Tudi letos se je Festival slovenskega filma odvijal v portoroškem Avditoriju, pozno jeseni, ko usahne še zadnja toploatmosferska evforija po izteku bolj sproščenega dopustovalnega poletnega vzdušja. Ko se je festival odvijal v pomladnem terminu in so ljudje po dolgi zimi ponavadi že tako naveličani potikanja po suhozračnih ogrevanih luknjah, da komaj čakajo kakšnega dodatnega izgovora za potep na obalo, je izpadlo vse skupaj bolj veselo. Zadnja leta pa večdnevna prireditev filmu na čast računa predvsem na obisk vpletenih v “zločin” in na kakšnega domačina, ki mu je dovolj dolgčas, da si reče, eh, ko se že ravno za vogalom nekaj dogaja, grem pa pogledat. No, letos, zanimivo, se je obredje časovno prekrilo celo z Borštnikovim srečanjem v Mariboru. Kot bi želeli izgubit še obisk poklicno motiviranih. Še posebej v igralskih vrstah. Smo pa že tudi skoraj pozabili na izkaz nedostojnega odnosa do takovrstnega kulturnega dogodka nacionalnega pomena, saj zaključna slovesnost ob podelitvi nagrad že nekaj let ni predvajana preko nobenega televizijskega programa, kot da gre za kakšno obskurno veselico za trčene, ki se jim pač še ljubi polagat nekaj pozornosti sedmi umetnosti na Slovenskem.
Po otvoritveni slovesnosti, ki je bila obeležena s podelitvijo Badjurove nagrade za življenjsko delo Milanu Ljubiću , so po logiki že predhodnega predvidevanja o zmagovalcu festivala predvajali celovečerec Pokrajina št. 2 v režiji Vinka Moederndorferja in kratki animirani film Čikorija an’ kafe avtorja Dušana Kastelica. Ostalih filmov, razen Hit poletja v režiji Metoda Pevca, si še nisem ogledala. Pokrajina št. 2 je pobrala največ nagrad. V obrazložitvi žirije, ki ji je predsedoval režiser Miha Hočevar, odločitve pa so sprejemali še Demeter Bitenc, Marko Crnkovič in Mateja Valentinčič, je vrhunec in enkratno presenečenje 11. Festivala slovenskega filma z vseh aspektov predstavljal nagrajeni kratki animirani film Čikorija an’ kafe. Vrhunec so predstavljale tudi obrazložitve žirije. Tisto, iz česar se je norčeval Jurij Zrnec na zadnji podelitvi Viktorjev, ko si je sam spisal hvalospevni traktat v pregovorno duhamornem slogu s tovrstnih prireditev, nam je letos žirija filmskega festivala prihranila, da smo ob poslušanju celo uživali in se mestoma celo nasmejali.
ČIKORIJA AN’ KAFE
Z lahkoto verjamem, da sem bila resnično priča vrhuncu letošnjega izbora. Risanka z izvirno in v detajlih perfektno dodelano animacijo, preprosto, a v sporočilu efektivno štorijo z močno naglašeno simbolično kafetarsko vrednostjo, ki bazira na pesniški predlogi primorske kantavtorske ikone – Iztoka Mlakarja. Avtor Dušan Kastelic je po predstavitvi izjavil, da je ta manj kot desetminutni oris tradicionalno naglašenega odnosa zakoncev od poroke do konca skupne poti nastajal kar dve leti in pol. Izdelek tudi izpade tako. Natančen in živ. Diha z vsako sekundo giba in drobnega čustvenega odziva. Preprosto brezhibno. Dušanova protagonista izžarevata vse, kar bi morali občutit o plasteh njune duše, kakor jo podaja Mlakarjeva trpka in hkrati duhovita pesnitev. Projekt z velikim duhom o preprostih dušah, ki, ja, brez dvoma sega v višave svetovnega formata animiranega filma.
POKRAJINA ŠT. 2
Vinko Möderndorfer je znotraj kulturnega prostora že zelo uveljavljen in v javnosti odmeven umetniški “multipraktik”. Predstavlja se skozi prozo, poezijo, dramatiko, scenaristiko, esejistiko ter gledališko in filmsko režijo. Nič od naštetega pa nikakor v enkratni izdaji, ampak v “multideloholični produkciji”. Če Dušan Kastelic posveti dve leti desetminutni stvaritvi, bi na drugi strani od Vinka Mödernforferja lahko pričakovali, da bo nekoč v desetih minutah odšusnil izdelek, ki bo obsegal materiala za dve leti branja ali ogleda.
Vinko Möderndorfer je zavezan aktualnemu, seks in nasilje pa sta večno aktualna. V njegovih zgodbah gre večinoma za teme, ki “zažigajo”. Prevare, izmikanja, lovljenja, neplanirane nosečnosti, fatalke, fukaroški friki, ki preizkušajo sposobnosti nadvlade ter neumnice, ki jih pozer konstantno nateguje z najbolj prozornimi forami za napihovanje minornega ega, potem so tu od nacionalizma obsedeni psihiči, naivno zaletavi kriminalisti, egocentrični karakterji, ki kategorično najebejo, ko si ravno domišljajo, da niso nič krivi itd. Vinko Möderndorfer je z lahkotno berljivim slogom, popularnimi tematikami, ostro začrtanimi liki, v katerih osebnostne tančine se nikoli ne spušča tako globoko, da bi bralcu zakompliciral pretok v možganih z zapletenimi psihološkimi vprašanji, pri bralcih mlajših generacij še posebej priljubljen.
Takšen je tudi film Pokrajina št. 2. Verjetno so nagrade za režijo, fotografijo, scenografijo in glasbo v primerjavi s konkurenco upravičene. Brez posebnih pripomb je izpadel tudi kasting. Skupek prioritet je očitno prepričal žirijo, da so filmu namenili tudi nagrado za najboljši celovečerec v celoti, ker je dosegal visoke produkcijske standarde, kakršni so sicer značilni za bolj razvite kinematografije, kakor se je v obrazložitvi izrazil predsednik žirije. Vendar pa so v obrazložitvi tudi zapisali, da gre za prepričljivo in sodobno žanrsko upodobitev še vedno aktualne in boleče tematike iz naše polpretekle zgodovine, s čimer pa se nikakor ne morem strinjat. Oziroma me zelo zanima, kje neki so kaj takšnega opazili. Ta film se namreč s tematiko povojnih pobojev nikakor in na noben način ne ukvarja. Scenarij uporabi zgolj akt ukradenega dokumenta, ki priča o povojnem poboju, da lahko v nadaljevanju napleta in zapleta perverzije in ekscese v odnosih v Möderndorferjevem klasičnem slogu. Da gre za dokument o povojnih pobojih je z vidika gledalca pravzaprav precej irelevanten pojem. Zato menim, da osrednje bistvo tudi ne zaigra v ponazarjanju, kako se breme zgodovine prenaša na nove rodove, ki z vsem skupaj nimajo nič, kot je zapisano v propagandnih materialih. Tega preprosto nisem opazila, kajti mulcu, ki bi vtaknil nos v kar koli, kar bi z morebitnim javnim razkritjem predstavljalo grožnjo povsem sodobnemu mafijozu iz sosednje ulice, bi se pač enako pisal “metek v čelo”. In v begu notoričnega lažnivca in hinavca pred “metkom”, od koder ga ni pričakoval, se zarisuje vsa osrednja poanta. Z naravo grehov, povezanih s polpreteklo zgodovino, se je na primer res ukvarjal Miran Zupanič v lanskoletnem zmagovalcu festivala – dokumentarcu Otroci s Petrička. Ne glede na to, da je šlo za dokumentarni film, bi na enak način lahko nastal tudi igrani celovečerec na temelju kakšne izmed osebnih zgodb, ki bi resnično upodabljala, kako se lahko po antigonsko prenaša temna nerazčiščena preteklost iz roda v rod. In prav tako bi bilo lahko vse skupaj zapakirano v žanrski paket trilerja. Pokrajina št. 2 aktualno temo povojnih pobojev samo podloži za več propagandnega blišča.
