FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA ali KDO JE KDO

Slogan Ni festivala brez škandala, ki sem si ga nekoč fantazijsko omislila posebej za festival slovenskega filma, se je tudi to leto sicer boril za razkošje svoje eksistence, a je tokrat hitro odvasoval in obstal v Ljubljani. Moram priznat, da me je s promocijskega vidika ta pozitivna plat medalje kar malo zaskrbela. Kakšna dodana akcija ne bi škodila.

Kaj pa vem. Glede na to, da se je festivala udeležil tudi popularni Goran Vojnović, ne bi škodilo, če bi mu vsaj zdrsnilo na stopnici. Morda bi voditelja tiskovnih konferenc lahko našuntala, da ga na primer nič ne vpraša … Naj ga spravi ob živce in popolnoma zignorira skoraj dvem metrom v višino navkljub. Naj Vojnović sedi tam pred novinarji, bolšči v strop, menca in ne ve, kaj bi. Naj končno, zaboga, občuti, kako je, ko ne veš, kaj bi sam s sabo. Naj se človek zave, da ni bog, ampak samo … hmmm … kdo si že pravzaprav ti, miško? Poleg pregovorne slovenske vzgojne funkcije o dobrobiti skromnosti tipa cukrarniškega mita (avtor poimenovanja Mitja Čander v eni izmed pregovorno za umret dolgočasnih televizijskih omizij na temo kulture), česar je Vojnović, ki vsak njegov korak in celo, pomislite, zapisano črko, spremljajo armade policijskih enot z ministrstvom za notranje zadeve na čelu, premalo deležen, si lahko obetamo še zavidljivo dodatno promocijo. Ni vrag, da ne bo izlil svojega ogorčenja v kolumni in prispeval k večji prepoznavnosti festivala. Vojnović pač ni predstavnik tipičnega Slovenca, ki bi skromno trpel svoje neugodne občutke tam nekje v “cukrarniški” vlažni sobici, medtem ko bi javno na veliko parlamentirali o tegobah posvečeni, ki morda z vsem skupaj pravzaprav nimajo nič, pa se toliko lažje … hmm … Odprejo! In pojamrajo!

V kolumni Dnevi jamrarije in vina je Goran Vojnović pojamral do konca in čez in še dodatno pokazal, kako na videz daleč od klenega Slovenca je, še dlje pa od cukrarniškega sinonima za slovenskega umetnika, od koder se zgodovinsko napaja njegova veličina. Izražal je celo neke pomisleke, da naj bi filmske ustvarjalce tako kot drugod po svetu nosili po rokah, jih obravnavali spoštljivo in, pazite na višek prevzetnosti!, jim pod noge položili še rdečo preprogo. Da je nezaslišanost toliko večja, pa Goran Vojnović v svoji pomembnosti očitno sploh ni opazil rdečega tepiha pred Avditorijem. Okej, že res, da se zdi mogoče zanemarljiv predpražnik v primerjavi s kilometrino vijočega se blaga po tujih festivalih, a ravno v tem je spet čar slovenske veličine. V skromnosti in varčnosti, ki je Vojnović očitno ne zmore ponotranjit! Na vse to je s sarkazmom oblatil še vino, simbolni ponos slovenstva in žlahtno zdravilo za vse tegobe, skratka, ne razume, v čem je štos. Zato ima pa mladenič verjetno toliko problemov, da lahko vsak teden napacka kolumno. Kaj čmo.

GOODFELLAS

Kolumna Gorana Vojnovića po logiki stvari vsebuje nekaj trpke resnice, kar pa na žalost ni nič novega in ni samo stvar nekih festivalskih organizacij tam daleč stran, ampak je tudi širši mentalitetni problem in s tem povezanih prioritet v delovanju. Kar je opisal kot osebno doživet neljubi dogodek, kliče izključno po opravičilu in ne premore izgovora. V imenu festivala se opravičujem. Osebno bi se že na mestu zločina spokorila, če bi mi v tem primeru Vojnovića tudi uspelo osebno znervirat, tako bo pa v tem primeru o osebnem opravičilu presodil tisti, ki je to juho skuhal. Upam, da se mu bo presojat v smer opravičila in razmisleka o spremembah “profesionalnega” pristopa zdelo vredno.

