Detabuizacija po nekakšnem obče uveljavljenem mnenju prinaša predvsem prednosti. Da se spregovori. Javno. In potem se morda kaj premakne v pozitivno smer. Najbolj žgečkljivo zaželeno detabuizacijo je verjetno dočakal seks. Najprej smo spregovorili. Potem govorili in govorili. Potem gledali, poslušali in na koncu koncev javno uprizarjali. Nekaj malega, da otroci ne bi bili preveč šokirani, v kolikor bi seksualne zadeve za domačim pragom ob pornografskem rafalu z vseh strani in na tisoče “poučnih” priročnikov kako do vrhunca (ko postaneš intuitivno in erotično mrtev kot klada) še vedno predstavljale tabu, se baje poklepeta tudi v šoli. Bolj tehnično. Predvsem o zaščiti pred nezaželenim sproduciranjem novega rojstva na ta prečudovit planet, kjer poleg rojstva obstaja tudi smrt. In umor. In seveda samomor. Vmes pa še bolj ali manj obremenjujoče bolezni in bolesti, psihične in fizične, malo mešano. Vse to, od seksa do smrti, je v kali deklarirano za tabu teme. Dokler ne postanejo bolj ali manj detabuizirane. Seks je postal tako detabuiziran, da bomo od dolgočasja kmalu vsi raje pospali, še preden bi sploh pomislili na akcijo. Dolgcajt. Brez veze. Res. Tako smo bombardirani z vseh možnih medijskih kanalov z njim, da postaja ne samo dolgočasen, ampak tudi nagnusen. Kot devetnajsta zaporedoma pogoltnjena čokoladna palačinka. Ali se je kakovost seksa pri posamezniku, kaj šele smisel za erotiko, dejansko izboljšala zaradi skoraj optimalne detabuizacije? Ljudje prekipevajo od zadovoljstva nad svojim erotičnim apsektom življenja? Pomembno je, da smo spregovorili in še uprizorili. Bravo! In zdaj smo nažrti, naveličani in prijetno imuni. Hvala. Hočemo več in več, ker je vse vedno znova premalo učinkovito. No, lepo, da smo spregovorili. O seksu. Tehnikalijah namreč. In jih, kakopak, uprizorili. In prodali. Razprodali. Požrli in posrali. Imamo nov tabu. Erotiko. Ne da bi se zavedali. Če preveč kompliciraš in filozofiraš o erotiki, izpadeš čudak, impotentnež, frigidnica. “Pa ne moreš zganjat filozofije okrog seksa, no!” Poskočiš, odkvihtaš svoje v devetinšestdesetih položajih, če je čas, in čao. Danes je moderna izjava za javnost: “Priznam! Odvisen sem od seksa!” in na naslednji strani “Odvisnost od seksa ni več tabu!” Bingo. Pa naj še kdo reče, da je seks tabu. Ne, ni. Nič več ne čutimo. Seksati ali ne seksati zdaj ni več vprašanje. Vseeno je. Iskre v očeh nihče ne opazi, skoraj ne obstaja več. Lahko noč. Hvala!
Potem smo spregovorili o najbolj smrtonosnih boleznih. Na primer o raku. O vseh smo spregovorili, ja, seveda, tudi o aidsu. Povsod in kadar koli. Ne enkrat na dan, vsak dan, povsod, obveščanje, obveščanje, obveščanje … Milijon simptomov sem odkrila. Od vsake bolezni nekaj. Ne mine mesec, da ne bi odkrila še kakšnega novega. Mesec zgolj zato, ker se trudim bojkotirat strani tiskovin, kjer me obveščajo o boleznih z nazornim slikovnim materialom. Kategorično se odstranim, grem na stranišče, buljim v hladilnik, kar koli, ko se na programu pojavi reportažica o bolezni. Se opravičujem. Ne, ne gre za aroganco. Niti za flegmatičnost. Niti za pomanjkanje sočuta. Še najmanj za misel, da se meni ne more zgodit, ampak preprosto se mi ne zdi zdravo. Preprosto je zavoljo pometanja s tabujem postat paranoidni hipohonder dandanes naravnost enostavno. In če dolgo vztrajaš, ni vrag, da bodo možgani vendarle poslali prave signale in se boš končno soočil s strahom. Zbolel. Človek že posumi na prefrigano taktiko farmacevtskih lobijev. Ob vsej detabuizaciji bolezni, ki preko medijev pikirajo na prestrašene dušice, me pa še vedno najbolj zanima, kam neki se človek lahko obrne po nekaj več psihološke utehe, ki pomeni brez dvoma pol zdravja, od regularne zdravniške obravnave znotraj sila natrpanega urnika in sila neugodnih razmer po bolnišnicah. Hudo bolni se zatekajo k raznim zdravilcem, niti ne toliko zaradi vere v uspeh, kot zaradi dejstva, da si je nekdo vzel čas za njih. In poklepetajo. Zelo pozorno in posvečeno. A za stresno enormno plačilo. Ko si zelo bolan, verjetno ne moreš mimo pomisleka, da predstavljaš tudi breme najbližjim in se kar naenkrat nimaš več s kom povezat, kot da nisi bolan, niti povezat sproščeno bolan, brez pomisleka, da drugi morda čuti dolžnost, da se ti posveča prav zdaj. Ker si bolan. Seveda obstajajo društva. Bolnih in ozdravelih. Da le ne bi pozabil, kam spadaš. Ne gre za to, da ta ne postorijo marsikaj dobrega za ljudi v stiski, a stigma ostaja in oblika druženja med enakimi v stiski ne dene dobro vsakomur. Nekateri se počutijo bolj spodbudno med zdravimi, a bi potrebovali spodbudo in konkretne osebne napotke, kam in kako bi se lahko vključili k nečemu novemu v življenju.
SPREGOVORIMO ŠE O SAMOMORU
Naslednja tabu tema, ki je v poskusih detabuiziranja še v povojih in se Slovenci lahko “pohvalimo” z visoko uvrstitvijo na svetovni lestvici je samomor. Po raziskavah na površinskem nivoju obravnave največkrat naredijo samomor osamljeni, podvrženi alkoholizmu, duševnim motnjam in mladostniki. Ti najbolj površinski dejavniki, ki bojda pomembneje spodbudno delujejo na “prostovoljni” skok v onstranstvo, imajo prav tako oznako tabuja, ki jo je po mnenju strokovnjakov dobro odpraskat. Ja, tudi mladost je tabu tema.
Morda še največja od vseh. Na eni strani strah pred izgubo mladostne ustvarjalne strasti do življenja in s tem povezane manične akcije nad fizisom, da bi prepričali okolico, kako še vedno ne propadamo pri živem telesu, a izdajalsko mrtev je pogled, na drugi strani pa zatiranje, nerazumevanje in celo ljubosumje do mladih, ki doto še nosijo na dlani, a jo bodo s pomočjo gnevno ostarelih večinoma zelo verjetno izgubili. Morda se ji bodo že kar v rosni mladosti odpovedali sami. V strahu pred bremeni in otopelostjo ostarelih. Že vnaprej. Največkrat z obešanjem, strelnim orožjem, samozastrupitvijo, skokom z višine … Tako si namreč sledijo samomori po pogostosti izvedbe, ki so jim sicer kot kaplja čez rob najbolj podvržene osebe med 40. in 60. letom, med katerimi je trikrat več moških od žensk.
In kako bi detabuizacija samomorilnih vzgibov preprečila dejanja? Je to sploh pravo vprašanje? O načinu in vzvodih vsekakor. Namreč v državah z zmanjšano stopnjo ločitev in povišano stopnjo porok je baje samomorov manj. Manj jih zasledimo tudi v bolj katoliško orientiranih državah, kar pa ne velja za Slovenijo. Stopnja samomorov je odvisna od mnogo med seboj povezanih dejavnikov, ki jih je težko razkrinkat v absolutnem vzroku, saj je vsak posameznik svet zase. Na splošno vpliva kolektivni vrednotni sistem, šolski sistem, ekonomski sistem, družbena klima, politične smernice in še marsikaj. Omenja se celo geografski položaj in s tem povezane specifike vplivov.
Na podlagi medijskega spodbujanja porok na primer, bi se lahko razveselili možnega vpliva na zmanjšano stopnjo samomorilnosti, kaj šele pri spodbujanju rodnosti. Kar osebno ocenjujem za milo rečeno hinavsko, v kolikor slednjim raziskavam vzporedno ne sledijo raziskave, ki bi potrjevale višjo stopnjo zadovoljstva in kakovosti življenja. Namreč prav nič nenavadnega ni v dejstvu, da si bo človek s težjo vestjo vzel življenje, v kolikor ima na vesti odgovornost do otrok in morda tudi povečano odgovornost do partnerja, kar pa še ne pomeni, da ne preživlja pekla. In ga morda zaliva z alkoholom, morda tolaži z presežki medikamentov, morda izraža s psihičnim ali fizičnim nasiljem. Zanimivo je, da tovrstno razglašanje pozitivnih efektov na izkoreninjanje samomora ne bi moglo bolj arogantno izpasti ravno do tistega, ki se nekje krotoviči na robu obupa, če že ne odloča za poslednje dejanje. Sporoča nam, da vrle “detabuizatorje” zanima predvsem statistika, ki bi šla v prid nesramotni sliki v svetu, precej manj pa kakovost preživetja posameznika, kar je pravzaprav ključen motiv za odklonske vzgibe do lastnega življenja in življenja na sploh. Odtujenost, površnost v odnosih, izkoriščanje človeka za navidezne ugledne rezultate zbiralcev le teh za lastno dobrobit ali konkretno za dobiček.
Mnogo bolj spodbudno s strani stroke delujejo apeli na vzgojno-izobraževalne inštitucije, kjer se lahko najbolj učinkovito uveljavlja preventivo. Vendar je spet odvisno od načina izvajanja. Obiski poverjenikov z nekimi zloženkami, nekomunikativnimi pridigami in telefonskimi številkami za klic v sili je zagotovo enostaven prvožogaški pristop, ki ga bodo šolarji zgolj preklinjali, saj jim bo po možnosti še podaljšal kakšno urico že itak z obveznostmi prenatrpanega vsakdana. Poleg vsega imajo še predvsem mladi, pa tudi verjetno velik odstotkov starejših, težave z občutki sramu in pohojenega dostojanstva. V Sloveniji, ki ni ravno primer prostrane dežele, pa kamor koli stopiš, srečaš kakšnega znanca, morda celo sorodnika v pozabljenem kolenu ali pa vsaj zavriskaš “Ej, kje sva se že srečala?!”, ob čemer je ljudem v stiski lahko zelo neprijetno, kot neprekinjen vdor v zasebnost in zmanjšana možnost, da se vrneš okrepljen na novo pot brez konstantnih spremljajočih in opozarjajočih šepetov okolice na čas, ko si gazil po močvari krize.
Drugo mnenje!
Ne sme se pozabit tudi na funkcijo pojma “second opinion”. Preprosto ni vsaka ponudba pomoči primerna za vsakega človeka. Ni vsak “zdravnik” najboljši za vsakogar. Vse je osebno, še posebej ko govorimo o dušno razrahljanih obdobjih posameznika. Zato je raznolikost profilov terapevtov in načinov delovanja toliko bolj pomembna. V majhnem prostoru pa toliko manj učinkovita v smislu prepričevanja k iskanju pomoči. Zato osebno vidim največji smisel spet v preventivi. Na prvem mestu znotraj vzgojno-izobraževalnih institucij in potem tudi v drugih sistemih družbenega delovanja. Predvsem pa na pestrosti ponudbe in povezovanju v koncepte pristopov med različnimi strokami, sprejemanju različnih kakovostnih idej, tudi s strani zainteresirane laične javnosti. V manjšem prostoru, kot je Slovenija, bi se morali še posebej trudit k formiranju skupin za različne profile ljudi z različnimi pričakovanji namesto iskanja nekakšne obče razširjene formule za uspeh, ki bi zajela povprečje, kar na koncu pomeni, da za nikogar ne more predstavljat približne učinkovite rešitve. Bolje več manjših skupin različnih barv kot ena velika enobarvna.
V šoli se začne
Znotraj šolskega sistema, kjer pri nas prevladuje samo en tip načina izobraževanja in miselnost obremenjevanja mladih s podatkovjem in tekme za ocene, pač ne moremo pričakovat razcveta ustvarjalnosti, niti spodbudne klime za psihično stabilnost in zadovoljstvo. Spomnimo se primera, ko se je ustanovila prva privatna katoliška osnovna šola. Pustimo ob strani mnenja o utemeljenosti visoke državne podpore. Bolj zanimivo je dejstvo, da so se prebrisano javno takoj pohvalili, kako bodo uvedli izobraževanje otrok v naravi in razne dejavnosti, za kakršne bodo posamezni učenci kazali posebno zanimanje. Povedali so tudi, da bodo malo zmanjšali število ur določenih glavnih predmetov. Stroka je takoj zagnala halo, češ, kako zaskrbljeni so zaradi ustrezne stopnje izobraženosti, v kolikor bo na voljo manjše število ur. Predstavniki katoliške šole so se uprli z izjavo, da odločitev ne bo vplivala na pomanjkanje znanja, saj ga bodo sproti osvajali tudi na terenu in preko drugih otrokom bolj prijaznih načinov absorbiranja le-tega. In so za moje pojme zmagali v predstavitvi tendenc na polni črti. Kvaliteta nad kvantiteto. Bistveno vprašanje je torej v načinu. Z načinom pa se v našem šolskem sistemu ne godi nič pohvalnega. Otroci in mladina so preobremenjeni na nepravi način. Obteženi z enormno količino podatkov, ki slabo utrdi bistvo znanja za dolgoročen efekt. Poleg tega se kasneje v srednji šoli pri mladih ne poglabljajo v njihove sposobnosti, ne iščejo skupaj primernih smernic za nadaljnji študij, ampak se predvsem utrujajo z borbo za opravljeno maturo in preživljajo stiske, v kolikor se ne uspejo vpisat na želeno fakulteto. Postopek razširitve obsega “zrelostnega” izpita in ukinitev sprejemnih izpitov, na katera bi se tokom srednješolskega izobraževanja pripravljali in tako soočali s svojimi zase bolj konstruktivnimi stremljenji v bodočnosti je ugodno vplival na polnost blagajne univerz. Močno se je povečal vpis na izredni študij, ta pa se je s povečanjem vpisov iz leta v leto bolj dražil in dodatno sivil lase študentom ter njihovim staršem. Nič kaj prijazno do že tako obstoječe stresne situacije morebiti celo k depresijam ali samomoru nagnjenih posameznikov.
Nadaljuje se na delovnem mestu
Neprijazna so tudi nadaljnja soočanja z zaposlitvijo. V Sloveniji je pretok zaposlovanja počasen in predvsem ne obstaja. Je predvsem statičen. Kar pomeni, da mladi čakajo na upokojitev tistih, ki zasedajo določena mesta in lahko poskočijo od veselja, če so uspeli postat nadomestilo. Za vekomaj. V kolikor naleti posameznik na njemu neugoden kolektiv, je že z eno nogo v sferi duševne motnje ali celo k misli na samomor, predvsem v kolikor tudi druge zasebne okoliščine niso ravno rožnate. Lahko bo namreč zadovoljen, če bo službo sploh obdržal, četudi bi jo raje zamenjal, saj v Sloveniji sumljiv izpade predvsem tisti, ki zamenja več služb in ne tisti, ki čepi na enem delovnem mestu do zadnjega dne. Pri nas se ne vprašamo, zakaj si oseba ne poželi novih izzivov in ustvarjalne spremembe, ampak kaj je narobe s človekom, da ni uspel občepet na enem razmajanem stolu do zadnjega diha. Temu primerno je tudi vzdušje. Po eni strani občutek varnosti, po drugi pa zmanjšana volja do ustvarjalnosti, raznolikosti in presežkov. Padec v rutino in izčrpanost na enem in istem mestu, po enem in istem kopitu. Sindikalna novoletna zabava kot vrhunec sprostitve in povezovanja med zaposlenimi je ubožna politika za dvig volje in inspiracije, pa prispeli že na rob samomora ali pa še ne.
Preventiva in sodelovanje
Preventivno preprečevanje izolacije v svet potrtosti preko ustanavljanja raznih združenj, javnih dogodkov, akcij in denarnici ugodnejših ponudb za dostop do različnih prireditev in pestrih kulturnih ali športnih dogodkov ter predvsem delavnic, tudi s področja premagovanja stresa, žalosti in preobremenjenosti, ki ne nosijo etikete že “duševno pobitih”, se mi zdi mnogo bolj učinkovita pot od zgolj in predvsem razglašanja same detabuizacije že privedenega čez rob. S predvajanjem duhamornih okroglih miz, po možnosti z duhamornimi strokovnimi sogovorniki seveda.
Čemu tako drastično ločevanje domnevno psihično obolelih ali presežno izgubljenih v veri do smisla življenja? Vsak je potencialna žrtev. In tega ne izkoreninjamo z blebetanjem na ves glas, na vsakem koraku, da človek že od poslušanja postane skrajno “depresiven”, ampak kvečjemu s pozivanjem in uvajanjem sprememb v vsakdanji način življenja. Z mentaliteto, ki daje prednost medsebojni povezanosti, sprejemanju različnosti, poudarku na posamezniku in ustvarjalnosti. Kako je mogoče, da je predmet slovenščina v šolah tako nepriljubljen? Toliko priložnosti, da se s spoznavanjem vsebin raznolikih literarnih del na priljuden način spregovori o različnih življenjskih barvah in pasteh? Očitno je nekaj hudo narobe s pristopi poučevanja, ki rezultirajo celo v odporu. Kako je mogoče, da vlada tolikšen odpor do matematike? Očitno premalo smisla za igrivost, preko katere bi mlad človek lahko priklical na plan morebiti nadpovprečen smisel in voljo do tovrstnega zanimanja.
