Ne, to ni vprašanje. To je pravzaprav fora. Mogoče celo preklinjanje. Eden izmed izgovorov, ko na licu mesta zajebeš na celi črti. Dokler obstajajo lačni v Afriki, izpade vse malenkost, po izbiri, po trenutni potrebi egocentričnega interesa obrambe, napada, ignorance ali pasivne agresije (trapasta besedna zveza … a ni pasivnost vedno agresivna?).
Pred dnevi sem naletela na košček neke angleške humoristične serije Help. Mogoče celo na najboljši delček celotne serije, ki ji sicer nisem sledila.
Starček preganja dolgčas pri psihiatru s predavanji o svojih filozofskih pogledih na svet, ki jih nihče, niti žena, ni hotel poslušat. Zdaj ima hudo poučen resničnostni šov na zalogi. Našel je oskubljenega ptička na tleh. Očitno je padel iz gnezda. Položil si ga je v roko in pozorno opazoval, kako se oklepa njegovega prsta. Drobcen in ubog se neznosno bori za življenje. Ganjen ata se zave, kako minorni so njegovi problemi v primerjavi s težavo zavrženega goliča. Koliko volje in sile napenja to bitje, da bi preživelo. Tip si oddahne. Njegovo življenje sploh ni tako slabo. Čeprav se je razuzdana žena serijsko prefukala naokrog, on pa vse skupaj mazohistično prenašal do epiloga zakonske zveze. Čeprav je ženo za epilog napadla Alzheimerjeva bolezen in ji mora na koncu za ves drek, ki mu ga je zmetala v nastavljeno glavo, še plenice menjat. No, nekaj si pa le privošči ob zadnjih tiktakih zveze. Ko gre na sprehod ali na obisk k psihiatru, ji skuha čaj in ga pusti na omarici, ki je previsoka za razgonjeno soprogo, da bi se dokopala do skodelice. Žurka. A minorno olajšanje v primerjavi z dozo utehe ob pogledu na ptička, skoraj tolikšne, kot bi mu jo morda injiciralo srečanje s podhranjenim otročičem. No, vsaj sprva, drugi pomislek bi se verjetno dotaknil “fenomena” otroškega nasmeha in silne ljubezni do življenja, ki ga bojda napitani civiliziranci ne premoremo in smo spet, kakopak, pravzaprav večji reveži. Pot do nebeškega kraljevstva vedno obstaja. Narišeš jo pač. In zgodbica se konča zares poučno. Razsvetljencu se nehote zareče, da je ptička treščil v smeti. Nehote se mu zareče! Niti milostnega uboja mu ni namenil, ampak ga odvrgel v kanto kot prazno pločevinko in odkrevsal dalje predano negovat svojo na posteljo priklenjeno frustracijo. Lušna anekdota. Konec filozofije, kjer se pravzaprav šele začne. Z vsem uprizorjenim suspenzom v paketu je izpadla še posebej privlačno. Za crknit od smeha. Dobesedno.
Ne, to ni nikakršen apel, da bi morali vsi brezglavo dirkat pomagat v Afriko ali kaj podobnega. Prej obratno. Ravno ti apeli služijo za vzdrževanje pomanjkanja prisotnosti, kjer pač smo in zato še toliko bolj nikamor dlje od statične točke ne prispemo. Poziv k samocenzuri. V danem trenutku. Na tak ali drugačen način. “Nehi nam težit, no, saj obstajajo hujše stvari na svetu!” Tudi pri navidez drobnih pripetljajih. Besede, molk in dejanja od mize do mize krojijo enormen agregat mentalitete, posledičnih sodb in dejanj. Kakršen karakter na barskem stolčku, takšen na vladnem prestolu. Kakršna mentalitetna masa, takšno družbeno stanje in posledični liderji. Tu ali tam. Četudi na videz kaotično, logika sistema vedno obstaja.
V zgornji štoriji je z vidika prisotnosti pravzaprav omembe vreden samo en kiks (brez katerega prizor znotraj nadaljevanke ne bi imel več smisla). Da se razmislek o pojavu, ki je v resnici vzbudil miselno pozornost pri protagonistu, ni začel, kjer se je zgodba končala, ampak mu je bilo v interesu bistvo celo potisnit v sfero nepomembnosti, ga zamolčat. “Naletel sem na ptička in njegova borba za življenje me je spravila v zadrego, pa sem ga odfukal med smeti.” Če bi se poskus refleksije svoje vpletenosti v danem trenutku začel tako, bi bilo vsako spoznanje odveč, ker bi že sama volja do refleksije razkrinkala osebnostni kleč, ki vedno odigra vrednost simbolnega odnosa do sveta. Kaj do sveta! Do kozmosa! S primerne perspektive je celo planet Zemlja samo drobna pikica v vesolju ali pa še to ne. Pa vendar … Roke si umažemo v trenutku, ko zaznamo, celo napovemo, da smo zaznali in že se skrijemo z zamahom roke, da nas pravzaprav ne zanima. Če nas nekaj ne zanima, nismo upravičeni do razpečevanja pavšalnih sodb in mnenj, čeprav si objestno krademo tavno to pravico. Dejstvo. Zavedanje zaznanega je simbolično pomembno v vsakem odzivu in drobne slikice tvorijo mozaik, ki ne pozna drobnarij. Pozna pa občutke. In konec koncev, ali ni ravno pomanjkanje občutka, ko v pravem pomenu besede čutiš svoj bit, sam samcat pred sabo, vir zla? Vir manipulacij, špekulacij, frustracij …, pri čemer noben dosežek, nobena materialna pridobitev ne ustavi bega pred zevajočo praznino v duši. In sledi razdejanja se kopičijo. Ja, tudi trupla in druge vrste mali umori za jalovo bledo barvo preživetja “močnejših”. Koliko je drugo tisočletje pravzaprav napredno? Koliko je 2008 za razvoj bitja duha in razuma?
ŠE POZDRAV BLOGERJEM
Ker je tole prvi zapis, odkar sem dobila mesto med hišnimi blogerji, še par besed na to temo, ki se z lahkoto navezuje tudi na zgornjo. Ker smo pač tukaj. Seveda ne bo nič podobnega temu izlivu.
Seveda me je ponudba razveselila. Da bi me oslabovoljila, res ni razloga. Seveda sem bila tudi malo presenečena, glede na to, da z Markom Crnkovičem nisva ravno mentalitetna dušna sorodnika in da je posledično rad jasno pokazal, kako “srečen” je, kadar imam pripombo na njegovo vsebino in me temu primerno s kakšno pikro verbalno klofuto tudi kaznoval. No, pa vendar tako otročji, da bi me zanalašč spregledal, si le ne privošči bit. Vseeno pa kakšne posebne hvaležnosti v smislu, da bi se vrgla na glavo in znorela od sreče v stilu Gartnerja, ker so mi namenili tolikšno pozornost, ne občutim. Ker sem pač mnenja, da Siolu moji zapisi niso niti najmanj v sramoto, pišem jih že nekaj časa uredništvu pred nosom, obiskani so precej, še posebej glede na ne ravno ljudski slog … skratka … nimam občutka, da sem dobila priložnost nezaslužno, uredništvu pa tudi ni bilo treba ravno z baterijo iskat naokoli in si potolči vsa kolena, da bi me odkrili, še posebej ob podporniških pozivih mojih najdražjih bralcev ne. In nikomur ga nisem pofafala za ta privilegij. Torej je okej. In ravno me je minevalo pisat blog. Vsaj pogosteje. Ampak to je že druga zgodba.
Nisem pa vedela, da se bo s Fetalijem zgodilo tole. Čeprav ni nenavadno glede na mizerne okoliščine. Mi je jasno, da ga je vse minilo. Z več vidikov jasno. Najstnice nikoli niso bile in ne bodo zvesti feni, pričakovanje uredniške podpore talentiranemu slogu na ljubo razvoja, pa očitno ni za pričakovat. Torej je treba naprej. Kam pa češ? In prišla je fotografinja Anka Bulovec.
Ireno je nadomestil Iztok Gartner. No comment. Ni potrebe.
Moj blog pa je očitno zamenjal blog Mateja Zalarja alias Chefa. Kar mi gre na kurac oziroma, pardon, na pizdo.
Po izginotju Fetalija sem pisala mejl Chefu, ker me je zanimalo, ali so zamenjali vse tri. Poduhovičil je, da ja in da je zdaj spet samo papak. O papkih sva ravno izmenjala nekaj besed pod enim njegovim zapisom. Kakor koli … odgovorila sem mu, da papak sigurno ni, ker pač piše dobro, papak je tisti, ki tega ni sposoben prepoznat in podpret. Smo pa papki z vidika blogos politike v kali itak vsi blogoplebejci, četudi nas osrečijo s tromesečno žepnino. Vse skupaj bi lahko izzvenelo povsem korektno in podpiram idejo, da se ponudi možnost različnim piscem, ki se tako lahko bolj opazno predstavijo, in da se jih precirkulira čimveč. Tudi! Ampak na tak način se posledično v vsakem primeru, kakovosti blogerja navkljub, zgodi tole. In vse skupaj bi izpadlo še povsem okej, pač stvar posameznika, njegov problem, njegova izbira, če piše blog ali ne. Ampak okej ne izpade, ko malo pregledaš tole:
Urša Jerkič:
22 objav, 2443 ogledov
Iztok Čop:
44 objav, 3443 ogledov
Marko Jenšterle:
140 objav, 9087 ogledov
Jure Godler:
61 objav, 12185 ogledov
Chef:
291 objav, 54997 ogledov
Ti ogledi seveda ne morejo bit ogledi, ampak kvečjem bralci, saj je vsakomur, ki pozna številke in ima celo nameščen svoj Google Analytics, jasno, da se cifre obiska sicer sukajo v precej enormnejše višave in ima nekdo, še posebej če je izpostavljen med hišnimi, lahko tudi več kot tisoč ogledov dnevno. Kar koli že šteje tale Siolov števec in je dostopen vsakemu bralcu, je zanimivo v kontekstu procentualnih primerjav. Vsi, razen Urške Jerkič, ki je začela oktobra lani, so začeli že leta 2006, Godler v začetku 2007. Chef pa je bil del hišnih tri mesece, torej si je nabral največ publike predvsem sam in ima skoraj tolikšno cifro zabeleženo kot Marko Crnkovič, ki ima pa mnogo več, preko 1000 objav. Cifre Tadeja Zupančiča in Andreja Košaka me ne zanimajo, ker pišeta na nivoju in dovolj zanimivo. Marko Crnkovič in Jonas sta pač blogerska očeta, podhranjena na Rozini, ki sta se preselila na tržno nišo Siola. Niso me zanimale tudi cifre Matjaža Pograjca, ki je s Siola odfrčal, čeprav je imel večji obisk, kot ga bo v desetih letih uspel naklepat Čop ali madam Jerkič, njegovi zapisi pa so bili, kakopak, tudi kvalitetnejši. Višja pismenost torej nezaželena, četudi si javno znano kulturniško ime. Res zgledno. In ja, na živce mi gre, ko izgubi mesto med hišnimi obetaven pisec samo zato, ker je izmed blogoplebejstva, medtem ko se na vrhu izpostavljenosti bohoti vsak zapis hišnih (objave Fetalija, Irene in Chefa smo videli na vrhu mogoče le enakrat na mesec), ki ga kdo magari zgolj iz nujnosti po zapolnjenju pričakovane kvote pljune na monitor, na primer v takšnem stilu. Nedostojno in žaljivo do bralcev in blogerskih kolegov, saj gre vendarle za honoriranega pisca, ki bi lahko vsaj pokazal trud, če že nima nič za povedat, kaj šele da bi znal “nič” zanimivo predstavit.
Tako da … vsem, ki ste tiho ali malček glasneje povesili nosove, brez panike, kot je v enem komentarju dejal dr. Onyx, ki je s Siola spokal kufre, še bo priložnost, trije meseci bodo kmalu naokoli, potem pa lahko naredite tole, da bodo nekateri lahko za žepnino objavili točno štirikrat na mesec tole.
Ampak … saj res … Kaj pa lačni v Afriki?!
Simona, je moja primerjava z Ireno mišljena slabšalno? 🙂
Kaj pa če sem jaz v resnici menjal Chefa, ti pa Ireno?
