Klatil se je nekje po razbeljeni tlakovini, tako z obubožanostjo in možganskootrplo prežetim kisikom, da je nerodno pomislit na obstoj sveta. Naj ima pridevnik. Na primer tretji. Svet namreč. Nekje pred nekaj leti pač. Podatki nepomembni. Prostor in čas. Izmuzljiva roba. Zgodbe se rolajo po neulovljivih parametrih časa in okoliščin. Epilogi še bolj. Včasih urice minevajo za šus v glavo brzinsko, spet drugič se za šus v glavo vlečejo, vmes popolni blekauti. V glavi je filmično. V vseh žanrih in nivojih. V enem letu si se postaral za deset sošolčevih let. Opazna metamorfoza. Potem je čas zatrokiral. Gud for ju. Sošolcu je uspelo v dveh letih, a šele desetletje kasneje.
Skratka, skoraj puščava pač. V vsakem primeru. Enkrat. In neki ljudje. Temnopolti, grobokoščeni, gladiatorsko odporni. In on, from “where the fuck is that” alias Slovenia, xkrat pocepljen, prosojnokožen, trhlokosten, princeskasto neodporen, valjda, se mu zavleče latinskoimena požrešna mikroskopska žvad v žile, se razmnožuje, napaja in si prikrojuje perspektiven teren. Planet Mojkolega izdriska pol drobovja, vsaj občutek je takšen, preostalo tretjino skozla in smrt, beh, se mu zazdi milost v primerjavi s krčevitim oklepanjem na razpadajoče meso, prav privlačna pot v neznano. Padec v nič? Še bolje. Kurc gleda vse skupaj.
Razumu zaprisežena razvita opica. Pragmatik. Skoraj že cinik. From Slovenia. Sredi civilizacijskega pogorišča pozabi poštevanko, ime, emšo in vso ostalo podatkovno navlako, ganljivo moleduje za vračko, o kateri je poslušal le nekaj večerov pred izbruhom telesnosferne sodome in gomore. Takrat se je še namišljeno krepak posmehoval ubožni človeški naivnosti, živeči tam nekje, phe, v prejšnjem tisočletju, in d midl of nouer. Je pa zanimivo. Pogledat. In pofotkat seveda. Nekoga moraš, moraš maltretirat z zamrznjenimi prizori avantur, ko se vrneš v gnezdo dolgočasja k svojim najdražjim, ki jih moraš, moraš imeti rad, ker pač nekoga moraš, moraš imeti rad. Brez slikovne popestritve že itak duhamornih pričevanj kakopak ne gre. Ni “zabavno”. Ljubezen do slikanic ostane. Še iz otroštva. Včasih princeske, princi, škratje, palčki in podobni brezskrbni pizduni v namišljenem svetu srečnega konca, potem gremo gledat, kako homo sapiensi prostodušno predano bivakirajo po kotih planeta, kjer nimajo tega in onega, nimajo, nimajo, nimajo in spet nimajo, nimajo za čem hrepenet, a se smehljajo, radi zaplešejo … in podobne floskulaške pričice slabovestno prenapitanim in abstraktno praznim idiotom v uteho. Jako, prejako zadovoljni, odprti in srečni tam, o, tam, kamor so se pač rodili. Kjer je vroče in sije sonce. Kar naprej sije sonce. Ko postane dolgčas, postane marsikod zanimivo. Še najbolj tam, o, tam, kjer jebejo ježa do daske in sije kurčevo sonce, kar naprej, prčkajo za cent na dan in najbolj zanimivo je še posebej tam, o, tam, kjer za vsakim vogalom kurba prosi za fafanje, in to, pazi, stari moj, s prostodušnim nasmeškom na obrazu. Presenetljivo radostna, da bo pocuzala mizerijo od kurca nekemu mizernovibracijskemu premikajočemu se truplu, na katerega obstoj nobena hipotetična prostovoljka največji drhali namenjenega zakotnega bara tvojega “ljubo doma, kdor ga ima” ne bi želela niti pomislit. Kako lepo. Prej sva še malo poklepetala. Pomagala sva si s pantomimo. O, pizda, je fajn! Slava prostodušnosti, da bi le cingljalo ubogim na duhu, pardon, turistom, do jebenega hvalakurčnega konca njihovih jalovih dni. Ko prideš domov, se počutiš, eh, tako razsvetljenega. Prerojenega! Matr, sej mi sploh ni tko slabo, kot sem se prej počutu v tej vukojebini. Vukojebinskost ne pozna dna. Fajn, fajn. Še dobro. Za prijatelje svirka floskula “Hej, neverjetno, ganljivo, kako znajo bit ljudje nasmejani in odprti, tudi ko so totalka zabiti ob tla in zjebani v zadnji atom mozga … blablablabla” Za kozlat. In ker je kozlanje pač za skozlat, včasih, ajme slava, mikrokozmična bitja uspejo celo pretentat cepiva, sesujejo sistem in namesto smehljajoče poceni kurbe pokasiraš tolsto mulatko, ki te prebiča po hrbtu z osušenimi vejicami, pljuva po hrbtu in vrešči. Kot v risanki, ti rečem, je zdrdral s široko izbuljenimi očmi, še vedno fasciniran od čudi nepredstavljivega doživetja v njegovem siceršnjem matematičnim evidencam zapriseženemu življenju. Potem je baje izgoltnila kepo nagnusne sluzi, zgnetene v radirkasto maso, podobno izkašljanemu koščku ob ultrazajebanem nikotinskem jutranjem mačku, le da velikosti teniške žogice. Eureka! Obležal je pretepen kot ravnokar na svet odkatapultiran novorojenček, vendar … Zdrav! Takoj je začutil, da je zdrav. Še nikoli ni bil tako zdrav. Do tistega trenutka, je spoznal, se je že rodil v jedro obstoja bolan. V duhu bolan. In spoznal je kleč problema človeka. Pravi čas na pravem mestu in na pravi način.
Kako ubiješ kaktus? Preprosto. Premestiš ga na skandinavsko grudo. Kako ubiješ karizmo Helene Blagne? Preprosto. S popevke po slovensko jo pošlješ na hrvaško. Ni treba daleč. Kako ubiješ balkanski fukiš efekt Severine? Preprosto. Pošlješ jo do Eurosonga, dlje ni treba, zguba cajta. Kje bi Severinin efekt lahko vzcvetel od mrtvih? Še bolj preprosto. Pod slovenskim nebom. Kako hladnokrvno ubiješ Capoteja? Nič bolj enostavnega. Premestitev v Slovenijo bi izpadel neizpodbitno najbolj hladnokrvno, brutalno in hitro izpeljan umor. Kar predstavljam si ga, kako se mu obubožanemu ob cenenih klobasah in šnopcu še zapit ne bi ljubilo … hihi … Kako ubiješ Cankarja? Preprosto. Pošlješ ga, hmmm, mah, kamor koli iz Slovenije … še najbolje nekam urbanemu naproti. Izbiraj. Kako ubiješ Jim Morrisona? Simpl. Podariš mu še številna dolga leta. Ne, nima ga smisla pošiljat v Slovenijo, tam še prve sapice ne bi mogel vdihnit. Nihče ne bi poštekal fore. Kako oživiš Damjana Murka? Nemogoče. No, razen v Sloveniji seveda. Izjeme potrjujejo pravilo. Kako ubiješ erotomanko? Pošlješ jo v Slovenijo. Njen duh bo blodil po prečudovitih pokrajinah brez konca in dna, da bodo krave zamukale od groze in biki bodo zaslišali najbolj vreščave mukice in jih natepavali v natančno odmerjenem ritmu, za praznike celo ob prižganih svečah in potici brez okusa. Rodila se bo poezija. Kako ubiješ erotomana? Ne moreš. Lahko ga pošlješ v Slovenijo, a bo med mlahavimi itak prepričan, da je trden kot skala, tudi ko bo že zdavnaj usahnil. Nima smisla. Kako ubiješ večino slovenskih novinarjev? Pobiješ perspektivne zvezdniške obete po slovensko. S svinčnikom in radirko v taci bodo zdrknili v katetonično sfero forever. Aleluja! Kako ubiješ slovenske popularneže? Katetonično podlobanjsko praznino večine slovenskih novinarjev napolniš z možgani. Kako ubiješ mene? Kako ubijem tebe? Ziher, ampak res ziher, je enostavno. Vedno je. In večkrat. Samo primerne okoliščine je treba zrežirat. Po malem ali brutalno. Ampak zakaj in v imenu česa? V čem je profit ubijanja ali oživljanja kogar koli in česar koli? Samo prava vprašanja ponujajo možnost pravim odgovorom. Bog ob sodbi ne sprašuje, kaj si delal, ampak zakaj in kako, mi je že daleč v otroštvu požugal edini pater, ki sem ga spoznala in ga hkrati nisem dojemala za samo še enega nevarnopravljičarskega utrganca več, čigar modrosti je bolje pospravit v kot za rezervo. Klinc. Včasih šprica kri. Rdeča, nič kaj modra. Za razliko od Andersena, čigar spoznavni svet sem oboževala, kar me tepe po psihi še danes, pa računam, da bo vsaj bog na koncu koncev “razumel”.
Ne deluješ mi zdrav. Živ pač ja, zdrav ne. Hvala bogu ali satanu, ni pomembno komu. Zakaj, zaboga, je morala vračka skozlat kepo gnoja? Lahko bi jo skozlal pač sam. Saj je Tvoja. Ampak razumem. Niti v fantazijah se ne bi potrudil, razen če res res ni nujno potrebno. Naj se davi s tvojim sranjem kdo drug. Magari pač tolsta “vračka” sredi skrahiranega teritorija. Če bi se zlahka identificirala, bi me razburil, tako pa, porkaduš, bi me lahko celo prepričal v štorijo.
Stvar okoliščin. Fotrova dota, še nekaj krepko zabeljenega denacionalizacijskega dobička, pa vendar, mrtev. Lahko bi vodil svoje podjetje. Hahaha … Za koga in čemu na ljubo. Roko na srce. Nikoli si nisem predstavljala, kaj neki naj bi počel. Razen nakladal. Pa še pri nakladanju je logika mešala štrene. Logike ne obvlada. Niti malo. Paraliza na vremensko krhkost mojega libida. Neverjetno. Tudi paralelnih parametrov časa in prostora ne obvlada. Smrt za libido. A ne čutiš, kam paše naslonjač?, je zapisal Thomas Bernhard v Izboljševalcu sveta. Pa res? A ne čutiš, pičkatimaterna, spet?!
Baje čuti. Tam dol vse. Tukaj pa nič. Tam je on on. Tukaj pa nič. Okej. To razumem in sprejemam. S človekom, ki se tukaj počuti popolnoma fit, definitivno nekaj v jedru ne štima. Kot bi dvignil masko in ti siknil v ksiht “it iz aj, Murko!”. Brrrr.
Če si ne bi mogel kupit svobode, bi se kar ubil. In nikjer drugje ni tako on kot tam. Tam dol ga sploh spoznala ne bi. Pojma nimam, kako bi si ga rajši metal na roko sredi Trubarjeve in se režal v faco mimoidočim, ampak … Ne more. Kaj počne dol? Nič. Bluzi naokrog. Napihuje anekdote v buči iz drobnih motivov in škljoca. Samo po grdih krajih. Različnih. Važno, da so grdi. Mu sede na libido. Morbiden tip značaja. In potem se vrne. Kot razbojniška princeska na dvorec. Da pride k sebi. Enkrat je moral celo zazdravit zlatenco. Takrat se je res usral, da ga ne bi mogel več srat naokrog. Obstajajo bolezni, ki sprožijo, hmmm, na primer ohromelost. In potem se ne bi mogel niti ubit. Paranoja. Bi bila tako prijazna, da bi mu pomagala. Ubit se na primer? Se mu zdi, da bi se meni lahko zdel tak podvig dovolj vznemirljiv. Ker človeka, ki bi bil tako naveličan vsega skupaj, pa iz nenavadnih razlogov kar ščije proti vetru, ne drnjoha v globokem spancu, ampak celo ščije, včasih celo zapleše in zapoje pod tušem lastne zlate plohe, še ni srečal. Zakaj ne spizdim. Baje tukaj sploh nisem doma. Nimam sosednjebalkanskih, niti avstrijskih korenin, če že niso popolnoma domače. Premalo srcu poznanega toploognjiščnega, kar bi kleni Slovenec z radostjo pobil s sekiro ali pa čemur bi vdano služil. Isto sranje, drugo pakovanje. Vse drugo je. Ja, problem kaljenja ljubega nefukcionalnega miru poznam. To je res. Prav sem zapisala. Brez skrbi. Nefunkcionalnost je šele posledica nefukcionalnosti. Točno tisto, kar tukaj smrdi na okupatorja in druga odtujena plemena, je popametoval, si ti. Vzbuja pozornost, mogoče radovednost, ampak hkrati ogroža. Zmeda. Tukaj sem za iztrebit iztrebit iztrebit, mi je dokončno naprojeciral za gnojno kepo velikosti teniške žogice svoje drame v ksiht. Vedno, seveda, vedno pa se najde tudi košček, ki je ekskluzivno po poteh “naključij” namenjen tudi tebi in samo tebi.
Vsaj toliko, da se znova in znova v bitki s paradoksi vprašaš, porkaduš, a čutim, kam paše naslonjač. In tudi če … in tudi če …
a veš, da si uvedena kot metafora za način mišljenja v govorici? kot metaforo za način življenja, te ne bi mogel nikoli opredeliti. vsaj ne kot metaforo za način mojega življenja. ko sem prebral tole, me je obšel globok sram. prekleto, nikoli ne bom simona. obstajajo tri vrste genijev. ena vrsta si ti, druga vrsta je takšna, da je ne znam opredeliti, tretja vrsta sem jaz. prvi dve vrsti sta vrsti velikih genijev. jaz bom vedno ostal majhen genij. tudi, če dobim nobelovo, seveda.
to ni vse. ampak več ne morem napisati, ker si prva vrsta genijev. pri prvi vrsti genijev nikoli ne moreš napisati vsega.
mogoče sploh nisi prva vrsta genija. vedno ostaja naslonjač, kamor lahko posedem ljudi. nosim ga na hrbtu, kot torbo. tudi, če te posadim na naslonjač, bom moral nositi tvojo težo. to je teža velikega poka.
Ne, nikoli ne bom vedela, kam paše naslanjač. Ne tu, ne v Zgornji Volti. Sem pa ugotovila, kakšen naslanjač paše k meni.
(Super zapis…po mojem okusu eden tvojih najboljših.)
pomembno je dodati, da mi gre po osmih minutah komentar, ki sem ga napisal, na bruhanje.
Black letnik 2008/09 !?…
Odlično ! Lahko dobim še… PROOOOOOSIM ! Lepo prosim.
In kako uničiš “blog fascinacijo” ? Preprosto. “Simoni Rebolj” preprečiš objavljanje zapisov… ampak raje NE. Lepo prosim.
Sem morala prebrati dvakrat in šele tadrugič sem zaštekala. Tudi jaz sem noter. Jaz sem Severina, moj Evrosong pa sta moja dva največja zaklada: otroka. Čeprav se sliši skoraj brezsrčno ni, naslednji korak v izkušnji, rast, ali pa navajanju na stagnacijo, pač. Morda smo res tukaj zato, da se nečesa naučimo, moja lekcija je sedaj kako ostati, kako živeti brez svobode, kako živet brez tiste opcije, no sedaj pa grem. Cel svet je bil prijazen in lep, se mi kazal z najlepše luči, ko sem bila še bambi…vsa mlada in napeta -tako in tako.. Sedaj sem košuta, nasmeški, ki so si obetali, so večinoma postali režanje…Kot že rečeno, morda je poanta v nečemu, da se naučimo, da izgubimo prav vse iluzije…včasih se mi zdi, da je vse skupaj samo ena velika napaka, en velik zajeb, ki ga naj bi častili in bili zanj hvaležni. Malemu sem včeraj brala pravljico o Dedku Mrazu, pa palčkih, narisana je bila vas…vse tako lepo, saldko, prijazno, O Gazi en duha ne sluha, jaz bi resnično došla v to vsas s palčki, jaz te “realnosti” ne morem več prenašati. je poanta, da se naučim prenašati, ali poante sploh ni, zakaj hudiča potem toliko nekega hrupa, matranja, brcanja, gnanja…vse je nično…vredno ničesar. Neobstoj je privlačna opcija, samo ego se mu upira.
@ Vanja:
…”Neobstoj je privlačna opcija” ej pojma nimaš (vsaj upam) kako res, ampak filing novega (tudi fizičnega) obstoja je tako neprecenljiv, tako nepremagljiv, tako orgazmičen… no ja vsaj moja izkušnja… da bi ga večno podoživljala, “samo ego se mu upira” ali ko mi mala zapoje “… to je enostavno, to je enostavno… imeti moraš le-ee VOLJO, to je vse…” (Pika Nogavička) pozabim na svoje nočne krike “moje ime je ___ in sem star/neuporaben/izrabljen/odrabljen (izberi po trenutnem navdihu) naslonjač…”
Iiiiha rebolj! ..torej nič več snifanja, ne dal vsevišnji pušenja, samo še sladko bajadero v spoon_full?
Al’ ‘maš dobrega dilerja al’ ti pa stratofera ni več v svrho sfere!? 😕
http://www.youtube.com/watch?v=j2T274bXIxU
sexyvanja z neznosnostjo bivanja prekašaš Vse Moje Dive!
Uf, uf, uf…. Da dol padeš! 😯 Zaloga stavkov za celo leto. Stavkov, iz katerih vsakega štrli vsebina za celodnevno obdelavo. Pa še bi ostalo. Kar veselim se nadaljevanja v komentarjih, pritrjevanja kako imaš prav, kako pretiravaš, poistovetenj vlog in misli, zlobnega natolcevanja, bedastega vpadanja (spadam mednje?), nadmudrivanja…. 😈 Priznam, dolgo sem čakal nov post, se spraševal(?)….in dočakal. Nekaj sem pred tem sledil, premalo poznam, da bi spoznal, pa vendar, prižgala si detonator in sledil je veliki pok. 😯 Si porečem ta trenutek, počakaj stari, naj se razkadi. Bom morda potlej kaj več razumel. Vzroke namreč, vsebina mi še ne dela prevelikih problemov. 😕
Pa še v novi preobleki si se pojavila, čestitam!
Simona. Simona! Simona…
mislim, da so si naslonjač prilastili drugi. Tisti, kjer se lepo, zelo udobno sedi, kjer je tako mehka podlaga pod ritjo, da se vanjo pogrezneš, kjer te božajo s pahljačo po glavi, da ti ja ni treba nič razmišljati, če pa že, so ti na voljo petstavčnje (ali tudi deset) pripovedi, ob katerih odgovarjaš, ne da bi se z naslonjača premaknil, se predramil, odprl oči.
Pa kar naj bo- ta naslonjač tam- kjerkoli že je. Bolje je sedeti na malček trši pručki, pa kaj?!
pručka te dela budnega, te sili, da se držiš pokončno, da na njej premikaš rit sem in tja, tako ti vsaj ne “zaspi”. Na pručki si čuječ, se ti ne more spati, logično. S tem tudi ne tvegaš, da se ti kdo približa izza hrbta in te lopne po glavi s kakšnim priročnim kijem.
