Od Saša Hribarja in Bojana Krajnca bi bilo fer, da bi Reporterjevemu uredniku Silvestru Šurli za tako učinkovito brezplačno propagando razvedrilni oddaji Hri – bar poslala vsaj kakšno drobno simbolično zahvalo. Zadnjo soboto se je gledanost verjetno drastično povečala. Gledali so jo verjetno tudi prenekateri “otroci”, ki sicer zaradi hudournega ponočnjaškega termina prej zaspijo, pa so se tokrat posebej potrudili počakat, če je slovenski Ostržek preživel. Silvestru Šurli izrekam zahvalo tudi sama, kot del občinstva, ki se v strahu pred humoreksijo izogiba konzumiranju večine slovenskih polizdelkov pod oznako “humoristično” in zato še posebej intenzivno navija, ko gre vsaj hribarjem spet bolje po Triglavom. Vsak siceršnji ponovni poskus zaužitja afengunc obroka nove slovenske humoristične nanizanke in “politike” večine razvedrilnih oddaj se konča z nujo po obilnem praznjenju želodca. Namesto slogana Smeh je pol zdravja se v glavah po vsaj osnovni mentalni higieni hrepenečih Slovencev že zdavnaj in predolgo rola opozorilo Pred uporabo se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.
Tudi zato, med drugim, uživata projekta Hri – bar in As ti tud not padu na malih zaslonih poseben ugled. Različna, pa vendar oba kot zdravilo proti že pregovorni slovenski neupravičeni nadutosti in posledičnemu pregovornemu pomanjkanju smisla za humor s premosorazmerno posiljeno hiperprodukcijo. Roko na srce, si Hribar v imenu čudežno obstojnega s superlativi okrašenega radio renomeja glede na bolne trende naše podalpovine kdaj pa kdaj lahko privošči tudi mestoma dolgocajtne trenutke špasovanja in kakšno ne ravno perfektno posrečeno imitacijo. Surla unikat je pač zablestel, kakor koli obrnemo.
Koga neki bi lahko ogrožal Zmago Batina? Takšne vreščave gastarbajtarske spake, ki je baje nora na slovensko popevko, ne najdeš na svetu in slovenskim špasmejkerjem se zdi očitno neverjetna prednost, da naj bi bil lik smešen ravno zato, ker se noben gastarbajtar ne bi mogel identificirat z navadnim klovnom, ki bi se lahko rodil samo v cirkusu. Koga neki bi nasmejala Del in Rodney po slovensko, razen kakšnih Slovencev, ki mislijo, da jim Đuro (tokrat se strinjam z Markom Crnkovičem) prodaja nekaj, kar bi sicer lahko dobro prodal tudi kje drugje? Del in Rodney sta tragikomična soseda. Mesena in krvava. Zelo zares pravzaprav! In ravno zato tako prepričljivo komična. Branko Šturbej je spet samo klovn. Ob vseh bedakih in konjih, ki se prebijajo skozi življenje za vsakim vogalom, takovrstnega spakovalnega truda, kot ga brez potrebe izvaja Branko Šturbej in si pljuva na kariero, pač ne premore nihče. Zato je lahko komičen spet samo otrokom, ki upravičeno klovnov še niso prerasli. Zdaj se mi je Đuro naduto skozlal še na eno meni najljubših britanskih humorističnih nanizank in mi bruhanc serviral, kot bi šlo za britišelitno večerjo. In ravno zato bi se morala počutit potolaženo, ker so njegovi smehotvori bojda boljši od najslabše možnega, kar najdeš na svetu pod oznako smeha “Made in Slovenia”. Kaplja čez rob. In v enaki poanti sledijo vsi ostali nebulotični izdelki. Od sosedov, svingerjev, tračen novinarjev, medvedjih familij … Če odštejem tehnično plat medalje katastrofe, trdim, da je ta še zanemarljiva. Zanemarljiva ob vsebinskem podebiljanju, porazni interpretaciji, v še večjo sramoto glede na določene stare dobre slovenske ikone humorja. Zlatko Šugman je ob prejemu Prešernove nagrade kot kultni slovenski komik z ironijo na sranje, ki je preplavilo slovensko sceno, pozval naj Slovenci ustavimo komedijo. Pa očitno ne premoremo dovolj sramu, ko bi nam ta lastnost ponižne skromnosti v svrho napredka najbolj prav prišla. Patetika je toliko hujša ob na drugi strani očitno pudarjenem strahu in sramu, ki bije iz teh komedijarij po slovensko, ko preprosto izsiljujemo, da bi bilo smešno nekaj, kar nikakor ne zasmrdi po resničnosti. In če se zgodi … porkaduš! … bomo tožili ali pa izbrisali vse po spisku. Kleromentaliteta, ki je v svojih reakcijah brez dvoma ironično vir največjih zalog smeha, na žalost pa tudi vir najbolj infantilne produkcije razvedrila. Surlasto.
NEUPRAVIČENO NADUTI
Štirje prijatelji se peljemo proti Ljubljanskemu gradu. Povabljeni na premiero ene izmed komercialnih gledaliških komedij. Odziv na prijazno povabilo udeleženega v “zločinu” pač. Ampak okej. Mogoče bo ena izmed redkih užitnih. Avto parkiramo skoraj na dnu hriba, ker se pol ure pred začetkom predstave že vijejo ob robu parkirana vozila skoraj do vznožja. Žal nam je, da nismo poleteli z vzpenjačo. Horde ljudi se valijo navzgor. Prizor totalnih razprodaj.
Prisopihamo do vrha, se posedemo na plastične stole, ki so verjetno ostali kot višek ob prenovi kakšnih starih menz, pod milim nebom, vsi veseli, da smo se do stolov sploh dokopali, pred nami pa micen prazen odrček. V rokah držim listič tipa reklame za pizzo, ki naj bi predstavljal gledališki list, osnovni podatki v zvezi s predstavo in z nemarno v oči bodečo prvošolsko slovnično napako v enem stavku avtorju v predstavitev. Za nek drug podvig je avtor prejel ugledno nagrado, piše. Mhm. Referenca torej. Da tole pa ne bo kr tko neki za keš odprdnjenega v trdi dni, čeprav ponavadi je. Pustimo se presenetit. In se začne. Sila preprosto. Brez scenografije, brez kostumografije, mogoče dva rekvizita. Poceni, ni kaj. Prostor bo zapolnila vsaj dobra “stand up” komika s tekstom za počit od smeha. Dokaz, kako ni treba veliko za dober dosežek. Če si dober, si pač dober tudi brez vizualne šare. Se popolnoma strinjam in podpiram, če ne gre samo za slo po skrinjah cekinov za prazen nič! Lepo … Bi bilo lahko!
Pa bilo ni. Tekst banalen z že petstokrat prežvečenimi cenenimi vici izza šankov, dramaturgija na nivoju percepcije povprečnega osnovnošolskega dramskega krožka, igra pa sprejemljiva, a z že milijonkrat videnimi gegi na geg. Po eni strani poniževalno do občinstva, po drugi dolgočasno za umret. Še dobro, da so ti naši cirkusi kratki, češ, današnji nevrotiki od ljudstva ne zmorejo obdržat koncentracije več kot eno šolsko uro. Po petnajstih minutah sem postala ultranervozna, čeprav sem sicer sposobna brez tresavice rok zdržat tudi šesturni Bratje Karamazovi projekt. In sem si omislila nadomestno zabavo. Opazovala sem občinstvo. Kako disciplinirano so razumeli znak za smeh in ga izkašljevali kot avtomati na klik. Utrujeni Slovenci od prenapornega in prenatrpanega vsakdana, ki hrepenijo po sprostitvi in smehu. Ne najdejo ga veliko med obveznostmi in kislimi facami, ki jih obkrožajo povsod. V njihovih življenjih se jim res, in zagotovo tudi upravičeno, ne zdi nič več smešno. Kupili so vstopnico za urico izkašljevanja. Plače imajo večinoma prenizke, zato niso odšteli malo. Za urico kvazi sprostitve. Režali se bodo, pa naj stane, kar hoče. Ni časa, ne volje za izbirčnost. In na tej točki nastopi gniloba naše doline, ki to dejstvo nemarno izkorišča.
Po koncu predstave sledi izmenjava mnenj, popivka, pozdravi in čestitke. Prizanesljivi prijatelji imajo predvsem s pozdravi in čestitkami po takšnem pljunku v faco kakopak težave. Pa se začne. Eh, saj ni bilo tako slabo. Jah, no, to je ta scena, ki danes laufa pač. No, ja, saj ne gre za umetnost. Itd., itd. Bulšit. Zadeva je zanič. Okviri gor al’ dol, v okviru najnižje komercialnega je brez okvira. Vsebinsko bolj plehko, kot je vsebinsko plehek najbolj plehek ameriški proizvod. Tisti, ki se jim Slovenci naduto tako radi posmehujemo, češ, butasti ceneni Američani. Pojma nimajo, kje je Islandija, mi pa vemo! Celo Kenijo znamo pokazat na zemljevidu. Bravo! Mi smo carji, ki vemo vse, kje je kaj, in kje je kdo zakaj, bedaki ne vedo, kje, kdo in zakaj smo mi. Neverjetno! No, pa dokažimo že enkrat, kje, kdo in zakaj smo mi. Komaj čakam. Upravičena nadutost me namreč nikoli ne moti. Včasih jo zna kdo celo tako prepričljivo uprizarjat, da v mojih očeh vzbuja posebno spoštovanje, še posebej zato, ker ravno upravičena verzija večino slovenskih surlarjev najbolj nervira. Do neupravičene so radi neupravičeno popustljivi. Lažje se identificirajo z ozadjem togote slabih bleferjev pač.