Ker jaz sebe ne najdem v Ireni niti v eni objavi.
Iztok: Po mojem je Simona hotela povedat, da si “posladek dneva”.
Simona: Mogoče si šefica, nisi pa Chef.
@iztokgartner:
Evo, sam urednik ti je odgovoril. Kako neki se ne najdeš. Oba se več ukvarjata z zvezdami kot s seboj … hehe …
@MC:
Mejdun. A ti me bereš!?
Seveda nisem Chef … ne bicikliram po gorovju, rajši berem kot se klatim po Afriki, rajši se klatim po ljubljanskih beznicah kot po vaških gostilnah, kadim in tebe sekiram in nimam ga, ja. Torej sem šefica … hehe …
In jaoooo, Marko! Hvala ti za izsek zapisa, ki si ga objavil na posvečenem mestu. Hahahaha … Okej, duhovitost vedno pozdravljam … maščevala se ti bom pa že kako … Ljubko! … hahaha …
Ej, po tvoji zaslugi sem prvič (in zadnjič) kliknil na blog Jerkičeve. Kot kaže, je za Siol dovolj dobro, če nekdo le xyz napiše, da so le 4 objave.
Katastrofa – v čudni druščini si se znašla 🙁 ampak šefe najbrž že ve, kaj dela.
Marko, dvomim 🙂
Dobra analiza dogodkov na blogu,moram reči!Mi pa vseeno zveni nekoliko nefer do avtorice,ki je zagotovo vložila v svoj post precej truda,medtem ko na drugi strani Simonirebolj očitno tako tečejo besede,da nisem niti utegnil stuhtati, kako bi pokomentiral post, ki valjda govori o tem ali imamo ljudje še vest oz.ali jo nam še kaj zbudi. Ja še prej kot sem sploh začel razmišljati o mrtvem ptiču in lačnem Zimbambvejcu, sem bil že v branju o “umetnikih” na siolovih blogih, ki nekateri v celi svoji blogerski karieri ne bodo spravili skupaj toliko teksta in še manj toliko vsebine kot ga je v tukaj v enem samem postu. Sicer bi morala biti dva pa se SR očitno težko ustavi ko jo napade navdih.
No, spet nisem ničesar povedal….reči sem hotel , da je to res pisanje,kot si ga želim(o) . Aja, z vestjo pa je definitivno kriza!
Ja pri denarju se vse skup neha. Simona, že zdaj tarnaš, ker bo tri mesece hitro minilo, ali je “žepnina” tako slaba?
@Blitz:
Del druščine je v redu, del pač težko opravičljiv.
@dare:
Hehehe … ta s trudom je dobra, ja … no, nismo vsi za vse. Naj počne tisto, kjer trud obrodi sadove. Zakaj neki bi bilo pisanje trivializirano na vsakogar, ki ima pet minut časa. Tudi Godlerju ni treba pisat, vodit oddaje in še pevsko kariero začet. Raje vidim, da dela dobro tisto, kar obvlada in do česar ima voljo.
In ja, prav imaš, SR se težko ustavi, ko jo prime … Več kod dovolj si povedal. Več, kot uspe marsikakšnemu blogerju v stotih zapisih … hehe … In hvala za komplimente.
@davidpelko:
Sploh ne gre za denar. Čeprav je denar itak odraz mentalitete in delovanja. Mislim, kako cirkulira, kje se kopiči, kje ga manjka in zakaj. Če ima narod na primer podhranjeno kulturo, na drugi strani pa ultra bogatega izdelovalca zobotrebcev, to nekaj pove. Kar se tarnanja tiče, sem pa s strani tistih, ki se komolčajo z mano na jalovih temeljih, itak pričakovala take podtikovalske izjave. Če bi me že rad jebal v glavo, bi bilo bolj zanimivo, če bi to naredil s kakšnim argumentom glede na zapis. Magari na mojo glavo. In večinoma ljudje molčijo, ker jim potuhnjenci potem take naprej mečejo, kot si ti zdaj meni … in potem jih je sram in so raje tiho in potem sovražijo vse, ki niso tiho. Saj veš … muslimanka znotraj ortodoksnega režima bo prva vrgla kamen v kolegico. Jaz pa pravim, tako mislim in pika. In veš kako sem pridelala osebno pravico do te nadutosti. Enostavno. Povedala sem tudi, ko nisem imela žepnine in ko ni bilo ne duha ne sluha, da jo bom kdaj dobila. Dokumentirano.
P.S.: A resno misliš, da gre za tak denar, da bi se že zdaj tresla, kaj bom jedla, ko ga izgubim??? … hehe … Idealist.
Ponavadi te iz principa ne berem, ne zaradi vsebine, pač pa zaradi komentarjev.
Očitno sem se motil, dober zapis, vsekakor…
Keep on blowing 😉
V bistvu bi se dalo vse skupaj zelo dobro organizirati tako, da bi največ keša dobil tisti, ki ima največ klikov. In seveda bi se to menjavalo glede na obiskanost – tako kot letijo iz televizije oddaje, ki nimajo dovolj obiska. Ampak… kuhinj veliko… informacij malo… vsake toliko časa nekdo nekaj čivkne. Po moje Siol – al kdo je že ta glavni šef – še zdaj ne more verjeti, da so Slovenci tako mahnjeni na to bloganje. Me pa veseli, da je MC postal bolj ljudski.
Kaj bo šele čez deset let na Blogosu? 😯
zakaj toliko dvignjenega prahu …zaradi PISANJA BLOGA, zaradi njegovih vsebin in kot jagoda na smetani zaradi lastnikov tega “fenomena”?! prvo in samo je pomembna beseda. črno na belem. samo do sem bi nas moralo zanimat, dokler se avtor sam še drugače ne izpostavlja in si morda še drugače želi, da bi ga množica obravnavala…heh, seveda množica si sama postreže in prične sikat.
absurd. kolk jajcanja in rukzakanja.
pa kaj je to pisanje proti življenju?!? hja, del njega je.
ampak cinizma, porogljivosti, jebanja v mozag, neovoščljivosti, prevzetnosti etc etc pa bi se ja moralo že končo preseči.
kar ne morejo premnogi prebavit tistega in tistih, s čemer/ s katerimi ne najdejo podobnosti.
pol pa se spletajo modri in učinkovii dialogi obarvani s pojasnjevanjem, branom, opravičili, zagovarjanjem, žalitvami…božee.
v trenutkih krize, napetosti in nevzdržnosti si raje zavrtite svoj najljubsi komad, skadite fumo, ruknite pir ali svojega partnerja…pa boste pozabli, da ni svet vsakič naklonjen vsakomur.
pomirite se. niso pomembni, ne relevantni trenutki slave ali višjega položaja. samo beseda je, samo izraz posameznika.
ups…belo na črnem v tem primeru
kako so včasih rekli: peace.
vrstni red priljubljenih blogarjev je pri vsakem posamezniku zelo oseben in intimen. Verjetno pa se bistveno razlikuje od tistega, bolj splošnega in rahlo populističnega, ki ga je sutvaril MC. četudi- hipotetično- res Simone ne bi maral, pa ve, da ona “vleče”. In dober menager bo pač šel preko svojega “želodca” in bo dal pač takemu prednost. Pač- tisto, kar “vleče”, prinaša točke, denar in slavo. Magari posredno 🙂
Toliko, zelo na kratko- o blogarski slavi.
Bolj me zanima ta , t . i. “pomoč Afriki”.
Ker sodim na tem blogu – po številu let- že med zaprašeni inventar, naj povem, da smo za Afriko zbirali denar že pred cca 50 leti. In to malo drugače in v večjih količinah kot danes. Takrat je bilo itak vse pod “mus”.
Stanje tam doli pa je- žal- kljub pol stoletni pomoči (+ – ) še zmeraj alarmantno, če ne danes celo bolj kot je bilo nekoč.
Žal ima zahodni človek eno veliko napako, duševno hibo, kakorkoli se že temu reče, da misli, da s tem, ko nekomu “nekaj da”, že opere svojo slabo vest.
Osebno bi to “dajanje” “revnim in ubogim” že včeraj UKINILA! Definitivno1 In brez kompromisno.
Ker nekomu nekaj le “dati”, pa mu potem obrniti hrbet, je zame zločin nad človeštvom.
Namreč: Tisti, ki se s tem “dajanjem revnim v Afriki” resno ukvarjajo, bodo kaj hitro povedali, da je to dajanje med revne prineslo ogromno korupcije in še večjo oboroževalno medplemensko pobijanje. Ker denar so pač tisti, ki so ga dobili, porabili za svoje “cilje” in NE za cilje lačnega ljudstva.
Revnim in lačnim to, da jim dajemo ribe, NIČ ne pomaga. kvečjemu jih še bolj porine na dno. Potrebno jih je pač naučiti živeti tako, da bodo znali sami skrbeti zase. In v tem tiči bistvo pomoči.
Enako velja tudi za t. i. revne v naši preljubi deželi. Humanitarnih ustanov, ki zbirajo to ali ono zanje je vedno več. In potem se , žal, dogaja, da imajo t. i. revne družine doma cele gore podarjenih cunj, podarjenih delov pohištva, nihče jih (jo) pa ni naučil, kako se te cunje pere, lika, kako se kuha in kako se sestavlja pohištvo, da se ima od njega kaj koristi.
Zadnjič sem bila v nekem naselju Romov, kjer so se razbohotile miši, podgane in druga nesnaga. Tudi po taboru je bilo že na prosto oko te nesnage toliko, da glava boli. Mediji so zagnali vik in krik, češ, kdo jim bo pospravil….In potem, zdelo se mi je povsem logično, rečem, ja, sami naj pospravijo za seboj, saj so tudi sami zasvinjali…In ves tisti šop poduhovljenih obrazov okoli mene se za par metrov odmakne in me zgroženo gleda kot bi padla z Lune…
Če bi imela kaj besede, potem bi naredila vse, da vsakemu ZDRAVEMU (!!) članu družbe omogočila, da si najde delo in da SAM poskrbi zato, da ni lačen in nag.
Žal pa se dogaja, da marsikje marsikdo ob prihodu humanitark ne utegne odvrniti pogleda z računalniškega ekrana, in le z zamahom roke odredi prinašalcem, kje naj zložijo dobrine….
Naj se sliši še tako butasto, tiste, ki so “revni” , bi bilo potrebno v prvi vrsti naučiti živeti.
naučiti bi jih bilo treba osnovnih stvari (govorim iz izkušenj): kuhanja, pranja cunj, pospravljanja za sabo, delovnih navad, vzgajanja otrok, ravnanja z denarjem…
Žal pa si družba, vključno s posamezniki, najlaže in najhitreje opere svojo kosmato vest s tem, da ljudem z dna, “nekaj da”.
Kaj pa se dogaja po tistem, ko se vrata za njimi zapro, jih pa ne briga več.
Jaz sem si zastavil za cilj, da v naslednjih dveh letih pridem do MILIJONTEGA klika, pa naj stane kar hoče. In ko si jaz enkrat zadam cilj, je ta ponavadi realiziran dejansko 120%.
Trenutno sem na številki 120.000 (pol na Siolu, pol na WordPressu) in trenutni Libido imam javno prikazan brez goljufije na desni strani v blogu.
Ta številka je bila dosežena brez zlorabe googla in komentiranja najbolj branih blogerjev na svetu, ki imajo milijon klikov vsak teden.
Za dosego cilja bom seveda moral uporabiti vse možne trike, kar pomeni odpreti serijo blogov, ki služijo samo za bovezave na tačo in s tem prevarajo googla, da misli, kako pomembna je stran. Ko te enkrat iskalnik vzame za svojega, imaš prek 1000 klikov dnevno samo prek iskalnika.
In končni cilj tega?
LIBIDO. Samo to. 🙂
V imenu lacnih iz Afrike prosim lepo:
– za hrano
– da bi se nehali spotikati ob Fetalija
– da bi si simonarebolj kje prebrala pomen besede ‘decency’, ker tistega imajo se lacne zenske v Afriki vec kot ona.
Hvala
Ja, število ogledov očitno ni vodilo in pravilo za izbiro in ustoličenje, še posebaj, če govorimo o zvezdicah iz vrst navadne raje. Seveda je tako nekak tudi prav-definitivno. Kajti kvaliteta naj ima vedno prednost pred kvantiteto.