Na pručki se laže stoji, če imaš kaj povedati. Pa tudi vidijo te, zlasti še, če je pručka malo višja.
Verjetno je zato naslonjač simbol za vse tisto in tiste, kar nikoli ne žilim (o) biti.
Zato naj ga imajo, kdorkoli si ga je že včeraj prilastil.
@nurudin:
Shizofrenost tvoje narave mi gre na bruhanje, ne samo to, odfuka me v nefukcionalnost, do vsake posebej pa občutim globoko naklonjenost in visoko stopnjo fukcionalnosti … hehe …
@mojcas:
To je velik dogodek v posameznikovem življenju, ki si ga ne zna privoščit vsak … potem pa … meje verjetnosti, da se lahko počiš gor … ha! In tnx.
@Nataša(2):
Uf, haha … ja, ja … točno, pa je res Black letnik 2008/09. Good memory!
@Vanja:
Hihi … Še dobro, da sta ta mala dva še tako majhna, da ne moreta prebrat komentarja in se jima ni treba ukvarjat s pomeni, da sta Eurosong. Lahko bi padla huda zamera in spraševanja, če je kul, da je njuna mami Severina … hoho … Ampak, valjda, štekam … In držim pesti za boljšo uvrstitev, predvsem pa čim manj cenenih kiksov v stilu “bacam gače” … Sej veš, bog ne gleda, kaj delaš, ampak zakaj in kako … hehe … Tukaj pa mislim, da ti s “severino” nimaš veliko skupnega, predvsem v zlu mislim.
@štuliču:
Bajadera seka na polno! Odkatapultira te v sfero, da samo še milosti prosiš od neznosne katarze. Z dilerji imam pa hude probleme zadnje že predolge čase. Preprosto ne najdem dobrega novega. Samo na ponujalce čip robe naletavam. Kriza. Ampak nekako čutim v levem kolenu, da bo bolje. Na manj kot perfect ne pristanem. Nima smisla samo nekaj provocirat za malo več kot nič. Kot bi ti kdo ponudil ogled čokoladne torte pod šipo. Obup. Postanem še bolj potrta in zadrta … hehe …
@Rak:
Po mojem tokrat ne bo kakšne posebne diskusije. Ne samo zato, ker zadnje čase itak “bojkotiram” disciplinirano tedensko objavljanje in s tem vnašam zmedo v navado pričakovanja bralcev po novem obroku, ampak predvsem zato, ker gre za drugovrstno, ja, vsebinsko in slogovno bolj navito drugo sceno, stran od kolumnakanja aktualnih tematik … te vrste in stopnje mučenja že preverjeno sprožajo bolj introvertiran odziv … hehe …
Se mi je pa zdelo dobrodošlo, da se vsaj po novem letu malo preoblečem, ja. Ni vljudno, da preveč zasmrdiš od postanosti … hehe … Me veseli, da ti je všeč sveža toaleta. Jaz se počutim super. Bolj zračno.
@mica:
Zame je naslonjač naslonjač. Če nekomu paše pručka, je pručka njegov naslonjač. In ker tebi paše, je to tvoj naslonjač. Kaj si pa mislim o tvoji pručki, sva si povedali v prvem mojem zapisu tukaj na blogosu, marca. Zlahka sem si zapomnila, čeprav je tega več kot eno leto, ker je v tem osnovni značajski kleč med nama in vseh nadaljnjih faktorjev odboja, ki sva jih furali vmes. Problem klera sem od nekdaj videla predvsem v malikovanju trpljenja, žrtvovanja in podobne navlake zla v mojem izrazoslovju. Nič hudega. Naj bo pručka tebi naslonjač. Samo da se iz tega ne dela politika samo po sebi umevnih zveličavnih pričakovanj od ljudi na splošno, kao v upor drugi, ta “grdi politiki”. Sej je vse res. Ampak tisti, ki rako radi stojijo na pručki, res naslonjača ne potrebujejo … hehe … Jaz pa ga. Raje lovim ravnotežje. Mogoče sem pa politik.
ja, ja, enako, samo, da meni ne gre na bruhanje šizofrenost tvoje narave, ampak konstantna in nenadjebljiva moč in neupogljivost tvoje narave.
Bravo Simona, čestitam.
Končno en tekst, ki ga ne morem komentirati. (ker ga ne kapiram).
torej, potreben je dodatek, kar sem ugotovil po osmih minutah, ko sem s prešernovsko pisavo izazito v desno pisal o stanju človeštva med obema vojnama.
moj komentar mi je šel, in mi še gre, na bruhanje, ker je prekleto lizunski. podpora je v sakem primeru upravičena, toda v njem sem tako nespretno zakril prezir do tvoje, recimo temu ničejanske osebnosit. sicer sem ničejanski, kot niče v realnem življenju bolj sam, ničejanske osebnosti sem mislil kot ničejev ideal osebnosti. niče ni mogel čutiti prezira do te osebe, ker jo je sam izumil in je bila fiktivna ti pa obstajaš neodvisno od mene. mogoče bova pa jaz in ti nekoč znorela kot niče. ne vem, če je res, to ni pomembno, pomembno je samo, da sem napisal. mogoče je tudi sartre čutil takšen prezir do cheja, ko je rekel, da je bil največji človek njihove dobe in je bil olajšan ob njegovi smrti. to je to. menda.
pizda. še enkaj moram vedeti. kateri je tvoj najljubši album pink floydov? potem ne bom več gnjavil s takimi nefunkcionalnimi.
Simona, moja dva otroka sta zame Evrovizija v tem smislu, da enostavno ne izpadem sama sebi tako zelo cool in se ne morem več ufuravati v “turbo ritme” življenja. Prizemljila sta me, kot je Evrovizija prizemljila Severino.
Gat pa v zrak že dolgo časa nisem z užitkom zabrisala, in življenje je postalo preveč resno.
včasih sem na potovanjih govorila, če se mi kaj zgodi, bilo je super, noro, lepo, polno…zdaj pa nimam tega luksuza. in ker se ne morem zakopavati v hedonizem, tale boleči svet boli še bolj. Zaradi toliko trpljenja okoli mene, in ker sem naštimana tako, da hočem vedeti kje je fora. In je ni?….Zato, bi boga z veseljem našponala v jajca. Aja, sem že omenila, da sem srečen človek? in že trkam ob les, da me ne sliši, pizda mu materna sadistična!
Nataša, povej več o neobstoju? Imaš kakšno izkušnjo? Vem, da je to intimno ampak zadnje čase, sem obsedena s smrtjo in pomenom in bolečino, ker naletavam na starše, ki zgubljajo otroke. v živo in po televiziji. Vse bi dala za kakšno drogo, da me prepriča, da me potolaži, tole tule je fucking too scary in sovražim živeti v strahu.
Se opravičujem, ker je tudi mene zaneslo, sicer v povsem druge ne nihilistične vode.
očitno nisem sedela pod pravim kotom, da so se mi brale misli z napačnega konca
🙂
Tokrat sem si pručko predstavljala bolj kot praktičnost, vizijo, napredek. Pručko lahko daš pod pazduho pa greš z njo kamorkoli že. Magari na plažo. Ali pod tuš. Lahko jo uporabiš namesto mize. Da ni neudobna, nanjo lahko položiš blazino. Pručka nas prisili, da migamo, da ustvarjamo, da razmišljamo, kaj storiti, da bi nam bilo lahko bolj udobno.
Naslonjač /fotelj/ pa ni tovrstno razvojno naravnan, ker je bolj namenjen temu, da nas uspava, da se nam v njem v bistvu ničesar več ne ljubi.
Kar dolgoročno pomeni tudi to, da bodo fotelarjem zakrnili možgani in okončine.
🙂
PS
Vanja, poznam kar nekaj ljudi (tudi sebe), ki se “bojijo” biti srečni, ker jim je nekoč, v preteklosti, nekdo vtepel v glavo, da se bo tisti, ki se “smeji, potem dvakrat jokal”.
In če se res zgodi, da se nam primeri kakšna nevšečnost, najprej pomislimo, ej, pa saj to je “kazen” za našo dobro voljo….
Strah pa je- vsaj ob soočenju s smrtjo, potem…….nekako stalno prisoten. Je del kolača, ki si ga dnevno režemo. Lahko sicer ugriznemo v tisti del, v katerem ga je malo manj, a to ne pomaga dosti….Zato mene /vsaj zaenkrat še ne/ ne bodo potolažile pravljice, ki jih zadnje čase širi manca Košir in pred njo /v malo bolj resni obliki/ Metka Klevišarjeva….
Mica, jaz bi želela verjeti v pravljice, pa ne gre. Tale svet ni prav nič po mojemu okusu naštiman.
Vanja /tole sicer ne paše sem, a upam, da simona ne bo jezna7, jutri pridem v Lj., pa te povabim na kavo, obenem pa ti prinesem pravljice za bolj vsakdanjo rabo ?
Ok Mica, jutri bi tudi šlo, samo ne preveč zgodaj. javi se mi na mail.
“V takem, življenje rešujočem trenutku, moramo biti preprosto zoper vse ali pa nič več biti …” Thomas Bernhard, Klet.
@soma arsen, v trenutku sem razorožen. Hrež na kavico?? Jutri sem v Cjelu! 😈
(želel je, da vinjete letijo in jo zbudijo..zarjavele djezve s svojo glasbo, da jo zbudijo, da jo..pahnejo v mc’donalds vroćo omako!)
http://www.youtube.com/watch?v=1Kr61xDdCFg
neverjetno, da se je sam soma arsen oglasil. to je pravzaprav precej psihadelično.
aja, štulik, kje in kdaj je blogerska kavica v celju?
»O porkaduš« sem si rekel že pol ure po objavi, » SimonaRebolj je opalila eno leposlovno. To bom pa komentiral !« Pa sem z užitkom požrl natresene stavke in nič pametnega mi ni padlo na pamet. Drugi dan sem preletel deset in več modrih pripomb in izgubil pogum. Če sem mislil, da nekaj razumem od zapisa, zdaj to komaj še mislim. Asociacije, metafore za ni kar ni, globji in najglobji pomeni.
Šit, jaz sem pa mislil, da je Simona sedela pred nekim lokalom, srebala kofe in raufala čik. Mimo pa so drug za drugim bezljali vtisi. Vsak po en stavek. Vsak za nekam. In potem prva tipkovnica, ki je prišla pod roke. Spretni prsti in tipkanje hitro približno kot misel. Kot misel hitromisleče babe, da ne bo pomote.
No, jebiga, tako se je meni zdelo. Res, zapis »za še » !
(P.S. ampak , poglej kako prijazno je postalo tvoje pisanje. Blogerji prihajajo na tvojo stran in se tukaj dogovarjajo za prijateljevanje ob kavici. Res lepo 🙂 !
pardon štulič, sem zamešal stvari, z arsenom greš zasebno, srečanje pa je 31.
b_rte Nurudine. 31. ob Šmatnem pri Paki. (razpoznavni znak: Revolver Ljubezni)
@nurudin:
Oh, ja, tudi meni gre na bruhanje ob nenadjebljivi neupogljivosti moje narave, pojma nimaš, kako slabo mi je včasih, da samo ležim in buljim v strop (no, sej je še kr fajn na nek bizaren način) … hehe … moč sem pa izpustila, predvsem zato, ker tako imenovane definirane “močne” ljudi preziram do zadnje koščice na mezincu, ker gre kategorično za navadne animalne retardirane pizdune, ki ovirajo razvoj človeka, s pomočjo in uslužnostjo retardiranih slabotnežev seveda, ki naivno, gonsko (beri: človeku kot bitju razuma v posmeh) tripajo na iluzijo občutka varnosti, kot dojenčki … 2009 ni visoka številka v razvoju. Srhljivo nizka je. Ziher. V krhkem in prevodnem je od nekdaj in še vedno skrita ključna moč in ključna skrivnost. In ta prevodna verzija ne more imet animalne moči zaradi zakona ravnotežja, kot vse pač … Vprašanje za otroke, katera žival bi bil najraje, je zavajajoče nefunkcionalno za razvoj vsaj ene sive celice. Konstruktivno vprašanje je, med katerimi živalmi bi najraje živel. In animalci fukajo brezveze, s katarzičnim presežkom v minusu, se pa tega zavedajo približno toliko kot volk … in temu primerno živijo. In radi imamo “Schwarzeneggerja” ko s terminatorskim fokusom debiloida v očeh šica hudobneže na filmu, je torej vsaj koristen, ampak Arni v realnem svetu, za katerega bi bilo bolje, da bi bil fikcija, obvladuje Kalifornijo, kot da bi bil predstavnik višje razvitega bitja na planetu, kot da je močan, z istim fokusom debiloida v očeh, radiacijo istega kemičnega zvarka, ki se mu pretaka po žilah in oddaja iste vibracije kot v faking filmu … hehe … Stephen King scena. Stephen King je čisti realist. Opisovalec planeta švarcijev. To je tukaj.
Ah, ja … Floydi … Vstopnica na ladjo. Ključno vprašanje, ki odpira ali zapira vrata na “Titanic”, ki se nikoli ne potopi, ker je že tam spodaj, na varnem … hehe … Ne vem. Z najljubšimi imam probleme, z odločitvami še bolj. Najraje sem potegnjena, potem pa ne sledim, kaj me najbolj vleče, ker me preveč zanima v detajle vse na poti. Mislim, da Animals … haha … Zdajle tako mislim.
Kar se Nietzscheja tiče, je pa zame daleč najbolj zanimivo vprašanje (ključ volje do moči in vprašanj svobode), ali je bil močan, ker se ni ubil ali je ravno preko svoje preizkušnje kot ujetnik paradoksa demantiral lastno filozofijo nesmisla bogaboječnosti. In, porkaduš, se je boril. Mislil celo, da lahko zaščiti konja. Hecno. Vedno je hecno.
Kar se lizunstva tiče itd. pa ni pomembno v nobenem smislu. Ti si lahko in si moraš privoščit izbljuvat, kar ti pade na pamet, kurca, rit, jetra ali kamor koli. Pri tebi itak nič ni samo tako, kot izgovoriš ali zapišeš. Nikoli. In hkrati je ravno samo tako. Pri nekaterih ljudeh je treba razbirat smisle predvsem med vrsticami, ti pa medvrstičja kar ven mečeš. In ta medvrstičja imajo medvrstičja … hehe … Ti si medvrstičje. Po mojem ima to največji smisel izkoriščat pri tistem …
@Rado:
Bravo Rado! Čestitam tudi tebi! To je zagotovo tvoj najbolj iskren komentar v zgodovini komentiranja pri meni. In kar je še lepše, prvi, s katerim si me pahnil v smeh. Ampak od srca.
@Vanja:
Hehe … ja, saj razumem. Ne, mislim, da še nisi povedala, da si srečen človek. Zdaj se pa sprašujem, ali sem to že kdaj pogruntala.
@Mica:
Nisi naredila domače naloge (pa tako disciplinirana, marljiva in sploh glavna predstavnica mravljic si sicer … hehe), ki sem ti jo servirala, zato se spet, kot večinoma, pogovarjaš sama s sabo.
Če odštejem, da si pač parafrazirala metaforo naslonjača svojim teorijam v prid in sprejmem tvoje pručkarjenje, pa takole … Kot že takrat marca v mojem prvem zapisu na blogu … hohoho … se nikakor ne morem strinjat, da ima pručka na vse enak efekt miganja, ustvarjanja, razmišljanja … blabla … Name tako deluje pač naslonjač na primer. Vem, da se je lušno veselit, ko pogruntaš neko formulo, a kaj ko ni edina. Zato sem ti rekla, da je zate pač pručka “naslonjač”. Vendar ti hočeš verjet, kako obstaja “božja kazen” za tiste, ki so si prisvojili fotelje, kot si zapisala med drugim. To s tem nima nobene veze. Nekateri obvladajo vso gimnastiko na fotelju, medtem ko si na pručki lahko polomijo samo kosti … Meni je na fotelju odlično, to vem, če ga imam ali pa ne, na njem najbolje razmišljam, ustvarjam itd., na mehkem in udobnem. Če moram poseči kam v višino, pač stopim na naslonjalo za roke, ni panike. Možgani mi na fotelju nikoli ne zakrnijo, ampak ravno obratno. Zakrnijo mi pa ob premetavanju z napornim kosom lesa, pručko. Pa še z blazino se moram ukvarjat, ki zdrsne dol in sploh …. Preveč štrapaca, da bi se lahko odprl meditativen kozmos tako močno, kot se na mehkem in udobnem. Tudi razgibavat se znam na fotelju, tako da mi ne zakrknejo niti okončine, medtem ko bi si ob poskusih telovadbe s pručko prej razbila arkado. Hvala lepa.
Gre za tvoj odgovor takrat marca, kaj je tebe gnalo, da si ustvarila, kar si, in da še ustvarjaš, sicer, si rekla, ne bi bilo nič od tega. In jaz sem ti nekaj odpisala. Da ne goni vse ta plat medalje. Kot se ne počutijo vsi najbolj živi na pogorišču, kar sem opisovala v svojem zapisu – določen lik in značaj, kar si ti seveda kronično polna sebe in s tem projeciranja spoznanj o sebi na vse, kar leze in gre po svetu, brala z eno trepalnico. Ne veljajo za vse ljudi enaka pravila igre. Nikakor ne.
@soma arsen:
Ja … Tnx. Jih ima na zalogi, jih ima.
@Dare:
Saj je tudi sedela pred nekim lokalom, pred več njih, srebala kafe, rauhala čik, pa se sprehajala, pa zaletavala v ljudi, pa … ja, pijana od vtisov itak kronično … verjetno imam že diagnozo “vtisoholik”, ampak srečo, da še niso izumili dobičkonosnih terapij in imam relativen mir… hehe …
Tile prijazni efekti po mojem tokratnem pisanju me pa resno skrbijo, ja … Nekaj ne štima. Mejbi ajm luuuuuuuzing majself! … Fak! Alarm! …
He, he, Simona.
Vem kaj ti imponira.
No, danes brez šale.
Bral sem danes še enkrat, pa ne vsak tretji stavek, kot včeraj.
Ja, to je to. Končno en tekst, ki izhaja iz tebe in govori o tebi. Tekst, ki ni analiza nečesa, ali nekoga, ampak je spontana pripoved. (priznam svoje dvome o tebi, če sploh znaš tako pisati)
Pri tvojem običajnem pisanju, pa naj si bo še tako študiozno, gre za “poustvarjanje”.
Gornji tekst pa brez sramu lahko uvrstimo v kategorijo “ustvarjanja”. Na lestvici umetnosti, ustvarjanje nedvomno kotira više.
Še, Simona!
Simona
Sreča je le vaba za preživetje.
Kdor nima življenja bere zgodbe.
Ljudje pišemo zato da bi prebrali kdo smo.
Ljubezen ne obstaja.
Nič ni resno.
oooooooooooooooooooo!
Prenovljena podoba, nov zanr, fajn!