In kakšen izgovor neupravičeno nadutim v obrambo slišim? Da je to nivo, ki so ga pač povprečni Slovenci sposobni dojet. Avtor predstave bi baje rad izpeljal zadevo mnogo bolje, pa so mu povedali, da obstaja meja sprejemljivega! Slab izgovor, dragi moji! Slab izgovor nekoga, ki se oklepa skrajnega poniževanja ljudi, ki ga bodo nafutrali, da bi prikril lastno karakterno in profesionalno plat mizerije. Pač ne zna spisat povprečno užitne komedije, pa se je zadeve vseeno lotil, ker z nobenim vzvišenim projektom ne zasluži umetniku dostojnega honorarja in zdaj, o, zdaj, se mu pa vse skupaj že resno fržmaga. Preklet Werner, bom pa še jaz drek prodajal! No, pa daj! Kot prodajalca dreka te bomo tudi dojemali, kakor koli obrneš, potem pa ne jokat. Namesto, da bi končno izrekli bobu bob, se raje potuhnjeno spacka packarijo, slabo vest pa preganja s poniževanjem konzumatorjev, češ da oni silijo uboge umetnike k produciranju bebavih polizdelkov, ker so tako abnormalno, na dnu svetovne lestvice, retardirani. Bruh! Neupravičena nadutost je za kozlat, ne pa utrujeni ljudje, ki kupujejo sranja, ker nimajo več volje pričakovat in zahtevat vsaj sprejemljivo in ker so izgubili ves smisel za osnove kakovosti, pa pač požrejo tisto, kar jim je edino ponujano.
Morala bi razumet, baje! Da gre samo za lahkotno zabavo, ko izmozgano ljudstvo spusti možgane na pašo. Poanto oddiha z možgani na paši zlahka razumem. Prekleto težko pa razumem blagor oddiha, ko ti čez možgane arogantno zapelje kombajn, ker voznik že vnaprej predvideva, da si se mu itak nastavil s tako gnilo mrhovino od možganov, da pod nobenim pogojem ne bi bili uporabni niti za srednje kakovostno pašteto. In kako naj igralcu privoščim, da bi sranje pokonzumiralo čim več ljudi, kar pomeni, da bo on toliko več, končno, zaslužil?! Seveda mu privoščim. Od srca. Zaslužek namreč. Ampak hkrati bi v tem primeru to pomenilo, da upam na čim več v zadnji možganski atom ubitega slovenskega folka, da bo pripravljen plačevat cenene zajebavancije v glavo. Surlasto.
Jernej Šugman je v intervjuju za zl***********************@4..aspx“>Playboy izjavil:
Že res, da je denar vedno bil, je in bo pomemben, a nekoč so bile še druge vrednote, ki so večkrat nadvladale denar. Nočem grajati tega, da igralci snemajo reklame in sprejemajo vloge v komercialnih predstavah – grajam prevladujočo naravnanost ljudi, miselnost, ureditev tega sveta.
No, jaz pa grajam tudi igralce, režiserje in vse skrajne poneumljevalce, ki se zgovarjajo na naravnanost ljudi, miselnost in ureditev tega sveta. Oprostite!!! To so ti ljudje, ki za denar podpihujejo prevladujočo naravnanost ljudi, miselnost in urejajo ta svet! Če jim denar ne bi bil tako zelo pomemben, da so se pripravljeni zavedno zavleči v ceneno prostitucijo do največjega možnega maksimuma, bi se tudi potrošniki navadili na kakšno višjo stopnjo vrednosti. In potem … bi morda pridobilo tudi kaj več vrednega na ceni, ker bi se komu sploh ljubilo kaj več vrednega sproducirat. Si je sploh mogoče zamislit bolj bizaren prizor od učitelja, ki povsem zavedno podebilja in hkrati obsoja učence, ker so tako debilni, da mu omogočajo zaslužek?! Surla!
Problem ni v komercialnem samem po sebi. Komercialni vzvodi so lahko odličen in nadpovprečno dostopen kanal za razne vsebine, tudi žlahtnejše v sporočilu, in nasprotno je lahko nekomercialna kakovostna vsebina tako jalovo zapakirana, da izgublja na funkciji. Problem se pojavi, ko komercialno po defoltu najavlja nekakovostno izdelano poniževalno podebiljanje, čemur naj bi avtor levoročno sledil že v izvoru. Prežet z neupravičeno nadutostjo.
No, ampak vse terja svoj brezpriziven davek v vsakem oziru. Cesar je na koncu vedno gol, kar v tem primeru potrjuje tudi javkanje o pomanjkanju zvezdništva na Slovenskem in cenenih kičastih brljivkah, zaradi kakršnih se tudi hipotetične marke, ob kakršnih bi morda kdo na cesti celo upočasil korak od očaranosti nad prelestno karizmo, spuščajo na nivo bledega utrinka. Z dostojanstvom zna bit cel križ, ja. Treba si ga je prislužit in noben blef ne zaleže dovolj dolgo. Priznam … Težko bi mi zastal dih ob igralski divi, ki se proda za reklamiranje šunke. Prej bi mi padlo na pamet, da ji z dobrohotno zaskrbljenim izrazom na obrazu ponudim sendvič. “To be a star” je “state of mind”. S praznim ali polnom tošlom.
SURLA
Silvester Šurla je prepozno, a vsaj prepozno, dojel, da bi se s tožbo osmešil bolj, kot je sploh možno, da bi Hribarju uspelo osmešit Slovenca z najmanjšo zalogo dostojanstva. Sicer je zadrego zvozil rahlo nespretno, kot koristoljubec, ki se je odpovedal ideji o tekanju po sodiščih, ko je bojda “ugotovil”, da rojstvo Surle koristi slavi in prodaji Reporterja. Hmmm … Okej, prehitel Krajnca in Hribarja z zahvalo za grmenje. Užaljen naj bi bil zaradi norčevanja iz njegovega priimka, ki asociira na osramočenca, razočaranca .. skratka, na luzerja. Še posebej ga skrbi žaljiva asociacija na lažnivca in je mnenja, da satira žaljiva ne sme bit.
Meje občutkov užaljenosti so relativne od človeka do človeka. Odvisno, kako gleda na sebe pri sebi in kako zna prezentirat in vodit sebi ustrezen imidž (to je popolna tujka večini naših javnih osebnosti in samo nekateri redki politiki obvladajo “igro”). In ravno zaradi tega se od demokratične države pričakuje, da satiri omogoča imuniteto pred moralizersko cenzuro. Satira je lahko slabše izpeljana ali boljše, za lase privlečena ali prepričljiva, nesprejemljiva pa samo pod totalitarno mentaliteto. Zakaj Šurlo tako skrbi, da bi kdo v njem po pojavu reporterja Surle toliko lažje ugledal lažnivca, je toliko bolj zanimiva komedija po komediji.
Silvester Šurla je tudi mnenja, da se mu je Hribar z izumom Surle maščeval, ker so v Reporterju objavili štorijo o predvolilnih nastopih Hribarjeve ekipe za SD. Kot da je šlo za kakšno fascinantno razpredanje o hudi državni skrivnosti. Da se je Reporterju Hribarjevo zastopanje stranke SD zdelo tako sporno, je spet tipična komična plat medalje napletanja po reportersko. In “objemal” se je z Boškom Šrotom. Nisem vedela, da je prepovedano. Težki časi pač. Zapleta od nikoder. Kvečjemu možna inspiracija za Hribarjevo oddajo, ja. In? Sicer so pa blesavi izpadli nastopi razprodancev tipa Natalije Verboten, ki je nastopala pred štirimi leti za SDS, letos za SD, in to z izjavo, da njeni nastopi nikakor ne pričajo o njenem političnem prepričanju, ampak gre pač prepevat k tistemu, ki plača. Pa smo spet pri naših utrinkih, ki jih kot osebnosti nikakor ne moreš doživljat drugače kot rufarje za sendvič. Šunkarji izza zadnjega vogala. Potem je tukaj Rebeka Dremelj, ki je nastopala za dve opcijsko različni stranki hkrati. Isto, eno in edino merilo: Kdor plača, se trudim plesat in zapet. In še je podobnih patetičnih primerkov. Pri nas je pojem zrelosti in dostojanstva estradnikov očitno premosorazmeren s podnivojem produktov, s kakršnimi smetijo po slovenski sceni. V kolikor nekdo podpre stranko tudi s svojim delom in zastavi za stranko ime … ne vidim problema. Etična spornost bi se v primeru Hribarjeve ekipe lahko zaznala, v kolikor bi dejansko satirovali samo na račun nasprotne politične opcije, kot namiguje Silvester Šurla v prispevku. Kar pa preprosto dokazljivo ni res. Če si bo kakšen problem z omenjenim v povezavi Hribar v bodoče tlakoval, tudi prav. Bomo vreščali. Kako neki pa lahko zaenkrat vidi problematično Hribarjevo nastopanje novinar, ki naj bi bil zavezan etiki nepristranskega poročanja in je celo urednik desničarskega Reporterja, ki s presežno očitnim užitkom norce zbija predvsem in skoraj izključno na račun nove bodoče vlade, bo mogoče temeljito raziskal ravno reporter Surla … Če bo preživel.