Pri nekaterih pa dejansko in očitno šteje izključno in samo dobrozveneče ime “rodbine” oz. “poreklo”, vsaj tako je videti. In na tej točki raji zakrvavi srce. Upravičeno.
Osebno me je objavljena statistika števila ogledov neizmerno razveselila in mi malce dvignila samopodobo. Seveda pod predpostavko, da se v moji kvantiteti skriva tudi malce kvalitete, kar pa je hipotetično tudi možno. Ugotavljam namreč, da sem v 6 mesecih in pičlih 17 objavah spremenil Godlerja-kot najbližjo mi primerjavo v navadnega “papka” 😀 dasiravno, da sem v primerjavi z Onyxom pravi pajac.
V igri so očitno “višje” sile, ki jih niti ne poskušam razumeti, kajti paranormalno ni moje področje. Kvaliteto pa je tako ali tako sposobno prepoznati samo izurjeno oko in uho in v to je potrebno imeti zaupanje in…upanje, dragi moji pajaci. 🙂
Simona, čestitam.
Če bi bila na Markovem mestu, bi tudi jaz izbrala Simoninega.
In izbrala bi ga izključno zaradi dobrih zapisov, kar pa niti slučajno ne pomeni, da bi se zaradi tega z zapisanim tudi vedno strinjala.
Pravzaprav Simono z veseljem berem že skoraj od začetka in občudujem njen stil pisanja in bistrost duha, vendar pa se redko povsem strinjam, komentirati pa se itak ne upam …. res, ne upam, saj se iz vsega do sedaj prebranega bojim, da bom dobila kdaj nazaj najmanj kakšno pikro pripombo, če ne že kritičen zapis na stil mojega pisanja.
A kljub temu, četudi bi sama kdaj pokasirala kaj negativnega in bi me najbrž potrlo, to še vedno ne spodbija dejstva, da Simona piše dobro. Jah, poleg tega pa si priznajmo, da pikrost in kritika vlečeta bolj, kot prijaznost in hvala. Me res zanima koliko nas bi še bralo Simono, če bi pisala le o pomoči revnim in lačnim in na dolgo in široko hvalila vse povprek.
Uf, pa sem le komentirala. 🙂
Mi zbiramo denar za Afrikance v četrtek 24. aprila. Lepo vabljeni vsi tisti, ki si boste s tem potešili slabo vest, ker serjete bisere, medtem ko v Afriki jedo drek.
O dobrodelnosti imam marsikaj povedati, ampak bom prihranil. Najprej je treba videti kam denar dajemo, potem pa lahko pametujemo. Zaenkrat le toliko: pomoč bi dajal izključno za šolanje otrok, ki bodo čez deset let šolali druge otroke in sčasoma ustvarili družbo, ki bo lahko celo skrbela sama zase. Seveda brez prepariranja v smislu “beli človek je car, pofafajmo jim ga, pa bomo že zaslužili”, ampak v smislu ponosa.
Vsa ostala pomoč je metanje denarja v vodo. Če mu daš sto evrov, bo zapravil v dveh urah. Če mu jih daš 200, bo zapravil v treh urah. Po štirih urah bo hotel še 300 evrov.
Ampak res no, otroci v Afriki stradajo, ti pa tu razpredaš o blogoproblemčkih… kako nehumano, hehe. Štekam, odvzemanje pravice do pizdenja nad lastno usodo in mikromiziranje že tako zbanaliziranih problemov s komapracijo lakote in bolezni v Afriki zna biti zelo moteče. Tudi nekdo, ki živi na krompirju, kruhu, vodi in mesu le ob nedeljah, ne bo nikoli premagal bede otrok v Afriki. Ti še vode nimajo. Ne maram argumenta “lahko bi bilo še slabše”. Ne maram njegove univerzalnosti, ker se ga lahko ponudi kot tolažba ob vsakem problemu. Ker bi zmeraj lahko bilo še slabše. Padel sem letnik – eh, otroci v Afriki niti ne vejo, kaj je to faks. V službi me šikanirajo – eh, važno je, da sploh imaš službo, veš kolikšna je brezposlenost? V prometni nesreči je postal hrom – eh, lahko bi bilo še slabše, lahko bi umrl. Hmmm. Primerjava z boljšim izpade bogokletna. Da ne govorim, kako je lahko akumulator za razne frustracije, depresijo, nizko samopodobo itd. A po drugi strani tudi sprožilec napredka. Je pa res, da ima tudi pizdakanje nad lastnimi problemi svojo mejo sprejemljivosti, ko postane vse skupaj dolgočasno in patetično jamranje.
Ej, veš kaj sem opazil… da s svojimi enotedenskimi (in kak dan več) objavami včasih zamudiš aktualnost določenih dogodkov, o katerih se je že spucalo na kakšnih drugih blogih… Glede izbora hišnih sem se izrekel že pri Zlobi. Uredništvo je očitno sledilo vzorcu, ki ga je določilo ljudstvo na prvem izboru: nekaj kvantitete za lahkotno razvedrilo, nekaj kvalitete v kolumnističnem slogu, nekaj estetike. Jaz sicer ne bi izbral ne Gartnerja ne Anke, vendar privoščim obema, ker privoščim vsakomur, za katerega mislim, da ima srce na mestu in opravlja svoje delo strastno. Še bolj pa privoščim tistim, ki delo opravljajo tudi kvalitetno in morda se bo v prid kvalitete spremenil tudi ta vzorec in po treh mesecih ne bomo namesto Gartnerja med hišnimi gledali turbofolkerja.
Jerkičeva in njeni pljunki so čisto razočaranje in zaboli me glava, ko se spomnim, da sem se pred časom pri Crniju zavzemal za to, da se jo začne promovirati na prvi strani. Njeni mikropoetični prispevčiči so še bolj sramotni od skropucal Sonje Javornik, ki je pisala vsaj pričakovanju (torej nekje na nivoju osnovnošolskih spisov) primerno. Namesto nje je treba dati priložnost komu drugemu, ki bo pokazal vsaj malo bolj spoštljiv odnos do blogerske skupnosti. Ne štekam pa glede Fetalija… O kakšnih mizernih okoliščinah govoriš? Kaj je nehal pisati, ker se mu je iztekel status hišnega? Ali zgolj zato, ker mu je zmanjkalo inspiracije in volje… kar se zna zgodit, če pišeš o svojem lajfu.
@Tibor Jablonsky:
Kaj nam delajo principi … hehe … Hvala … Wellcome and same to you … keep on!
@Dajana:
Pajade! Potem bomo imeli na vrhu kot vzor, simbol blogerske srenje same diletante, ki štepajo bloge za rajo na prvo žogo … Da ima pa tvoja teorija, ki totalno ignorira pomen kakovosti zapisov, močne luknje, dokazuje Onyxov komentar spodaj. Preberi si ga! Se gremo tovarno štepanja žebljev ali kolumnistiko, ki naj bi konkurirala tiskanim medijem. Naj obstaja tudi tvoja kategorija, ampak ne zgolj taka … kvečjem za primerjavo … hehe …
@anna:
Točno tak odnos, kot si ga izrazila, sem kritizirala v svojem blogu … hehe … Sploh ni prahu, samo tukaj smo, zato imamo tudi te zadeve v mislih in prav je tako. Drobnarija na drobnarijo. Kakor za šankom, tako v parlamentu. To je vse. In en blog v razmislek, ker pomisleki obstajajo, se mi zdi definitivno bolj relevanten od pisanja blogov o vremenu in kako sem se zjutraj spotaknil.
@MICA:
No … kar se tiče blogoplebejskega dela sigurno je tako, kot praviš. Čemu bi zapravljali priložnost za nekaj, kar v nobenem smislu ne vleče … pri kameradskih izborih, ki so konstantno na razpelu, pa očitno tvoja teorija ne drži, ampak neka druga. Zelo tipična za našo deželico, ki ne sovpada z menedžerskimi praksami … hehe …
Sicer se pa strinjam s tvojim zapisom. Popolnoma jasno je, da gre za navadne kamuflaže … Kot je nekoč dejala Milena Zupančič. Več imajo od tega, da se kreirajo šole, da dobijo nekaj koz, da se gradijo vodnjaki blabla … kot pa se v načinu bivanja ne spremeni nič, samo pita se jih občasno in se jih vzdržuje na invalidnosti. Oziroma kot je zapisal chef spodaj. Je pa, moram priznat, prav hecna tvoja obsedenost s pospravljanjem in gospodijskimi opravili na sploh … hehehe …
@dr. Onyx:
Najlepša hvala za ta komentar! … Resno mislim in se ti javim v zvezi s tem …
@Lačen iz Afrike:
Sem pozorno prebrala prevod izraza. Kaj manjka slovenskemu??? In prav imaš … Ko pišem, se mi jebe za spodobnost. Nepismeni si pa tega ne morejo privoščit. Jeba!
@Muki:
Podpis.
@Saška:
Me veseli, da si komentirala. Sicer je pa ponavadi itak tako, da tisti, ki so previdni pri odločitvi ali bi komentirali ali ne, da ne bi priletela kakšna bunka, nimajo nobenih težav pri dialogu z mano. Tudi če se ne strinjamo, se vse zmenimo brez nepotrebnega pretepanja, ki ga sploh ne maram … skratka, neargumentiranega poniževanja, napadanja itd. Nestrinjanje ni problem.
Lahko ti pa rečem tudi to, da je blog zanimiv eksperiment tudi z vidika, da se malo verziraš prenašat bunke. Tudi jaz jih dobim veliko, ravno zaradi vehemence, ki jo sipam v zapise. In se mi zdi kar fajn izkušnja, ko s časom postajaš bolj imun na pikre sodbe raznih vrst. Potem se lažje orientiraš na vsebine, ker nimaš več toliko problemov z užaljenostjo pri sebi, vidiš, kako prehodni so ti izbruhi in lahkoto motivirani, s časom se samo še nasmihaš ali celo pokaš od smeha. Pride prav tudi v življenju. Za koncentracijo na bistvo, ločevanje plevela … hehe …
Tako da … upam, da komentiraš še kdaj… še posebej ker se ne strinjaš … hehe … Po difoltu, obljubim, da ne napadam.
@chef:
Jap. Logično.
@beatnik:
Ne samo do pizdenja nad lastno usodo, bolj me zanima tista druga plat, ki sem jo izpostavila v blogu in se tiče pasivnosti do dogajanja okrog sebe, kljub temu, da pozornost obstaja, a zamolčana. Pod krinko, da obstajajo bolj pomembne stvari (kar vedno), se pa opravičuje pasivnost, ki je pravzaprav agresivna in sebična. Če bi šlo zgolj za dejansko nezanimanje, še ni tak problem. Problem nastane, ko začneš zavirat tudi druge, ki se izrazijo, češ, kaj si pa misli, da je, da si drzne kar lapat. Gre za občutek slabe vesti, ko te nekdo s svojimi dejanji opozarja, kje tebe ni! Ker pizdakanja in jamranja o sebi je itak zelo malo, ker je večino kaj takega počet sram (tudi revni skrivajo svojo revščino na primer), kar gre na roko grabežljivcem, za povrhu jih pa v imenu nemoči in sramu bremzajo še “kolegi v govnu” … hehe …
Na primer: Enkrat so v nekem kolektivu odpustili študentko. Delala je odlično, a je šla na jetra eni izmed nadrejenih. Ko je punca frčala, so vsi molčali, češ, saj je samo študentsko delo, se dogaja pač. Ona je seveda vseeno trpela, ker je občutila krivico. Ker sem pač neotesana, sem osebi, ki je to zakuhala, povedala, kaj si mislim in da je ivršila gnusno hudobijo. Nastal je cel vik in krik. Ko je baba to slišala, je začela jokat in na ves glas vpit, da je življenje težko, da se njej tudi dogajajo krivice, pa kaj, in da bom že videla, če se bom še tako obnašala, ko bom imela otroke. Ojej. Zanimivo je bilo, da so začeli godrnjat nad mojimi parimi izrečenimi stavki (ki jih je razbobnala ona sama naokrog) izključno tisti sodelavci, ki so z odpuščeno prijateljevali zasebno. Prozorno, a ne?!! Osebno nisem nikogar silila, da enako izrazi nestrinjanje in se gre čistuna. Seveda sem pa hudo usekala nazaj, ko so me poskušali zaradi lastne slabe vesti, ker sami niso postopali enako, zavirat in celo obsojat, češ, kaj se sploh bunim, dogaja se itak vse sorte, tak je lajf. Vse bi bilo okej, če ne bi imeli ti isti ljudje, … hehehe … na grbi bremena, da odpuščeni kolegici tako niso govorili v kafiču, da je tak pač lajf in naj se spijazni, ampak so grulili, se zgražali in sočustvovali. Da se razumeva!!! Nikomur nisem očitala, ker ne ravna tako!! Zagotovo pa to ne pomeni, da bom delovala enako njim in da bom spoštovala njihovo godrnjanje na eni strani tako, na drugi strani, kjer bi bilo na mestu, pa popolnoma drugače. Bolje bi bilo, če bi bili tiho. Iskrenost, kako delujejo in zakaj je pa že tatamata! V stilu fore v zapisu … obrnjene zgodbe, kjer epilog ni zamolčan.