Z marsičim se seveda strinjam in vsak, ki se je za pet minut približal tej sferi, je zlahka trobil enako, čemu je festival namenjen in kako bi moral kot tak posledično funkcionirat, in ne, ne obstaja tehten razlog, niti nevemkakšne višjesilne razmere, da se ne bi moglo slednjega tudi uresničevat, obstajajo pa netehtne nižjesilne razmere. Vendar pa se ne strinjam z Vojnovičevim epilogom in menim celo, da se tudi zaradi takovrstnih odzivov festival v pozitivnih plateh medalje razvija počasneje, kot bi se lahko. Po duhovitem v sarkazem zapakiranem mnenju avtorja bi festival lahko kar ukinili. S takšnim mnenjem prav nič ne spodbuja, še manj kaznuje tiste, ki naj bi bili nosilci neposredne odgovornosti v avtorjevih mislih in so tam daleč v mislih previdno tudi raje očitno ostali. Pač! Če festivala ne bo, celo na pobudo filmskih ustvarjalcev, bodo imeli zločinci iz misli krucefiksarja celo z “dobrohotno” odvezo tistih, ki jim je namenjen, manj dela, juhuhu, pa še denar bo ostal bolj zagnanim in pregnanim v rokah! Kaznuje pa takšna misel predvsem filmske ustvarjalce. Pristop me asociira na sceno iz Scorsesejevega Goodfellas, ko med latino mafijozote na novo rekrutirana žena ne more verjet, da druge žene pljuvajo po parketu lastne dnevne sobe, ko pridejo skorumpirani dečki v modrem razmetavat po hiši.

Vsekakor sočustvujem in mi ni dobro v želodcu, ker je Vojnović v določeni situaciji občutil, da skuša nekdo iz njega skreirat zgolj kreaturne pozornosti željnega Damjana Murka. Celo povsem razumem, da je na ta “filing” še posebej občutljiv. Vsaj jaz bi bila na njegovem mestu. Iz njega se je že produciralo murka s pomočjo infantilne spletke bojda murkasto butastih policajev. A še vrli bojda antimurkasti takoimenovani intelektualci so se s politikantskim murkovanjem nasladkali do grla in čez, da je le murko iskra preskočila na bojda kulturno žlahtnejši planet. Spremljali smo lahko blesave kvaziresne razprave ogorčenja v kakšni državi nepismenih butaloidov živimo in površne prvošolske kvazipoučne floskule o razlikovanju med fikcijo in realnostjo, od česar nismo imeli nič, razen da smo v petnajstih delih spremljali piar Gorana Vojnovića kot zglednega, prijaznega, marljivega mladeniča, ki ima rad košarko in dobro obvlada slovnico, za razliko od čefurjev, o kakršnih je na šus spisal hitast literarni prvenec. Jap, Vojnović definitivno ni čefur, ampak Slovenec par ekselons. Murkoti iz dežele Murkorija smo lahko ob bizarnih tv prispevkih goltali spoznanja, zakaj glavni čefurski lik v tej prelepi slovenski kotlini ni in ne more bit podoben značaju avtorja, je pa lahko seveda odlična roba za hit poletja, škandal zime, dober vic, politikantsko propagandno papico, če je ravno na mestu za pridobivanje politikantskih točk s podjebavanjem kakšnih izbrisanih v glavo, ki imajo še vedno od vsega cirkusovanja približno toliko koristi kot imajo denarja za pogoltno precenjenega odvetnika itd. Nič! Ravno na Vojnovićevi glavi se je s pomočjo murkovanja celo razgalila vsa možna bedna plat medalje posvečenega intelektualnega elitovanja. Vojnović je napisal spodoben komercialni roman, s prvinami, ki jih dober komercialni roman mora upoštevat, od naslova, preko izbrane tematike, jezika, mej psihološkega (ne)poglabljanja, omejitve (ne)obsežnosti samega dela, pa do ravno pravšnje doze podtaknjenih modrosti za bralne zmogljivosti in stopnjo dojemljivosti povprečnega slovenskega slehernika. Zbirka dobrih vicev. Namen je uspel, za tragikomične slovenske razmere se je delo dobro prodajalo, na čar projekta pa so se skozlali pohlepni pametnjakoviči in murkovanje uprizarjali tja do ključnih literarnih nagrad nacionalnega pomena, da se je lahko s slabostjo v želodcu parlamentiralo, ali je to delo tako prepričalo vse mogoče žirije, kjer se svaljkajo itak kar naprej eni in isti mandeljci monopolne literarne srenje, ker je res tako vrhunsko in konkurenčno med konkurenčnimi umetniškimi deli ali se veliki met godi zaradi brezmejne zgodovinske frustracije odtujenosti umetnosti od lastnega naroda. Kot akademska tolažba sonarodnjaškim antifenom bralskih navad, da lahko z užitkom prebavijo tudi literarno delo, ki ga posveti akademska roka. Kar tako. Čez noč. Malo morgen. Narod so seveda nategnili, zavedli in prav nič prispevali k preboju slovenske literature kot take, pred premnogimi so se osmešili kot obupanci, ki so v poslednjih krčih pogubljenja nazdravili možnim dobrobitim murkovanja, sebi pa čestitali za dober biznis po več kot stoletju, ki se žal ni odkotrlikal niti preko pravih vzvodov, niti s pravimi vzvodi. Morda je bil Damjan Murko osebni svetovalec koga, ki je zakuhal murkomineštro. Morda bi znal Murko odgovorit, ali je projekt afere propadel in Goran Vojnović fakofovsko pobasal promocijski izplen ali je projekt v namenu pravzaprav uspel. Odvisno, kdo je afero sproduciral. Ne bomo izvedeli. Če pri vsem skupaj noben že na prvi pogled prepoznaven murko tokrat ni imel nič zraven, pa lahko rečem samo, da so takšni prizori v vsej svoji invalidni scenaristični, režijski in igralski abotnosti vsaj z vidika lynchovskega twinpeaksovanja bolj poučni od afere Čefurji Raus, ki je prav tako humorno zazvenela, a v izzvanjanju še trpkega nasmeška ni bila več vredna. Meje murkovanja se torej merijo samo še v izplenu.