Zelo dobra ocena stanja Slovencev in estradnikov. Stanje je res porazno. Lep pokazatelj, kje trenutno stoji slovenska družba. Žalostno, tragično!
Če bi hotel vse misli glede te objave strniti v eno besedo – bluziš.
Začel bom od zadaj. Pred kratkim sem tudi sam bil v dilemi, ali naj sploh nastopam za politične stranke ali ne, nikoli pa nisem bil v dvomih, ali naj nastopam samo za tiste, čigar orientiranost mi je bližje. Edina sporna stvar pri nastopanju za politične stranke je simpatija volivcev, ki jo te stranke poberejo na račun nastopajočih. In ravno ta prenos simpatije je največji takrat, ko se umetnik odloči za politično ekskluzivno nastopanje, kot je primer Hribarjevcev in SDja. Kar se razprodanosti tiče, ta opcija je veliko donosnejša, ker ti zagotovi nastope skozi celotno volilno kampanjo.
Cela zadeva s Šurlo ni nič drugega kot en velik medijski pomp, katerega je Hribar še kako potreboval, ker ima porazno oddajo. Nonstop joče nad terminom, jaz pa se sprašujem, kako to, da je zadeva sploh še živa. Ga-ga je legendaren, Hri-bar je duhamoren dolgčas, ki bi na televiziji brez zagotovljenega naročninskega budgeta bilo ukinjeno že zdavnaj. To ne trdim jaz, to je dolgo znana splošna ocena javnosti s katero se strinjam, čeprav vsebin ne poznam v zadostni meri, da bi lahko pravično razsodil.
Najljubši del te objave mi je poglavje NEUPRAVIČENO NADUTI, kjer pride do izraza ves tvoj snobizem in naslajanje nad lastno kritičnostjo. Uh, plastični stoli, uh, nekvaliteten papir, uh, sodrga, ki se je po končanem šihtu prišla smejat za vsako figo. Vstreli se.
Edini razkorak med tabo in Crnkovičem je v tem, da je on all-around snob in slabo prikriti narcis, ti pa si nekakšen pseudokulturno-intelektualni snob, ki v vsaki objavi mora skozi vrstice povedati: »Jaz hodim v gledališče, veš?« Crnkovičeva kritika, ki je bila pljunek na vso Đurovo delo, je bila brez prave mere, tako kot 90% njegovih zapisov.To bi morala omeniti, ne pa tega, da je Brat bratu mimo že kot recept, kar je vsem jasno.
Obiski gledališča in druženje z gledališčniki niso ekvivalent kulturi, razgledanost, elokvenca in dolžina zapisa niso ekvivalent inteligenci. Kritiziranje je stroka, pljuvanje pa le hobi.
Neupravičeno naduti indeed.
simona, zelo dobro spisano. Od vseh treh postov, navezanih na Surlo, daleč najboljši. Predvsem zato, ker se v resnici lotiš vsebine, medtem, ko Jonas in MC s sramotenjem Šure predvsem futrata lasten ego.
perica, jaz sem pa mislil, da je Hri-bar top of the pops oddaja, humor za sladokusce. Na mojem blogu mi je danes namreč nekdo pokadil, da se na Hribarjem zgražam zato, ker sem konzervativec in desničar. 😉 Napisal pa sem samo, da se mi zadnji Hri-bar ni zdel niti najmanj smešen. Nadvse sem vesel, da tudi nekater iz foha zadeve vidite enako.
Drugače pa – druga polovica tvojega komentarja je taka besedna in vsebinska mojstrovina, kot bi jo sama Simona spisala. 😉
Simona, kar si napisala, se splača še enkrat prebrati, namesto, da karkoli komentaram. Na to temo sem se že drugje nakomentiral, ponavljal se pa ne bi rad.
Ja, Šugman, bogve, koliko prisotnih in nas gledalcev je to njegovo izjavo takrat sploh razumelo.
Lp
Izkoristil bom ravno Simonino pisanje za nekaj, kar me zadnje čase moti. Zakaj smo, ko želimo opisati nek konkreten dogodek, kar naenkrat začeli govoriti o “nekih” predstavah, o “znanih” trgovcih, o nekih namignjenih asociiranih podatkih, konkretnega se pa izogibamo. Pa sami izgovori – nočemo delat reklame, oglaševanje se plača, nočemo prizadeti vpletene, ni pomembno za razumevanje vsebine. Ma dajte nehat no! Zakaj “premiero
a ene izmed komercialnih gledaliških komedij,” ne pa predstava z imeni in priimki? V čem je štos? A imamo pri nas POP TV ali “eno večjih komercialnih TV postaj”? Ali nekdo vozi “avto višjega cenovnega razreda z bavarske” ali konkretno bemveja? A smo res prišli tako daleč, da bomo uvedli nazaj 15 sekundne zamike o telefoniranjih na radio, pa ne zato, da ne bi kdo rekel kaj neprimernega čez Tita, celo ne za to, da ne bi ušel kak “kurc” ampak da nekdo ne bo slučajno rekel “Merkator”
nekdo je nekje prašal, “zakaj zdej tolk čvekajna okol te surle???”
na to bi bilo fajn odgovort, ane …
sicer je pa šurla hajder.
oba sta nepomembna, bedna trafikanta, ki ju je medijski marketing povzdignil v novico. (kar rata, ker kljub vsemu “sodobni človek” gre na bedno predstavo 😉 …)
(nepomembna sta pač kot vsak po defoltu, bedna sta pa ratala, ko so ju (tako konzumenti kot “uredniki”) povzdignili v “medijsko osebnost” – in v njima ni bilo najti drugega kot nepomembnost)
@david.pelko:in ti se imaš za persono, ki bo komentirala, kakšno je stanje v RS. Če je res tako, kot pišeš, je izključno in samo zaradi tebi podobnih osebkov.
Se strinjam z mislijo, da je pri nas povprečen potrošnik nezahteven. In to na vseh področjih. In ne, ne bi rekel, da je narod neumen in da mu je všeč servirano, temveč je bolj kot ne posiljen. Vsaj v pričetku. Potem se že navadi… Vsak dober oglaševalec ti bo povedal, da se tudi drek da dobro prodati, samo lepo ga je potrebno zapakirati in velikokrat omeniti/predvajati… The hell is repetition…
Ali gre za žaljenje posameznika v imenu stroška na enoto? Po mojih merilih da. Ampak ta se bo moral odločiti sam, kar pa je seveda vprašanje ali je sposoben in dovolj močan, da se jim upre… Saj veš, v demokraciji postane kvaliteta relativna stvar.
Kar se pa tiče Surle, Šurle in drugih omenjenih, pa ne morem soditi, ker premalo vem o njihovem početju in namenu.
@david.pelko:
Določenega segmenta po slovensko …
@perica:
Ne moreš strnit objave v eno misel, ker si se zapletel v patetično “klopko”. Obsodil si za nekaj, s čimer si se sam s svojim komentarjem proslavil v polnem sijaju. Ne samo, da si bluzil, ampak tudi totalno zabluzil, ko sem kliknila na tvojo povezavo, sem se pa lahko še nasmehnila, saj je takoj postalo bolj jasno, zakaj se ti je verjetno to zgodilo. Pa greva po vrsti!
1. Pojma nimam replika na kaj neki je tvoj opis, zakaj nekdo nastopa za določeno politično stranko in kaj neki to pomeni nastopajočemu in stranki. Ja, vemo. In? Kaj ima to veze z mojim pisanjem o Hribarjevem nastopanju? O čem bluziš, razen da si napisal svoj bložni zapis na moj blog.
2. Ja, zadeva s Šurlo je pomp. To sem tudi poudarila v prvem odstavku, vključno z ugodnimi posledicami za Hribarjevo oddajo. Torej? Kaj te matra? O Hribarjevi oddaji sem zapisala tudi nekaj glede renomeja in odpuščanja trenutkom dolgčasa s tem v povezavi, ki brez dvoma obstaja in sem ga omenila v zapisu, ni pa dolgočasen na sploh, seveda pa za marsikoga preintelektualiziran. Nihče ne sili RTV-ja, da zagotavlja oddaji kakršen koli budžet, zato ne tupi kvake, ker ne obstaja noben zakon, ki bi zapovedoval, da mora toliko in toliko davkoplačevalskega denarja pripadat Hribarju. Nacionalka ima v primerjavi s komercialno tv samo določene etične zavezanosti h kakovosti in uravnoteženosti, ki jih bolj ali manj (ne) upošteva. To, kar si zapisal o splošnem javnem mnenju je navadna natolcevalska raca, za kakršno nimaš nobenih dokazov. Si samo eden izmed ljudi, ki ima tako mnenje. O splošno javnem mnenju pa podatka nimaš, ker raziskava ne obstaja. Te se pa ponavadi delajo na podlagi določenega vzorca ljudi (spol, starost, izobrazba … blabla …) in temu primerno analizira zaključke. Kje neki si to analizo našel, da trdiš, da obstaja.
O čem torej bluziš in celo kopiraš nekatere moje misli, kot da nasprotuješ, oziroma kje vidiš bluz, razen da na mojem blogu reklamiraš svoje ime na skrajno blesav tekmovalen in ne ravno dostojanstven način.