Zato me izjava nekoga ZASE, da je padel letnik, pa kaj, saj so še lačni na svetu, sploh ne tangira, ker gre zanj osebno. Kdo sem jaz, da bi zahtevala, da se sekira, saj je njegov lajf. Vrsta pozitivca pač … hehehe … Ko pa ljudje blebetajo in sipajo izjave na račun drugih, prav pavšalno in po potrebi, ja, to se mi pa ne zdi niti najmanj produkivno. Tipična kapitalistična avtocenzura, ki deluje v malem in v velikem in iz česar konec koncev izvira pojav mobbinga na primer.
Kar se Urše tiče, si imel po mojem prav. Prav je, da ima enakopravno možnost od začetka, kot vsi, če je sprejeta. Seveda je pa smešno, da je najprej nima, potem ko bluzi, postane pa vzorec proteže piske. Smeh. Res.
Kar se ažurnosti tiče, ja, res se mi dogaja in takole bi bila najslabša reporterka na svetu … hehe … To je zato, ker me v navalu enih in istih reportaž zadeva ne zanima, ljudje so itak pozorni samo na osnovno vsebino in raje počakam še na odmeve, potem malo prerecikliram zadevo in ja, tako izgubim vsaj dve tretjine komentarjev, ker se je folk že iztrošil. Odkrito povedano v stanju aktualnosti neke teme tudi z veliko manj volje pišem o njej, ker me motijo puščice z vseh strani, da se v miru skoncentriram na kakšne po mojem mnenju zanimive opombe, prispodobe, omembe vredne odmeve, ki se zvrstijo šele kasneje itd. In ja … nikoli se ne bom pulila za delovno mesto reporterke … hehehe …
Fetalij bi moral razvijat svoje pisanje, pa mu na blogu ni šlo in logično, da se je izpel. Kot drugo je pa dejstvo, da za pisca, ki ima poseben talent in logično posledično tudi ambicijo (četudi jo zanika) blogovanje na tak način, za tako publiko, nikamor ne pripelje, ampak mogoče prej zavira avtorja, da bi se nadgrajeval. S hišnim je v tem kontekstu dosegel največ, potem pa … kaj če?! Nekaterim pisanje za javnost koristi, so iz zapisa v zapis boljši, bralci ga motivirajo … njemu se je dogajalo obratno. Publika ga je kvečjem zavirala s spodbujanjem, naj ostane tak, kot je, jebiveter, ki nič noče, on jim je pa še salutiral. Na nekatere izolacija od ploskov bolj stimulativno vpliva. Morda, je pogruntal, da je sam tak tip človeka in se je odločil, da reče papa. Upam, da je razlog v tem.
Vsak ima svoj stil in vsak bere tistega ki mu paše, blog naj ne bi bil neka elitistična srenja ki vedo kako se stvari streže! Eni so banalni drugi kultni, mi je pa resnično žal Pograjca najboljši bloger na siolu, vsaj zame!
@gusti:
Elitistična srenja se vzpostavi v trenutku, ko obstaja VIP blogerstvo, ki povrhu vsega še nima veze z izborom glede na kakovost, niti jim ni bilo treba plavat v morju blogerjev in se prebijat do svojih bralcev, da bi jih sploh opazili, ker so elitno pozicionirani kar na face. Še bolj elitistično izpade, če so ti “kul srenja” predstavniki honorirani za svoje bloge. In v trenutku, ko postaviš kategorijo elitistične srenje, ja, mora bit to srenja vzora, ki ve, kako se stvari streže, ki predstavlja nekaj več od povprečja, kaj šele podpovprečja. Na kakršen koli način že.
Zato z vidika zanikanja blogerskega medija v smislu elitistične srenje ni razloga, da ti je žal Pograjca, ker blog še vedno piše in ga beremo! Žal ti je lahko torej samo v kontekstu, da je prej skenslan izmed elitistične srenje nekdo, ki dobro piše, v primerjavi z nekom, ki je slabši od na tisoče povprečnih blogerjev, ki pa za svoj hobi pokažejo vsaj trud in veselje.
Skratka … Pri tebi sem zelo spoštovala, da si izstopil iz elitistične srenje, ko si začutil, da nisi več v filingu in bi nas samo še malo nategoval s svojim imidžem.
Gre za tisti fičing osnovnega spoštovanja do drugih in do sebe. Za droben prahec samokritike. Blog pa vsak lahko odpre kadar koli in kakršen koli in ja, ga bere, komur pač paše, kar mu paše.
Simona, moja obsedenost ni nastala kar sama od sebe. porodila se je iz povsem realnih situacij: recimo…pridem nekam in povsem slučajno opazim, da se kofetova skodelica pobriše z ISTO CUNJO kose je sekundo predtem brisalo po tleh.
ali pa. pridem k ljudem, me prime na stranišče in ko se razgledam, je le-to psorano z bogvedi koliko sto let starim drekom.
itd.
itd.
itd.
in poterm sem postala obsedena in srečno živela
🙂
@Simona: Glede klikov nisem mislila v smislu komentarja dr.Onyxa. Se spomnim, kako se je had hvalil, koliko klikov da ima, pa ga jaz nimam za nekega popularnega blogerja, čeprav je na vseh seznamih na prvem mestu. V smislu IreneSirene. Pač, kokičarstvo – to je tvoj izraz.;) Plitvo in povoprečno – kar je zame IG. Jasno, da število klikov ne pomeni tudi nujno kvaliteto, pove pa, kaj ljudje berejo. 😉
Pa tole blogerstvo je postalo tako vulgarno in obsedeno s tem, kdo koga klika, kaj je kdo pri komu povedal, s kom je kdo skregan, da ne bi potem ti pri njem komentiral, bog var, da se komu zameriš, kaj točno si pri onem povedal, saj to pa je nezaslišano. itd. 🙄 Tako da… ne vem, no. Mislim, da bi bilo zame, pa za marsikoga veliko bolje, če to škatlo enostavno ugasnem, kot bom naredila zdaj. 🙁
@mica:
Sicer ne brišem skodelic s krpo za tla, niti nimam strjenega dreka po kopalnici, ampak vseeno … na obisk te pa ne bi z veseljem povabila, ker najmanj, kaj potrebujem v življenju, so pa obiski, ki bi rentgensko opazovali po stanovanju ali sem neoporečna gospodinja. In v spalnici mi kdaj ležijo cunje po tleh, razmetane imam tudi papirje po mizi, ob postelji in sploh, v umivalniku se mi kdaj nabere posoda, ker se mi jo niti v stroj ne ljubi zložit kakšen dan ali dva. Ob tem se pa počutim še dobro. Jaz na primer, kamor koli pridem, nikoli ne gledam, kako je stanovanje urejeno, ker sem mnenja, da me nič ne briga način življenja drugega in da nekdo, ki me povabi na obisk, ni dolžan zganjat predstave zame in sem ga dolžna sprejet takšnega, kot je, vključno s stanovanjem, ki je NJEGOVO in ne MOJE!
Še zanimivost. Je pa res, da odkrito povedano, sem se večinoma počutila v manj sterilnih stanovanjih na obisku veliko bolj sproščeno in domače, osebno, avtentično. V kakšnem ekstra spoliranem gnezdu, kjer imaš občutek, da se ti bo rit posušila, če se boš počil na stol, sem se pa kdaj počutila prej kot v bolnici.
@Dajana:
Jah … Dajana … kliki so kliki, na Onyxov ali kakšen drug način … Popularnost in drugi kriteriji so pa nekaj drugega. Klik je vedno klik, kakor koli ga že pridobiš. Torej nisi za klike.
Simona, saj veš, da je to pisanje v prvi vrsti kritika gl. uredniku? Gartner, Jerička … nimajo nič pri tem in se na napačne “spravljaš”.
fetaljko ga je res posral ja 🙂
Simona, da ne bi slučajno kdaj spet rekla, da se na mojem blogu govori o tebi 🙂
@TurboMan:
Gartner, se strinjam, definitivno nima nič pri tem. Uredništvo točno ve, kako in zakaj piše, torej njihov izbor in kritike ali čestitke pač. Jerkič ni bila izbrana zaradi pisanja, ampak kot faca in bi lahko pokazala vsaj odnos, ali ima voljo sploh do stvari in ali sploh je za to, stvar uredništva pa je, kakšno klientelo vzdržujejo, ja, se strinjam, košček na vsaki strani. Kar se kritike tiče, pa ne vem, komu leti natančno pravzaprav. Namreč ravno pri Jerkič je Marko na negodovanje nekaterih že na začetku večkrat zapisal, da nima nič pri tem in da sploh ne ve, kdo je ta oseba. Potem je Urša napisala na to temo tudi rahlo užaljen blog. Še v začetku. Mislim, da je naslov WTF is Urška. Tako da očitno jasnega glavnega urednika ni, al’ kva … No, koga se najbolj tiče vsebina, že ve pri sebi … hehe …
@mile:
Ukidal, ja … heh! Pa še mapco je pobasal. Ne vem, zakaj ni pustil vsaj za vzorec materiala gor. Hmmm.
@IG:
Dvomim, da se bo kdaj na katerem blogu toliko govorilo o komer koli, kot se je na tvojem o meni … Za vedno si mi zjebal in omadeževal linkanje na googlu in na najdi.si … hehe …
Sama sebe ne tretiram kot zamenjavo za nekoga, saj odkar jaz sledim sceni na Blogosu, v vipu še ni bilo zaslediti fotografskega bloga. Če se motim, me popravite. Vsekakor pa v kratkem (trije meseci res hitro minejo) lahko pričakujemo zamenjavo za mene v rubriki foto dneva, tedna, kakorkoli že. Sama mislim, da je kar nekaj odličnih foto blogov, ki bi to nalogo zelo dobro opravljali. Sicer je to le moje mnenje, vendar vseeno.
In ja, Simona. Nekateri se izražajo z besedo, drugi recimo s fotografijo in tretji spet na drugačen način.
Ne vem, zakaj bi odličnega kuharja manj cenili, kot recimo dobrega tesarja. Zakaj kmetje niso tako cenjeni kot zdravniki. Oboji imajo zelo pomembno funkcijo. Konec koncev vsi živimo v nekakšni simbiozi. Enako je z blogi. Enostavno ne razumem tistih, ki nočejo dojeti, da se ljudje izražamo različno. Ti recimo z besedo, jaz s fotografijo … Na koncu pa … so pomembna le dejanja.
Zato se sprašujem: ”Ali ima ves kreg, ki je trutno prisoten v blogerski sferi (v mislih imam na splošno)sploh kakšen smisel?”
ps: Da bi videli lakoto, ni potrebno hoditi do Afrike, saj je tudi v naši ljubi državici veliko lačnih ust, pred katerimi si, presenetljivo, raje zatisnemo oči. Sicer se mi dozdeva, da so humanitarne akcije v pomoč našim sodržavljanom vedno bolj številne, vendar ne dovolj. Občutek imam, da se nam Slovencem vseeno bolj smilijo Afričani, kot pa Lojze iz sosednje ulice. Sicer pa, kot sem na hitro zasledila, si podobnega mnenja.
Z blogerji je tako kot s političnimi voditelji… blogerji bi morali biti tisti, ki si tega ne želijo 😆
OK to ni v zvezi s temo o blogerjih -ampak Anka ne mi s tem “ko jebe druge tudi naši so lačni.” Takšnega kvazi patriotizma ne prenašam. Ker je to lahko čisto poceni izgovor!
