najprej v uporabi slabšalnih pridevnikov, ki nikakor niso argumentirani, ampak zapisani izključno z namenom poskusa diskreditacije avtorja. Zelo plehko! Vaš komentar, spoštovani HiPPo, je zato plehek, ne moja prognoza, o kateri niste povedali nič. Nič o zakaj vas moti, na katerih mestih, kaj šele, da bi podali primerjavo, kjer bi se plehkost izkazala ali celo svojo tezo. Preprosto je ves vaš komentar obeležen z vačim presvetlim togotnim obutkom zavoljo slabe prognoze (kaj pa to sploh pomeni?). No, zdaj pa k vprašanjem oziroma dovtipom, ki bi jih lahko podali korektno, vključno s korektnim izrazom jeze, da se razumeva.
Ja, eni živimo tako, drugi drugače. Jaka muda. Oblike življenj in zgodovina življenj pa nam ponujajo možnost nauka. osebno menim, da resnic ni več, je samo več mnenj, načel, principov itd., katerim se pač človek vda, da bi se počutil bolj varnega. Pri tem sama pot s svojimi spotikami na pot lepega življenja, kar je resnica za vse, ni sporna v svoji pozitivni naravnanosti, ampak izključo v negativni. Negativna smernica pa ima vedno svoje osnovne komponente, ki temeljijo na odvzemanju svobode, na nedemokratičnih vidikih, na omejevanju svobode drugega zavoljo svoje nesvobode. Sicer pa so osnovne paradigme “greha” jasne še od pamtiveka in jih vsebujejo prav vse religije in samo interpretacije so tiste, ki posledično celo posegajo v načelnost osnovnih paradigem. Zato seveda tvoja teza o vsi moramo preživet itak ne drži. Namreč daleč smo še od preživetja vseh. Zaenkrat milijone ljudi ne preživi. Ne preživijo pa zaradi neodgovornosti preživelih, ki preživijo na račun nepreživelih. In ravno v tem je poanta resnice. Kdo ji je bliže, dobi za nagrado več osvobojenosti, vendar pa tudi odgovornost do manj osvobojenih! Bolj ko se resnica razkriva, večja je možnost, da se uresniči teza, da moramo vsi preživet. Takšni in drugačni. Kajti resnica itak nima velikih prepadov med takšnimi in drugačnimi. Vojna med takšnimi id drugačnimi je ravno vojna, ker smo takšni in drugačni. Razsvetljeni in po pozitivnih od pamtiveka znanih načelih hodeči človečki nimajo več problema s takšnimi in drugačnimi, saj so vsi preprosto blizu resnici. Zato resnica v svojem bistvu stvari sploh ni relativna.
Da smo po tolikih modrecih še vedno sužnji samega sebe, je res žalostno. Ni pa nenavadno v kontekstu, kar sem napisala že zgoraj. Namreč ljudje se v resnici prav nič ne sprašujemo, kaj je resnica in kaj sploh je modrost. Taka vprašanja si ljudje zastavljajo, ker jih v resnici ne zanima modrost, e manj resnica in seveda modrecev, ki jih omenjaš, sploh ne poznajo!!! Niti njihov modrosti ne. Jih berejo??? To je klasičen princip mentalno lenobnega, ki najprej pojadikuje, kje smo še vedno po vseh modrecih, ki so nas že razsvetljevali, že v naslednjem koraku pa zanahne z roko in blekne, eh, saj resnica je itak relativna … hehehe … Zato, HiPPo, menim, da smo še daleč od raja. Modrec v svojem bistvi stvari bi bil namreč lahko res vsak, če bi si sploh želel bit. Je pa res, da brez pomoči osvobojenejših manj osvobojenim, ne gre. Podobno, kot ima v resnici bogat človek, hkrati odgovornost do revnejših, tako ima v duhu naprednejši nalogo predajanja svojega bogastva. Na sto in en način. In to zavedanje, ki je več od živalske sebičnosti (ki je samo v živalskosti opravičjiva in služi v spoznanje bitju razuma), je edino ključno.
Seveda je moje pisanje odraz mojega uma. Odraz česa pa naj bo?! Ne vem pa, zakaj neki naj bi bilo to na žalost. Namreč mizerija človeka, ki čaka na razsvetljenje in odrešitev je ravno v njegovem čakanju. Tudi Jezus ne bo vstal od mrtvih. Ti, HiPPo, si tisti, ki si lahko prislužiš razsvetljenje in s svojim trudom v razumevanju stvari, pomagaš pri kolektivnem razsvetljevanju! Konstruktiven dialog torej ni v tem, da dviguješ svoj ego z odvzemanjem dosežkov drugim in jadikuješ, kako še nisi dobil na pladnju servirane pohane piške, ampak je v tem, da s kritiko kvečjem dopolnjuješ ali sprašuješ, če česa še ne razumeš. Pri tem pa vedno stremiš k boljšim od sebe in jih spoštuješ. V trenutku, ko postaneš sam boljši od spoštovanega, ohraniš spoštovanje in se spet kot majhen podaš na pot k iskanju še večjih. V vsakem trenutku. Nikoli pa ne dopustit, da te objestni in majhni obvladujejo z objestnostjo ali še huje, da sam razsajaš z objestnostjo, zavoljo togote nad svojo majhnostjo.
Svoje smrtne obsodbe prebrat nisi mogel, ker namreč na smrt obsojen že si. Pa ne zaradi mene. Držim pesti, da se s tem sprijazniš čim prej, kajti po tem sprijaznenju se šele pokaže pravi smisel življenja, ki nikakor ni v borbi s smrtjo, saj te bitke dobit sigurno ne moreš.
In ni res, da jaz nisem podala nikakršne rešitve. V mojem tekstu je vizija boljšega in pomembnega, torej košček rešitve, saj vizija je vse, kar lahko imamo. Ključen element rešitve za človeka, kot ga vidim jaz, sem zapisala v predzadnjem odstavku, zaokrožila pa v zadnjem. Seveda okvirno, saj na blogu ne morem zapisat dizertacije na to temo, zato preko večih blogov umeščam to eno in isto poanto, h kateri stremim. No, in s tvoje strani na to nobene replike, še manj kakšnega vprašanja, če je okviren košček rešitve premalo ekspliciten. Veliko pa očitkov in zmigovanja z rameni v prid relativnosti, ki tako boža v glavi lene riti.
Lp
gger & veronika: thanx za razmišljanja, sam sem iskal odgovore v podobni smeri – da je neki presežek duhovnosti v njem moral že od nekdaj tičati in da bi ga prej ko slej potisnil v zunanji svet – bolezen je ta proces očitno le pospešila…
@Mia:
Hvala tudi tebi za komentar. Verjetno bomo morali tudi ljudje sami več pričakovat od tistih, ki naj bi zastopali karizmo vrhunskega kova. No, vsaj ponavadi, skozi zgodovinski pogled, se sicer ne premika na bolje, vsaj hitro ne.
@Vanja:
Drnovšek je, kar se tiče Darfurja, naredil mnogo več za Slovenijo v smislu prepoznavnosti in častnih smernic, kot si ljudje upajo priznat, zavoljo lastne nečimrnosti. Obstaja namreč problem. To, kar je on zastavil, zahteva naslednika … khmmm … kar pa je precej zahtevnejši zalogaj od dozdajšnjih predstav, kaj pomeni vodit državo v svetovljanskem smislu, kar edino obeta pravi napredek. Hočem reči … Vsi so se pokakali … hehe …
Pri Ambrus primeru mu je pa po mojem mnenju zmanjkalo preudarnosti. Namen je bil že v redu, a zelo netaktično speljan, zato menim, da tudi rezultiral ni v pravem smislu. Tukaj so tla trhla, ko te kar naenkrat žrtev kresne po glavi. V Ambrusu namreč ni bilo nedolžnih, niti v absolutu krivih in modro se je temu primerno obnašat. Ampak okej …
@Hen:
Se strinjam. Zelo dosleden državnik najvišjega kova.
@Človek:
Tvoje kritike se seveda samo veselim in jo z veseljem sprejmem, v kolikor se tvoja vizija uresniči. Osebno imam problem s tako prognozo, vsaj v časovnem okviru, ki si ga podal. Zaenkrat namreč jahamo šele neukročene konje neoliberalizma, ki pa je v svoji ideologiji še vedno gnil na enakih paradigmah kot vsi pretekli režimi. Intelektualna plat medalje pa temu primerno triumfira na instant duhovnosti, ki se precej bolje prodaja kot služi kakšnemu konstruktivnemu namenu. Zaenkrat sem bolj pesimist. Bova pa sigurno še kakšno rekla na te teme. Mislim … kje rinejo žarki skozi učinkovito zastrte žaluzije.
@Kr, ena, lili, Damjana:
Hvala.
@rubinstein:
No, sicer osebno menim, da je bil Drnovšek zelo pragmatičen človek. Pa ne mislim tega v slabem pomenu besede. In zato ni bil nikoli v mojih očeh kaj manj iskren. Zato tiste kikse bolj umeščam v kontekst ne dovolj dobrega poznavanja določenega teritorija, kamor je posgel. Se strinjam, da je bil iskren, tudi pri kiksih, ampak so bili pač kiksi. Namreč Drnovšek se ni zavedal položaja, kamor je posegal sovolj dobro. Njegova izjava, da on kot oseba ne potrebuje ničesar zase in je povsem skromen in živi za druge, je bila zelo naivno deplasirana. Ker preprosto ni resnična. V enak koš padejo njegova pisanja drugim, ki sem jih omenjala zgoraj in pardaoksalne poteze predvsem na materialnem področju. Tukaj se mi zdi brez veze, da bi si zatiskali oči. Saj ne pomeni, da mora bit človek popolnoma brez napak, da bi ga spoštovali. To ne obstaja. Bistveno je ravno, da napake vidimo in jih zavoljo spoštovanja do človeka v njegovi pozitivni naravnanosti, doumevamo in odpravljamo.
@veronika:
Hvala za vse pripise.(Všeč mi je slog “imam na sumu …” hehehe).
Se večinoma strinjam, razen v delu, da mu je, kar se tiče komponente zavedanja o pomenu kulture zgolj zmanjkalo časa. Tukaj sem pač tako pri njem kot na sploh neizprosna, enako kot pri palamudenju okrog materialnih dobrin, kjer je bil v razponu med sebičnostjo in lažno moralo žal še precej “neprisoten”, da bi objektivno umestil svoj položaj in položaj drugih in bi se izognil floskulam, ki res ne koristijo nikomur, ampak prej ponižujejo prikrajšane. To gre pri teh duhovničevanjih vedno po enakem kopitu. Da je duhovničevanje namenjeno predvsem revnim ali drugače potisnjenim na rob, ostalih se pa ne tiče, saj so plemenit in skromni že, ko o uporabljajo plemenite besede in skromnost reklamirajo. Ajmeeee … Ne gre tako izi! Tudi njegov obisk Darfurja je nekaj preklemano drugačnega od Križnarjevega križpota, kar pa ne izniči dejstva, da Križnarji še kako potrebujejo poklon Drnovškov, magari se pripeljali v limuzini, da ne bo nesporazuma.
In Drnovšek bi z lahkoto izrabil priliko svojega položaja za reklamo personam in nosilcem modrosti, ki bi lahko lažje nosili to odgovornost in bi bili posledično bolje sprejeti pri ljudstvu. Z lahkoto bi opozarjal na poudarke, tematske poudarke, ki so potrebni za razvoj v duhovno pravo smer. Z lahkoto bi apeliral na spreembe v zgojnoizobraževalnem pristopi, ki dela ljudi!!! Z lahkoto bi o vsem tem tudi pisal, če bi že hotel. In to, ja, na zelo preprost ljudski način. Ni problema. Ampak Drnovšek tam preprosto še ni bil. On je bil zaenkrat še vedno v fazi ega, kjer je on ta, ki nosi resnico vseh in vsega, pa magari ob zavedanju, da to bit ne more. Skratka, izčrpat od sebe največ in izrabit priliko za ovekovečenje. Oziranje, kje vse to že obstaja in potrebuje podporo, da bi se slišal glas … eh … tega pa ego preprosto še ni presegel.
@gger:
Se strinjam. Predvsem kar se tiče poudarka na pristopih šolskega sistema. Katastrofa in ja, tukaj je bil tudi Drnovškov apel pač premalo jasno usmerjen v izvor.
@Dejan Kaloh:
Priznaj, da nisi prebral bloga … hehehe … sicer tega ne bi spraševal, ampak kvečjem repliciral!!!
@gojko:
Sigurno je možno. Zelo možno po mojem mnenju. In po mojem mnenju se je tega tudi zelo zavedal (saj se je leta poslavljal od politike, kot je sam izjavil), ampak prepozno izpregel.
@štulič:
Tvoja pričakovanja seveda jemljem skrajno resno, o, ti zveličavni… hehehe … Čeprav ne vem, zakaj si to pričakoval. Sprejmem … kot DJ glasbeno željo … Je pa ne bom zavrtela. Z razlogom seveda.
hm, simona, dobro napisano, tudi, če jaz tako pravim 🙂 razen odstavkov, seveda.
drnovšku očitam le eno: da ni našel državljanskega in človeškega poguma, da bi odstopil kot predsednik, ko je začutil svojo preobrazbo, saj bi moral vedeti, da ga ljudje niso izvolili v njegovi novi reinkarnaciji, ampak v njegovi prejšnji vlogi velikega, zaslužnega, vendar konvencionalnega državnika.če bi na volitvah nastopal z vencem na glavi, in poskušal prodajati svoje gurujske misli in knjige, stavim, da ne bi bil izvoljen. IMHO
in seveda, R.I.P.