Pokrajina št. 2 je tekoč, dovolj gledljiv in z akcijo nabit film, ki mu uspe pustit vtis napeto srhljivega vzdušja še nekaj časa po odjavni špici. Pozitivna plat medalje je tudi dobro začrtan odnos Sergeja (Marko Mandič) v vpetost med dve ženski. Upodobitev dveh stereotipov ženske na tako skrajni in cinično začrtan način izpade učinkovito zaradi vizualizacijskega pristopa in sosledja. Na eni strani Sergej s fatalko Jasno (Maja Martina Merljak), s katero v vsakem kadru fukata ali pa vsaj uprizarjata predigro. Fuk z velikim F, F čez Fse. Ženska, ki fantu prinaša veliko hrepenenja in strasti, pa malo občutka varnosti in zaupanja. Na tem mestu vskoči Magda (Barbara Cerar). Verjetna bodoča žena. Magdin osrednji problem partnerstva se odvija okrog pokvarjenega štedilnika, erotiko pa transformira skozi serviranja večerij. Jasnin hladilnik je prazen in še sredi delikatese raje fuka kot nakupuje. Prizor seksa z Magdo ne obstaja, ker je pozornosti nevreden. Če “Magde” zanosijo, to dejstvo asiciira na jutranje praznjenje želodca, če zanosijo “Jasne” asociirajo na fuk. Magda je nadomestek za odsotno mater, ki skrbi da se večni pubertetnik nafutra in obleče, Jasna je strastna ljubica, s katero si “Peter Pan” podaljšuje filing brezskrbne mladosti. Obe morata spregledovat izbrancu najbolj prozorne laži, da bi lahko ena z zadovoljstvom kuhala, druga pa fukala. Simpl, a dovolj prepričljivo in gledljivo.
Pritegljivo je v medvrstičju naznačena tudi vez med generalom (Janez Škof) in inštruktorjem oziroma eksekutorjem (Slobodan Ćustić), ki ima korenine v globoki ideološki povezanosti iz preteklosti in meji že na homoerotičen ali pa vsaj “homodušni” odnos. Zvestoba, ki ne pozna prevelike žrtve in presega smrt, tudi lastno. Provokativen nastavek, ki bi se lahko razvil in posegel v plasti globljih osebno motiviranih vzrokov za sprožanje žrtev pod oznako zločini iz polpretekle zgodovine. Pozitivna plat medalje so tudi res prepričljivi in perverzni prikazi umorov ter prepričljivi in manj perverzni erotični prizori, pri čemer je Maja Martina Merljak kot gonilo vročih scen vnesla v slovenski film korak naprej. Sproščeno, meseno in natur. V vsakem primeru prislužena vesna za stransko žensko vlogo. Ja, seks vedno vžge, če vžge, kot se je izrazil Miha Hočevar. Vendar pa …
Scenarij
Vendar pa Pokrajina št. 2 upravičeno ni prejela vesne za najboljši scenarij. Pripadla je Metodu Pevcu in Feriju Lainščku za Hit poletja, kjer “matematično” večinoma vse štima, pri Pokrajini št. 2 pač ne. Hit poletja je vsebinsko preprosto zastavljen, Pokrajina št. 2 pretenciozno, vendar pogrne na preprostih pravilih igre mej verjetnosti. Že na začetku je jasno, da ne bomo izvedeli, zakaj dokument sploh še obstaja. Predstavlja generalu kakšen poseben fetiš, da ga po desetletjih hranjenja nek ubogi tatič lahko ukrade, ker brez dokumenta pač ne bi bilo filma? V filmu se nagnete preveč prikladnih naključij, ki na hitro opravijo s povodi za nadaljnje prizore, tudi zaključni. Potem je tukaj še pojav abnormalno zabitih ljudi, pri čemer za množično izgubo osnovne pameti ni nikakršne posebne obrazložitve. Gre za deželo tipa Twin Peaks? Kakšen poseben razsajajoči virus? Ti ljudje namreč srepečeglednemu volku z rdečo rutko ne samo verjamejo, da je Rdeča kapica, kar bi še požrla, ampak mu tudi brez razloga dobrohotno zmečejo vse surovine za obilen obed v naročje. Ti liki po potrebi preslišijo vse bistveno in blebetajo o vsem bistvenem, kot da ni bistveno. Presimpl. Največje teslo je hkrati profi svojega področja. Maher, ki oceni verodostojnost tajnega dokumenta na prvi pogled, pojma nima, kaj pomeni tajno, pojem spornega pa dojema kot branjevka novico o sosedovem skoku čez plot. Določena stopnja naivnosti in naključij je lahko sprejemljiva in utemeljena, v presežkih pač pomeni neprepričljive krajšnice do želenega cilja.
NAGRADA ŽIRIJE KRITIKOV
… je šla po mnenju Zdenka Vrdlovca, Joe Valenčiča in Saške Goropevšek v roke Vita Tauferja za filmski režijski prvenec Lajf. Kritike ponavadi navduši izvirni pristop ali neka specifičnost bolj od celotnega vtisa o filmu. Vito Taufer, zelo odmeven in uspešen gledališki režiser, je že postavil na oder predstavo o težavah najstnikov To ti je lajf in Kok ti men zdej dol visiš. V prvi nastopajo najstniki, v drugi najstnike igrajo odrasli igralci. Očitno je Taufer “čist not padu” in se lotil še filmske verzije o tegobah pubertetnikov, ki jih zavoljo simbolike igrajo starejši igralci, preko česar se meje realne “odraslosti” še bolj intenzivno in na komičen način zabrisujejo. Duhovitost je tokrat kritike še posebej navdušila.
NAGRADA OBČINSTVA
Najvišjo povprečno oceno s strani publike je prejel film Prehod v režiji Borisa Palčiča. Po dozdajšnjih komentarjih, ki sem jih zasledila, gre za pritegljiv film, ki ti da za mislit in v očeh prenekaterih gledalcev pri podeljevanju nagrad začuda spregledan, tudi in predvsem Jure Ivanušič v glavni vlogi.
KRATKI IGRANI FILM
Nagrada za študentski kratki film je pričakovano pripadla Matevžu Luzarju, ki je bil za Vučka že tudi nominiran za študentskega oskarja. Prav tako je Evgen Car prejel vesno za najboljšo moško glavno vlogo, upokojenca, ki se spopada z dolgočasjem in osamljenostjo. Matevž Luzar velja s svojimi dosedanjimi krajšemetražnimi igranimi filmi za zelo nadarjenega scenarista in režiserja. Temu primerno je Miha Hočevar izrazil upanje, da bo prišel do snemanja celovečerca, še preden osivi. Vnaprejšnjega pritiska visokih obetov ni za zavidat. Evgen Car je izjavil ob prejemu nagrade, da je bil po branju scenarija prepričan, da se bo zadeva preveč vleka, pa se ni. Režiser torej obvlada, vendar pa je ravno pri celovečercih strah pred zgodbami, ki bi se lahko vlekle, toliko večji. Prvi Luzarjev celovečerni projekt v kinu bo že ob najavah vzbujal veliko pozornosti, kar mu bo šlo toliko bolj na roko ali pa na nogo. Naj bo na roko!