Kot pri vseh vprašanjih detabuizacije, tudi samomor ni izjema. Že vnaprej se lahko bojimo prenasičenosti govorjenja in govorjenja o globokih depresijah in odvzemu življenja ter pozivov v skupine, kjer se lahko družijo obupani z obupanimi. In skrajno zadovoljstvo ob minornem pozitivnem rezultatu, ki se v opevanju celo prevesi v populistično pretiravanje s še več govora do te mere, da bo človek z eno nogo že na drugem svetu od poslušanja o samomoru, medtem ko se konkretno ne bo spremenilo v dobrobit posameznikovega počutja prav nič.
Pobuda za nastanek prispevka:
Tunel (avtor: Žiga Valetič)
Sindikalna novoletna zabava kot vrhunec sprostitve in povezovanja med zaposlenimi je ubožna politika za dvig volje in inspiracije
hahahaha za crknit smešno.
Danes sem gledala ljudi v mestnem avtobusu, zelo psihotično je izgledalo vse skupaj in depresivno…izmučeno…no lahko pa, da sem takšen dan imela samo jaz , pa sem samo reflektirala svoje občutke. V glavnem brrrrr, grem jesti pa gledati kakšen film…grem v zoombie land 😉
živjo, sem brala blog, ki je bil povod za tvoje razmišljanje in sem prebrala tvoj sestavek… najprej sem mislila spisat res temeljit razmišljujoč komentar, a ne bom, ker me preganja čas in delo drugih reči, vseeno me pa srbijo prsti, ker hm … kakor koli obrnem se me tema dotika… na hitro brez štetja lahko ne-mirno rečem, da sem poznala do danes vsaj dvajset ljudi (poznala tako, da greš s človekom na kavo če se srečaš ali kar na kosilo ali bolj), ki so si vzeli življenje, da o tistih, ki sem jih poznala na videz ipd. ne govorim. Najbrž že celo življenje hodim bolj tam pri robu, pa je to zato… Nekaj overdose-ov namernih, nekaj obešenj, nekaj skokov z mostov, stolpnic,… Napisala bom samo nekaj utrinkov, ki so mi skočili v glavo ob branju in ne, ne vem kaj bi z njimi hotela povedat – najbo samo dodatek za razmišljanje ali kaj…
Misel na samomor mi je tudi meni nemalokrat v uteho. Misel pač, da se razumemo – ko te stisne vse od povsod in se ti zdi nemogoče mislit, da bo tako še naslednji ne vem kolk’ let, je misel, da se lahko ubiješ in to končaš, takrat ko sam hočeš, zelo sproščujoča. Danes to povem, pa če si kdo misli, da sem nora ali pa ne. Have my reasons.
Pred leti – tam okrog dvajsetih – pa tega nisem govorila in sem se svojih misli na samomor grozljivo bala. Dokler nisem bila na delavnicah, ki jih je vodil Peter Nemetschek – nek strokovnjak za psihoterapijo iz Nemčije, ki me je presunil s statističnim podatkom, da 90 % mladostnikov kdaj pomisli na samomor. Nisem bila več tako nenormalna in misel na samomor ni bila več demon, ki raste – torej ni mi je bilo več potrebno tako neznosno demonizirati… Tu delujejo neke čudne zanke, ja, če pred nečem bežiš, to raste, če o nečem preveč razpredaš, tudi morda…. kdo bi vedel kaj je res najbolje…
Povedal je tudi, da tisti, ki o misli na samomor govorijo, ponavadi tega ne storijo. Tu je del odgovora, da o tem danes govorim. Preventiva, čeprav me pa zdaj okupira dejstvo, da se pa obratno mnogi tresejo zame prav zato, ali celo mislijo da s tem izsiljujem. No ja. 2008 je anyway po malem bilo v znamenju misli nanj in zato govorjenja o tem… Živa sem. To šteje.
Leta 2008 sem zato tudi kupila knjigo – Durkheima – Samomor, prepoved incesta in njeni izviri… in ne nisem je prebrala do konca, ne še. Sem si pa zapomnila misel, ki jo potem v nadaljevanju Durkheim ne vem kam pelje (nisem brala), da narod presenetljivo natančno kopira tako število samomorov, kakor načine tega… torej za pet obešenih jih bo naslednje leto tudi, za vse utopljene podobno itd., kakor da bi se vršil prenos nekakšne dediščine po nekih kanalih natančno s posameznika na posameznika(zgolj opomba, da reče “kakor da bi se” in ne “sigurno se” – podobno kot Darwinov – kakor da bi se vršila naravna selekcija…)
Detabuizacija? Vedno je tako, da je preventiva za nekoga prej razlaga o vsem skupaj, da je bolje opremljen, ko bo recimo kupoval drogo, ali razmišljal o pravem načinu za smrt itd. Vsekakor me pa na samomorilce spominjajo mnogi kaskaderji na naših cestah itd, pa se svoje bodisi misli na samomor ali pa samo malomarnega odnosa do lastne smrti in smrti naključnih soudeležencev v prometu niti ne zavedajo. Morda pa predvsem oni – nezavestni – potrebujejo ozaveščanje, da bom če se že vsak dan znova odločim za življenje, vsaj mirno prečkala cesto po prehodu za pešče brez strahu, da me en tak nezavestneš potem povozi. Bi bil prav črni humor, kajne.
LP
ja, v bistvu je seks samo tabuiziran na drug način.
zadnjič sem se znašel pri nevrologinji zaradi suma tumorja, ker sem bil 10 dolgih dni v popolnem blackoutu v vsakršni odsotnosti možnosti logičnega razmišljanja, samo životaril sem v najbolj naturalističnem pomenu izraza, bil sem žival, ki bi crknila po dveh dneh v savani. no, pa smo ugotovili, da nimam bule v glavi, ampak, da sem samo depresiven. baje anksiozno depresiven, ampak anksioznost je bila zaradi slabšega razumevanja zdravnice, ki ji ga ne gre zameriti, narobe opredeljena. in je naneslo na samomor. gospa je rekla, da ne smem depresije zbanalizirati, drugače se bodo pojavljale samomorilske misli in seveda sem ji rekel, da so se že pojavljale (predstavljal sem si kako se ustrelim s shotgunom ali skočim z vrha bloka, samo, da se raztreščijo ti preklemani možgani). dobro, jaz se že ne bom ubil, ker mi že prepoznavanje oblik nezmožnosti daje veselje in smisel in up in zagon po spremembah in mi je bilo dovolj vedeti, da nimam tumorja, dabom lahko še vedno prepoznaval oblike nezmožnosti in mi bo to dajalo veselje in up in smisel in zagon po spremembah, toda kako kako naj kdo drug, ki nima te sreče, da bi ga lahko kaj takega zadovoljevalo, preživi v tej deželici z razmerami, ki si jih opredelila. skratka, na juriš.
bom pa še po kao mladostniško nalimal en prav nič butast komad.
http://www.youtube.com/watch?v=A8UtPr1T-qc
Joj, Simona, vidim da bojo odzivi v zvezi z “najino” temo na tvojem blogu izredno zanimivi. Bom večkrat pogledal … Vidim, da imaš same iskrene bralce.
Brutalno krivična in izrojena ideja svetosti življenja v vsem sijaju izgori v pepel ničevosti ob prebiranju izhodiščnega razmišljanja. Kako zanimiva naveza med seksom in samomorom – med rojstvom in smrtjo zame, zapriseženega tepca počaščenega s privilegijem življenja.
Če je fuk privilegij stvarjenja novega življenja, potem so vse malverzacije o katerih piše avtorica popolno razvrednotenje boga, kozmičnega principa, zakonov narave ali katerekoli že primarne višje sile reda kot absoluta.
Kajti pravica do odločanja o rojstvu (otroka), ne glede na moralno ali politično opredeljenost postavlja pod vprašaj odnos do življenja in (ne)posredno posega v odnos do življenja kot izhodiščnega. V sodobnem svetu smo torej dosegli sprevrženo raven zavedanja sebe kot razsodnika o vrednosti življenja.
Medtem ko naj bi v zgodovini samomor (prvenstveno) predstavljal ovekovečenje duha (ideje), omajane(-ga) zaradi fizičnih omjitev telesa in razuma pa v času, kateremu smo (večinoma neme) priče izzveni banalno, nesmiselno. Zato ga je treba čimprej pomesti pod preprogo, da se ne bi kdo slučajno vprašal “Zakaj?” in se pretvarjati, da je vse v redu in nadaljevati utvaro pravičniških sanj.
Tako paradoksalno živimo v upanju in/ali veri na boljši jutri, ki je edino nesporno in celo groteskno vsakič znova bližje smrti. Upanje in vera pa nas zazibajo v sanje pravljice/dogme o odrešitvi (ali odloženi satisfakciji) in ubijejo v nas še tisto malo duha, kar nam ga niso uspeli zatreti v (polpreteklih) postopkih socializacije. Tako se kot zombiji iz dneva v dan prebijamo v pozabo, umirajoč na obroke do trenutka, ko naše telo izčrpano negibno obstane in se dokončno v neznosnem smradu razkroji in dokončno postane tisto, kar je ves čas v resnici tudi bilo – del večnega, naključno oblikovan v prepoznavno gmoto človeškega telesa.
In kot je absurdno naključje, da se je skupek migetajočih delcev z energetskim potencialom oblikoval v tisto, čemur ta trenutek pravimo jaz, ti ali on je še bolj absurdno, da ta naključna gmota, ki je le čudovit stranski produkt matere narave, vsemogočnega božjega, zase misli, da je upravičena do poigravanja s stvarstvom. Kot bi bilo to nepopolno in bi v svoji nepopolnosti sproduciralo popolnost imenovano učlovečenje, ki pa mora namen sebe samega še odkriti.
Zanikanje te lastne nepopolnosti pa se manifestira tudi v obliki glorificiranja življenja, ki pa je absurdno – vnaprej determinirano s smrtjo. Vsem težnjam k nesmrtnosti je smrt v smislu odmrtja fizičnega telesa edina verjetnost, ki jo lahko predvidimo z vso gotovostjo – tudi v matematičnem smislu. Zakaj bi torej sploh živel, če vem, da bom nekoč umrl?
Po drugi strani pa, zakaj bi zavrnil dar življenja, to čudovito možnost bivanja? Kolikšna je verjetnost, da se ob naključnih trkih delcev in naključnih bio-kemijsko-fizikalnih pojavih ustvarijo okoliščine, ki se manifestirajo kot jaz, kot ti, kot ona ali on? Kolikšna je verjetnost, da se zgodimo vsi hkrati? Življenje je torej privilegij. Je naključen eksperiment stvarstava, ki je edino večno. Kajti mi nismo. Celo več… Še naše telo, za katerega mislimo, da ga poznamo, se v nekaj letih regenerira v celoti in tako smo pri 70-ih na pragu smrti že nekako deseta fizična manifestacija naše pojavnosti. Medtem, ko mi mislimo, da smo, ob smrti telesa tako odmre deseti ali enajsti rod celic, ki telo sestavljajo.
Vendar kot naše celice odmirajo in nastajajo vedno nove, tako smo tudi mi sestavni del stvarstva, ki obstaja, ne glede na obstoj nas samih. V večnost se lahko zapišemo z našimi dejanji, ki preživijo naš fizični obstoj (enako kot naše odmrle celice nadomestijo nove, a smo navzven še vedno mi). V zibko nam je položena izbira med upanjem in vero na eni strani, ki nas udobno popelje skozi življenje, katerega ne izkusimo, ker realnost enostavno spregledamo, ko spolzi mimo nas, medtem ko mi zaverovano strmimo v prihodnost, za katero ni niti nujno da obstaja, na drugi strani pa lahko izberemo ustvarjalnost, s katero se morebiti v času zapišemo med nepozabne, morebiti pa tudi ne in sprejmemo absurd v njegovi najčistejši obliki – tako da sprejmemo obstoj samih sebe.
Katero drugo resnico lahko brez sence dvoma prepoznam, ne da bi se vdajal upanju, ki je brez pomena v mejah zavestnega? Seveda se lahko odločim za zanikanje tega absurdnega spoznanja, ali pač tudi storim samomor in se tako pustim premagati lastni nedoumljivosti. Vendar, ali ni tudi zanikanje samospoznanja zgolj in samo druga oblika samomora? Samomora duha, ki je tako oropan vsake možnosti ponovnega rojstva v večnosti…
Zatorej se ob detabuizaciji samomora meni odpre vprašanje smiselnosti usmerjanja pozornosti v dotično problemsko polje, kar bi lahko rezultiralo (kot že Simona posredno nakaže v prvem delu) v popularizaciji, demonizaciji ali kaki drugi ekstremizaciji odnosa do fenomena. Menim namreč, da bi z razpravo o privilegiju življenja osvetlili mnogokatero senco omejenosti razuma – ravno tistega razuma, ki zazna nesmiselno nrav vsakdana in utopičnost trpljenja in sleherniku v ključnem trenutku instiktivno narekuje prostovoljno smrt, ob odsotnosti kakršnegakoli globljega razloga za življenje.
Toliko se samo oglasim, da ti sporočim, da je bila zamenjava terapevta prava odločitev..Veliko lažje se z njim pogovorim,naredim kaki načrt..v glavnem vedno odnesem kaj od tistega 15-20 minutnega pogovora..Prej je blo čist drugače..Vedel sem, da me ona (bivša) ne razume in mi pere možgane z svojim prepričanjem..in me ob tem še prepričuje, da sem zares bolan.itd.Sem bil pol že prepričan ,da so vsi taki(prejšnji-pvi je tudi bil isti).
Zdaj sem že skorajda brez zdravil.Mam še samo minimalno dozo stabilizatorjem..Pa še to zato,da ne padem v kako krizo v tem času,ko delam izpite in vse to.Antidepresivov ne jemlem že več kot dva mesca.V glavnem gre mi na boljše in se zavedam,da morem življenje začeti živet in ga ne samo preživet..
Pa hvala za blog in vse koristne nasvete.. Lp
Simona?
Super tema za crknit dobra?
Prva pripomba, ki se tiče samomora je, da se ga označuje kot tabu temo. Ni tabu. To se dogaja stalno. Skoraj vsak pozna kakšnega samomorilca.
Druga pripomba. Vedno ko nekdo začne pisati o samomoru začne pisati o statistiki. Res ne vem zakaj. Ljudje se ne ubijajo zato, da bi bili povprečni. Vsak ima svoje razloge.
Tretja pripomba. Ker se torej ukvarjamo s samomori kot statistično kategorijo, se tudi preventive lotevamo teoretično. Torej nikakor.
Mislim, da ne bi bilo prav nič narobe, če bi že v osnovno šolo uvedli neke osnove avtogenih treningov. Torej tečaje spodbujanja psihične moči in odpornosti.
Samomorov si pač ne morem razlagati drugače, kot kapitulacijo človeka pod pezo težav, ki so se zgrnile nanj.
Prav nič ne bi bilo narobe, če bi nas na težave, ki v življenju vedno pridejo, nekdo vsaj malo pripravljal. Mogoče bi bilo pa vseeno kaj boljše …
torej, če se dogaja stalno in če vsi poznamo nekoga, ki se je ubil, to še ne pomeni, da samomor ni tabu. gre za mentaliteto dojemanja.
avtogeni trening … na kakšen način bi krepil odpornost, kakšna bi ta odpornost bila? odpornost na plemenitost lastne narave in še več brezvestnih komolčarjev? kako pripraviti na težave? ne morem si kaj, da do tega ne bi imel predsodkov, glede na to kako je bil avtogeni trening nam predstavljen v srednji šoli.
@Vanja:
Jah. Jaz najraje pešakam brez leč … hehe …
@nina:
Hvala za tole izčrpno pripoved. Ja, očitno imaš močan privlak do samomorilnih ljudi in jih vohaš na kilometre. Mogoče te je ravno to reševalo pred samomorom in ne obratno. Se dogaja. Včasih drugi pijejo namesto tistih, ki so v bistvu “alkoholiki”, če me razumeš. In včasih se drugi zadevajo, namesto tistih, ki so sicer zadeti, pa niso nagnjeni h konkretiziranju. V vsakem primeru je oboje na nek način trpljenje. A kaj ko je lahko tudi mazohizem in to zelo zelo sladki. Tak, ki si ga sam težko priznaš, da ga pitaš. Si se kdaj vprašala, ali te je strah, v kolikor bi te ta verzija mračnjaštva minila? V stilu … Kaj mi pa potem “vzvišenega” ostane? V tem iz nekih razlogov pri določenem tipu človeka namreč vidim srž pizdarije.
@nurudin:
Intuitivno sem že na polovici tvojega komentarja sklepala, da nimaš bule. Da so ti povedali, kako anksiozen si, pa še depresiven, me seveda ne preseneča. In verjamem, da boš postopal v skladu s svojo naravo. Tako, kot si do zdaj. V tem smislu se poznaš dovolj dobro, da veš, koga nateguješ z največjim užitkom in komu s tem še najbolj škodiš, a kaj ko te ne moti še dovolj. Na tvojem mestu bi si želela, da bi poskusila prej kot slej. Čeprav vem, da je lažje reči kot storiti. Ampak tiktaktak in vse pride za tabo. Ničesar ne moreš prešpricat, samo popravni izpiti so. In vsak dan je lahko zadnji. S tem filingom se pa ti itak že znaš igračkat.
@tunel:
Ja, večina je iskrenih. Pa tudi tisti, ki niso, niso tako problematični … hehehe …
Obstaja pa ena “mistika”, ki kar funkcionira, pa jo je fajn za vsak slučaj upoštevat. Nikoli ne smeš preveč na glas povedat, česa si želiš, če si že želiš. Sile upora alias ravnotežja vedno delujejo … hehe … Od tod intuitivno spoznavno fora s svečkami na torti. Zaželi si, pa ne povedat, potem pa pihni. In komu ne smeš povedat? Tistim, ki so tam, ker naj bi te imeli radi in ti imel rad njih … hehe … Od kod strah, da se ne bi uresničilo? Bog itak vse sliši in vse ve. Pa ne morda zaradi intuitivnega zavedanja, da sile upora delujejo tudi s strani naklonjenih, četudi si ne bi želeli, da je tako.