3. Ustreli se ti, če se hočeš (in ne Vstreli!). Primitivno komuniciraš in še razgaljaš svojo nedojemljivost. V odstavku o neupravičeno nadutih nikjer ne zmerjam gledalcev s sodrgo, ampak ravno obratno. Pišem o določenih kreatorjih teh polizdelkov, ki ropajo ljudi, ki pač kupijo, kar jim vsiljujejo za edino vrednost, ker želijo nekaj sprostitve po napornih in prav nič humorja polnih dnevih. Tem kreatorjem tudi očitam nespodobnost, ker se na račun občinstva, ki jim prinaša velike pare celo izgovarjajo, da proizvajajo take cenene izdelke, ker publika po njihovem itak ne premore konzumacije česa boljšega. Ti ceneni stoli, letaki in podobno so samo majhen vložek za pridobitev velikih par. Sicer me skromni aranžmaji s kvalitetno vsebino nikakor ne motijo … ne samo to, tudi sama sem ravno pri takovrstnem že z veseljem sodelovala.
Zato pričakujem za tvoj do skrajnosti nevljuden napad opravičilo. Ne zaradi mene, ampak zaradi tebe. Ker s takim obnašanjem in površinskimi sodbami pač izpadeš kretenoid.
4. Dokaži, da v vsaki objavi povem, da hodim v gledališče! Si res moj reden bralec, da si kaj takega opazil ali si navadna lažniva podtikovalska surla? O gledališču namreč nisem zapisala skoraj nič. Brat bratu je mimo že kot recept in ne samo to!!! Tudi priredba bi bila lahko izpeljana dobro, nešemu prostoru in likoma primerno, meseno in živo. To, da je problem samo recept je tvoje mnenje, ki ga lahko razpredaš na svojem blogu. Tvoje primerjave s Crnkovičem so pa itak v skoposti argumentacije in kaj neki bi sploh rad povedal, totalno nezanimive. Neko prvožogaško zbadanje zaradi zbadanja pač. Osebno pa mislim, da s Crnkovičem ne tekmujeva … včasih deliva mnenje, včasih se razhaja… imava pa vsak svoj slog in pristope. Kaj bi pravzaprav rad?
5. Ja, kritika je lahko tudi stroka. Kar si spisal ti na primer, je pa samo pljuvanje, podtikanje, bluzenje, nakladanje in pasenje nekega verjetno zelo osebnega gneva. Izkazal si se kot tipično neupravičen nadutež, zato ni nič nenavadnega, da te je ta del zapisa najbolj pritegnil.
6. Patetično izpade ob vsem skupaj, ker si očitno nekdo, ki si utira pot kot stand – up komik. Vse dobro ti želim, tvojega dela in tebe še ne poznam. Ampak na tak način, kot se prezentiraš tukaj … puh … “no good” poteza.
@blitz:
Uporabljena prilika za kakšno besedo več, ja.
Kar se Hribarja tiče, ni poanta v fohu … ampak kdo iz foha in predvsem zakaj, dragi moj … hehehe … osebne všečnosti so pa pač takšne in drugačne.
Druga polovica tistega komentarja ni nobena mojstrovina. Zakaj ne, po mojem mnenju, si lahko prebereš odgovor nadebudnemu tekmovalnemu mladeniču. In Simona ne bi nikoli napisala tako natolcevalskega teksta, ker se Simona tudi obravnave ali kritike ničesar ne loti na tako površnih in zavajajoče in celo lažnivo argumentiranih temeljih. Zato, prosim, da v bodoče ne omenjaš mojega imena v tako ponesrečenih primerjavah, še posebej če natančno ne preveriš naravo vsebine. Bolje se je zadržat!!!
@Rak:
Ja, priznam … tudi jaz sem jo težko razumela … v smislu prepada med mislimi in dejanji … hehe …
@dr. Wega:
Ponavadi pišem o zelo konkretnih primerih. Mislim, da prvič tega nisem storila. Razlog je v tem primeru preprost. Teh predstav je toliko, o katerih bi lahko povedala eno in isto, da bi porabila eno stran, če bi naštela vse. V kolikor bi tole izpostavila posebej, bi se mi zdelo krivično, ker ne gre za nobeno posebno izjemo, ampak so prej izjeme določene redke tovrstne predstave, ki so sprejemljivo dobre v istem žanrskem in komercialnem okviru. Edina izjema, ki bi doletela to predstavo, bi torej bila, da sem jaz prikolovratila tokrat gor in se spravila zbruhat na blogu. Zato sem se izjemoma odločila, da ne izpostavljam posebej sodelujočih. Ker gre pravzaprav za mrežo in že kar folklorni pristop, ki funkcionira po enakem instant kopitu in se mi je zdelo zanimivo opisat samo ta en in isti proces. Vseeno seveda hvala za opombo! Sicer se v splošnem strinjam s tabo, da je na mestu!
@ponpet:
Jaz lahko odgovorim, da sem samo izrabila priliko, da sem napisala nekaj več na temo preprodaje humorja pri nas in odnosa do njega s strani javnosti, ki rezultira tudi v raznih podobnih “globokih prizadetostih” s strani enih in istih profilov akterjev.
In ja … seveda … se strinjam … stvar medijskega marketinga in vzrokov za bolj ali manj dmeven medijski marketing.
@denis h.:
Ja, saj … točno o tem sem pisala. Da je nadutost nad konzumenti neupravičena, češ da itak ne zmorejo požret več, pa si ga lahko oni bolj na izi vzamejo. Se strinjam s procesom, kako to gre, kot si ga opisal. Tako je tudi po svetu. Osebno sem nad tem pojavom pri nas toliko bolj gnevna predvsem zato, ker menim, da gre za dno od dna.
>Primitivno komuniciraš in še razgaljaš svojo nedojemljivost.
ROTFL
To si se pogledala v ogledalo, ali kaj?
O.
o., you just don`t get it. ROTFL. M.
z zapisom se v celoti strinjam. ja, kot skoraj vedno. prekleto, ničesar več ne morem naplesti, razen kakšne zgodbe o tem, kako so se ljudje smejali nesmešnemu, kako sem se iz tega norčeval in kako so me potem hoteli nagnati iz kinodvorane. zanimiv izraz popolnega strinjanja bi bil, ko bi cel zapis od črke do črke prepisal ročno in ga objavil v komentarju. vem, da je vse to resno in da se ne gre takole zabavljati.
sicer pa, nekoliko mi je neprijetno samopromovirati se preko tujega bloga, toda opazil sem, da sem pred leti napisal dva zapisa na tem portalu z enim od svojih sedemindevedesetih računov. zdita se mi z vidika časovne distance precej dobra, mestoma duhovita. časovna distanca v tem smislu, da ne morem verjet, da sem to jaz pisal. gre pa izključno samo za bizaren impresionizem. ja, ja, vem, da se režiš. skratka, link.
http://rhabdovirus.blog.siol.net/2008/08/
odličen zapis Simona! Tisti, ki ne razumejo, da je surla le metafora časa in nevarne cenzure, da je Djuro za velik denar posnel /žal/ res slaboumno nanizanko, da je medijem prevečkrat izgovor, da nekaj objavljajo zgolj zato, ker je narodu to všeč, da je nacionalka na najnižjem možnem nivoju doslej, da konec satire diši po totalitarizmu in da majhne zvezdice nevarneje plenijo naš denar od Hribarja, ja, tisti pa prosim, res prosim še enkrat premislite, kakšno družbo in državo si želite. Nočem konfliktov z vami, le dober konstruktivni dialog.
Eh, Simona, glede na ostrino tvojega pisanja bi človek pričakoval, da preneseš tudi malo kritike, četudi (pre)direktne, kakršno si je privoščil perica. BTW, ali si ga že videla v živo? Rekel bi, da ne, če si morala k njemu klikniti, da si ugotovil, za koga gre.
In ljudje dojemamo različno, meni se pač zdi, da te je Perica tako slogovno kot vsebinsko “skinil” u nulo. Z zlobo in nadutostjo vred. Seveda bom pa drugič pazil, ko bom otresal svoj strupen gobec, ker si menda nočem nakopati jeze nezmotljive in neodmerljive Simone Velike. 🙂
“Utrujeni Slovenci od prenapornega in prenatrpanega vsakdana, ki hrepenijo po sprostitvi in smehu. Ne najdejo ga veliko med obveznostmi in kislimi facami, ki jih obkrožajo povsod.” – hm, v katero kategorijo pa ti padeš? Med utrujene, kisle ali oboje? 😆
hahahaha in to piše blitzko, ki briše moje poste vsakič, ko se na vsake svete cajte oglasim pri njemu.
ja, resnično zanimivo videti, da se po večinoma konzervativci in cerkveni absolutno ne smejejo humorju a la Hribar-čeprav mu je težko očitati, da se ne norčuje tako iz desničarjev kot levičarjev. Ampak v cerkvi te verjetno naučijo, da se v določene avtoritete nikoli ne dvomi. V Svetem pismu je vsepolno zgodb tretje razrednih trilerjev a la Žaga 5. del, ki jasno nakažejo kaj vse se ti zgodi, če podvomiš v obstoj Vsemogočnega. In se jim je to pač vtisnilo v sistem do obisti. Talibani me prestrašijo!
Ja humor v Sloveniji je precej v slabem stanju, pa tudi marsikaj drugega. Zadnjič sem gledala svingerje in sem bila naravnost užaljena nad abotnostjo s kakršno kao prikazujejo ženske like-ki se stepeta, ker nosita iste obleke, moška se pa zraven režita in maneta roke, mislim masterpiece primitivnosti in zarukansti.