Vec, ko vec, toliko razlicnih poant si nanizala, o katerih moram razmisliti.
fajn bodi.D
upam, da bom lahko napisal post, preden me odfuka v popolno nefunkcionalnost. imam neko čudno depresijo, ki me lahko v hipu naredi popolnoma butastega, da lahko samo gledam v strop ali se zvijam od animalnih občutij ogroženosti. to pa lahko povzroči marskikaj. zdaj je to od nevrologinje potrejeno. he, he. in nekako čutim, da me bo tvoj post in moje zaokroženje vrglo v to.
prevodno verzijo sem imel v mislih, da. jaz sem deloma animalec, vendar večem men medvrstičja, zato ni pomembno. v bistvu nisem animalec. to je vsa poanta. moje bruhanje ne more biti bruhanje.
no, pa me je spet vrglo v neludicnost. na nietcheja tako ne morem odgovoriti in niti ne vem natanko, kaj sem napisal do zdaj. to je groza.
mislim pa, da je the piper at the gates down razmeroma konstantno moj najljubši album.
@Rado:
He, he, Rado. Sem točno vedela, da boš takoj ves vesel zdrknil v svoje že za znoret razhojene staromodno kičaste šlape. In ti si primerek nekoga na spletu, ki naj bi vedel, kaj mi imponira???!!! Mislim, da bi moral zamenjat tablete. Tole nikamor ne vodi.
No, danes brez šale. Ne spomnim se, da bi te kdaj vprašala za mnenje, kako in o čem naj pišem na blog??? Kaj šele, da bi hrepenela po tvojih poskusih nekakšnih wannabe analiz in celo razlag, kaj je umetnost, poustvarjanje, ustvarjanje itd. Si znorel?! A ne čutiš, kam paše naslonjač? Lahko pa kaj vprašaš, če te zanima. Ponižno! Zelo ponižno!
@i-zajc:
Ja.
Ne. Marsikdo ne bere zgodb, ker je tak idiot, da si domišlja, da ima življenje, čeprav ga skoraj nima, ali pa ga je življenje preprosto požrlo. Kdo ima življenje in kdo ga nima???
Ni nujno, je pa možno. Vzgibi so različni.
Kaj pa je ljubezen?
Neresno pa tudi ne.
@Dragica:
Čau Dragica!
Fajn bodi tudi ti!
@nurudin:
No, neka konstanta pa le je … Celo vedno pri roki. Luksuz!
Za prepir morata biti dva. In ker jaz nisem pri volji za kaj takšnega, si mirno lahko najdeš drugega. Ne bom jezen.
Zato hitro k dejstvom.
Imponiranje? Ne boš menda trdila, da se človek s pisanjem na netu ne razgalja?
Že manj pronicljivi so ugotovili, kaj ti paše. Kako potem jaz tega ne bi ugotovil zate? Pa zdaj ne gre za laskanje, tokrat si me pač presenetila z originalnim tekstom (saj si zares ti avtorica, kajne?) in temu sem ploskal. Kje je tu problem?
Tudi v prepričanju, da so originalne avtorske stvaritve, pred kritiškimi teksti, menda nisem osamljen. Tako Volkova jutranja razmišljanja, pa Micine zgodbe, pa Nevenkine pesmi, pa tu in tam kakšna moja stvaritev. In zdaj si se še ti pridružila tej avtorski skupini. Dobrodošla med nami. /se opravičujem avtorjem, ki sem jih tu v naglici izpustil/. In ne boj se. Sašo Hribar zaradi mojih komentarjev ne bo izgubil dobrega mnenja o tebi.
Mojim, včasih tudi kritičnim tekstom, se prav zlahka izogneš. Če nimaš argumentov, da bi ovrgla moje misli, lahko narediš tako, kot je naredil Blitz. Blokiraš moje prispevke in poslej živiš v lažnem svetu, obkrožena podrepniki in hinavci. Ali to hočeš?
P.S.
Vem Vanja, kaj ti misliš o tem. Da Simoni ne sežem niti do kolen. Tako, da se ti tozadevno sploh ni treba oglašati.
@Rado:
Ja, na netu lahko redno prebiraš izbljuvke prenekaterih psih in dokumentirano, črno na belem spremljaš prevrate bolnosti uma nekega lika na primer. Za osvežitev spomina se lahko vračaš, kar v reali ni mogoče. O kretenu tvoje vrste bom brez dvoma napisala kratko zgodbo (ne na blog, da ne boš skakal od radosti), ker vas je dovolj na svetu, da se splača posvetit posebno pozornost v svarilo šibkejšim dušicam. Tako da si lahko počaščen.
Zdaj pa hitro k dejstvom.
A res? Kaj pa so ugotovili že manj pronicljivi, kaj meni specifično paše? Kar po alinejah. Smeha se ne bom branila. Ziher bo zelo pronicljivo. Povode lahko spustiš, ker mi je jasno, da jih nisi sposoben razvozlavat.
Presenetila sem te z originalnim tekstom?? Če bi bila Janša, bi že fasal tožbo. Razlika je samo v tem, da bi si ti tožbo za prvoklasen podtikovalski kretenizem zaslužil. Dokazovat bi namreč moral neoriginalnost mojih preostalih tekstov. V filozofskem smislu razprave o prepoznavanju ustvarjanja in poustvarjanja si pa sploh erste klase kretenoid in za to ni kriva nobena Vanja, ki kretenoidnost pač tudi prepozna, ampak povsem sam. Kar je fascinantno pri tebi, je predvsem to, da svoje pritlehne kretenoidnosti tako pogumno demonstriraš. Da si osebnostno kot lik že na meji psihopatskosti, pa v tem primeru, poleg drugih, izpričuje tudi dejstvo, da se tebi za originalnost v najbolj eklatantni obliki pač fučka in te sploh ne zanima, pa si drzneš plozat o čem takšnem. Bil si na primer eden glasnejših podpornikov in fenov Mojce Mavec, kjer je dejansko šlo za čisto plonkanje. Tebe ne zanima ustvarjalnost, originali, neoriginali, ker niti nisi sposoben česar koli prepoznavat, ti se samo paseš naokrog s svojimi mačoističnimi budalaštinami in skušaš zdravit psiho. Lik Mojca Mavec si pač ocenil, da bi ti ga morda celo z veseljem pofafala, pri meni te vzburja discipliniranje upirajoče pičke zalezovalskim bedakom tvoje sorte. Spizdi! Problem je v tem, da se mi ob kreaturah tvojega tipa kocine dvigajo. Tip, ki pride v lokal in se počuti blazno pameten, ker si domišlja, da je pogruntal neko pičko, ki ji hoče zlesti pod kožo, igra po potrebi pametnjakoviča, depresivca ali fuzbalerja, nevermind, v vsakem primeru je prozoren in učinkovit kvečjemu pri kakšni kuri z nadpovprečno povečano blesavostjo na mozgu, in teži do zla amena. Ne odneha, dokler ga kdo ne trešči na gobec.
In nobeni avtorski skupini se nisem pridružila. Kakšni avtorski skupini? A obstaja kakšna skupina? Najmanj tebi, niti Volku, niti Mici, niti nevemkomu še. I don’t give a fuck! Odlepite se mi z vratu. Skupinice kurčeve. Jebe se mi za njih. A si prfuknjen do konca??? Tole je pač en prispevek izmed trinajstih v kategoriji štorije od Simone in pika. Včasih pišem na blog tako, včasih drugače. Odvisno od “vremena” in še česa, česar ti ne bi mogel doumet.
In kaj ima Sašo Hribar tukaj zraven? Hinavska namiguška uš usrana. Pejt past svoje izbljuvke kronične obsedenosti in nevoščljivosti v Cerkev. Prekleti patološki Dajana sindromi. Ah, ja, seveda, Hribar je mediji. Ob tem se ti kar zarola. Kot te je spravilo na rob norosti, ko me je intervjuvala Nika Vistoropski. Inteligentne izjave, zakaj je Nika povabila mene, ko pa nisem strokovnjak za ljubezenske odnose (poleg povabljenih strokovnjakov Borisa Cavazze in Miše Molk), da druge eskapade podtikanja, zaradi česar si fasal kolajno za debila, pritlehneža in hinavca od bralcev, sploh ne omenjam, te je proslavila še dodatno. Najbolj bolna oblika pasenja foušije. Za prazen drek. Za kozlat! In ne, ne skrbi me, da bi kdor koli oblikoval kakšno slabo mnenje na podlagi tvojih komentarjev. Ker bi ga bilo zlahka stlačit v kategorijo popolnega retardiranca, kar me nima pa osebno kaj skrbet. In tudi na sploh si sama izbiram ljudi, pri katerih me zanima, kaj si mislijo morebiti o meni in zakaj. S temi izpadi samo pojasnjuješ sebe, torej lik, ki je lahko v obravnavi nekoga pišočega, psihologa, psihiatra ali kaj podobnega mazohistično pritegljiv. Tudi Trobec ali Plut sta pač pritegljiva. Kaj je to zaengaboga tam zadaj.
Vem, da si želiš, da bi blokirala tvoje nebulotične iber ales kretenizme pomešane s hudobijo in seveda kroničnim posiljevanjem mene v tem primeru, da bi te občudovala kot enga fejst in pametnga desca (mišn imposibl, give up!!!), da bi potem cvilil po celem netu, kako neverjetni so tvoji argumenti, da jih nekatere blogerske veličine ne prenesemo. Blitz te je blokiral, ker s svojimi nebulozami jemlješ voljo do “življenja”, in to brez smisla. Ker si tako primitiven, potuhnjen, žleht in še vztrajen pri tem, da mečeš radioaktivno vibracijo na blog. Ker si spletni posiljevalec. Ker je tvoj značaj abnormalno degutanten in črn, ne zaradi vsebin tvojih blesavih replik. Preprosto se te človek ne more znebit. Zato, ker gre za psihiatrični kotiček in ne za debate z nekom. Ker se nočeš spokat sam. In ker, ja, vzbujaš pozornost, kot kreatura, ki bi mu v reali človek rad prepovedal dostop, ga morda na gobec ali pa poklical policijo, če ne bi nehal gnjavit.
In koga brigajo tvoje frustre, komu sežeš do kolen ali ne?! Nikomur ne sežeš do nikamor. In nikogar ne briga! Če ne drugega, si tako pokvarjen, hinavski, poln zavisti in primitiven, da nikogar ne briga, kaj bi rad blebetal. Skratka … bodi vsaj toliko karakterja in se po enem kurčevem letu mojega bloganja spokaj še z mojega terena častno sam.
Škoda Simona,
da ne zmoreš dostojanstvenega pogovora. Kot sem že zapisal. Tvoj tekst je bil odličen, komentar ti pa ni v čast. Kaj pravzaprav dokazuješ z izjemno dolgim nizom zmerljivk? O sogovorniku prav malo, največ še o sebi..
Pa vendar, ti me ne zanimaš, zanimajo je me le tvoji teksti. Včasih odlični, včasih zgolj dobri.
A vendar se jih splača brati.
Še o Mojci Mavec in “njenih” tekstih.
Pravzaprav se nobenega njenega teksta ne spomnim. Pri njej je bila fascinantna pozitivna energija, ki jo kot oseba širi okoli sebe. Kot je povedal naš premier: V vsakomer je treba iskati dobro, v Mojci njeno pozitivno naravnanost, pri tebi Simona pa kompleksnost tvojih tekstov.
Tu je “point”. Ni hudič Simona, da ne bi še ti nekaj našla v meni?!
Glede na to, da si prestopila mejo blogerske anonimnosti in da te zdaj “vlačijo” že vsepovsod, ti vendarle svetujem, da se malo “skuliraš”. Zdaj si medijska osebnost in le v vrhove sekajo strele. To je del slave.
Kaj je povedal en, prav tako slavni mož?
Če te kritizirajo, kritiko argumentirano ovrzi. Če je ne moreš ovreči, potem se ji smej. Če se ji ne moreš smejati, potem si jo najbrž zaslužil (-a).
Ne mislim se spuščat v prepir, ampak vseeno:
Rado pravi: Pa vendar, ti me ne zanimaš, zanimajo je me le tvoji teksti. Včasih odlični, včasih zgolj dobri.
Ne razumem tega smisla “ocenjevanja” tekstov z zgolj dobrimi, odličnimi slabimi…. itd…. Bedno.
David!
Michael Corleone je srčno želel uresničiti očetovo željo, da bi družina Corleone nekoč postala “legalna”. Da bi se prenehala z zločinsko dejavnostjo. In nekje v tretjem delu razočarano ugotavlja: “Nismo še dovolj daleč, pač nismo še dovolj daleč”.
In ti dragi Pelko praviš, da ne razumeš smisla ocenjevanja, etc. “Nisi še dovolj daleč, pač še nisi dovolj daleč”.
Če boš še kdaj slišal svoj notranji glas, ki ti pravi, da se ne spuščaj v prepir, ki se te ne tiče, ga le poslušaj. Notranji glas ima pogosto prav.
@ Vanja:
če te res zanima, ti lahko povsem orišem mojo izkušnjo… a na štiri oči. Povabi me na kavo npr. kje v Ljubljani v bolj dopoldanskem času 😉
@ Rado:
zanimivo dojemanje avtorskega dela. Kako šele dojemaš znanstveno avtorsko delo ? Lahko prenesem “avtorsko opredelitev” šefu ? Obljubim da bom podala kar se da popolne citate.
@ Simona:
A bi šlo brez omembe Pluta? Sem se nekako uspela vzdržati komentarja na “on topic”, vendar pa a sploh veš, da so se že pol leta pred prvim medijskim Plut-pompom, to je vsaj leto dni pred “njegovim (pred)zadnjim morilskim pohodom”, mulci, ki vsi vedo točno pokazati njegovo rojstno hišo in vedo povedati marsikatero anekdoto o svojih starših, Silvu Plutu in Marjanci (op. njegovi prvi krvavi žrtvi) iz otroških oz. mladostnim dni, strašili: “pazi, če ne boš poslušal, te bo za grmom počakal Plut”, ker je bil “the Plut” spet “duma” ? Mah, ne vem no, ampak jaz kar ošpice dobim, ko vsi tako opletajo z njim po dolgem in počez, saj sem mnenja, da je bil zelooo medijsko zlorabljen. Tudi on je bil svojevrsten “naslonjač”…
Hvala za razumevanje in LP 😉
Rado: Viš, jaz ne ločujem tekstov od človeka, niti tisto psihološko foro ne kužim: ne grajaj človeka ampak njegovo vedenje. Meni je to vse isto.
Ker ne kužim Marka Bauerja tudi Simono bom težko. Ampak mogoče se mi vseeno posveti in začutim kam paše naslonjač…
Rado:
nisem se želel spuščati v prepir zato, ker te je že Simona tako nabila, da je vsaka dodatna beseda že preveč. Hotel sem biti usmiljen.
In glede ocenjevanja imaš res prav. Nisem še teko daleč, nisem še tako daleč u Q. da bi ocenjeval na tak način.
Tudi meni si pamet solil, o čem naj pišem in o čem naj ne pišem, kje sem dober in kje sem slab. In to po tistem, ko si zbežal iz mojega bloga brez odgovora na moja konkretna vprašanja in kljub temu, da sem ti dokazal, da glede kapitalizma in privatizacije pišeš debilizme prvovrstne kakovosti. No ja, kaj bi drugega od tebe človek sploh lahko pričakoval 🙁
Simona ?
Kako ubiješ Simono Rebolj?
Tako da jo osrečiš.
Ubij me nežno?
🙂
tvegam glavo – ob zadnjem komentarju se zarežim
🙂
Džizus… Danes ponoči sem sanjala, da sem bila na obisku pri tebi. In da sem od tebe pričakovala, da govoriš v posameznih jasnih stavkih, čeprav ne vem, a si to potem počela zaradi mojega pričakovanja ali kar sama od sebe.
Vsekakor sva se fajn razumeli, po vzdušju sodeč. In ne, po navadi ne sanjam o blogerjih.
Še vedno se namreč pri branju tvojih zapisov na blogu zalotim, da zapise avtomatsko obtožim nizanja učinkovitih stavkov s privlačno izraznostjo, ki pa jih ne zanima koherentnost nadrejene zgradbe, namreč besedila kot celote, ki bi meni, sicer noro lačni dobrega pisanja, novih besed, novih pomenov (metafor, aluzij… you name it) vzbudila občutek sreče ob branju besedilne zgradbe s streho, balkonom in kletjo. Ni važno, če gre za doslej nevidženo zgradbo, ravno to me privlači.
Aja, ker takšne subjektivne reakcije zmeraj nekaj povejo tudi o njihovem reaktorju, naj razložim, da sem stara že celih 36 let, malce obsedena od vsebine in besedil in da je zame tudi oblika, struktura del vsebine.
Tako, mogoče pa zdaj ne bom več sanjala o tebi? 🙂
PS
kristus, Simona, če bi vsi ljudje, z menoj vred, tako dosledno in natančno beležili, kaj jim je kdo kdaj izrekel narobe, bi bilo na tem ljubem svetu še veliko več vojn kot jih je.
Sanja se mi ne, zakaj sva takrat prekiržali meče- sva jih pač. Pa kaj potem?!
Se je zaradi tega podr svet? NI se.
Niti moj osebni svet se ni podrl, ki je totalno nenasilen, zato me jako čudi, da je prizadelo tebe, ki mi deluješ kot “kamen-kost”?
Pa se včasih ljudje sprašujejo, zakaj se nekatere ženske ne znajo in ne znajo odlepiti od nasilnežev, ki jim lomijo rebra….Poglej ubogega Rada, totalno si ga zbrcala, pa še ne odneha 🙂
( hm..mar tudi jaz uživam, če je kdo nasilen do mene???!!)
Tako se pač ne dela z ljudmi, četudi se ti zdi, da bi jih bilo, ker imajo nižji IQ od tebe (??), pa še cel kup druge navlake (?)zmečkati kot mrčes.
Mimogrede. da se blogovci ne bodo preveč bali in da se jim ne bodo rpeveč tresle noge, bi bilo pa fajn, če bi naredila spisek, komu pa vseeno dovoliš, da ti komentira, ne da bi se ta oseba potem bala, da jo doseže tvoj bes & srd v najhujši obliki?
P. S. 2
Čelade prodajajo za tam okoli 35 evrov.
Jasna,
imam prijatelja arhitekta, ki je ob vstopu v eno sobo dejal: “Ta slika je pa za pol centimetra zamaknjena”.
“Ne lomi ga”, sem ga takoj ustavil.
In ko sva šla stvari premerit, se je izkazalo, da je imel prijatelj prav.
Zdaj mu glede tega zaupam, je pač v tem elementu boljši.
Tudi glede “niti tisto psihološko foro ne kužim” je isto. Pač nimaš ustrezne senzibilnosti glede tega. /moram spet uporabiti tisto “foro” Ne mislim, da si ti slaba. Gotovo imaš kaj drugega. . . /
Zato velja verjeti tistim, ki so v posamičnih lastnostih boljši od nas.
David,
zaplet pri tebi je nastal, ker se je med komentatorji pojavil še en Rado, še en moj imenjak, ki je delal zmedo. Ti pa stvari nisi hotel urediti in pojasniti.
Glede pa kapitalizma je danes stvar še bolj transparentna, kot je bila v času najine debate. Danes je namreč še bolj jasno, da je kapitalizem v krizi. Slejkoprej boš tudi ti spregledal David. Pač ni še . . . 🙂
Nataša,
ti lahko počneš z mojimi citati vse kar te je volja. 🙂
Glede avtorstva me je pa Simona (v svoji sveti jezi najbrž) napačno povzela. In zdaj vsi ponavljate isto.