V Afriki ima revščina povsem drugačne dimenzije kot pri nas, kar pa ne pomeni da je pri nas ni. Ampak zakaj bi bili kot ljudje bolj odgovorni do “naših” kot do drugih npr. konec koncev gredo naši davki za naše reveže(čeprav bolj malo, ker si večino pobašejo za gate politiki in njihovi prijateljčki iz poslovnega sveta)Meni se ne zdi, da moja odgovornost kot človek za človeka z radijem oddaljenosti plahni ali pa narašča. Je pa dejstvo, da je veliko lažje ne biti lačen v Sloveniji kot pa v Afriki. Ampak nesreča ima veliko različnih domezij-ni primerljiva in ne bi smela biti. Torej prosim, vsak primer zase. Fant, ki so ga pretepli, da je postal invalid ni prav nič lačen, potrebuje pa 100.000 evrov za terapijo v Nemčiji-da se mu stanje izboljša. Mislim, da bi jih moral dobiti? Nedvomno! Otroci v Afriki, ki umirajo od driske zaradi nedosegljive zdravniške pomoči? Mislim, da so upravičeni do nje? Nedvomno! Če temu ni zadoščeno ne razumem čemu sploh tako zvana civilizacija? Gremo nazaj med divjake, da z veseljem eliminiram nekatere meni nezaželjene osebke in se morda celo polastim njihovih življenskih dobrin. Ker se močna in divja!
vanja: ”ko jebe druge tudi nasi so lačni” so tvoje besede, ne moje. Vse kar sem hotela povedati je to, da bi se lahko veliko več ukvarjali s problemi v naši državi. Ne pa, da tiste v afriki ni potrebno jebat. Tega nisem nikjer napisala. Seveda so vsi našteti primeri močno potrebni pomoči, zato bi se morali za njih še bolj zavzeti. In ja, ravno zato na mojem blogu ni veliko pisanja, ker se besede prehitro napačno razumejo, tako, kot je bilo sedaj v tem primeru. Nekaj napišeš, nato te napadejo in potem se braniš. Stalnica na blogih, ki je totalna bedarija.
In iz samo enega komentarja ljudje točno veste kakšni so drugi? Trenutno sem bila označena za kvazi patriota. Bravo!
TOLE!
Anka mogoče sem malce občutljiva na to temo, pa sem te prehitro napadla. Resnično sem ti besede podtaknila. Mea culpa! Vendar se spominjam akcije za žrtve tsunamija, ko so različni “patrioti” govorili, da imamo svojih pomoči potrebnih dovolj, čemu organizirati neke mednarodne humanitarne akcije, ki da so iz “mode” v naraščujočem vse-evropskem nacionalizmu. Poleg tega sem svojemu šefu predlaga akcijo reševanja življenja nekaj mesečne deklice sare iz BIH, ker njena mama ni imela denarja za transplantacijo jeter – v bIH pa tega ne počno. Moj šef se zaradi javnega pritiska ni upal izplejati akcije, češ ljudej bodo jezni, zavezani smo samo az reševalne akcije našim. In je mala Sara umrla in jaz čutim, kot da jo imam na vesti, ker nisem storila dovolj. torej glede naše drage javnosti, vsakič ko je pomoč za nekoga drugega, se oglaša vse močnejša večina, ki začne trobiti kaj pa naši, kaj pa naši. Zato sem alergična na takšne stvari-in verjetno preveč občutljiva. Upam, da sprejmeš moje opravičilo.
@anka:
Popolnoma vseeno je, kako se tretiraš, ampak tako pač je. Vsi trije smo zamenjava in spet bo zamenjava. Koncept je jasen … tabloidno, klasično kolumnistično in artiš … okej, fotografija je zamenjala literarno naravnano pisanje … mogoče se koncept še spremeni v bodoče …
In ja, seveda se izražamo drugače in različno … Kje sem pa pisala, da naj bi kuharja manj cenili od tesarja? Jaz sem pisala o kakovosti. Torej slab kuhar, ki niti za osnovno higieno ne poskrbi in tako na hitro spacka neužiten obrok v primerjavi s kuharjem, ki se res potrudi, ima talent in poskrbi še za začimbe.
Afrika je pa večji stereotip za izgovor preprosto zato, ker nam je oddaljena. Po mojem se nam Lojze smili še bolj, ampak on je tukaj pred nosom in nam vzbuja slabo vest … Dlje kot je tragedija, bolj imamo občutek, da se nas ne tiče, da itak nič ne moremo, zato več govorimo o oddaljenih tragedijah.
Sicer sta se pa z Vanjo že fajn dotaknili te tematike. Problem je kompleksen in prepleten.
vanja: opravičila sploh nisem pričakovala, zato ga še bolj z veseljem sprejmem. Verjetno pa ni vse tako, kot izgleda na prvi pogled. Situacija se je popolnoma obrnila, kar mi je v veliko veselje.
Vidim, da si občutljiva glede te teme in sedaj šele dobro razumem, zakaj.
Če bi takoj napisala takšno repliko na moj komentar, na opravičilo še pomisliti ne bi bilo potrebno.
Takšne bede res nikomur ne privoščim, vseeno, ali se to dogaja pred našimi vrati ali na drugem koncu sveta. Tvoje stališče mi je sedaj popolnoma jasno, vendar naj sedaj razložim še svojega.
Kot fotoreporterka delam za medije in verjemi, na terenu po Sloveniji vidim ogromno bede. Družine z otroci, od invalidnosti, raznih zdravstvenih obolenj …, vendar za to se ne zmeni skoraj nihče. In potem pridem domov s terena, prižgem televizijo ter gledam brezplačni oglas za lačne otroke v Afriki. Seveda ima nesreča, kot si sama dejala, veliko različnih dimenzij. Toda, nekaj manjka. Kje pa je, ob vsej tej poplavi oglasov, oglas za naše sodržavljane, ki so tudi resnično potrebni pomoči? Tega je absolutno premalo.
Tako ti, kot jaz, imava dober namen in naj ostane pri tem. Konflikti so popolnoma nepotrebni.
simona: Seveda nisi pisala o kuharjih in tesarjih, to je bilo le moje mišljenje, dodano h komentarjem. Priznam, da nisem podala ravno blestečo primerjavo, vendar, sedaj nimam več kaj dodati, ker si sama odlično zaključila mojo ‘misel’.
Kar se Afrike tiče, se kar strinjam. Seveda je problem kompleksen, sploh če se že odločiš nekaj podariti, darovati. Kdo je tisti, ki pomoč veliko bolj potrebuje? Ali gre denar res v prave roke, sploh, če je posrednik humanitarna agencija. Agencije absolutno nima smisla metati v isti koš, toda, predem podarim, si resnično zastavim takšna vprašanja.
@anka:
Ja, ja … vem, da je bil kuhar samo prispodoba … no, saj … kot sva se nadalje sporazumeli … hehe …
Kar se kompleksnosti tiče, je pa tako, da sem osebno mnenja, da je vse narobe, ker je narobe tudi v drobnarijah, na licu mesta, ker gre za sfiženost karakterje in s tem kolektivne svižene mentalitete, kar se tiče prioritet, načina življenja, stremljenj … zato sem zanikala dirkanje v Afriko (tudi kot prispodoba, pa ne samo …). Namreč tudi darovanje denarja ne pomaga dolgoročno, kot je napisal že chef, ki je na sploh o tem področju, kjer se je potikal napisal že precej blogov. Ključ je v pristopu in načinu, ki bi omogočil ljudem, da se lahko sami postavljajo na noge (kar pa velesilam itak ni v interesu in vse te donacije delujejo kot placebo na slabo vest ljudstva, ki se tudi sicer ukvarja in bojuje z irelevantnimi tegobami, podtaknjenimi tokrat od kapitalistične ideologije…). Tako nekako v okviru.
To, da se organizacijo dobro preuči preden se daruje, je pa samo pozitivno. Ker se največ krade ravno od najbolj ranljivih in pomoči potrebnih. Toliko o človeški naravi! Sicer sem pa spoznala neko dekle, ki je delalo kot prostovoljka v sirotnišnici v Keniji in je tako ogorčena nad tem kar je videla, da namerava odpreti lastno sirotnišnico. Tako bo imela vsaj pregled na tem., da gre denar resnično za otroke.
Ja pa to je sramota, kar takole meni nič tebi nič so si izbrali, na vi boste pa hišni zdaj. Kolko je pa šlo pod mizo, samo to me zanima, potem pa ni čudno da je vse tako kot je.
simona: seveda darovanje ne pomaga dolgoročno, vendar vsaj kratkoročno, da je lažje prestati krizo. Resen problem postane,ko se ta kriza vleče leta in leta. Tako kot v Afriki, kjer na nekaterih kritičnih območjih bojevanje poteka praktično že celo moje življenje in koliko je afričanov, ki trpijo že celo živjenje. Lahko bi rekli, da sploh ne vedo, kaj pomeni sobivanje v miru, ker tega niso doživeli odkar pomnijo. Tukaj postane problem, saj je poleg politične in pravne – naj skrajšam tole zadevo – življenske ureditve bivanja navsezadnje potrebno prevzgojiti celotno populacijo, kar pa je, vsaj v kratkem času, nemogoče. Seveda pa za bedo ni nujno potrebna vojna, saj so bolj moreče bolezni v nerazvitih deželah, za katere si upam trditi, da pobijejo več ljudi, kot pa vojne, ki divjajo nedaleč stran od nas.
vanja: Se strinjam in upam, da bo sirotišnica od znanke, vsaj malo bolj prijetna od ostalih. In spet lahko dodam, da tudi v slovenskih sirotišnicah razmere niso ravno idealne,vendar s tistimi v Afriki,se res ne morejo primerjati.
Kar se pa darovanja tiče, sicer ni pogosto, vendar nekaj le je, se zadnje čase držim drugačne taktike. Lojzu iz sosednje ulice raje pomagam kar osebno in tako sem točno prepričana, da gre pomoč v prave roke oziroma tja, kamor sem jo sama namenila.
ah ja sirotišnica, ne vem od kje meni n na kvadrat!
Jaz bom jasno šla direkt na tiča 🙂 To, da ga je vrgel v smeti, je kar pričakovano, če upoštevamo njegovo resignacijo v realnem življenju. Tič mu je namreč vzbudil neke misli, na podlagi katerih bi moral prevzeti odgovornost za svojo mizerno situacijo nase, kar pa mu ni v interesu. Zato ga je pač treba odstranit in tako obdržati “čist kontekst” situacije, v kateri je starček žrtev in se lahko v vsej širini smili sebi in drugim, narediti pa mu ni potrebno ničesar.
Pomanjkanje občutka… morda v smislu objektivnega pogleda navzven in navznoter. Lahko se namreč nekomu godi daleč najboljše od vseh ostalih, pa njemu to nič ne pomeni. V ozadju je seveda odpor, vprašanje je le do česa. Ali do prevzema odgovornosti ali do odkritja nekih negativnih vidikov sebe, ki jih skriva tudi pred sabo.
Sicer pa… dober zapis… prvi del vsebinsko bolj všečen od drugega, a prav prijetno je brati, ko je nekaj tako slovnično pravilnega. Celo vejica pred veznikom “in”, ko gre za vmesni stavek. A sem čudna, ker me take stvari razveselijo? 🙂
danes sem skoraj s stola padla, ko sem- na svoja lastna ušesa!!!- slišala predstavnico RK, ki je jasno, glasno in odločno izjavila, da bi bil že skrajni čas, da Romnov ne ujčkamo več in da- če so si bivalni prostor zasvinjali, le-tega tudi SAMI pospravijo. Neverjetno!
Upam, da jo t. i. civilna družba ne bo obesila na prve gauge zaradi te /pre/drznosti!
nekje zgoraj sem omenila, da Afriki kot taki cel svet namenja pomoč že predolgo. V teh desetletjih bi lahko ugotovili, da ta NAČIN POMOČI enostavno ne pomaga.
Zakaj imajo misionarji veliko več uspeha kot take in drugačne organizacije?
Verjetno bi bilo potrebno njihov način pomoči posnemati.