đuro pa, bolj kot dela zmazke, bolj služi, torej se je resnično za vprašati kaj hudiča se dogaja. čeprav so njegovi zmazki od drugih zmazkov še vseeno bolj prebavljivi…ampak ker je Đuro še vseeno pričakujem od njega malček več. Čeprav sem gledala že tudi odličnonVioleto tomšič v gledališču v Mengšu in medtem, ko so drugim tekle solze po licih od smeha-dobesedno-sem sama hotela na polovici tega sranja odkorakati ven. Ne samo, da je bilo primitivno, bilo je tudi haidersko nacionalistično nastrojeno, pa dajmo se delati norca iz Ukrajink…pa nafukaj mi blazinku ….v naslednjem življnju pridem nazaj tumpasta, mogoče se mi bo svet zazdel lepši, prijaznejši in bolj kompatibilen.
Za veliko smeha si poglejte BBCjevi The Office in Extras.
Simona, Borut je Mladinin fotograf.
Medklic vsem naključnim odgovornim za slabo h-umorno stanje v Sloveniji : tistim, ki znajo, namesto groženj in cenzure pustite končno proste roke. Napotke najdete v Ustavi RS in v Zakonu o medijih.
Medklic vsem, ki se jemljejo preresno: ne bodite vendar surle, to je vendar tako kontraproduktivno in tako zelo predvidljivo. Vsebine so stokrat pomembnejše od tožarjenja in kalimerovstva ljudi, ki mislijo, da se cel svet vrti okoli njih.
Kar se tiče primerjave Brat bratu in Only fools in horses:
prosim da je nihče ne dela, ker s tem žali original.
Kar se tiče Šurle: no comment 😀
Only fools in horses – sem se zatipkal, pa sem šele potem odkril da je Brat bratu dejansko delana po tem naslovu 😀 )))))))))))) lmao
Original je pa Only fools and horses.
@Okapi:
Jaz ja. Mislim pa, da se ti, moj zavzet bralec, nisi vsaj že zelo dolgo. Omembe vredni bi izpadli tvoji komentarji, če bi ti kdaj uspelo zapisat kaj vsebinsko argumentiranega. Ko mi boš primitivizem dokazal, kaj šele nedojemljivost, se boš lahko tudi repenčil, ne da bi izpadel samo eden izmed infantilnih primitivcev, ki so obsedeni z mano in mi prihajajo smetit na blog, čeprav nimajo nič vsebinskega na vsebino na zalogi. Tako jaz na primer ne komentiram nobenega bloga. Bi mi bilo pač izpod časti, da bi izpadla kot nedojemljiva primitivka.
@djubre:
Mene veseli, če mi komentatorji puščajo linke ali kar koli promovirajo že, ker tako naletim na zanimive blogerje ali posamezne zapise. Bedno se mi zdi samo, kadar to nekdo izvede na način, kot ga je ponesrečeno sproduciral gornji komentator.
Tvojemu linku se pa, valjda, da smejem … kako se ne bi … mogoče bi mi dal napotek še do ostalih sto … hehe.
@mm.
Ja, točno to je … Dober izraz. Metafora časa in stanja družbe. Zato sem zadevo uporabila samo za izhodišče v splošen pogled na zadevo.
@blitz:
Eh, blitz! Če je to zate kritika, ti mirno povem, da osebno na kritiko gledam izključno vsebinsko in da vsak prdec, ki nekaj lažnivega, zmerljivega ali podtikovalskega skolca iz prikritih hinavskih malokurčnih razlogov, pač ne zasluži, da bi se slednje označilo za kritiko. Kritike še kako prenašam, saj komuniciram tudi s komentatorji, ki podajajo kritike, drhaljenja pa ne prenašam, ampak se mi gabi!
Direktnost zame ni noben problem, s tem imaš probleme ti, zame je prej vrlina, zato nobenemu komentatorju ne zamerim, tudi če me preklinja, v kolikor je vsebinsko argumentiran, torej se ne poslužuje zgolj natolcevalkih in zmerljivih orodij za navadno prvošolsko šikanacijo! Vsebinsko si ti na primer v zadnjem komentarju vulgaren in nekorekten, kar pa pri meni ne pomeni, da naslednjič, ko vsebinsko korekten boš, ne bom s tabo komunicirala korektno tudi jaz. Kot ti z mano ne komuniciraš korektno na primer, ampak zlorabiš vsako priliko za stresanje togote, četudi sploh ne preveriš, ali so tvoji streli upravičeni. Evo, to je primitivno! In še zdaleč nisi edini, ki tega očitno ne razumeš. Da navedem še druge razloge za mojo oceno tvojega komentarja, ki v mojih očeh edino štejejo:
Očitno sploh nisi preveril, preden si se spravil drhalit od veselja, da se lahko združiš s komentatorjem, ki me je skušal blatit, ali njegove navedbe držijo. Torej te očitno upravičenost blatenja sploh ne zanima, ampak te veseli samo to, da nekdo drhali proti meni. In to, zanimivo, celo v primeru, ko si zapis označil za dober. V čem te torej vsebinsko nasprotujoč komentar perice fascinira, razen užitka, da me je zmerjal???? Mojega odgovora perici, kjer mu z argumenti osvetlim, da so njegove obtožbe v nasprotju z vsebino mojega zapisa, torej podtikovalske, polovica pa tudi povsem nepotrebna v razlagah in služi zgolj njegovi ponesrečeni samoraklami, pa sploh prebral nisi. Torej nisi preveril druge plati medalje, kaj šele, da bi bil sposoben neutemeljenost njegovih navedb prepoznat sam. Dokaz za to, je tvoje spraševanje, ali sem tega človeka sploh videla v živo! Na to sem mu že odgovorila. Sploh je pa smešen tvoj dovtip, da verjetno ne, če sem morala kliknit nanj, kot da je edini možen perica v Sloveniji, ki bi se tako podpisal na internetu. Zberi se malo! In tudi ko sem kliknila nanj, še vedno ne vem, kdo je. A ti veš? In zakaj neki bi morala sploh vedeti. Komentar je tak, kakršen je, in ima vsebino, kakršno ima, zato pojma nimam, zakaj bi me moralo v tem primeru posebej brigat, kakšen je človek v živo!
Če se ti zdi, da me je skinil u “nulo”, za tako mnenje, pričakujem argumente. Zakaj? Skinil ni nič! Če bi hotel parlamentirat o moji nadutosti, ki brez dvoma na nek način tudi obstaja (in konec koncev sem sama v zapisu poudarila, da zame nadutost sama po sebi sploh ni nesprejemljiva lastnost), bi jo moral razdelat bolj lucidno, da bi mi lahko kapa padla dol. Nekaj podobnega je na primer parkrat uspelo ponpetu in je bilo vredno replike. Na tvoje drhaljenje odgovorit ne morem, ker nima vsebine, razen enako, kot sem perici, ker ga pač, “bogsigavedi na kakšnih temeljih, podpiraš. V kolikor je tvoja težnja, da bi tvoja mnenja spoštovala, boš repliciral vsebinsko in ne zgolj drhalil. Ali boš pri tem preklinjal ali navidez leporečil, se mi pa milo rečeno jebe. Po želji. Važno, da vsebina ni kretenoidna in pristransko hinavska. Mnogo več bi dosegel, če bi preprosto preizpraševal odmerljivost in nezmotljivost, kot to zelo dostojanstveno počnejo nekateri drugi komentatorji, ki jih cenim, tudi ko se naša mnenja razhajajo! Dokaze prosim!!! Cenim jih zato, ker vidim, da niso obsedeni samo od mojega imidža, kakor ga sami pač vidijo, ampak jim je prioriteta tudi vsebina!!! Nisem kriva, da se ti prikazujem kot neodmerljiva in nezmotljiva Velika Simona! Kapiš?!!! In debilen izpadeš, ko ves nor od veselja podrhaljeno s fanfarami Za! podpreš nekoga, ki mu jasno dokažem ne samo zmotljivost, ampak še kaj drugega vsebinsko nečednega!
In??? A se z mojim stavkom, ki si ga citiral, ne strinjaš???? Bi lahko povedal, zakaj ne oziroma kako vidiš zadevo ti?! Zanima te, v kakšno kategorijo spadam jaz (toliko o obsedenosti od mene)? Vsega po malem. Vendar utrujenost in kislost preganjam na druge načine. Tudi smeh najdem prej v Reporterju kot v potrošništvu naše smehopoulistične industrije. In pojma nimam, zakaj naj bi bilo to pomembno, kako pa Jaz. Ta stavek bi za moje pojme stal in držal neodvisno od tega, ali jaz enako, kot ti ljudje, ali pa ne. Verjetno si ti take vrste pisca, da gledaš na zadeve izključno s perspektive, kaj ti osebno ja in kaj ti osebno ne!!! Moja percepcija je nasprotna. Koga briga, kaj jaz ja in kaj ne, ko pišem neko oblikovano mnenje o nečem! Če ga pa briga, kako določeni argumenti sovpadajo z mano osebno, lahko vpraša in dobil bo odgovor. Če bi te res zanimalo kaj o meni, bi ti z veseljem odgovorila. Raje bi ti replicirala na kaj vsebinskega, a, kurc, ko tebe to sploh ne zanima. Preveč obseden od moje Veličine. Sočustvujem, odgovorne se pa ne počutim niti najmanj.