Z vesno za kratki igrani film Vem, ki je po mnenju poznavalcev in ustvarjalca samega izpadel kot primerek filmske popolnosti, se je proslavil Jan Cvitkovič in ob prejemu nagrade uprizoril simbolično brco odhajajoči vladi za davljenje filmskih ustvarjalcev. K snemanju je pristopil s finančno luknjo, pa se je še posebej zahvalil prijateljem za podporo.
IGRALCI in IGRALKE
Letos zelo kvotno. Poleg vesne za stransko žensko vlogo Maji Martini Merljak in za glavno moško Evgenu Caru, je v glavni ženski vlogi prepričala Marjuta Slamič z upodobitvijo Tanje, ki se kljub pritiskom in nezadovoljstvu “ne more” poslovit od partnerja, v filmu Za vedno v režiji Damjana Kozoleta. Za stransko moško vlogo se je žirija navdušila na Bojanom Emeršičem v filmu Hit poletja. Miha Hočevar je dodal, da gre za vlogo, s kakršno nas je Bojan Emeršič mimo televizijskega lika spet spomnil, kako dober igralec je. Jah, najprej nas je spomnil, da Bojan Emeršič sploh še obstaja, čeprav se nadležno vreščalo Zmago Batina noče spokat z malega ekrana.
POSEBNI DOSEŽKI
Vesno za posebne dosežke je prejel film Mala apokalipsa v režiji Alvara Petriciga. Malo sem začudena, da ni bila podeljena še ena v enaki kategoriji Tomu Križnarju in Maji Weiss za dokumentarec Dar fur. Se žiriji ne zdi, da gre za poseben dosežek vsaj v enem smislu ali nekako ni “fit” s tekmovalnim programom?
GLAMUR IN BLABLA
Glamur ne obstaja. Na Slovenskem gre samo preko želodca. Kar pomeni, da je bila pogostitev ob otvoritvi, ko se je obreda udeležila tudi politična elita, dokaj bogata, raznolika in do neke mere “glamurozna”, na zaključni slovesnosti, ko se politična elita večinoma razglasitve nagrad ne udeleži, pa je že zapela skromnost solate, jabolčnega štrudla in pomanjkanja pijače. Kar se glamurja toalete tiče v Sloveniji izpade odštekana Maja Martina Merljak, ker se v večerni toaleti na podelitvi nagrad dejansko pojavi in s tem vzbuja toliko pozornosti, kot bi jo po filmskih festivalih v tujini kdo v pižami. Maja Martina Merljak je s svojo post festum predstavo sporočila, da imajo Slovenci približno toliko težav z razumevanjem poante glamurja kot s poanto erotike. Glamur je stvar domišljije in dobi krila predvsem tam, kjer ni protokolarno zapovedan. Se strinjam.
Povezovanje otvoritvene in zaključne prireditve sta prevzela Blažka Mueller Pograjc in Primož Ekart. Spodobno in nič posebnega. Govor odhajajočega ministra za kulturo Vaska Simonitija ob otvoritvi je bil, hvala, kratek, protokolaren in brezoseben. Ne spomnim se vsebine. Hvalnica je šla predvsem na račun največjega števila predvajanih filmov na Festivalu slovenskega filma doslej. Ob naravi pretresov okrog delovanja Filmskega sklada smo pričakovali točno to. Da bomo dobili morje filmov, ki na festival po osnovnih merilih ne spadajo, kar je potrdil tudi predsednik žirije, da bi vse grdo iz preteklosti nekako zakamuflirali s kvantiteto. Ali pa sploh ne gre za kamuflažo, ampak za resnično takovrstno umevanje smisla ustvarjalnega dela?
PRIHODNOST SLOVENSKEGA FILMA
Filmarji zagotovo upajo na boljše čase kulturnega ministrovanja pod novo oblastjo. Vendar je vlada v odhajanju 14. oktobra za slovo še potrdila novo direktorico Filmskega sklada RS Jelko Stergel. Štiriletni mandat ji bo začel teči 1. novembra – takšna simbolika se pa redko posreči!
Uf, bravo Simona, zelo zanimivo, da si v bistvu videla zgolj droben del festivala, pa si vendarle odlično in zelo korektno ter merodajno orisala več ali manj vse, kar se je pomembnega dogajalo. Sam bi dodal samo še pohvalo številnim in zanimivim konferencam, ki so predvsem v debatah s publiko precej dobro nakazale probleme, dileme in izzive, s katerimi se sooča slovenska kinematografija.
Aha, moram še omeniti Prehod, zagotovo malce nehvaležno spregledan film, ki preseneti predvsem z vprašanji o vplivu na človeško psiho in dilemo o tem, kaj je v resničnem svetu (in v svetu vsakega posameznika) res in kaj zgolj domišljija. V filmu blesti predvsem Jure Ivanušič, ki bi si zagotovo zaslužil vesno, pa tudi Iva Krajnc najde zanimivo kombinacijo usodne fatalnosti in naivne nedolžnosti.
Samo drobna pripomba, ko se ti je malce nerodno zapisalo o Ekartu, ki ga (vsaj po mojem spominu) ni bilo na otvoritvi, temveč je Blažki asistiral samo pri zaključni slovesnosti. Je pa bila otvoritev vsaj zame nekaj posebnega zaradi Iztoka Mlakarja, ki je naredil izvrsten uvod v animacijo Čikorja an’ kafe, zares pravi skriti biser tega festivala.
Glede pomislekov (praktično vsakogar, s katerim sem govoril) o prekomernem številu filmov pa bi dejal, da smo morda potrebovali prav spoznanje, da filmov ne primanjkuje (kar se je v preteklosti pogosto očitalo), da pa je vprašanje, kako na isti breg (kar je bilo vodilo letošnjega festivala) poleg filmskih ustvarjalcev spraviti tudi gledalce, torej kako posneti več filmov, ki bi si jih gledalci dejansko želeli ogledati? Številni izmed, sicer vizualno, simbolno ali čustveno izzivalnih filmov, so bili namreč vse prej kot prijazni do obiskovalcev kinodvoran, kar se mi zdi manj krivda sklada in politike, temveč bolj vprašanje kratkega stika med ustvarjalci filmov in željami publike (za koga se filmi dejansko snemajo?). A ostaja upanje, da do prihodnjega festivala filmski ustvarjalci vendarle odkrijejo Mojzesa v sebi in razdelijo morje politično motiviranih sporov ter osebnega iskanja filmske katarze, da bi gledalce popeljali v obljubljeno deželo domače sedme umetnosti.
P.S.: Lepo, da sva se zopet srečala. 🙂
Šit, tudi letos mi ni uspelo priti na festival, čeprav sem bil zelo blizu – a sem šel rajši obirat oljke.
Pokrajina št. 2 se gleda tako, kot se berejo Möderndorferjeve knjige – strnjeno in gladko, z dovolj zanimivo zgodbo in zadostno dozo duševnosti, da imaš občutek, da gre za žive ljudi.