@Pikijapok:
Ja, saj, kdo pa pravi, da je stvarjenje novega življenja privilegij? … hehe …
Višji red ali bog ali narava, po želji, nam očitno dovoljuje igrat vlogo razsodnika. Živali ne. Pa še to ni čisto res. Tudi tigrica zavrže po svoji muhi mladiče, da ne preživijo. In ne samo to. Lisica v pasti in slabih pogojih, ki jih zazna, baje spontano abortira.
V nekatrih kulturah je samomor celo akt oprane časti (Harakiri, Sepuko) … skratka, ja, razsodniki smo.
Kako pa vemo, kaj je smrt? Ne vemo, ali je groteskna. Morda je mnogo bolj groteskno to življenje. Morda je možno oboje in še marsikaj. Da je bolj groteskno ali pa bolj rajsko. Ne vemo. Zato cenimo to žvljenje, kolikor ga. In samo s tega aspekta je samo po sebi umevna vrednota. Ko si že enkrat na svetu. V kolikor pa imamo na voljo možnost, da preprečimo rojstvo, če ocenimo okoliščine ne ravno dobre, ga preprečimo, če nas le ne omejuje prepričanje, vera v nedopustnost tega dejanja. Kar pa je spet neoprijemljiva predstava o nečem, kar ne vemo. Tvegamo v vsakem primeru. Samo odločamo se za večjo ali manjšo stopnjo tveganja po lastni vesti.
Jaz pa mislim, da se stvarstvo precej bolj poigrava z nami. Ker je večina vedno pred redkimi naprednimi v pravem smislu poante, zato napredek v resnici nikoli ne zmaga, koraki so vedno premajhni in vedno čas teče prehitro. Kot je padec vedno hitrejši od vzpenjanja. In rušenje silnejše in hitrejše od grajenja itd. Kako naj bom tako močna, da bi lahko rekla, da se imam sploh možnost poigravat s stvarstvom, naravo, ko pa je vendar že zastavljeno vse v osnovnih pravilih igre, da je izguba vendar jasna kot beli dan? Mi ne vemo, kje je profit za nas. Razen v borbi za določen filing.
Ja, ti trki, ki se manifestirajo v jaz. Ampak še od jalovega Descartesovega poskusa dalje ta jaz nihče ni uspel definirat, kaj v bistvu je, kaj šele komu ali čemu na ljubo. Za vsak slučaj skušamo čim bolje odšihtat svoje … hehe ..
Se popolnoma strinjam z epilogom v zadnjem odstavku, vendar koliko ljudi bi lahko razpravljalo na tak način v nekem smiselnem rezultiranju, ko pa večina še Ane Karenine ni pripravljenih prebrat, pa gre za preprosto in celo “zabavno” čtivo v primerjavi s tem, po čemer v potencialu posegaš ti … ali jaz … in še marsikdo, a premalo. Ali kot smo ugotovili nazadnje ob nekem omizju. Kako smo se veseli, ker so takšni sogovorniki danes redki … Remember? In nek anonimnež me je pri tunelu nahrulil, da ne pišem za navadne ljudi in jih s svojimi antalogijami peham v samomor … hahaha … Jah, kako pa potem sploh kam, če je že to tumač. Kaj bi pa radi, vstopnico v diznilend brez izhoda? Hej. Farmakologija je za, farmacija še bolj. Keša kot dreka.
@mičopičo:
Zelo me veseli, da si se javil. Še bolj me veseli, da z vsem obetavnim, kar si zapisal, da se ti dogaja, odkar si zamenjal psihiatra in se malo bolj pobrigal zase. Super, da delaš izpite!!!!!
Vse dobro ti želim naprej in javi se še, kadar ti pač paše … v dobrem in v zlu!!! … hehe ..
In hvala tebi za priložnost, da se imaš čemu zahvalit.
Lp
@i-zajc:
Ja, za crknit dobra.
@Robert:
1. Pojem tabu nima veze s tem, koliko samomorilcev kdo pozna, ampak da se o tem ne govori rado, da so ljudje ob tej tematiki v zadregi in da se o njej malo ve, kar pomeni, da se tudi težje išče rešitve. v skrajnih primerih tudi, da predstavlja celo sramoto.
2. Ja, seveda. Zato sem na to temo napisala v zvezi s skrbjo za statistiko tudi nekaj kritike. Zapisala sem tudi o površinskosti obravnave razlogov v statistiki in vsakem kot pojmu zase, iz česar je sledilo nadaljevanje. Seveda se da pa na temo samomora v filozofskem, socialnem in psihološkem smislu zapisat še marsikaj in na marsikakšen način. Tole je teks o detabuizaciji in apelu na družben sistem.
3. Se strinjam. Zato sem apelirala na konkretnost. Predvsem v smislu raznolikosti pristopov in povezovanja med različnimi družbenimi področji, strokami in laično javnostjo.
Ja, se strinjam. Zato sem poseben poudarek dala na vzgojno-izobraževalne inštitucije. Natančneje, kaj vse bi lahko, nisem pisala, ker bi nastal roman. Avtogeni treningi, vsekakor dobra ideja, vendar ne sme postat formula, edina, po mojem mnenju. Ker smo ljdje različni. Meni na primer ekstremno ne koristi joga. Za popizdit. Kot bi me poslal znoret. Niti si je ne želim in bi doživljala zelo posesivno, če bi me silili vanjo. pristajam na izbiro in pomoč pri iskanju najboljše rešitve za določenega človeka. Da jo najde v sebi.
In popolnoma se strinjam s tvojim zadnjim stavkom.
@Nurudin:
Ja, način je pa sploh izjemnega pomena. Če so vam avtogeni trening predstavljali tako kot predstavljajo literarna dela in učno snov na sploh, je bilo brez dvoma za ubit se segajoče do srca … hehe ..
Simona
Strah zavedanja smrti,je odgnal praktično vse tvoje komentatorje.
Ljudje o enih temah pač nočejo govoriti.
Strahovi usmerjajo naša življenja.Strah nas je samote teme,plazilcev-prastrah
Simona
Živimo ker nas je strah smrti.Vse počnemo zato da naši geni živijo nesmrtno.
Autodestrukcija je le napaka v sistemu, in samoselekcija poskrbi zanjo.
Ukiniti samega sebe ali vzeti življenje v svoje roke.
Še nihče na netu v sloveniji ni napovedal da bo naredil samomor.
Vsi potencialni samomorilci oglasite se.
Kdor se prvi ubije bo na netu živel večno.
@i-zajc:
Hehehe … Očitno res. In paradoksalno je bil izbor o detabuizaciji tudi očitno več kot primerno izbrana tema in predložena s strani Žige. Ne za komentiranost mojega bloga, ampak bolj koščka sporočilne vrednosti preko tega. Sem pokukala na števec, če je tudi branost kaj padla, pa ni. Odsotnost komentarjev je pravzaprav komentar, ki nekaj pove. Čeprav ne pove samo o temi, saj je tudi visoka komentiranost odvisna od postranskih okoliščin, da se zgodi, ki so velikokrat zelo banalne ali pa vredne pozornosti. Različno.
Samo še prispevek o slovenskem filmu je nižje komentiran. Odsev odnosa do slovenske socialne drame torej … haha …
Simona?
Nekdo ki bi napovedal samomor na netu in na tvojem blogu bi te naredil še bolj zanimivo in brano ,saj to hočeš?
Zato potencialni samomorilci pišite.
Vsakdo išče bolj bednega od sebe da se počuti vreden.
In ko ni nikogar ,ki bi mu lahko pomagali in je bolj beden od vas.
Je čas za samoukinitev.
Življenje je počasen samomor.
Samomor je pravica izkoristite jo.
Najboljši so pa tako ali tako verniki.
Rad bi umrl!!!!! Ampak hočem živeti, medtem ko sem mrtev!!!!
Posmrtno življenje.
Še dobro, da je samomor greh, ker bi si drugače žile rezali kot po tekočem traku. No, vsaj tabu tema ne bi več bila ob takem številu mrtvih.
LP
@i-zajc:
Kot že od vsega začetka, odkar se tukaj pojavljaš, menim, da si s svojimi izpadi na napašnem blogu. Kar se tvojega motiva tiče, pa sigurno ne. Ampak je kretenoiden motiv.
Očitno je obratno. Pod tem prispevkom so se oglasili samo trije primerki, ki se pretepajo z depresijo. Eden je potolažen, ker ni fizično bolan, druga je sporočila, da ji gre preko terapevtskih pogovorov zaradi določene skupine na bolje, tretji pa še na podlagi enega mojega zelo davnopreteklega prispevka o depresiji celo izrazil zahvalo za koristne nasvete in sporočil, da celo ni več na antidepresivih in da mu gre bolje v sodelovanju z zamenjanim psihiatrom.
Morda se bo kakšen anonimni uprizorjevalec samomora “čudežno” pojavil zdaj po tvojem komentarju.
Moj blog je daleč od profila, ki bi ciljal zgolj na visoko branost, saj ne ustreza vsaj skoraj niti enemu kriteriju po hadu, ki pozna in obvlada mehanizme, s katerimi si visoko klikanost krepko ojačaš. V kolikor ciljaš na to, pač ne pišeš takšnih slogovnih prispevkov, kot je moj prejšnji in jih ti in tebi podobni nikakor ne preberete, niti ne pišeš tako dolgih in konceptualno in vsebinsko formiranih prispevkov o samomoru, kot je tale. Pišeš podobno Gartnerjevim na primer. Niti ne pišeš tako malo prispevkov, kot jih jaz. Raje napišeš dvajset krajših in tematsko lahkotno provokativnih kot pa dva na mesec v mojem stilu.
In ja, moj blog drsi zadnje čase v počasen samomor, saj pišem in sodelujem očitno vedno manj … Kar pomeni, da me to dejstvo očitno manj briga od tega, da napišem, kar napišem kadar mi paše in kakor meni paše, dokler mi paše.
In zdaj vprašanje, s katerim se je tudi že s prav komičnimi idejami kao ukvarjalo kar nekaj blogerjev na spletu. Zakaj in kako, porkaduš, je Simona sploh pritancala med frontalne prepoznavne blogerje z omembe vredno klikanostjo in odzivom?! In nihče do zdaj, ampak res nihče od teh, ki so se z določenim motivom razpisovali o tem, še ni povedal tistega, kar je edino omembe vredno. Zakaj ne, je pa po psihologiji za telebane jasna svar.
In samomor ni tretiran kot pravica, ampak akt privilegiranih. Kdor ga zaradi hendikepa ne more naredit sam, mu je ta pravica odvzeta. Kdor bi mu pa pomagal, je v primeru, da ga ulovijo, kazensko preganjan.
@satir.
O, spet med virtualno vstalimi od mrtvih … haha!!! Bis!
In ja, se strinjam. Podobno, kot sem omenila, možnost taistega v primeru, da ni pristotna slaba vest, ker pustiš otroke in s tem povezana teza, da je znotraj poročenih in družnsko zavezano ugnezdenih samomorov manj. Pa toliko več klofanja, matretiranja, popivanja in tabletomaniranja … heh!
In še en post za ta zapis, ker ležim after-vročina v postelji v težkem dolgčasu in se tudi trenutno počutim dovolj sočutnega, da nekaj dam.
Spomnim se, ko sem šel skozi fazo, kjer sem nameraval storiti samomor in kjer življenje ni bilo tako dobro, ampak se tudi spomnim, da sem iz te faze prišel močnejši in bolj zadovoljen.
“Kar me ne ubije….”
Sedaj ljubim življenje, ker me naredi mogočega….in ljubim sebe.
Če ne ljubiš samega sebe, kako sploh lahko pričakuješ, da bo komu drugemu mar?
Ampak, ko danes pogledam ta sama sebi nerazumljiva bitja kako jokavi in nadležni so…mislim groza.
Ne spomnim se, da bi jaz bil kdaj tak jokav in nadležen, niti se ne spomnim, da bi bil tako patetičen in potreben….nikoli.
Sedaj, ne vem sicer kaj je na meni takega, da se ti ljudje lepijo na mene, res pa je, da sem že od malega bil obkrožen z njimi. Z očetom in mamo, ki sta se tako čudovito odrezala od življenja. Mogoče imam tako karmo. Celo na RTV-ju je bil en, ki mi je vseskozi težil in se je potem poslovil.
Včasih mi taki osebki vzbudijo zanimivost, ampak njihova zabavna vrednost je nekako ohranjena z dejstvom, da se jaz dobro počutim. Dobro se počutim, ker nisem tak kot on/ona in nikoli nisem bil kot on/ona. Niti v mladosti. Moj ego dvignejo v višave, še bolj kot je že običajno in zaradi njih se ljubim še bolj, kot sem se že. Enostavno se spomnim kako srečo imam.
In zaključna alegorija:
Otrok se najde v bazenu z vodo. Voda je mrzla in neprijetna. Trese se od občutka vode, ki ga obdaja. Potem se to golo dete zave, da so v vodi ob njem še drugi.
Nekaterim je mrzlo, nekaterim udobno, nekateri pa se potijo, kot da bi voda bila vroča.
Zamislite si to!!!!!
Zakriči jim: “Voda je ledena!!!!”.
Nekateri se strinjajo, nekateri mu rečejo “Čisto v redu je”, in spet nekateri ga imajo za idiota, ker jim je voda nenormalno vroča.
Dete ne more verjeti, da samo nekateri delijo občutek močnega hladu, kot jo čuti on. To je trpljenje in ne more si zamisliti, da je nekaterim voda udobna ali, za božjo voljo, vroča!
Hlad mu je izredno mučna. Predpostavlja, da drugi ali lažejo ali pa so preveč debeli, da bi kaj čutili. Mogoče pa imajo oblečene kopalne hlače. Take z ogrevanjem.
Še enkrat zakriči “Ta prekleta voda je ledena, bedaki. Najbolje, da se kar najhitreje poberemo s tega bazena.”
Drugi so nekako zbegani, nekateri pa se vedoč smejijo. Večini pa je njegova prisotnost nadležna.
Njegov občutek ni univerzalen občutek. Vsak um ima različno mejo tolerance in vsako telo različno shrambo masti.
Nekdo odgovori nazaj, “Malo se gibaj naokoli. Počasi se boš navadil.”
Dete se začne malo gibati naokoli, ampak se še vedno trese kot list. Obupan postaja. Začne sovražiti vse ostale, ki plavajo udobno, nekateri se igrajo, drugi pa potapljajo.
“Pa saj morajo biti nori” si misli “Ta prekleta voda je nenormalno mrzla”.
Ampak niso nori. Samo zato, ker je on tako šibek ali s tanko kožo, da bi se soočil z vodno temperaturo, to ne pomeni, da so tudi drugi. In samo zato, ker se on ne more navaditi na temperaturo ne pomeni, da se tudi drugi ne morejo.
To dete se v bistvu sploh ne zaveda, da on ni v vodi, ampak on JE voda. Je kapljica vode znotraj bazena.
Izhod iz bazena ni opcija, ker ni ničesar tam zunaj kamor bi lahko šel. Je samo kapljica vode, ki zunaj nima eksistence, tudi, če bi “zunaj” bil mogoč.
Sedaj, jaz ne vem kaj je narobe s tem nesrečnim otrokom. Lahko si samo zamislim neko abnormalnost ali veliko nepravičnost, ki je raztreščila njegov duh. Na našo veliko žalost so življenje, narava in eksistenca brezbrižni in muhavi. Po drugi strani pa ni to takšna nesreča, ker je muhavost tisto, kar naredi življenje mogoče.
In to dete je pač kolateralna škoda. Žrtev slabih genov in nizke meje tolerance. Slabiči tako ali tako obstajajo, ker se je človeštvo vmešalo v načine narave in omogočilo vsakemu Janezu, Štefu in Mariji, da imajo otroke.
Njegova najboljša možnost, in meni osebno najljubša je, da konča svojo bedno, nesrečno eksistenco.
Brezupen primer. Kdo sploh lahko tolerira tako stopnjo nadlegovanja. Jaz sigurno ne.
Ena mojih hib je nepotrpežljivost. Ne morem dovolj dolgo tolerirat idiote. To je hiba na kateri delam, da jo nekako premagam, ampak vseeno ni dovolj, da bi se ukvarjal s takimi nadležnimi primerki. Naj se porežejo in s tem omogočijo eksistenco na tem svetu drugim, ki je ne bodo vzeli tako resno.