Jaz ne trdim, da Simona svoje kritike kopira. Pravim le, da gre pri pravih avtorskih stvaritvah – tam kjer avtor izpusti svojega duha na plano, da mu diktira misli – za večjo “umetnost”, kot pa pri kritikah, kjer se avtor kritike poskuša vzdigniti nad avtorja umetniškega dela.
Naj ponovim,
to so moja stališča in z njimi ne nameravam nikogar žaliti. Prosim, da mi dopustite, da se ob tem lahko (kot vsi drugi) tudi motim.
To sem še pozabil:
imam prijatelja psihiatra, ki je ob pogledu name dejal: “Ti človek si ena velika nevrološka motnja”.
“Ne lomi ga”, sem ga takoj ustavil.
In ko sva šla stvari “premerit”, se je izkazalo, da je imel prijatelj prav.
p.s.
Zdaj mu glede tega zaupam, je pač v tem elementu boljši.
@Rado:
O, ja, še kako zmorem dostojanstven pogovor, in ne samo dostojanstven, ampak samo z dostojanstvenimi ljudmi. Ne, nisem primerek floskulaške filozofije o neprimernosti spuščanja na nižji nivo, niti ignoranci kot neki premišljeni strategiji. Ker kretenoidnost ravno zaradi tega mirno rovari naprej in kategorično računa na sram, nelagodje in dostojanstvo tarč. Zakaj se je ta floskula kretenoidom na ljubo sploh prijela, če gre kreteneoidom v prid? Zato, ker se je s psihopatijami zelo dolgotrajno in mučno borit, podobno kot s trdovratnim virusom. Strasti hudobije in drugih negativnih emocij pa so vedno silnejše kot obratno. Enako, kot je pasti z gore enostavneje, kot se vzpenjat na njo. Porušit pač simpl, zgradit niti slučajno, ubit naravnost enostavno v primerjavi s procesom rojevanja itd.
Tako da osebno z nizem zmerljivk izkazujem izključno naravo odnosa do tebe. Seveda pa pri meni nikoli ne najdeš samo zmerljivk, ampak tudi vsebino. Pri tebi vsebina ne obstaja, ampak je pač tako, kot je zapisal pelko. Izmikanje in pritlehni napadi. Tvoja patologija pa je pri tem tako močna, da si sposoben posebej objavit celo laž o nekom, ki je preverljiva v lažnivosti z enim samim klikom. In potem si se pripravljen celo borit do konca pred začudeno zgroženimi opazovalci, kaj neki je narobe s tabo. Saj se spomniš fiaska?
In, kot ponavadi, si spet lažnivec. Osebe, ki je spisovala wannabepametovanja o mojem odnosu do moških, kakšen tip ženske naj bi bila in paletico podobnih poskusov ukvarjanj z mojo zasebno naravo, pač ne zanimajo samo teksti te osebe, ampak predvsem enako, kot si zapisal v primerjavi Mavec. Zanima ga medvrstičje te babe. Ti se v moje vsebine sploh ne spuščaš, ničesar ne komentiraš, ampak pač glumiš patološki lik očeta, ki pride vzgajat hčer, z incestuoznim pridihom seveda, pa malo kvazi kritika, ki pohvali z negativno ali pozitivno oceno, kot bi bil kakšna kritiška eminenca na Slovenskem, ki mu ni treba pojasnjevat svojih ocen, ker uživa renome zaupanja. Moji teksti v različnih formah in pristopih so pa sami več kot dovolj zgovorni, medtem ko klik na tvoj blog enako jasno pokaže, kolikšne stopnje in kakšne narave je tvoj domet in morebitna kompetenca za sodbe od ena do pet katerih koli in kakršnih koli ustvarjalnih produktov že. Daj imej vsaj malo sramu. Včasih prav pride. Za dostojanstvo.
In tole s širjenjem pozitivne energije Mavčeve me je zelo nasmejalo. Ja, razumem. Kronično simpatični. Verjetno si se zajokal od ginjenosti, ko si spoznal, da je kronično prijazna, sladka in simpatična gospodična, ki bi morda celo tebi spekla potico (če bi imela seveda kaj od tega sploh), tudi kradla. Tako kot se ti oblečeš v gvant, paziš, da uporabljaš ta lepe besede, se po potrebi sliniš in malo posipaš s pepelom kot tudi zdaj v zadnjih tvojih komentarjih, od spodaj pa pač lažeš, manipuliraš in mečeš polena pod noge tistim, ki jih, logično, občuduješ, a jim žal zavidaš.
Mediji me ne vlačijo že vsepovsod in tudi sama se ne bi vlačila kjer koli in s komer koli vsepovsod. Predvsem za nobeno slavo ne bi hodila po nasvete o primernem obnašanju, pa morda še primernem razmišljanju k raznim ogvantanim slavomalikovalskim bleferjem tipa Rado. Zame, kakršna sem in kar lahko izražam, kot za vsakogar drugega, je možnosti za prostor v medijih in možen uspeh priklopa na pravo bistvo približno toliko in tolikšen kot v katerikoli gostilni ali sredi ceste v tem določenem prostoru. Stopnja možne moje morebitne prilagodljivosti za kvantitativno večji izplen med prevladujočo slovensko sorto živali – Podpovprečno nizka. Od medijev, preko obrabljenega pločnika pa do zadnje šentflorjanske zahojene vasice. In pri tem bo ostalo.
Prosim, če se mi odpoveš. Z vsemi svojimi kloni, ki se jih ne bi mogla znebit, v kolikor bi ti preprečila dostop na ime Rado. Vljudno in s presilno lepimi besedami, v imenu kurčevo antipatičega (ups, spodletelo mi je, se opravičujem) dejstva, da si eden izmed mojih najzvestejših komentatorjev že od začetka, te prosim, da ne puščaš spletk, mislim replik, več na mojem blogu. Boš zmogel?
‘Bog ob sodbi ne sprašuje, kaj si delal, ampak zakaj in kako, mi je že daleč v otroštvu požugal edini pater, ki sem ga spoznala in ga hkrati nisem dojemala za samo še enega nevarnopravljičarskega utrganca več, čigar modrosti je bolje pospravit v kot za rezervo. Klinc. Včasih šprica kri. Rdeča, nič kaj modra. Za razliko od Andersena, čigar spoznavni svet sem oboževala, kar me tepe po psihi še danes, pa računam, da bo vsaj bog na koncu koncev “razumel”.’
Prav to je fora…zakaj in kako…ne pa kaj.
Gledal sem Studio City in vem zakaj te je ‘škoda’…Andersen je kriv:)
V bistvu je to tvoje pisanje bloga, odraz tvoje velike poštenosti.
Evo še izrezek iz filma Društvo mrtvih pesnikov: http://www.youtube.com/watch?v=Ppqb0t_B0KY&feature=related
LP
Neoriginalnemu Radotu!
Všeč mi je tvoja besedna igra, tvoj štos.
Duhovito!
Simona,
zmerjaštvo je podobno vpitju v realni situaciji. Ko človeku zmanjka argumentov, pa kljub vsemu želi biti slišan. Takrat povzdigne glas (ali pa začne uporabljat zmerljivke).
No, meni tega ni treba. Nikoli ne vpijem in ne žalim.
Uporabljam argumente, ob čemer jih kdo lahko sprejme, ali pa jih ne. Verjamem Simona, da te moja hladna logika spravlja ob živce. Si pač navajena, da ljudje ob tebi utihnejo in te zgolj poslušajo ter na koncu ploskajo.
To je pač lekcija, ki jo boš šele morala absolvirati. V življenju moramo shajati tudi z ljudmi, ki jih ne maramo. (če bi bila zaposlena v kakšnem velikem kolektivu bi že vedela o čem pišem). Ce la vie!
O Mojci pa bom z veseljem še kaj napisal (to je tema, ki me vznemirja), a kasneje. Zdaj moram na roditeljskega.
Bye.
Točno tako, Simona, ce la vie! Sprijazni se! 😀
Simona ?
Kako ubiješ Radota.
Tako da mu pustiš da te osreči.
@Nataša(2):
Ne, tega ne vem, v mojem okolju ni tako, je pa res, da se ne družim prav veliko z otroki … hehe …
Serijski morilci so specifika in so zvezde, kolikor bolj so serijski ali izvirni. Vsaka država ima svojega aktualnega, dokler ne pride aktualnejši. Seveda se dogajajo medijske zlorabe kot pri vsem. Vendar pa serijski morilci po slavi večinoma hrepenijo in so specifični med drugim tudi in ravno po tem, da izkazujejo željo po večji pozornosti od samega dejstva nekoga umoriti in večinoma paradoksalno hrepenijo, da bi bili razkriti, proslavljeni in ustavljeni. Plut na primer je prav komičen primerek obupa teh spoznanj o serijskih morilcih, ko je moral, revež, v Sloveniji dobesedno kar sam na televizijo poprosit, da bi pred ekrani še kaj povedal in opozoril na svoj obstoj, preden je spet ubijal, ko se je, čudi prečudi, že kljub razkrinkanosti, moral še kar sprehajat prosto naokrog. Kakšen dolgčas. Vrhunec tesnobe. Brez dvoma. Ni lahko bit serijski morilec v Sloveniji. Res.
Zato pač uporabljamo določena imena za na hitro pojsnilo določenih skrajnosti ali specifik, kot v drugih primerih imena kakšnih drugovrstnih vsem poznanih osebnosti. In te zlorabe se mi zdijo manj relevantno kot morebitna zloraba, da na primer napišeš knjigo o serijskih morilcih (Karmen Šterk), pokasiraš honorar, pa v njej ne najdeš nobene avtorske zanimive perspektive, ampak samo po FDV-jevsko nadrkaš že vsem znane podatke o ljudeh, da jih le ne bi pozabili in vsem znane vzročne floskule kot dokumentacija o popisu stanja stanovanj.
Seveda pa razumem averzije na določena imena. Tudi tvojo. Jaz jo imam na primer na Tom Cruise. Pa ne Paris Hilton seveda. Ampak to je itak kliše … hehe …
@pelko:
Je hudič, ko se ti začnejo na blogu pojavljat Radoti, ki trdijo, da niso več Radoti, pa potem spet malo so Radoti in sploh zmeda … hehe …
@alcessa:
U, mater, imaš visoka pričakovanja kot obiskovalka … hehe … Verjamem, da sva se odlično razumeli, saj se vedno.
In ja, vse, kar si zapisala o zgradbi, pričakovanih planih za pozicijo balkonov, spalnic itd. lahko samo potrdim. Nimam izgovorov. Moja percepcija je na sploh precej … hmmmm … recimo kubistična, tudi sicer, in kaj drugega ne more ven prihajat tudi v pisni obliki. Nikakor pa ni abstraktna. Prej surovi realizem, vendar pa “drugačnih” oblik in razporeditev od očem pričakovano zaznavnih, ja. Temu primerno je včasih pri meni tudi daljša predigra za uvajanje v pogovor ali druge vrste sodelovanje na primer, kar kdaj koga spravi precej ob živce, dokler se ne ustvari povezava, potem nastopi pa druga skrajnost, sila ravnotežja pač, da zadeve pri meni odbrzijo sto na uro, kar spet koga spravi rahlo ob živce … hehe …
@Milena:
Ne, Milena, vojne ne treskajo zaradi natančnosti beleženja, ampak obratno. Zaradi beleženja, a površnega, zgolj površno in tekmovalno sebično motiviranega, neanalitičnega, nelucidnega in nezainteresiranega za bistvo stvari.
Osebno se ne spomnim tistega izrečenega zato, da bi se klala s tabo in sanjala o zmagi, ampak zaradi narave vsebine, ki tebe sploh ne zanima, kot neka postranska stvar, ki pač mine, pa nova pride, in tako se svet vrti. Moj ne. Zame je tista vsebina v zvezi s tabo razrešitev poante, zakaj je sploh klanje med nama možno. To je dobra pot k spravi. Tudi na način možne sporazumne ločitve. Zame je bil tvoj takratni odziv pač sinonim plati medalje, zaradi katere mentaliteta, renome in posledično situacija naše besede na primer, deluje kot deluje. V zaprtem sistemu pod okriljem malikovanja trpljenja kot gonilo umetnosti v tem primeru in s tem nekakšne upravičenosti do spravljanja samih avtorjev na obrobje plesnivega kruha. Ta mentaliteta pa je posledica tudi siceršnjega občega, s klerom okinčanega pogleda na smisel življenja, kakršno je edino pač zveličavno in višjesmiselno že zaradi faktorja prikrajšanosti samega po sebi. V literaturi se to na primer kaže tako, da je že vrsto let deležen posebne pozornosti in hvalospevov predvsem en tip izraza, čeprav ni res, da ne obstajajo tudi drugačni in celo mnogo boljši v slogu in sporočilnosti. Osebno se ponavadi pohecam na ta račun, da v kolikor ne pišeš na tak ali drugačen način o moškem na robu samomora, ki se pretepen od življenja pogovarja samo še s kočevskimi medvedi ali vsaj vevericami, nimaš kot literat na Slovenskem kaj praskat. Sporočila zapisanega pa morajo ustrezat propagandnim letakom zdravniške zbornice s Slavkom Ziherlom na čelu. Imamo pa tudi dekadenco. Dekadenca pomeni ista fabula s sporočilnostjo, ki ustreza propagandnim letakom dr. Ruglja ali podmladka tipa Sanje Rozman. In če se srečata Milena in Simona, skušata poklepetat o pitju kave, se bodo tudi tukaj še kako poznale razlike. Ne gre za vprašanje, ali se bo podrl svet. Pravo vprašanje je, kako in v imenu česa ga sploh gradit. Zato tudi moje prizadetosti ali tvoje nimajo nobene vrednosti in so irelevantne.
Ljudje se nočejo odlepit od nasilja nad sabo, ker hočejo zmagat kot bolj nasilni od nasilnega. Če bi hoteli razumet in dojet, bi se umaknili, v kolikor bi prepoznali, da ni vsebinskega materiala za konstruktiven napredek v umevanju določene stvari, kar pomeni razrešitev. Včasih lahko kaj razrešiš z drugim, včasih se moraš umaknit in zadevo podelat sam.
Nikoli nisem nikogar želela zmečkat kot mrčes zaradi morebitnega nižjega IQ-ja. “Tako se ne dela z ljudmi” je floskula. Povej, kako se dela z Radom, pa kako z mano … če si upaš. Če si mnenja, da si kaj sploh pogruntala o tem. Če se ti je sploh ljubilo kdaj razmišljat o tem, ali pa si bila zadovoljna z določenimi serviranimi pravili igre, ki si si jih po hitrem postopku nabavila v bližnjem supermarketu?
Nihče nima pri meni preprečenega dostopa za komentiranje in vsak lahko komentira. Če se boji, da bi ga dosegel moj bes in srd, naj raje ne komentira, ker se očitno že zaveda, da provocira moj bes in srd, sicer se ne bi imel česa bat.
@Rado:
Ja, seveda … brez skrbi imam tudi izkušnje z večjimi kolektivi. Na nekatere imam naravnost odlične spomine, v nekaterih je hrumelo in pokalo. Razlogi logični. V današnjih Razgledih je ravno o tem danes napisan od Darje Kocbek dober in pomemben prispevek za naš prostor. Ga bom uporabila v enem prihodnjih zapisov. S citati in linkom na avtorsko delo. Upam, da boš znal olupit pomarančo in ločit, kaj je moje in kaj je njeno … hehe …
Veselo roditeljevanje želim. In kdaj neki ti je zmanjkalo smisla za smeh, ki ga meni tako rad svetuješ. Saj tale nelinkan Rado je spisal samo parodijo na stvar, ki si jo izpljuval spet z določenimi podtalnimi nameni kar sam. Arhitekt ali psihiater. V čem je razlika?
@I-zajc:
Lušni vici.
@Pris:
Kaj naj pa potem še počnem v tem lajfu? … hehe …
@smoger:
Včasih na kaj ne morem imet komentarja. No, zdaj ga na prvi del tvojega ne morem imet … hehe … In hvala za darilce, link. Ja, to je to. Spet Andersen. Zaenkrat je spet ostalo samo pri hollywoodskem dobičku in spomeniški vrednosti, ki nikomur nič ne koristi.
@Simona:
“Kaj naj pa potem še počnem v tem lajfu?”
Najprej mi pride na misel učenje francoskega pravopisa gartyfarty wannabejev, saj veš, “l’etat ce dejavu” in podobnih življenjskih modrosti. 😛
Simona, jp, zmeda od zmede. Čeprav se je tista štorija, ko je pobegnil iz mojega bloga zgodila pred to, ki jo je omenil, ko sem fasal tudi klonirano verzijo.
Ta prva štorija je bila povezana z mojim napadom na tajkune in Šrota, kar Radotu ni šlo v račun, ker je pač on delničar Pivovarne Laško in mu gre dobro v tem novem sistemu. Ni pa pozabil dodati, da je tudi v prejšnjem sistemu njemu bilo lepo. Ker je šlo njemu lepo tako v socializmu in sedaj tudi v tem turbokapitalizmu ni razumel, kaj se jaz tu nekaj usajam, hehe…
Druga, kjer so leteli kloni se je pa zgodila, ko sem se zahvalil blogerski sceni za podporo, ko me je MC “predaval” na blogresu. Takrat sem doživel pravi napad Radotov, kar letelo je po blogu od “nasvetov”, da se naj ustavim, ker je dovolj, itd…
Rado, se spomniš, ha 😀 lahko vse preveriš še enkrat pri meni, ker si medtem očitno že pozabil.
David,
zadeva je zame passe. Moji komentarji so tako prepoznavni, tako po vsebini, kot po formi in ne nazadnje po I.P. ju lastniku bloga.
(Delnice sem pa prodal še pred glavnim padcem).
Simona,
slabe novice imam z roditeljskega. Si morš mislit, moja hči vse bolj postaja podobna Simoni Rebolj!!! Kaj naj naredim, joj kaj naj naredim?
Parodijo sem pa pohvalil. Vidiš torej, da se z veseljem smejem tudi sebi. Najboljša od parodij name, je pa tista tvoja. Ko si napisala progresivno lestvico za inštrukcije.
Objavi jo še kdaj.
Ah, Rado, Rado, verjamem, da je zate zadeva passe. Hitrost pobega iz mojega bloga je bila enaka tisti prodaji delnic Pivovarne Laško.
Lepo, da si pohvalil parodijo. Tisti Rado sem namreč bila jaz, ki za razliko od tebe povem, če si kakšen nick sposodim, da nekaj povem, kar mi je z mojim nickom onemogočeno ali ne bi imelo takšnega efekta.
dobro si to izvedel, pelko, ti pasji sin.
Takrat, ko je ubogi pelko doživel napad MCja -je bil ubožec je bil čisto iz sebe. Potem je pa pred dnevi “zagrozil”, da bo napisal blog na temo Vanje, Vanje pohotnice, ki razklada o seksu, pa nobenega ne zanima itd itd. Torej je Pelko zagrozil z ravno takšnim ravnanjem nad katerim se je sam na veliko zgražal ko se je zgodila njegovi emnineci. Toliko za samorefleksivnost! Ko že tako veselo pristavljaš lonček, tetka pelko, sem pa še jaz svojega. Zelo ščenasto se obnašaš.
no izgleda, da sva tukaj z Nurudinom usklajena.