SPOILER!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Konec razumem, a mi ni bil tako všeč. Rajši bi bil, da bi komunisti še naprej morili.
Najbolj si bom zapomnil dve stvar:
1. XFenommXenalni umor XMagde – če bXi padlXa še skXozi steXklo, biX to biXl čisti AXrgento.
2. Majo Martino Merljak – zaradi več kot očitnih razlogov.
KONEC SPOILERJEV!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Sergej bi si pa imel kar obe, neke razpetosti nisem zaznal.
Prehod je definitivno neslovenski film z dobro zgodbo in temo, ki jo ponavadi gledamo v ameriških filmih. Verjetno je tudi zato prejel nagrado publike, ki se je naveličala sofisticiranih slovenskih zgodb in gledališke igre. Upam, da se bodo tudi drugi filmarji opogumili in začeli delati gledljive filme.
Morda malo off-topic, a vseeno …
Meni nikoli ne bo jasno, zakaj slovenski filmarji ne snemajo. Prebral sem ogromno literature na temo gverilskega snemanja filmov, s porastom digitalne tehnologije, pa se je zadeva še dodatno pocenila. Pri nas je očitno tako, da nadebuden režiser z odliko konča AGRFT, prijavi projekt na FS in potem čaka na Godota, snemanje pa se mu zdi smiselno le z izposojeno drago opremo Viba filma in budžetom v višini četrt milijona evrov. Navsezadnje je tak odnos razviden tudi iz Hočevarjeve opazke Luzarju.
Kam bi prišel Peter Jackson, če bi za snemanje prvenca čakal na dodelitev sredstev novozelandskega filmskega sklada? Isto bi lahko rekli za Roberta Rodrigueza, Rogerja Cormana, Lloyda Kaufmana, Kevina Smitha in še marsikoga, ki je zavoljo ljubezni do sedme umetnosti večkrat dobesedno “scal kri”.
Priporočilo navedenih filmarjev je: snemaj, snemaj in še enkrat snemaj, tudi če gre za low budget (digitalno) varianto! Če ne zaradi drugega, zaradi gole ljubezni do filma, zraven pa dobiš še prepotrebno kilometrino, ki se je ne da naučiti na faksu.
Zato se mi je večina slovenskih filmskih ustvarjalcev vedno zdela kot trop razvajenčkov.
Pris, če si lahko dovolim…
Slovenski filmarji snemajo. A žal povečini reklame, ker je večina keša prav tu. Keš je bil vedno največji problem filmanja. Neumno je primerjati situacijo v čezlučju s slovensko. Tam 10k usd ne pomeni toliko (zdaj lahko že v pretekliku) kot pri nas. Tam ti film sponzorirajo tri firme in lahko posnameš film, tule pa greš lahko do desetih firm in boš mogoče nabral jurja evrov.
Samo razmisli… Treba je plačat opremo, treba je plačat snemalno ekipo, kar takoj nanese (low budget) 200 – 300€ na dan. Vračunaj še honorar igralcem, bencin za prevoze na različne lokacije, malica in kofe za vse, kak najem prostora, itd.
Vse se plača tudi če je low budget.
Sorry cyco, ampak očitno ne poznaš začetkov karier filmarjev, kot so Peter Jackson, Kevin Smith ali Robert Rodriguez. Kakšne sponzorske firme? Kakšna ekipa? Proračun njihovih prvencev ni presegel 15.000 EUR, keš pa so zbirali sami, na zelo domiselne načine. 😀
Je pa res, da časa niso zapravljali s snemanjem komercialnih reklam, prav tako pa jih ni ujčkal noben FS.
O poznam, dobro poznam. You missed my point thou…
Fora je v tem, da je filmografija v čezlužju veliko bolj čislana kot v šentflorjanski dolini, saj imajo slovenci slovenski film apriori za bednega in se zato donacije pridobi veliko težje.
Rodriguez je recimo svoj prvi film posnel s pol familije in 7k usd. Leta 92. Kar je ekvivalent okoli 10k usd.
Zdej pa ti poskusi pri nas napraskat 5k€ za film.
Ne rabiš donacij. 5 frendov, ki verjamejo v svojo vizijo in so s srcem pri stvari, vsak mesec izdvoji 100 eur in imajo po enem letu 6000 eur. Peter Jackson je “Bad taste” snemal 4 leta in vse svoje prihodke investiral v film. Rodriguez je velik odstotek proračuna za “El Mariachi” pridobil kot poskusni zajček testiranja zdravil. Kevin Smith je za “Clerks” vzel kreditne kartice desetih bank in šel v minus do maksimuma. Tu ni šlo za donacije.
That easy, ha?
Je treba še upoštevat voljo vseh udeležencev (da so vsi eno leto popolnoma pri stvari), nepredvidene dogodke (član ekipe se ponesreči, zastrupi, odpotuje snemat filme v ameriko), organizirat čas vseh sodelujočih (iz lastnih izkušenj ti povem da je to jebeno težko), težave s tehnikalijami…
Hočem rečt, da ni nemogoče. Je pa prekleto težko in moraš met res ogromno živcev, da stvar spelješ tako, da boš na koncu zadovoljen.
Če se obregnem še ob tvoj izbor ‘čudežnih dečkov’ – Rodriguez je izjemen producent, Smith je hud scenarist, Jackson pa fantastičen režiser. Takih pri nas ni.
Cyco, saj nikoli nisem trdil, da je easy. Ampak leto za letom poslušati izgovore naših “čudežnih dečkov”, ki najbrž nad omenjenimi celo vihajo nosove, mi pa tudi že preseda.
Ti bom enkrat ob priliki osebno razložil svoje izkušnje s tem, ker tukaj resno že preveč “smetiva”.
Se strinjava, da je velika večina ‘filmskih ustvarjalcev’ podn in zase mislijo, da znajo dejansko snemat filme.
Sicer pa ja, sprejmem povabilo na pivo.
Simona, oprosti za smetke.
Tovarišica Jelka nas je v srednji šoli učila samoupravljanje s temelji marksizma.
@spookymulder:
Hvala, spooky … Saj se da, na tak ali drugačen način potipat zadevo. In hvala za dodatek. O konferencah ne vem nič in me veseli, da so dobro izpadle. me pa zanima, kako je bilo kaj z obiskom!
Za Prehod sem slišala z več koncev enake opombe (vsebino poznam in deluje zanimivo, če je dobro narejeno pač), kot si jih dal ti, pa sem s tvojim in Danielovim komentarjem kot piko na i v nevtralnem mnenjskem smislu z osebnega vidika še dodala stavek. Komaj čakam, da vidim.
Sem malo okrog obrnila o Ekartu. Sem morala prav pomislit, ali je bil tudi na otvoritvi ali ne. Neverjeten vtis je naredil name … hehe … Ja, Mlakar je bil super. Kar se mene tiče, bi lahko kar vodil prireditev. Sicer pa nastopajočih itak nisem omenjala, ker nasploh v konceptu ni bilo niti za pošimfat, niti pohvalit.