@Simona: saj je prav, da si neizprosna. Te popolnoma razumem in ti tiho v sebi celo ploskam. Zavedam se namreč, da brez neizprosnih posameznikov, ne bi bilo napredka. Na splošno. (p.s.: Kakor morajo živeti tudi taki, ki prislanjajo zrcalca z razumevajočimi odtenki odslikav). Če bi si ljudje masovno prizadevali kaj spremeniti na bolje, potem bi tudi neizprosnost manjšine ne bila potrebna. Če bi tisti, ki držijo v rokah žakelj s proračunskimi cekini imeli več razumevanja za pomembno komponento kulture, bi se po vsej verjetnosti tudi tvoja neizprosnost omehčala. Izkušnje nas učijo, da šele takrat, ko gredo na cesto štrajkat delavci, jih morda celo kdo (u)sliši. Prej ne! Morda le izjemoma. Nujno se mora zgodit neizprosnost nezadovoljnih množic ljudstva iz te ali one panoge. Žalostno. Ampak kakor koli že obračamo, vedno se vse vrti okoli denarja. It’s all about the money! Če ga ni, oz.ga primanjkuje, potem je za “delilce” hudič kam in kako ga razporediti, da država, ki je sestavljena iz ljudi, ne poči po vseh šivih in da oblast obdrži svoj prestol.
Če nočete vojne, dajte ljudem kruha in iger, je veljalo včasih. Potem je veljalo, moli in delaj! Zdaj se tudi to več ne obnese. Mir in dobro, je rekel Drnovšek in morda se bo ta ideologija v fazi neprestanega razvoja (za neko obdobje) celo prijela. Osebno si ta “mir in dobro” interpretiram nekako takole: “Mir” – kot odsotnost vojne – in “mir”, ki ga lahko vzpostavim znotraj sebe. Za vzpostavitev miru v sebi potrebujem predsvem dobršno mero sposobnosti prilagajanja situacijam in načinu življenja tega časa, dobro merico zavedanja, da ne zmorem spremeniti nikogar razen sebe, (ob tem, da seveda ne postanem brezbrižna za vse kar dogaja) in še večjo mero razumevanja, zakaj se zgodovina tako rada ponavlja, (zakaj se človek skozi zgodovino časa v svojem bistvu ni kaj dosti spremenil, zakaj se ni nič kaj prida naučil; izzvzemši tehnološki napredek …ipd). Naučil kot Človek! Poiskati mir ni ravno mačji kašelj. Še manj – mir ohraniti. “Mir” – kot ohranitev miru v sebi, ne glede na vse viharje, ki bi ta mir radi skalili, naprimer. “Dobro” – kot iskati dobro, tisto najboljše znotraj sebe in dobro iskati tudi v drugih. Zakaj? Ker je motivacija bila od nekdaj ena najbolj učinkovitih vzgojnoizobraževalnih metod. Kriticizem je na mestu, a le bolj kot občasen ukrep. Na človeka vpliva demotivacijsko, oz. celo sproži v njem obrambo s proti-napadom in vzpodbujanje Ega k še močnejši rasti. Zaradi Mr.Ega so se pa od nekdaj dogajale vojne, zlo, krivice … mar, ne? Posledično, v primeru, kjer vlada Ego, učinek “miru in dobra” ne more bit tako konstruktiven, kot bi sicer lahko bil. Na, pa sem se spet zafilozofirala.
Naj se dotaknem še Drnovškove duhovne plati, kjer s pridihom sarkazma praviš: // Da je duhovničevanje namenjeno predvsem revnim ali drugače potisnjenim na rob, ostalih se pa ne tiče, saj so plemenit in skromni že, ko o uporabljajo plemenite besede in skromnost reklamirajo.//
Seveda ne gre to tako na izi! In moje osebno mnenje je, da se duhovničenje še kako tiče vsakogar. Ne le revnih in potisnjenih na takšen ali drugačen rob. Pravo duhovničenje se dogaja znotraj posameznika, ne glede na okoliščine v katerih živi. Zaradi mene lahko nek intelektualno+čustveno+duhovno zrel (ičd) človek živi pod slamnato streho, ali pa v trinadstropni vili. Razen v tem, da čuti materialno bogatejši IČD človek večjo odgovornost do tistih bolj revnih, ne vidim tu nobene razlike v smislu duhovne zrelosti. Drugi ima več udobja in materialnih dobrin, kar lahko predstavlja kvečjemu večjo past zanj (postane zasužnjen s temi dobrinami, živi v strahu pred izgubo, potrebuje še več denarja, da potem vse to kar ima lahko vzdržuje … ipd). Tistemu prvemu izpod slamnate kolibe pa preti nevarnost, da si bo nekega dne zaželel trinadstropno vilo in poršeja v garaži … začel bo preklinjat vse tiste, ki to že imajo in jih krivit, ker sam tega nima. Večna, ponavljajoča se zgodba. No, in tukaj se potem pokaže pravo (utrjeno) duhovničenje: tisti, ki mu je uspelo pomiriti se s tem (da ima ali da nima) in njegovo razpoloženje duha ni odvisno zgolj od IMETI, temveč bolj od BITI, tisti tudi lažje doseže prej omenjeni mir v sebi. Ali višjo stopnjo zavedanja, bi rekel pokojni.
Tudi zato smo se znašli v godlji tega časa, ko je razkorak med tistimi, ki imajo preveč in tistimi, ki imajo premalo, PREVELIK!
Pri pristni duhovnosti ima pravzaprav največjo vrednost prav to spoznanje, da imeti ne pomeni biti. (Bitka med egom in duhom). Zato argument, da naj bi iskren poduhovljenež ne živel v hiši z vrtom, pri meni ne vzdrži vode. Kakor tudi, kot vemo, ne velja, da je stanujoč v kolibi že sam po sebi poduhovljen. Nekdo se rodi v takem okolju, nekdo v drugačnem. Bohpomagej. Nekdo ima hišo z vrtom, pa naj jo le ima. Saj to (za moj okus) ni pravzaprav noben hiper luksuz, če se ozrem na dolino podalpsko. Kakor v južni Afriki ni nobena redkost koliba. Bolj me moti, da si mladi dandanes težko privoščijo nakup klinčeve garsonjere, brez pomoči staršev ali brez oderuških kreditov. Hišo bi takorekoč potrebovala vsaka mlada družina. Da mali kratkohlačniki lahko veselo in predvsem bolj svobodno tekajo po vrtni zelenici in ostajajo v stiku z naravo. Pri nas je pa ravno na glavo obrnjeno vse skupaj. Prvih 10 let se familije stiskajo v manjših blokovskih stanovanjih, ob tem hrepenijo po idilični hiški in ko so stari 40+, jim morda celo uspe se preseliti vanjo, a glej ga zlomka, zdaj so izmučeni, iztrošeni in zgarani do konca. (Prenekateri zbolijo in vrag odnese šalo). In največja ironija se zgodi, da do takrat otroci že tolikanj odrastejo, da jim tista hiša dol visi. Odletijo iz domačega gnezdeca na svoje, kar je tudi prav. In zakonca že kmalu ugotovita, da hiše – za dva – pravzaprav ne potrebujeta …
No, pa da se vrnem k Drnovšku, v delu, kjer praviš, da bi z lahkoto postoril še to in ono… Ne vem. Verjetno res. Morda bolj prej – kot pa v zadnjih letih, saj predsednik države v svoji funkciji niti nima toliko moči kot bi si želeli ali od njega po ljudsko pričakovali. Glede njegovega ega tudi ne vem. Si ne drznem soditi te njegove intime, ker doslej še svojega ega nisem uspela dokončno razvozljati, raziskati. Meni se je sicer zdel vse prej kot ego-tripavec. Sicer pa gledam na stvar takole: človek nikoli ne dozori do konca, saj nikoli ni tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. Ko bi postal tako odličen, bi verjetno sploh ne potreboval več ječe telesnega oklepa. Zgolj moja filozofija.
Simona, res je, tokrat začenjam – vice versa – najprej komentarji, šele nato tekst (prej nisem imel časa brat)… no, kljub temu ugotavljam, da mi tvoj tekst ne pokriva mojih vprašanj. Vsaj ne neposredno…
Ne vem, zakaj se nisi nič dotaknila medijev in njihovega novega obravnavanja Drnovška v kontekstu njegovega pozitivističnega in duhovnega delovanja. Vsi tisti, ki so se njegovemu osebnostnem zasuku delali norca in ga privoščljivo slikali z zelenjavnim vencem (ali maču-piču kapo)na glavi, s frulico v ustih in ob tem spuščali pikro-posmehljive komentarje, so naenkrat bili polnih ust o njegovih siceršnjih duhovnih dosežkih, o pisanju katarzičnih knjig, o politiku-človeku-dobrotniku-razsvetljencu in prav vsi – odeti v najbolj črno črnino…
lep zapis za krasenga človeka… kot je ena ženska včeraj pri nekem prispevku na tv-ju izjavila: ostali politiki se lahko zamislijo, kako bo izgledala Slovenija, ko bodo sami zapustili ta svet…jih bo kdo pogrešal? Bodo za kom od njih žalovali?
Hehe, Simona, kar odpri temo, mislim, da bi bila zanimiva debata, predvsem iz vidika, da imamo lahko vsi prav in enako narobe…
Commonsence, si prepričan, da ga ne bi volili? Ne pozabi, da je Ktamberger z opico na rami dodobra namešal štrene, celo toliko, da je moral ˝odnehati˝…
@veronika:
Ja, vse podpišem, kar si zapisala. Osebno nekako vidim poanto duhovnosti kvečjem v asni operativni navezavi. Skratka … ko sem omenjala Drnovškovo oddaljenost od pravih potez v danem trenutku (kar se tiče podpore tistim, ki so že na mesti, tako ali drugače in njegov ego), sem imela na primer v mislih, da ni potrdil Nussdorferjeve za Varuhinjo č. p., čeprav je imelaizjemne reference in predvsem izjemno voljo in željo po tem poslanstvu. Odločil se je za mlačno Čebaškovo, ki je zgolj po navznoter obrnjeni vibraciji spominjala nanj … hehe … To se mi zdi ego. Še večji ego se mi zdi, ker menim, da se mu je zdelo še posebej fajn, da to mesto zasede psihiatrinja (predmet njegovega zanimanja predvsem zadnja leta). Kar je spet ego, saj to nikakor ne pomeni, da ne more bit pravnik celo mnogo bolj dušno human in v tem smislu efektiven človek od psihiatra. V kolikor pa je imel kakšen bolj oprijemljiv motiv za svojo potezo, bi nas o tem moral razsvetlit! Pa nas ni! Ker menim, da ni obstajalo. Menim tudi, da mu je šla Nussdorferjeva na živce, ker je jasno hlepela po tem položaju, kar pa spet ne pomeni nujno, da gre za grebatorskega človeka, ampak lahko pomeni samo to, da bi se raztrgal na tem delovnem mestu za pravo stvar. Ampak da te zadeve ločiš, moraš bit že precej luciden in dober psiholog, ne zgolj plavat na površnih učinkih, kar menim, da se je njemu dogajalo.
Sicer pa bi lahko mnogo več duhovnega apela usmeril v nadute, pohlepne in premožne, ko je že tako poveličeval nepomembnost materialnosti. Ne pa, da je raje zgubljal čas z jalovimi tolažbami revnih. Jaz nikoli o nepomembnosti denarja ne solim pameti že itak prikrajšanim, ampak jezikam o tem kvečjem “japijem” in jih zelo nerviram … hehehe …
No,potem pride na vrsto šele kultura in pomen nje nosilcev. Skratka, inspirirala si me s svjimi opombami, da sem blog dopolnila s še dvema stavkoma na to temo, ker se mi zdi res pomembno. Thanks!
@Dejan Kaloh:
Pa saj se še marsičesa nisem dotaknila, sicer bi bil ta blog dolg za vsaj eno njegovo bukvico … hehehe … Tega v zvezi z mediji po njegovi smrti se pa, odkrito povedano, itak ne bi lotila. Preprosto. Ker se mi s tem v navezavi ne zdi prav nič pomembno. Po smrti vsakogar mediji govorijo samo lepe stvari, razen če ne gre res za kakšnega haškega zločinca. Ali pa govorijo pač manj. V Drnovškovem primeru je pa težnja po izključno pozitivnih vidikih na vse v zvezi z njim toliko bolj logična, saj se mediji zavedajo, da je Drnovšek pri ljudeh v resnici zelo priljubljen. Stremljenje medijev nikoli ni v tem, da se zamerijo ljudem, ampak obratno. Tudi ko so ga kazali kar naprej z grmom na glavi, so s tem zabavali ljudstvo. Tudi tiste, ki so ga imeli radi. Jebat ga. Mislim … tukaj ne vidim kakšnega misterija.