@Vanja:
Nja … Nimam kaj dodat. Tega od Violete Tomič ne poznam … vem pa, da je bil hit, ja … Kar na žalost pri nas pomeni že sumljivo referenco … hehe … Tudi v tem primeru je ta akcija sovpadla z izstopom Violete in ekipe MGL … torej poslovitvi od redne plače … hmmm …
@Kiki:
Hvala za priporočilo.
@besedovalka:
Malo sem se izgubila. Kateri Borut je Mladinin fotograf in kaj s tem misliš?
In se strinjam … ni bolj smešnega od človeka, ki se jemlje preresno.
@dirty rotten scoundrel:
Ja, žal je res tako. Brat bratu je original … hehe …
Simona,
Tvoj odgovor poln »argumentov« je le vreča strupa ter direktnih in indirektnih žalitev z namenom diskreditacije, kar seveda ni nobeno presenečenje, saj samokritike ne premoreš in zato je tole moja zadnja replika.
Ja, ustreli se piše z u-jem, tako kot se Perica piše z veliko, itd. Razloge za ustrelitev pa si še enkrat nazorno pokazala.
V prvem odstavku mojega odgovora sem ti jasno nakazal, kako neinteligentno je tvoje kvazi progresivno razmišljanje, ker je teza o razprodanosti (v tem primeru Rebeke Dremelj) dvojno napačna : 1. Ker se nič manj ne splača nastopati za eno stranko kot za vse, 2. Ker sediš na oblaku neznanja in navzdol gledaš na tiste, ki nastopajo za »tistega, ki plača«. Vsi nastopajo za tistega, ki plača. Nastopanje za tistega, ki plača, je sestavni del profesionalnost. Ne zagovarjam prevlade denarja nad umetnostjo, le poudarjam brezpredmetnost tvojega primera.
V drugem odstavku v veliki meri potrjujem tvoje trditve. Nič me ne matra, ampak se ne čudim, da je to tebi nenavadno, ker ti kritiko interpretiraš kot mesoreznico. Nič drugega ne znaš kot kritizirati, torej, pa še to počneš neuravnovešeno, tj. slabo.
Kar se tiče Hri-barja, nikjer ni niti raziskave, ki dokazuje, da »Ej, mala, opala« ni glasbeni presežek, pa vsi vemo, da ni. Oddaja vsebuje ogromno balasta, nepotrebnih elementov in premalo presenečenj, punchline-ov. To odgovorno trdim.
Že res, da v objavi nos vihaš predvsem nad ustvarjalci predstave in organizatorji dogodka, ki je v tej debati padel v drugi plan, a vseeno je zelo razvidno, da opisujoč publiko kažeš svojo namišljeno intelektualno superiornost.
Kar se moje argumentacije tiče, na pamet mi ne pade, da bi npr. šel iskat po tvojem blogu primere, ko med vrsticami poudarjaš koga vse poznaš med kulturniki, pa da si bila na tej ali oni predstavi. Jih pa mrgoli, ker si pač snob.
Blitz je dobro uganil, da je motiv za moje zlobno pisanje bil »taste of your own medicine«. Nobenega razloga nimam za kakršnokoli zamero proti tebi, razen tega, da se občasno utrudim od rolanja z očmi, se pozabim udariti po prstih in vsakih nekaj mesecev napišem kaj tebi ali kakšnemu drugemu neupravičeno nadutemu, ki živi v hiši brez ogledal. Kritiziranje je mala malica, ustvarjanje je jeba!
Reagirala si tako kot vsaka strupenjača, bože sačuvaj, da bi se zamislila nad sabo.
ne glede na to, kaj pišete, so zgoraj omenjeni prazen nič v primerjavi s seznamom povabljenih gostov na večerjo h kraljici.
Ob njem pa človek dejansko res lahko poka od nebrzdanega smeha
🙂
🙂
@Perica
Sem te enkrat videl nastopat, pa nisi ravno kakšen presežek…
Če bi nastopili ena na ena, te vsak iz Hribarjeve ekipe “poseka” kot za šalo.
Perica?
Mi poveš, zakaj nihče ne komentira tvojih blogerskih zapisov, če si tako dober?
Si že nastopal čez lužo?
Vprašaj Godlerja kako je tam!
Simona, hočem povedat, da je Borut Krajnc fotograf, medtem ko je Hribarjevemu uredniku pa ime Bojan. Le dobronameren popravek k tvojemu uvodu v tole besedilo.
Sašo a je humor perice takšen bolj na prvo žogo in na primer deset punchlinov na 15 minut? Ker na prvo žogo ocenjuje tudi Simono. In on kao ustvarja, Simona kritizira. mu je že kdaj padlo na pamet, da je tudi pisanje ustvarjanje. Kako daleč pa se boš kot umetnik ali uradnik prostituiral…pa je seveda odvisno od močnega želodca. In samo zato, ker se nekdo prostituira analno, se nam še vedno lahko ob misli na to dvignejo želodci ali pa aplavdiramo. odvisno from your stand of point of course!
Off topic: Simona, je v igri upravičena nadutost ali surle oz. a letos si FSF free ?
Zdaj pa lahko samo še čakamo na priredbo Blackadderja….
Simona, glede Surle si povedala več ali manj že vse, kar je za povedati. Žalostno-burkaška tragikomedija stanja slovenskega duha (tudi če politiko pustimo ob strani).
Se mi je pa ob tvojem posrednem razmišljanju o stanju naših kulturnikov porodilo naslednje vprašanj:
Ali Slovenija torej sploh premore dovolj visoko-kulturnih umetniških ustvarjalcev (gledaliških, filmskih, literarnih …), da bi lahko tudi kvantitativno nadomestili vse tiste cenene burkače, ki sedaj zabavajo ljudske množice s svojo plehkostjo?
Če je odgovor negativen, se seveda vprašam, ali naj se torej gremo zgolj elitno kulturo, dosegljivo zgolj drobni množici razsvetljencev, med tem ko naj ostala zaostala raje ostane v mentalnem pamtiveku? Oziroma povedano drugače, je nekoliko bolj površno zares slabše od ničesar?
Če pa je odgovor na vprašanje pritrdilen, se seveda vprašam, zakaj ta velika množica visoko intelektualnih kulturnikov ne najde svoje poti do ljudskih množic? Gre res zgolj za to, da se jih onemogoča, ali pa nemara sami nimajo tistega zares pravega stika, kaj si ljudje želijo, da bi potem to vgradili in prilagodili svojim višjim standardom, pa naj si gre za humor, ali pa za bolj resne stvari? Sta všečnost širši publiki in intelektualno sporočilo nemara tako zelo težko združljiva, da to vprašanje predstavlja prevelik izziv našim kulturniškim inteligenčnim trustom?
In seveda, ali na svetu sploh obstaja država, kjer ob visoki ne bi obstajala tudi bolj populistična kultura? Oziroma obratno, mar res v Sloveniji ni nobene visoke kulture, ki bi zadovoljila tudi najbolj prefinjene intelektualce? Po mojem tudi Slovenija seveda premore tudi višji aspekt kulture, nakar se moram vprašati, če mora dejansko vsa kultura biti na najvišjem nivoju? Mar bistvo pluralnosti in svobodne izvire med boljšim in slabšim za kulturo ne velja? Morda pa bi morali v prvi vrsti sprejeti predvsem dejstvo, da ne funkcioniramo vsi na isti valovni dolžini in se zato nima smisla razburjati, če je nekomu všeč nekaj, kar se meni zdi absurdno. Mar res morajo vsi razmišljati tako kot jaz? Oziroma, je moje doumevanje in razumevanje sveta zares tista edina prava pot, vsi ostali pa živijo v popolni zablodi in nujno potrebujejo razsvetljenje?
Rekel bi, da tako, kot je visoka kultura nujno potrebna za človeški napredek, je tudi bolj vsakdanja (banalna) kultura pomembna za obstoj visoke kulture, da kot prvo človeka sploh pritegne (tudi v gore ne greš najprej na Triglav, ampak začneš s kakšno lažjo turo) in kot drugo skrbi za primerjavo in samokontrolo visoki kulturi, da se le ta lahko še izboljšuje in da ne zapade v stagnacijo.
Dvomim da si sposobna napisat blog ali komentar, ki bi nas nasmejal.
Verjamem da si inteligentana morda celo intelektualno narcisoidna in ti gre marsikaj na kurac ,ki manjka.
Ti veš kako bi ti to naredila če bi znala.
In tudi jaz namesto da bi bral žižka berem Simono.
Ja bravo..kr pluvej po Đurotu. Edin on zna posnet dokej dobro humoristično nadaljevanko pri nas in to je zdej že dokazano. Tud če se je izpel…vseeno je svetlobna leta pred ostalimi.
Me pa zanima, čemu se smejiš ti, kvazi intelektualka.
O komentatorjih (in komediji):
http://www.youtube.com/watch?v=vQRbDSwZIME
http://www.youtube.com/watch?v=e7z_ztMxBgk
pošteno zapisano. ploskam.
@perica:
Po odstavkih:
1. Dokaži! Argumentiraj! Kje in zakaj?
2. Ne, perica, pisano z malo, je natančno zapisan internetni nick, kot v mojem primeru simonarebolj, Perica z veliko je pa tvoje lastno ime. Primerja z vstreli ali ustreli je torej neprimerna.