FS je vedno kriv in mora bit kriv. Tam se sprejemajo odločitve o kakovosti in prijaznosti do publike. Bohnedaj, da bi šli samo na prijaznost do publike. Preveč filmov, ki so pri nas predstavljali hite, ne ustrezajo niti komercialnemu povprečju civilizacije, tiste, ki so predstavljali pa presežke in so nas ugledno zastopali po tujih festivalih, pa naša publika dobesedno bojkotira. Zato ideja o filmski vzgoji v srednjih šolah, ker je to pri nas nekaj neverjetnega. Pri nas so še filmi, ki v Ameriki propadejo kot komercialni poskus, najbolj gledani (na primer Basic instinct 2 in podobna sranja). Na drugi strani imaš pa publiki neprijazne filme, ki tudi sicer ne ustrezajo osnovnim standardom kakovosti. Tako to ne gre! Ne more bit vsak film v Sloveniji top, saj ni nikjer, ampak osnovnim standardom pa mora ustrezat in mora obstajat občutek za izbiro projektov, ki obetajo presežek, kar se je pa zadnja leta izkazalo, da na FS niso štekali nič! Najbolj odmeven od teh fiaskov je bil primer Kutin. Pa še polno problemov je okrog motivacije za dobre scenarije, pa da bi se naši režiserji znali sprijaznit, da marsikdo ni hkrati dober scenarist in režiser in še marsikaj.
In enako tudi z moje strani. Nisem uspela pa reči še kakšno več (drugič), ker nisem prespala, ampak pikirala precej hitro v Lj.
@mgerencer:
Pa drugič. Oljke so kul … hehe …
No, zadostna mera duševnosti za tak pristop, ja.
SPOILER!
Jah, je treba nekako pojasnit, zakaj ne morijo … hahaha …
Ja, no, saj … to je to. Bolj kot kakšna žgoča zgodba o povojnih pobojih je plus filma klanje in fukanje. Steklo bi bilo mogoče preveč kopipastarsko. Odkar se je v True Romance tako razsula Patricia, je vse samo še že večkrat viden “fake” … hehe … Osebno bi tudi zdrs v lužo krvi spustila, ker sem točno to pričakovala. Sicer sem pa osebno najbolj za lužico scalnice pod obešencem. To je bilo pa degutantno nepričakovano natančno prikazano.
Seveda bi imel obe. Ampak Bi. Vendar je razpet, ker mora kar naprej lagat in se izmotavat, da nekako obe ohranja. Od tod misel o razpetosti. Razpet ne bi bil, če bi imel obe v vednosti obeh. Na tak način sem mislila.
@Daniel:
Komaj čakam, da vidim in rada verjamem. Bom potem z veseljem napisala kakšno več o filmu, še posebej če bom delila mnenje z navdušenimi, ki vas res očitno ni malo.
@Pris:
No, vidim, da sta s cycom že razjasnila obe plati zelo verjetne resnice … Finance pri nas res so večji problem in se popolnoma strinjam z vama, da je problem tudi kvaliteta ideje. Kaj češ s Tu pa tam, ki je bil narejen na gverila način, če gre za zadevo, ki je nikjer ne bi že s tehničnega vidika poslali v kino, kaj šele zaradi dejstva, da je šlo ob tem še za poskus kopiranja kultnega britanskega filma. Fora Brat bratu proti SBIK ali pa še huje. No, ampak, gverila pri nas ima podporo v publiki, da bi bila vsaj še dobra. Tako je nastala tudi Slepa pega in kar filala dvorane in Norega se metek ogne, ki mu ni uspel met. Lapajnetov Kratki stiki, se mi zdi, da je tudi nastal z zbiranjem denarja brez pomoči FS in je neverjetno okej izpadlo vse skupaj. Letos je bolj ali manj na podoben način “vzemi kredit fant” in z nekaj donacije nastal film Blaža Kutina Nikoli nisva šla v Benetke. To pa seveda ni scenarij, s katerim je dobil nagrado v Cannesu, pa so ga pri nas zatrli, ker bi potreboval normalno podporo. Tudi sicer, letos, je gverile na kupe, mislim na gverilo ne glede na podporo. Da vse skupaj izgleda kot neuspela gverila, kar pomeni Hočevarjevo opombo, ki je bila itak že vsem jasna, da ne gre za filme, ki ustrezajo osnovnim standardom v vseh ozirih za festival.
Malo je problem denarja, pa tudi to, da filmi z omejenim vizualnim pompom morajo bazirat na močni psihologiji in še močnejšem dometu za vsebino v pristopu in seveda v igri. Jap, tega se pa marsikdo ustraši. Kajti ravno te zadeve, ki sem jih omenjala kot scenaristični minus za sicer produkcijsko dovršen izdelek Projekt št. 2, v gverila obliki nimajo prostora, da bi se jih zlahka spregledalo.
@cyco:
Mah, niso smetke. Prav lušno je bilo prebrat tale klepet. Še posebej ob dejstvu, da je slo film očitno tako nezanimiv tudi bralcem blogov, da bo tale zapis verjetno imel najnižjo branost od vseh mojih, poleg sedmih prispevkov o lanskem festivalu slo filma seveda … haha …
@dijak:
Aha … hvala za podatek. Angelca 2 torej.
Vidim, da velikega navala na SLO film ni, zato se bom še jaz malce razpisal 🙂
V knjižnem smislu je Moderndorfer zame eno izmed odkritij zadnjih nekaj let. So določeni faktorji, ki jih imam rad pri knjigah in lepa berljivost je ena izmed teh. Njegove knjige se mi zdijo berljive, napete, tematsko pa se loteva raznih vsebin, ki jih pred njim, pri nas, še nisem zasledil. Nekako sem vedno naletel na biografske pred/med/povojne romane ali kmečke slike, pri M. pa dobim kriminalko in psihotriler. Kar kul za spremembo! Čeprav opažam, da se v njegovih knjigah npr. motiv moškega v srednjih letih, ki ne ve, kaj naj sam s sabo, pojavlja že kar redno 🙂
V tem kontekstu mi je recimo všeč tudi zgodnji Mazzini, čeprav sem njegovo zadnjo knjigo komajda prebral do konca. Se mi je zdelo, da se že malo ponavlja in, da je stvar preveč “konceptualno pretenciozna”.
Moderndorfer ne komplicira, ne podaja dosti opisov, njegovo pisanje je dokaj neredundantno – napiše ravno dovolj, da je še jasno zakaj gre. V tem pogledu je vsaj zame več kot idealen za prenos na filmsko platno (čeprav njegovega Predmestja nisem gledal – si ga ti?). Seksualne vsebine so eksplicitne, agresivne tudi. Na podlagi vsega je Moderndorfer skorajda že material za bestsellerja, čeprav realne predstave o njegovi branosti ali popularnosti nimam. Mogoče pa je še vedno dovolj »resen«, da ni za množice?
SLO film imam rad, čeprav bi rad kdaj videl tudi kakšen slasher, kriminalko ali pa grozljivko. Videti kako napol retardiran kmet na Goričkem po hosti lovi 4 najstnike, bi bilo super! Mogoče ni pravih igralcev ali pa FS ne bi dal keša za takšne filme, ali pa bi v končni fazi to za režiserja pomenilo »poklicno izobčenje«. Ne vem, a na trenutke mi manjka tudi našega »pofla« 🙂
Kako pa to, da si s Cvitkovićevim Vem tako na hitro opravila (dve vrstici + dve besedi)???
Kakšna osebna zamera? ideološki predsodki?…ali kaj tretjega?Nisem ga še videl, ampak verjamem, da če je dobil nagrado in še bolj, ker je režiser sam izjavljal, da je to njegov najboljši film do zdaj…..bi mu nemara tudi pregovorno gostobesedna S.R. lahko namenila še kakšno besedo…!!? Kaj meniš?