@irenca:
Res je. V tem smislu ga bo težko kdo prekosil. Menim, da še Kučan nima tega potenciala. Se mi pa zdi, da se nekaj podobno empatičnega in tankočutnega skriva tudi v Tuerku … Edini problem je, da ni izurjen na terenu in se mu zna mandat izteči, ko bo ravno dobro shodil.
@Človek:
No … ja …
Uf, koliko časa se že na Krambergerja nisem spomnila … Ja, na slovenskem terenu uspeva takofrik potezovanje … verjetno tudi zaradi kontrapunkta, ker smo sicer izredno zaprt in protokolaren narod.
@commonsense:
Kaj ti pa je zadnje čase? Občutim pomanjkanje tečnobe. Si kakšen kuki pojedel?
Sicer pa Drnovšek ne bi nikoli odstopil. Že iz načelnosti ne, poleg tega mu je predsednikovanje koristilo ravno za podvige, ki jih je zganjal. Za Darfur je bilo to na primer odločilnega pomena. Da ne omenjam pomilostitvenih akcij … khmmm … hehe …
Ko že govorimo o medijih; živo se spomnim prispevka iz kanala A-E+ pod vodstvom Barbre Drnač (partnerke Požarja). Nadebudna novinarka-sedaj dela na POP-24.ur je odšla na srečanje Gibanja za pravičnost in razvoj. Potem se je nekako dokopala do Drnovška, bil je nasmejan in dobre volje in je dobrohotno privolil v intervju. Bil je ravno čas špekuliranja ali bo kandidiral za predsedniško funkcijo ali ne, pa ga je novinarka vprašala sledeče: “Če ne boste kandidirali za predsednika kako si boste pa lahko privoščili zdravljenje v Ameriki?”
Ni je dobro slišal zaradi glasbe v ozadju-tako da so se sekunde vlekele, saj so obajvili vsa ti vprašanja in pa veselega drnovška, ki jo je dobrohotno potegnil vstran, da bi lahko slišal kaj ga sprašuje. Ko je končno doumel kaj ga sprašuje se mu je izraz na obrazu popolnoma spremenil; neka mešanica nejevernosti, da prav sliši, žalosti, osramočenosti, pogledal jo je in rekel naj gre svojo negativnost stresta kam drugam. Tisti dan je bila v redakciji E+ vesel dan za dotično novinarko, ki je bila sicer v veliki nemilosti pri Drnač, bila je pohvaljena in na veliko se je “slavilo” kako so nabili Drnovška. Tako je v Sloveniji, da imajo abotneži tipa Drnač in Požar toliko moči, ki ji seveda niso niti približno dorasli niti intelektualno niti moralno. Seveda je še bolj žalostno, da so se takšne in podobne stvari dogajale brez urigiranja najvišjih in najbolj odgovornih na Pro Plusu. Kar mi daje misliti, da tudi odgovorni prav pri vrhu niso bili dorasli svoji funkciji. Ampak glavno je, da padajo cekinčki v žepe.
Sicer pa ogromno se govori o Drnovšku, samo v medijih nihče ne omeni, da je prav pred smrtjo v enem zadnjih svojih intervjujih imenoval našega predsednika vlade princa teme. Tudi ta stavek je nejgova dota, saj sem prepričana, da tega ni izrekel kar tako in brez premisleka.
Vanja,to z mediji je res ena velika svinjarija.Lepo pa kaže stanje duha.Po mojem mnenju stanje duha prav na vrhu.Pri vrhuški tipa, Proletarci vseh dežel združite se! In kdor ne piha točno v ta rog,doživlja sankcije.Diskreditacija-Likvidacija.In iz tvojega komentarja jaz razberem,da pa je novinarka imela interes spominjat človeka na to,da, kako pa bo odšel na zdravljenje,če ne bo kandidiral(kot predsednik pač imaš privilegije, da te zdravijo na vsemogoče načine in človek se temu zavestno težko odpove(ali pa tudi ne)),kar pa meni diši na izsiljevanje nekoga,ki ima interes,da kandidira prav človek, ki se ga to sprašuje.In spraševalo se je bolanega človeka.Kar za mene pomeni, da pri nas pač ni nikakršne ovire izkoriščati tudi bolanega človeka.Kar se mi zdi grdo.In zdi se mi grdo,da cel sistem dela po tem principu.”Organizacija” je v kurcu.In to ni naša organizacija, ampak je organizacija enih parih.
Kar pa se tiče izjave,da je Janša princ teme je ne poznam.Bi moral o njeni argumentaciji slišati več.Trenutno lahko rečem, da se ne strinjam.To pa zaradi tega,ker je Janševa opcija v preteklosti zagovarjala moje interese.Interese delavstva.Neodvisno sodstvo.Korupcija-nepotizem.Ker dejansko, državno pravobranilstvo je med tranzicijo furalo Slovensko gospodarstvo.Moram ti povedati,da moja družina in jaz,pač nismo nikoli prejemali kakšnih bonbončkov od države iz naslova socializem po meri človeka.Pa naj bo to, recimo samo letovanje z zvezo prijateljev mladine,na Debelem Rtiču.Nič.In smo, ter še danes, za svoj status delamo po svojih znanjih in močeh.Je pa nekaj.Rešitve,ki so bile zame ugodne je v največ primerih zagovarjal prav Janša & Co.Ne, recimo Drnovšek.Zato bi bilo zanimivo slišati, kateri so argumenti za tako trditev.In o argumentih razpravljati.O argumentih za in proti.Moje vprašanje:Kje točno,na katerih primerih se pokaže,da Janša jaha na konju teme?Zame na primer je brcnil v temo, ko se ni zavzel za Štrovsa.Jaz od Janše to, še vedno pričakujem.In mu nič ne pomaga,da Slovenija predseduje svetu evropske unije(a so zdej dost točni podatki?)(izven konteksta)jaz od njega to pričakujem.Zaradi tega, ker je ministrski predsednik.In je, na nekem nivoju, moja usoda precej odvisna od njegovih dejanj.Od dejanj kateregakoli premijeja,ki je bil ali pa bo.
Občudujem mojstre polemične besede, torej, simonarebolj…!
De mortius nil nisi bene. To je OK, ampak ima mere. Tvoj blog je prva tiskana? stran, ki pokojnika obravnava s kritične distance. Meni osebno, vsaj zadnje leto, ni deloval kot dostojen državnik, kar pa je bil. Filozof, ali karkoli, je bil v prostem času. Spominjal se ga bom kot človeka, ki je v meni zaradi svojih stališč zbujal nelagodje. Presežnikov o njegovi osebi pa so že drugi – iskreno ali ne – napisali dovolj. Verjamem pa, da je bil dober človek in je imel dobre namene.
zadnje dni je bilo prav nenavadno gledati TV in poslušati poročila, kajti večina govorečih se je čez noč spremenila iz tropa opravljivih čvekačev v vnete zagovornike take ali drugačne t. i. duhovnosti.
Do sodobnega pojava t. i. duhovnosti imaš že itak dokaj odklonilno stališče, ker menim, da ljudem preveč opere možgane.
prepričana pa sem, da biti predsednik in biti nekakšen duhovni vodja pomeni, da nekdo sedi na dveh stolih hkrati. Kajti ti dve funkciji ne gresta skupaj, kar se je- če trezno premislimo- v zadnjem obdobju že večkrat izkazalo.
O tem, kakšen je bil JD v resnici, zlepa ne bomo izvedeli, ker je bil pač javna oseba, imel je tudi najpomembnejšo politično funkcijo in o tamkih ljudeh si je nemogoče ustvariti neko realno sliko, kajti “fasada” je eno, zakulisje je drugo.
Srčno upam, da je bil dober oče svojima otrokoma, dober brat svoji sestri in dober sin očetu. Da so oni to plat dodobra občutili, da so ga imeli iskreno radi in da jim je on to ljubezen vračal.
In če mene vprašate, je to tisto, kar na koncu šteje.
vse ostalo je, žal, politika.
@simonarebolj:
Oprosti, nisem mogel prebrati vsega tvojega komentarja na moje pisanje, ker je preprosto preveč zakomplicirano in očitno spadam v kategorijo nepismenih slovencev.
Torej, kaj me matra?
Takoj bom povedal:
Tvoj odgovor na moje pisanje je odkril več zadev, ki jih v tvojem slavospevu dr. Drnovšku ni bilo takoj moč zaznati.
Torej, na kratko:
– moje pisanje je čisto ogledalo tvojega bloga, veliko napisanega, malo povedanega, kar si tudi pravilno ugotovila.
– izredno si nasprotuješ v svojem new age in gnostičnem dojemanju sveta. Prvo namreč pišeš o svobodi, hkrati pa ne moreš sprejeti načel in življenja sogovornika. Iz mojega prvega komentarja je bilo takoj jasno razvidno, da delujeva na različnih frekvencah in da ne bova mogla skupaj priti. Ampak vseeno si me morala napasti… torej si sama poteptala svoja “sveta” načela življenja. Namesto da bi me v krotkosti in ponižnosti poučila si me raje odkrito “besedno pretepla”.
Vidiš, tole mene žulji pri new agerjih in gnostikih. Vse je lepo na papirju, v realnosti pa le ni tako.
Zakaj pa je bil dr. Drnovšek mnogokrat v svojem “razsvetljenju” tako ciničen in posmehljiv?!
Kaj naj še napišem, ker ti očitno ne sežem do kolen.
Ah, da…
Brez absolutističnih načel razpade sistem. Namreč dejstvo je, da je resnica samo ena in ne več, ne glede na naše dojemanje sveta. Iz tega sledi, da kdor ne spozna bistvo življenja jemlje svoj smisel iz dvesa spoznanja dobrega in slabega, kar new age in gnosticizem tudi delata. Kam pa to vodi pa tudi vemo.
Si pa eno stvar popolnoma zadela. Da, Jezus ne bo vstal od mrtvih, ker je do njegovega vstajenja že prišlo. In tako kot je on vstal iz smrti v življenje, želi pripeljati mnogo sinov v slavo svojega Očeta.
Joj, tole je pa že preveč za moj lenobni um, ali pa zamahovanje z rokami.
Moram priznati, da si za “modreca” izredno hitra v sodbi. Upam samo, da je tvoja sodba točna…
Z resničnim spoštovanjem, HiPPo
@simona; še kratka replika na tvoj komentar 34.
Zagotavljajo tisti, ki so ga poznali še bolj od blizu, da je Drnovšek imel tudi izjemno razvito sposobnost intuitivnega zaznavanja in prognoziranja, ne nanašajoč se na razumsko razčlenjevanje.
p.s.: moj poudarek je v tem primeru na besedi “tudi”.
Simona, pri Hippoju si zadela žebljico na glavico, na mojega komentar pa mislim, da je njegova izjava, da ne potrebuje ničesar in je povsem skromen in živi za druge, ravno tako resnična, kot je njegova izjava, da je zdravje vse, kar ima. Materialne stvari so nepomembne, če ne služijo plemenitim ciljem odprave revščine, bolezni, trpljenja. Presežek v materialnem bogatenju uničuje življenje na zemlji. To je meni dal za doto. Njegovi kiksi imajo visoko ceno, ker jih ni, kot vedno, preračunal ampak je ravnal po vesti, da bi ravno zato komu v glavi kaj premaknil. Kakšna njegova poceni parola je bila poceni tudi za kvantiteto, za ‘kritično maso’. Rezultat pa lahko vsak oceni iz raznih kotov. Tako je bil meni nastop v Ambrusu primeren, kdo pa naj bi sicer vstopil v tak vozel, ki ga je vlada zavozljala in Strojanovim na koncu drago plačala, haha, če ne predsednik, že po funkciji je moral pokazat, kako se (z ljudmi) ne dela. Koliko je poznal Nussdorferjevo, ne vem, mu najbrž ni šla skozi, da res vidi in razume ter brani človekove pravice. Po pravici povem, da tudi mene njen govor in pojava, kar sem videla na TV, nista prepričala, a vso srečo – isto podpiranju kulture.
@Vanja:
Hehe … Preberi si še sveži blog Jonasa o njegovih tegobah z Drnačevo, ki pravzaprav izvirajo iz enake simptomatike, kot jo opisuješ ti. Prikrojevanje medijske resnice in prikrivanje celote v imenu učinka.
@gger:
Jap.
@duko:
Dobrodošel! Pogledi so seveda različni in tudi doživljanje njega kot osebnosti. Je pa vsako pretiravanje v eno smer za moje pojme toliko manj realno in neobjektivno. Osebno menim, da Drnovšek ni figura, ki bi se jo dalo obravnavat s skrajnega vidika, saj je vedno slalomiral znotraj sprejemljivosti in zmernosti. V tem kontekstu je bil zelo pragmatičen, da se je obdržal vedno na najpomembnejših funkcijah. V politiki se tako preprosto ne da, ker te sicer odpihnejo. Tudi Jelinčič je radikalen le na videz, sicer pa lobira in se prilagaja na vse strani. Samo primer. Drnovšek je radikalno zaoral šele na koncu v svojo smer pač. Zanimiva se mi je zdela opomba Človeka, ko je na repliko komentatorja, da Drnovšek ne bi bil nikoli izvoljen, če bi že prej pokazal to plat svoje narave, zapisal, da verjetno bi bil izvoljen še bolj in spomnil na lik Krambergerja. In se kar strinjam z njim … je pa jasno, da so Krambergerja odstranili … tako ali drugače … hehehe … Ne gre, seveda, samo za igro nekakšnega dvornega norčka, gre predvsem za tisto plat medalje, ki kakor koli že v resnici cika na nuklonljivo persono, s katero se je težko pogajat v imenu tega ali onega. Sicer pa si za zabavo preberi zadnji blog Ane Jud, ki je seveda radikalno pljuvaško orientiran kontrapunkt vsem hvalospevom. Sigurno pretiravanje, je pa zanimivo in zabavno.