Nataša, za kavo velja, bom prosila Simpono za tvoj mail, če dovoliš.
Mica, sem zafrknila, praznovala s trubači pozno v noč, prespala pol dneva, potem se je bilo pa že treba posvetiti otrokom. Te pokličem.
Sori Simona, postala si križpotje, kjer se srečujemo od vetra, življenja in viharja prebičani;-)
Nurudin, nisem tako žleht. Treba me je pripraviti do tega.
Vanja, glede na to, da je zate pobijanje morilcev na električnih stolih v zlobni USA enako kot kamenjanje ubogih prešuštnic v orto-muslimanskih državah, ne vem, zakaj se čudiš, da si me razjezila. Ne zajebavaj, da ne bova šla še enkrat čez zadevo.
Hvala za naslonjač. Dobro je del.
Ja tetka pelko, lahko posplošuješ, v tvojem črno belem svetu je bedno. in tetka, si že kdaj pomislila, da nekateri morilci v zDA nikoli ne gredo na električno stol, pa čeprav so pobili milijone-posredno ali neposredno z svojimi akcijami in odločitvami, drugi -ponavadi revni, pa so na električnem stolu končali tudi nedožni?
Vanja. verjamem, da je tudi kar nekaj nedolžnih ljudi končalo na električnem stolu.
VENDAR JE PRIMERJAVA Z MUSLIMANSKIMI PREŠUŠTNICAMI MILO REČENO ABOTNA. Se ti ne zdi? Zame so te ženske nedolžne. Vse. 100%.
Tudi pri nas je nedolžnost odvisna delno od tega, če imaš denar za Čeferina, ali ne. Pa vendar je zadeva načeloma veliko boljša, kot v Afganistanu.
Nisem posploševal jaz, ampak ti. Ti si zagovarjala zločine muslimanov z zločini kristjanov in židov. Posploševanje.
Vanja pravi: Kamenjanje je bila nekoč povsem družbeno sprejeta oblika kaznovanja za družbeno nesprejemljive akte. Grozno se strinjam! Na zahodu je kamenjanje nadomestil električni stol. Yummy! In ja, šele po sodnem postopku ga fašeš.
In za vojno v Iraku smo krivi kristjani.
p.s. kolikor jaz vem, je bila večina evropskih držav PROTI napadu USA nad Irak. Ta vojna je “plod” ameriških naftnih kartelov – nikakor pa kristjanov.
Kdo posplošuje, ali bolje rečeno, prav nesramno zarukano laže?
Daj, daj Pelko, ne flancaj. Rvropa, da je bila prot?
Slovenija je bila za vojno! Vilnuška izjava! Rupel je bil čisto navdušen nad napadom.
O nedolžnosti.
– Nobena prešuštnica ne bore biti nedolžna, že po definiciji.
– prešuštvo je nedvomno greh,
zoper a) zaupanje partnerja
b) prešuštvo ženske nosi v sebi potencialno nevarnost, da bo zakonski mož vzdrževal tujega otroka. (po nekih raziskavah naj bi to veljalo celo za 14% rojenih otrok).
– prešuštvo obeh nosi možnost prenosa bolezni v razmerje.
etc.
Prešuštvo je nedvomno greh. In partner, ki prešuštvuje je nedvomno kriv. Seveda pa je kamenjanje nedvomno nehumana kazen.
Rado, tebi in Vanji podarjam tole pesmico.
Prijetno poslušanje. A LALALALALALALALALALALLALALALALALALALA SONG
http://www.youtube.com/watch?v=d-aY18zSVk0&feature=related
Rado, bila je Vilenska izjava. In Chirac je takrat izjavil, da smo (beri: Rupel) imeli zgodovinsko priložnost, da držimo jezik za zobmi. Nemčija, Francija & co so bili PROTI. Od velikih zaveznikov je zahinavil samo Blair.
Ja, Rado, se strinjam. S prešuštnicami je treba na električni stol. Vanja ti bo to vsekakor potrdila 🙂
Pelko, razmišljaš črno belo, zato ne doumeš,da ne zagovorajam kamenjanje prešuštnic. Ampak to je zate že pretežka naloga, ne utrujaj svoje drobne glavice.
pelkič…nekoč smo kamenjali tudi mi, če si se vrgel po svojih prednikov, glavo stavim, da so bili eni tistih, ki so zalučali največ kamnov.
»pa tako disciplinirana, marljiva in sploh glavna predstavnica mravljic si«
Hm…predstavnica mravljic? Na Siolu? Ehja…Poglej si število mojih objav pa število objav pri Iztoku ali Vladki, pa ti bo jasno , kdo je mravljica in kdo svetovna lenoba.
»Če odštejem, da si pač parafrazirala metaforo naslonjača svojim teorijam v prid in sprejmem tvoje pručkarjenje«
Hvala, da sprejmeš. Kajti- karkoli si že imela v mislih okoli naslonjača, je bilo to edinole in izključno tvoje. S svojim pručkanjem sem pač tvojemu zapisu dodala moje razmišljanje. Kar pomeni: nisem te direktno komentirala, dala pa sem ti vedeti, da sem – po svoje- vesela tvojega pisanja, ker mi je dalo novo smer (pot) v razmišljanju na temo naslonjača.
»kako obstaja “božja kazen” za tiste, ki so si prisvojili fotelje, kot si zapisala med drugim«
Hehe, za nekatere , ki so si prisvojili fotelje DEFINITVNO (!!) obstaja božja kazen. Pa upam, da jo bodo tudi dobili, kršenduš.
. »Možgani mi na fotelju nikoli ne zakrnijo, ampak ravno obratno.«
Evo- a dopustiš možnost, da sva /smo/ si različni? Mene fotelj uspava. Še »Na mestu zločina« bi najraje gledala v stoje, ker drugače je cel kup možnosti, da zaspim, še preden je konec podnapisov.
»Gre za tvoj odgovor takrat marca, kaj je tebe gnalo, da si ustvarila, kar si, in da še ustvarjaš, sicer, si rekla, ne bi bilo nič od tega.«
Pojma nimam, kaj sem takrat jezikala. In me tudi nič več ne briga. Sicer sem pa tudi lani rekla, da mi je Harrison Ford všeč, pa mi letos nenadoma ni več. Pa kaj?! Je pa res, da še zmeraj /po več kot 10 letih/ obožujem J. Hrishama. Skratka: menjam mnenja, razpoloženje in barvo las….. 🙂
. »V zaprtem sistemu pod okriljem malikovanja trpljenja kot gonilo umetnosti v tem primeru in s tem nekakšne upravičenosti do spravljanja samih avtorjev na obrobje plesnivega kruha.«
Si tole zapisala na podlagi mojih novel in zgodb? Da sem »zacopana« v trpljenje? Da uživam, če bi (eventuelno) trpela kot mati, žena, v službi? Vsa trpljenja (ki pa jih ni bilo malo) so k meni prišla na obisk NE da bi jih zato prosila. In bila sem izjemno srečna, kadar so spokala tja od koder so prišla.
»V literaturi se to na primer kaže tako, da je že vrsto let deležen posebne pozornosti in hvalospevov predvsem en tip izraza, čeprav ni res, da ne obstajajo tudi drugačni in celo mnogo boljši v slogu in sporočilnosti.«
Na moje literarne tipe, ki niso taki kot bi se želelo, pogosto padajo pripombe, a vztrajam.
. »Sporočila zapisanega pa morajo ustrezat propagandnim letakom zdravniške zbornice s Slavkom Ziherlom na čelu.«
Psihiater, ki se vtika v politiko, mi ni ravno najbolj jasen. Zato tega ne bom komentirala.
»In če se srečata Milena in Simona, skušata poklepetat o pitju kave, se bodo tudi tukaj še kako poznale razlike.«
Danes sem spoznala Volka v živo, hvala ti- od srca- za to, mogoče bova že jutri ti pa jaz sedli h kavi? V tem ne vidim nič nenavadnega. Bližnje srečanje se mi obeta tudi z Vanjo, kar nekaj sivih las sem ji v virtuali že naredila, ona pa meni- pa kaj? V bistvu so mi všeč tisti, ki razmišljajo drugače.
»Povej, kako se dela z Radom, pa kako z mano … če si upaš. »
Seveda si upam, zakaj pa ne? Kaj pa je Simona v primerjavi z odločitvijo, da neko (ne preveč lahko) operacijo preživim brez narkoze? Mala malca.:-) Kaj pa je Simona v primerjavi s skokom s padalom, ki si ga bom podarila za eno od okroglih obletnic? Kaplja v morje.:-) Kaj pa je Simona v primerjavi z odločitvijo, da v tem norem svetu, brez zvez in poznanstev rinem skozi zid in izdam v samozaložbi knjigo? Ura veselja in sproščenosti ob klepetu…
Bi rekla.:-)
PS
Kaj narediti z Radom? Pojma nimam. Ko ga spreobrnem v Janševo stranko, takrat ti bom vedela odgovoriti tudi na ta del vprašanja, hehe
@Pris:
Haha … maš prou … gartyfarty je itak prihodnost za vse čase in kraje, pa še prevajan je v vse jezike. Noro. Veliko moram še nadoknadit.
@david in Vanja:
Na sploh bi želela, da prenehate s forumskim tipom klepetkanja, ki nima zadostne zveze s prispevkom zgoraj. Tema ni kamenjanje, niti verske razlike v debiloidnosti vzvodov discipliniranja in podobno, je pa res, da gre prav tako za eno izmed vprašanj o naslonjaču. David lahko napiše dva stavka eksplicitno na temo kamnjanja žensk na svojem blogu in na svidenje, se srečate tam. Tokrat mi gre tole še posebej na živce, ker gre za tematiko, ob kakršni se naježim, če se površno kramlja, pa po možnosti še meša klobase in hruške.
Noben električni stol ni izgovor za kamenjanje, niti obratno. Poleg tega gre pri kamenjanju za neenakopravno obravnavo ženskega in moškega prešuštva, medtem ko se na električnem stolu pač ni scvrl še noben prešuštnik, ampak gre bolj za logiko umor za umore. Opravičljivo ni ne eno, ne drugo, definitivno je samo to, da razlog za električni stol manj košta državo kot vzdrževanje nepoboljšljivega morilca v zaporu. Ampak se je takšnemu ravnanju, če še niste opazili, civiliziran svet zoperstavil in ga začel ukinjat. Pri kamenjanju ženske prešuštnice (in ne moškega) pa gre za do skrajne stopnje privedeno nehumano podrhaljeno izvedeno smrtno kazen, ki je nemalokrat tudi krivična. Tu so namreč še problemi posilstev, pri čemer se velikokrat tretira žensko za prešuštnico, ki je moškega izzvala in polno ostalega dreka. Kakršna koli toleranca v imenu pamtiveka in razumevanja pojmov religioznega in s tem tudi šeriatskega prava se mi zdi nesprejemljiva. Predvsem zato, ker se muslimani izven radikalnega kroga izvajanja določene interpretacije svoje religije preko politike premalo ali skoraj nič, prav potuhnjeno, ne zavzemajo za razvoj osnovnih človekovih pravic (iz pamtiveka, ki naj bi bil izgovor, češ, saj smo bili mi tudi tam) na področjih, kjer se tovrstna krvoskrunstva v imenu boga dogajajo. Premalo stopajo ob stran redkim zelo pogumnim ženskam, ki se že desetletja za te pravice borijo izven politikantskih pralnomožganskih okov in so seveda na njih razpisane tiralice z nič kaj navdušujočimi sodbami. In mi, kurčevi civiliziranci, se nimamo ob tem kaj naslajat s kvaziširokodušnim imidžem razumevanja do “drugačnih”. Do koga. Pa menda ne do tistih žensk, na katere so razpisane tiralice, ker zahtevajo vsaj minimum demokracije na določenih spornih podpročjih muslimanskega sveta. Ko sem bojda jaz bila tam nekoč kot katoličanka, bi si želela, da mi kdo pomaga. Sprijaznjenje z okoljem, češ, ne prešuštvuj, saj veš, kam si se rodila, se mi zdi milo rečeno hinavsko do zla amena. Če se imamo za napredne, potem smo napredni kvečjemu zato, da bi pomagali k napredku tudi drugim. Razumevanje nerazumnega nad človekom pa pomeni aroganco in hinavščino. V kolikor pa tak način dojemamo kot enakovredno spoštovanja vredno ravnanje, samo, heh, “drugačno”, pa prosim, če to drugačnost uvedete kar na svojem ozemlju in imejte se skrajno fajn. Jaz zase vem, da me tukaj potem ni! Vprašanje pa je, če bi imela možnost, da spizdim. Žalost.
Nobena neupravičenost električnega stola ne opravičuje drugovrstne smrtne obsodbe, primerjave pa tudi niso najbolj posrečene.
In potem se oglasi še kakšen Rado s svojim moraliziranjem o prešuštvu in je merica polna. Zakaj? Ker je na nepravem mestu in na nepravi podlagi. Pa še nekaj dezinformacij. Je že res, da kondom lahko poči, definitivno pa omeji možne prenosljivosti spolnih bolezni. Oče otroka je pa pač oče otroka. v zakonu, izven, pod vodo ali na gori. In pri varanju gre za izdajstvo zaupanja brez dvoma, vendar ima izdajstvo zaupanja seveda tudi druge možne oblike, da se izrazi med partnerji, prijatelji ali sodelavci, pa zato ne mečemo ljudi na električne stole, porkaduš, ampak se odvijajo temu bolj ali manj (stvar razprave) primerne poravnave, pač, tudi sodne in v primeru partnerstva bazirajo na ločitvi, če ste že slišali slučajno za ta pojav in temu primerni materialni “poravnavi”. Emocionalne poravnave pa so pač vedno težavne in že druga širša tematika.
Gre za preveč umazane stvari in za temo, ki bi zahtevala zelo subtilno obravnavo, kot sredstvo za prerekanja na podlagi osebnih internetnih antipatij mi pa ni všeč prav nič. Zato me, prosim, nehajte jezit.
Povabila na kavico in podobno me pa nič ne motijo, ker drugače pač ne gre, če se hoče kdo s kom srečat med komentatorji in nimate mejlov na razpolago, je pa lepo, da se ljudje družijo in se trudijo imet radi … hehehe …
@PikiJapok:
Hej! Enako, enako! Hvala tudi tebi in še kdaj. Upam, da si spremenil mnenje o kvačkanju … hehe …
@Milena:
Disciplina in marljivost se ni nanašala na pisanje bloga, ampak na tvoje preteklo pojasnjevanje o svojih pogledih na ljudi, med drugim vihanje nosu, kako imajo kje, kamor prideš na obisk, pospravljeno, skuhano itd., za kar jaz mislim, da se nikogar nič ne tiče, razen če je poprošen za nasvet ali opazi nekoga, ki bi bil vidno v stiski. V tem rpimeru pa ljudi tudi ne obsojamo, blatimo in zasmehujemo, ampak jih najprej razumemo, potem pa skušamo pristopit, če se nam ljubi seveda. Ampak, klinc, verjetno se tudi tega ne spomniš več, če ti ne pride prav ali pa si že spremenila mnenje, po potrebi.
Ja, in, saj s tem, da imaš svoj način, ki si ga obelodanila, ni nič narobe z moje strani.
“Definitivno” mora bit ponavadi dokazljivo, da bi izpadlo prepričljivo, a vem, da nima smisla o tem razpravljat s prepričanim vernikom, ki kakopak tudi ve, kdo in zakaj si zasluži to in ono.
Seveda dopustim, da sva si različni. Moj komentar se je nanašal na tvoje trditve, da tako je in ne, da tudi tako lahko je, na primer zate. Zato sem tudi zapisala, da je tvoja pručka pravzaprav enako naslonjač v mojem pomenu metafore, ampak zate! Eno so pojasnjevanja osebnih doživljanj, drugo pa postavljanje definicij v občo rabo. Očitno nisi razumela, kar sem ti pojasnjevala.
Pojma nimaš, kaj si takrat jezikala? Sem ti jasno naznačila, da piše pod prvim zapisom na mojem blogu, pod tvojim imenom. Komentarjev je samo okrog deset, i težko najti. Če te ne briga, se pa midve pač nimava več kaj menit, ker mi ni jasno, za kaj bi se pogovarjala o čemer koli s človekom, ki menja mnenja kot pijanec, ne na podlagi argumentov in z razumom opazovanimi spremembami mnenj, ampak ker je jezikavec v tri dni in jezika o svojih mnenjih in pogledih, kot bi si menjal barvo las. Tak način, ki je milo rečeno butast in tudi nedostojen do ljudi okrog sebe, ne bi osebno tolerirala niti pri otroku, saj bi ga skušala vzgojit v osebo z možgani, ki nečemu služijo, v osebo s hrbtenico, nikakor pa ne v jezikavca, ki blebeta v prazno in menja barve kot morebiti frizuro. Skratka, s to repliko si mi sporočila samo eno. Da so pomenjkovanja s tabo zguba časa. S takimi ljudmi se pa jaz pač ne družim, ker samo kradejo moj čas za prazen drek, so skrajno nezanesljivi in zlorabljajo silo spomina po potrebi. Torej mi nekega dne lahko reče tudi, da se mene sploh ne spomni, da sploh obstajam in ga figo briga, če kdaj morda v njegovem življenju obstajala sem. Adijo! Mene ne briga torej še bolj. Ampak zavedno in z argumentom.
Nič nisem zapisala na podlagi tvojih novel in zgodb, ampak tako, na splošno, o pogledu na stvar … kot sem zapisala. Imaš očitno frustro, da se ves svet odvija samo okrog tebe, tvojega in spet tebe.
Ja, razumem, da nisi prosila za trpljenje … jaz sem govorila o pogledu na smisel trpljenja.
Ja, lepo, da si spoznala Volka, pa da boš Vanjo, tudi jaz se družim z določenimi blogerji, ja, ja tudi tistimi, s katerimi smo se kdaj počili. In? Meni samo ni jasno, zakaj neki bi se dobivala ravno s tabo na primer? Raje pijem kavo sama in kaj domislim ali si po prazno spočijem, kot pa klepetam s človekom, ki je sposoben izreči, da se nečesa pač ne spomni in ga niti ne briga, ker je pač danes lahko tak, jutri drugačen. Nesmisel. Tak človek je zame nesmisel, razen če je bolan.
In kje neki si pojasnila, kako se ravna s Simono??? Skušala si bit samo patetično pikra, češ, kaj je Simona v primerjavi s kurčevim padalom. Pa ti si res frustrirana, no. Kaj je Mica v primerjavi s skodelico kave je vsaj stavek, ki vsebuje neko poantirano parafrazo … hehe …
In ja, seveda. Pojma nimaš, kaj naredit z Radom, dokler ga ne spreobrneš v Janševo stranko. Za bruhat. Ti sploh pojma nimaš, kaj bi s komer koli ali čemer koli, ki ni spreobrnjen po tvoji meri. To, da rada predvsem spreobračaš mi je pa itak že jasno in od začetka označujem za fašistoidno plat tvoje narave. Predvsem zato, ker sicer pojma nimaš, kaj bi s čimer koli. Žal.