Dnevnik nekega odpuljenca, Januar 20.-i, 1995.-ega leta gospodovega
Medtem, ko je na Kaninu sonce prijetno božalo smo še zadnji dan smukali sem in tja po že dokaj načetem snegu. Ampak občutek je bil dober in družba prava. Sami izbranci, elita elite. Vsaj po nekaterih kriterijih neke dokaj zaprte družbe s prav posebnimi moralnimi in etičnimi normami. Tako posebnimi, da je to posebej omenjeno in izpostavljeno še v imenu taiste omenjene družbe. In za nameček samo nekaj izbrancev izmet že tako posebnih zadnji teden smuča na Kaninu… Prečudovito je biti del nečesa, pripadati nečemu, ker se lahko človek aktualizira in preseže samega sebe, doseže vrtoglave nepredstavljive dosežke, o katerih si ne bi upal sanjati niti v najdrznejših sanjah… Češnja na kupu smetane pa nas čaka v dolini… No, neki drugi dolini, teden kasneje… Ko bo vpričo nepregledne množice strumen pogled posameznika uprt v peščico in ob izreku imena posameznika bo taisti pogled – pogled mešanice pritajene zavisti in brezmejnega občudovanja…
Ob 18-i uri in dvajset minut taisti odpuljenec teče proti domu. Tri kilometre teka je mala malica in kljub poltemi in zasneženemu makadamu je to del vsakdana in najbolje je združiti prijetno s koristnim. Nahrbtnik je sicer malo lažji kot ponavadi in smučarska bunda je morebiti malenkost preohlapna za tek, ampak… Navajen je bil vsakršnih okoliščin. Pravzaprav po vsem preživetem v zadnjih 8-ih mesecih tek od izvoza z avtoceste do doma predstavlja še najmanj nenavadno reč…
Ob 18-i uri in petindvajset minut je situacija krepko drugačna od vsega prej opisanega. Odpuljenec leži v mlaki krvi, ki je prav nagravžano bruhabilna videti v od luči obsijanem lesketajočem se snegu. Mlahavo telo, ki v krču smrti opravlja zgolj še najosnovnejše vegetativne funkcije brezizrazno in negibno nikakor ne izpričuje življenja polnega duha človeka, ki je pripravljen na nemogoče napore in preseganje samega sebe. Videti je zgolj še kup mesa in kosti, medtem ko se duh počasi poslavlja, na kar nakazuje neenakomerno piskanje naprave v reševalnem vozilu, ki se vsake toliko spremeni v enakomeen in nadvse nadležen zvok… Morda bi kdo celo upal trditi, da v takšnem stanju človek ne zmore več misliti, a naš odpuljenec bi vam lahko z vso gotovostjo zatrdil, da se je takrat ukvarjal z najglobljim filozofskim vprašanjem, ki si ga lahko tako brutalno logično zastavijo le najredkejši in se glasi: “U pičku materinu, a sem živ ali mrtev?!?”. Čeprav mogoče ne sovpada s sliko dogajanja, naš odpuljenec namreč ob vsej prisotni družbi živi svoj trenutek največje osamljenosti, ki jo človek lahko izkusi… Neskončen trenutek tišine, popolne odsotnosti časa in prostora… Obstaja samo on, v neskončnosti kozmosa sam, brez oprijema, brez zaznav, zgolj s svojimi mislimi, ki pa v danem trenutku koristijo bore malo, saj nobeno do tistega trenutka nabrano znanje ne ponudi odgovora na najbolj banalno, prej omenjeno vprašanje…
Prva diagnoza: možnosti preživetja minimalne! Druga diagnoza: zaradi poškodbe hrbtenice ohromelost! Tretja diagnoza: hrom od pasu navzdol … No, diagnoze so se preminjale in aprila 28-ega, leta gospodovega 1997.-ega je naš odpuljenec brez tuje pomoči in na lastno iniciativo prikolesaril na Plitvice – 278 kilometrov z vso opremo potrebno za tako pot.
Seveda je vmes doživel take in drugačne travme. Izločen in pozabljen, vsem v breme je težko spoznati prednosti in izkusiti novo realnost. Omenjati besede možnost in priložnost je bilo v najhujših napadih depresije brez vsakega pretiravanja smrtno nevarno za nič hudega slutečega in dobromislečega tolažilca. Samota po drugi strani je bila smrtno nevarna za našega odpuljenca. Samomor se mnogokrat sploh ni zdel tako boleča opcija in večkrat je z mešanico praznega in srepega pogleda nekako odsotno občudoval, kako srebrni naboj – 9mm parabellum – katerega je prejel nekoč dar od ljubega mu prijatelja, zdrkne v ležišče mat črne Berette, do katere je gojil prav poseben čustven odnos, kljub temu da mu kot poznavalcu ni bila najbolj priljubljen kos orožja. Naj temu rečemo sreča ali usoda, ma prekleto, da se je vedno našel neko nedofukanec, ki je čutil, da mu je poslanstvo kratiti lepoto trenutka našemu odpuljencu, z izgovorom, da je prišel pogledat, kako je kaj danes in ali je kaj napredka… Ubogi reveži se verjetno sploh niso zavedali, da bi lahko srebrna krogla iz mat črne Berette, skrite pod vzglavnikom v afektu zares odpuljenega bolj ali manj negibnega telesa z možgani na off in v trenutku popolne vznesenosti morebiti celo zamenjala cilj… Slava mu!
Imel je tudi dekle, ki mu je zvesto stalo ob strani, naš odpuljenec. Oktobra 19.-ega se je zgodilo nekaj zares posebnega. To je bil dan, ko je prvič po dolgem času ugledal luč na koncu tunela in ko beseda možnost ni bila več samo mrtva črka na papirju. Čudežni otrok… Kljub vsem črnim napovedim je omenjenega dne naš odpuljenec tega četrtka uspel narediti prve korake na berglah vpričo krdela bolj ali manj nejevernih mož v belem, pripravljenih, da vsak trenutek podstavijo roke… in se trepljajoč po rami utrdijo v prepričanju, kako nezmotljivi so in kako nezmotljive so njih diagnoze. Pa jim je naš odpuljenec jebal mater vsem po spisku, se sprehodil do konca hodnika, vtaknil žeton v kavomat in si prinesel kavo… Če to ni bila najboljša kavna brozga, kar jih je kdaj okusil v življenju… Jebo mast – tako ponosen je bil sam nase.
Še nekaj pomembnega se je zgodilo ta dan… Odpuljen, kakor je bil se je nekako po čudežu na berglah prebil na avtobusno postajo v ljubljani in se spravil na avtobus. V končni fazi je moral ta trenutek zmagoslavja proslaviti. Tako je prišel k najzvestejši spremljevalki, da bi skupaj praznovala ta dan, ta tako posebni dan… Bila je tako skrušena, da niti ni opazila, daa ni na vozičku ampak na berglah. Halooooo?!? Ni opazila?!? U pičku mater, kokoš zmešana, si ćorava? Koji ti je kurac ravno danes, da čemiš ko kup nesreče na postelji, objokana in brez vsakega interesa za naravnost čudežno zmagoslavje odpuljenega posameznika.
…
A, tako… Noseča je… Hm?!? OK. Kaj vraga lahko človek, pa čeprav še tako odpuljen pričakuje? Da je svetnica? Seveda je zadovoljila svoje potrebe pri prvem žrebcu, ki jo je opil in ji zašepetal ustrezno mešanico sladkosti začinjeno s pravo merico opolzkosti… Jebi ga! Ob morbidnosti zadnjega obdobja je to še najmanj kar je lahko storila zase. Fuck it! That’s the way the life goes! Brez velikih besed. No hard feelings… Yea right! Fuck you, bayby! Ok, si že…. sorry…
…
En teden kasneje vsa skesana prijoka naokrog. A, zavrnil te je? Oooooooooooo… Splavila je! Wow! Fuckin’ unbelivable! In zdaj si bo vzela živlenje, če je naš odpuljenec ne vzame nazaj… Kar ubila se bo od togote. Ker on ji pomeni vse v življenju! In brez njega ji ni živeti. Bil je to dan, ko je zadnjič občudoval, kako se lepo srebrn naboj svetlika, medtem, ko čezenj polzi mat črn zaklep. Položil je ledeno hladno mrtev črn kos železja prednjo in rekel nekaj v smislu: “Izvoli!” Tako butastega izraza v življenju ni videl… Odšla je iz negovega življenja. Na nek način umrla. Lahko bi rekli, da je še danes “zombi”, bitje ki išče svojo senco.
Tisti dan je naš odpuljenec nekako zaokrožil svoje filozofsko prepričanje. Marsikaj o življenju in smrti mu je bilo tisti dan veliko bolj jasno, kakor tistega dne, ko ga je mučilo osnovno eksistencialno vprašanje…
satir, saj ne vem, če sem te prav razumela amapk drkati na nekoga v slabi koži zato, da si napolniš ego in se ljubiš, je hm zdaj pa ne najdem dovolj močne besede, ki bi ubesedila moj gnus. Ampak lepo, da vsaj pošteno priznaš. In jah resnično ko jebe to nesrečno dete v vodi, ki ga zebe….pač ne paše v ta svet…psihopatsko..in na žalost resničen odsev nekega normalnega razmišljanja današnje družbe.
Kot pravi Satir, naj se zrežejo slabiči cmeravi, družba od njih tako ali tako ne bo imela nobene koristi. Zakon džungle pač, če nimaš dovolj velikih čekanov ali pa ne znaš vsaj splezat ne drevo, ko te lovi hijena, crkni in naj te pospravijo mrhovinarji. Turbokapitalistom se pa tresejo vampi od smeha. Moralna dolžnost močnejših (materialno, duševno), da pomagajo šibkejšim nima tu kaj iskati in človek je enak živali, podgana podgani na smetišču vrednot. Nepotrpežljiv do teh idiotov, satir? Kdo je pravzaprav tu idiot? Veliko takšnih, ki razmišljajo o samomoru, je bolj občutljivih, rahločutnih, bolj dojemljivih za dogajanje v okolju, tudi bolj nadarjenih (ena izmed njih si je recimo potisnila glavo v pečico, trapa zmešana družbi nepotrebna hvalabogu) takšnih, ki si postavljajo vprašanja, ki si jih povprečna Marija in Jože Rompompom ne, in ja, včasih pač ne najdejo odgovora… zakaj bi jim ga ti pomagal najti, so pač najšibkejši člen, adijo! Debelina kože kot vrlina? Hehe, itak…in posledično je potrebno za to, da preko te debeline občutiš, da še živiš, provocirati čez mero, ki je predaleč od smisla in še bolj daleč od samega sebe, šibkega in nepotrebnega, že zdavnaj ubitega. Ja, za samomor sploh ni potrebno umret.
helllo beatnik!
Super, tabue je treba rušiti! Kaj bo nasledni tabu? Mogoče impotenca?
Hej, Simona a si gledala Hri-barja? Mater se važil važič važen v pričo Katarine Čas kako on obvlada astrofiziko. Katarina ga ni čisto nič razumela.
Pa tista Biba mu je ziher dala ko vedno pri njemu prepeva. Tole v zvezi samoumorov sem malo prokomentirala pri Tunelu.
Ob tem razmišljanju o človekovem samouničujočem nagonu mi je dalo misliti na lastnoočno viden samomor živali. Doživel in videl sem usek na pol mrtvega (povoženega) modrasa v lasten trebuh, potem, ko sem ga dvignil s ceste, da bi ga odvrgel v grmovje. V čem se pravzapreav ločimo?
Mase povprečnih, ko razvežejo polno silo njihove mentalne zmožnosti, postanejo popolnoma prevzeti z moralnimi in družbenimi izzivi njihovega obkroženja, nikoli pa nimajo odvečnega intelekta, da jih postavijo pod vprašaj.
V takem svetu je enostavno hoditi neopazen, če narediš potrebne poteze primernosti. Povprečen um ne more dognati, kako lahko kdorkoli hodi navskriž z njihovimi vrednotami in standardi njihovega sveta.
Ko pa se vidi, je ali ignoriran, posmehovan ali pa se postavi krivda na mentalno nestabilnost, če je neškodljiv.
In tako naši dragi sosedje lahko dojemajo samo en način življenja, ker ga pridobijo skozi prepričanja drugih.
Vanja,
blage duše kot je tvoja, ki ne morejo sprejeti udarca ali rane, se morajo držati stran od gozda. Postane lahko neprijetno.
Mogoče bi se bolj pogosto morala boriti, da se ti utrdi koža in mogoče bi morala sprejeti trpljenje kot sredstvo, da postaneš močnejša.
Svet kaznuje šibke in zaščitene, čeprav pogosto to sploh ni namensko ali pa je brezbrižen do njihovih bolečin. Vendar trpljenje in bolečina lahko vodi do samomora in izbris, ampak to je riziko, ki ga je treba sprejeti, če nočeš za vedno ostati suženj svojih lastnih strahov in negotovosti.
No pain no gain, daaaarrrrling.
beatnik,
In od kod tebi ideja, da mi je mar za družbo….če pogledaš malo nazaj, a si dobil občutek, da sem nekdo, ki sledi čredi?
In na resnično simplističen način hočeš poenostaviti moj post, s tem da si postavil kup kart na tvojo moralistično stran, z uporabo zelo moralističnega, da ne rečem emocionalno nabitega, argumenta.
In tu je.
Ja, družba bi z njimi izgubila. Jebi ga.
A misliš, da je prav, da majhno gazelo požrejo levi?
Ampak to je način narave.
In da uporabiš svoj človeški moralni standard, da na okoliščine naprtiš presojo, zakoreninjeno v tvojem lastnem občutku negotovosti in strahu, je gnusno.
Če te življenje straši in se moraš zaščititi za tem moralnim in družbenim ščitom, da se počutiš varnega, kako je potemtakem lahko sploh nekaj, kar rečeš, relevatno?
Ti imaš um punčke.
Možgani, zakoreninjeni v kulturne ideale in družbene moralne standarde, ki lepo igrajo na tvoje občutljive strune srca.
K tebi vse prihaja od daleč in z skritim motivom, da se prišparaš neugodnosti in negotovosti eksistence.
Kako simplistično je, da povprečno človeško bitje lahko sprejme nek pogled samo, če mu laska ali ga pomirja. In kot ponavadi vzamemo sami sebe za šablono in projeciramo skonstruirane modele v drugega.
Potem pogledamo, katere mogoče samo-interese lahko najdemo v drugem, da drži tak pogled, ali pa celo, kakšna bolezen povzroča takšen negativen pogled.
Predsodek tukaj seveda, da morajo vsi pogledi biti pozitivni drugače je bolje, da so neizrečeni. Naše oči morajo videti vedno tisto, kar nam koristi drugače so bolne.
Svet mora vedno biti lep, drugače mora perspektiva biti napačna in naša vedenja potrebujejo ponovno nastavitev.
Jaz se lahko vživim in razumem drugega, kot to lahko naredim z vsakim bitjem, ki potrebuje vodo, glede na to, da sem sam emocionalen in z napakami, ampak ne bom pa se pretvarjal, da je to kaj drugega kot je in silil svoje misli, da vsebujejo romantičen idealizem in ostalo sranje, da bi pač bilo moje življenje enostavneje in bi olajšalo moje mehanizme soočanja.
Svet boli kurac kako reagiramo na njega. On enostavno je.
Ampak kljub temu se bom ponižal in rekel: Resnično so me ganile tvoje besede.
Torej bom predpostavljal, da tvoja skrb za šibke vključuje morilce, pedofile, ki so kaj zgrešili, rasiste, trgovce z ljudmi, itd… – ker nikoli ne veš, kdo se znajde pred odločitvijo med življenjem in smrtjo…kakšna škoda, da nismo poslali beatnika, da pomaga Plutu najdi nerešena vprašanja in ga tako reši pred koncem. Tako pa se je še en šibek znašel sam, brez pomoči.
Ali pa si zaradi drznosti naj mislim, da je beatnik mislil tiste, ki ga ne ogrožajo in ki so se sposobni harmonizirati s skupni v kateri je, in bi tako še enkrat pokazal kako nesebične motive ima.
Razlika med mano in tabo, razen očitnega, je, da sem jaz svoj pogled pridobil s polno odkritostjo in polno zavednostjo kaj mi to prinaša in kje je vkoreninjeno, medtem pa se ti pretvarjaš, ali pa celo resnično prepričan, da si želiš neko imenitno družbo nesebične ljubezni in sočutja in tolerance brez prikritih motivov.
Jaz priznavam polno svoja pomanjkanja in se bojujem, da dobim kontrolo nad delom svoje narave, da premagam te omejitve, medtem ko ti živiš v čudovitem svetu svobode, čistih dejanj in dobre volje za vse ljudi.
Amen.
Najprej navdušen pozdrav beatniku!!! Lepo, da si se spomnil oglasit. Počutim se kot užaljena frendica, ki jo nič ne pokličeš predolge zadnje čase … hehe … in ja, strinjam se, da je moč živalska in nima veze s sposobnostjo, čeprav je po živalsko pač agresivna in iznajdljiva ter temu primerno kosi po terenu. Ker je idiotizma vedno več od nasprotnega, še vedno tovrstna mentaliteta kotira visoko in dopušča zmage po džungla sistemu človeku v posmeh in zaviranje napredka. Uf, najprej sem zapisala naprdka. Verjetno zato, ker zaenkrat imamo samo naprdke.
Pikijapok, satir, vanja in beatnik … puh … temeljiti komentatorski prispevki. Predvsem Pikijapok in satir v izvoru za odziv drugih dveh. Sem že prebrala, zelo zanimivo, kakšno besedo več kasneje, jutri verjetno. Samo opomba SATIRU!!! Kako se sklada izpostavljena teza v tvojem zapisu Kaj je enakovrednost? …
(Enakovrednost je: kako tisto kar je višje mora biti privlečeno dol in tisto kar je nižje mora biti privlećeno gor.
Enakovrednost je: da bodo tisti, ki se bojijo, da se ne morejo meriti, spoštovani in tolerirani in rešeni od posledic naravne selekcije)
… s tezo o tankokožnem tukaj. A ni tankokožni morda ravno tisti, ki ga vlečejo navzdol zavoljo pojma enakovrednosti!!! Ker tankokožni čuti več, čuti hlad, ki ga debelokožni ne, torej ga pustijo crknit, ker se ne morejo merit z njegovo stopnjo zaznavanja.
In kar ne ubija, ne jača nujno. Lahko te preprosto razrahlja. Tega reka nikoli nisem razumela, kdo in na kakšni podlagi neki si ga je izmislil. Razen v eno izmed lažnih spodbud pobitim.
@Rak:
Bingo! Samomor je del življenja kot vse ostalo. Se strinjam. Je izhod v brezizhodni situaciji (najbolj že znan primer je na primer škorpijon v obroču ognja, pa tudi sicer se živali znajo tako obnašat). Tudi smrt je del življenja. Zakaj samomor ne bi bil. Vendar zavoljo razuma je človekov potencial v tem, da korigira takšno potencialno možnost sebi v dobrobit, kar pomeni čim ugodnejše življenje, kakovost življenja, ko si že pač tukaj, kolikor znamo in zmoremo. V poanti ni drugače od živali. Drugače je le v tem, da imamo mi sposobnost dvoma, ali zmoremo več, smo naredili prav ali dovolj itd. Žival ne dvomi. Žival se ne sprašuje o samomoru, niti o smrti, torej ne more računat na preventivo. Za človeka je razum pač orožje v boju za čimlepše življenje, kot so za ptico posebna danost krila ali za žabo kraki … hehe …
@jasna:
Imela sem fleš, reciva temu sanje. Dobili sva se na kavi. Ti in jaz. Nek moški in jaz. Da si bila tisti moški, se ni občutilo kot kakšno posebno presenečenje, ampak kot nekaj pričakovanega. Pa vendar sem totalno zatrokirala. Na prvi vtis. Hotela sem fukat s tabo takoj in prec, ti si pa blebetala in blebetala, vedno bolj blebetala. Kadar koli sem se hotela vključit v prijetno kramljanje, me je potegnilo nazaj, kot bi bila totalno zadeta. En del možganov je hotel klepetat, ampak ga je drug del nadvladoval z ukazom – čas je za fuk, v stilu “šuti i radi”. Sčasoma si me tako znervirala, kot bi me kdo ščegetal s pereščkom po pički in hkrati pričakoval, da rešim komplicirano enačbo, da sem te hotela na gobec. Mah, ubit pravzaprav, da bo muke konec. No, in potem ne vem več naprej.