@mica:
S tem o instantni duhovnosti se sicer strinjam … čeprav ni najhujša pralnica možganov, še mnogo hujša je tista, ki na videz deluje pragmatično in skrajno razumno. Se pa nikakor ne strinjam, da je politika nekaj, kar se avtomatično strpa v nekakšno kategorijo pričakovanega. V smislu … eh, tisto je politika (hinavska kurba pač), vse, kar šteje, je pa družina in osebni odnosi. Zame že ne. Mene figo freško briga, kakšne odnose je imel Drnovšek zasebno. Zanima me zgolj v kontekstu odslikave persone. Za nas je bil pomemben kot politik in vse šteje. Nikakor se ne morem strinjat, da je na primer Miloševiču vse odpuščeno, ker so ga imeli otroci in žena radi, je bil celo skrben in radodaren oče … hehehe … Čeprav v to zelo verjamem, ampak mi milo rečeno dol visi in mi milo rečeno ne odtehta dobro počutje nekih par ljudi (žena in otroci) v primerjavi z dejanji, ki so negativno vplivala na tisoče in tisoče. In od politike ljudje moramo zahtevat premike, ker je to pomembno za nas!!! Zelo škodljivo se mi zdi, da bi pristajali na politiko kot avtomatsko sfero nečesa, kar se nas ne tiče in je Itak pokvarjeno. Potem bomo to tudi imeli na veke vekov in sami smo si krivi.
@HiPPo; dovoli, da se vtaknem. Praviš: //… kdor ne spozna bistvo življenja jemlje svoj smisel iz drevesa spoznanja dobrega in slabega, kar new age in gnosticizem tudi delata. Kam pa to vodi pa tudi vemo.//
Ali iz tega dela tvojega zapisa veje nestrpnost … ali se mi to samo dozdeva?? Ali si, dragi HiPPo, kdaj razmišljal o tej tvoji edinstveni resnici … in tvoji edini samcati in pravi poti … takole malo bolj zares in poglobljeno? Ti je misel na to, da je morebiti več poti do istega cilja tuja? Ali prav razumem, da propagiraš le eno samo pot za vse?
V nadaljevanju praviš simoni: //Si pa eno stvar popolnoma zadela. Da, Jezus ne bo vstal od mrtvih, ker je do njegovega vstajenja že prišlo. In tako kot je on vstal iz smrti v življenje, želi pripeljati mnogo sinov v slavo svojega Očeta.//
HiPPo; morda bo pa nekoč ta Oče čisto zadovoljen, če bo vsem sinovom uspelo nekako se vrniti nazaj k njemu domov. Po različnih poteh, kakopak. Kaj praviš?
@HiPPo:
Že v prvem stavku svojega komentarja vržeš omembe vredno verodostojnost svojega komentarja v sekret. Če ne moreš niti prebrat, pač ne komentiraj!!! In zaboga! Če ne moreš niti prebrat, ker je prezakomplicirano zate, s čimer se z lahkoto sprijazniš, ne sodi!!! Od kod neki si jemlješ to pravico?
Kaj je bilo zaznati in kaj ne, je stvar več bralcev, ne zgolj tebe. Ampak Ti nisi zaznal. Piši v prvi osebi.
Ne, tvoje komentiranje ne more bit ogledalo mojega bloga v celoti na način, kot ga ti serviraš, ker si ti samo en človek, ki se skriva za nekim psevdonimom in mi najeda na blogu s svojim motivom, za katerega ti najbolje veš, kakšen je v resnici. Če bi pa hotel pokazat, da veliko pišem in malo povem, bi moral to natančno dokazat s primeri in argumenti. Torej si zgolj nadut in nesramen. Torej je moja toleranca neskončno visoka, da ti sploh repliciram, marsikdo bi te preproto izbrisal, ker se mu ne bi ljubilo ukvarjat s tabo na takem nivoju.
O kakšnem gnosticizmu in new agevstvu govoriš? Pusti etikete, ki jih na podlagi enega bloga ne moreš utemeljit. S tem si samo obelodanil svoj problem. Da ti je zadišalo po nekem nazoru, ki tebi ne diši. In zato si avtomatično proti. In zato so tvoje replike samo izkaz sovražnosti. Replika je zanimiva, če se tiče vsebinskih zadev. V strinjanju ali nestrinjanju. Torej … na to in to podano mnenje, jaz mislim, da … itd.
Moj blog ne more bit ambulanta, še manj prevzgojni zavod in niti noče bit oznanjevalec kakršnega koli nazora. Besedno si prišel v kali pretepat ti!!! In dobil si to, kar si sejal. Tako jaz učim. In jaz ti nisem odgovorila zgolj s pretepanjem, ampak sem se ti tudi vsebinsko posvetila in sem ti napisala svoje poglede. Tvoj odziv je aroganten … nisi mogel prebrat. Torej te ne zanima. Torej te zanima samo okviren nazor in s tem v kontekstu pretepanje. Mene nikakor ne! Zato adios! Ker na nadaljnje teorije o gnostiki in new agevstvu nimam replike, ker nisem ne eno ne drugo, na tematiko mojega bloga, pa nisi podal nobene jasne replike! Ko bom napisala blog na temo modernih nazorov, se pa oglasi. Pa še tam, prosim, na vsebinske zadeve, ne kar počez, brez argumetov in jasno podanih primerov iz mojega zapisa! Kulturo dialoga, prosim! Vsebinsko, mislim. Sicer me tudi jeza in preklinjanje prav nič ne motita.
@veronika:
Verjamem … hehe …
@rubinstein:
Seveda je tvoj vidik doživljanja popolnoma razumljiv. Njegove poteze, ki si jih omenila, se mi zdijo samo z objektivnega vidika neuravnotežene in nespametne. Namreč radikalnost na eni strani seveda ni realna, zato tudi konsekvence niso najbolj učinkovite. Kaj hočem povedat? Ne glede na to, da je tebi in nekaterim drugim všeč, da se je radikalno postavil na stran Strojanovih, je ravno s svojo radikalnostjo poglobil negativno nastrojenost na drugi strani. Torej pri ljudeh, ki so bili na strani Ambrušanov v tem primeru. In ta negativa je celo res imela nekaj dokazljivo upravičenih razlogov za slabo voljo. Kar pomeni futer, da se gnev še poglobi. To so pravzaprav problemi pozitivne diskriminacije, ki je na primer zaorala v Romuniji. Tam se je na primer že izoblikovala romska intelektualna elita, ki se bori proti pozitivni diskriminaciji (kar v bistvu pomeni, da zavoljo antirasistične naravnanosti posebej privilegirano obravnavaš ogroženo skupino prebivalcev, kar na drugi strani povzroči še večji psihološki rasizem, sama ogrožena skupina pa ne napreduje v integraciji kot bi lahko – nekaj primerov, ki sem jih prebirala so izredno poučni in zanimivi, ampak je preveč za pisat).
Tudi kar se Vlaste tiče, je povsem sprejemljivo, da pačnekomu ni všeč. Logično. Ampak mene je zanimala samo objektivna obravnava. Dejstvo je, da je imela mnogo več ustreznih referenc s tega področja, Drnovšek pa svoje odločitve, ki so ji mnogi nasprotovali, nikakor ni utemeljil. Niti pred ljudstvom. Na sploh se pa meni zdi tovrstno izbiranje Varuha popolnoma zgrešeno. Če bi koga moralo volit ljudstvo, je pa to Varuh človekovih pravic, ki dela za ljudstvo, tudi proti politiki, če je treba. Na mesto ga pa postavi politika sama, izglasujejo ga v parlamentu!!! Škandalozno, če mene vprašaš! Totalen trk interesov!
Vendar pa je ljudem ponudil upanje..hm, če nisi pozabila. Jaz sem Strojanovim takrat v očeh že brala žalost za samomor. Če si rešil enega človeka, si rešil ves svet. Integracija je za kasneje, ko je trenutek za odločitev , velja pogum, da se stvar izostri in o njej izreče. Bitka je dobljena tudi če in zato, ker ni mrtvih. Zaradi molka razumnih se je v zgodovini že postavljalo na ‘napačno’, nehumano stran.
Eno so reference, drugo kriteriji. Ti morajo biti jasni, a če je to osebnost, je težko utemeljiti neizbiro. Sama zavrnitve brez zahtevane! razlage še kako dobro poznam, a pošljem vse k vragu, haha. PO tem pa je utemeljitev takojšnja, ha.
@rubinstein:
Seveda nisem pozabila.
No, jaz osebno pri Strojanovih niti slučajno nisem brala žalosti za samomor … Pa saj niti ni potrebe po čem takem, da bi bilo ukrepanje utemeljeno.
Kar se tiče reka, če si rešil enega, si rešil ves svet, pa seveda tudi ne velja za vsakogar. Za politika vrhunskega kova, ki ima ogromno niti v rokah že ne … on mora rešit mnogo več, da upraviči svojo funkcijo.
Se pa popolnoma strinjam in podpišem, da je bilo v zgodovini zaradi molka razumnih zagrešeno ogromno svinjarij. Še danes je tako. In razumniki so še posebej pri nas tako radi tiho.
Strinjam se tudi s tem, da reference (v birokratskem smislu) še zdaleč niso vse, pravzaprav lahko tudi najmanj, ampak v primeru, ki sem ga omenila tudi kriteriji niso bili pojasnjeni. Samo to sem mislila …
@simonarebolj:
🙂
In še enkrat 🙂
Se rad smejim in sem dobre volje.
Še bolj mi je zabavno, ko se nekdo razburja za prazen nič.
Aja, še enkrat :-))))
No, kako boš pa to sedaj komentirala? A sem spet aroganten in nadut, povrhu še površen, ne da se mi brat nezanimivih blogov. Aja, da o lenobi ne govorim…
No, vse kar lahko rečem je 😉
Blagor ubogim na duhu kajti njih je nebeško kraljestvo.
@HiPPo:
Razumem. Zabava te, ko se nekdo razburja za prazen nič. Hvala za obvestilo, da si ti in tvoji komentarji prazen nič, kar sem že itak sumila. In prazen nič o zanimivosti česar koli sodit ne more, ker je pač ničev. Kar smej se še naprej in bodi dobre volje nad svojim ničem. Žalostno pravzaprav.
@Vanja:
Jah, škoda, ker si večina njih zapravi vstopnico v nebeško kraljestvo ravno s preprosto hudobijo in zavistjo nad vsem, kar je več od ubožnosti na duhu. Kako paradoksalno … hehehe …
@vanja:
Kaj pa je pravzaprav nebeško kraljestvo?
@veronika:
Nestrpnost?! Nikakor ne! Vsak živi po svojem prepričanju.
Problem je samo v tem, da je moje prepričanje absolutno in ne relativno…
Pot je samo ena. In to je popolnoma, absolutno dokazljivo in logično razložljivo.
\HiPPo; morda bo pa nekoč ta Oče čisto zadovoljen, če bo vsem sinovom uspelo nekako se vrniti nazaj k njemu domov. Po različnih poteh, kakopak. Kaj praviš?\
Če bi poznala Očeta, potem ne bi tega napisala…
@simonarebolj:
zmagala si! Res je, ugotovila si, jaz in moji komentarji so prazen nič. Samo ni mi jasno, zakaj se tako razburjaš za prazen nič, zakaj mi sploh še repliciraš, mar nisi vsaj 3 kaste nad mano?! Ampak jaz sem še vedno dobre volje 😉
Najbrž misliš zapuščina in ne “dota”. Dota je namreč premoženje, ki ga nevesta prinese v gospodinjstvo.
@HiPPo:
Se pozna, da živiš ujetost v namišljeni absolut. Pisaneje Očeta z velikim O spet veliko pove.
Kar se tiče tvoje replike meni … Kot prvo jaz sploh ne tekmujem, zato znotraj dialoga ne vidim zmage ali poraza, ampak povsem druge plasti smisla. Jaz dejasko uživam v radovednosti, odkrivanju, razkrivanju in spoznavanju. Tako je tudi v vsakem dialogu, vključno z medvrstičjem. Tega seveda ne morejo razumet ujetniki v absolut zapakiranih ideologij, ki oprezajo samo za zmagami in porazi, kar pomeni samo in izključno nasilje, pri čemer jih vsaka širina, radovednost in spoznavanje seveda kvečjem ogroža pri čepenju na mestu in opletanju s sabljo okrog sebe.
Zato tudi ne razumem tvojega apela na kaste. Posvetim se z veseljem vsakomur, ki mi pride na pot in očitno nekaj pričakuje od mene. Odbijam samo hudobijo, hinavščino, sprenevedanje itd. In nikjer nisem zapisala, da je moje pisanje rezervirano samo za ozek krog meni enakih po mentaliteti in nivoju. Bistvo je ravno v tem, da je na vpogled vsem, tudi tistim, ki ob mojih zapisiv doživljajo krče in neukrotljive napade hudobije. Vedno jim povem svoje mnenje o njih in čeprav se krči še ojačajo, vem, da so slišali. In to je pomembno. Seveda poslušam tudi jaz. Zelo pozorno. Sebi na ljubo. Ti priporočam!