Simona,
David je citiral Chiracov rek Ruplu, češ da je zapravil priložnost, da lahko bil tiho. Tudi ti si zapravila priložnost biti tiho. Najprej se pritožiš, da smetimo temo, potem pa sama delaš traktat iz tega. Bodi nam vzor, bodi dosledna.
Ni mi pa jasno, kaj ti pri moji obravnavi prešuštva ni pasalo. Z ničemer nisem omenjal, da su nujni inkvizitorski posegi pri prešuštnikih. Ina kaj hočeš s tem povedati: “Oče otroka je pa pač oče otroka. v zakonu, izven”? To je seveda res, omenjal sem le nekajprocentno možnost, da zakoniti mož ni oče otroka in da tega ne ve. In naj bi po tvoje rogonosec bil srečen ker vzdržuje tuje gene? Da to nič ni? In da verjameš tistemu, kar si zapisala? Eh, eh!
Ta tvoja replika ni prinesla prav ničesar vsebinsko novega. Vse kaže, da je bila zapisana zgolj zaradi tega, ker čutiš, da me moraš na vsak način zatolči.
Mica,
spreobrnem v Janševo stranko? Kot da sem zdaj v kakšni stranki?
Le sledim svojim načelom in iz njih izhajajočim vrednotam. Le-te pa se pojavljajo zdaj na levici, zdaj na desnici, ali na sredini. Ni stranke, ki bi me lahko omejila.
Uf Mica,
zdaj si še pa ti dobila “porcijo” od Simone. Nekam nataknjena je danes. Se ti ne zdi?
Zdi se, da si v nemilosti zaradi mene ker sem te pred Simono uvrstil v “avtorski” klub. Pa ji to malce težko pade.
🙂
Ajde Simone, ne popizdit tokrat. Dokaži, da si človek širine, pa se malo smej.
LP
Simona,
se pa strinjam s tabo. Mica je (v političnem smislu) eno zmedeno, komaj donošeno Janševo bitje.
Simona.
saj bi ti povedala kakšen vic, da bi iz tebe izvabila VSAAAAAAAAAAAAAAAJ smeh, ker …….
🙁
Ok.
Danes sem si ogledala Najemnino (ANDREJ ROZMAN ROZA), pa smo se občasno od srca nasmejali – tudi neumnostim. Rada imam tiste, ki me spravijo v smeh, še raje imam tiste, ki se ZNAJO smejati….tudi butastim rečem kot je bila omemba Radovega spreobrnjenja….
Naj se današnji večer – torej- raje zaključi z razpotegnjenimi usti…
Pa lepo spi tudi ti
🙂
Simona, še zdaleč nisem trdila, da je kamenjanje ena od oblik kulture in je treba pač biti toleranten in drugačnost tolerirati. Niti tega, da če so se ženske pač rodile v tisti kulturi, naj se temu primerno obnašajo. Jezus, jaz se ne morem obnašati primerno kulturi naše lastne zaplankanosti, kako hinavsko bi bilo od mene, če bi kaj takega zahtevala od mulimanskih žensk. Toliko pa verjetno že poznaš moje poglede na svet. In verjetno imaš dovolj izkušenj tudi s pelkom, da poznaš njegova histerično tetkasta podtikanja in “površnega” razumevanja poant v debati. Pač prebere tisto kar hoče in ne tisto kar v resnici piše. Tudi nisem enačila kamenjanja in električnega stola, sem ga pa omenila kot naš barbarsko zadevščino, če se že izpostavljajo barbarizmi teh groznih muslimanov(by the way kamenjanje nimajo uzakonjeno v vseh muslimanskih državah cepci slovenski), ki jih zahodna “napredna” civlizacija kolje zadnjih nekaj deset dni, v nekakšni ogradi. Tudi meni se dvignjeo lasje pokonci ob trditvah, da je to pač krivda Hamasa-shit konec koncev je bil Hamas demokratično izvoljen…demokracija pa velja samo dokler ste za naše ali kako? Ja in resnično zgornji zapis nima nobene veze s Hamasem je pa Hams in terorizem zelop prikladen naslonjačzahodnega, sitega sveta, požrešenga še za več. In ja, temo je pač privlekel pelko, ki pač ničesar ampak resnično ničesar ni sposoben razumeti, če se ne tiče ravno njegove oraguntanske zadnjice. In sam je mogoče še neškodljiv, množica pelkotov pa se že škodljivci.
@Simona. Vem, da to ni bila tema tega bloga. Niti nisem mislil načeti teh zadev.
Načela jih je ta Vanja-polna-Sranja (nalašč bom žaljiv, ker samo odgovarjam na žaljivke), ki je tvoj, predvidevam-da-samooklicani klon brezbloga, ki je na drugem blogu OPRAVIČEVALA kamenjanje žensk z obrazložitvijo, da pač muslimani kamenjajo ženske, MI (kristjani) smo si pa omislili električni stol.
Ko nekdo blekne takšno neumnost (normalen človek je ne more), se bi moral potuhniti za kakšnega pol leta, da se zadeva malo poleže in da se pozabi, da obstaja na svetu takšen debilen kreten, tokrat celo v ženski podobi, ki kaj takega celo napiše. Pa vendar, tale Vanja ni normalna, zato zadevo celo vleče ven iz pozabe in še kar trosi svoje neverjetno-nenormalno-debilne komentarje in ENAČI kamenjanje prešuštnic in ubijanje na električnem stolu z obrazložitvijo, da so na električnih stolih nemara tudi umirali nedolžni ljudje. In ko sem ji skušal dopovedati, da električnih stolov v Evropi sploh nismo nikoli imeli in da smrtnih kazni ne izvajajo takorekoč v nobeni od evropskih držav, seveda ni nič zaleglo. S psihoti se pač ne da pogovarjat.
Po drugi strani smo pa mi Slovenci krivi, da morajo ubogi bosanci delati na slovenskih avtocestah in bi nam moralo biti hudo, ker se po teh cestah vozimo brez občutka krivde!!! Kot da smo jih kot sužnje ugrabili v Bosni in pripeljali v Slo pod prisilo in tukaj izvajamo suženjstvo nad njimi. Verjamem, da so reveži, vendar, zakaj niso odšli raje kam drugam. Kdo je pa meni kriv, da delam včasih tudi 14 ur na dan? Bosanci? Takšnih in podobnih neumnosti je natresla še cel kup. Fakinganbelivebl!
Sicer se pa s tvojo obrazložitvijo popolnoma strinjam. Zaključujem!
p.s. Mica…hudič je, ko bivši “komunisti” postanejo najbolj zagrizeni desničarji 🙁
Vanja, LAŽEŠ!!!! Tvoji komentarji pri Crnkoviču še vedno stojijo, samo toliko. LAŽEŠ!
@Rado:
Sem jasno zapisala, da delno je stvar teme, saj gre za morebitno nevšečnost biti rojen v določenih okoliščinah, iz katerih se je težko izvit, v kolikor bi se hotel. In tudi v svojem tekstu konec koncev omenjam določeno vrsto odnosa do različnih svetov, vendar pa je preveč sporna in sama po sebi kompleksna, da bi se klepetalo o njej, kot da ni stvar te teme, ampak se malo stolče za mimogrede na podlagi fajta, ki je nastal že na očitno spet Crnkovičevem blogu. Ker sem jasno zapisala, da sem na te teme še posebej občutljiva, je logično, da sem bila (ker je moj blog) izzvana, da se odzovem. In nikoli več mi ne pridigaj, kdaj naj bom tiho in kdaj ne. A se ti je totalno odfukalo. O zgledih pa sploh pometaj pod svojim pragom, nimaš časa, da bi se brigal za mojega, sploh pa nisi niti na približni frekvenci, da bi se o zgledih lahko bockal z mano.
In uveeeeeee … ja, ja … groza in strah moških, ki lahko ne vedo, ali je otrok njihov. Ojoj, kakšni rogonosci, ko pred njimi ni sad njihovih čudovitih genov. Meni se ob tem krohota. Pa kdo, koji kurac, si želi teh genov. Moškim, ki si domišljajo, da so njihovi geni jako pomembni in jako potrebni temu svetu, se krohotam po defoltu. Moroni. In ta najbolj počeni na lastne gene, so ponavadi največji sila pogrešljivi idioti. Logično.
Rogonosec v takem primeru partner ni zaradi oškodovanosti razplojevanju svojih debiloidnih genov, ampak pač zato, ker mu ženska očitno zelo rada fuka z drugim, pa se hinavsko iz nekih razlogov še vedno tišči njega. Definitivno ga pa ne ljubi, kot bi to pričakoval in verjetno se skrajno dolgočasi, ko fuka z njim, morda se ji celo kozla. In kvečjemu to je tisto, kar bi moralo skrbet moškega v tem primeru, kako funkcionirajo njegovi občutki za stanje in zadovoljstvo v zvezi, otrok je pa pač otrok. Mogoče se je zatreskala v nekga brez prebite pare, ohranila zaplojen spominček, mogoče jo je zapustil ljubimec, no, pa se je hipokritsko odločila poskrbet za otroka bolj optimalno, če je mož sicer skrben in eksistenčno okej, za vse ostalo, kar je najbolj pomembno za ljubezen, pa zaen kurc. Zelo grdo, ja, tudi do otroka. Ker mora potem otrok ob razkritju prenašat še bedo narave očeta, ki je sila pretresen, ker ga ne gleda v oči mali konglomerat njegovih plesnivih genov. Bljak.
Kar se mice tiče, mi pa preprosto niso duhoviti, niti smešni ljudje, ki se trudijo duhovičit, kadar se iz nečesa izmotavajo ali hlinijo. Tak folk mi je predvsem zoprn, ne pa duhovit.
@david in vanja:
Kot sem zapisala. V širšem okviru itak je tudi tema zapisa, ampak vidva se nista poklofala na tem temelju, ampak prinesla slamo spora od drugod še malo za mimogrede sem. Skratka, ta površnost za tako stvar me je ujezila.
Vanja … ujezilo me je torej točno to, kar si zapisala, da se pač prepirček odvija s trganjem izjav iz konteksta, klamfanjem itd., ker se pač kregata. Ni pomembna tema, lahko bi šlo tudi za solato … hehe … Tako da, seveda razumem. Ne vem pa, kaj sta imela tam. Ne dvomim, da bi ti mislila, da je kamenjanje opravičljivo na kakršen koli način že, ampak pri takih štepirčkih tudi tako lahko izpade, ker se izgubijo smernice.
In ja, seveda, gre za določena področja, zato sem v komentarju tudi previdno tako pisala. Je pa vse skupaj sila zoprno, ker so s tem povezane še tematike pranja možganov in naslonjača, ki nekaterim dejansko tudi paše. Skratka, pri kamenjanju so ponavadi v prvih vrstah ravno ženske, kar radikalcem služi za izgovor, da tudi ženske podpirajo takšno, sicer tudi neenakopravno, če odštejemo podrhaljenost same izvedbe in motiva, politiko. Seveda gre za povsem druge psihološke zadeve, ki vplivajo na dojemanje zadev določenih žensk v tem primeru in s tem povezane zlorabe stanja. No, fino sem se udarila tudi s Slovenko, ki je postala muslimanka, ker se je poročila z muslimanom v Egiptu. Bojda ima fajn moža in ji paše ležat na gmajni in skrbet za otroke in je mnenja, da kamenjanje ni nič hudega, saj se ženska lahko loči hitro kot keks in zaposli, torej ni razloga za prešuštvo. Neumnica. Nekatere se ločijo lahko, nekatere pač ne. Nekatere so obtožene, ker so bojda izzivale, pa so fasale in seveda se tudi ne zaposlujejo po enakopravnih pravilih igre, saj obstajajo področja, do kamor ženska seči ne more … morebitni bivši možje pa tudi zlahka preprečujejo osamosvojitev ženske, ki bi se ločit hotela itd. itd.
Je pa problem, kadar se poskuša neko skupino ljudi branit zaradi grozodejstev, ki se jim godi, ker se hitro zadeva lahko iz usmiljenja zaplete v pretirano neobjektivnost do določenih poglavij, ki tudi niso čiste. In potem taki prepiri seveda nimajo konca in nihče več nima niti malo prav … hehe … To so pač različna poglavja. To je podobno, kot pri sesuvanju režimov. Ko se na žalost iz gneva nad slabim pokoplje tudi vse dobro za prihodnost, kar je neka ideologija prinesla. In obratno. Kdaj se v imenu dobrega ali ogroženega, začne pretirano ignorirat slabo. Mene vedno na sploh motijo kuharije minešter. Osebno seveda ne podpiram na primer marša Izraela, jasno, da ne. Me pa spreleti srh, ko vidim, da palestinci pošljejo trumo otrok, da protestirajo proti raketiranju, dvigujejo prste v luft in se derejo kot živi ščiti. Jah, lepa bodočnost še čaka ta dva naroda. Oba. Naši novinarji in večina drugih evropskih pa o takem prizori, ki ni nič drugega kot prizor, kako se vzgajajo novi bodoči klavci, prikazujejo kot moment ganljivosti. Za kozlat.
David … vse je okej … tistega vajinega sporčiča nisem brala, zato ne morem sodit … Lahko samo sklepam, da je rekla kakšno bolj radikalno v zagovor muslimanom, ker si ti kakšne bolj radikalne proti spuščal. Lahko pa sodim, da ni Vanja noben moj klon, je pa oseba, ki jo cenim in se dobro razumeva. Ne strinjava se v vsem, kar je bilo na blogih že razvidno, a se vseeno lahko tudi zaradi tega zanimivo pogovarjava in najdeva skupni jezik. Je pa prav neverjetno, kako gre soblogerjem to v nos. Obstajajo namreč na blogosu opazna zavezništva za vsako ceno, pa ne opazim, da bi se kdo vtaknil v ta opazna dejstva, v najino prijateljstvo pa kljub že kakšnim jasno izraženim razlikam konstantno divjanje o klonih itd.. Kar naprej. No, bi prosila, če ne spodbujaš nadaljnjih prepirov, kot res, ti to odlično obvladaš. Na primer v komentarju 82. tokrat.
@mica:
A te kdo plačuje, da bi iz mene izvabila smeh, al’ kaj je zdej to zaena presilna želja kar naenkrat, da bi se smejala ravno tvojim domislicam???
Se mi pač ne zdiš duhovita. Slabim vicem se jaz ne smejem samo zato, ker so vici. Boli me kurac. Še posebej se ne smejem nekomu, ki začne pokat bedne vice, ko se nečemu izmika.
Simona.
V ozadju vseh sofisticiranih človekovih ravnanj je prav človekov nagon.
Nagon po življenju, nagon po preživetju, nagon po ohranitvi (prenosu) genov. To je, na nezavedni ravni seveda, glavno gonilo tudi vseh drugih živih bitij. Človek si, zavedajoč se lastne umrljivosti, skozi prenos svojih genov, najde “racionalen” razlog s katerim si osmisli življenje in se sprijaznji z lastnim koncem.
Ženske seveda nikoli niste v dilemi, a je vaš otrok zares vaš, zato je tvoje norčevanje iz zgoraj omenjenih moških rogonoscev, ki so v dvomih, glede “svojih” otrok, skrajno cinično.
Pa naj bo cinično, to je v bistvu tvoja stvar.
Moška stvar pa je, da se na žensko prešuštvo gleda, prav zaradi razlogov, ki sem jih navedel že prej, z večjo mero obsojanja. Od tod te diskrepance med moškim in žesnkim prešuštvom, v tradicionalnih družbah, o katerih si pisala v prejšnjem odgovoru.
Seveda je človek sposoben tudi transferja;
– je sposoben sprejeti tujega otroka in ga vzgajati, kot svojega
– ali kako drugače predati svoje volilo na družbo okoli sebe.
/Z razvojem človekovega uma se odnos med prenosom genotipa (prenos informacij o osebku zgolj skozi skozi gene) in prenos fenotipa (vsota vseh prirojenih in pridobljenih značilnosti človeka), sicer nagiba v korist fenotipa. V perspektivi se bo transfer informacij in lastnosti večinoma prenašal prav skozi kolektivno nezavedno – berite C. Junga – , takrat bo človek izgubil to “egoistično” potrebo po prenosu prav njegovih genov. Ampak do tja, draga Simona, je še vsaj nekaj stoletij /
Dober zapis in zanimiva metaforika.
Se mi zdi zanimivo, da vedno kritiziraš, nikoli(kolikor se spomnim)pa ne predlagaš kakšne konkretne, konstruktivne rešitve, oz. boljše alternative za problem, ki se ga lotiš – bi bilo zanimivo prebrati tudi to plat tvojega pogleda.
In še nekaj. Razumem, da ti ni do komuniciranja z določenimi ljudmi. Ne razumem pa, zakaj porabiš toliko časa in prostora, da jim to vedno znova razlagaš in vedno znova argumentiraš. A ni rahlo paradoksalno? Sploh, če v isti sapi zatrjuješ, da ne maraš ljudi, ki se ne držijo dosledno tega kar govorijo…
Simona a čutiš,da pašeš na kauč?
@Rado:
Že, že … so pa velike razlike v uporabi sofisticiranih dejanj glede na nagon. Vdajanje, upiranje, uporabljanje …. In predvsem zakaj in čemu na ljubo. Tu nastopi kapaciteta in narava razuma posameznika in v tem se razlikujemo od živali. No, nekateri ljudje prav nič kaj dosti, kar je za človeka pogubno, glede na to, da ima možnost kreacije sveta, v kakršnem živi. Inteligenca namreč sploh ni to v kolektivni konstruktivni uporabnosti, kakor simplificirano trobimo klobase danes pod meritvijo IQ. IQ se lahko izrazi v totalni latentnosti, lahko pa v po naše izmerljivi genialnosti, ki prav tako lahko rezultira škandalozno pogubno v uporabi posameznika, ob pomanjkanju smisla za koncepte (v določenem primeru izražano tudi kot fahidiotizem, kar lahko nadoestimo s sodelovanjem, vendar gon po sebičnih ciljih preprečuje optimalnost izkoristka, kar je spet slaba uporaba razuma)… temu rečemo nekako približno lucidnost – ki ostaja zaznavna, a nemerljiva. Žival bo krila uporabljala maksimalno in kar se da najbolj spretno, ne glede na to, da se ne zaveda, zakaj. Narava sama po sebi namreč ni nič lepega in prijetnega, ampak funkcionira na principu plena in žrtve ter uravnotežanja, kar seveda ne pomeni, da obstaja popolna harmonija, uravnoteženost, niti pa ne pomeni kaosa (kot na primer trdi Žižek). Kaos skozi pogled človeka je samo neuravnoteženost znotraj konstantno aktivnega uravnotežanja, vrhunec je trenutek morebitne skoraj absolutne uravnoteženosti nekega koščka znotraj širšega uravnotežanja. Pravila igre obstajajo in človeku delujejo kaotične, kolikor jih pač ne zazna. Zaznava jih toliko slabše, kolikor se vdaja “naravnemu” gonskemu, poleg vprašanja sposobnosti in razvoja.
Zato me gonskost ne fascinira, ampak me zanima samo namen in cilj uporabe in stopnje, narave in meje verjetnosti samobvladovanja in vdajanja. Je pa luštno fukat. In tudi to ne samo po sebi umevno, kaj šele presežno katarzično v rezultatu užitka.
