SOŠOLCI IZ 5.a
Torek. Dan D. Spet v šolo. Spet zastoji na cestah in gneča po ulicah. Na žalost asociacija na šolo pri preveč otrokih vzbuja mučne občutke, v prenekaterih primerih celo samomorilne. Več od sebe, kar so se naučili, pač iztisnit ne bodo mogli, ampak nič hudega, saj se kaj takšnega tudi ne pričakuje. Kaj naj se naučijo v šoli, kjer se morajo ogromno, na hitro in vedno več učit, nobeno učenje pa ni podvrženo utrjevanju, poglabljanju in ustvarjalni razpravi ali kreativnosti, s kakršno se vrednost znanja v praksi najbolj izkaže in osmisli. V betici na tisoče informacij, ki jih pozabijo tako hitro, kot so se jih bili primorani hitro napiflat.
Ena izmed mojih najljubših rubrik, kar sem jih kdaj spremljala. Hribarjevi sošolci iz 5. a. Žal se je ta rubrika malo spridila v namenu, ker je v gledalcih predvsem sprožala vzgibe, da se posmehujejo politikom, izbranim javnim žrtvam, če niso znali odgovorit na bojda osnovnošolska vprašanja. Idejno mi je bil projekt všeč iz povsem drugega razloga. Zaradi besnih staršev, ki ne obvladajo prenekaterih detajlov znotraj osnovnošolske snovi. Logično, da ne. Kdo bi se spomnil naziva frulice iz petega stoletja. Okupirani so z neštetimi podvigi, ki jih morajo šolarji uresničevat, a smisel podviga ostaja neznanka. Zbiranje in nabiranje tega in onega. Nič ustvarjalnega, zamudnega in zgolj napornega zaradi napora samega po sebi pač obilo. Ni nenavadno. Slovenska mentaliteta je prežeta s klanjanjem nesmislom. Narod OKM (obsesivna kompulzivna motnja). Na bruhanje me sili, ko na primer slišim, kako je spet nekdo neverjetno priden, KER kar naprej dela.
PRIDNI ODRASLI OTROCI
Pridni osli in oslice mi dvigujejo tlak. Pridni spet prčkajo, rezultatov pa od nikoder ali celo prekleto rušilni. Pridni, ki popolno praznost in nefunkcionalnost v Sloveniji še posebej z lahkoto kompenzirajo z brkljanjem. Slovenci smo res pridni, slišimo neštetokrat. Neštetokrat pa prav tako slišimo, da smo premalo ustvarjalni, produktivni in konkurenčni. Oh, kako kontradiktorno. Vse zaradi prekletih pridnih! Ti škodljivci čepijo na delovnih mestih ure in ure in še čezure, hitijo po hodnikih, na videz noro garajo, rezultatov pa od nikoder. Povprečno priden Slovenec sploh ne razume, kaj pomeni ustvarjalno delo. V Sloveniji bo obveljal za pridnega brkljač, kvaliteten kader, ki se mu ne bo ljubilo zapravljat časa z izigravanjem, da dela (na primer na facebooku za računalnikom v pisarni), pa jebiveter. Še huje. Zaradi zaostalega neproduktivnega pridnjakoviča, ki sam s sabo, kaj šele z družino in prijatelji, nima pod milim bogom nič pametnega za počet, celo boji se prostega časa, kot se boji soočenja s svojo brezmejno otopelo praznostjo, bodo morali tudi redki produktivneži jebat ježa po ure in ure, da bodo izpadli enako pridni, dokler tudi sami ne bodo popolnoma izmučeni otopeli oziroma dokler ne bodo odpuščeni. Jap! Pridni sovražijo produktivne in ustvarjalne. Logika. Vzbujajo jim slabo vest in vzpostavljajo višje standarde, ki se jih pridni kakopak branijo kot satan križa. Pridnim godi mentaliteta pridnih. Da po cele dneve prčkajo, prčkajo in prčkajo, včasih lažnivo pojamrajo, kako jim manjka prosti čas zase in po možnosti za bližnje (v resnici pokajo od radosti, da jim ni treba prenašat bližnjih, kaj šele sebe), sopridni nadrejeni jih po kakovosti rezultatov nikoli ne pobarajo in za nameček živijo še v deželi, kjer so za vse to sranje celo pohvaljeni. Postali so celo nastopajoči v nekakšni samohvalni nacionalni floskuli: “Slovenci smo priden narod!”. Twin Peaks po slovensko.