@AleksanderIV, Tolsti …:
Se ti ne zdi, da je tvoj psevdonim mnogo prekratek?!
Hvala za pripombo. Seveda imaš v strogem okviru prav. Celo v principelnem vidiku uporabe imaš prav. A le delno, kar se tiče možnega poigravanja s pomeni. Dota ni samo premoženje, ki ga nevesta prinese v gospodinjstvo, ampak je tudi premoženje, ki ga starš nameni na primer otrokom (tudi fantom, da ne bo pomote). Skratka, namensko strogo določena dajatev. V tem smislu se je zlahka verbalno poigrat v kontekstu sinonima očeta naroda, kakor se naziva rado bolj vplivne predsednike ali državnike visokega kova.
Zapuščina se vedno veže na smrt, na sprejemanje tistega, kar je umrli pač primoran zapustit “svojim”. No, jaz od Drnovška nisem dobila nevemkakšne zapuščine, mi je pa zelo jasno usmerjeno kot ubogemu od države odvisnemu otroku namenil nekaj dote. Izraz dota se rado uporabi tudi v primeru smrti, kadar se hočeš izognit faktu smrti, ko gre za človeka, ki naj bi kot ime še dolgo živel. Izraz zapuščina se uporabi tudi v primeru umetnikov in njihovih del na primer, ki jih svet koristi po njihovi smrti. Kako zadevo poimenovat, kadar intelektualni pridonos nima vrhunske vrednosti, je pa zelo odmevno zaradi avtorjeve na drugi ravni populistično odmevne funkcije? S takimi malenkostmi se seveda jaz tepem po glavi. Počutim se kot otrok, ki sem od Drnovška dobila nekaj dote, točno toliko, kot mi jo je namenil. Kakor za časa življenja, tako po njegovi smrti. Zapuščine pravzaprav ni. Tiste, ki bi jo koristili izrecno po njegovi smrti.
Če sem iskrena, mi je še lik gospodinje, ki se s svojo doto vključi v neko pogodbeno razmerje v tem primeru bliže.
Verjetno bi morala res za vsak slučaj ta svoj “stav” s kakšnim stavkom posebej pojasnit v blogu.
@HiPPo, praviš: //Če bi poznala Očeta, potem ne bi tega napisala… //
Sem te pač poskušala nagovorit v “tvOjem jeziku”, da bi morda lažje razumel, pa zdaj vidim, da sem bila v totalni zmoti. Ker se mi tvoje zagovarjanje nekega absoluta, v katerega sam v resnici niti ne verjameš, zdi absurdno, tudi nima smisla, da ti resno repliciram.
Zato bom to pot ubrala še en “drug jezik”, pa, če ga boš razumel ali ne:
Hm, zgleda, da res ni naklučij! Medtem, ko izbira tvojega nicka označuje hipo, moj vsebuje vero.
(Pa nisem ne pripadnica, ne fenica, nobene religije. Verujem pa v dobro v človeku, če zelooo posplošim.
p.s.: mojemu očetu je naprimer popolnoma vseeno po kateri poti pridem do njega. Je vesel vedno, kadar ga obiščem … hehehe!
“Verjetno bi morala res za vsak slučaj ta svoj “stav” s kakšnim stavkom posebej pojasnit v blogu.”
Doto res prinese v zakon hčera, ki se omoži. Nekateri pojmi imajo pač svoj pravi pomen.
“Za vsak slučaj” se pravilno napiše “za svaki slučaj” ali pa “za vsak primer”. V tvoji varianti ne gre za razvoj jezika ampak za njegovo napačno uporabo.
Za tvoj “stav” imamo prav tako lepo besedo “stališče”.
Seveda, tudi moški lahko dobi doto, a je bil to resnično redkejši običaj.
Morda bi ta naslov lahko brali v kontekstu, da je Slovenija mlada država in se je “poročila” z Evropo in je bil naš pokojni predsednik nekako eden očetov njene samostojnosti. Drugače bi pa bila morda dediščina primernejši izraz, a se sliši tako dokončno in veliko manj vzpodbudno. Teža je namreč ravno v podpori na poti v bodočnost, ustvariti si jo moramo sami.
Saj ni, da bi preveč dlakocepili?
dota (lat) – premoženje, ki ga žena, njeni starši (ali kdo drug zanjo) zagotovi ali da možu kot pomoč za preživljanje svoje družine.
Da ne bi štrikale.
@lidijah:
Tale komentar ti bom kar vnaprej malo bolj posvetila, da se v bodočnosti ne boš tako mučila in prežala na diskreditacije, ki si jih najavila že pod Vest.si in se tako pridružila tistim, pri katerih že ob njihovem nicku vem, kam pes taco moli in da jim je za korektnost figo freško mar, za svoje svete občutke pa najbolj na planetu.
Svoj “stav” sem v blogu ponazorila samo z bežno omembo očeta naroda, zdaj sem dopolnila zadevo še z enim drobnim dodatnim poudarkom, ker sem upoštevala pripombo komentatorja.
Če si jo drkaš (to je vulgarno, ja, gospa) od veselja, ker meniš, kako si končno dobila priliko za podjebavanje moje malenkosti, naj te pomirim.
Sem zelo natančna pri pisanju in ko me je nekoč blitz opozoril, da sem v blogu Otroci s Petrička pomanjkljivo omenila, da so preganjali samo en sloj otrok, sem priznala takoj, se zahvalila za opozorilo in popravila. Seveda je malo proslavljal, češ, heh, pa mi je uspelo nekaj skorigirat v Simoninem blogovanju in se mi je to zdelo čisto simpatično.
Nekdo me je opozoril, da ga ob vsej slovnični doslednosti zelo moti, ker neodpustljivo sklanjam več in par, ki se ne sklanjata. Brez problemov sem mu dala prav, ker to napako dejansko počnem, se pa zdaj še posebej trudim, da je ne več!
V tem primeru je pa tako, kot sem zapisala. In ne ni res. Pač nimaš prav. Doto poda tudi starš svojim otrokom, ne glede na spol!!! To boš zagotovo lahko prebrala tudi v SSKJ, v kolikor ga imaš doma. Toliko o pomenih.
Nikakor ne bom dopustila, da me poučuješ o variacijah in razvoju jezika na tako prisiljen način. Izhajam pač iz družine, ki je literarno obeležena in znotraj katere sem že kot zelo mlada prebrala nešteto knjig, se spoznavala s slogi in mejami verjetnosti uporabe takih in drugačnih stilskih prijemov, in že kot zelo mlada sem Doto svojih staršev potrjeno kvalitetno uporabljala … hehe …
Stav sem zapisala v narekovajih z določenim razlogom. Verjetno takim razlogom, da ti me ni treba obveščat o prevodu. Še manj potrebe je, da skušaš cinično še podtikat neke prevode na moj račun, ker si neprepričljiva in v svojem škodoželju prozorna.
Kaj pa zapis? Imaš kaj za pripomnit na vsebino? In kako neki se s svojo opombo nisi javila že prej. Si morala čakat na komentar, ki ti je ponudil priložnost … hehehe ..
In zdaj k bistvu stvari! A ne bi raje zapisala, kaj te v resnici moti pri meni? Kaj te v resnici žuli? Tako kot en korekten, samozavesten in iskren človek z velikim Č, ne pa zgolj kot ena potuhnjena, pritlehna babnica, ki pestuje sovražnost do raznih predmetov provokacije na svoji poti in čaka na svojo “Žuto” minuto, da bo prikrempljala. (Ja, vem … žuto je rumeno v prevodu)
Skratka … pri meni hlinjenje bistva ne obrodi sadov, ker to lastnost pač preziram in vedno udarim kar na direkt. Rada imam iskrene in pokončne ljudi, ki znajo povedat tisto, za kar jim gre v resnici. Ostale odrežem! Nobenih igric, pa se bova zelo dobro razumeli, kakor koli že. Okej?
Ne dediščina, Nevenka, ampak zapuščina.
@lidijah:
Evo, iz SSKJ:
dota: premoženje, ki ga prinese žena v zakon …//delež, ki ga starši namenijo, določijo vsakemu otroku; fant je svojo doto porabil za študij, …
Da ne bi preveč štrikali.
lahko uprašam zkaj polovico tvojih objav ne morem videti, ker je na polovici strani pač to zadnji komentarji…?
Simona za moj okus si lepo napisala.Uravnoteženo.Saj vendar ni bil svetnik,pa tudi,če bi bil.Jaz trdim,da se tudi pri svetnikih dosti masla na glavi najde.Drugače pa,kaj vam je,da se na eno redkih oseb pri nas,ki piše kvalitetne zapise,spravljate na tak nizkoten način?
Ehehe … še en dokaz več, da se za dobrim konjem vedno prah dviguje!
Simona, ne vznemirjaj se. Na tvojem mestu bi dlakocepstvo tvoje bujne grive vzela kot kompliment.
@lidijah:
Draga gospa!
Čestitam!
Postala si peti člani kluba, katerega komentar sem izbrisala. Zakaj? Ker tako zgolj hudobnega in primitivnega smetenja pa ne dovolim!
Ja, lidijah, tako je v SSKJ. In ja, v literaturi bi našla tudi stavke, kjer na primer sin omenja kot doto očeta tudi kakšno dedovano hibo ali kaj podobnega. Spekter uporabe je pač širok. Čudo božje! Čemu se štrikaš brez potrebe, ko sem jaz komentatorju, ki je podal apel, pojasnila vse in upoštevala, kar je bilo za upoštevat. Kaj bi rada?
Ti si oseba, ki na svojem blogu objavljaš kratke izreke v imenu kvazi modrosti. Za to porabiš dve sekundi na zapis. Vse skupaj je samo kopipast. Zato meni o slogu s svojimi kratkovrstičnimi instant izrekci pametovala ne boš. In kaj neki je “falšast” ali “felšast” slog? Ti wannabe slavistka za potrebe stresanja zavisti nad mano? Tega pa res ni v SSKJ sploh, niti ni kakšna izvirna nova besedna tvorba! Na katerem pašniku si to pobrala?
Niti en stavek v tvojem komentarju ni bil podkrepljen z argumentom na noben zapis, niti na odlomek iz zapisa, o ostalem pa nimaš nikakršne podlage, da bi sodila. Poleg vsega si lagala. Ja, nemarno si lagala iz stavka v stavek, ker nisi bila sposobna zapisat resnice. Resnice, kaj te žre, že odkar si opazila, da obstajam in pišem. Verjetno zato, ker se še tebi zdi resnica preveč pritlehen povod za smetenje, ki ga izvajaš. Ne prenesem takih bab!
Pustila sem, da si je par komentatorjev kot priče ogledalo negativistično besedovanje, ki si ga uprizorila. In takih primitivizmov pri meni zganjala ne boš. Ko boš pa sposobna napisat argumentirano mnenje ali mišljenje ali kar koli, kritično ali osebno, kar se navezuje na moje vsebine, se pa oglasi. Do takrat pa … ne vem … Pojdi k spovedi in uči se na pamet svoje izreke. Na primer zadnjega o naivnosti in lažeh.
@nevenka:
Doto lahko dobi vsak otrok. V simboličnem smislu pa itak jo dobi. Tako se za doto lahko tretira na primer iz te izpeljave tudi kljukast nos, ki je na primer enak enemu od staršev. Seveda se je v izvoru dota nanašala predvsem na denar, premoženje (pravno) in to v starih časih, predvsem v krogu kmečkega prebivalstva.
@beebzzz:
Pojma nimam! Verjetno prehodne tehnične težave, kar itak na blogosu ni redkost.
@gger:
Se popolnoma strinjam. Popolnosti ni in osebno nikoli ne vidim razloga, zakaj bi prikrivali pomanjkljivosti, da ne bi bila okrnjena pozitivna plat medalje. Ponavadi se ravno to dvoje celo prepleta. Hočem reči, da je življenje polno paradoksov, ki jih je dobro prepoznavat v povezavah. To napako dela na primer veliko učiteljev, ko hočejo tudi kakšne umetnike na primer prikazat v izključno svetli luči, učenci pa potem po kotih razpravljajo o njihovih pomanjkljivostih, kot o nečem, o čemer se ne sme govorit. In potem si tudi pomanjkljivosti popolnoma narobe in pavšalno razlagajo in vse skupaj doseže ravno nasproten učinek. Še danes srečaš kakšnega odraslega, ki ves vesel zatuli, da je bil Prešeren samo pijanec, kot da je grešno toplo vodo odkril, ki so mu jo prikrivali, ga goljufali … hehehe … To je za moje pojme ravno napaka. V resnici bi se morali že mladi o teh zadevah pogovarjat, zakaj in kako. Pri čemer vsa nadgradnja ne bi bila nič okrnjena, ampak kvečjem še bolje pojasnjena v večplastnosti in povezavah. Ponavadi je vedno kje globoka pomanjkljivost, kjer je na drugi strani tudi visoka presežnost. Kot nekakšno uravnotežanje. Vsaj tako opažam.