Se pa strinjam z Anko. Tudi v Sloveniji bi bilo potrebno marsikaj spremeniti. v prvi vrsti pa bi bilo potrebno dati delo tistim, ki LAHKO delajo.
In ne, da se jim nenehno nudi vedno več takih in drugačnih pomoči.
Žal pa je že tako, da si ljudje radi perejo vest….
🙁
Če bi tole brezplodno govorjenje nadaljevali kje drugje, recimo v praksi, bi bilo marsikaj drugače. Že samo v Lj. živi veliko nepokretnih invalidov, ki bi bili strašno srečni družbe, v domovih za upokojence životarijo starci, ki jih nikoli nihče ne obišče, na desetine študentov nima denarja za študij, pa garajo po lokalih, da si zaslužijo za sobo….
Z enimi in drugimi se nenehno srečujem, poskušam pomagati, a žal, nenehno trkam na zaprta vrata.
izkušnje so me že zdavnaj naučile, da smo ljudje prepolni poduhovljenih besed, a ko je potrebno zavihati rokave, se podelamo na lastna načela.
Zakaj je z vidika učinkovitosti pomoč znotraj “manjšega radija” boljša? Ker če bi vsi dejansko pomagali tistemu, ki je v naši neposredni bližini, bi se v določenem času tako približali tudi Afriki, da bi le ta bila “avtomatsko” deležna več dejanske pomoči kot zdaj. Trenutno pa je sam sistem zagotavljanja pomoči tisti, ki povzroča nasprotje od zastavljenega cilja, saj se potrebe po pomoči celo večajo.
In lačni niso samo v Afriki!
Veš Simona, ob tem zapisu sem se resnično vprašal – Who d fucque is Simona Rebolj? Je mar to tista punčara, ki je prispela na blogovsko bložičevanje s prepričanjem, da je najboljša pička v Evropi, pol pa tam spoznala, da so jo vse blogerke v resnici gladko prekašale v vseh pogledih in je doživela hladen tuš, da si v celi noči ni upala sleči niti plašča?
Veš, SiOL pač rabi nabijanje obiska, saj od tega živi. In ko se bo prodal, v kompletu s Telekomom in najdi.si bo to pač dobra referenca – obisk portala, kjer se nahaja milijarda blogov. In če ta milijarda vsaj enkrat na mesec klikne na lasten blog je to že dosežek. Če ta milijarda klikne še na kateri drug blog istega portala je to superca, saj se ohrani na serverju dlje časa. In če se tej milijardi pridruži še kdo zunaj množice milijarde (kdo iz drugega bloga), je to še bolj superfinofajnsko. Naj omenim, da je fino, če kdo iz te množice po pomoti klikne še na kako reklamo?
Ko je trojica (ali četvorka) postala hišni blogos, so tako oni, kot preostanek slovenske bedno blogosfere pomislili, da bodo to sedaj novi Jonasi, ki bodo pobirali Viktorje in fukali z vsem kar pride po cesti. Realnost je žal drugačna. Who d fuck are SLO bloggerz? Nobody! Instant scena na katero sem opozoril že tukaj -> KLIK.
In zgodilo se je ravno to – who d fucque are Fetalij & co? Nobodyz. Nihče jih ne pogreša, saj bi jih v nasprotnem primeru povabil kam drugam. Ane?
Srečna si lahko, da si dobila ta džeparac za malico in minimalno normo. Primerjati se z genialci pa žal nima nobene veze. Veš, samo Urška je zate Amerika, kaj šele Pograjci & ostali. Hišni blogos je le Big Brother, ki traja dokler je zanimiv. Potem pa adijo. Instant scena, as I said.
Če bi res bila carica, bi rekla – Crnkovič liži mi rit za ta drobiž, hočem več. 80% tvojega honorarja (ker je pač urednik ne moreš zahtevati enakega). Ti si pa podpisala za sendvič in kikiriki, zdaj pa objokuješ in frcaš bedarije. Blah. Kako slovensko..
Napisal sem zato, ker sem dobil tvoj zapis pod nos (od enega drugega blogerja) ter sem v tej insomnii preletel sedaj tvoj blog (posebej tisto cinično hihitanje čez blogerke), pogledal še video na Vest.si (kjer podajaš mnenje še o moških blogerjih) in pač podajam svoje osebno mnenje.
@ pigac
“Ko je trojica (ali četvorka) postala hišni blogos, so tako oni, kot preostanek slovenske bedno blogosfere pomislili, da bodo to sedaj novi Jonasi, ki bodo pobirali Viktorje in fukali z vsem kar pride po cesti.”
samo tole ti bom rekel – NE SODI DRUGIH PO SEBI.
aja, pa če sem že pri tem, lahko še dodam… zate se mi zdi, da se boš enkrat razpočil od občutka pomembnosti. izkoristiš vsak, še tako MIZEREN dogodek-dosežek, da ga dodaš na svojo listo že doseženega, s pomočjo dolžine katere očitno premosorazmerno raste tudi tvoj ego. veš, enkrat se boš zbudil in bo vseh teh nekaj tisoč kvadratnih kilometrov površine, ki jo zavzema Slovenija, za tvoj EGO dejansko premajhna. morda boš takrat povohal celo Avstrijo, ampak saj res… pozabljam… internet je brez meja in tako kot papir – prenese vse. ali morda poskušaš tisto taktiko – če sam dovolj močno verjameš v nekaj, boš v to verjetno prepričal tudi druge?
sociološko gledano se taki, ki kritizirajo, najdejo v vsaki skupini. Pa naj ta skupina deluje v SLO, USA, Artartiki ali Sp. Kašlju. Prav smešno bi bilo, da bi nekakšna “nepomembna” slo blogerska scena, sramežljivo povešala oči, globoko na kolenih prežeta s kolektivnim občutkom nevrednosti pred globalnim svetom. Pa, zakaj za vraga, bi bila neka blogarska scena Nove Zelandije bolj pomembna od naše, kršenduš>?
Naj mi Jonas oprosti. Zelo iskreno mislim. verjetnos e bodo nekoč v šoli učili, d aje bil začetnik bloganja, ampak….na njegov blog včasih sicer pridem, toda….žal, mi ne potegne.
verjetno tiči krivda v meni sami, ker me že od nekdaj zanimajo vsebine, ne pa zvezdniški utrinki. Konec koncev NIKOGAR ne moremo prisiliti, da bo bral tisto, česar sam ne mara.
In – navsezadnje: na internetu- če že drugje ne- vlada svoboda duha- vsak gre tja, kjer mu paše, ane?
Nikakor pa ne dovolim, da se me ima za debilno zato, ker si to svobodo lastim.
Pigi: Ko prideš ob pol štirih domov, pejd raje spat, ker si očitno preveč siten in mogoče tudi nimaš čisto jasne glave.
Used to be Fetalij: To me spominja na The Symbol, formerly known as Prince.
Da tata 🙂
(ampak to ni sitnost temveč realnost, hehe).
Markopigac na srečanju blogerjev je Simona ugotovila, da je druge blogerke prekašajo in zato ni slekla niti plašča? Aha, zanimiva teza. Mi lahko pojasniš v čem je ugotovila, da jo porekašajo? In po čem sklepaš, da je Simona mislila, da je najboljša pička Evrope? Katera pička sploh tako razmišlja? Jaz ne poznam niti ene takšne. Celo manekeneke ne razmišljajo tako. Ker si že kao natrosil svoje osebno mnenje, je fino potem te svoje teze tudi nekako argumentirati. Si do tega zaključka prišel zato, ker Simona ni slekla plašča? Očitno si jo kar dobro opazoval in jo gledal celo noč, da si ugotovil, da plašča ni slekla. Ljudi, ki me ne zanimajo na primer-sploh ne opazim, kaj šele, da bi opazila kakšen gvant imajo na sebi in da bi oprezala ali ga bodo slekli ali ne. In očitno meniš, da Simona črpa ali bi morala črpati svojo samozavesti iz svojega izgleda. Sicer je lepa ženska -ampak verjemi mi, da ženske črpamo svojo samozavest iz kje drugje ne iz tega kako izgledamo. Seveda pa je za Balkansko avstrijska področja značilno, da lahko vsako revše, ki ima kurca med nogami podaja svoje mneje o izgledu neke ženske. In to mnenje seveda opre na njeno obnašanje, če je ponižna in hihitava in afnasta-je ponavadi huda bejba. Če je nedostopna, neukrotljiva in samozavestna.potem ji je pač potrebno pokazati kdo je gospodar v hiši in jo ponižati. Drugače se kurček revček skrije v polžjo hišico. Markopigac-preden začneš s takšnimi bednimi forami poglej najprej sebe. Mislim da, upoštevajoč tvoje “fizične danosti”, lahko na takšen način kritiziraš samo nekoga, ki je slabši od tebe. in jah vsak dobi obraz, ki si ga konec koncev nekako zasluži, Sori torej, sožalje!
aja Pograjc, ki si ga tako dvignil na prestol čaščenja, s tako sladko zvenečimi besedami kot genij, Simono precej ceni-kot sem imela priliko opaziti tekom njunih dopisovanj. Hm a se je genij v tem primeru zmotil? Se genij lahko zmoti?
Uh markopigac zavist je grda. Grdo je kadar ženska ženski zavida ampak kadar moški ženski zavida je pa še bolj podnasto. In takšen fenomen sem imela do sedaj priliko opažati le v Sloveniji? Pa ne da ima to kaj veze s slovenskimi kastrirajočimi materami in očeti mevžami?
Vanja, se enkrat preberi moje zapise. Ker ocitno ne razumevas tega kaj preberes.
LP
@vanja: A zdaj bo tudi Marko Pigac prej dober človek, zdaj pa ne več??? A lahko nehaš rovariti naokoli in sovražno opravljivo pisati o ljudeh?
crnkovič, ma ja, mene tud, sam ko sem prvič oddal komentar pod tem nickom, sem rekel jebiga 😀
vanja, ti s tako zelo subjektivnimi komentarji izgubljaš vse več kredibilnosti.
@markopigac:
Preveč daš na podtikovalska natolcevanja tekmovalno škodoželjnih in se tudi prištevaš tovrstni “raji”. Če bi hotela tekmovat s pičkami, ki slučajno tudi blogajo, katera ima lepše truplo, bi definitivno slekla plašč in stala sredi dvorane vsaj napol naga, ker mi je, kar se tega tiče, “narava” pač zelo naklonjena in se mi ni treba posebej trudit, da ohranim skulpturo na nivoju bojda družbeno zaželene kilaže in proporcev. Ampak nisem prišla tja zato, da bom izigravala pičketino (kot v tvoje zadovoljstvo nekatere pač so, predvsem tiste, kot ponavadi, ki niso fotomodeli leta … hehe). Je pa prav neverjetno, kako divje je par “pubertetnikov” hrepenelo po “striptiziranju” in nastavljaštvu z moje strani. Se opravičujem za razočaranje. S strani blogopeščice primitivnih in zakompleksanih bi šimfanja itak požela v vsakem primeru, to je jasno. Tako da če bi se tega bala, pač raje ne bi prišla. Seveda pa tudi v plašču nisem bila zato, ker sem tako skromna in bi svoje ženske adute bogaboječe raje skrivala v svrho pomembnejših dušnih vrednot … hehe …, ampak ker sem več kot pol časa preživela zunaj, kjer se je kadilo, in ker me je jebal prehlad in vročina, kar sem zalila z okrog desetimi viskiji. In tega, kar razni Pigac pubertetniki ne morejo razumet, je pač tisto, česar ne morejo razumet tudi pičke, če so samo pičke, in je rit edino, na kar so sposobne pazit (pa še tega se ne opazi) …
Še posebej kretensko je, da se na tak nivo šikaniranja spuščaš ti. Ti, ki se zjokaš, ko o tebi dva mulca spišeta satiro, in težiš s tožbami za žalitve na račun tvojega presvetlega imena … hehe … Bi bil lahko manj klišejski psihoprimerek, prosim, ker je dolgočasno.
Vse ostalo, kar si napisal o trženju blogov, pa ne vem, zakaj neki si se sploh trudil. Komu pa to ni jasno?