Zato me lahko samo veseli, da je ravno Goran Vojnović kvečjemu bolj kot manj občutljiv na duh ali sluh o murko praksah. Čeprav me ni prepričal v kolumni, da je resnično bolj od povprečnega slehernika občutljiv na razne škandale in prepire med filmskimi ustvarjalci in selektorji, kaj šele z omembami raznih na gobec incidentov na osebnem nivoju, ki lahko eskalirajo na kateri koli pijanki že. So what?! Očitno je predstava Šturbej versus Vinči tako promocijsko obeležila festival slovenskega filma, da ga še avtor, ki domnevno prezira tovrstne promocijske nezgode, ne more pozabit omenit. Festival se mu zahvaljuje za osvežitev spomina, kako pestro zna bit ob družabnih srečanjih na filmskem terenu. Dobrodošli! Osebno pa v imenu resnične iskrenosti ne vidim, ama, nikakršne posebej omembe vredne tragedije, razen dejstva, da je za to nenačrtovano silno festivalsko promocijsko eksplozijo po pravdarskem cirkusovanju na sodišču plačal večletni EPP na koncu kar Vinči sam, iz svojega žepa. Upam, da se mu je direktor takratnega festivalskega leta zahvalil, ga povabil vsaj na kosilo. Godijo se afere, ki komu prinesejo škodo v življenje, komu pa blagor in/ali koristi. Goran Vojnović še predobro ve.