Kar se pa prcanje lidijah tiče, ni nič takega. Saj bloga sploh prebrala ni, se mi zdi. Vsaj replike na nič ni podala. To je oseba, ki me je šikanirala že dolgo nazaj na eni strani. Enako brez vsebinske navezave. Tako kot v osnovni šoli, ko kakšna togotnica pač vleče za kito sošolko, ker jo na njej nervira dolga kita. Verjetno taka, kakršne sama nima. Bedno.
@veronika:
Mah … saj vem, da je neumno, da se sploh oziram. Ampak sama marsikaj in marsikoga pokritiziram. Nikoli pa ne brez vsebine. Skratka, iskreno poudarim, kaj me moti ali žuli, da se drugi zlahka brani oziroma replicira s povratno repliko, ker ve, na kaj replicirat.
Neiskreni, potuhnjeni in škodoželjni ljudje me pa vedno znervirajo, ker ne bi rada, da bi sploh taki obstajali. Kaj naj človek odgovori na take psovalne škodoželjne trditve? Nič. Sami sebi so v namen. Gola hudobija in hinavščina. Še enkrat … Mah! …
Simona je čisto pravilno in v kontekstu uporabila besedo dota. Moja sestri, ki bo čez kak teden rodila, mati občasno težijo, naj malo več je, da bo otroku dala dobro doto… Recimo.
@lidijah
Izgleda, da si morala nekaj zaaaressss groznega zapisati, da te je Simona brisala! Celo mene, ki me zares ne mara, me še ni brisala. 🙂
Karkoli si že napisala lidijah, je bilo prav dobrodošlo. S Simono namreč prav zdaj pri Katarini diskutirava na temo svobode izražanja. Morda si bo Simona slejkoprej le “prišla gor”, da lahko besede zabolijo, da lahko ranijo. (in jih ne gre, kar brez kontrole metati ven)
@beatnik:
O! Torej boš kmalu stric! Fajn. Boš lahko že malo pobliže potreniral za možno bodočnost … hehe …
@Rado:
Seveda te nisem brisala, saj nobenih grozot, ki so mi bile namenjene, nisem nikoli brisala. Brišem izključno povsem vsebinsko prazne in zgolj primitivna, pritlehna besedičenja, ki ne pričajo o ničemer. Jaz sem se s tabo pač veliko prepirala o nečem, o neki temi, nikoli nisem brez kontrole metala besed ven. Nikoli! Ta lidijahin izbrisan komentar me je pa samo psoval in natolceval. Tudi ni bil spisan brez kontrole, ampak načrtovano. Laži in natolcevanja. Zato je nisem zbrisala, ker bi me tako bolelo, saj je z repliko prej blamirala sebe, ampak iz protesta proti takemu obnašanju. Tudi vrtanja po nosu v družbi in podobnega ne maram. In packa pač nikoli več ne bi povabila na obisk … hehe …
Zato ne, ni bilo dobrodošlo, čeprav tebi godi kar koli kdo negativnega zganja nad mano. Ampak je razlika med diskusijo in golim žaljenjem. Zato svobodo besede in izražanja še vedno zagovarjam. Potuhnjenosti, pritlehnosti in primitivizma pa nikoli. Skratka, nekoga na gobec treščit zame nima veze s svobodo izražanja misli in argumentov, ampak je samo nasilje, ker misli in ergumenti ne obstajajo, ampak samo podla neumnost. Pridem h katarini pogledat, kaj si mi pripravil … hehe …
Zanimiv prikaz psihološkega profila z realnim vrednotenjem njegovih pozitivnih lastnosti,katere so po mojem mnenju bile na zavidljivem nivoju, pa vendar ponekod tudi z rahlo distanco odklona do nekaterih njegovih dejanj. Zame vsekakor svojstven človek v pozitivnem smislu, kot je dejansko svojstveno vsako človeško bitje v svoji edinstvenosti. Seveda pa je njegov položaj oz. funkcija kot pomembne javne persone, sprožal vedno takšne ali drugačne refleksije, še posebej njegov premik delovanja ali morda celo transformacija funkcioniranja v bolj duhovne sfere. Nekako sam pa si nisem znal pojasniti, pa me zanima tvoje mnenje Simona, kar si sicer samo bežno omenila oz. bi rekel nekako preskočila. Pa vendar je sprožilo nemajhno ugibanje v javnosti, podobno kot primer Strojanovih. Njegove pomilostitvene akcije, kot si to poimenovala. Namreč, vpliv tega na javno mnenje. (saj se ve, da je posebej v enem primeru sodni veji z veliko truda uspelo pripeljati do konca večji odmeven primer in glede na to, da so velike “ribe”, ki jih sodstvo uspe spraviti za zapahe časovno vsaj do sedaj bolj redke kot popolni sončni mrki ). To je v plebsu povzročilo vrsto ugibanj in emocij, čeprav je bilo to dejanje seveda vsekakor suverena pravica kot akt usmiljenja. Težko si razložim ali je to morda z določenega zornega kota še bilo razumno dejanje glede na splošen javen interes oz.humana gesta iz takšnega ali drugačnega razloga?
@simonarebolj:
Sicer ni bilo namenjeno meni, pa bom vseeno pokomentiral:
\Svoj “stav” sem v blogu ponazorila samo z bežno omembo očeta naroda…\
Kdo pa je oče naroda?!
\Če si jo ***** (to je vulgarno, ja, gospa) od veselja, ker meniš, kako si končno dobila priliko za podj******* moje malenkosti, naj te pomirim.\
HALO?! Ti, ki si tako visoko, pa tako nizko padeš v svojem debatiranju?!
Še jaz, nič, in vse moje besede, ki so zopet nič, ki sem “low life” proti tebi in tvoji literarni izobraženosti in poučenosti, se nikoli nisem in se tudi ne bom spustil na ta nivo.
A zakaj? Zato ker nisem umsko in filozofsko aroganten in “naduvan” do te mere, da bi v imenu svobodnega izražanja teptal mnenja ostalih ter izžareval vtis, da so vsi razen mene literarni “bebci” in da sem samo jaz edini “zveličaven”.
Oprosti, ampak ujela si se v svojo lastno filozofsko past, tako kot vsi pred tabo tako imenovani “modreci”.
Nekje je zapisano (kje, ugotovi sama): “Nihče naj se ne vara! Če kdo izmed vas misli, da je moder v tem svetu, naj postane nor, da postane moder, kajti modrost tega sveta je pri Bogu norost.”
Ah, da, to je spet preveč zame… sem pa prepričan, da boš sigurno kakšno pikro napisala na moj račun…
Ampak v bistvu mi ne bi smela replicirat, ker so moje besede samo nič in ti se sigurno z ničem ne ukvarjaš, ker je to prenaporno. Samo zamahni z roko in pozabi, vendar v tem primeru postaneš ujetnica svojega komentarja meni, kjer mi pišeš, da sem lenoben in zamahujem z rokami. Tako bi ti s tem, da mi ne repliciraš postala enaka meni, kar pa seveda nisi. Torej, kaj narediti?!
Simona, meni si ti kraljica. Ok, ne strinjam se z Ambrusom, tam so bili nedolžni…poleg tega Ambrušanom ne bi na pamet padlo, da bi izselili belo slovensko družino. Zato bo Drnovšek zaradi te njegove reakcije pri meni zapisan med pozitivne like v slovenski politiki (ki jih je zelo malo). Ampak, Ok tukaj razmišljava drugače. Sem se pa pravzaprav namenila napisati ti en slavospev, takole zjutraj, medtem ko pijem čaj in sem bolno hčerkico dala v posteljo. Tvoj jezik je slasten in živ in poln barv in slikovit, tulila sem od smeha pri tvojih replikah lidijih in hippu.
Tega seveda ne morejo razumet ujetniki v absolut zapakiranih ideologij, ki oprezajo samo za zmagami in porazi, kar pomeni samo in izključno nasilje, pri čemer jih vsaka širina, radovednost in spoznavanje seveda kvečjem ogroža pri čepenju na mestu in opletanju s sabljo okrog sebe.
Za crknit dobro! Jaz se v takšne ljudi, ki znajo stvari “videti” in jih potem še tako slikovito opisati preprosto zaljubim. 😉
http://maatjazh.blog.siol.net/2008/02/29/tri-stiri/
tole je pa spesnil neki junak danes.
ki očitno ne deli mojega navdušenja. Mi je pa lušno za videti, kako se v slovenski zemljici tipi večinoma takole spravljajo na ženske. nobenih takšnih pesmic ni o košaku ali crnkoviću ali jonasu….
@Zrno:
O! Hvala za provokativno vprašanje in popolnoma prav imaš, tej tematiki sem se izognila v samem blogu. No, saj še maršičemu (tudi Darfurju kot posebni obravnavi in vegeterijanski propagandi, ki jo je v svet ponesel kot učinkovito reklamo Sloveniji …), ker je že itak potem vse skupaj predolgo, če nočeš preveč luknjasto zapisat.
Tematika pomilostitev je že v kali trhla, v smislu naklonjenosti in nenaklonjenosti, ker v vsakem primeru nimamo vpogleda v pravne spise in seveda, kot je bilo v Drnovškovem slogu, nobenega pojasnila, na kakšni objektivni osnovi je bila vsaka pomilostitev izvedena.
Tako da mi ostane samo mišljenje … hehe … No, vsaka pomilostitev je seveda izvedena tudi v sozvočju pravne skupine. Predsednik zadevo potrdi ali pač ne. Torej je odločilni element. In tudi to zadevo jemljem kot Drnovškovo pravičniško sporočilno “potezo”, ki ima spet začetniške probleme, kar se tiče namena. Če ne moreš pomilostit vseh, ki bi si zaslužili ali celo najbolj zaslužili, potem se odločiš za takšno pomilostitev, ki bo imela čim večji odmev in čim večjo sporočilno konotacijo. Ker je Drnovšek letel na krilih visokega ega po Velikih potezah, se je po mojem mnenju tudi tukaj odločil, da bo naredil nekaj, nad čemer se bo ljudstvo zelo zamislilo, kaj neki je hotel s tem povedat (malo se je zmotil, da se večini res ljubi posebej poglabljat). Sam pa ni mogel o tem govorit, ker z notranjimi podatki v javnosti operirat ne sme. Menim, da je Drnovšek prekleto dobro vedel, kako je tudi naša dežela prežeta s korupcijo. In vsa ta tajkunska kalvarija, ki se danes dogaja, je sigurno samo košček celote. In velike korupcijske afere ponavadi padejo. Padel je Orion in še marsikaj. Ker je večina koruptivnih afer še kako povezanih s političnimi gospodarskimi interesi države, so praktično ti “zločini” tudi pravno dobro zavarovani. Vsake toliko, da se ljudstvo malo pomiri, češ, da pravna država dejansko funkcionira, pa nabijejo na kol kakšno črno ovco. Mislim, da obsodba Danila Kovačiča ni v ničemer sporna, si pa mislim, da je bil Kovačič zlahka šokiran ob takem razpletu, saj spet zlahka verjamem, da njegov koruptivni manever ni nič posebnega v primerjavi z bolje zaščitenimi delikti, zato se je zlahka počutil izdanega … hehe … Obstaja pa ena v oči bijajoča razlika med poslovnežem Kovačič tipa in ostalimi. Kakšen Zidar se lahko trka po prsih, da je celo življenje opravljal častno menedžersko delo, ki je ponujalo ljudem domove in tlakovalo ceste, ponujalo zaposlitve, Kovačičev Hit pa nosi konotacijo izkoriščanja ljudskega hrepenenja po finančni odrešitvi na horuk, s parimi meti ma ruleti in celo spravlja uboge družine na kant, v kolikor k zasvojenosti nagnjena oseba zakocka sebi in bližnjim vso prihodnost. Pa smo že pri drugi Drnovškovi pomilostitvi zasvojenca, ki je bil obsojen tudi kot diler. Zato je bila obsodba Danila Kovačiča tako zlahka speljana ljudstvu v pritrjevanje in aplavze, vključno z začasno pomiritvijo, da sicer redko kakšno korupcijo sploh preganjajo, kaj šele dejansko speljejo do obsodbe. Pomanjkanje dokazov in še enkrat pomanjkanje dokazov sicer vedno triumfira (ubogi Penko). Osebno menim, da je bila sporočilna nota s strani Drnovška v tem primeru, da v resnici Danilo Kovačič ni niti slučajno bolj z goljufijo podrekana osebnost kot mnogi drugi, ki se na videz ukvarjajo z bolj častno strigmatiziranimi poslanstvi. Tudi ostalim gre predvsem in samo za dobre posle in denar. Ne, ne vozimo se po dobrih cestah, ne, ne dobivajo poslov najbolj pošteni ponudniki, ne, ne gradijo nam kvalitetnih stanovanj, ampak izkoriščajo ljudi, ne, ne dobivamo poštenih kreditov, ne, ne dobivamo dobre zdravniške oskrbe s kvalitetnimi farmacevtskimi ponudniki v prioriteti in ne, ne filajo nas z najbolj učinkovitimi in neškodljivimi zdravili (drogami), ker jih predvsem skrbi naše življenje in ne denacionalizacija v takem okviru ni bila zastavljena zato, ker bi bil motiv dejanska poravnava krivic resnično prikrajšanih itd. Mislim, da je Kovačiča in tistega dilerja Drnovšek pomilostil zaradi sporočila, čeprav je bilo zagotovo na razpolago mnogo bolj upravičenih do pomilostitve, a njihova pomilostitev pač ne bi zadostila Drnovškovi pretenziji Velikega učitelja, ki pri zadnjih vratih, glede na logično zvezanost jezika po položaju, poskuša ljudstvo razsvetljevat o stanju naše družbe in tisti klasični Mali princ resnici, da je Bistvo očem nevidno … samo, da tudi gledanje s srcem velikokrat nič ne pomaga, če si preprosto kot mali človek oropan zavedanja, kako radi se goljufivci ravno s srčnostjo ljudi igračkajo in vedno pokažejo samo tisto, kar scrce tako želi videti, da bi bilo vsaj za silo potolaženo. Eh, sem malo zapoetizirala … hehe … Samo moje mišljenje je tole seveda.