Impotenca? Dober predlog! Mogoče je res čas za eno fukiš temo. Nisem pa vedela, da impotenca obstaja. Res. A ti misliš drugače. Imaš kakšne izkušnje s tem? Jaz pravim zamenjaj fukrobo ali pa se ne sili fukat ali pa … fukaj drugače … marsikaj … ampak impotence pa ne priznavam. Frigidnosti tudi ne. Imaš kaj izkušenj s tem. Frigidnostjo namreč. Pa zanima me tvoj odnos do menstruacije. Raje fukaš, ko je ali raje, ko je ni? Hvala za morebiten odgovor.
A! Hribar. Sem gledala, ja. Jah, Katarina verjetno ne razume fizike, astrofizike še manj, ni niti njena poanta, da bi ji bilo treba razumet, vizinkam navkljub, močefita pač ni notri, se opazi. Prijetno dekle, za nakladat, pa zaplesat. Ampak čačača, ne tanga.
Viš, Hribarja bi prav rada enkrat vprašala, ali Biba lahko prepeva pri njem, ker mu je dala ali ker mu ni. Oboje bi bilo možno. Je pa bit pametno s takimi zadevami dobro seznanjen, ja, se strinjam. Mogoče je pa nima Hribar čez, ampak Krajnc. Ne vem, ne vem …
koliko samomorilec misli o svojem življenju in njegovih kvalitetah in fascinantosti preden stori to pogumno dejanje…(ne mislim tisto uro prej ali tedne prej)
vem za osebo, ki je naredila samomor, iznenada, ko je zvedela za smrt svojih staršev…kako si to človek naj razlaga? kako se lahko sebstvo v človeku, vsa integriteta, celotna bit raztrešči na drobce v hipu… se izniči, kako duša v živem telesu postane ničeva in prazna razuma ter čustev, da si vzame življenje…to je močna sila, nagib ali kako…nikoli še nisem pomislila na samomor…oz si ga nisem konkretizirala…bojim se misli na samomor, ne predstavljam si, da posežem preko sebe in se zbrišem iz sveta…preveč mi je že zdaj hudo in muka, ko pomislim, da me enkrat več ne bo….heh. ampak verjetno o tem najbolje vedo tisti, ki so stali na robu in lahko konkretno opišejo občutke ….
sicer pa je vse kar človek naredi človeško in vse je del narave…da je tabu niti ni tolk pomembno, se mi zdi…to je v nas, da imamo tudi čas in um za nerazumno početje, ko skrivamo in se narejamo, ko se ustrahujemo in si prirejamo naše vsemogočne vzgibe…člove je čudn in vedno presenča. in morda na marsikatera naša dejanja ne bomo našli pravega odgovora, ker se je tako težko spoznati.
Simona!
Vzela si mi britev,da si prerežeš vene.
Kako naj se brijem?
Zakaj ne misliš ti na mene?
satir, Povprečen um ne more dognati, kako lahko kdorkoli hodi navskriž z njihovimi vrednotami in standardi njihovega sveta. Torej tole je navskrižje tvojih vrednot: Sem občutljiva in hkrati močna, ker si mehkost in občutljivost dovolim, ti pa se skrivaš za odmaknjenim filofozsko- pragmatičnim cinizmom-in to dragec je en kurc od doživeti življenje. in tudi en kurc od imeti jajca ali muda. To je za reve, ki se tešijo, da so močni, ki se tešijo, da razumejo več od povprečnih, ker so odmaknjeni, cinični in seveda ne “jebejo” bolečine “šibkih”, ker takšna je narava -narava pač samo je. And by chance, they are doing all right!
Zelo narcisoidno seveda, vendar dealeč od tega, da bi te to naredilo nekaj posebnega.
Satir
Kot ti preziraš šibke depresivneže tik pred tem, da si prerežejo grlo, tako jaz preziram ljudi, ki niso sposobni pokazati niti trohnice empatije in sočutja do sočloveka, ki je potreben pomoči. Še bolj preziram ljudi, ki si z drkarjenjem na njihovo nesrečo bildajo svoj mlahavi ego pod pretvezo, da je to pač naravna selekcija, po kateri se vrti naš lepi svet in na katerem prostora za pakete slabih genov pač ni. Skupno nama je, da oba prezirava reveže. Razlikujeva pa se po tem, da ti meniš, da je način narave edini mogoč. Pa ni. Niti ni najboljši. Vsaj ne brez popravkov. Gazela s polomljenimi nogami pač ne bo preživela niti enega dneva v stepah, satir s polomljenimi nogami pa bo še kako vesel vsaj materialne pomoči v obliki različnih denarnih nadomestil, razporeditve na drugo delovno mesto, poklicne rehabilitacije ipd. in če bo imel srečo, tudi moralne podpore ljudi okrog njega. Tako deluje (oz. naj bi deloval) sistem, ki ga je ustvaril človek kot razumno bitje, ki je boljši od sistema džungle in v katerem, naj bi obstajala odgovornost sposobnejših, da poskrbijo za manj sposobne. In ja, do pomoči so upravičeni tudi morilci, pedofili in Pluti, ki razmišljajo o samomoru, recimo v zaporu do pomoči terapevtov. Pika. Ne glede na to, ali jaz čutim do njih sočutje ali ne. Ker tako kot ne sočustvujem enako do Paris Hilton, ko razbije svojo limuzino in Janeza, ki razbije edini avto kot vir preživetja (oba pa sta recimo upravičena do povračila škode), ne bi čutil isto niti, ko bi o samomoru razmišljal Plut ali sorodnik Plutovih žrtev (zate bi bila pač oba ista bednika in idiota), pa bom vendarle kot davkoplačnik plačal Plutu psihologa. In prav je tako. Človek je kot razumno bitje ustvaril sistem, ki je lišan subjektivnih vzgibov, da sploh lahko deluje in ne razpade v divjo džunglo. Povedano drugače: Pluta bi najbrž hotel osebno zadavit, če bi ubil osebo, ki jo ljubim, pa vendarle sem goreč nasprotnik smrtne kazni in želim živeti v družbi, kjer je ta prepovedana. In seveda je v ozadju še cel kup drugih motivov, s čimer ni sploh nič narobe. Tega nisem nikoli zanikal in tvoje nakladanje o romantičnem idealizmu, ki mi ga želim naprtiti, je pač zgolj nakladanje ad hominem, ki nima veze s substanco zadeve. In če sem jaz punčka z občutljivimi strunami srca, si ti v krošnjah čepeča divjakuša, katere nadpovprečnost izhaja zgolj iz višine drevesa, na katerega se je posrana povzpela in se na njemu ugnezdila ne veke vekov amen.
Vanja
Čao!!! Kako si?
Simona
Hehe…jaz pa se počutim kot frend, ki razmišlja, ali naj uporabi izgovor, da je izgubil telefon ali pa mu je vsaj crknila baterija. Sori, zadnje pol leta zanemarjam vse po vrsti, virtualo in realo…pač tako obdobje. Sem pa vseskozi tvoj bralec, če to kaj šteje, hehe.
Spet odličen zapis. Trenutno so mi najbolj poznani simptomi odstavka o delovnem mestu. Kako zelo res in rdeči alarm tuli, pa čeprav nam žugajo z recesijo.
In ja, ta rek, kar te ne ubije, te krepi….tudi meni ni bil nikoli jasen, še manj mi je jasno, zakaj se ga zadnje čase tako popularizira. V teh težkih cajtih zna morda vsaj avtosugestija pomagat, heh.
poznam ljudi, ki trpijo tako zelo v življenju, njihova bolečina pa ni ozdravljiva-kaj je bolj pogumno, životariti ali oditi? In who gives a fuck about poogumno? Ali ostati tudi zaradi tega, da ne raztreščiš na koščke edinega ljubljenega bitja pred katerim je še neka prihodnost?
na koncu pa vsi umremo, nekaj zelo osvoojajočega je v tej misli, in kakor boš umrl, tako si tudi živel.
čao beatnik, sem dokaj v redu, življenje je lepo od časa do časa in če zamižim;-)
Ne razumem trditve, da je samomor tabu. Zakaj bi bil tabu? Samo zaradi dejstva, da se o samomoru govori malo, ga še ne tabuizira. Ljudje zelo radi podajamo svoja mnenja, svoje izkušnje o določeni tematiki. O samomoru izkušenj ni. Izkušnje imajo samo mrtvi, njihove misli pa ne sežejo do tuzemskega sveta. Po moje je razlog nezanimanja za samomor ravno v tem, živi ljudje se s tem ne morejo poistovetit, ne morejo ga niti razumet. Popolnoma drugače je s seksom, drugače tudi z rakom. To se doživi in s tem živi. Izkušnje so žive. Nagnjenosti k samomomoru ne kupim. Ne verjamem v nekaj takega kot je nagnjenost k samomoru. Dokaz? Nagnjeni k samomoru se zdravijo za depresijo in kar je še podobnih kliničnih diagnoz. Kaj sploh pomeni nagnjenost k samomoru? Razumem nagnjenost k debelosti. Ljudje se nažirajo in se redijo. Dejansko redijo. Razumem nagnjenost h konfliktnosti. Ljudje dejansko konfliktirajo vse okoli sebe. Nagnjenost k samomoru? Ljudje se dajansko ne ubijajo. Tisti, ki se ubijejo, se ubijejo naenkrat, brez glasnega razpredanja o smrti. Razumem najgnjenost k misli na samomor. Razumem sanjarjenje o samomoru. Vsak človek ima misli, ki mu nudijo uteho, misli, ki mu preprečujejo dejanja, katerih se boji ali pa si jih ne želi. Žena sanjari o varanju moža, ker v realnem življenju ga noče ali pa se boji posledic. Enako je s samomori. Kdor razmišlja o tem, da bi končal svoje življenje, dejansko tega noče in se tega boji. Ti ljudje v nobenem primeru ne bi naredili samomora, samo slabo vest imajo, ker razmišljajo kao o grešnem dejanju in mislijo, da potrebujejo pomoč. Pomoč je v resnici možna samo tem ljudem, nagnjenim k samomorislkim mislim, da se jim pove, da misel na samomor ni grešna in da naj na vse pretege razmišljajo o tem, bolj ko bodo razmišljali, manj bodo udejanili. Tu pa se pomoč tudi konča. Ljudem, ki samomor dejanko izvršijo, pomoč itak ni možna. Ker ne vemo, kdo to je. Dokler ni mrtev. In zopet, zakaj bi jim sploh hoteli preprečiti samomor? Pod pretvezo pomoči?. Pomoč rabimo pri stvareh, ki se jih bojimo. Pomoč rabimo pri stvareh, ki nam ne grejo. Pomoč rabimo pri stvareh, kje smo neuspešni. Samomorilci ne spadajo v nobeno kategorijo potrebnih pomoči. Ljudje si nagonsko želimo najboljše za sebe. Še največ bi naredili, pri, če že hočete tabuizaciji samomora, če bi končno sprevideli, da je razlog, zakaj samomorilec ne poišče pomoči, preprosto, da sam ne vidi, da dela kar koli narobe in pomoči zategadelj ne potrebuje. Samomorilec gre preprosto na boljše. In če smo toliko odrasli in zreli, da se strinjamo, da nihče ne more vedeti, kaj je za drugega bolje in kaj drugega osrečuje in če tako razmišljamo pri vseh stvareh, dajmo poskusit razumet, da je za samomorilca pač najbolje umret. Ko bomo sposobni razumet, da smrt ni slaba, v kolkor si jo človek želi, da je slaba samo, v kolikor si jo človek ne želi, potem samomor ne bo več tabu.
mina jaz mislim, da pri samomoru ni toliko, da si čovek želi smrti, temveč bolj, da enostavno ne zmore več živeti. Če bi se mu torej pomagalo pri vzrokih zaradi katerih ne zmore…konkretno moja prababica je naredila samomor in detomor v Nemčiji med prvo svetovno vojno, ker ji je na fronti padel mož in je ostala brez sredstev za preživljanje v tuji deželi. Hči bogate družine, razdedinjena ker se je poročila zaradi ljubezni z revnim človekom. Če bi ji takrat kdo finančno pomagal, bi samomor lahko preprečil. To, da je bil samomor boljša varianta zanjo-bi težko prepričala takrat mojega petletnega dedka, ki je gledal kako zakopavajo neki grdi strici njegovo mamo v zemljo in ničesar razumel. potem je pristal pri neki Nemki, ki se je polakomila njihovih stvari v zameno zato, da ga čuva in redno ubijala boga v umazanem slovančku, ki so ga potem poslali k babici v Slovenijo – očetovi mami, čeprav je ni poznal in znal besede slovensko.
Dvomim, da je bil samomor boljše tudi za mojega soseda, ki se mu je med služenjem vojnega roka enostavno sfuzlalo. Nadpovprečno inteligentnega so intenzivno snubili, da bi stopil poklicno v JLA. Ker ni želel, so ga začeli ustrahovati. In je pustil za seboj petletnega sina in dojenčka. In ženo s katero sta se načeloma imela noro rada. samo njemu se je zmračilo, tik preden bi moral odslužiti vojsko, mu je počil film in se je obesil. mogoče bi njegov samomor lahko preprečili s tem, da v vojski psihično maltertiranje ne bi smelo obstajati, še posebej ne nekoga, katerega oče in ded sta življenje končala z lastno roko. Sem skoraj prepričana, da bi bila velika tragedija lahko preprečena, krog presekan.
Samomor je naredil tudi Jon Nodveit,pevec švedske death metal skupine, potem ko je odsedel osem let za umor, se vrnil na sceno, se z bendom uspešno zavihtel proti vrhu in se ubil. Med njegovim prestajanjem kazni se je ubila tudi njegova mama. S prijateljem sta ubila nekega homoseksualca, kasneje so ugotovili, da je prijatelj razkosal še neko najstnico. Po satanističnem ritualu. Ko se je JOn odločil umreti, je bil nekaj dni pred tem celo vesel, mendar celo manično vesel. Jaz se ga spomnim, da me je presunil, takrat ko sem ga zadnjič videla, je njegov pogled iskal in govoril. Jon je rekel, da se je z odgovornostjo soočil, ker je kazen odslužil. morda je bil tudi samomor del te odgovornosti, morda samo pobeg od odgovornosti. Ne vem, menim, da ni enega odgovora za vsak primer. Mama, ki je izgubila hčerko v neki nesreči…uspešna slovenska biologinja, ki je živela in delala v brazilskem pragozdu. Napisala je poslovilno pismo v katerem je napisala, da je s svojo boelčino vsem odveč, vendar brez obtoževanj, normalno…takšno je pač življenje. Bolečina ni izginila, ni bila manjša in življenja z neznosno bolečino se ji ni zdelo vredno živeti. Razumem…in menim, da “zdravila” ni bilo. Kaj tablete proti depresiji, podajšanja agonije’ Morda pomoč otrokom brez staršev? Ne vem, ni zmogla, zaradi tega v mojih očeh ni šibka, razumem njeno odločitev. vsak primer je drugačen-vendar če se lahko pomaga, potem je sočloveku treba ponuditi roko. Na žalost je pri samomorih tako kot pri boleznih, napadamo sindrome, ki jih povzročajo (depresije, alkohol, mamil), ne pa vzrokov(odtujenost med ljudmi, pomanjkanje ljubezni, neznosna finančna stiska). In ja, včasih je vzrok v nesmiselnosti bolečin,takrat naj mirno odidejo. Mi jih ne bomo obtoževali, samo zaželeli jim bomo mir kjerkoli pač so. Morda tudi nič ni tako grozna stvar. Predvsem mora biti strašno relaksirajoče, v primerjavi s tem bednim svetom.
aja in to, da smomorilci ne grozijo, da se bodo ubili je mit. nekateri grozijo, drugi napovejo, spet tretji tiho odidejo brez opozroila. Sto ljudi sto čudi, nekega splošnega recepta pa ni.
Vanja, z vsem, kar si napisala se strinjam, vendar je potrebno vedeti, da je samomor sebično dejanje tistega, ki samomor naredi. Pri samomoru ni nič lepega in fajn za tiste bližnje, ki ostanejo, samomor je fajn samo za tiste, ki oddidejo. Jaz osebno pač smatram, da je samomor intimna odločitev posameznika, pri katerem, pa če nam je všeč ali ne, ima vsak pravico biti sebičen. In ponovno, težko je samomor preprečiti, ker ga ljudje ne napovejo, oz., ker naj bi bil to mit, redkokdo ga napove. Tisti, ki misli samomor izvršiti, to naredi, tisti ki govori, samomora ne želi izvršiti. Seveda bi babici samomor preprečili, če bi ji finančno pomagali, vendar, kako pa naj bi vedeli, da namerava narediti samomomor. Pa tudi če bi to vedeli, ali misliš, da bi ji kdo hotel pomagati? Sicer pa imamo še drugo skrajnost, ko postane samomor sredstvo za izsiljevanje, samo osebno poznam 3 konkretne primere, osebno poznam ti dve ženski in moškega, ki so se tega uspešno posluževali kar precej časa. Sicer pa je to zelo nevarno področje. Prvič mogoče še misliš resno in bi se v tistem trenutku še zares ubil, v kolikor ne bi dobil tega, kar te spravlja v obup, potem pa ljudje hitro ugotovijo, da se da na ta način druge prinašati okoli. Kar se tiče samomora, je toliko vidikov, kolikor je ljudi. Moje mnenje je tako kot sem ga podala, vsekakor obstajajo izjeme.