Kar se tiče prepirov s selektorji, žirijami itd. vidim prav tako toliko problematičnega, kot se zdi problematično širom po svetu in se dogaja. Kdaj pa kdaj kdo celo izrazi, kar misli, če premore dovolj jajc. Relevantnost, koristnost ali škodljivost izpovedanega itak vsak ocenjuje po svojih še tako minornih zmožnostih in včasih se iz kakšnega špetira izcimi kaj progresivnega v bodočem delovanju, včasih nič, včasih škodljivega. In v post festum rezultatu je edino ključno vprašanje. Odvisno od zainteresiranosti za progres tapametnih in tistih, ki lahko kaj naredijo v smer smotra, so za to poverjeni in plačani, sicer bi morali spokat kufre (pa jih ne). Torej je edino v mejah operativno konstruktivnega smiselno sploh parlamentirat, res pa konkretne analize stanja ne nudijo toliko osebnega masturbatorskega užitka kot kafičarsko kramljanje tipa bojda čustveno zgroženih in pretresenih nad pojavi kot takimi.

Osebno sem precej zgrožena in pretresena (hehe …) nad Vojnovićem pristranskim zaključkom kolumne z izrabo priložnosti za hvalo lanskoletnemu direktorju Samu Ruglju, ker je vodil festival spodobno (definicija spodobnega po Vojnovićevo v tem primeru bi me zelo zanimala?), in je po Vojnovićevem mnenju Pošteno priznal, da se festivala na višji nivo spravit ne da (bi nam Vojnović predstavil kakšne dokaze, da se festivala na višji nivo spravit res ne da, v kolikor hoče sporočit, da so drugi vodili ta festival nepošteni do skrajnosti, ker niso Priznali, da festivalu ni pomoči?) in seveda končni pribitek o obstoju festivala: Vojnović se nagiba k mnenju “tudi če ne!“.

Vojnovićev vidik je seveda vidik osebe, ki ga je podprla močna založba z lovkami po večini literarnih žirij in komisij za odločanje o tem in onem, še malo pa bo prisostvovala z odločanjem še o izbiri scenarijev za financiranje nadaljnjih projektov na Filmskem skladu … ups, pardon, to se je že zgodilo. Vojnović bo kmalu začel snemat film pod produkcijsko hišo Arsmedia, ki bo brez dvoma odlično profesionalno poskrbela za njegovo počutje in usodo filma, kolikor se bo le dalo, in Vojnović piše tedensko kolumno v časopisu z ugledno naklado in … Super, fajn. Samo malo več objektivnosti zavezanega analize s preverjenimi informacijami ne bi škodilo, ko gre za možnosti in podporo drugih. Premnogim filmarjem festival vendarle pomeni nezanemarljivo promocijsko priložnost (zato se pa tudi pojavljajo razni prepiri s selektorji, žirijami itd.) in prenekaterim podlago za predstavitev in motivacijo za začetek morebitne plodovite filmske poti. No, pa tudi v Vojnovićevem primeru menim, da gre s “tudi če ne” za pretiravanje z aroganco. V kolikor se mu namreč za festival fučka, kaj šele za nagrade, ni treba izpolnit prijavnice za festival in rešen problem. A dvomim, da se bo njegov producent strinjal z avtorjevim morebitnim predlogom. Skratka, zavedanje pomena podpore, brez katere še tako nadarjen ali plodovit posameznik ne more veliko, je izjemnega pomena, še posebej v primeru, ko se ti odpre dostop do krojenja javnega mnenja in uživaš sloves Dobrega fanta. Hitro lahko izpadeš nadut serator s prepolno ritjo, Goodfellas project, četudi zgolj pomotoma, z dobrimi nameni v ozadju in je površna ocena krivična. Močna podpora lahko še murkote drži pri luksuznem bohotenju, slaba pa zatre še takšnega “genialca”, vsaj dokler se ne znajde pod grudo in nikogar s svojimi genialnimi stvaritvami nič ne stane in nobenega prijaznega hinavskega prisklednika ne ovira s svojo konkurenčno realno učinkovitostjo. Kritike v smer izboljšave so vedno upravičene. Magari pljuvaške, da bolj zažge. Moram se strinjat. Odkar pišem, imam še manj moralne pravice, da osebno tega pristopa ne bi razumela. Ampak …

JAMRARIJE

Samo Rugelj je enako, kot vsi do sedaj, začel z delom za festival pozno, kar je tudi javno pošteno povedal. Rak rana tega festivala. Rak rana, ki ji botruje neizogibno dejstvo, da v resnici nikogar od domnevno zaskrbljenih usoda festivala zares kaj dosti ne briga, sicer bi poskrbeli za ustrezne pogoje in še ob pravem času najmanj zahtevali takojšnji odstop posvečenih, ki osnovnih pogojev evidentno ne zagotovijo. To je jasno vsako leto najkasneje januarja.