PRIDNI ŠOLARČKI
Perverzija bolestno nesmiselne mentalitete, v kakršni sozvočno z načinom in vzori pehamo v depresijo tudi šolarčke, gre lahko čez vse meje razumnega. Tudi naši šolarčki so se primorani neznosno trudit in prčkat. Na neverjetno presenečenje odraslih infantilnih prčkarjev pa ne obvladajo niti osnov obnašanja, kaj šele, da bi ponotranjili čar konstruktivenega ustvarjalnega dela. So depresivni, arogantni, vedno bolj nasilni in utrujeni. Najbolj utrujeni so tisti, ki znotraj prčkalopolitike dosegajo najslabše rezultate. Od kod neki so tako utrujeni? Od strahu pred prčkanjem in zaprčkanim življenjem. Od strahu pred tistim, kar opazujejo pri svojih starših in pomembnih drugih, na primer pri učiteljih. Od tihega zaklinjanja, da oni že ne bodo takšni, ko bodo odrasli. Seveda pojma nimajo, kako neki naj bi jim uspelo, da takšni ne bodo postali. O tem si ne upajo z nikomer niti spregovorit. S tolpo prčkalcev, ki z njihove strani pričakujejo celo spoštovanje in pohvale … hmm … kako zgledni so, že ne. Če jih bodo opljuvali, bo sledilo infantilno nezrelo maščevanje (kuhanje mule, vreščanje v tri krasne in podobno). Razgrajat si upajo samo delikventi. Predvsem nad učitelji. Si naivno privoščijo, za kar bodo najebali še bolj od pridnih zlatih malih in velikih maturantov in maturantk, ki bodo za prilagojeno napiflanost dobili priznanje, potem pa o veliki večini njih, kaj šele o kakšnih nadpovprečnih dosežkih, nikoli več ne bomo slišali, ker zelo verjetno tudi ne bo o čem kaj slišat! Nekje pridno in prilagojeno šihtajo, nekaterim je čez leta počil živec od pridnosti in hkratnega občutka, da od njih ni nič več od izkoriščane potrošne robe, heh, celo partner in otroci računajo na samo po sebi umevno pridnost, preden izginejo v svoje fakof bolj zanimivo življenje. Jok!
PRIDNE UČITELJICE IN NEKAJ MED ŽENAMI ZABLODELIH UČITELJEV
Bojda bi se po mnenju kvazipametnjakovičev po novem lahko piflali celo pri telovadbi. Nič čudnega. Takšne ideje so se kalile že v času mojega osnovnošolskega obdobja. Učitelji telovadbe so namreč veljali za v povprečju najbolj frustrirane. Češ, da se telovadbe ne jemlje dovolj resno. Prav so imeli. Tako se frustriran učitelj maščuje. Z dodatno muko. Tako deluje psihoza. Če ženi, ki ne ceni moža, ne pomaga klofuta, ji bo pokazal, kakšni so občutki s polomljenimi rebri in zbitimi zobmi. Višek perverzije nam je postregel nek učitelj telovadbe, ki je ob omenjeni ideji podal izjavo za javnost, da je telovadba ogledalo učenca. Kako sadistično. Kar predstavljala sem si xy malega debeluščka, ki se komaj privleče čez kozo, psihopatski učitelj pa mu zabrusi “To je tvoj odsev v ogledalu, mali!” in se zareži teta Pehta. Nesposoben učitelj (priden zagotovo) seveda ne zna v otroku, ki bi mu ljubezen do športa še kako prav prišla, vzbudit interesa. Ne zna mu pomagat pri iskanju optimalnega načina za rekreacijo in ga vodit skozi proces. Ne! Zarukan humanoid terorizira in sili otroke v vse sorte cirkusantske figure, jim ubije voljo do športa, na koncu pa jim ponudi fenomenalno možnost, ki jo že dobro poznajo, da si poviša oceno z nesmiselnim dodatnim piflanjem o nečem, kar nikoli ne bo uporabljal in temu primerno tudi kmalu po maltretaciji pozabil. Sovraštvo do športa se bo še ojačalo. No, ja … v kolikor ima mali več sreče in izhaja iz eksistenčno nadpovprečno dobro stoječe familije, bo problemov manj. Rešili ga bodo na uro preplačani inštruktorji za to in ono, pa bo več časa še za telovadbo pri kakšnem prijaznejšem stricu v fitnes centru. Revnejši otroci so prepuščeni na milost in nemilost pridnih pedagoških zakompleksancev in izmozganih in otopelih staršev, ki so si domišljali, da jim bodo otroci predvsem osebno koristili. Na primer, da jih bo imel vsaj nekdo na svetu brezpogojno rad in jih celo spoštoval, popravil namesto njih, kar so sami zajebali do grla in čez.