Odvisno, kako se ti rolajo možgani. Razum lahko služi človeku tudi tako, da koristno umeva pojem otroka in kolektivno koristno umevanje seveda prenaša na spekter čustvovanja, kot vse. In verjetno mi ni treba posebej pasti cinizma, v kakšnih širših ali ožjih okoliščinah se večinoma rodi največje število otrok in v kakšnih slo po tem občutju pada??? Še posebej je zanimivo, da v povprečju sorazmevno s padcem drugotne kakovosti življenja in izobrazbe narašča stopnja rodnosti.
Ja, to o Jungu, kar si zapisal, ima veliko s temi zadevami in ja, seveda … kot sem zapisala že večkrat, od kod ideja, da je 2009 napredno leto človeka ali celo vrhunec razvoja. Zakaj? Ker je izumil avto? Kaj neki pa je to tako kozmično pomembnega, mravljinec? Kako naivno … hehe …
Še košček o ustvarjanju in poustvarjanju ti “dolgujem”. Gre za različne žanre v pristopih in namenih. Okvirne sodbe so spolzke. Razumem tvojo tezo o meji med umetnostjo in na primer kolumnistiko ali publicistiko, ki se po defoltu na nekaj veže. Vendar je lahko tudi literarno delo v dobršnem smislu predvsem vsebinska in sporočilna “kraja” zapakirana v nek slog, prej obrt kot ustvarjalnost (prepiri okrog vrhunske in trivialne literature na primer). Medtem ko na drugi strani kolumnistika ali publicistika kljub osnovno klasični formi kot merilo lahko vsebujo velik del avtorskega ustvarjalega potenciala, ki funkcionira samo v tem “žanru”. Zato se tudi kolumne razlikujejo. Obstajajo največkrat klasične … stereotipne, ljudske, lahko berljive, ki ponujajo samo samopašnost avtorja, ki propagira svojo osebno mentaliteto in skuša “zabavat” ali vplivat na čim širši spekter javnosti, nimajo pa ravno prepoznavnega sloga ali presežnovsebinskega avtorskega pečata. Lahko je kolumna slogovno specifično avtorska in temu primerno prepoznavna (npr. Dežulovič, Hudolin, Mehle …) in tudi vsebinsko dobršen del ali pa povsem avtorska, lahko je slogovno zgolj klasična in ima samo vsebinsko vrednost, a v smislu stroke (pišoči ekonomisti, pravniki, politologi …) in še in še … Kolumnist ne zmore, ofkors, nujno zapisat omembe vrednega literarnega dela, ker gre za drugo formo in pristop v bazi. Vendar pa je še bolj hecno zanimivo, da določeni tipi literatov, ki naj bi bili celo prepoznani kot nadpovprečni, ne zmorejo spackat ene omembe vredne kolumne, ob kateri ti ne bi bilo povsem vseeno, če je ne bi prebral. Imeli smo na primer med blogosovimi hišnimi enega literata, ki se je predstavil kot “wunderkind” … hehe … ki me je na primer fasciniral, kako mu uspe spisovat kolumne, ki so vsebinsko in slogovno slabše od najbolj povprečnega bloga in je vsaj pošteno odnehal sam. Ker bi si samo zbijal renome brez potrebe. Jaz bi se na primer brez dvoma najbolj izmed možnega osramotila s poskusom objave poezije. In vse je glede na formo, pristop in vsebino pač lahko v efektu med dobro ali zanič.
@maja:
Me veseli.
To o kritikih in kritičnih tekstih, ki samo kritizirajo in ne ponujajo rešitve, je seveda floskula, s katero se obmetava kar počez. Takoj za njo je foušija. Vsak kritičen tekst je foušija … hehehe … To sta dve zadevi, ki jih ob določenih popivkah z nekaterimi frendi za bajdvej uporabljamo kot vmesen vic.
V mojem primeru (in primeru še marsikoga) je pač tako, da nekateri teksti že skozi kritiko jasno nakažejo, kako bi bilo bolje. Tako ne, pomeni obratno.
Potem so kritike, kjer zelo jasno zapišem, kako bi po mojem moralo biti in zakaj in zadevo zanaliziram, obdelam z manj obravnavanega aspekta. Velikokrat tudi pišem o razlogih za določeno “kritično stanje”, ki ni po mojem plod nespretnosti ali neumnosti, ampak določene manipulacije.
Potem so pa primeri, kjer podam na primer kakšno bolj dotično konkretno kritiko, ki do določene mere nakaže, kako bi bilo bolje, do določene mere pa velja, če koga zanima, kako bi jaz to naredila, povej, koliko plačaš. To se mi je zgodilo v konkretnem pozivu na primer enkrat, ko me je nek anonimnež pozval za idejni koncept za neko oddajo. Hahaha … pajade! Pol pa svizec …
S tvojo opombo si nimam kaj pomagat. Namreč nisi podala konkretne pripombe na nekaj, zato je ne moram dokazljivo demantirat ali potrdit in kar koli nadgradit. Je pa fajn, ker smo na blogu. Blog vsebuje komentarje in jaz na njih odgovarjam. Ne spomnim se nobene maje, ki me bere in bi me kar na licu mesta povprašala o tem, kar jo zanima ali ji manjka. Se je pa oglasila zdaj z izjavo, da ji bojda manjka nekaj nekje, kolikor se spomni. Ups. Take komentarje po defoltu sprejemam z “nasmeškom” in me vrže v sfero psihologije namena in sporočila avtorja.
Kar se tiče mojih odgovorov tem in onim ljudem. Ne marati zame ni razlog, da ne odgovorim. Moji nekateri komentarji so pravzaprav podblogi. Uporabim motiv komentatorja, da še nekaj povem o tem in onem. Gre za spontanost razvoja teme in eskapade. Nekaterim mojim bralcem se zdi zato vredno prebirat tudi komentarje na tem blogu, ker je takoj jasno, da večinoma niso samo čestitke in pozdravčki. Določene vsebine si zapomnim, si jih zabeležim kot inspirativen material. Na števčku pa vsake toliko preverjam, koliko se procentualno bralci kaj vračajo, torej berejo tudi komentarje, čeprav novega zapisa nimam zunaj. Tako da nisem preveč slabe volje, ker porabim pet minut več za komentar, ki bi ga prebral zgolj tisti, s katerim klepetam … hehe …
@i-zajc:
Ne … palim na 200×200 ali pa vsaj 180 no.
Simona
Mene pali nad 148..
Kauč je najboljši za stare device.
Reci da se motim.
Nikakor se ne strinjam, da je vsak kritičen tekst faušija. In trditev, da je kritika brez predlagane rešitve brezpredmetna, po mojem mnenju tudi ni floskula. Seveda ob predpogoju, da ni namen kritike čista hudobija. Sama dojemam kritiko kot nekaj, kar je nastalo iz drugačnega pogleda na obravnavano zadevo. Torej, tisti, ki kritizira, naj bi načeloma imel alternativo, ki jo lahko zagovarja z argumenti. Sicer si z odgovorom (v drugem, tretjem in četrtem odstavku)to sama potrdila. Mislim pa, da je prvi argument, “tako ne”, najmanj konstruktiven. V smislu, da tistemu, na katerega kritika leti, ne pomaga prav dosti, ker je navajen delati tako, kot razmišlja sam in mu je potrebno nazorno pokazati kako je še moč razmišljati ali delovati, da potem lažje presodi in se eventuelno odloči za spremembo. In točno to mi je “manjkalo” pri branju tega posta, ker sem v njem razbrala samo rešitev “tako ne”. Oz., zanimala me je tvoja alternativa. Priznam pa, da ne bi smela posplošiti…
Kar se tiče mojega nekometiranja prejšnjih zapisov. Ali sem se s tabo strinjala, ali nisem imela kaj dodati, ali je že kdo drug vprašal tisto, kar je zanimalo tudi mene, ali pa me ni dovolj zanimalo, da bi sodelovala. Mislim, da se lahko svobodno odločim kdaj bom podala kakšno mnenje, ali pa postavila vprašanje. Tokrat sem pač se.
Ob tvoji domnevi o “motivu” mojega komentiranja pa se lahko tudi jaz samo nasmehnem…
To, da tvoji odgovori niso samo čestitke in pozdravčki sem opazila tudi sama. Pri omembi komuniciranja z ljudmi, ki jih (zopet po moji presoji) ne spoštuješ, pa je šlo bolj za dovtip, ker se sama odzivam drugače. Motiv je bil seveda firbec, ker me je zanimalo zakaj se ti tako…
@i-zajc:
Ti že veš, jaz ne. In razumem, da iščeš sorodno družico, a si na zelo napačnem kraju ob napačnem času, zato pa še vedno očitno vegetiraš na kavču.
Za začetek se potrudi bit vsaj malo manj kretena.
@maja:
Ne gre samo za pogled, lahko pa. Taki, ki vsebujejo samo “drugačen” pogled so pravzaprav vsebinsko najbolj brezvezni, ker vsebujejo samo razkazovanje osebnega, kar lahko izpade zanimivo izključno pri nadpovprečno slogovno kvalitetnem leposlovnem delu. Seveda naj bi imel tisti, ki kritizira argumente in si predstavljal alternativo. Alternativa pa je lahko zaznavna že ob argumentih ali podana kako drugače.
“Tako ne” je bilo, sem mislila, da je, porkaduš, jasno, mišljeno kot zaovoljivo, kadar je zadovoljivo. Odvisno je tudi od forme in krovnega namena pisca. Če nekdo zapiše izsek odpora do cigarete in cigaretnega dima, za poleg vrže kakšen izvirno spisan pljunek čez kadilca, pač ne pričakujem, da me bo dolgočasil še z neskončno razlago, kaj predlaga kadilcu kot alternativo na primer. Čeprav bi kdo lahko to pričakoval. Sto ljudi, sto čudi. Pojasnilo o alternativi je v tem primeru pričakovano samo, v kolikor je zapis tako prepoznavno zastavljen, kar ima potem druga sporočila in poudarke. Na primer. Še vedno pa lahko kdo v komentarju tukaj pač vpraša, kaj avtor na primer predlaga za alternativo užitku kajenja … hehe … Okej?
Pri branju TEGA zapisa ti je manjkala kakšna obrazlaga??? Pri tej formi in pristopu??? Razlaga česa pa? Spet ne vem, kaj ti ni jasno. Morda kam naj bi se vrgla Severina? Kako naj začne delovat večji del naše novinarske klike? Kam naj s kurbami v tretjem svetu? Misliš, da tako formiran, precej leposlovno nagnjen tekst prenese poljudne vsakemu otroku razumuljivo nadrobne sociološke dizertacije? No, povej, na kaj točno bi rada odgovor že enkrat?! Spet nisi konkretna.
Seveda se svobodno odločaš, podala sem komentar samo na nenavadnost odločitev, da imaš bojda konkretne manjke, ki jih nikoli ne omeniš, potem pa enkrat zgolj zapišeš, da ti je nekoč, kolikor se spomniš pri mojih kritikah nekaj manjkalo. Zdaj pa pišeš, da ti kar naenkrat kar tu na tem zapisu nekaj manjka, pa spet ne poveš, kje ti kaj manjka … hehe … Ko jaz nekaj vprašam ali podam kritiko, jo zelo konkretno in jasno zastavim ali argumentiram. Pričakujem samo enako, ker sicer pripombe označujem za takšne, kot sem ti pojasnila. Stvar psiholoških motivov. Tudi tega je pač na blogih polno. Saj ni, da ni zanimivo.
Bom čim bolj na kratko. Tvoj tekst sem razumela kot kritiko iskanja smisla življenja zdolgočasenih in izgubljenih duš, ki morajo ponovno najti razlog zakaj dihajo, oz. potrditi tistega, ki ga imajo. Z “ubijanjem”, si, po mojem mnenju, dobro prikazala ničevost njihovega početja, ki se pokaže takoj, ko za merilo vzamemo razdalje, ki presežejo domače ognjišče. Stvar interpretacije pač. Vsak bere po svoje, sploh leposlovno nagnjene tekste. Dopuščam možnost, da sem razumela popolnoma narobe (če je pri interpretacijah sploh moč govoriti o prav in narobe).
To kar mi je manjkalo, je bila tvoja alternativa v čem, oz. na kakšen način iskati smisel, ki bi bil “bolj smiselen” tudi z večje razdalje…
alternativa se ponuja že sama od sebe, in če tega ne vidiš, pač nisi zmožna razumeti literarno nagnjenih tekstov. interpretacije so interpretacija. verjetno si profesorica slovenščine.
Absurd, a ne? Nekdo nečesa ne dojame, oz. mu ni samoumevno in je potem še tako predrzen, da to prizna in prosi za razlago, oz. dodatno pojasnilo, namesto, da bi se potuhnil in ostal skrit v svoji nevednosti. Nezaslišano! Namen spraševanja namreč ni to, da dobimo odgovore na stvari, ki nas zanimajo, ki jih ne vemo, oz. o katerih bi želeli vedeti več. Sprašuje se, logično, takrat, ko nam je odgovor jasen že v naprej in nam samo potrdi, da smo res zelo pametni, razgledani itd.
Bi te prosila, da mi to alternativo, ki se ponuja sama po sebi razložiš, če je že ravno tako samoumevna in me razsvetliš, pa imam občutek, da se ti temu ne bo zdelo vredno posvečati časa. Zakaj bi astrofizik razlagal seštevanje vektorjev osmošolcu…
Poleg mnogo ostalega, tudi intelektualnega snobizma na žalost ne razumem.
Kakšne so tvoje težave s profesoricami slovenščine ne vem, apeliram pa nate, da jih ne žališ na moj račun. Če bi rad žalil mene, pa daj direktno in ne posredno.
Simona
Mogoče nisi razumela kakšen kauč imam v mislih.
Mogoče tistega na katerem poveš kaj te muči.Kauč = blog.
Všeč so mi tvoje asociacije.
Vsakdo pomisli najprej na tisto kar si želi,tudi jaz.
Trudim se biti ne kreten.
Napiši navodila za kretene.
haha! seveda te nimam za predzno ali kaj takega … samo za nedojemljivo v tem kontekstu. sprašuje se seveda kadar nekaj ne veš, ampak tudi vprašaš lahko v nekem okviru, kajti lahko ne veš na tak ali drugačen način. žaliti te nočem, žalijo bedaki. če bi bila to žalitev, bi bila neposredna. intelektualnega snobizma ne razumem najbolje. same definicije. po mojem nisem intelektualni snob.
alternativa je pa že sam pogled na svet. kadar nekaj kritiziraš, tako kot v tem zapisu, potem pomeni, da imaš to za slabo in da delaš drugače. ker opredeliš natančno zakaj je to slabo, potem pomeni, da imaš argumente za nasprtono. nasprotno je potem dobro samo po sebi. alternativa je torej način razmišljanja, ki je indirektna alternativa za rapoznavo, je pa v učinkih še kako direktna.
@maja:
Kar se pojasnjevanja alternative tiče, bom kar povzela Nurudinovo repliko v 92 s smehom na dovtip, da si verjetno profesorica slovenščine v paketu.
Pink Floydi, ki jih je omenil Nurudin, so smiselni s katere koli razdalje in bi bili takšni, tudi če bi silom okoliščin ostali v garažah. Da bi ostali v garažah, kar bi morda pomenilo hkrati, da se niso dokopali do naslonjača, bi pomenilo le kolektivno izgubo enega izmed redkejših večjih smislov v morju nesmislov z nesmisli nafutranih množic. Na primer.
Sicer sem pa zapisala tudi en stavek o bogu, ki ne gleda, kaj delaš, ampak zakaj in kako. Morda sem pa ponudila alternativo? Interpretacijo prepuščam. Čeprav svetujem učenje in spraševanje pred sodbami o stvareh, na katerih nisi še delal, da bi jih zlahkla razpoznaval, kaj šele občutil, kam paše naslonjač, in v katere nisi vlagal še za pičkin dim energije, kar se tudi pozna, v kolikor bahato nastopiš tam, kjer ti ni mesto za vzvišen pristop oziroma si kozmične vstopnice za samozavestne sodbe še nisi prislužil. Tako to gre. In velja za vse, pa če to upoštevajo ali ne.
Če bi Pink Floyd ostali v garaži, bi bili Punk Floyd, comfortably dumb.
@Pris:
Ja, haha … ofkors imaš prav … ampak tudi Punk Floyd ne bi nujno ostali v garaži, ampak se morda odkatapultirali celo do kakšnega odra kdaj, če ne bi ostali dumb seveda … hehe …
Ja, namesto letečih roza pujskov bi pa imeli roza piksne od piva. Ampak stavim, da bi kljub temu posneli The Wall, ki kar poka od totalitaristične estetike punka, le da zid več ne bi razmejeval podzavesti in racija, ampak bi služil berlinskemu vem-kam-pes-taco-moli zeitgeistu. Hja, tudi v placu za vaje Ramonesov je bil naslonjač.
Če me za profesorico slovenščine okarakterizira nekdo, ki kozmično vstopnico za samozavestne sodbe že ima, bo že držalo. Se posipam s pepelom, ker sem neupravičeno bahato vprašala kar me je zanimalo in pri tem avtorico, zaradi lastne nedojemljivosti, obtožila, da ni dovolj jasno podala alternative. Bom sprejela nasvet in se med štirimi stanami šolske knjižnice lotila študija, v upanju, da me nekoč pa le odkapultira do spoznanja kam sodi naslonjač…
@Pris:
Osebno vedno trepetam (po drugi strani pa prav nič) pred rezultatom končnega seciranja narave stvari, da udobnost naslonjača na tak ali drugačen način na koncu koncev z višino stopnje rezultira v sinonimu za satanove posle, kar itak zlahka defenira svet v temelju poante stvari, zato me nehaj provocirat, ker že itak nisem ravno mis optimizma … hehe … Bolje išta, nego ništa in drobne korakce, kljub manjku velikih pa še nekako pozdravljam … v stilu Dostojevski okej, sončna očala imam itak vedno pri roki za vsak primer, ampak marš u p. m. jebeni Hemingway podtaknjen, niti špegli ne pomagajo več.
@maja:
Ljubek komentarčič si spisala. Si zasluži čast okroglostotega … hehe …
Sicer smo pa s skupnimi močmi dosegli vsaj nekaj nezanemarljivega. Besedna zveza profesorica slovenščine se je ustoličila v klepet kot žalitev za omembe vredno stopnjo razprave o pisanih vsebinah, kar je brez dvoma zavidljiv progresiven dosežek.
Da razkrinkanja o obstoju borbe za kozmično vstopnico sploh ne omenjam.
spet zanimivo brat kako ljudje razčiščujejo med seboj in kaj vse priprve na dan iz posameznikovih komplexnih duš (kako se neznanci radi zapletajo med seboj hehe)….in prekleti cinizem nekaterih, ko bi le uspeli biti nežni in razumevajoči, sproščeni ob branju nekega takega všečnega posta.
Anna Bell Lee! Post je že všečen a kaj, ko gostiteljica sedem kačjih jezikov pozna?!
ooo, people remember me 😳 Haj, Štulič.