Pri ogledovanju ekip pod kategorijo Kdo je kdo na spletni strani sem ugotovila, da nas je v ekipi zelo malo, a očitno dovolj, saj prejšnje leto pod Samom Rugljem ni bilo nikogar in verjetno zato kategorija Kdo je kdo ne obstaja, a ne. Sem bila presenečena, da je zadevo z nikomer uspel zorganizirat. No, obstajala sta dva kontakta direktorjev Založbe Umco z objavljenima mejloma umco.si. Edino pomembno očitno. Vsi mediji, poslovni partnerji itd. so torej komunicirali z založbo Umco, ki izdaja tudi brezplačno filmsko revijo Premiera. Založba Umco se torej propagira preko festivala. Založba Umco je žena, prvenstvena funkcija biznisa Sama Ruglja, festival po logiki stvari ljubimec, ki lahko obstaja samo, če je žena zadovoljna in nikakor če festival krade preveč časa, energije in pozornosti, plus brez denarja za prispevek k dobremu žuru pri čičanju na dveh stolih. Čemu bi onesrečil dva, če lahko samo enega. Čas in vložena pozornost pomeni tudi denar, ja. Četudi so apetiti do festivala veliki in slovo prekleto težko, se je torej treba odločit za manjše “zlo” glede na okoliščine. In tako sem osebno razumela Rugljevo “poštenost” ali “nepoštenost”, po želji interpretacije, ko sem si ogledala veliko posnetkov z njegovimi intervjuji v zvezi s festivalom in kjer je na svojo prvenstveno zavezanost založbi Umco tudi pošteno opozoril. Da bi lahko z veliko več v naročje položenega denarja in z odcepitvijo od Filmskega sklada fural tudi festival za zraven pa res ni čudesna pogruntavščina, saj bi se v tem primeru za vodenje festivala kot dodaten ali edini smoter kariernega delovanja verjetno cufalo kar precej ambicioznežev iz kulturne sfere, kar pa ne pomeni, da bi festivalu nujno to kakor koli koristilo. V manj ugodnih trenutnih okoliščinah pa sprejetje določene funkcije pri tem festivalu predstavlja izziv dovolj naduti, samozavestni in v svoje zmožnosti dovolj prepričani osebi ali pa naivni, malo trapasti in ganljivo entuziastični osebi, ki se kar znajde na kraju zločina, ker je pri roki, ali pa zelo obupani osebi, ki sprejme to delo, ker trenutno nima kaj drugega bolj profitabilnega za počet in se je ponudila priložnost. Lahko je mešanica dejavnikov, verjetno mi pa ni treba posebej poudarjat, katera verzija je za rast festivala najboljša in katera verzija se pod “tudi če ne” klimo hkrati najmanj vklaplja v “sistem”.