DAMIEN IN REGAN SE SPROŠČATA POD RDEČIM KRIŽEM
Dobrohotni mediji nas zadnje čase redno obveščajo o neznosnih razmerah po šolah. Učenci so abnormalno nasilni in objestni (če že niso bojda po novem medicinskem poslovnem dognanju hiperaktivni in posledično na hiperenostaven način zritalinani v center možganov), učitelji nimajo več nobenih pravic za izvajanje vzgoje, starši pa svojo malo drhal ščitijo, zagovarjajo in učiteljem za vsako figo celo grozijo s tožbami, če se tega prej že ne poslužijo kar otroci. Bojda je trend permisivne vzgoje ušel z vajeti. Servirajo nam posnetek letovanja otrok pod okriljem Rdečega križa, kjer je tolpa ljubkih otročičev učitelje zmerjala, jih napadala, razfukali so tudi nekaj inventarja. Vrhunski prizor srhljivke šele sledi. Učitelji, ki ne obvladajo sinonima za naše največje bogastvo na dveh nogicah, se poslužijo logičnega vzgojnega prijema in male bodoče velike primitivce pošlje za kazen, od koder so prišli. Domov. Nobena grozljivka, ne Omen ali Exorcist, ne more doseči srhljivosti prizora, ki smo mu bili lahko priča ob prispevku pri poročilih, ko so starši brez sramu pred kamerami obtoževali učitelje, ker so razgrajaškim otrokom prekinili letovanje. Pojavila se je celo mati, ki je izjavila kot nekaj relevantnega, da je njen otrok povedal, da so bili poslani domov zaradi nečesa brezveznega. Ob takšnih prizorih se ne morem upret radostnim občutkom, ker nimam otroka. Resnično in od srca. Če pomislim, da bi ga morala pošiljat v šolo med potomce tako patološko brezumnih staršev, me kar zaboli. Raje bi ga peljala v živalski vrt, da se poigra z levi. Imela bi občutek, da je med bolj razumnimi in manj škodljivimi proizvodi kruto zajebantske narave. Predvsem pa bi me bilo manj strah, da bi moj otrok odrasel v popolnega požvinjenega idiota, kar niti ni najslabša varianta. Še bolj bi me skrbelo, da bi normalen in morda celo plemenit trpel med drhaljo.
Seveda lahko “razumem” starše, ki so pobesneli, ko so jim učitelji preprosto vrnili njihove ljube otroke. Ti otroci očitno niso njihovi ljubi. Očitno so starši komaj čakali, da se jih za nekaj časa znebijo in imajo raje ščepec ljubega miru pri bajti. Verjetno mora bit pravi šok, ko kar naenkrat predčasno zazvoni telefon, in dobiš obvestilo, da mali damien koraka predčasno domov. Čudno, da se ni komu od staršev utrgalo in ni šel kakšne učiteljice kar nabutat iz obupa. Tako težko prislužen košček dopusta. Jah, res hudo!
PERMISIVNA PSIHOZA
Puhlice o permisivni vzgoji so že zdavnaj prebile dno od dna sprenevedanja. Permisivna vzgoja ne obstaja. Izgovor za popolno ignoranco in vdanost v nesposobnost starševanja. Da ščitijo svoje otroke v njihovem zlu, ni nič nenavadnega glede na priloženo in nima nič skupnega z razvajenostjo, kar trobijo na prvo žogo površni, čeprav zagotovo pridni, kvazipsihologi. Ogromno nasilnih in objestnih otrok ni prav nič razvajenih. So zelo obremenjeni, prestrašeni, zakompleksani in predvsem zapostavljeni. Starši, ki imajo seveda slabo vest, ker nimajo ne časa ne volje, da bi se z otroki kvalitetno ukvarjali, si na infantilen način z zaščito otrok, ko ga serjejo, skušajo kupit njihovo naklonjenost, ki si je sicer ne zaslužijo. Ko vidiš starša (in prizor na žalost ni redek), ko divja nad osebo (po možnosti pred otrokom), ki se je pritožila nad podivjanostjo njegovega slabše vzgojenega froca in neprimerljivo bolj napadalnega od sosedovega lovskega psa, ti je takoj jasno, da je slab starš, ki se tega zaveda samo toliko, da čuti primitiven vzgib dolžnosti odkupovanju potomcu, ko razsaja s histeričnim primitivizmom po svetu. Če ne veš, kako bi se zoperstavil prostituciji, obstaja možnost, da jo preprosto legaliziraš in čao. Če ne veš, kako bi se zoperstavil orožju, ga prav tako lahko preprosto legaliziraš in čao, a ne. Pravzaprav sploh ne gre za neverjetno neznano logiko na planetu bizarnih bitij – ljudi.