Tudi prehranjevanje in dihanje je sebično dejanje. Človekova eksistenca je po svoji naravi sebična, ker naj bi zagotavljala sama sebe dokler gre. Odpoved tej sebičnosti iz “obupnega” razloga je pa samomor. Človek ne živi zaradi drugih.
Če torej ne živi zaradi drugih, živi zaradi sebe. Ko pa zaradi sebe ne želi več živeti, pa naj začne živeti zaradi drugih? Se opravičujem, ampak ne razumem poante.
ja ampak ker sem mama malih otrok čutim, da ni res, da nikomur ničesar ne dolgujem in lahko mirno naprej živim samo zase in se torej odločimo, da gremo adijo mare. moja prababica je v sovražnem svetu pustila petletnega fantka…ki je utrpel travme, ki so ga zaznamovale do konca življenja. Zaradi teh travm je bila stravmirana tudi moja mama, ki je posledično precej dobro poskusila zjebati tudi lastne otroke. Na srečo ji ni povsem uspelo. Po drugi strani pa mislim,da človek, ki se odloči za samomor v nekem trenutku ni več povsem priseben. Torej mu morda ne gre zameriti, ker si pač ni mogle pomagati.
In jah, premišljujem, je res, da živimo zase, povsem zase…hjam, meni je bistvo življenja prav v medčloveških kontaktih izpolnjenih z ljubeznijo….brez tega mi tudi žretje, fukanje in dihanje ne pomenita ne vem kaj.
@ Vanja:
Kaj je zdaj, a te jaz povabim na kavo ? Bova kakšno rekle še o samomoru ? 😉
Ne resno, se strinjam s tvojimi pogledi, pri čemer točno vem, kako zelo nepotrpežljivi, pravzaprav brezobzirni, s(m)o lahko v primeru, da uspemo premagat kakšno izjemno situacijo. Tu sedaj mislim predvsem na “dost mam, ne grem se več” ali potrudimo še malo, poskusimo še malo drugače, vprašajmo, poprosimo za pomoč… Ne verjamem pa, da s(m)o v takšnih trenutkih sposobni (povsem) razlikovati med nekogaršnjo empatijo in pomilovanjem. Ne verjamem niti, da vsi potrebujemo le prvo. Vem namreč, da nekateri (po mojih zapažanjih vse pogosteje in vse več) “izsiljujejo” prav drugo. Ampak ja, sto ljudi, sto čudi.
ej Nataša, res sem ena “pizda” -ampak trenutno sem malce ujeta doma z otročkom, ki preboleva norice. Ko se konča moj domači zapor, se zmeniva.
Ja, obstaja veliko tako imenovanih čustvenih vampirjev(ki iščejo pomilovanje,. ne empatije)….že do malega jih gledam in zaradi ” njih” včasih trpim občutke krivde za vse kar gre narobe v svetu. Pa niti ni treba, da grozijo z samomorom, imam neko znanko (ki se ji zdaj spretno izogibam), ki non stop mori s tem kako slabo jo tretira njen partner in kako nezadovoljna je z njim in njegovo družino. BrRRRRRRR
Mar nismo vsi čustveni, energijski, vibra ali kakorkoli že hočeš vampirji ? Sem prepričana, da vsi. Razlike pa so tako v “kvaliteti” kot “kvantiteti” ter trg ponudbe in povpraševanja je svoboden, bojda vsaj v “oh in ah” razvitem, demokratičnem svetu.
LP
Aja, norice… ne hvala, nebi še. Pa čim manj praskanja 😉
@beatnik:
Ja, je tolažba, da me bereš. Mnogo boljša kot bi bila tolažba kakšnega frenda, da sicer ne pokliče, ampak vsake toliko pogleda amaterske fotke z naših skupnih počitnic … hehe …
@beatnik, Vanja, satir:
Mislim, da je tale razprava med vami bolj problem nekaj zmede v jeziku oziroma definicijah, sicer bi se sporazumeli v poanti, ker menim, da pogledi izhajajo z enake ladje. Disput me totalno spominja na disput pod mojim zapisom o filozofiji Ayn Rand na Komosens ali pa Brez municije, ne spomnim se več točno, ker sta nastala dva. In satirjev “cinizem” pravzaprav po mojem mnenju funkcionira po enakem principu gneva do zmage “močnejših” v stilu nezaslužnosti, kar se ujema s tistimi njegovimi tezami pod Kaj je enakovrednost. V rezultati seveda ne vidi izhoda, kako bi bilo sploh lahko drugače, razen na način, da se sproži nasprotovanje iluzornemu ujčkanju t. i. “nesposobnih”, pri čemer spet nastane enaka past, da so zjebani in zignorirani sposobni … sposobni po dojemanju beatnik, Vanja, Simona koncept, a enako tudi satir. Pri satirju se meni filozofija zaplete edino v delu, ki sem ga izpostavila, pa nisem dobila odgovora. Poznam njegovo razmišljanje z bloga Relativist in mislim, da gre za en paradoks v definiciji, da naj bi sicer narava bila naklonjena napredku in uspehu nivoja in barve sposobnosti po naši skušni predstavi (beatnik, Vanja, Simona …) in da nesposobni, ki po Relativistu zmagujejo, predstavljajo mešanje štren naravi. Ta mehkokožni v njegovi vodi je pravzaprav primerek, ki bi šel na kurac v vzbujanju pozornosti tudi vama. Cmeravci po satirju so primerki, ki si s tem cmerjenje spet utirajo pot na vrh nezaslužene pozornosti in ne primerki ljudje, ki delajo na tem, da imajo kaj pametnega za dat od sebe. Kot sredstvo za cviljenje, s katerim se daleč pride brez večje muje od jamranja, vrtanja po nosu in trosenja kozlarij. Ampak ta tankokožni po satirju ima v tej zgodbi spet en kolaps v zmedi, da izpade kot izjema znotraj večine. Večina je pa točno ta nivo, ki ustreza temu, nad čemer se satir pritožuje, nazadnje v Kaj je enakovrednost oziroma pristopa s ciničnim strinjanjen v spoznanju. Moj izplen zapleta je v tem, da se s satirjem v poanti strinjam, vendar pa osebno menim, da se je ujel v paradoks narave kot nečesa absolutnega v “prav”, kajti narava po mojem mnenju ni nekaj, kar človeku koristi v njegovem cilju in ambicijah po nebeškem, ampak ravno obratno. Narava je vsemu živemu največji sovražnik, izkoriščevalec, morilec in nažiralec. Problem človeka pa v tem, da jo skuša premagat, nategnit, izpoplnit, se ji upirat itd. in bolj ko je blizu nivoju naravnega, karpomeni večina, bolj služi njenemu namenu, da je njen suženj, po potrebi tudi futer do uničenja. Najbolj smešno neumna izjava človeka je, da lahko uniči naravo! Narava nikoli ne bo uničena. Uničenje je pač plod umevanja človeka, kakšna naj bi narava bila, da bi se njemu zdela neokrnjena in tista “taprava”. Uničuje lahko človek samo sebe, ker ne zna obnašanje narave učinkovito obračat v svoj prid. Tako v konkretnem kot psihološkem in metafizičnem smislu. Najmanj problemov z naravo imajo butasti in primitivni ljudje. Ker so prilagodljivi in se temu primerno manj ozirajo na polje moralnega, duhovnega in s tem v povezavi na kakršen koli napredek v smislu kakovosti bivanja v peklu narave. Žival z naravo nima problemov, kar pa nepomeni, da je srečna in da je njeno življenje mirno in spokojno. Življenje živali je ena sama borba med plenom in žrtvijo. To je narava. Plenjenje in žrtvovanje gre v prid naravi, da po svoje vzpostavlja ravnovesja. Človek pa noče pristat na takšno peklensko življenje in se bori z naravo. Narava in naravno je človeku sovražna. Narava je pekel, zato je bog v sferi posmrtnega. Človekova ideja, da če je tukaj to, potem je tam tisto drugo, a ne … Tukaj okuša, kar bi želel tukaj, vendar je vedno obsojeno na propad in minljivost, vsega lepega. Kar spet pomeni pekel. Jaz ti dam tole, uživaj, ampak ti bom pokvaril ali vzel, tako, da boš trpel še bolj. Porušeno bo vedno, hitreje kot zgrajeno, padec bo vedno trši in hitrejši kot vzpon, sovraštvo bo vedno silnejše od ljubezni, jeza vedno silnejša od naklonjenosti, neumnost vedno pogumnejša in množična v rimerjavi s pametjo, bolezen bo vedno nepredvidljiva in zdravje bo težko vzdrževano v borbi s prednostmi bolezni … itd. Tukaj je torej pekel, tam gor mora bit nekaj obratnega od narave … hehe … Skratka … problem diskusije mislim, da je v tem, da satir postavlja človeka, ki izgublja bitko, čeprav je nad, kot otroka tendenc narave, čemur osebno oporekam, vidva pa mislim, da tudi. Človek je vedno bežal pred naravnim in se ravno v tem razlikuje od živali, da je umetnik, ker dvomi. Človek je padli angel. Enako del narave, vendar se sprašuje o njej in tekmuje z njo. Zaradi zastavljenih pravil igre, ki so enake vsemu živežu, pa prednost človeka ni v ničener drugem kot občutenju narave kot pekla in smrti kot možne odrešitve. Pridobivanja točk za posmrtno. Kar velja tako za verne kot ateiste v podzavestnem, da se razumemo.
@mina:
Teza o izločitvi samomora v posebno kategorijo, ki naj zato ne bi mogla sploh bit tabu, ker gre za zadnje dejanje smrti, o kateri ne vemo nič, je vsekakor zanimivo izhodišče za en aspekt razprave.
V smislu poante tabuja pa po mojem mnenju ne. Namreč pojem samomora vsebuje tudi nehote preživele, svojce in tiste, pri katerih so zaznavni resni nameni, na podlagi česar ocenjujemo razsežnosti tabuja in smisel detabuiziranja. Ti si sicer v oporo svoji teoriji postavila za aksiom, da tisti, ki samomor namerava narediti, o tem ne govori in je njegova poteza brez dvoma uspešna, zato naj o tem ne bi vedeli nič, medtem ko so klepetkarji izsiljevalski bleferji. Hkrati pa akt samomorilca po svoji definiciji, o katerem torej nič ne veš, označuješ kot del življenja v izpeljavi, da gre zgolj za od okolice povsem sprejemljivo dejanje, za katero naj prevzame samomorilec odgovornost kot za vse drugo … hehe … Kako to veš, da gredo zadeve tako, če o samomoru nič ne veš, niti o samomorilcu???
No, seveda menim, da tvoja definicija zares odločenega samomorilca ne drži, čeprav zagotovo drži, da obstajajo primeri, ki s poskusi samomora bolj ali manj zavestno ali podzavestno predvsem vzbujajo pozornost, kot klic na pomoč. Kar ti sicer poimenuješ za izsiljevanje, jaz na primer pa za sredstvo vzbujanja pozornosti ravno zato, ker je samomor v svojih razsežnostih poante še močan tabu. Gre za to, da oseba pri sebi preceni, da obstajajo določene sfere notranjih bolečin, ki pravzaprav pomenijo nesprejemljivo ali morda celo sramotno, da bi jih nosili na dlani ali od bližnjih pričakovali naklonjenost. Na enak način so se nekoč zavijali v molk tudi bolni ljudje. Kot bi bili krivi za bolezen, kužni, nekako umazani. Enako je bilo okrog seksa. Grešne misli, nesprejemljive intimne perverzije itd.
Ko govorimo o samomoru, ne govorimo o posmrtnem. Niti ne govorimo samo o mislih in depresivnih ljudeh, saj nas s samomorom presenetijo tudi ljudje, pri katerih ni zaznat depresije, kaj šele, da bi bila klinično diagnosticirana. Včasih naredijo samomor veseljaki, ki jih okolica tudi tako dojema, kot paradoksalno, najbolj flegma radožive ljudi. Med mladostniki je največ zelo težko predvidenih samomorov. Ker reagirajo najbolj afektirano na eni strani, na drugi pa najbolj skrivajo svoje misli in bolečine. Kar ni nič nenavadnega, saj je ravno v mladosti najbolj povišan občutek sramu pri različnih zadevah ob iskanju in umeščanju lastne identitete.
Ko govorimo o samomoru, govorimo o občutkih krivde, ki določa stopnjo tabuiziranosti, enako kot je bila večja pri vprašanjih bolezni ali seksualnosti (še danes je močan tabu pedofilija na primer … mislim kot možna seksualna praksa in/ali erotično doživljanje, ki ga družba nikakor ne sprejema drugače kot predvsem z obsojanja in sprijenosti vrednega aspekta).
In seveda ni res, da tisti, ki namerava narediti samomor, nikakor ne govori o tem ali ne kaže znakov. Niti ni res, da kdaj samomora že ni poskušal zelo resno izvesti, ker že sama spodletelost pomeni, da ga naredit ni nameraval v resnici. In nikakor se ne morem strinjat, da bi morali samomor začeti sprejemat zgolj kot odločitev posameznika, za kar naj sprejme odgovornost, kot jo moramo sprejemat za vse ostalo. Potem smo pa res v riti. Kajti osebno niti ne mislim, da za vse ostalo ne obstaja pojem kolektivne krivde, o kateri je vredno konstruktivno razpravljat. Strinjam se, kot sem pojasnjevala v zapisu, da so pomembna dejanja in smernice, ki ne prevračajo gor in dol zgolj klepetkanja o vidikih samomorilnosti, ampak gre pravzaprav za pogled in način življenja ter s tem povezanimi sprembami v sistemu in pristopih. Zame pa so hipotetični in nenamerno preživeli samomorilci velika dragocenost za družbo. Predvsem upam, da bom doživela več občutka pravice, da ti ljudje jasno izrazijo svoj srd do bližnjih, ki jih s tem dejanjem tudi kaznujejo med drugim. Saj povsem individualno ne obstaja. Enako, kot me veselijo razbijanja tabujev o nepravici otroka, da kritično presoja svoje starše na primer.
Skratka … kot nadalje pišeš, ti gredo samomorilci med drugim malo na živce tudi zato, ker povzročijo pekel bližnjim, medtem ko njim ni nič več hudega, saj so mrtvi. No, viš, meni so pa ravno zaradi tega toliko bolj pomembni. Problem je samo v tem, da mi še vedno tukaj cvilimo, kako ubogi so svojci, morda se nam zdijo tako fejst ljudje, nekateri, pa glej, kaj jim je naredil nesramen samomorilec. Ko tabu ne bo več tabu, se bomo pa lahko pogovarjali o kolektivni krivdi, ki po našem prepričanju izgleda lahko tudi tako fejst, pa morda ni, ker je bistvo očem bolj nevidno!!!! Kot počasi pada katoliška fama “Spoštuj svoje straše, da boš dolgo živel in ti bo dobro na svetu!” Pajade! In potem imamo trume novih žrtev samih sebe, ki si ne upajo niti sebi priznat, da imajo pač jalovo breme na grbi, ki se ga moraj znebit in zaživet po svoje. Na primer svoje starše. Da se niso dolžni ukvarjat z njihovimi psihopatologijami v nedogled, ampak imajo pravico reči NE in adijo in pri tem ne hoditi s sklonjeno glavo po svetu med očitajočimi pogledi! Imam se pravico odločit, da vas ne sprejemam in ne maram, enako pravico, kot imajo drugi, ki niso vaši potomci, pravico, da vas ne sprejemajo in ne marajo! V primeru problemov okrog eksistence pa pri mladih zlahka pride do samomora ravno in tudi v teh primerih. Ker se ne morejo rešit staršev, družba jim pa pri tem ne pomaga in ni naklonjena (to tudi stane – stanovanje, preživetje), ampak jih sili, da z njimi sodeluje, klepetka in sili v mazohizem v stilu, uživam, ker razrešujem problematične odnose s starši …
Absolutno obstaja in je povsem sprejemljiva tudi tvoja verzija pogleda, da človek pač naredi samomor, ker se je tako odločil z jasno mislijo, kaj in zakaj tako hoče. Ampak to ni edini primer, ampak samo ena verzija, zato menim, da ne bi bilo prav, da prevlada kot definicija pogleda na zadevo.
Ze nekaj dni se odlocim, da bi pristavila piskrcek, pa me vedno nekaj odnese drugam…
samomor, ki je vse manj tabu, je meni pojasnila Ajra.
Odlocitev, da se bomo ubili, dusa prinese na svet. NIC ne more te odlocitve spremeniti, nic.
Kdor se s tem ucloveci, mu je usojena, saj jo je izbral SAM.
drugo so dusevne bolezni, tudi za te se odlocimo, a tem lahko pobegnemo, ce nekaj v to vlozimo.
Boste rekli, ne nakladaj, a ubila se nam je 27 let stara baby siytter, ki je pestvala moje otroke. takrat sem v neskoncni bolecini hotela priti temu problemu v srce, zakaj, bi jo lahko resili???
in je bil odgovor odlocen NE.
Od takrat gledam na samomor kot odresitev duse in kot izpolnitev njene poti. Kruto je za tiste, ki ostanejo, dusa je potem menda samo srecna.
…
Prispevek pa silno zanimiv, le tam pri katoliskih solah in vzgoji bom se kaj dodala. Zdaj me obeznosti klicejo drugam.
Bodi fajn!
Oj,
naj se še jaz ponovno oglasim… ne, ne morem da ne bi.v Tam do 26. komentarja nekje sem brala, potem pa le še na hitro počez, ker me je zgrabil tak res zoprn očutek, da Satir, pa še nekdo – sem v hipu pozabila in se mi ne ljubi gledat nazaj – sploh ne poznata kaj dosti ozadja tematike samomora. Mogoče sta slišala za en primer, dva morda in na podlagi tega vlečeta zoprn pavšal, ki prekleto spominja na tisto o Naravni selekciji, česar že dobri stari Darwin v resnici nikoli ni izustil, še pa manj pa kaj takega v resnici obstaja. Vsaj ne tako, kot si povprečno glup, v trebuhu pa še kar zadovoljen Slovenec lahko predstavlja. Pa če je ovca al’ pa oven. Isto sranje. Oba imata pastirja, danes v glavnem elektriko.