Pa še tole: a ti mogoče nisi ure naštimala, ker zdajle je v resnici 13.43 pri tebi pa 14.43…
Moje videnje Pokrajine št. 2:
http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/10/27/recenzije-pokrajina-st-2/
@mgerencer:
Ja, saj, to, kar si napisal o njegovi literaturi je enako, kot sem zapisala tudi sama. In ja, motivi se ponavljajo, ne samo moški v krizi srednjih let, ampak še zgoraj našteto. In ja, ne komplicira in ne podaja osebnih opisov, ne poglablja se v karakterje, ampak bolj zabava. In se strinjam, da je njegova literatura zelo filmična. Kar se tiče bestsellerja, možno, seveda … gre pravzaprav za komercialnega pisatelja, dovolj kakovostnega, kakršni funkcionirajo v svetovnem merilu. In vse, kar mene moti je, da se zadevi ne reče bobu bob. Kot, da je nekaj drugega. To se dogaja v literarnem prostoru predvsem pri njem. V tem primeru, da gre za nevemkakšno obravnavo tematike povojnih pobojev, kar preprosto ni res, ker se Vinko nikoli z ničimer poglobljeno ne ukvarja, ampak producira hitiče. In v tem ni nič slabega. Čemu je treba nakladat, da gre za nekaj, za kar ne gre, kot da smo vsi slepi in butasti? Ta kontradiktornost me moti. Pri Desi Muck bo vsak jasno opredelil, da gre za komercialno literaturo. Pri Vinku se bo iz muhe izmišljevalo slona. Povsem brez potrebe. Saj prostor potrebuje dobro komercialo in tudi znotraj nje so dela primerljiva po kakovosti z raznih aspektov. Ne gre samo za šit na eni strani ali vrhunskost na drugi. On je popularen pisec. Seveda. Ravno zaradi vsega naštetega, kar determinira vzvode komercialno naravnane pisave.
Predmestje je igral na nacionalizem, nasilje in seks. Imeli smo zaljubljeni “neslovenski” par, ki ga preganjajo vukojebinski nacionalistični psihiči, češ, izginita čefurja, nekaj pornografskih prizorov (enega izmed psihičev, ki si ga meče na roko ob porničih in še toliko bolj zavida balkanskemu paru seksualno živahnost) in potem prizor dolgotrajnega ubijanja psa v slogu posilstva iz Nepovratno, kot prispodoba, da psihiči gledajo na balkanske sosede enako poniževalno in brutalno kot na pritepene pse. Vendar film pri publiki ni bil dobro sprejet predvsem zaradi nasilnega prizora nad psom, ki ni izpadel tako po hollywoodsko kulsko, ampak po Nepovratno evropsko, nekaj zamere je šlo pa tudi pretiravanju, češ, da gre za skrajnostni primer nacionalizma, ki pa pri nas res ni po črnih kronikah in s tem slabo reklamo Sloveniji. Nagrado so mu podelili kritiki, po katero pa M. ni prišel in je podeljevalka Živa Emeršič nekaj zabrusila v mikrofon, češ, a za tole nagrado dvignit je pa zmanjkalo poguma. Očitno neke zakulisne užaljenosti.
Bomo videli, kako se bo preganjal Vinčijev vampir po Gorjancih … hehe … Ni ravno Goriško, je pa na G.
@Tomac:
Uf, Tomac! Si me kar šokiral, ampak hvala za opombo. Nič od naštetega, niti nič tretjega. Osebno zelo cenim Cvitkovičevo delo. Preprosto gre za filme, ki jih še nisem videla, tudi Vem je med njimi. Sem si pa ogledala ravno filme z največjimi fanfarami nagrajene, da sem se jim lahko bolj posvetila utemeljeno, sicer se pisanja ne bi lotila sploh. Ostale sem obravnavala samo z aspekta predstavitve in omenila tisto, kar je za predstavitev po mojem mnenju omembe vredno, na to sem v uvodu tudi opozorila! In pri Cvitkovičem kratkem filmu ni nič takega naokrog, kar bi lahko posebej omenila (kot pri Tauferju povod za nastanek filma, pri Vučku že predhodni hrup z oskarjem itd.), tudi nekaj drugih filmov samo omenim (Za vedno v kontekstu nagrade za glavno žesnko vlogo). Ker pa ne želim, da bi izpadlo diskriminatorno, sem dodala še dva stavka, ki se tičeta Vem in vse po spisku linkala na uradne strani filma, razen pri Lajfu Tauferja, kjer uradne strani preprosto ne najdem, niti česa drugega, kar bi film predstavljalo več kot zgolj kdo igra in kdo režira. Eto! Pa je spet diskriminacija.
Ampak še enkrat hvala za pripombo!
In ja … očitno moram posebej za blog nekaj naštimat, ker na mojem računalniku je ura seveda okej. Sem mislila, da to vsem administracija ureja, pa očitno ne. Bom raziskala.
Hm, kar se tiče Rodrigueza: bil sem davnega leta 92 na evropski premieri njegovega filma v Berlinu in producenti so morali zanjo zapraviti nekaj sto tisoč dolarjev, vsaj. Tam je bilo tudi nekaj slovenskih novinarjev in ti so potem pisali hvalnice o skromnem Rodrigezu, itd. Spregledali pa so, da je samo promocija stala toliko kot kak čisto uraden slovenski film.
;>
Sicer je pa o tem Rodriguez napisal fajn knjigo, ki se jo splača prebrati.
Hvala za odgovor.
Oprostite kakorkoli ampak tale film je eno slabsih spokedral slovenske produkcije. Ne bodite vsi tko inteligentni in brihtni ker oprostite…ta film gledalcu ne da nicesar. Prazen je.Igra je zelo na meji, scenarij je dolgocasen…prosim povejte mi kaj je tako odlicnega v tem da ljudje en za drugim ležijo v mlaki krvi…in tudi konec je oprostite…tko..blah..na prvo žogo. V bistvu je cel film na prvo žogo. Dejansko je fuk vse zarad cesar je dejansko vredno it v kino. Mislim ker ce res kriticno pogledate vse skupaj, mi oprostite lepo prosim…izjemno precenjujete celo stvar. Tu in tam je par kvalitetnih igralskih vložkov…in v to..oprostite..fuk ne morem steti..ampak ok..naj bo..ker je highlight filma.
Nekaj fundamentalnih opazk v zvezi s “filmom”, če ga lahko tako imenujemo:
Pravila za žanrski film, ki jih Pokr. št. 2. zanemarja:
SPOILER!
1. Junak mora priti tekom filma do neke odločitve, storiti neko dejanje; ne sme biti pasiven. Ne more se izražati le seksualno (razen, če ne igra v porniču, seveda).
2. Junak mora rešiti svojo izvoljenko pred nasprotnikom, ne more dopustiti, da mu vse pokoljejo.
3. Hudodelec, antijunak, mora imeti vsaj nekaj značaja (in ne sme izražati le reklame za depresijo, kot to počne Inštruktor v filmu), poleg tega mora biti konsistenten, in ne sme storiti samomora v kritičnem trenutku, najsi mu bo še tako hudo (da se vrže ravno v tisto jamo, katere obstoj je hotel zanikati).
4. Aluzija na povojne poboje ne sme biti narejena tako, da slučajno vrtijo na televiziji tiste sporne posnetke, marveč mora biti vkomponirana v dramaturško zasnovo dela – razen, če gre za propagandni domobranski film, kar Pokrajina št 2. tudi je, z nekaterimi levičarskimi modifikacijami.