VESELI PEDAGOGI BREZ PRAVIC
Obstaja še en kleč v zvezi z jamranjem, ker učitelji praktično nimajo več nobenih pravic do izvajanja vzgojnih pristopov. Vsekakor slaba popotnica za urejanje gnilih razmer med šolarji. Pravzaprav nekaj neverjetnega. Vendar je še bolj neverjetno, da se ob tako dolgotrajnem opozarjanju na dotičen problem nikakor ne ukrepa. Osebno menim, da gre situacija zelo na roko ravno pedagoški srenji. Kako priročen izgovor. Dokler izgovora o pomanjkanju pravic ni bilo (še v mojem času), so morali neprimerni kadri prenašat mnogo več utemeljenih očitkov, zdaj samo zacvilijo, da pač nimajo dovolj pravic, in vse potihne. Pravice namreč nič ne koristijo, v kolikor jih nosilec pravic ne zna uporabljat. Morda je še dobro, da je slika zamegljena in sploh “ne vemo”, kakšen kader “rekrutiramo” v pedagoške vode. Kot oseba, ki sem imela priložnost sceno množično in precej od blizu opazovat več let, lahko rečem, da večina učiteljic (učiteljev je prekleto malo) ne vzbuja nikakršnega spoštovanja … hmmm … prenekateri celo nasilne vzgibe. Ja, v stilu, da bi jih kar na gobec. Vzbujanje spoštovanja (kar nima zveze z zastraševanjem) je še kako pomemben faktor pri otrokih. Otroci se mi smilijo, ko vidim, kako zlahka nategujejo starše in obvladujejo učitelje. Kako grotesken mora bit občutek, da si tako mlad in nemočen zlahka močnejši in pametnejši od tistih, ki naj bi prevzemali odgovornost zate in ti pomagali pri usmerjanju na pravo pot. Saj se ti lahko zmeša od strahu. In to se otrokom danes po mojem mnenju dogaja. Niso razigrani in živahni. Ampak histerični in podivjani. Od tesnobe. In ne, učiteljice ne bodo stavkale in zahtevale pravic do vzgojnih ukrepov nazaj. Čemu neki? Tako je udobno. Da ni nobene ustrezne selekcije pri izbiri tega morda celo najbolj odgovornega poklica med poklici, itak vemo. Še sprejemnih izpitov ni. Važno, da opravijo vsesplošno maturo, ki sploh ne omogoča vpogleda v posebno zainteresiranost, kaj šele v nadarjenost posameznika za določeno področje.
Ležernost našega ministra za šolstvo pri razsipanju s puhlimi izjavami računajoč na puhlo publiko je neznosna. Z levo roko. Lenobno ugotavlja, da se je matura utrdila kot pomemben del srednješolskega sistema, zato ne razmišljajo o tem, da bi jo odpravili. Tudi drhaljenje in diletantstvo se je utrdilo kot pomemben del osnovnošolskega in srednješolskega sistema, zato ne upamo, da bi destruktivno klimo odpravili. Minister Igor Lukšič je morda zelo priden. Morda čepi v pisarni na ministrstvu po šestnajst ur dnevno, naredil ni še nič omembe vrednega. Obvešča nas, česa ne bodo odpravili, ker se je utrdilo v sistem. Kdaj nas bo obvestil o čem, kar bo odpravljeno ali smiselno uvedeno? Ah, verjetno nikoli. Nefunkcionalnost ministrov za šolstvo se je itak že utrdila v naš sistem kot pomemben del. Je pa posmeha vredno, ker gre za ministra, ki je izražal posebno zaskrbljenost, ker se intelektualce izrinja s političnega parketa. Se strinjam. Žalost. Ampak ni bolj žalostnega prizora od domnevnega intelektualca, ki funkcionira kot povprečni zgolj egotripaški japi, kar mu gre celo v nos. Očitno se razlike in meje med pojmoma intelektualec in japijski blefer drastično zabrisujejo. Opazujemo samo borbo med drugo platjo iste medalje za položaj, na katerem se bodo valjali. Morda bi bilo bolje, da se določenih problemov loti kmet z zdravo pametjo in vzpostavi zdrav kmečki red!