@HiPPo:
Oče naroda je ponavadi poimenovan predsednik določene države, ki večinoma pri ljudstvu uživa visok ugled. Na primer Tita so velikokrat tako poimenovali. Nekateri mnogi poimenujejo kot očeta naroda tudi Pučnika na primer. Moram pojasnjevat, zakaj? Resnično ne razumeš ali nočeš razumet, ker ti razumevanje ne pride prav?
Ne, ne, ne … O besedah sem že pisala, lahko poiščeš blog na to temo. Same besede nikakor niso odraz ničesar. Bistvo je kako in zakaj so uporabljane in vsebinska vrednost. Tako so tudi vulgarizmi samo besede kot vse druge. Le da jih nekdo zna uporabljat na pravem mestu, za odslikavo želenega sporočila, v literaturi za ponazoritev določenega vzdušja na primer, bebci pa jih zgolj izkoriščajo za primitivne ali pritlehne namene. Ampak bebci na enak način tako izkoriščajo tudi sila lepo zveneče besede.
Da so tvoje besede nič, nisem v izvoru zapisala jaz, ampak ti. Opozoril si me, da se razburjam za prazen nič. To je bila moja posvečenost tvoim komentarjem. Tako da jaz vseh problemov, ki jih kasneje omenjaš v zvezi z zamahi z roko, nimam, kar sem ti pojasnila že v prejšnjem komentarju, ki ga očitno nisi v celoti prebral.
@Vanja:
No, hvala za podporo … kar se tebe tiče, nisem še nikoli podvomila, da znaš brat in povsem preprosto tudi ob nestrinjanjih zapisat svoje stališče in korektno vodit dialog. Zato v strinjanju ali nestrinjanju ni nikoli problem.
Kar se Ambrus problema tiče, te popolnoma razumem in tudi jaz delim mnenje, da je v tisti situaciji šlo za linč marš. Brez dvoma. In da bi Ambrušani svoje tegobe morali naslovit na državo, torej ker je država ignorirala njihova opozorila na probleme, bi šli lahko vreščat pred parlament na primer. No, ker je šlo za Rome, se je vse skupaj itak razbohotilo na celotno romsko problematiko, ki ji je delno kos samo Prekmurje, kar pomeni, da so v občinskem smislu vzeli zadeve v svoje roke. Država je sicer problematiko ignorirala, tudi tako, da je razprla sito romskim prestopkom v smislu obupa, eh, kaj čmo sistem.
No, na sodiščih je velika procentualna večina tožb itak zavoljo sosedskih klanj. Temu z lahkoto verjamem, saj imam tudi sama sorodnike na vasi, ki se celo življenje kregajo s sosedi, si luknjajo gume, zganjajo pritlehne sabotaže in sploh, totalna žurka, brez katere jim živeti več ni. To sem pogruntala, ko je moja mama hotela enkrat pomagat in uredit zadeve celo tako, da se je šla opravičit sosedom in skušala prisluhnit, kako bi oni uredili nesporazume, za kaj sploh gre. No, rezultat je bil logično jalov, saj so bili oboji vredni drug drugega. Še huje. Ugotoviš, da so sabotaže in vreščanje celo pomeben del smisla njihovega življenja, saj sicer vse ostaja prazno, tako imajo pa vsaj občutek, da se kao za nekaj borijo dan na dan. In razumni pristopi odpadejo kot gnila breskev v smeteh.
No, podobno sem jaz gledala na ta primer. Preprosto tudi Ambrušanom že v kali nisem dosojala nekakšne razsodnosti, niti ni bila nikoli pričakovana od njih. Enako velja za Strojane. In logično se mi je zdelo, da Ambrušani ne marajo Romov. Oni delajo, se trudijo vsak dan, da preživijo, pa se jim kar naprej godijo neke krivice, vsak drek preplačajo, tam pa neki lenuhi, kriminalci, ki niti otrok ne pošiljajo v šolo, se nemoteno fjakajo z neregistriranimi avtomobili in še njim pokradejo, kar potrebujejo, živijo na nezazidljivem ozemlju (za zazidljivost parcele preživiš pravo dolgoletno in večno nategovalsko orgijo namreč), funkcionirajo relativno dobro v primerjavi z njimi in se sploh ne sekirajo, če niso okopani in izšolani … hehe … Opisujem seveda njihov pogled na cigane, ki uživajo privilegiran položaj skozi njihove oči. In to je treba vzeti v obzir.
Namreč na obeh straneh je nekaj resnice, na strani Ambrušanov pa seveda skupinski izpad, ki zagotovo ni bil korekten. Ampak način, da je bil njihov pogled v celoti poignoriran s strani Drnovška in obsojan kot absolutno zlo, Strojani pa so dobili najboljšega odvetnika, absolutno naklonjenost najvišjih predstavnikov (Drnovšek, Hanžek …), zazidljivo nadomestno parcelo, kjer jim bodo zgradili celo hiše, ki jih nikoli sami niso uspeli zgradit … Hmmmm … Pozitivna diskriminacija. Za Jelinčiča je v tako pristranskem delovanju mali keks, da se samo reži in vsem nestrpnim sporoči, evo, ste videli, saj sem vam rekel, da ima naša država raje nezaposlene, tatinske cigane kot lasten narod, ki komaj preživi, pa je deloven in pošten. Namreč v tem primeru niso bili problematični tisti, ki že itak niso nestrpni, ampak tisti, ki so, ali pa so nekje vmes, emocionalno neodločeni. Prepričana sem, da so si vsi nestrpno orientirani s takim potezovanjem v svoj krog na izi pridobili še veliko prej neodločenih.
Preprosto ne vidim dolgoročne koristi. Oboji bi morali bit razumljeni v tistem, kjer imajo prav. In dosežen bi moral bit sporazum, delno potolaženi bi morali bit vsi, potem pa bi se moralo preudarno in previdno začet dogovarjat za poteze v zvezi z romsko problematiko in nestrpnostjo na Slovenskem, ki bi odpravljale stiske daljnoročno. Seveda se to ni zgodilo, ker je bilo celo leto obeleženo samo z umetnim medijskim halojem okrog ene družine Strojan, ki pa je politiko medijev uporabila tako dobro, da jim dam kapo dol! Predvsem zvezdi večerov, gospe Jelki in njenemu sinu. No, saj zdaj, na novem ozemlju so se seveda že fino skregali in stepli med seboj, pri čemer se je del familije že odselil in ubogim medijem takrat ni uspelo ustvarit haloja, ki bi godil javnosti, da so jih napadli nebodigatreba nestrpneži, niti omembe tega incidenta, prej smo pa gledali vsako njihovo kuro posebej, ki je naredila korak v desno … hehe … Tako gredo te stvari.
In hvala za link na maatjazha … spet navadno drhaljenje. O tem bom napisala blog po eni recenziji, ker je sod primitivizma očitno res brez dna in vedno omembe vredna tema.
In ja, Vanja … Moški na ženske in ženske na ženske … Neverjetno, res.
Ja, Simona Rebolj. Prebral sem tvoj članek in priznam, da je dober in da si kar zadela bistvo. Komentarjev nisem bral, jih je enostavno preveč.
Si pa pozabila na še en greh, ki ga g. Drnovšek tudi ni izpostavil, čeprav so bile besede o denarju, kot nepomembnem namenjene tudi njegovim prijateljem, ki so se z tranzicijo prekleto opomogli in ne samo babicam. No ja, špekuliram.
To je tranzicija. Dr. Rugelj, ki ga je g. Drnovšek nagradil z državnim odlikovanjem samo dober mesec pred njuno smrtjo je napisal takole v eni izmed svojih knjig:
PASTI TRANZICIJE V SLOVENIJI. Procesi odpravljanja posledic 70-letnega podrejanja najprej bizantinski, pozneje pa kombinaciji bizantinsko-komunistične vladavine, bodo dolgotrajni zaradi naslednjih okoliščin:
– erozija morale zaradi nepravične in netransparentne obogatitve privilegiranega sloja, ki spravlja v zagato celotno prebivalstvo, prikrajšano za enaka izhodišča pri vračanju (delitvi) družbenega premoženja.
– nova “jara gospoda”, ki se je po preteku nekaj rodov brez pravega dela nenadoma povzpela med bogataše, bo s svojo dejansko močjo in vzvišenostjo ustvarjal travmatično vzdušje med obubožanim prebivalstvom.
Alinej je sicer še več, jaz sem omenil samo ti dve, ki se tičeta privatizacije v času tranzicije.
Zelo lep epigram. Pokopan je nedaleč od groba moje mame in nedaleč od groba mojega očeta. Vsi trije so vplivali na moje življenje in vsi trije so umrli zaradi raka.
Ena od možnih tranzicij je ojačati posameznike in trasirati pot navzdol. Očitno je nekje nastal kratek stik. Kot predsednik vlade mi je šel na jetra, kot predsednik države mi je bil bliže. Vzgoja državljanov je težek posel. Mi smo zelo radi samosvoji in za nič odgovorni.
In: nisem pomešal z epitafom, do le-tega imam odklonilen odnos.
“Neiskreni, potuhnjeni in škodoželjni ljudje me pa vedno znervirajo, ker ne bi rada, da bi sploh taki obstajali.”
Pa te ni nič sram, ko tole napišeš?
Raje to zbriši!
Dodatek: neiskrenost, potuhnnjenost in škodoželjnost, to so lastnosti, za katere bi bilo res bolje, da jih “ne bi bilo”. Dejanja, ki jih take lstnosti povzročajo so vsega obsojanja vredna. Človeka pa ne sodimo kar poprek. Nihče namreč ni popoln.
“Nihče ni popoln.” je rekel Francelj in posilil sosoedovo deklico, ker sem mu je glih luštalo.
“Nihče ni popoln.” je rekla Štefka, ko je šefu “špecala” sodelavko in še malce dodala k zgodbi, ker si je želela sodelavkine pozicije.
“nihče ni popoln.” je rekel Podobnik in dal pod mizo Vegradu projekt gradnje za stanovnajski sklad -čeprav je vedel, da bodo delo šlampasto opravili, saj so ga tudi že prejšnjič. Ampak so mu dali nekaj procentov od projeka in on je samo človek.
“Nihče ni popoln.” je rekel visoki funkcionar ZN in pobasal v žep denar, ki naj bi šel v Kosovu za begunce, ki so jim požgali hiše.
obsojati se teh ljudi res ne sme, ker ni nihče popoln mar ne Nadja. In sram nas naj bo, naj vrže kamen tisti, ki je brez greha.
Oh, no ja ti si pač katoliško vzojena pa tako gledaš na stvari. Jaz nimam nič proti vaši veri, mislila sem pa seveda drugače. Brez zamere.
@davidpelko:
Ja, sigurno je tudi to lahko tematika … vendar eksplicitno Drnovšek tukaj ni samostojni faktor, torej general tranzicijsko okoriščevalske krivde, jaz sem se pa bolj orientirala izključno nanj. Preberi blog Ane Jud ob isti priložnosti. Ona se je oprla v dolgem zapisu pljuvanja izključno na to plat medalje, ki jo omenjaš. Seveda je preveč pristransko, ampak vseeno zanimivo. No, in še ona je na koncu vseeno omenilaše nekaj mandeljcev, kot sodelavcev, jaz pa menim, da jih je še več in da ti celo niso glavni akterji na šahovnici. Skratka, logično, da tudi Drnovšek sploh ne bi obstal v politiki, če ne bi v tej sferi delil maslo. V tem je tragedijo tako težko popravljive zgodovine iz roda v rod.
@Martin:
Ja, je prišlo do kratkega stika, sigurno. Konec koncev je tudi rak kratek stik, kar pa sploh ni nujno slaba verzija. Pa ne mislim cinično, ampak v očiščevalnem kontekstu. In ja, v bistvu se je od politike oddaljil prepozno. Mogoče. Ker državljanske vzgoje ti preprosto ne dovolijo zganjat, ko si na položaju, sicer … hehe … nisi več na položaju.
@nadja:
Ne, mene ni niti najmanj na svetu sram, ko to napišem. Zakaj neki bi me bilo sram? Pa tebe? Je kaj sram, glede na razlog, s kakršnim si me prišla to spraševat?
A res??? Obsojanja vredna dejanja naj bi bila to? In zakaj naj bi me bilo potem sram, ko to pišem? Sploh veš, kaj pišeš ti? In nikoli človeka ne sodim kar povprek. Vedno jasno zapišem, kaj sodim in na kakšni podlagi. Pa ti???? Zakaj si tukaj??? Da bi komentirala moj zapis očitno ne??? Zakaj torej? Ker nisi popolna in malo nevoščljivost paseš? Slab izgovor!