5. Junak mora obvladati filmsko igro, igro brez igre, ne sme preveč gestikulitai, hkrati pa mora izžarevati neko kinematično energijo, že s pogledom, že s svojo navzočnostjo ( Alain Deloin, Marcello Mastroinanni, Jean –Paul Belmondo, hja, celo oni vajenec Tom Cruise v Collateral, kjer je dokazal, da le zna igrati).
6. Dogajanje ne sme biti preveč predvidljivo in ne sme žaliti filmske razgledanosti gledalca, kar pa slovenski filmi (čeprav je tega slučajno režiral Nemec Mödernedorfer, z umlavtom) vztrajno počno. Sicer pa bi se kot Nemec lahko zgledoval po sijajnih dosežkih domače kinematografije, recimo Herzogovih filmih, in jih vnesel tudi v svoja dela.
7. Igralci morajo igrati filmsko, govoriti naravno, se izražati naravno, kinematično, ne gledališko, četudi z uporabo vulgarizmov. AGRFTjevci so glede tega travmatizirani, to razumem, toda kako naj si potem pojasnim fenomen Tjaše Železnik, ki deluje na filmu izjemno pristno in naravno? No, ena lastovka ne prinese pomladi, in nedvomno je res tako.
Igra:
• Cerar, Barbara. Cerarjeva je obsojena na kvazi materinske vloge – že od šelestečega Šelestenja dalje (saj še pomnimo, ona je travmatizirana s splavom: utelešenje desničarstva in Matere, slovenske, seveda – zakaj ne bi igrala še Franceta Rodeta v ženski inkarnaciji?)
• Mandić, Marko – Tonček. Spominjam se našega starega vrtnarja Toneta Tivadarja – Tončka, Mandić kot da je njegov klon, pomlajen za 30 let ali simulaker; vsekakor mu je igra brez igre tuja (pretirava v akciji) in v filmu ne bi smel nastopati. Prilepila se ga je vloga nezrelega fantiča, ki z ženskami ne zna ustrezno (seksualno) komunicirati, že od Vladimirja naprej.
• Maja Martina Merljak – če odštejemo njen neznosen, nenraven ljubljanski naglas in obraz, ki ne pove nič, ostane le še njeno telo. Toda koliko je še madžarskih pornoigralk, ob katerih bi je sploh nihče ne opazil?
• Janez Hočevar – deklamira, recitira, česar je navajen iz gledališča.
• Ostalih ni vredno omenjati.
Obsežnejša kritika in kritika slov. filmov, je dostopna na:
http://www.mladina.si/tednik/200843/pokrajina_st__2
@Tomaž:
Hvala za izčrpen komentar (dodala sem Spoiler, ker malo več razkrivaš za hipotetične bodoče gledalce).
Točke 1, 2 in 3 vsekakor držijo na osnovnem nivoju, kakor se sicer predavajo osnove scenaristike, predvsem tega žanra, po ameriško (vključno s ključnim dogodkom v deseti minuti … hehe), vendar se pa nikakor ne strinjam, da se ta pravila, ki se dotikajo vsebinske narave, ne bi smelo kršiti. Ravno nasprotno. V kolikor “prekrški” uspejo pač, je film lahko nadpovprečen tudi zaradi tega. Vendar ta pač ni bil iz teh in drugih razlogov. Po eni strani je pričakovana pravila kršil, po drugi ni ponudil nič drugačnega, dobro vkomponiranega.
Kar se tiče točke 4 se absolutno strinjam, plus še vse tisto, kar sem zgoraj o tem zapisala.
Pri 5. točki se delno strinjam … igra v tem filmu je bila kar v redu, vsekakor pa ne popolna, definitivno pa ne primer slovenskega filma s šibko igro.
O 6. točki sem isto, še razširjeno zapisala zgoraj enako. Moederndorfer ima premalo z nemškostjo, da bi lahko pričakovali kaj manj slovenskega … hehe …
O 7. točki … kot že pri 5. … to ni primer gledališke igre glede na slovensko povprečje. Mogoče nekaj okornosti (ja, pri Rifletu, se strinjam, in pri Lahu …), sicer pa okej. Kar se fenomena Tjaše Železnik tiče, se mi ne zdi fenomen. Morda izpade naravno, je pa izredno neprezentna igralka. Zlahka pozabim na njen obstoj minuto po izteku filma. Kar se ženskih vlog tiče na slovenskem filmu, je po mojem mnenju zaenkrat ustvarila presežek Polona Juh v Pod njenim oknom. Prepričljivo in z veliko prezence.
Igra:
Ja, se strinjam. In ta kasting je dober. Kot na filmu, tako je izpadlo tudi realno na odru ob predstavitvi ekipe po premieri … hehe …
Mandič je po mojem mnenju eden redkih najboljših mlajših igralcev pri nas, tako na odru kot na filmu, kakor koli obrneš. Ni vsaka vloga top, definitivno se pa iz te vloge, kot je zastavljena, kaj več potegnit že ne bi dalo po mojem mnenju.
O Maji Martini Merljak se ne strinjam. Kar se tiče obraza, ki ne pove nič, se mi zdi spet bolj problem, da ni imela kaj povedat sploh, saj liki, kot ponavadi pri Moederndorferju, nimajo nobene globlje psihologije, sicer ima pa punca zelo zanimiv obraz in izraz. Obetavna mlada igralka, če mene vprašaš. Ni šlo za pornofilm, zato to nima veze po mojem mnenju. Je pa šlo za prikaz pornografskega odnosa in temu primerno sosledje kadrov, ob čemer noben ni brez petinga ali fuka … kot sem zapisala pač zgoraj. In to je v konceptu funkcioniralo v smislu uresničenja namena, do koder je bil zastavljen.
Hočevar … ja, kot ponavadi. Čeprav muke med ubijanjem je pa kar dobro izpeljal.
Sicer hvala za link, čeprav ne razumem. To ni obsežnejša kritika (obsežna je že na primer moja, s scenarijem vred … hehe … in morda bo padla še v Delu kakšna obsenejša …), ampak je krajša kritika in nima zveze s s kritiko slovenskih filmov na sploh. Da ne bo pomote. S Štefančičevo recenzijo se logično da strinjam, saj je raztrgal iste zadeve kot jaz zgoraj, ampak vseeno … ne razumem tvojega razloga in napovednika za link.
Še nakaj malega o filmski igri
Ja, o filmski igri pri nas in drugod bi se dalo razpravljati, a ta tema je preveč široka, da bi se jo dalo zajeti v kakšno krajšo obliko (mogoče kakšno knjigo, ki jih je že mnogo).
Če pustim ob strani AGRFTjevce, bi omenil dve neprofesionalni igralki, ki se – v intervalih in različnih vlogah – pojavljata v medijih: Katarina Čas in Manca Dorrer.