CERKEV PONUJA ZATOČIŠČE PRED DAMIENOM IN REGAN
Zanimivo, da mi upanje spodbuja katoliška osnovna šola. Daleč smo prišli. Sem proti religioznim pralnicam možganov v imenu šole. Ateistka. Vendar bi svojega otroka, v kolikor bi ga imela, danes brez dvoma vpisala na katoliško osnovno šolo. Kam pa naj? Ker so dovolj prebrisani in pametni, da ponujajo vsaj v osnovnem smislu tisto, kar je v današnjih laičnih državnih osnovnih in srednjih šolah izumrlo. Razumevanje, da izobraževanje brez vzgojnega elementa ne obstaja. Propagirajo ukvarjanje z otroki, možnosti, da se izkazujejo na glasbenih, likovnih in drugih ustvarjalnih področjih, poučevanje v naravi in zmanjšanje števila obveznih ur. Še najbolj pa me je prepričala pedagoška elita državnih laičnih šol, ko se je preko medijev zaskrbljeno razburila z dvomom v kakovost novonastale katoliške šole zaradi razglasitve zmanjšanja števila ur pri matematiki in slovenščini. Za počit od krohota. Kakšni sprenevedavi diletanti! Od vseh megaštevil ur povprečen Slovenec komaj zna seštevat in odštevat, redko kdo zna omenit enega pomembnega slovenskega pisatelja in njegovo delo, ki ni France Prešeren ali Ivan Cankar. Morda se je nagnetlo v šoli preveč ur, pa premalo kakovostne in motivacijsko ustrezne izrabe vsaj ene ušive učne minute!!! Na katoliški šoli očitno razumejo pomen in pomembnost avtoritete in sodelujejo s starši. Seveda ne dvomim, da v zameno za kakovostnejši pedagoški proces natrosijo polno klerikalnih nebuloz v glavice najbolj dovzetnih. V primerjavi z nebulozami in totalnim kolapsom po laičnih šolah z idiotsko zatiralskim nivojskim poukom in podobnimi kretenizmi, se mi zdi žal to dejstvo prav minornega značaja. Paranoja, da bi moj otrok postal zarukana verzija klerikalca, ker bi hodil v katoliško osnovno šolo, se mi zdi v primerjavi z orgijami po laičnih šolah posebne omembe nevreden problem. Približno tako velik, kot bojazen, da bi moj otrok predolgo verjel, da obstaja Dedek Mraz ali da otroke prinaša štorklja. Saj bi se kaj pogovarjali tudi doma, a ne?! Ali tega obredja povprečen starš danes ne razume več?! Bojazen, da bi mi psihično in duhovno pohabili otroka po teh zverinjakih od državnih šol, kjer bi bili morebiti učitelji celo sposobni (pajade), če bi, heh, imeli več pravic, se mi zdi pa utemeljena. Niso krivi samo učitelji seveda, ampak celoten sistem z načinom kadrovanja in delovanja. Čestitam katoliškim prefrigancem, ker vsaj zadovoljivo razumejo pojme konkurenčnosti. In izrekam sožalje, ker intelektualni poglavarji državnih, demokratičnih, liberalnih in laičnih kvazišol stopicljajo v megli cviljenja in jamranja v prazno. Vem, da sigurno ne brez zagotovo nečedne koristoljubne računice. Zato se mi vse skupaj gnusi še bolj.
jaz bom jih naučila osnov obnašanja in jim ponudila še nadgradnjo 😈 s 1.sept, zares. JUHEEEEEEEEEEEEEEEEEEEJ! 😀
in poročala na blogu o prigodah…pa zna se zgodit da bom dost nergala…čeprav me podeželska deca zna presenetit.
zaj sem prebrala na horuk….bom podala kak komentar na izbran odstavek.
Juhej, Simona je še tu nekje in…
hm, se mi že malce svita, zakaj me je oni dan njena akadem. red. prof. ddr. ekselenca pogorljivo vprašala, zakaj se kot (ex-)pridna oslica počutim tako deprimirano. Ključ spoznanja se očitno skriva v “ex”…
Bodi priden in ne misli. Na veke vekov. Amen.
————Sem proti religioznim pralnicam možganov v imenu šole. Ateistka. Vendar bi svojega otroka, v kolikor bi ga imela, danes brez dvoma vpisala na katoliško osnovno šolo. Kam pa naj?———-
No, lepa reč. Ateistka pa taka. Si mogoče zgolj pasivna vernica, tako kot mnogo ostalih samooklicanih ateistov 😉
Potrebno se je zavedati, da karkoli katolicizem naredi v družbi, naredi zato, da si poveča članstvo. Vse ostalo bi bil čisti nesmisel.
Ne ustanavljajo šol zato, da bi pomagali tebi in tvojemu otroku do boljše vzgoje ampak, da si zagotovijo boljši izplen bodočih vernikov. Sicer ni rečeno, da bo 100% vendar bo vsekakor boljši, kot če bi ti otroci hodili v šole, kjer je diapazon ikonografij in ostale katoliške navlake, manj prisoten. Takrat cerkvi ostanjeo le še indoktrinirani starši in upanje, da je bila generacijska transformacija katolicizma dovolj močna, da bodo svojega otroka pripeljali v njihova nederja, hipnotizirani v kontekstu “svojega otroka lahko vzgajam kot želim.”
Sicer pa, hipotetično gledano, če bi vsi starši zaradi nekega kljubovanja zdajšnjemu sistemu šolske vzgoje otroke vpisovali v katoliške šole, bi država in njena laičnost umrli na najbolj občutljivem področju. Država ne bi imela več sploh potrebe ustanavljati svojih šol in bi celotno zadevo lepo prepustila cerkvi. Več kot je v Sloveniji katoliških šol in ljudi, ki mislijo da je tam “vseeno boljše”, bližje smo tej skrajnosti. Laicizem bo tiho umrl, saj zanj preprosto ne bo več potrebe.