Ampak kačji jezik je reakcija….hehe….za reakcijo pa je potrebn povod…Pa diplomacije ni nikjer hehe
Jaz bi na stol posedel Lada Bizovičarja?
Bo vredu?
LP,Arbi
Simona, napiši vendar še kaj. Zaradi tebe sem začel brati bloge in te že malo pogrešam.
@matija:
Me veseli. Tudi jaz že pogrešam ta nevidni stik z bralci, ki ga samo internetna platforma na tak način ponuja s še dodatnim plusom vidnejšega stika s komentatorji, ampak me druge silnice zadržujejo. Tematika za nov prispevek je v glavi že zastavljena, viharji v “pljučih in želodcu” razburkani (haha), ampak spisala ga bom pa v začetku prihajajočega tedna, ker se moram do ponedeljka koncentrirat na en drugo obsežnejšo temo. Na žalost od pisanja na blog ne morem niti malo živet, zato vmes tudi za dlje časa zaspi, bi pa z veseljem (ker bi lahko pisala še več in še bolj raznoliko …), ker je po mojem mnenju to najboljši izumljen medij za izražanje in posledično vzpostavljanje komunikacije z javnostjo … Nad mejami verjetnosti, ki jih pač ponujajo drugi neprimerljivo bolj etablirani mediji. Viš, sem tvoj komentar izkoristila kot zaznamek za še kakšen izmed nadaljnjih prispevkov … hehe …
Lp
hej. se oproščam, ker nisem bral vseh komentarjev.. vsi so krenili v svoje smeri, navdušeni na stilom, tudi jaz, pa vlečejo vzporednice, se ozirajo za pogledi in nepovezano štrlijo v vsemirje. jaz sem tekst po edinem branju dojel, kot, da si šla z nekom tebi bližnjim ali pa tudi sam, recimo na tajsko ali v brazilijo, kjer je izživel določene izprijenosti na katere nisi ravno ponosna. njihove razmere so napram našim nič kaj pravljične, tako se kjvečjemu počuti tvoj človek dolej. pizdiš in vmes še negoduješ nad slovensko omejenostjo, obenem pa pokažeš našo lastnost- mahanje s sekiro. huh. vesel sem, da preberem tako emocionalno nabito objavo, glede na običajno koherenco, mogoče po štuličevo res namedeno nepovezano, pa vendar multivitaminsko zanimivo. verjetno moj povzetek ni nič kaj zanimiv, zanimivo se mi je zdelo, kako so komentatorji krenili v xyz, kot da gre za skupinsko in individualno terapijo, očitno zmedeni, nihče pa ni vprašal, kaj se je v resnici zgodilo, kdo je ta oseba, verjetno brat ali pa oseba do katere čutiš naklonjenost. nevem. vsej komunikaciji navkljub, se mi zdi da se ljudje ko stvari postanejo subjektivne precej zmedejo, obračajo navznoter in navzven podajajo tisto kar povečini izhaja iz njih samih, pa saj to vsi delamo.. tudi sam imam rad metafore in precej uživam, kadar so v zraku, prav dobro pa vem, da se od njih lahko človeku tudi zmeša. imel sem v glavi zgodbe tako močne, da sem se sredi noči zbujal z mislimi nanjo, z novimi metaforami, z povezavami, ki so se širile v vse strani.. lahko sem se pogovarjal z ljudmi, delal karkoli, pa imel obenem to zgodbo v glavi, hudič je nastal, ko so metafore začele prihajati iz ust soljudi in to tako točno, da bi skoraj nehal verjeti, da jih razumem le jaz, ljudje postanejo zmedeni, ko pa ugotovijo, da igraš igro, lahko tudi razburjeni, celo jezni. eni sodelujejo, drugi mislijo, da jih imaš za neumne. pazi pa, da ne zbrišeš črte, ki loči igro od realnosti. v objektivnem filozofiranju že gre, sam pa ne verjamem v objektivno realnost, zato tudi rad posežem po navadnih besedah in enih pomenih, da vsaj vem kam grem in kam ne sem. hvala ti, da si z nami delila ta izsek tvojega življenja, čeravno sem začutil bolj jezo.. upam, da ti bo življenje naklonilo, da se boš sama znašla v srečni dvojini, da bomo kdaj prebrali kaj optimističnega, ljubezenskega. živ’
HUDIČA A STE RES VSI POLAPISMENI!!!
Jaz sem edini izkozlal ime, ki bi naj bilo na naslanjaču pa nič!
Ali je gospod Lado Bizovičar ta štor, bebec, debil, govedo zblojeno, malarijski bacil, izcedek nosoroga, kepa na nogi gobavca, ocvirk iz očesa stare mame, ki se ni umila že tri mesece, ta gnojna bula, ta ekcem kužnega, ta golaž iz podganjih kril, ta gnus gnusnejši od samega Rupla, ta vol in bik, bolehnež z nizkim čelom in z iqjem polarne sove, ta zablodeli spermij na roko delani mladič, ta nesramna kreatura Gollumska, ta hudič na dveh suhih hoduljah, ta satir na invalidskem vozičku, Pan z zlomljeno frulo v riti, ta ponesrečeni Bakhus, ki še na sod ne zna splazati, ta skrhana britev, ta šupel zob, šklepetava kostnica, ta nebodigatreba potreba potrebna, ta krivi penis, vagina v kateri je počila petarda, zakajeni mulc, ta groteskna smet brez jajc, z amputiranimi jajci, incestno spočet izbljuv, nevrotični vozel zla, ta gnoj, ta…
O tem govorim prekleto!!!
LP, Arbi
ojoj. a ni škoda lepga vremena? 🙂
ja madonna!! A je ali ni???
LP, Arbi
@Arbi
Ubesedenje mi je zelo všeč, v svoji znani maniri na stilno izvedbo kriknem “Bravoo!”
O pomenu pa res ne morem soditi, ker premalo poznam konkretno osebo: tako lik kot delo. Se ne sprenevedam, NE VEM.
(Največ, kar lahko s čisto špekulacijo rečem je: možno.)
@smukc:
Ja, komentarji so krenili v xyz smeri. Tudi zapis pušča te možnosti. Saj to je okej. Tudi tvoj komentar je zanimiv. Predvsem v delu predstave, da naj bi šlo v ozadju za moje potovanje z nekom … hehe … Bi bilo možno. Vendar ne. Povod ni bil v tem in se ni zgodilo. In seveda ne. Meni je bistvo, da metafore, kaj šele filozofija, odslikuje predvsem realnost. Prej brutalno realnost kot namišljeno nekontrolirano surrealnost.
Opravičujem se ti tudi, da sem zbrisala tvoj drugi komentar, kjer reklamiraš nek link. Sem opazila seveda in se mi ne zdi zanimivo, ampak zelo slabo (v primerjavi z Reko Ankh na primer). Tako da sem ga izbrisala enako kot nekega, ki je bil pač povezava na prizor fafanja z neke pornostrani, in tisto je enak nivo, zato ne dopuščam njegove propagande na mojem blogu.
@Arbiter:
Salva jeze pokrepljene s popopranimi pridevniki je sicer zelo barvita, mi pa absolutno ni jasno, zakaj neki naj bi bil ravno Lado Bizovičar posebej upravičen grešni kozel tega izliva.
ni penike, bom raje kdaj prilimal kaj bolj zanimivega in v kontekstu. eni namesto da bi poskušali doprinesti, škodijo.. bolj kot oglaševat, sem želel prebrat tvoje mnenje.
seveda se vsi skušamo približati svojemu videnju resničnega, včasih pa tudi zaplavamo v domišljijske svetove, kot recimu v tem postu. sam izjemno rad sanjarim in barvam svoj mehurček, ki je narejen tako, da me ščiti in tudi približuje idealnim predstavam. čeprav se odmikam od ‘realnosti’ verjamem vanje in sreča je korak dlje. mislim, da vsi delamo na približevanju svojim predstavam, tako da premikamo njih ali pač premikamo predstavo o realnosti. učinek je enak. no, mislil sem osvetliti sposbnost zaznavanja popolnega ujemanja zgodbe, ki se plete v glavi in presenečenost nad tem, da nekdo dejansko izgovori besede, ki si jih imel v glavi, ko si npr. razmišljal o metaforah, ki bodo naseljevale zgodbo, ki še ni napisana. podobno se zgodi z naslednjim in naslednjim, pa tudi s televizijo, internetom, ptiči ki čivkajo.. 😀
ni to ravno občutenje neke kozmične zavesti, gre bolj za prevajanje vseh vibracij v kodo, ki se je sporcesirala in prevedla že prej. zato raje več ne razmišljam o prozi, pač pa kako spesnim 😉 gotovo se kdaj sredi noči zbudiš z kakim odgovorom, glede na množino komunikacije tu. a imaš sploh še proste misli, sploh pa v tistih časih, ko je bil tempo res hud, ni to neka vrsta odvisnosti? v tem pomladnem času se vsi nekej razhajajo, virusi rinejo naokoli, pomlad razganja nove izzive in glede na upad tvojih prispevkov gotovo kaj novega pripravljaš. enkrat bi bilo zanimivo videt kaj se ti v resnici plete po glavi! 😀 no, pa lep večer še naprej.
@smukc
Majhen korak za človeštvo, gromozanski skok za človeka.
@g(h)ost: če so te zmotile moje puhlice, te pozivam, da mi pomagaš, osvetliš druge poglede, da bom bolje razumel svet, z veseljem bom prisluhnil vsakemu, ki bo pripomogel k dvigovanju nivoja. ker le tako izvem kaj novega in se lahko poboljšam. v primeru, da smetim in zganjam regresijo sem se pripravljen tudi odsocializirati v brunarico sredi gora, kjer bom gojil patetiko v svojem lončku, dokler se mi bo zdelo ok, da vrtnarim, in ko bom boljši človek, se bom vrnil med ostale ljudi, ki po svoje trobezljajo in bom pripravljen deliti svoje izkušnje, da bi s tem pomagal kakšnemu tretjemu človeku, kot človekoljubna humanitarna tvorba. sicer pa, hvala, važno, da je doprinos človeštvu 🙂
Mhm, tudi jaz sem ad hoc sklenil, da ne bom več urbi et orbi pošiljal svoje srce med svinje in volkove (homo homini canis), ampak bom v lepi maniri skrbel za nemočne v domovih za ostarele. Kot pravijo,da senectus insanabilis morbus est, sem se tudi jaz odločil za karitativno dejavnost in celostno posvečenje vsega svojega življa trpečim, saj iz Goethejeva Fausta vemo, da je edino humanizem tista focus esentiae vsakega Homo sapiensa. Zato se brez nepotrebne (unecessary) patetike iskreno opravičujem, da me ne bo več pogosto na blogih in razumevanje vam bo zdrsnilo iz srca, kot bi polža posrkali iz ostrige, za moje novo življenje in spora med nami ne bo nikoli več. Thomas Kuhn pravi:” Če hočete kaj razumeti, potem si morate narediti metaforo, da lahko razumete,” in v duhu te misli, vas že vnaprej opozarjam, da kot veste errare humanum est in ni vsaka metafora točno to, kar bi si mi vsi želeli, saj je tvorba matafor kontinuum process in precej stohastične nature, vsevdilj spreminjajoča se tvorba in nikoli ni tako, da bi prav vsak bil zadovoljen z njimi. Zato je moje pisanje le nek surogatski vademecum, ki bi naj bil zgled nečemu večjemu, širšemu, nečemu kar je blizu pristnemu humanizmu.
Veliko trpljenja si bom nadel na pleča v domovih za ostarele, ko je že bilo omenjeno. Sic transit gloria mundi za vse spoštovanja vredne občane, ki ne morejo več riniti v ospredje in se napihovati, ampak le še vdano in ponosno in pozabljeni čakajo na pogubo.
Aha, še zadnja prošnja, ki jo imam preden se poslovim od stremuškega sveta: Ali lahko lepo prosim izvem, kdo sedi na naslanjaču?
Hvala lepa.
(Če bo kdo poskušal zanikati, da si zaslužim odgovor, bo to čisti reductio at absurdum in popolnoma nevzdržno nasprotje z mojo prošnjo. Vsak tri letni otrok lahko razume zakaj in zato mi to metaforo ni potrebno posebej razlagati menda?)
LP, Arbi_Limona
Hippie 2011
V zatilju me boli. Mislim, da tam, kjer so mali možgani. Utrujen sem in nesrečen, včeraj nisem spal , potem sem potoval in delal izpit. Imel sem dolgotrajen, odličen in izčrpljujoč fuk. Vseeno imam toliko skrbi, da ne morem zaspati. Naspidiranega me drži pokonci. Kljub temu, da vidim posamezne zamazane flike pred očmi, preko katerih ne morem videti tistega, kar bi drugače videl, če jih ne bi bilo. Flike so posplošena barva tistega, kar bi drugače videl.
Hodil sem po svoji deželi, in, na srečo, nisem dobil čira. Ko bi ga vsaj. Čir je nagrada za vse to in potem drugi skrbijo zate. Seveda, če imaš srečo. Mislim, da bi jo imel. V nasprotju s tem pridobivam na telesni kondiciji, in čeprav dosti časa ne morem vstati iz postelje, mi telesni napori ne predstavljajo prevelike tegobe. Tako sem zjeban, da jim ne posvečam preveč pozornosti. Kadim in čeprav občutim simptome, se v pljučih nič ne zgodi. Samo glas postaja raskav, globji. Tako lahko preigravam bluz lestvico in zavijam. V bistvu sem sem se že skoraj naučil peti. Nekoč mi je prijateljica rekla, da bi lahko bil pevec. Ker nisem znal peti, se mi je zdelo čudno. Čisto iz tega, tehničnega vidika. Zdaj, ko že skoraj znam peti, se mi ne zdi več. Samo gušt moraš dobiti. Nobene razlike ni, če grem teči poln cigaretnega dima ali brez. Včasih dobim gušt in pretečem toliko, kot si sploh ne bi predstavljal, da zmorem. Smejim se Forrestu Gumpu. Če bi bil jaz, ne bi pretekel do sosednje ulice. Potem se ga zvečer ulijem. Pankrti so na odru in meni gre na bruhanje. Pijem domače vino, ki ga nek kmetavz prodaja v rožni. Na hektolitre. Celo primitivno vizitko ima. Ko se dovolj napijem, lahko plešem. Med vsemi 2000 študenti, najbolje plešem na punk. Pri tem včasih preneham, ko začne Lovšin govoriti in mu kažem fakiča. Seveda me ne vidi. Sem predaleč. Sošolec se strinja z mano. Nimam se nad čim pritoževati. Tisti, ki se ne, imajo gušt. Vsaj, kadar spijem pravo mero domačega vina. Čez čas me zajame huda slabost. Misli bežijo globoko. Ne morem uživati, ker misli hočejo nazaj na plano. Skozi leta sem se naučil odnehati, ko je za to čas. Tudi, če sem napol mrtev, začutim čas. Potem stojim ob steni in čakam da mine. Enkrat mora. Kotički horizonta lovijo zalizujoče se pare in srečno mladino. Jaz nikoli nisem bil mlad. Potem se razbijejo kakšna vrata in se sanjari o bandu. Ideje frčijo – dobre ideje. Toda potem se gre spat. Pred tem sedim v Rožni. Pogovarjamo se o muziki. Slabo mi je. Vino. Na hribu ležem v travo. Hočem gledati stavbe na drugih hribih. Se spominjati svojih smrti. Vendar vidim, da sem izgubil čike. Tako ne gre. Potem ne pijem več, ne tečem več, dokler se vse ne ponovi. Veliko kolo je to. Tako veliko, da včasih misliš, da nisi več na njem. Berem Capoteja. Misli se čistijo, postajajo jasnejše, spoznanja se vzgajajo. Trpljenje postaja večje in vsesplošno. Ko pridem domov, v domače, tuje mesto, ne grem nikoli iz stanovanja, razen po uradih. Glumim gljivu, glumim budalu, se mastim, včasih kakšen napol katarzičen pogovor s člani. Potem grde besede materi. Potem ne morem spati zaradi tega v najbolj neugodni situaciji. In se grem pogovorit. Nikoli ne rečem ključnega, samo skozi čas se naučiš priti do tiste mere, ko imaš občutek, da si nekaj rekel, čeprav nisi ključnega. Urednik pohvali nove pesmi – in drugi. Izid je prestavljen. Pravi, da sta pomlad in poletje po definiciji najbolj plodovita. Da bo to tudi tebi prav. Čez čaz te zagrabi paranoja – bo sploh kdaj? Ljudje te vabijo na kave. Imaš nekaj znancev, s katerimi greš tu in tam na kavo. Imaš jih rad. Popivaš in se zakajaš s frontmani srbskih rock bandov. Najbolj introvertirani uspešno razbijejo melanholijo. Hodiš domov z naključnimi artfagicami. Nerodno ti je – o čem govoriti? Ne privlačijo te in ti ne njih. Čakaš prvo priložnost, da se odcepiš. Potem se greš mastit na bon k Šiptarju. Imaš nekje med 95 in 100 kilami. Ne upaš se več tehtati. Mogoče je več? Zakaj ne izkoristiš svoje čednosti? Imaš tudi karizmo, včasih si zabaven, kadar se potrudiš, imaš celo stil. Tako, trikrat na leto. 20 kil manj in je tipi topi. Zakaj ne češnje na torti. Ampak te štorije te ne prepričajo več. Od konca osnovne šole si šel trikrat na 30+ in 30-. Vsaj trebuh ti ne štrli. Sredi verjetno najboljšega fuka, ti potrka na vrata lastnik sobe. To ni tako hudo – hudo je, da veš, da bo potrkal. Samo ni tako črno-belo. Fuk se lahko nadaljuje v istem duhu. Treba je imeti gušt. Sprašuješ se, zakaj vedno slutiš? In te sanje z vlaki. Prvo noč sanjaš, da potuješ nekje po Londonu. Zbudiš se in si rečeš: »Moram potovati.« Drugo pot sanjaš nesrečo. Brez praske. Vsi tvoji bivši čefurski kolegi so brez praske. Drug vlak je na sredo tega trčil pravokotno. Vi ste bili spredaj. Potem se pogovarjate in oni grejo svojo pot. Enostavno izginejo. Greš za njimi, po železnici vlaka, ki je trčil. Skozi zimzeleno mejo. In notri je lev. Dvakrat poskusiš naprej, ampak lev se tudi drugič po šumenju in premikanju grmovja prikaže. Ne da bi te bilo posebej strah. Bolj strahospoštovanje. Mimo leva se enostavno ne da iti. Greš nazaj. Železnica, po kateri si šel, je zdaj cesta. Hočeš na razfukan, prazen avtobus brez voznika, vendar se po njem korotoviči lev. Vidiš, da ti nič noče. Je strahospoštovanje. Z obeh strani. Mogoče celo neka vrsta ljubezni. Še posebej z njegove. In potem moraš po cesti pešačiti naprej.
In tako se zbudiš in pešačiš. Življenje je grdo in je lepo. Bolj grdo. Zakaj potem ta občutek, da je vse, kar te obdaja, sveto? Saj ne, da je tu kot nekaj prisotnega. Samo, ko premečeš vse to sranje, ga vidiš in čutiš tam nekje. Ne veš, kako, zakaj in kam. Glavno, da ne veš. Pred tabo je cesta.