In pojasni Vanji, kaj neki si mislila? In od kod neki vlečeš katolištvo? Kaj ima katolištvo veze z Vanjinim zapisom? Od kod sodba kar povprek, da je Vanja katoliško vzgojena? Kako si drzneš sodit kar povprek človeka???
Kaj bi rada?
@Vanja:
Kot vidiš, ni poštekala. Srhljivo. Še bolj od hudobije.
Ne morem se znebiti občutka, da imamo Slovenci že teden dni (ups, nekateri so prepričani, da dva !?) novi kult. Kult dr.Janeza Drnovška. Vendar se pravtako ne morem znebiti občutka, da si tega sam ni niti malo želel. Kakorkoliže zanima me, kakšne bodo ocene njegovega prispevka slovenski (politični) zgodovini po jesenskih volitvah in koliko vernikov bo takrat štel njegov kult ?
Nadja, ne nisem katoliško vzgojena. Tisto o kamnu sem v tem primeru mislila sarkastično, ker mislim, da je treba slaba dejanja obsojati. Kdo je že rekel, da zlo nad dobrim zmaga zato, ker dobri ljudje ne naredijo dovolj, da bi zlo ustavili. In tako npr. je Evropa gledala morijo v Bosni kar nekaj let, verjetno so si mislili; “ah nihče ni popoln!”
Hvala Simona za tvoj zanimiv odgovor. Iz zornega kota, kot si podala mnenje za razloge, je seveda možno da zdržijo. Vendar je pravzaprav, moje presenečenje ali začudenje nad tema dvema pomilostitvama bilo tudi z vidika KOMPATIBILNOSTI njegove transformacije v duhovnost in vrednot, ki jih je v skladu s svojo “preobrazbo” zagovarjal in publiciral na eni strani in na drugi strani da gre za kršilca, ki sta se ukvarjala z stigmatiziranimi dejavnostmi, to je hazard in droga, čeprav je hazard kot dejavnost seveda legalen. Seveda pa vsi vemo, kakšne tragedije lahko povzroča droga.
Kot, da je s tem nekako v določeni meri prišel v nasprotje interesov državnika z interesom vrednost, ki jih je zastopal v svojem gibanju za pravičnost in razvoj. Torej če uporabim tvojo mnenje, da je pač letel na krilih visokega ega po velikih potezah- je to izgleda prevagalo. Sicer pa domnevam, da takrat v arestu, niti ni bilo razen Kovačiča (Šuštar je takrat še počitnikoval v Kanadi) kakšnega večjega kalibra za odmevno potezo, he, he.
Moral sem se precej potrudit, da sem se prebil skozi vse raznolikosti tega zapisa. Nikjer nisem našel točke, kjer bi se na ves glas zadrl TO PA NE, ampak enako lahko rečem tudi za ABSOLUTNO. Na koncu sem ugotovil, da naj bi imela poleg pojava janeza Drnovška cela zadeva rdečo nit.
Hmmmm. Noja – o Drnovšku veš veliko, ampak kaj je bila ali ni bila posledica njegove bolezni – tu se pa ne morem strinjat. Bolan je bil in tak rak ima po besedah kar nekaj zdravnikov, ki jih poznam tudi vpliv na miselni proces.
Ne razumem tudi tega – ali se strinjaš z njegovo “lastno” oceno, kot praviš:
“Janez Drnovšek je o sebi povedal, da je bila že njegova kandidatura na predsedniških volitvah pravzaprav umik iz politike, saj ne gre več za položaj, pri katerem bi šlo za dejansko obvladovanje političnega “orožja”, pač pa bolj za položaj maskote, retorično sfero politike, ki je veliko bolj vezana na populističen vidik vpliva.”
Namreč kasneje v tekstu poveš, da je bil vrhovni poveljnik vojske – se ti to ne zdi pozicija moči?
Pa to, da ima pravico sklicati obsedno stanje in razpustiti parlament?
Morda se ti zdi mimo bistva, priznam, ne govorim samo o Janezu Drnovšku – ampak govorim o tem, da smo v zadnjem času priča razvrednotenju funkcije Predsednika države – razumljivo, saj je slovenska ustava prilagojena temu, da se je (takrat Kučanu) omejilo preveliko moč – in je tu tudi popravljena.
Celo strinjam se, da je ocena pomembnosti te funkcije padla pravzaprav (vsaj v očeh javnosti) šele za Drnovškov mandat… A vseeno – je res Predsednik republike brez političnega orožja – iz izkušenj ti povem, da je prav politično (da o dejanjskem ne govorim) orožje še krepko držal v rokah tako Kučan, kot Drnovšek – in to sem občutil celo sam.
Moram se strinjat – nikakor nam ne vladajo modreci – vladajo nam izbranci večine, saj živimo v demokratični državi, kjer je odločilno mnenje večine, manjšino se pa pohodi na poti.
Morda samo hiter dodatek – naši kulturniki so dolgočasni – ampak ne vsi, samo tisti, ki so se vzdolgočasili, ker so pod protekcijo nabrali vsega polno rit, in tudi če so kdaj imeli kaj povedati, že dolgo ne čutijo več potrebe po tem. Seveda tudi med lačnejšimi umetniki niso vsi zanimivi, a se najdejo – vsaj meni se zdijo nekateri – ki so sicer javno nevidni – zelo zanimivi.
Za zaključek pa še to – menim, da je pokojni predsednik v začetkih delal dobro, opozoril in delal je na krizi v Darfurju, tudi neuvrščeni niso bili mimo tarče – Kosovsko krizo je pa celo dolgo sploh edini od politikov obravnaval – morda ni bil modrec, filozof morda celo ni bil načitan – morda je samo poslušal prava mnenja – a v teh rečeh se ni slabo odrezal – četudi se morda v drugih je…
Kaj meniš Simona, je storil tudi kaj izredno tehtnega ali pa vsaj zanimivega?
@Nataša(2):
Po mojem mnenju se ne moreš znebiti prvega občutka, ker ni občutek, ampak dejstvo … hehehe … Ja, kdaj je narod tako lačen kultov in idolov? … Drnovšek si je že želel po mojem, da njegove teze ostanejo visoko zapisane pri ljudstvu, vendar spet … ja, tudi drugi tvoj občutek verjetno ni občutek, kar bo jasno najkasneje jeseni.
@Zrno:
Hehehe … ja, v arestu verjetno res ni bilo kakšnih hujših delikventov (čeprav so bili … večinoma morilci iz družinskih krogov, tudi pedofili … vsi večinoma “pomiloščeni” že ob izreku silne nizke kazni). Tako da … še vedno pač menim, da je šlo predvsem v smer sporočilne note, ki sem jo opisala. In v tem kontekstu je prišel navzkriž s svojim poslanstvom samo na prvi pogled, sicer je vse skupaj delovalo bolj v simboliki Jezusa, ki verjame v Magdaleno … in ne samo to … verjame, da ni najhujši grešnik med najbolj kričavimi kamenjači. Tako nekako … hehe …
@buksijakarc:
Bolezen je po mojem mnenju samo pospešila procese v njegovih mislih in malo je pohitel in bolj pritisnil z oznanjevanjem svojega dušnega stanja. Sicer so vsi pričevalci, ki so mu bili blizu, pritrjevali, da je bil tak v bistvu od nekdaj … v smislu altruistične naravnanosti in posledičnih bojkotov njemu neupravičenih protokolarnih postopkov. Rak sam po sebi ne vpliva na miselne procese (da bi šlo za kakšne reakcije, da bi bil človek zmešan na primer), vplivajo lahko sedativi v zadnjem štadiju in reakcije neposredno po kemoterapevtskem tretmanu. Logično pa, da zelo vpliva v emocionalnem smislu. Kot vsaka osebna tragedija in s tem povezani strahovi, osebni obračuni …
Seveda imaš prav, da predsednik vpliv ima. Vendar bolj kot operativno v vplivu na javno mnenje. Sicer v primerjavi s predsednikom vlade praktično ničen. Tako je v našem parlamentarnem sistemu. V Ameriki, kjer gre za predsedniški sistem, je seveda drugače. Poveljnik vojske je vzvod moči, sigurno … No, sicer je samo poveljevanje vojski tudi bolj protokolarne narave delovanja (vsaj, dokler se ne zaneti vojna)). V političnem kontekstu pa ima predsednik konkretnih vzvodov dejansko najmanj. Kar se tiče političnih odločitev in konstantnega delovanja. Razpustitev parlamenta je skrajni vzvod, do katerega pride zelo redko in ne more bit izveden kadar koli se predsedniku sprdne.
Kučan je, se strinjam, zelo dobro uproabljal svoj vpliv na javno mnenje in preko tega vplival na odločitve poslanskih skupin itd. Seveda lahko predsednik bolje ali slabše uporabi moč svoje karizme. Kučan je konec koncev to moč uporabljal tudi, ko ni bil več predsednik. To orožje ne deluje neposredno, ampak lahko posredno. To ni operativna moč, ki je podana s funkcijo v paketu, kot predsedniku vlade je, ampak jo lahko posredno predsednik vzpostavi. Kučan jo sigurno je … predvsem na političnem terenu v zakulisnih manevrih.
Popolnoma se strinjam s tabo, da seveda obstajajo zelo zanimivi kulturniki in v ožjem smislu umetniki. Sama jih poznam precej. Mislila sem predvsem na peščico javno bolj izpostavljenih. Kajti za ljudstvo le ti štejejo. To, da jaz ali ti osebno poznava zanimive umetnike, javnost ne zanima, ker jim niso na razpolago. No, in v tem smislu sem kritična do nezainteresiranosti za javno izpostavljanje s strani kulturnikov. Mislim na način, ki bi bil bolj priljuden (kdo pa gleda Pisave? … Jaz že, ker me itak zanima, kaj je novega, ampak oddaja je dolgočasno formirana in na nepriljuden način izpostavlja pisatelje in pesnike, zato ne pritegne novih ljubiteljev literature na primer …). Bom dodala stavek o nezainteresiranosti za medijsko izpostavljanje in “opinion makerstvo”, ki ga še kako pogrešamo s strani bolj lucidnih in kreativnejših. Ne zdi se mi prav, da so javno nevidni. Krivda je že na medijih, res, ker forsira opice v ospredje, ampak osebno pa vem, da se tudi kulturniki sami precej lenobno angažirajo, da bi bilo kdaj drugače.
No, saj moj zapis je bil v okviru naklonjen in pohvalen. Naštela sem veliko stvari, sigurno pa ne vse v detajle. Tega se bo lotil kdo, ki bo napisal njegovo biografijo. (Po mojem bo nastala.) Mogoče bi izpostavila, da tisto, kar bi ocenila, da je bilo eksplicitno njegovega (ne predvsem timsko delo) in izrednega, je to, da je naredil ogromen preboj, kar se tiče prepoznavnosti Slovenije v svetu. Na političnem polju. Prdvsem z Darfurjem in preko tega kot vrhunska politična osebnost s propagando posebej humane naravnanosti. Takega predsednika pač pravzaprav ni v svetu. Končno smo bili nekaj specifičnega, in to v pozitivnem smislu medalje, s pozitivnimi odmevnimi apeli. Čeprav se ravno zaradi teh njegovih podvigov v resnici veliko Slovencev sramuje njegovega delovanja, osebno menim, da je bilo to potezovanje nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo v smislu prepoznavnosti.
O, gdč.! ena cvetka z moje strani (čist resnična): danes sem te sanjala, si bila čist taprava
Tak malo, da prekinem to runtinizirano “okroglo mizo” hehe
amelonka
Sanjal sem barko iz perja..
Polit prt okrogle mize..
Pa to je za kakšen pokal…
@okop:
Kakšno presenečenje! Je to naključje ali namera? …
Zabava…redno te prebiram, pa sem se oglasil da vidiš da še živim…Lp…
@okop:
A celo to! … Seveda vem, da še živiš in to zelo aktivno, v svojem starem slogu. Opazila sem tudi, da imaš težave z neko binga – bonga bejbo, ob kateri si verjetno spoznal, da z mano sploh ni bilo tako hudo … hehehe …
No, lepo, da si se oglasil …
Res je…Te prav pogrešam na Rtv slo…Lepo da bereš…Nekaj se pa ja mora dogajati…
Lp
Eh, Simona, zamudila si najbolj bizaren žur vseh časov.. Evo, še jaz sem te prišel pozdravit..
@okop:
No, saj se lahko pobaramo tudi takole čez mejo … hehe … Meni je postalo pretesno, čeprav, seveda, tudi jaz pogrešam RTV druščino in sem vesela, če se kdo oglasi. Saj se jaz tudi še, čeprav res redko, ker ima vse svoj ritem in ko padeš ven, pač nisi na tekočem …
@Djubra:
Ja, eh, Djubra … kako pa to, da sem ga zamudila? Kakšen žur?
Svetovni dan poezije, jasno.. Zadeto čez rob, trezno ob pijancih pri mlačni vodi.. In to kolektivno.. Lep pozdrav..
@Djubra:
Ajaaaa … to … No, saj sem bila nekje … samo očitno ne tam, kjer si bil ti! Javi se kaj … bolj konkretno …