Upam, da se ne bom nekega dne zbudil v državi, kjer bo katoliška cerkev lastnica vsega v tej družbi, še javnih WC-jev.
@anna:
Obilo veselja.
@Nataša(2):
Mnja … tu nekje … Ja, hehe … ex včasih tudi prav pride.
@ateistek:
Me ne brigajo kar počez samooklicani ateisti, niti pasivni kar koli že. Te zadeve jaz samo po potrebi komentiram vsebinsko. Če torej kdo kar koli argumentirano “sumi” v zvezi z mano na katerem koli podorčju že, se lahko o vsem prepriča z inteligentnim vprašanjem. S provokacijami na prvo žogo sigurno ne.
Seveda pa tvojemu blogu že toliko sledim, da vem, da si precej ouverdoziran od paranoje pred klerom. Zato ni čudno, da ti je zagongal samo ta odstavek v celem zapisu in da si komentiral na podlagi enega stavka iz konteksta, da si se lahko spucal. Ne bi ti bilo namreč treba, saj v nadaljevanju zelo jasno zapišem, kaj brez dvoma natrosijo v zameno za kvalitetnejši pedagoški proces. Torej ne potrebujem osnovnih pridig o namenih Cerkve. A sploh še kdo na svetu to potrebuje?!!!
Če država ne bi čutila več potrebe, da bi sploh ustanavljala šole, v kolikor bi starši začeli bolj številno vpisovat otroke v katoliške (saj jih sploh ni toliko … so prenabasani itak, ampak pustimo malenkosti), namesto da bi konkurenčno stanje izboljševala, naj se pa te državne šole res zaprejo kar takoj!!! S to hipotezo si me še bolj prepričal v to, kar sem zapisala … hehe …
Laicizma pa v bistvu na nek način itak ni. Je pa veliko debilizma. Kaj pa vem … jaz sem hodila še v šolo, kjer so nas sekirali, da se maškaramo v neke pionirčke in na pamet učimo zaobljubo!!! Totalna sramota. Pojma nismo imeli kaj in zakaj MORAMO obljubljat! Danes pa obstajajo prefinjene sistemske kot samo po sebi umevne nebuloze. Naprimer dril in uvajanje v deloholičen brezmožganski robotizem (vedno več ur, informacij in vedno manj kreacij), pa idiotska mentaliteta nivojskega pouka, kar je navadna vzgoja v bodočo karieristično diskriminacijo. A veš, da šolarček na nižjem nivoju ne more dobit višje ocene od 3?
Mah, v taki šoli mene za otroke skrbi in me ne čudi, da so totalno popizdeni in nasilni. In ob vsem tem me resnično ne skrbi, da bi se katolicizem kakor koli škodljivo zažrl v hipotetičnega mojega otroka na primer. Ker bi bil moj. Pri meni pa ljudje komunicirajo in razmišljajo definitivno … Ni panike … hehe … Kaj bi naredili Vsi, se mi pa s tega vidika jako fučka kot od nekdaj za večino in za takoimenovane vse. Vsi ti Večina in Vsi so podrhaljeni v vsakem primeru. V imenu klerikalizma, fašizma, komunizma ali pa kapitalizma. Ko jih jebe, res, te večne Vse in Večino.
Tebi pa res priporočam, da se malo bremzaš. Rada te berem, velikokrat napišeš zelo fajn zadeve, pri kleru te pa rola že skoraj tako kot Dežmana ob njegovih takoimenovanih “ta rdečih”. Patološko.
——–Me ne brigajo kar počez samooklicani ateisti, niti pasivni kar koli že. Te zadeve jaz samo po potrebi komentiram vsebinsko. Če torej kdo kar koli argumentirano “sumi” v zvezi z mano na katerem koli podorčju že, se lahko o vsem prepriča z inteligentnim vprašanjem. S provokacijami na prvo žogo sigurno ne.——–
Torej, provociram?
——-Seveda pa tvojemu blogu že toliko sledim, da vem, da si precej ouverdoziran od paranoje pred klerom.——-
Kler je evolucijsko napredoval že dolgo tega, saj mu danes ni potrebno s paranojami pridobivati članov po sistemu “od vrat do vrat” oz. “z mečem in ognjem”. Danes je to veliko bolj prefinjeno. Ljudje jim sami nosijo otroke v indoktrinacijsko obredje. Celo razne filozofsko naravnane “Simone” bolj skrbi, da bo njihove otroke prizadelo laično šolstvo kot morebitno dejstvo, da bo njen otrok v odraslih letih zaradi katoliške vzgoje rezultat zarukanega klerikalca.