Po ogledu predhodnega stanja je bila vzpostavitev prioritetne naloge z mojega položaja naravnost enostavna, dojameš lahko s parimi kliki po spletni strani in malo prekrvavljenimi možgani. Festival potrebuje okrepitev na terenu medijskega pokritja z različnimi smernicami in različnimi ciljnimi tereni. S “tudi če ne” v kotičku možganov, ker popotresno prizadeta pot ni ravno uhojena, sigurno težko sploh začneš, niti ti ni treba, ker je že samo pričakovanje, da bi kdo kaj ambicioznega v zvezi s festivalom začel zganjat, očitno v izumiranju. Na mestu Sama Ruglja bi imela kot urednica Premiere problem predvsem v kontaktiranju z drugimi mediji, ki bi lahko prevzemali vlogo boga, medijskega pokrovitelja na svojem ciljnem terenu, kar je treba z uspehom festivala in z zadovoljivim povratnim oglaševanjem bogov tudi upravičit, sicer te kakršni koli sponzorji po logiki stvari upravičeno pošljejo v tri p. m., mediji pa še oblatijo tvoj propadel projekt za posladek, torej se jim je morda bolje izogibat! Kam naj v tem šmornu vtaknem Premiero, ki je moja, moja, edina in edinstvena? In dober direktor svoj medij mora dojemat kot nerazumno edinstven, pa tudi če bi šlo za listič s ciljno publiko treh barskih pijancev v spodnji Kungoti. Neljubemu konfliktnemu interesu se še najbolje izogneš, da se mu preprosto izogneš. Samo Rugelj je konflikt interesov z mojega vidika dobro nadomeščal s samopromocijo, saj se je sam precej pojavljal po medijih, katero funkcijo v njem vidi prvenstveno javnost, se pa znotraj tej izognitvi problema v tem primeru javnosti prepusti. Vendar je imel Samo Rugelj s svojimi nastopi žal predvsem veliko za povedat o že pregovornih konfliktih in stagnacijah v filmski sferi ter s tem povezane kronične politikantske dispute. Še kar zabavno, za shirane tabloide, vendar, pardon!, sem zelo presenečena, da je filmski ustvarjalec s takšnim piarom očitno zadovoljen. Presenečenje me mine lahko le v primeru, če gre za podporo dobremu prijatelju, kar pa spet ne bi bilo korektno do festivala. Direktor festivala je po mojem mnenju namreč postavljen v čas in prostor, ko pričakujemo, da bo javnosti pričaral predvsem privlačno plat medalje festivala, slovenskih filmov in njihovih ustvarjalcev ter se bahal predvsem z dosežki, ki jih je trudoma dosegel, neugodnim okoliščinam navkljub. Predstavljanje že stokrat pregretih zdrah in uporaba slednjih za samopromocijo v imenu takoimenovanega Poštenjakarja po mojem mnenju ni cilj učinkovite promocije festivala. Za takovrstna razčiščevanja je dovolj časa čez celo leto, pred točo in po njej, ko ponavadi od nikoder ni ne duha ne sluha. Poštenjakarji očitno spijo. Ko zasije festivalski soj žarometov, zna bit pameten vsak. Ključno vprašanje bi pa moralo biti vedno samo konkretno, kaj je naredil.

No, moje minorno skromno osebno mnenje je, da festival potrebuje gradnjo na močni identiteti, pri čemer mora v javnosti kraljevat festival in filmski ustvarjalci, kar edino lahko promovira slovenski film. Festival mora predstavljat tudi razlog za združevanje, pestro dogajanje, skratka, privlačno klimo kot “spešl ivent”, da se zdi občinstvu vredno bit eden izmed prvih, ki si ogleda določene filme, ker se zraven tudi fajn ‘ma in da se vidnejšim osebnostim iz javne sfere zdi pomembno pokazat in s svojo prisotnostjo podpret festival, kar je pomembno tudi za vse hipotetične sponzorje z različnimi poslovnimi apetiti. Sicer si lahko vsak ogleda filme v redni dristribuciji tudi kasneje, tistih, ki si jih ne more, pa ljudje v današnjem natrpanem vsakdanu ne pogrešajo tako zelo, še posebej če sploh ne vedo, kaj bi pogrešali, ker o tem predhodno niso obveščani in ker itak želijo še nek dodaten motivacijski sprostitveni bonbonček dandanes skoraj za vsak korak prostega časa.

Festival slovenskega filma se mora s podelitvijo nagrad vrnit tudi na televizijske ekrane, namesto da lahko filmski ustvarjalci spremljajo Borštnikovo srečanje in se sprašujejo, zakaj oder na slovenskih ekranih pohvalno častno obstaja, ekran pa ne. Temu primerno se morajo vzpostavit ustrezne organizacijske okoliščine, da bodo prejemniki nagrad nagrade lahko javno prevzemali in da se vnese več recipročnega izkaza spoštovanja do same simbolike festivala, s tem pa zdravega glamurja. Festival mora razčistit jasno strategijo v zvezi z lokacijo in terminom dogajanja, ker se januarja sredi Triglava na primer festivala še moja malenkost, ki je nadpovprečno potrpežljivo ljubiteljska v navezavi na slovenski film, ne bi udeležila. Skrčit mora selekcijo, na kar je spet opozorila letošnja žirija, in dejansko ponudit samo presežke, ker ideologija ponujanja na ogled čim več produkcije nima nobenega smisla, razen da so termini predvajanja brez potrebe prenatrpani, dvorane pa prazne. Tudi nagrade za vsak povratek ali obstoj resnično ni treba podeljevat. Nagrade bi morale promovirat presežke, o definicijah le tega naj se filmska srenja bolj smotrno in učinkovito krega, razčiščuje in pretepa skozi leto. Na kraju zločina je pač prepozno.