Seveda se pa nikakor ne strinjam s plehkim dojemanjem poante, kdo je nekaj več in nekaj manj. Te pa razumem, da si sam tako razlagaš zadeve. S tvojega vidika je tudi Fredi Miler zate velika faca, ker je pač bolj medijsko prepoznaven. Razumem. Meni pa za te fore dol visi, ker mi je bolj pomembno, kako nekaj počnem, kar koli že počnem … In definitivno mi denar ni nikakršno merilo kakovosti, ker nisem debil, in torej tudi opazim, da ni. Sem pa delala določene stvari v življenju že tudi skoraj zastonj, ker se mi je zdelo vredno in odklonila sem zelo donosno ponudbo, ker se mi ni zdelo vredno. Jebi ga. In če bi bil moj cilj v življenju, da se zgolj razprodam, tudi bloga sploh ne bi imela, ker bi mi predstavljal čisto neumno izgubo časa. In pojma nimam, zakaj bi zahtevala od Siola plačilo, kakršnega ima Marko Crnkovič, saj mi nihče ni ponujal uredniškega mesta, zahtevek po višji žepnini v primerjavi z ostalimi bi se mi pa glede na kontekst zdelo milo rečeno idiotsko pehanje in trkanje po prsih.
Kar se tiče primerjav, kdo je zame car in kdo ni, me tvoja merila torej ne ganejo. Definitivno je Jerkič, z mano v primerjavi, carica kot TV voditeljica, kar me prav nič ne boli, saj ji niti ne skušam konkurirat … hehe, kot piska pa pač ni. Jebi ga.
Obveščanje o tem, da sem tudi jaz kot blogerka pičkin dim nekega BB šova, bi lahko držalo, če bi si mislila, da mi lahko blogerska kvazislava kaj prinese sama po sebi. Moj razlog za blog je čisto druge narave, zato tudi nima milijon zapisov in še marsikakšne tehnične malenkosti za klik vzpone nima. Sem pa dosegla, da mi je prinesel kar nekaj. Prinesel mi je že ponudbe izključno zaradi seznanjenja z mojimi vsebinami in kot dodatna vrednost oziroma predstavitev, ki je pretehtala pri določeni priložnosti in povezovanju. Skratka, izkazalo se je, da je zelo dobrodošlo, da ga imam. Razlika med tabo in mano pa je, da jaz nobene take stvari ne razbobnam po celi blogosferi, ne nalepim sto obvestil, z namenom, da bi blogokolegi dol popadali, češ, kakšna faca sem, ker mi je bahaštvo totalno izpod časti in ker ne slačim plašča zato, da bi fascinirala plehko rajo, pa jo še vedno za moj okus fasciniram očitno tu mač preveč.
In kje neki na Vesti sem razpravljala o moških blogerjih??? Dobila sem samo eno stupidno formulirano tabloidno vprašanje, če bi s kom fukala in izpljunila stupiden, čeprav predvidljivo iskren, odgovor, namesto da bi vrlo izpraševalko odpikala s takimi šund izpadi na mojo glavo.
Da te nekateri ljudje sovražijo, je včasih velik kompliment. Hvala.
Upam, da sva se malček bolje spoznala zdaj, čeprav dvomim.
@Štefe,
Smo kar na mizi vse porihtal … drugič bom predlagala, da te povabimo zraven … bo še bolj divje … hehe …
@Dajana:
O kakšnem dobrem človeku neki bluziš? In sovražno opravljiv je bil kvečjem Pigac tukaj. Ne bodi zdaj še ti ena navadna tekmovalna pičketina. Ti ne paše!
@Used to be Fetalij:
Kaj neki subjektivnega je pa napisala??? Napisala je tisto, kar je več kot očitno, in ja, je točno tako.
@Simona: Vanja je opravljala pri Maatjahzu lidijoh (rekla je, da aforizmi niso njeni), fishizem in blitz sta jo spodila z bloga, pri vlatki je začela z (to je rekla tudi meni), da se ji je zdelo, da je dober človek, zdaj pa ni več… in imela je grozen komentar o meni.Vse seveda lahko dokumentiram. Na internetu je vse javno! Tukaj se ne da opravljati tako, da drugi ne bi videli. Naj neha prosim. Sama sem imela veliko problemov zaradi ljudi, ki so me po blogih opravljali, tako, da sem zaradi tega izbrisala svoj prvi blog. 👿 Tisti, ki me je opravljal, piše komentarje zdaj pod drugim nickom in se dela, kot da ni nič. To je to, kar sem hotela povedati. Opravljanje in laži naredijo veliko škode. Ali se gremo normalno komunikacijo in ne žalimo in če ne, je bolje, da zapremo štacuno. 🙁
Simona Vanja je opravljala, in rekla to in rekla to, in spodil jo je ta in in ta in ta , in ta je rekel in ta je rekel o Vanji to in to in to, in zdaj ti bom zbrala vse, ki jim je Vanja kdaj stopila na žulj in bomo skupaj zatulili v en rog, čeprav smo se še včeraj medsebojno mesarili in to in to in oh da ne začnem še o
Katarini , ki je napisala grozne stvari o meni…….podpisana Dajana. In vse imam dokumentirano! Ker bom tožila! ….podpisana Dajana Hmmm ne zveni kot opravljanje. Ne, ne! In tudi kot tožarjenje ne!
Sicer pa večni zamerljivci kot fetalij in dajana, vas žene samo zamerljivost in želja po maščevanju vaših užaljenih egov, zato USED TO BE ne mi o subjektivnosti no.
markopigač-morda bi ti moral moj komentar še enkrat prebrati.
Dajana. sori ker sem ti porušila svet, ampak lidijh al kaj je že s svojimi aforizmi RES ni odkrila tople vode. Smešno klišejski so in že tisočkrat slišani v takšni ali drugačni obliki. Zdaj pa v jok, pa na drevo. Pa obvesti še zaveznike. Dokler ne bo zatišja, potem se bodo pa spet norca iz tvojih reptilov delali. By the way, si jih že nahranila z miškami danes?
@vanja: Zate je bolje, da sploh nikjer več ne komentiraš, ker delaš samo zdraho. In ja: tisti, ki komentira po internetu je kazensko odgovoren za to kar piše! Velja tudi zate.
Joj, Dajana, Vanja je s svojimi izkušnjami, odprtostjo, ostrim slogom in navihanim smislom za humor ena bolj zanimivih oseb na blogosu. Bi bilo prav dolgčas brez nje. Postajaš pa ti dolgočasna s svojimi insinuacijami o kazenski odgovornosti. Prosim ne bluzi o stvareh, o katerih nimaš pojma!
Dajana zdaj si se pa čisto preveč vživela.
beatnik: oh hvala, tudi ti si en velik lumpek 😉
@beatnik: Meni je za kogarkoli čisto vseeno, dokler ne začne lagati in opravljati. Popolnoma vseeno mi je, kaj si ti o meni misliš. Še bolj vseeno mi je, kaj si ga. Vanja o meni misli in še dvajset drugih blogerjev, ki je pisalo o meni. A o meni ne bo več nihče širil laži in me opravljal! 👿 Sem doživela po internetu že enkrat in vem, kako to izgleda.
Zdej je pa fertik, ko so se začele babe prerekat.
Ja chef tako je to, mi gremo pa lahko samo še na pir, haha!
No saj če tako pomislim naj majo babe en svoj blog da se gor kregajo, če ne bojo potem se drugje oglašale. Samo zakaj mora bit pa ravno hišni pa ne vem. Drugače kot z vezami v tej naši ljubi državi žal ne gre.
Sem nov bralec bloga Simone Rebolj in ne izhajam iz takoimenovane intelektualne sfere, bolj iz tehnične, vendar je naslovni prispevek zame spoštovanja vreden, na profesionalnem nivoju, tako po vsebini kot po stilu. V življenju sem tudi dosti prebral, zato marsikaj razumem. Ker me pa zanimajo tudi odzivi, sem pač potrpežljivo nadaljeval in vedno bolj spoznaval, da sem prisoten pri vaškem vodnjaku zvečer, ko vaške babnice analizirajo, komentirajo in moralizirajo o ljudeh in dogodkih minulega dne. Normalna stvar, samo rad bi povedal, da mi je, ko sem kot otrok take štorije, medsebojno kreganje in zmerjanje poslušal, oče vedno dejal, kjer se babe kregajo, dedci nimajo kaj iskati. Dober nauk, ki še danes drži. Pa vseeno rad prisluhnem, in tudi v boče bom, da bo le kost, okoli katere se tarejo in jo glodajo, dovolj velika in dobra.
Res ste smešni, ko se tako dajete med
samo. Zakaj že?
Kaj res mislite, da lahko kakorkoli
vplivate na bralce blogov. Vsak
bralec si sam izbere bloge, ki jih
bere. In bere točno tiste, ki so mu
všeč. Katerikoli že pač so.
Jao…in razgledanost razvitega belega sveta:) Kot, da je Afriki samo lakota in nic drugega….po vrnitvi domov me je najbolj presenetil komentar “si nisem predstavljal, da je Kenija taksna…sem mislil, da so le blatne koce” in to od folka, ki naj bi bil nadpovprecno izobrazen!!!!
Res, da nimajo tolki materialnih dobrin..imajo pa veselje do zivljenja….
Ja Štefan potemtakem je Pigač baba. Ker je začel s fightim in pičkastjo tekmovalnostjo. Dajana pa itak ni moj stil niti moj nivo. Sicer pa, če imaš problem z babami, glej BB-tam vesoljna Slovenija vedno glasuje tako, da ženska odpade. Sicer primitiven show, vendar dober pokazatelj klime.
@Dajana:
Tukaj zagotovo nisi reagirala korektno … pri Vlatki se sploh ne ustavljam, ker me ne zanima in si prihranim kakšen glavobol znotraj tistega prepucavanja … Lidijah je dobila, kar je hotela slišat, ker je sama začela zganjat ostudno driblanje pri meni. Pač! Fishizem je pa predvsem mene spodil z bloga … hehe … tako da me to sploh ne fascinira. Od kdaj pa ti tako upoštevaš fisha? A ni prevulgaren za tvojo tankočutno dušico … Neverjetno sito imaš!
@Rak:
Hvala … Komentarji so včasih taki, včasih drugačni. Odvisno tudi od vremena. Pri nekaterih je hudo, če pada dež.
@rabarbara:
Pri teh fajtih so ponavadi bralci v drugem planu pomembnosti … hehehe …
@veter14:
Jah … hehe … ravno to omenjanje veselja do življenja sem tudi omenila, ja …
@Vanja:
Seveda je Pigac baba … A nisi vedela?
simona, tale debata, če tole mesarsko klanje lahko tako poimenujemo, pa ni prav na veliko višji ravni od debat na Iztokovem blogu. 😉 Kar sprijazni se, pohišnili so vaju iz istega razloga.
@Simona: Na Blogosu prevladuje sovražni govor na blogih in to zaradi tega, ker se ljudje delijo (tako kot na „rdeče“ in „črne“) glede tega, komu je kakšen bloger bolj všeč. To pa je popolnoma nepomembno. Saj je jasno, da je vendar vsakemu človeku všeč nekaj drugega. In če je meni všeč bolj Peter kot Pavel, ne bom zdaj po vseh blogih komentirala, naj berejo Petra, ker je Pavel zanič! Zaradi tega se začnejo vojne! Razni komentatorji se postavljajo na to ali na drugo stran in zelo grdo govorijo o tistih, ki jih ne marajo. To je vendar nedopustno, Simona. Meni gre na živce strašno veliko ljudi v blogosferi pa jih zaradi tega ne bom kar postrelila. 👿
Nekaj drugega pa je, koga izbere urednik za hišnega. Že samo s tem, da izbere 3 ljudi iz množice drugih, bo dosegel zamero, saj bi vendar vsak rad bil hišni, no. Seveda bodo tisti, ki niso izbrani za hišnega zagnali vik in krik, če trenutni hišni ni po njihovem okusu. In kdor je že bil hišni ali kakorkoli drugače izpostavljen, ga bo tisti, ki mu je všeč Peter in ne Pavel, kritiziral. Kritizira pa se lahko vsakogar. Prav vsakogar. Zaradi nečesa, kar ima on in nam ni všeč. 😉
Glede sovražnega govora: pri Maatjazhu http://maatjazh.blog.siol.net/2008/03/02/povprecnezi/ je prišlo do izraza, kako se po blogosferi ne sme komentirati.