3. No, jaz ti bom pa zdaj ne samo nakazala, ampak kar direktno zapisala, kako neinteligenten je po mojem mnenju tvoj pogled na zadevo. Sicer je pa inteligenco bolje dokazovat kot se poskušat patetično povzdigovat s slabšalnim etiketiranjem drugih. Lahko se ti zgodi, da naletiš na inteligentnega, ki bo imel celo orodje, da te nokautira do dna, ne da bi se ti sanjalo, kaj se ti je zgodilo. Pazljivost ni odveč.
Z vidika sprostituiranega je tudi povsem nepomembno, kaj počne in temu primerno v tem kontekstu nesmiselna debata o zastopanju določenega vpoklica. O mojem znanju in neznanju pojma nimaš. To prepusti meni, kot jaz prepuščam tebi tvoje “znanje” o poklicu, ki ga furaš. dokazuj in izkazuj se po svoje. Tvoj problem. V tem trenutku je pa edino pomembno, da tebi primanjkuje poznavanja in znanja o političnih kampanjah po svetu in temu primernega šovbiznisnega vklapljanja zvezdnikov.
Ja, vsi nastopajo za tistega, ki plača, vendar ne vsi za kogar koli, ki plača, ker to lahko slabo vpliva na renome njegove karierne poti v celostnem oziru. Scarlett Johansson kot ime z vsemi PRovskimi vzvodi podpira Obamo in je nasprotovala Bushu, kar je v trenutku postalo del njenega imidža. Enako primer Mel Gibsona ali Britney Spears podpora Bushu. Eden izmed McCainovih oprod za stike z javnostjo je javno “šaljivo” izjavil, da je McCainov uspeh v javnosti precej odvisen od renomeja Mela Gibsona, ki je zadnja leta precej bolj šepav, kot je bil v izkoristku v dobi Busheve kampanje. Na primer. Bruce Springsteen je spet opozoril na svoj obstoj s koncertom v podporo Obami, pri čemer izkupiček poklanja kampanji. Korist predvsem zanj! Itd. V kolikor bi se katera koli od teh osebnosti prodala za kakršno koli reklamo nasprotnega kandidata, bi jo rumeni in še predvsem nerumeni mediji raztrgali na prafaktorje, razen v primeru, v kolikor bi nekdo jasno podajal tako ravnanje kot potezo s posebno provokativno sporočilno vrednostjo, ki bi ga spet lahko povzdignila kot karizmo in osebnost ali pa pokopala, v kolikor bi zadevo izpeljal v neprepričljivo izvedenem paketu. Vendar v teh primerih govorimo o zvezdah, ki jim je nakup žemlje najmanjši problem in lahko sebi na ljubo slave kampanje še kaj plačajo, če želijo. Zato je Studio City prispevek o naših vižah promoviranja v okviru političnih kampanj predstavil kot vprašaj podhranjenega trga, pri čemer se določenim zvezdam o teh plateh imidža niti sanja ne. In to je edina zanimivost, vredna debate, nikakor pa ne samoumevost. Seveda pa ne vsi. Primer Nuše Derende je jasna podpora SDS-u, Darka Nikolovskega Zaresu, Hribar SD-ju itd. Ne samo z nastopi, ampak tudi drugače. Kdor koli od teh primerkov bi se za denar prodal tudi drugi stranki, bi slednje imelo negativne posledice tako za stranko (češ, kakšne nezveste budale so pa ti angažirali za košček predstavitve svojega obraza) kot za pogled na karakter samega avtorja. Kako in kaj gredo koristi ali izguba za renome, je odvisno od furanja imidža in drugih okoliščin. Za vsakogar, ki nastopa za politično stranko, to pusti pečat, kakor koli obrneš. Kolikšen in kakšne vrste je odvisno od stopnje odmevnosti (mimobežen bevsk ali odmevno nastopanje). V vsakem primeru tvoje mišljenje po defoltu ne stoji. Ker bi potemtakem moral zagovarjat tudi mišljenje, da bi bilo nepomembno, če bi se Jadranka Juras kot zagrizena vegeterijanka in borka za živali, kar tudi obeležuje njeno kariero, kar naenkrat pojavila v reklami Urkota za krznena in usnjena oblačila ali celo prepevala po obletnicah lovskega društva, češ, vsi delamo za tiste, ki plačajo … hehehe … Dvomim, da bi tebe s takšnim pogledom na zadeve zaposlila kot svojega PR – ovca, razen če bi planirala, da se bo itak ustrelila, ko ti je ta akt že tako ljub.
4. Kritiko dojemam različno. Odvisno od narave predmeta obravnave. Mesoreznica je lahko eden izmed vzvodov, ki pritiče določeni naravi predmeta obravnave. Za naslednjo tvojo sodbo spet manjka argument, podkrepljen s primerom.
5. Ja … hahaha … raziskave so potrebne, kadar nekdo trdi, da se zgolj pridružuje javnemu mnenju! V kolikor izpostavi sebe in zgolj deli mnenje s podobno mislečimi, pa lahko govorimo na nivoju primerjav, ki so jasne po določenih standardih za določeno stroko. Vendar lahko izpadeš bebec, v kolikor pomešaš hruške in klobase. Res je jasno, da Oj, mala opala ni presežek, vendar je pa nivojska primerjava s Hribarjem izven vseh osnovnih kategorij standardov. Oj, mala opala bi bil z renomejskim in nivojskim predznakom lahko primerljiv s tipom humorja Kuntner, nikakor pa ne Hribar. Kaj oddaja vsebuje preveč ali premalo je tvoja pravica, da tako misliš. Slednje bi lahko argumentirano tudi dokazoval in bi morda s tem celo kaj dosegel, kar koli že želiš. Zaenkrat pa predvsem precej nespametno samo pljuvaš po konkurenci iz svoje branže … nespametnost je toliko večja, ker to počneš na betici nekoga, ki je triumfiral kot omega satirik, ko si ti še ringaraja jecljal. Skratka! Tebi v dobro ti priporočam, da se sam s seboj pogovoriš o kritiki kot mesoreznici.
6. Nobene namišljene intelektualne superiornosti ni! Gre za dejstvo! Sem profil občinstva, za katerega so ti izdelki absolutno intelektualno poddno in ne samo dno. Žalitev! Za posebno izkazovanje ni nobene potrebe. Imam vso pravico, v kolikor je takšno moje mišljenje, označit hamburger za nezdravo in slabo prehrano. Še posebej če je celo v kategoriji hamburgerjev nadpovprečno zanič in zdravju škodljiv! V kolikor pa se mi pojavi nekdo, ki bi moje javno oznanjanje svojega mišljenja, označil za nesprejemljivo izkazovanje superiornosti nad ljudmi, ki tako malicajo vsak dan z veseljem, in bi morala bit po njegovem mnenju tiho, se zaradi mene lahko milo rečeno jebe s takšnimi mizernimi poskusi utišanja v blagor prodajni mrzlici sranja! Nekaj povsem drugega bi pa bilo, v kolikor bi napisala prispevek, ki bi se orientiral na poniževanje in žaljenje konzumatorjev. Tako se jaz zadeve lotila nikoli ne bi. Podala bi kvečjemu svoj pogled na določene razloge za konzumiranje, kar sem storila tudi v tem primeru.
7. Ne moreš trdit, da nekje nečesa mrgoli, če ne veš, kje in tega ne moreš dokazat. To so laži in natolcevanje. Ne vidim pa tudi nič po defoltu slabega, v kolikor nekdo piše o svojem delovanju, življenju in poznanstvih. Zadnje takšno delo sem držala v rokah od Tarasa Kermaunerja pač. Zelo zanimivo (še posebej, ker sem par omenjanih kot otročič tudi sama poznala … hahaha … ne se ustrelit od jeze nad tem dejstvom, ki sama po sebi ne pomenijo nič). Osebno zelo rada berem dela v smislu biografij in avtobiografij, če so dobra in sporočilno zanimiva. Ker pa očitno nisem tako obsedena od snobizma kot ti, meni to ne predstavlja nikakršnega bav bava, da bi sploh pomislila na pojem bahaštva. Če je motiv zgolj bahaštvo, se namreč v slogovni in vsebinski skoposti to tudi pozna. O čemer koli že pišeš. Frustro s tem v zvezi imaš zelo očitno predvsem ti. Tako močno, da samo en dovtip vidiš v potisočereni izdaji … z drugimi besedami, obseden od fuka ni samo tisti, ki non – stop fuka, ampak tudi tisti, ki sploh ne, pa vidi fuk povsod, tudi tam, kjer vlada popolna impotenca. Jaz ločim samo kakovostne zgodbe ali eseje glede na slog, poanto in sporočilo … Zanima me pa vse.
8. Ja, ja … saj temu ne oporekam, da je šlo za tak poskus, kot ga je pohvalil blitz. In verjamem, da nimaš ti nobene osebne zamere proti meni, ima jo pa blitz! Ta blitz, ki ga imaš ti tudi v svoji blogoroli, pa ti je možakar verjetno posebej pri srcu, kot dušni bratec … hehe … Viš … Te fore zavezništev so meni že po receptu blesave v jedro bolj od Brat bratu po tvoji sodbi zgrešenega recepta v kali. Kritiziranje samo po sebi sploh ne obstaja, ampak je tudi to ustvarjanje. Nevredno predznaka ustvarjalnosti je, v kolikor je produkt slogovno in vsebinsko zanič ali zgolj tračarski. Enako velja zate! Pokanje vicev, bi lahko rekla, je mala malica. Ampak ti se imaš za ustvarjalca, očitno, kar pomeni, da svoje delo ceniš višje od pijančka, ki za šankom razbija šale iz Pavlihove pratike. Me veseli.