• S Katarino sem kratek čas sodeloval na filmskem seminarju pred leti, pri vajah iz kamere, režije in posnel sem dva odštekana skeča. Kolikor jo sicer poznam, vem, da je natopila v Petku zvečer, ki ga poznam le po odlomkih, pa je en dolgčas, in seveda ”nesmrtnih” oddajah na A kanalu, zdaj pa je spet na RTV z Aritmijo, ki je skoraj ne gledam. Kot voditeljica, v redu (nekoč je bila dobra zlasti v Klubu avenija, kjer je imela en res odličen intervju s prostitutko, ki je kot smrklja šla delat v Trst, pa tudi v Zmenkarijah ni bila slaba); kar se pa filma tiče (videa) mislim, da ima premalo osebnosti, da bi lahko pokazala kakšno vrhunsko igro (bi bilo pa zanimivo pogledati še en kratek film Akcija 138, v katerem sem sodeloval kot rekviziter in opazovalec (kritičen, hja), ki smo ga med seminarjem snemali na opuščenih vagonih v Mostah (moral bi povprašat Andreja, če bi ga dovoli dati na net). Tam je bila kar dobra, čeprav je scenerij stereotipen. Četudi je švoh posneto, pa je filmček vrhunsko zmontiran, pohvali bi režiserja Brkopca, ki je iz amaterskih posnetkov naredil pravi video tobogan.
• Manca… hja, v Vladimirju je držala cel film pokonci, in blažila pretirano Valičevo in tudi Mandićevo igro. Vendar je pri njej problem, da deluje rahlo zaspano, misleč, da je to cool. Nekoč smo po snemanju skupaj večerjali in malo sva klepetala o filmu in glej: ona je res to, kar je na platnu: deluje zaspano (četudi občasno oživi, v dobrih trenutkih).
• Pa še moja izkušanja s Katjo, dekletom, ki sem ga odkril na svoji avdiciji za moj kratek film Izginjanje (ki ga kasneje zaradi nekaterih teh. pomanjkljivosti nisem poslal naprej): Katja je bila prvič pred kamero in se je hitro ujela, predvsem je bila fotogenična in sugestivna v nemem prizoru, ki smo ga snemali na našem vikendu.
No, kakorkoli že, naslednje leto nameravam še nekaj kratkega posnet, na višjem nivoju (glede na moje prejšnje vaje), in zaenkrat zaključujem svoje razmišljanje o filmski igri.
Dodajam še dva linka na filma, omembe vredna zaradi igre (to je že filmski ideal):
1. Alain Deloin v nesmrtnem Samuraju (1967), enem največjih francoskih filmov, na začetku:
http://www.youtube.com/watch?v=2vvhELLHJWA&feature=related
2. Romy Schneider, na začetku filma Važno je ljubiti(1975), za katerega je tudi prejela Cezarja, kjer se sreča s paparazzom, ki se vanjo zaljubi:
http://www.youtube.com/watch?v=snl-J9qjm2k&feature=related
@Tomaž:
Hmmm … No, hvala, še za ta prispevek o svoji poti in srečanjih na njej. Želim ti veliko uspeha in presežkov v nadaljevanju!
In bi se kar strinjala s tvojo oceno. In ja … hehe … Manca je res takšna osebno, kot je na filmu. Jo poznam tudi jaz. In hvala za linke. Samuraja poznam, Važno je ljubiti si pa še nisem ogledala.
@Tomaž:
Zanimivo je brati vso to filmsko teorijo, ki si jo naštel in čeprav se načeloma strinjam, da Pokrajini kot tudi praktično vsem drugim slovenskim (pa tudi večini tujim) filmom in igralcem manjka precej vsega tega, se mi vendarle zdi, da film/igralec, ki bi se striktno držal vseh teh pravil, morda prav zaradi tega ne bi deloval, ker bi izpadel preveč načrtovan, domišljen in skratka nerealen. Življenje samo namreč nikoli ne poteka po vseh pravilih in zgolj tako, kot si zastavimo ali predstavljamo. Zdi se mi, da če bi se režiserji želeli držati vseh pravil filmske teorije, bi bilo posnetih izjemno malo filmov, sploh pri nas, ko že tako ali tako filmski ustvarjalci težijo k temu, da udejanjenje svojih filmskih vizij vlečejo v nedogled.
Oziroma, da navedem en konkretni primer iz sveta glasbe. Poznam človeka, ki je imel v mlajših letih glasbeno skupino. Ko so iskali pevca, so si postavili izjemno visoke standarde in iskali nič manj kot novega Freddija Mercuryja. Ker ga seveda niso našli, so se raje odločili, da bodo bend brez pevca, kot pa da bi imeli kakšnega malce slabšega. Verjetno mi ni potrebno razlagati, zakaj je ta skupina zatonila še preden bi posneli kakšno skladbo ali priredili koncert.
Hočem reči, da imaš verjetno prav ko tako natančno naštevaš, kaj vse je narobe s filmom in igralci, pa vendar se je ob tem potrebno vprašati, če bi film sploh nastal, če bi ga želeli narediti brez napak? Skoraj zagotovo ne! Bi bilo to dobro ali slabo? Verjetno vprašanje osebnega razmišljanja – vsaj jaz raje vidim, da nekaj je, pa četudi z napakami (na katerih se lahko vsaj nekaj naučimo), kot pa da sploh ni ničesar.
Simona, imam malo časa, prebiram tvoje prispevke, a sem le tu in tam še “sprovociran” , da malo popljuvam! Tale tema me je pa malce dvignila …
Slovenski film pade na vseh nivojih! Začne se pa pri preprosti obrti, ki se bi jo dalo naučiti, a jo razen redkih izjem ne obvlada nihče!
Kako je mogoče, da “naši filmarji” ne obvladajo preprostih osnov filmskega mišljenja, osnov kadra, govorico telesa, svetlobe … ma, v nedogled lahko naštevam!
Odkar so “spucali” Čapa, ki se je obrti naučil nekje drugje kot na AGRF, nismo posneli filma, ki bi se lahko primerjal z nami bližnjimi sosedi!!!
Poleti sem se udeležil filmskega seminarja, ki ga je organiziral JSKD. Če nič drugega, te vsaj naučijo oz. povedo, na primerih, zakaj je slovenski film tako zanič! Večino, glavnino predavanj je vodil Prof. Jovan (Joco) Jovanovič, ki velja za poplnoma nesprejemljivega diletanta, kljub izkušnjam, ki jih ni okusil še nihče v zg. slov. filma. Res žalostno. Kot na vseh področjih, tudi tukaj ne moreš mimo malomeščanstva, zatohlosti majhnega prostora, ki dobesedno medse ne spusti nikogar, ki ne vegetira pri koritu.
Ljudje, publika pač kakšen film tu in tam celo pogleda, najbolje jim je podtaknit kakšno Severino, sicer pa slovenskega filma ne ceni od Vesne, Kekca, in Klopčičevega Cvetja v jeseni nihče več!
Očitno je edina varianta žal le ta, da se mladi naučijo obrti v tujini, preskočijo domače diletante, zberejo nekaj drobiža in z digitalko posnamejo, če seveda imajo kaj za povedat!
Filmski sklad bi pa ukinil, tudi vse donacije, ker nas slovenski film pač nikakor ne promovira. Cvitkovič, Lapajne, Burger, verjetno še kdo … so sicer bolj ali manj talentirani, ampak jim v tako gnilih razmerah ne bo uspelo naredit nobenega presežka!
Film je za Slovence prevelik zalogaj.
Pa še en primer poplnoma nesposobnih filmskih ekonomistov: Če bi za film o Prešernu angažirali igralca svetovnega formata recimo Gerard Depardieua, bi film lahko prodali celi Europi, če ne svetu. Kakšen milijon EUR bi požalvali, ampak bi bil vsaj efekt … tako pa se je denar ravno tako pogonil, rezultati pa: prvi na vasi! ha, ha …