————–Zato ni čudno, da ti je zagongal samo ta odstavek v celem zapisu in da si komentiral na podlagi enega stavka iz konteksta, da si se lahko spucal. Ne bi ti bilo namreč treba, saj v nadaljevanju zelo jasno zapišem, kaj brez dvoma natrosijo v zameno za kvalitetnejši pedagoški proces.———-
Tisto kar piše v nadaljevanju je pravzaprav sprejemanje dejanskega stanja, kjer se nagonsko postavljaš na stran tistega, ki ga razglasiš za zmagovalca..
——Torej ne potrebujem osnovnih pridig o namenih Cerkve. A sploh še kdo na svetu to potrebuje?!!!——–
Verjetno da res ne, saj je družbena substanca že tako zelo katoliško dresirana, da se kritika zdi paranoično patološka, ne? Zakaj bi se ukvarjali s katolicizmom, če nas ta pusti pri miru in nam nekje daleč za hrbtom izčrpava proračun, si prilašča slovenska podjetja, ustanavlja svoje šole, vrtce, postavlja križe po slovenskih hribih….Ah, zakaj bi to sploh bilo moteče? Gre zgolj za paranojo.
———————–Če država ne bi čutila več potrebe, da bi sploh ustanavljala šole, v kolikor bi starši začeli bolj številno vpisovat otroke v katoliške (saj jih sploh ni toliko … so prenabasani itak, ampak pustimo malenkosti), namesto da bi konkurenčno stanje izboljševala, naj se pa te državne šole res zaprejo kar takoj!!! S to hipotezo si me še bolj prepričal v to, kar sem zapisala … hehe …————-
Prenabasane katoliške šole niso rezultat tega, da so laične šole tako slabe ampak so končna posledica uspešne generacijske transformacije verske ideologije.
Poleg tega pa starši zaradi ekonomskega sistema, kjer kronično primanjkuje časa za vse drugo razen za delodajalca in kapital, potihem pričakujejo, da bodo šole tiste, ki jim bodo vzgajale otroke. Zato tudi toliko pametovanja in obsojanja državnih šol, kjer je vsak strokovnjak, kako vzgajati otroka. Pravzaprav je pa v resnici pomen vzgoje precenjen. Vzgoja ni nič drugega kot stvar spontanosti, pogovarjanja, posnemanja in ljubezni.
——–A veš, da šolarček na nižjem nivoju ne more dobit višje ocene od 3?——
Kolikor jaz vem, šolarčki na nižjem nivoju sploh nimajo ocen.
———Tebi pa res priporočam, da se malo bremzaš. Rada te berem, velikokrat napišeš zelo fajn zadeve, pri kleru te pa rola že skoraj tako kot Dežmana ob njegovih takoimenovanih “ta rdečih”. Patološko.———–
Mogoče pa tebe pri kleru premalo rola, saj se mi zdi smešno, da nekdo, ki napiše, da je ateist, tako hitro vrže puško v koruzo in se postavi na stran tistega, ki bi mu lahko jutri ogrozil ateizem. Popoln logični nesmisel.
“Torej, provociram?”
Seveda. Misliš, da se ne opazi?
“Kler je evolucijsko napredoval že dolgo tega, saj mu danes ni potrebno s paranojami pridobivati članov po sistemu “od vrat do vrat” oz. “z mečem in ognjem”. Danes je to veliko bolj prefinjeno. Ljudje jim sami nosijo otroke v indoktrinacijsko obredje. Celo razne filozofsko naravnane “Simone” bolj skrbi, da bo njihove otroke prizadelo laično šolstvo kot morebitno dejstvo, da bo njen otrok v odraslih letih zaradi katoliške vzgoje rezultat zarukanega klerikalca.”
Logično, da je napredoval. Sozvočno z napredkom drugega v okolju. V družbah, kjer je proces civilizacije nenapreden, enako z bolj primitivnimi vzvodi juriša pač religija družbe.
Od vrat do vrat res ne strašijo, čeprav tudi to ni čisto res. Jehovove priče to še počnejo. Ker sem liberalka, normalno komuniciram z njimi in tudi prejemam njihov Stražni stolp. Včasih jim postrežem kavico in malo poklepetamo. Ker samo tako lahko z občutkom vsaj zadovoljive objektivnosti presojam nekaj, kar me tudi zanima in bi presojat želela.