Tanka koža, pa mrzla voda, pa šibki člen. Kozla se mi. Pardon izrazu. Would you be so kind to tell your life story. Da bomo presodili, kako debela je tvoja? Pa potem primerjali s kako lajf stori kakega naključno izbranega samomorilca in ocenili pričakovano debelino kože gleda na zahtevnost projekta, ki se mu je reklo življenje, ki ga je njegova koža dobila. Pizda! Pardon preklinjanju.
Je punca, ki jo tam od petega do štirinajstega leta dalje posiljuje ena prekleta banda od dedka, pa strica, pa še koga mehkužna, če se pri tridestih fenta, ker ji vmes umre še mati, pa ji tega nihče ne pove, tko da v bistvu sploh ne dojame, da je mrtva samo vidi je več nikdar in se ji pomalo meša že itak zato, pa ne pozabimo, da ima takrat sedem al’ pa osem let recimo… pa potem ko enkrat javi recimo, kaj se ji že tolko časa hudega godi, vsi okrog planejo pokonci, da kaka prekleta prasica lažniva je, da bi jo morali še pošteno prebutati pa mogoče potem tudi jo. Kaj ti taka zgodba naredi s psiho? A to kdo, ki ni doživel sploh lahko ve?
To je ena možna zgodba, pa recimo da je kar precej resnična. A hočemo še kakšno prijetno zgodbo. Pa lahko napišem z mnogo več detajli. Se nam bo vsem bolj prijetno bralo. Bomo res v srž dojeli bistvo tanke kože pa fucking mrzle vode. Ej, ajme. Ne, ne mislim, da imajo vsi samomorilci enako bedno zahojeno živlene za seboj. Eni se ubijejo zaradi vesti, ki jih nažre, ker so res naredili pizdarijo, eni se ubijejo, ker niso naredili nič, samo rodili so se, pa jim je nekdo začel delat pizdarijo, eni se ubijejo zaradi česa tretjega, eni se ubijejo zato k’ je fensi se metat na kroglo, če si v Gazi, al’ pa Izraelu…..
Sranje, ampak pavšal kar tako, na najbolj bedno možno izhodišče, s pozicije nedotakljivega. Previdnost ni nikoli odveč. Prav na brzino se lahko marsikaj zasuka. Ko se obrnejo tokovi recimo. Al pa kanalizacija priteče v morje.
No more comment from me.
Pa se tole sem prisla pokomentirat glede vzgoje in izobrazevanja:
“Bistveno vprašanje je torej v načinu. Z načinom pa se v našem šolskem sistemu ne godi nič pohvalnega. Otroci in mladina so preobremenjeni na nepravi način. Obteženi z enormno količino podatkov, ki slabo utrdi bistvo znanja za dolgoročen efekt..”
Ja, se strinjam, namesto kupa butastih podatkov, ki jih vsak dijak ali otrok dobi na netu in so nepomembni za razvoj misljenja, ampak zgolj vaja memoriranja, bi morala VSAKA SOLA imeti pedagoge in ucitelje, ki znajo otroka voditi v izgrajevanju logike in razmisljanja. A TEH NIMA !!!!!!!!!!!!!
Delala sem med dijaki in vem, cesa ne moremo pricakovati od vecine sol.
Sisem kot tak kaznuje vse tiste, KI SO UPORNIKI IN MISLIJO S SVOJO GLAVO.Kalupi, kalupi in kalupi! Najboljse odnesejo tisti, ki drilajo kalupe. Ko smo sli velikokrat butaste definicije skozi, so po pol leta ze znali povedati, da jih je veliko polresnicnih in zgolj priblizno pravilnih.Ucila sem jih postavljati nove definicije in jih recimo pri poeziji tako animirala, da je pesnilo skoraj pol razreda in namesto piflanja, kaj je kaj, so mi konkretno s svojimi primeri prinesli metafore in ves pesniski arzenal konkretizirali.
Nauciti DVOMITI in biti UPORNI pripomore k samozaveti in k SAMOPODOBI in izguba samopodobe je velikokrat tudi razlog za samomor, v svojih oceh in oceh ocenjujoce okolice smo nevredni spostovanja.
ta dolg uvod sem namenoma napravila,in preden zakljucim, naj se napisem nekaj kriticnih stavkov na racun katoliskih sol – poneumljajo bolj, kot katerakoli druga, ker so ideoloski stroj in lomijo hrbtenico.To pisem jaz, katolicanka!
PROTI, PROTI in PROTI! Univerze ja, OS nikoli! Ali popolna prepoved ideoloske indoktrinacije.Naj se vlaga v civilne, laicne sole, vsem dostopne in brez solnin!
Nihce bolj kot ideolosko usmerjene sole – ne rusi otrokom hrbtenic. Ce ne bo tako – bo pa tako in kazen!Huda, Bozja!!!
In da zakljucim, ko bi vedeli, kako nehuman sistem poucevanja imajo EVROPSKE SOLE, kjer otrok nima sistemske moznosti, da bi popravil negativno oceno, bi slovenske sole kovali v zvezde.
Koliko otrok se mora prepisati ze pri 11 – 12 letih, ker niso sistemu solanja kos in dozivljajo frustracije, kam to vodi?
V ljudi, brez samozavesti ali rojene stroje, ki so prenesli dril in nasilje solanja? In bodo ta sistem furali dalje?
Torej, razlogov za samomor je nesteto, za vsakega lahko nekaj drugega, od najbolj banalnih do eksistencnih.
In ce se vrnem k Ajrinim mislim, ki sem jih dala za iztocnico – bi kljub odlicnim in najboljsim pogojem zivljenja in dela ljudje se vedno delali samomor. Ker gre za ucenje dus, ki si poiscejo najbolj tezke in ekstremne nacine ucenja.
In kot me uci tolerance, vse te ljudi in odlocitve za smrt je treba spostovati in sprejeti.
Se opravicujem, ce sem bila predolga!
o, D
Nekako dvema Slovencema dnevno uspe prostovoljna prekinitev stikov s tuzemstvom. “Zaustavite zemlju! Silazim…” Ostalih petdeset in nekaj se jim pridruži bolj ali manj mimo svoje volje. Zadeva res nekako paše v okvire Gaussove krivulje (2,5% – 3,5% na ekstremu).
Vprašanje za kviska (in vse goreče kvazi Darwiniste): si želi kdo med vami z diagnozo “kostni rak”? V praksi ničkaj spodbudno početje, veste… kako leto do dve človek čaka, kdaj ga bo pobralo, medtem ko vmes propada in razpada pri živem telesu… Point of no return!
Bravo! Osvojili ste kviska… Verjetnost samomora je manjša. Sploh ob upoštevanju vseh možnih oblik živih mrličev. Slabiči tenkokožni naj umrejo, jaz bom živel večno – v vsej svoji bedi. Tudi če nikoli več ne bom fukal. Evtanazija? Fuck off!!!
Torej – rojstvo in smrt. Je morda samomor spregledana možnost preporoda? Zavrženo vstajenje v vsej ničevosti kulminacije? Obstaja kaj takega kot dober samomor in slab samomor?
Recimo: morilec ga lahko naredi, ker ga ni škoda. To je dober samomor. Tak, za v okvir. Kulski, trendovski,… bio prvo ženu, pa sebe.
Ma oče??? Ne, oče te pravice ne more imeti. Njemu je sojeno nositi križ do bridkega konca še bolj bridkih dni. Če samo pomisli na kaj takega, ga je treba prebičati… na grmado z njim, če ne gre drugače…
Samomor kot tabu, ali smrt kot tabu? Ali pa morda, kot je že nekaj komentatorjev posredno nakazalo: življenje kot tabu? Saj je govoriti o večnosti samega sebe na videz bolj groteskno, kakor govoriti o lastni ničevosti…
@ Simona “Hkrati pa akt samomorilca po svoji definiciji, o katerem torej nič ne veš, označuješ kot del življenja v izpeljavi, da gre zgolj za od okolice povsem sprejemljivo dejanje, za katero naj prevzame samomorilec odgovornost kot za vse drugo.”
Kje sem to napisala? Sem še enkrat prebrala svoj zapis, ker to namreč ni moje mnenje in tega tudi nisem napisala. Napisala sem, da je samomor sebično dejanje, pri katerem se samomorilec ne ozira na okolico, če nadaljujem, če bi se, potem marsikdo samomora tudi ne bi naredil. Samomorilci velikokrat za sabo zapustijo katastrofo in če ne bi razmišljali sabično in skrbeli samo zase, bi se mnogokrat spoprijemali z življenjem, ne bi pa se odločili za smrt. Na primer, veliko ljudi priplje do samomora ekonomski zlom, zgubijo premoženje, celotno familijo pahnejo v obup, niso se sposobni spoprijet s posledicami in končajo svoje življenje. Tudi v zadnjem času recesije je že bilo nekaj medijsko odmevnih primerov, verjetno jih je bilo še več medijsko neznanih. Tudi sama poznam ene par primerov Slovencev, ki so storili samomor kot posledico ekonomskewga zloma. In to ne govorim o revežih ampak o ljudeh z visokim standardom, ki so zaradi pohlepa doživeli ekonomski zlom in nato končali svoje življenje, z eno osebo smo še celo nekaj časa prijateljevali. To ni nič drugega kot sebičnost. Jaz sem zajebal, s posledicami pa se ukvarjajte vi, preživeli.
Simona, spet si napisala poslastico, čeprav za komentiranje bolj povleče prejšnji naslonjač. Jaz rabim sicer par dni, da se spravim k pisanju po asociacijah ob tvojih zapisih. Ponavadi me prehitiš z naslednjim, potem pa mi je brezveze se ukvarjat z “zgodovino.
Torej potuhtala sem naslednje:
Komentatorji so se dotaknili le naslovnega tabuja, čeprav si jih nanizala več in so tudi vredni obdelave. Tabuji so, ker se na ta področja uživanje (napram tlaki in trpljenju), mladost, ustvarjalnost in zdravje (napram tegobam in utrujenosti od enoličja) ter optimizem (napram misli na samomor) kot narod ne spoznamo najbolje, ker je več tega drugega zaradi delovnih in življenskih pogojev, pritiskov in neželjenih preobremenitev. Za strastno življenje in delo in sploh za reševanje bistvenih problemov manjka vsega, časa, sposobnosti in moči, razbremenitve ostalega in pogumne odločitve, da bomo sedaj pa srečni in naredili reze čez navlako. zaradi preživetja in držanja standarda raje topumno rinemo v naslednji mesec. Ni še čas, si mislimo in ne razmišljamo, ker zna bolet. kakšni višji cilji od višjih honorarjev, več umetnosti v življenju, ustvarjanje zadovoljujočih odnosov (biti ljubezniv, je rekel nek pesnik, Brecht, al kdo) je daleč zadaj pri pisanju letnih načrtov. Sedaj pa, da malo tako zabluesim: Ni treba vsega verjet in nisem nič popila. Kar tako naravno pišem neumnosti. Brezveze itak…:
1. sex.. Govoriti o sexu smo začele ženske. Pika. Moškim ni treba. Tiste, ki si upamo povedati ne “Dragi, si že?” ampak “Ne, dragi, tukaj” smo zaslužne za boljše razumevanje med spoloma. Ko so spregovorili še moški in gluhe ženske, se je stvar izrodila v govorjenje o raznih položajih in tehnikah in o neki, meni neznani, točki G (ne ker ne bi noben nab..). “Kaj bi pravzaprav ženske rade” še vedno ne ve, vsaj pri sexu, 85% Slovencev, zato je vsaka priložnost dobro-delna. Slovenci tudi nismo sproščeni kot Francozi, ki bi tako za temo pogovora med prijatelji govorili o ljubezni in odnosih. Če že, hitro zaidemo na problematične, ki bi jih že kdaj morali prekiniti, pa jih reveže na silo vzdržujemo, prekiniti se jih “ne sme” (stara tema..). Pogovor bi privedel do resnice, zato raje molčimo. Izkušenj je zato za pol straniA4, se ni kaj pogovarjati.
2. Govorit o mladostni energiji, ustvarjalnosti, ko že gledamo prazno skozi, ne pomaga. Tudi je boleče, ker se približujemo zavedanju o minljivosti in smrti. Dokler si mlad je življenska sila nekaj normalnega in nevredna pogovora, starih pa mladi ne poslušajo ker znajo sami bolje. in prav je tako. Ko pa energijo izgubljaš, je že prepozno za modrovanje, kam bi jo bil moral usmeriti, da bi ..kaj? Življenje enega je itak prekratko in prešibko, da bi se kaj poznalo. ostane le delo genijev in silakov. Drugi svet samo packamo v imenu preživetja. Slovenci tudi nismo velikopotezni kot Američani, ki rečejo “Yes, yes.” “Yes, do it. in “Yes, we can.” ampak “Ne, se ne da.” “Ne, p.s. nisi naš.” Metanje polen pod noge točno v tisto smer, o kateri nekdo naivno spregovori. Zato smo raje tiho in sprejmemo trd boj za obstanek med rojaki. Torej govorit ne pomaga ali škodi.
3. Še najbolj odkrito govorimo o bolezni. Imamo dovolj izkušenj. Sram nas je delovne nesposobnosti, zato molk. Drugim povzročamo minus, v nas se ne splača vlagat, sploh če je bolezen huda. Lahko zbudi tudi sovraštvo, če je breme veliko. Vrednost tvoje delnice v bolezni strmo pade, zato kdo pameten bi govoril, dokler lahko skriva. Pove se le, če je končno treba dat vedet, da ne moremo in ne da nočemo. Torej govorit je neumno.
4. O samomoru bom, smo in bodimo tiho, ker je preveč boleče. Pravzaprav se mi zdi, da se o njem ne da govorit ampak le, sočutno s tistim, najbližjim,ki ga zadene.
Še dopolnilo k 1. ..tako za konec
Govoriti o hrepenenju in poželenju, kar bi bilo bolj na mestu kot o sexu, pa “dvema” bolj škodi kot koristi. Najboljše je s skrivnostnim neznancem..
Pa ne da smo zato nekateri anonimni, zato je le lažje pisat vsakršne neumnosti (moje brez kakšnega stila za povrh). 🙂
Upam, da se bodo Simona, tvoji odlični konkretni predlogi v Drugem mnenju kje zares prijeli.
končala. lp
..ne da govorit, ampak le sočutno s tistim, najbližjim, ki ga zadene, jokat.
Če se tudi nas dotakne, seveda. (Napaka)
@Dragica:
Nekaj sigurno prinesemo že na svet. Tudi če se ne spuščamo v sfere duše, je tukaj genetska predispozicija, ki se prevrača glede na okoliščine tako in drugače. Predvsem pa v določene okoliščine že pridemo na svet. Staršev in prvega doma si ne zbiramo sami in tudi naprej izbiramo zelo malo, mnogo manj, kot bi si, po mojem mnenju, želeli priznat.
Kar se tiče tega, ali se da nekaj preprečit ali ne, pa osebno vedno stavim na to, da se da … ampak se ne … hehe … V kolikor si vpleten v določeno situacijo si je to težje priznat ali pa se na drugi strani uničeuješ z občutkom krivde. Oboje brez večjega smisla. S tem nočem povedat, da bi ti konkretno lahko kaj dosti v svojem primeru pripomogla, bi se pa zagotovo dalo, ker za vsako rožo, že zato, ker obstaja, obstaja ugodna zemlja in klima.
O šolstvu se pa seveda strinjam.
@nina:
Lepo, da si rekla še ta zadnjo … hehe! In seveda imaš prav. Nikakor ne gre presojat nonšalantno pri teh zadevah.
@Pikijapok:
Ja, seveda … obstaja dober ali slab samomor … hehe … Zakaj pa ne? Preveč ljudi naredi samomor, za katere bi bilo bolje, da ga ne bi, ali pa je celo dejstvo, da so ga, pač samo po sebi kritika do družbe, v ožjem ali širšem smislu. In na pamet ne pade tistemu, zaradi katerega morda jebe ježe ogromno ljudi in sanjari, da bi prasca že enkrat zbil vlak ali kaj podobnega. Je naredil serijski morilec samomor šele takrat, ko ga je resno stisnilo, da ne bo več “zabave” ali pa ko se je že resno dolgočasil ob odvzemu “zabave”. Verjetno, ja. Mal’ beden mining of lajf.
Ne razumem tega delčka z Evtanazija? Fuck off! Jaz sem za evtanazijo v določenih primerih. Za pravico do samomora, v kolikor je osebi zaradi hendikepa odvzeta, medtem ko imajo drugi to pravico avtomatično omogočeno. Ne vem pa, če si to mislil …
In ja … podpišem to v primerjavi z očetom in posledičnim paradoksom. Kot sem v zapisu označila statistični pojem porok in družin kot preprečevalcev samomora za prvoklasno hinavščino. Izhaja iz te poante.
@mina:
Nisem nameravala reinterpretirat tvojega komentarja in se opravičujem, če je tako izpadlo… Citirano sem izpeljala ravno iz tega, kar si ponovno zapisala o samomoru kot sebičnem dejanju. Če nekdo označi tako dejanje predvsem za sebično, apelira na prevzem odgovornosti samomorilca, kar pomeni, znižanje občutka odgovornosti tistih, ki so preživeli. No, in jaz se s tem ne strinjam … hehe … Oziroma se strinjam zgolj do meje kakšnega posameznega specifičnega primera. Tudi s tem ne apeliram na krotovičenje v občutkih krivde, ampak na sprejemanje faktov in skupne odgovornosti, ker tudi sicer povezani in soodvisni smo, na spoznanja in temu primerno preobraženo delovanje v nadaljevanju.