9. Bože sačuvaj, v kolikor si domišljaš, da boš lahko h komur koli pristopal strupenjaško, pljuvaško in podtikovalsko, pa ti bodo vračali z ljubeznivostjo! Tolikšno stopnjo tolerance prav nespametno in v slabo popotnico egotripašu premorejo prenekatere matere in zaljubljena dekleta, potem se pa, hvala bogu, tudi konča.
@milena:
Kje si ga lahko ogledamo … sem zamudila poročanje … ti pa verjamem na besedo.
@Sašo:
Ups! Polno zoprnih vprašanj … hehe …
@besedovalka:
Najlepša ti hvala za odrešitev. Tovrstne nagnusne napake prav sovražim, pa se mi mora očitno zgodit, da si lahko primažem klofuto. Pa vsakič sem pri Bojanu in Darku tako ponosna, ko po googlanju vtaknem j v priimku na pravo mesto, zdaj pa tole … hehe …
@Vanja:
Ja, njegova percepcija “ocenjevanja” druge branže je bila definitivno prvožogaška, prav prvobalinčkasta … še bolj od odnosa do pisanja pa tista primerjava “Oj, mala opala” s Hribarjem … hehe … Pozitivna plat medalje njemu v prid je, da po teh forah človeka res firbec pomatra, kako izpadejo ti njegovi velenastopi.
@Nataša (2):
Haha …! Včasih je posledica upravičene nadutosti in spoštovanja drugih upravičeno nadutih med patološko neupravičeno nadutimi tudi “kaznovana” s surlo s strani neupravičeno nadutih. Ja, letos sem FSF free oziroma prihajam strašit kot razposajeni gost. Včeraj, pa morda bom še v soboto.
@Marcos:
Priporočam Mr. Beana … Bi se dalo izvesti kar s skrito kamero … hehe …
@spookymulder:
Ja. Relevantna vprašanja, ampak jih je dovolj za obravnavo v enem zapisu. Bom ukradla inspiracijo. Okvirno pa … Seveda gre za protežiranje in kadrovanje, sposobni definitivno obstajajo, vprašanje je, ali so motivirani za delo. Ne, niso. Celo prebijat bi se morali do korita, kar se jim seveda ne ljubi. In seveda s komercialo samo po sebi, kot sem zapisala, ni nič narobe. Narobe je s podnom. Torej z vprašanjem, da ti ljudje z “neizbranim” okusom, bi z veseljem pojedli boljše, saj jih tudi jedo, ko so na sporedu neslovenski produkti, a kaj, ko so na sporedu tudi naši, in to ob osmih zvečer, primerjava pa šele po deseti ali celo enajsti … hehehe … V teatru je pa itak samo to, kar ponudimo.
@i-Zajc:
Ne vem, kdo ste to Vi, da bi Vas nasmejala. Sicer sem napisala že več bložnih zapisov, ki so določene bralce nasmejali v določenih delih, kot so se izrazili, takih komentarjev pa itak še več. No, taisti so nekatere druge zelo razjezili … hehe … Ne vem pa, če bi se Vam zdel moj tip “norčevanja” smešen, kar pa meni ni pomembno, ker moj prioritetni cilj pisanja ni, da bi se mi čim več ljudi režalo, ampak samo po vzgibu to uporabim za začimbo. Kdor se priklopi, ga trese, kdor ne, ni pomembno.
Ne vem, če sem intelektualno narcisoidna. Mogoče me kot pisko kdo tako doživlja. I-zajc na primer. Meni se zdi pa bolj zanimivo, zakaj, ker menim, da sicer nimam nobenih problemov pri komunikaciji z zelo različnimi profili ljudi in nikogar ne ocenjujem skozi intelektualna očala tipa višje/nižje, ker bi se tako izredno omejevala, marsikaj zanimivega zamudila, pa še prevečkrat v meglo brcnila. Res pa je, da so me naučili predvsem naklonjenosti do boljših od sebe v čemer koli že in ne obratno! Zavisti in gneva! To koristi učencu.
Ne trudim se delat ničesar, za kar vem, da ne bi dobro znala. Zakaj bi pa se in delala napoto drugim, ki bi se lahko na določenem področju izkazali odlično, jaz pa samo povprečno? V kolikor pa ciljaš na moje pisanje, si zgrešil. Jaz počnem tisto, za kar menim, da znam! In če bi se spravila podajat mnenje o nekogaršnji glasbi na primer, ne pomeni, da moram bit jaz odlična jazzistka. To je lahko celo ovira, ki rezultira v pristranskosti do drugih glasbenih žanrov ali stilov. Definitivno bi pa morala imet posluh za glasbo, poznavanje in v imenu kakovosti čim večjo glasbeno širino za to področje. Lahko pa pišeš v drugačnem slogu, kjer tudi to ni pomembno, ne v obliki kritike. Moji teksti govorijo sami po sebi in nič, kar ni notri, mi ni treba znat. Če ima pa kdo kakšno pripombo, jo lahko izrazi, pa bomo poklepetali. To je celo bolj fer medij od časopisnega s tega aspekta. Kaj te torej žre, Rado … pardon, I-Zajc?!
Pojma nimam, zakaj bereš Simono namesto Žižka. Pojma nimam sploh, kako ti dojemaš Žižka in v čem neki si našel primerjavo s Simono. Zato ne vem, ali bi rekla, hvala za kompliment, ali bi te s tako primerjavo užaljeno poslala v rit … hahaha!
@klemenix:
Tebi in tebi podobnim anonimnim kvazi repenčačem na primer. Res smešno! Čeprav so Simpsoni še boljši.
@Kiki:
Hvala. Bomo pogledali.
@Pet-in-g-seks:
Se priklanjam. Hvala.
Premalo je Slovencev, ki se znajo na svoj račun zajebavat,…žal.
LP
Tu sem popolnoma bosa, ker sem 20 let prakticno zunaj dosega slovenske televizije! Ko pa pridem v Slovenijo – pa mi – od redkega videnega, ni skoraj nic smesno! ( razen politike!!!)
Hribarja sem si nekajkrat ogledala se pred letom ali dvema in samo on me je v resnici nasmejal, mi je bila pa dolgocasna scena, ki je sam sov spremljala, a dosti dobrih domislic je bilo.
Na moj okus so vplivali italijanski komiki tipa Toto in Roberto Begnini, tega zadnjega gledam vedno, ko ujamem kaksno njegovo predstavo v zivo na Rai. Ne Spanci ne Belgijci se niti slucajno ne morejo kosati z Italijani, ce povzamem tiste narode, ki jih bolj poznam.
Slovenci pa smo v satiri na RTV se ocitno solarcki. In tisti redki, ki so talentirani, morajo furati preko svojih kapacitet, saj so prakticno pionirji in elita humoristov hkrati.
To delo pa izcrpuje, saj je vezano na navdih in noben navdih ni vedno enako dober in trajen.
Se opravicujem, ce sem se oddaljila od teme.
Se opravicujem, napaka v zapisu, Roberto Benigni!
Dragica: Kaj pa Fiorello in njegov npr. radijski program Viva radio 2?
Ali pa Ezio Greggio, Paolo Villaggio,Aldo Giovanni e Giacomo, …Se spomneš legendarnega Dirve in-a iz 80.let(http://www.youtube.com/watch?v=9sDQofAyylI&feature=related)?
Italijani so res dobri!
LP
Smoger, hehe, Fiorello je faca fac! Rada ga spremljam tako na radiu kot televiziji, ko ima sove on, je smeha v izobilju!
Ezia Greggia se dobro spomnim, Drive in manj, sem si pa pogledala ravnokar!
Svoje case sem bila vsa solzna pri Stiscia la notizia, kjer so si privoscili politike v izdatni meri, vsak dan, cisto vsak dan je bil sou:))Ko je Prodi postajal premier – so sibali za njim po Bologni kot nori s proffffesssssore in tisoc vprasanji od spodnjic dalje – profesor ust ni odprl, ker je vedel, da se bo vse vrnilo kot bumerang proti njemu:)))
Na racun Berlusconija pa – saj ves, lahko umres od smeha, ko se ga lotijo!
Res je, Italijani so mojstri in oni imajo to komicnost v genih, ki jo znajo razvijati in prenasati na mlajse rodove, tradicija ucenja in spostovanja tega zanra pa je ze artizem visokega ranga! Pri najboljsih pa umetnost, ki pritegne in ocara.
Tudi tebi LP.
Draga Simona!
Ne dvomim da si smešna in da se ti človek lahko smeji.
Verjamem da je tvoja želja ,da te nasmejejo drugi.
Tista primerjava z žižkom je le v tem da si od njega gotovo lepša.
Zanimivo zakaj omenjaš jazz morda ker deluje intelektualno vzvišeno? Prepričan sem da jazz-a ne poslušaš z užitkom.
So področja o katerih ljudje raje pišejo kot pa jih konzumirajo.
Žal pisanje o glasbi in umetnosti nima nobene veze.
Edino pisanje o glasbi je notni zapis ali tonski zapis.
Tudi na arhitekturo se ne da plesat.
Nisem Rado čeprav bi me imela Rado v riti.
Pa tista reč ki jo priklopiš in trese…ne vem razloži!
Ma res ne morem bit tiho:
zajček, ti si en podel, majhen slovenceljn, s katerim je gotovo težko živet. S svojimi kompleksi se spelji.