To kar si meni napisala:
1. „pri Vlatki se sploh ne ustavljam, ker me ne zanima in si prihranim kakšen glavobol znotraj tistega prepucavanja … „: Kaj pa je to pomembno, če je TEBI Vlatka (=Pavel) všeč ali ne? A je to kakšno merilo? Ne gre za to: kdo je dober in kdo je slab, gre za to, da določena pravila veljajo povsod in za vse!
2. „Lidijah je dobila, kar je hotela slišat, ker je sama začela zganjat ostudno driblanje pri meni. Pač!“
Who get’s to choose who is right anyway? Kdo določa, kako lahko nekdo piše in kaj je ostudno in kaj ne?
Poglej ta video: http://www.youtube.com/watch?v=XgTwD08cGEM&feature=related
3.“Fishizem je pa predvsem mene spodil z bloga … hehe … tako da me to sploh ne fascinira. Od kdaj pa ti tako upoštevaš fisha? A ni prevulgaren za tvojo tankočutno dušico … Neverjetno sito imaš!“
Simona, tega sploh ne vem, ker ga ne berem. Vem pa zdaj, kaj je Vanja iskala tam. Razlagala je, da je Fish enako Pavel, ane? Kaj je prevulgarno zame? Če je nekaj „preveč“ zame, potem enostavno ne grem tja. Ne hodim ljudem na njihove bloge razlagat, da mi niso všeč. 😉
dajana, motiš se, jaz niti slučajno ne bi rad postal hišni. Vsaj ne še letos.
@blitz:
No, no, no … blitzko, pa menda ne boš zdaj še ti lonček podtikanja pristavil. Tak izkaz nekakšnega ljubosumja ti ne pristoji. Mesarsko klanje tega tipa se pojavlja povsod. Pri tebi tudi na primer. Ni pa to vse. Sicer prejemam zelo zanimive komentarje. Sploh pa ne vem, zakaj rajši ne prispevaš kakšno repliko na vsebinsko višjem nivoju. Jaz sem jih kar nekaj, čeprav ni v moji domeni, da krojim komentarje, ampak svoje Zapise! Pojdi zbadat s takimi kakšno Vlatko, ki sploh zapisov nima, ampak obstaja samo na komentatorskem prepucavanju, pa se tako rad pridružiš kdaj. Zato se opraviči vsaj sebi za tole žlehtnost via Gartner, ki ne pritiče moškemu, ki se ponaša z zrelostjo v primerjavi s kakšnim Pigacem.
@Dajana:
Logično, da ljudje izražajo, kaj jim je všeč in kaj ne, pri čemer se sevda tudi sprenevedajo, hinavijo, tekmujejo. Kot da si se danes rodila. In ja, ker imamo bloge na vpogled, padajo te in one besede o tem in onem. S tem všeč ne všeč izpadeš, kot bi imela pet let. Zgolj zabava za preganjat dolgčas. Chef se je pred kratkim razveselil novega bloga, ki si je vzel za koncept obravnavo posameznih blogov z vidika recenzije, pa se je izkazalo, da ne gre, ker tip ni imel smisla za objektivno obravnavo raznih vidikov. Pač! Spet je bilo v oči všeč ali ne všeč, kar je popolnoma irelevantnega pomena, ja.
Uredniška odločitev za kar koli nima nikakršno zvezo s tem, kaj in kje bi bil kdo rad. Vika in krika v tem primeru ni bilo. Ravno obratno. Crniju so pod najavo večinoma samo izražali strinjanje, sicer je bilo vse tiho. Argumentirano nasprotovanje se sploh pojavilo ni, še neargumentirano ne. Kritizirajo pa pod blogi nikoli samo iz razlogov, kaj je komu všeč, ampak tudi iz tekmovalnega vidika. Dobro jutro!
1. Če zagovarjaš neka pravila, ki veljajo povsod, jih pač zagovarjaj pri vseh enako. Torej ne velja za nobeno Lidijah, Vlatko ali kogar koli drugače, a ne!!!
2. Kaj bi rada povedala, da Lidijah v tvojih očeh lahko piše sovražne podtikovalske komentarje in v njih ne prepoznaš ostudnosti, za Vanjo se boš pa plazila in se spravljala na vsak njen kritičen izraz, ker si negativno nastrojena do njene inteligence???
3. Pojma nimam, kaj je razlagala tam, ker nisem videla. Ne vem pa, kaj si ti počela tam, če ne bereš bloga. Zasleduješ komentatorje, fisha pa raje ne bereš, da ti ga ne bi bilo treba jebat v glavo po svojih merilih? In zakaj nakladaš, da ne hodiš ljudem razlagat, da ti niso všeč njihovi blogi, saj to ravno ti počneš kar naprej. A vprašamo še katarino, pa mogoče Prašne Kartone, pa … uf, uf, uf … Kaj ti je?
simona, ne gre za nobeno podtikanje. Še manj ljubosumje, to kar sem napisal dajani drži – imam zelo zelo dobre razloge materialne narave, zakaj si zaenkrat niti slučajno ne bi želel postati hišni. 😆
Me pa nekoliko presenečaš z vprašanjem, zakaj ne prispevam replike na vsebinsko višjem nivoju. Saj sem vendar v komentarju 77 to povedal. V gledališče gre človek gledat dramo, na fuzbalsko tekmo greš gledat fuzbal, na porno portal pa cenen fuk.
Morda še nisi opazila, ampak jaz se na svojem blogu trudim obdržati neko raven debate. Že res, da se kdaj kdo s kom poči, kar je normalno. Ampak tiste, katerih namen je le žaljenje drugih, pač prosim, da odidejo.
To, kdo koga bere in kdo je na kakšnem nivoju, pa mene ne zanima. Tistih, ki jih smatram pod nivojem, ne berem in se tudi ne zmrdujem nad njihovimi posti. preprosto me ne zanimajo. Imam kaj pametnejšega za delat, kot da bi se ubadal z Gartnerji, Tičevimi in Sirenami. Enega od naju res razjeda ljubosumje, kot praviš, ampak to nisem jaz.
@blitz: Nisem mislila, da bi vsak postal hišni, a ko se izpostavi trije, pride takoj – hočeš nočeš do delitve.
@Simona: Kmalu bo dve leti od mojega bloganja. Pojma nimaš, skozi kaj sem vse šla. Od tega, da sem zaradi tistih dveh izbrisala blog, do treh izredno žaljivih blogov na moj račun, do moje pobude o etičnem kodeksu bloganja, do…
Čisto vsak dan razmišljam o tem, da bi to brezvezno bloganje opustila! Res! A nečesa sem se naučila: Pustim ljudem, da komunicirajo drug z drugim, tako kot sami hočejo. Ne ukvarjam se s tem, kaj o čem kdo piše. No, vsekakor bi moral pisati vsakdo samo to, kar je po zakonu dovoljeno in tudi bi moral imeti vsakdo pravico, da se brani, če nekdo o njem širi neresnico.
Drugače pa je to bloganje… kraja energije in “prepucavanje”, če se zaštrikaš s kom. Kot sem povedala v prejšnjem komentarju… zaradi teh delitev lahko pride do vojn. In česa RES ne maram… so pritlehni napadi, zakaj mene ali tebe nekdo ne mara. Kaj sem jaz delala pri fishu? Nič: slučajno sem videla, kaj je vanja tam komentirala in sem njen komentar kopirala k maatjazhu (link v mojem prejšnjem komentarju).
…………………
Ti praviš: Pojma nimam, kaj je razlagala tam, ker nisem videla. Ne vem pa, kaj si ti počela tam, če ne bereš bloga. Zasleduješ komentatorje, fisha pa raje ne bereš, da ti ga ne bi bilo treba jebat v glavo po svojih merilih? In zakaj nakladaš, da ne hodiš ljudem razlagat, da ti niso všeč njihovi blogi, saj to ravno ti počneš kar naprej. A vprašamo še katarino, pa mogoče Prašne Kartone, pa … uf, uf, uf … Kaj ti je?
…………….
Prašne Kartone boš vprašala? A to veš, kaj trenutno počne Ana Jud?
http://anajud.eu/index.php?menuId=20&view=detail&contentId=209
In katarino boš vprašala? Katarina je primer blogerja, kako ne sme ravnati s komentatorji. Če napišeš komentar pri njej s katerim se ona strinja, je v redu. Če pa ne, pa ti najprej reče, da si imbecil in potem vse skupaj izbriše.
A to mogoče ni res, Simona? In zakaj je Katarina takrat tako name znorela? Ker sem ji rekla, da to ni v redu! Lahko pa najdeš milijon stvari, ki so jih pisali o meni blogerji, zakaj jim jaz nisem všeč? In?
Podpis pod rabarbarin komentar ! Blognepisoči bralci smo res kar nekje v Afriki… in smo še kako lačni kakovostnih zapisov ! Ponižno prosim nov odličen zapis 😉
LP N(2)
Še moj podpis!
Večina blogerjev misli, da je poanta bloganja v neskončnem nadrkavanju v komentarjih. Ampak nadrkavajo se samo drkači, ker pač drugega ne morejo.
Večina je pa dovolj pametna, da samo prebere, si misli svoje in pusti komentar samo če je tehten. (tudi jaz se posipam s pepelom).
Dajana prosila bi te samo, da ne razlagaš kaj sem jaz pri fishu ali komerkoli mislila oziroma hotela povedati. Ker tudi približno nimaš pojma. Več ko imam opravka s teboj, bolj sem prepričana, da si neumna kot noč. Kot že rečeno nekoč sem te branila pred krdelom razjarjenih blogerjev, ker so mi množični napadi na eno tarčo neokusni, sedaj vidim da si dobila samo dozo tistega kar tudi sama sicer počenjaš. Nabiraš kredlo bo blogih za napad na tiste, ki so te užalili. Krdelo pa izbiraš nediskriminatorno, ne glede na to kako se sicer z nekom strinjaš ideloško, moralno ali intelektualno. In to se mi zdi patološko. To je moj zadnji komentar napoten točno tebi, ker resnično ne želim smetiti blogerici, ki jo spoštujem. Spoštujem pa jo, ker dobro piše, ne zato ker je rdeča ali črna ali kar si že ti v svoji glavi poenostavljeno predstavljaš.
in ja prosila bi te , da me ne zasleduješ po komentarjih in ne kopiraš mojih komentarjev, ker me spominjaš na tisto, ki je skuhala zajčka in postajaš rahlo creepy. Snap out of it!
hmmm…. zanimivo branje, Simona. Verjetno je res, da človeka lahko tudi preprosto mine pisat bloge, kot praviš, da se enostavno naveliča. (čeprav si pri tebi to težko predstavljam, he, he) Stvar je zanimiva, dokler je izziv. Morda so do tega zaključka prišli nekateri “izbirsani?”
Men je zmanjkalo dogodivscin in tudi idej za pisanje….fuck, vcasih je treba tudi delati…in to se prav men zgodi….Se pogovarjam z Eve in jo vprasam “What do you like?” “you know”…what I know:) “I love Lazy Peter” “vau…we have something common!…I love him to…no time for be LAZY”
Poanta je v tem, da ne mores v nedogled pisati, zurati, niti delat…v dolocenem casu se vsega navelicas….vecina hisnih ima predolg staz in so postali prav nezanimivi. Ne vem zakaj jih ne zamenjajo…le novi obrazi prinesejo svezino….
Vem, da je moj blog dober. Bere ga veliko folka, ki pred tem niti vedeli niso kaj je bloganje…sem se zacel ponavljati in zaradi tega bom preprosto najel nekoga iz Kenije, da nadaljuje moje delo….bo vsaj zanimivo za folk:)
Blogerji ste čudna bitja.
Ja, malo pozno ampak grozno. Siol so tudi sesul. Za to imam seveda tudi sočnejšo besedo. Naj ostanem na resnem nivoju ampak siol ni več Siol. Pri neki organizacijski manipulaciji pred nekaj meseci je padel ponovno v roke Telekomovih “magnatov”, da so prečekirali premoženje ter naredili korenite spremembe v vodstvu. Telekom je svojo finančno bazo pognal po sistemu: “a se nimamo fino”, siol pa so pahnili na Planet za doživet. Drugega pa kot navadna fuga – ne vem. L.p.
V Afriki je lakota, v Evropi je dolgcas:)….sicer ptic le dokaz, da nismo vecni in da je potrebno vec uzivati in manj delati…n