Samomorilec lahko za sabo pusti katastrofo, lahko pa ni tako. Lahko gre za druge vrste zgodbo.
Primere, ki si jih podala, se strinjam, se lahko tudi tako označi. Niso prej poskrbeli za tiste, ki zdaj jebejo ježa namesto njega. Ni fer. Čeprav v takih primerih velikokrat tudi živi ne morejo več nevemkaj pomagat, ampak so prej kot živeči še eno breme na spisku več. Pri teh ekonomskih zadevah je pač tako, da je dobro bit čim manj odvisen od koga drugega. Kot otrok je to skoraj nemogoče, razen če starš ne zapiše zadovoljive dote na potomca. Osebno imam pa do tega itak takšne vrste odnos in mišljenje, kako bi bilo edino “prav”, da raje ne bi pretirano razpravljala na tem mestu đe o tem, ker bo spet štala, pa jo prihranim za kakšen drug prispevek, ki bi se konkretno bolj dotikal te tematike … hahaha …
@rubinstein:
Uf, si pa ena redkih, ki te lahko s svojimi redkimi zapisi prehitim … hehe … Kul!
Časa in moči bo zmanjkovalo toliko časa, dokler se bomo pustili kolektivno jebat v glavo, namesto kolektivno upret takšnemu načinu življenja. Simpl.
Pri seksu je po mojem mnenju mnogo bbolj od pomanjkanja pogovorov, pomanjkanje empatije, občutka, intuicije. Po mojem mnenju preveč pogovarjanja vse zajebe. Jaz se nočem pogovarjat o tem, kaj bi, kaj bo in kako, ampak hočem fukat. Pogovarjam se pa s prijatelji in prijateljicami, s katerimi ne fukam … haha … Hočem, da me človek čuti, da jaz njega in se preprosto poštekava. Brez višje matematike. Če ne, pa ne, a ne. Tudi če ne gre vse kot po maslu, bohnedaj, da me potem zatira še s pogovori, kako bi moralo bit. Jah, poskušaj raje pogruntat pri sebi. Ker ne vem. Nikoli. Pojma nimam, kaj mi paše in pojma nočem imet. In pri kom mi je nekaj pasalo, kar mi pri drugem taisto sploh ni, ampak nekaj drugega. Fuk je odnos. Energetski skupek, kolaž dveh, ki sta taka in taka. Če se začutita, bosta fukala na način, ki je unikaten za njiju. Če ne … potem pa kurc … Sej se ni treba matrat. Predvsem pa čim manj komplicirat.
In res je. Slovenci smo drugačni od Američani. Slovenci nismo podobni nikomur in ničemur … hehe … tudi pri odnosu do mladosti ne. Sploh nismo mladi, pa je … haha …
O, ja, o bolezni ne samo odkriito, ampak zelo radi govorimo. Se strinjam. Prav uživamo v tem. Ker ne znamo bit mladi. Včasih tako celo fukamo. Da se pogovarjamo o bolezni.
Mah … odvisno. Velikokrat samomor tudi ne izpade ravno najbolj boleče v primerjavi z življenjem. Že res, da ne vemo, kaj je tam onstran, mogoče za vsakogra kaj drugega, pa se človeku ob kakšni “bolesti” zdi nemogoče, da bi bilo “tam” še slabše za nekoga, ki mu že tukaj ni ravno godba svirala. Odgovori so po mojem mnenju različni in relativni.
Lp
@Simona:
misli so me malo prehitevale, he he… “Evtanazija? Fuck off!!” se smiselno nanaša na upornika brez razloga, ki pa bi v brezizhodni situaciji morda le poželel prostovoljne smrti (evtanazija kot primer na postelji ležeče rastline, ki je nekoč vehementno posthumno udrihala po samomorilcih)… “E ne može sad! Ostani djubre do kraja!”
*** — *** — ***
Sicer pa smo zanimiva družba… Cankarjanska mati in Hlapec Jernej sta neke vrste podstat celotne družbe. Samo da sosedu crkne krava, pa tudi če meni štala potem zgori. Za crknit dobr. Crkavanje na obroke kot nacionalni hobi. In potem se najde nekdo, ki si drzne izstopit iz območja somraka – ali si sodi sam, ali mu sodijo drugi, he he.
Dandanašnji mora ženska v čefursko naselje, da nekdo za njo požvižga in ji da vedeti da njena ženskost še vedno dviguje tiča pri kakem samcu “per se”… Brez neskončnih debat in kozmetične preobrazbe ala “lutka sa naslovne strane”. Kam je izginila sla? Je življenje samo še najboljši sosed? (dobivaš pike in plačaš manj)
Zadeva gre vse do politike, kjer “jebe lud zbunjenoga”, kar se manifestira v tem da je vsak posameznik proporcionalno pofukan na suho… ampak… nikjer orgazma, nikjer katarze. Izsesavanje brez oralne interakcije. I can get no!!! … Satisfaction. To, da so to rekli “Rolling stones” morda še bolj asocira na zgodbo o Sizifu.
V iskanju višjega cilja se utapljajo množice prebujenih današnjega dne. Nekateri celo oraginizirajo kolektivne samomore kot vrhunec zadovoljstva. Mislite, da sta orgazem in smrt nekako si podobna? Razen v tem, da večina ne pozna ne enega ne drugega… to ne šteje. Pravijo pa, da če se slabo počutimo, dober fuk lahko naredi čudež. Problemi naenkrat postanejo znosnejši, rešljivi ali pa celo izginejo. Podobno bi lahko rekli za samomor.
In če človek lahko onanira, zakaj ne bi mogel tudi umreti sam s seboj – na lastno željo. Kot v primeru onaniranja je torej samomor morda zgolj nadomestek, za tisto pravo smrt, ki naj bi nekoč sicer itak prišla… kot dober fuk. Pričakovanja in nadomestki… višji cilji… obstaja sploh še kdo, ki se mu zdi vredno služiti užitku?
Všeč mi je, da se nekaj komentira tudi v smeri pretoka življenjske energije. Morda bo pa kak samomor manj zaradi tega.
Francozi dobro vedo zakaj se gre, zato pa imenujejo orgazem le petit mort (mala smrt)
zivjo, Simona!
zaradi vnetja( mandlji!!!) sem sele danes prebrala tvoj odgovor!
Pravis: Staršev in prvega doma si ne zbiramo sami in tudi naprej izbiramo zelo malo, mnogo manj, kot bi si, po mojem mnenju, želeli priznat…
Seveda sem nekako kot ti mislila tudi sama, a zdaj ze vsaj 15 let ne vec! Vse, vse si izberemo sami, starse in cas in prostor! in tezje, kot so situacije v zivljenju, vec se zelimo nauciti.Na svetu smo ZARADI SEBE in svojega ucenja in glede na odlocitev pred rojstvom, se vezemo, povezujemo, locujemo…
Meni je bila ena knjiga pri tem krizisce, iz desne sem zavila VASE, ne na levo in nikoli na desno, vec!
Poglej si, ce se ti bo dalo ukvarjati s pripovedmi zdraviteljev, ki vodeno delajo, preko angelskih inteligenc, delo, knjigo Ajre Pogacnik, DOTIK VECNOSTI, Angelova pripoved, Aura, 2000
Nic ni bolj poseglo vame kot ta knjiga, nobeno Sveto pismo, ki so ga pisali skozi zgodovino razlicni ljudje, preroki in navdihnjenci – od te knjige.
In skozi Ajrino zdravljenje in zdravljenje njenega oceta, Marka Pogacnika, oceta slovenskega grba, ki je zasnovan kot kozmogram, tudi odvrgla kalupe PRIUCENIH vzorcev o bistvenih stvareh zivljenja. Od takrat si zavesti ne pustim ujeti v neko ideologijo ali fiksnost in nimam dokoncnih vedenj o nicemer, moja intuicija je tista, skozi katero pustim govoriti svoji dusi in jo poslusam, ko se odlocam, kam naj grem, kako naj grem dalje, komu na poti naj se dolgorocno izognem in komu posvetim…
v upanju, da te nisem zamorila, lep nedeljski vecer!
V sobivanje k izvirnemu besedilu
Detabuizacija za večino pripadnikov neke družbe demistificira svoj predmet. Detabuizacija npr. spolnosti se stopnjuje v njeno vseprisotnost, kvazipomembnost in kastracijo.
Obvezno “pomembni” šolski predmeti so ravno toliko osovraženi kolikor so obvezni. Če jim vsaj malo okrnimo popolno obveznost in celi verigi “obveznih” deležnikov (učiteljev, učbenikarjev, uradnikov, učencev…) odškrnemo kos substance, se bodo teh predmetov lotevali tisti, ki jim je mar. Posvečeni bodo prvič malo manj posvečeni s konkurenco: tisti, ki bodo ostali, bodo svojo avreolo pridobivali od deležnikov stalno in ne le od ceha ob iniciaciji v poklic. Njihove ovčice pa bodo prvič dobile besedo in morda potem tudi prvič zasluženo hvalo med sebi enakimi.
Kaj torej s samomorom: ga privleči v mainstream in detabuizirati ali pa ga razbiti na kosce in vsakemu posamezniku ponuditi prav njemu prilagojen unikaten vrtiček? OBOJE.
Splošna detabuizacija samomora bo kot pri detabuizaciji seksa marsikaj naredila pri masi. Samomor bo na splošnem polju kastriran: njegove erotična privlačost oz. mistika bo iz samomora per se potisnjena v unikatnost izvedbe, ker je samomor intimno dejanje, kjer je smoizraz človeka pomemben. Prav zato, da bi lahko pomoč v stiski našel tudi posameznik, ki se ga smomorilnost zelo individualno tiče, pa je potrebno ponuditi kup različnih skupin in možnosti pomoči, da se lahko najde, da najde učinkovito pomoč zase. Težko je najti pravo, ko smo na robu sami, je iskanje še toliko težje.
Zaradi detabuizacije torej samomor vidimo kot brezosebno zlajnano opcijo, šele mnoštvo rešitev pa nam omogoči, da mukoma najdemo prav tisto, ki bo za nas prava.
Socializacija in vzgoja sta temelj za preprečevanje samomora (tako kot npr. za kazniva dejanja, čemur je obravnavanje samomora žal še vedno podobno). Tudi zavoljo tega je demistifikacija tematike pomembna. Če bo komu prepogosto napletanje o samomoru v breme, toliko bolje. Če se nekomu priskuti debata, obstaja verjetnost, da ne bo ravno najtopleje sprejel tudi njenega predmeta.
Poklon avtorici za objavo. Pravkar zapisano ni bilo namenjeno kritiziranju temveč potrjevanju pomena objavljenega.
P.S.: Norveški ilm Umetnost negativnega mišljenja (Kunsten å tenke negativt, 2006 Bård Breien), ki je bil prikazana na lanskem Liffe in kasneje še v redni ponudbi, govori o potrebi po izbiri več različnih terapevtskih možnosti ob duševni stiski.
Čeprav menim, da je konec filma umetniško obupno slab, ga priporočam v ogled zaradi prvih recimo 90 %.
P.P.S.: Apeliram, da si film kljub vsemu pogledate v celoti, saj je pomembno, da avtor umetniško delo predstavi tako, kot želi.
In še ena stvar, ker se ukvarjamo s samomorom kot simptomom: samomor je čisto v redu. S samomorom imamo itak največje težave preživeli.
Bi bilo pa fino, če se malo potrudimo sebe in družbo narediti malo znosnejše. Verjetno samomor ne bo ravno eksotika, če se bo sleherni mulo pri osmih letih še komaj spominjal, kdaj davno je izustil “never knew there were worse things than dying”.
Pikijapok:
Ja, Pikijapok, podpišem vse, kar si zelo natančno in v pomembnih poudarkih zapisal in nimam replike.
In ja, še ena, hehe …, dobra poanta v zvezi s primerjavo orgazma in smrti. Vredno posebne obravnave, posebnega zapisa, ker menim, da definitivno povezava je in sem o tem že precej razmišljala. Beg pred realnim, oprijemljivim. Kar se mi zdi pa najbolj zanimivo, da sem več let opazovala ljudi. In na primer opazila, da se notorični kurbirji, ki so na lovu predvsem za orgazmom, nadpovprečno bojijo smrti. Kar je zanimiv fenomen, ker bi človek pričakoval obratno, v kolikor rečemo, da obstaja krelacija med orgazmomo in filingom smrti. Medtem ko … haha … pazi zdaj … poznam osebo, ki v smrti ne vidi groze, ampak jo je strah predvsem bolečine in življenje prej doživlja kot bolečino v primerjavi s smrtjo. Njen odgovor, zakaj se potem ne ubije, gre v smislu, da zgolj iz previdnosti, ker pač ne ve, kaj je tam in zakaj je tukaj in ker bo smrt itak prišla. No … ima pa “probleme” z orgazmom. Zelo ima rada seks, dober seks, ampak se izogiba doživetju orgazma. Zavedla se je, da ga zavira tik pred zdajci, kar seveda nervira in vznemirja hkrati njenega partnerja, vsakogar, ki ga je imela. Pa si ne more (in tudi noče) pomagat. Celo sluti, da seks ne bi bil tako odličen, v kolikor ne bi nasprotovala orgazmu. Na splošno precej žensk, ki se v primerjavi z moškimi manj ubadajo s strahom pred smrtjo po mojih opažanjih, niso ravno prijateljice orgazma, ampak orgazmičnega seksa, ki ne doseže vrhunca. Kot zadrževanje hrepenenja, sle … strah pred izpumpanjem, kar je v navideznem paradoksu z večjim strahom pred življenjem kot smrtjo.
@Dragica:
O tem, zakaj pridemo na svet in kdo si kaj in koga izbere ne vem nič in ne verjamem, da kdor koli ve. Zato je tvoj komentar zame samo stvar vere v nekaj, za kar nimaš dokazov.
Seveda verjamem, da obstajajo še marsikatere delno zaznavne in še nezaznavne energije in “materije”, s katerimi se da igrati in jih bolj ali manj uspešno usmerjati. Verjamem tudi v moč misli, moč duha konec koncev. Vendar tega (še) nihče ne obvladuje in ne pozna dovolj, da bi lahko vlekel neoporečne definicije, ki bodo zdržale analizo. Bolj gre za poskuse, ki kdaj uspejo, kdaj ne in se ne da definirat točno, zakaj in od kod kdaj ja in kdaj ne.
O tem, kaj se dogaja pred našim rojstvom, ki definira naš položaj tukaj, se pa ne bom pogovarjala v smislu vedenja. Ker dejstvo je, da ne vemo. Lahko pa verujemo v marsikaj. Pomen imajo tudi občutki o svojem položaju in s tem povezanimi razlogi. Nekdo je jezen na svoje starše, ker se je rodil, nekdo nikoli ni bil, ne glede na okoliščine. Morda pa ne velja za vse ljudi enako v razlogih in načinih zakaj so tukaj. Nek moj prijatelj je taisto spoznanje opredelil s tezi, da ljudje ne prihajamo z iste ladje, ampak različnih. Da je različnosti mnogo več, tudi v sferi kozmičnega, kot samo po našem videnju na spol, raso itd. Kolikor ateizem obstaja sem kar močan primerek. Predvsem zaradi tega, da si pustim odprta zaznavna vrata. Biti izgubljen je težko in nevarno, ti pa odpira oči. Dopušča vprašanja in dvome ter s tem več potovanj po različnih tolmunih.
@G(h)ost:
Hvala za komentar oziroma, lepo rečeno, sobivanje.
Se strinjam z aspektom prvega odstavka. Preroško gledano v prihodnost pa lahko rečem le … da bi se le zgodilo … hehe … Vendar pa je neka podlaga vendarle obvezna, da bi se sploh lahko odločil, za kaj je komu neobvezno bolj mar, kar pomeni našel svoj identitetni bit. Ta proces se zgodi že zelo zgodaj v otroštvu, prvih razredih osnovne šole, tako da sploh ni takega problema, če ne bi nastopali ignorantsko do teh zaznav.
Dobro si poudaril možno korist preko prenasičenja detabuiziranosti v smislu izgube poetike in višje mistike samomora, ki osebi odvzame pol smisla za takšno odločitev … hehe … Ampak zanimivo … Se na tak način v bistvu jemlje voljo do računanja na zadnjo možno “rešitev” iz klobčiča in lahko rezultira v občutku ujetosti, skoraj podobno kot zaporniku, ki so mu otežena sredstva, da bi ga izvršil ali pa hendikepiranemu, ki mu je to dejanje odvzeto kot pravica, ker ga sam pač ne more izvesti. Kot seksu pač s popularizacijo odvzameš nek skrivnosten pomen in se zbanalizira, preko česar mu pade vrednost in s tem slo, se enako lahko zgodi v tem primeru … in ja … preide pravzaprav v sfero še bolj intimnega, pravzaprav v borbo za izolacijo v intimno, da bi ohranil občutek za dodano vrednost. Tako bi pri posamezniku, ki se za samomor odloči, lahko slednji pomenil v katarzično odrešilnem smislu več kot zdaj. Podobno kot se dogaja s seksom. V vsem vsesplošnem razvrednotenju akta pri redkih na drugi strani pomeni celo frontalni smisel življenja v lovu za tistim z velikim T.
Zelo zanimivo.
In hvala za predlog ogleda filma. Ga nisem lani ujela oziroma si ga nisem izbrala.
Vi bi mogl vidt ss blog…..
@samo:
Hvala za link (tvoje ime). Bolj depresiven blog verjetno ne obstaja ne celem spletu. Sklepam, da si tisti Samo, ki je tudi udeležen s svojim pisanjem. Je omemba zapora metafora ali dejstvo?
V komentarjih sem tudi zasledila veliko cinizma in podpihovanja k občutku brezizhodnega brezna. Ali takovrstno druženje z enako kotrlikajočimi v brezupu pomaga??? Saj vem. Kratkoročno sigurno ja, vsaj za občutek, da nisi sam in edini na svetu, ki tako čutiš, ampak daljnoročno pa mrak mraku s svetlobo pač ne more posvetit. Ta link bom posredovala še tunelu.