VINO

Letos je festivalu vendarle nekaj uspelo. Uspel mu je dokazljiv in informativno dostopen korak (če bi vojnoviće konkretni koraki res zanimali) naprej, kar se tiče medijskega pokritja in s tem povezanega medijskega pokritja. Medije festival zanima, če se prepričajo, da v resnici dovolj zanima tiste, ki znotraj njega delujejo, in so pripravljeni nekaj vložit v sodelovanje z novinarji. Zelo preprosto na zunaj, a zahtevno od znotraj. Končni odzivi na festivalsko dogajanje so bili zato pozitivni in spodbudni. Povečal se je dokazljivo (če bi vojnoviće dokazi res zanimali) tudi obisk v primerjavi s prejšnjimi leti, na otvoritveni in zaključni slovesnosti smo pa sploh nekatere obiskovalce morali prav nemarno prepustit kakšni stopnici zaradi gneče. Kako čudovit prizor. Opremljenost prostora je bila prvič, odkar obiskujem ta festival, opremljena za udobje in boljše počutje obiskovalcev, kar se je tudi obrestovalo. Toplina prostora ni zanemarljiv pojem. To je podlaga za naprej. Koraki niso veliki, vem, vem, ampak so in z lahkoto se vse skupaj pokvari, težje ohrani, najtežje pa razvija. Od česa je odvisna bodočnost? Predvsem od pričakovanj tistih, ki se jih festival najbolj tiče in od ljudi, ki bodo nadalje s festivalom rokovali. Maksimalen fiasko tega festivala je, da nima kontinuitete. Vsako leto nov direktor in nova ekipa, ki bi se morala učit na predhodnih pomanjkljivostih, a svoje ugotovitve odnese domov in že prihajajo novi cicibani na delo. Delovanje na tem terenu ni niti podobno upravljanju z žeblji, ampak je živ komnikativen sistem, nadpovprečno odvisen od ljudi, ki vlečejo niti in s tem povezanih strokovnih in komunikacijskih sposobnosti (komunikacijske sposobnosti so še posebej zagatne v tej sferi).

Zaenkrat je scena takšna, da je v zadnjih letih po eni sezoni mrknil s terena vsak direktor, vsak s svojimi bolj ali manj utemeljenimi razlogi. Ne moremo opazovat razvoja, lahko samo hvalimo dobre segmente in drekamo po propadlih. Ne vemo, ali in kako bi se razvijalo dobro in saniralo slabo, ker sploh ne pride do rutinirane izkušnje. Zato se je bolje orientirat na jasno razdelana pričakovanja, v kolikor gre resnično za zainteresiranost. Sicer se po pravilu igre, kot vedno in povsod, odvijajo zoprni epilogi. Tisti, ki jim je najbolj mar, upravičeno zavriskajo “tudi če ne” in spokajo, tisti, ki se jim v bistvu stvari fučka za festival, precej bolj jih pa zanima samo formalen blišč zasedanja določenih plačanih stolčkov, pa po svoje v blaženem miru diletantsko rovarijo naprej do naslednje nekoristne vojne.

FILMI

V redni dristribuciji sta že Slovenka v režiji Damjana Kozoleta in Osebna Prtljaga Janeza Lapajneta, ki se predvaja enkrat tedensko samo v Kinoteki. 9:06 v kinematografe še prihaja, Distorzija bo predvajana na programu TV Slovenije, Igra s pari je predvajana že bila. Danes, 14.10. ob 20:00 se bo na I. programu TV Slovenije predvajal dokumentarno igrani film Alma. M. Karlin: samotno potovanje.