Simone ne more skrbet, da bi postal njen otrok v odrasli dobi zaradi obiskovanja katoliške osnovne šole (ne klerikalne vzgoje, ki je Simona otroku zagotovo ne bi nudila) zarukan klerikalec. To bi me lahko skrbelo, če bi bila popolna primitivnka in nesposobnica, ki s svojim otrokom ne bi vzpostavila omembe vrednega stika. No, v tem primeru bi se preslabo itak zavedala, da sem primitivka. Jasno sem zapisala, da bi se doma kaj pogovarjali, a ne. Na tak način kot ti divjaš je dejstvo, da bi me lahko še bolj skrbelo, kar se dogaja po laičnih šolah. Na primer uvajanje v to, kar si zapisal, da starši pač nimajo časa, volje tudi zmanjkuje, da bi sploh o čem razmišljali, kaj se šele kvalitetno ukvarjali z otrokom. No, naše laične šole z vedno več razredi in hiper jačanjem programov z veliko hitro pozabljivega piflanja in malo spodbujanja uporabe in ustvarjalnosti točno takšna tesla producirajo. Med odličnjaki deloholično depresivne robote, med ostalimi pa, logično, nasilneže in bojda hiperaktivne bolneže (od kod neki se je pojavila in razpasla ta “bolezen” kar naenkrat … hehe). Temu se je težko upirat. Da bi se bilo mojemu otroku težko upirat zapadanju v kler, ker bi spoznaval tudi religijo, me res ne skrbi. Kar na smeh mi gre. Manj me skrbi od tega, kako dolgo in vzneseno bi verjel v Božička ali pa Dedka Mraza (isto sranje, samo druga politika). A tebe kaj skrbi vera hipotetičnega tvojega otroka v Dedka Mraza, pa obsedenost od risank, na primer ta nasilnih in najbolj popularnih, Tom in Jerry itd., te skrbi igračkanje s pištolcami in podobno … hehe …
“Tisto kar piše v nadaljevanju je pravzaprav sprejemanje dejanskega stanja, kjer se nagonsko postavljaš na stran tistega, ki ga razglasiš za zmagovalca.”
Ej, ej, ej … nagonskost boš moral pa meni najprej dokazat s sprejemanjem argumentov, ki so podani, in spodbijanjem z argumenti, preden nagonsko krucefiksaš! Hmmm … v pristopih precej klerikalno. Mejdun, tudi ateisti so lahko prekleto posesivni in divji v svojem interesu širjenja in ustoličevanja ateizma. Zanimivo, kndede?
“Verjetno da res ne, saj je družbena substanca že tako zelo katoliško dresirana, da se kritika zdi paranoično patološka, ne? Zakaj bi se ukvarjali s katolicizmom, če nas ta pusti pri miru in nam nekje daleč za hrbtom izčrpava proračun, si prilašča slovenska podjetja, ustanavlja svoje šole, vrtce, postavlja križe po slovenskih hribih….Ah, zakaj bi to sploh bilo moteče? Gre zgolj za paranojo.”
Ne, ne gre za paranojo. Cerkev vsekakor ni nikakršna izjema v prilaščanju in pohlepu, kot Šroti, Bavčarji in raznorazni prijatelji pravih prijateljev po politični, kastno familiarni ali kastno prijateljski poti. Povsem isto sranje. Se strinjam.
“Prenabasane katoliške šole niso rezultat tega, da so laične šole tako slabe ampak so končna posledica uspešne generacijske transformacije verske ideologije.
Poleg tega pa starši zaradi ekonomskega sistema, kjer kronično primanjkuje časa za vse drugo razen za delodajalca in kapital, potihem pričakujejo, da bodo šole tiste, ki jim bodo vzgajale otroke. Zato tudi toliko pametovanja in obsojanja državnih šol, kjer je vsak strokovnjak, kako vzgajati otroka. Pravzaprav je pa v resnici pomen vzgoje precenjen. Vzgoja ni nič drugega kot stvar spontanosti, pogovarjanja, posnemanja in ljubezni.”
Nisem zapisala, da so prenabasane šole posledica nezadovoljstva z laičnimi (čeprav kar nekaj ljudi vpisuje v te šole tudi iz tega razloga, na Škofijsko srednjo gre pa velik procent ateističnih dijakov iz razloga ljubega miru in kvalitetnejših pristopov), ampak da jih je pač itak malo glede na interes. Torej jih je premalo že za sam interes, saj ima Slovenija veliko več katoliških družin, predvsem v ruralnem območju. Sicer je pa tudi v Ameriki in po Evropi pač tako, da katoliške šole veljajo za višjeklasne in celo simbolizirajo aristokratsko mladež (verno ali neverno v družinah), kjer odigra vlogo predvsem to, ali si za otroka to šolo družina sploh lahko privošči. V tem smislu je Slovenija še zelo zadržana do Cerkve in itak ne bi uspelo, ker imamo preveč obubožanega procenta naroda, kar imenujemo pri nas srednji sloj, je pa daleč od nevemkakšnih prihrankov sicer pojmovanega srednjega sloja in kapacitete le tega …
In logično, da starši pričakujejo, da jim bo šola vzgajala otroka. To tudi jaz kot nestarš pričakujem. Dobro jutro. Živimo v svetu, v katerem ima pravico do otroka pač vsako tele. Toleranca do neupravičenosti otroka obdržat je pa abnormalno visoka. Medtem ko se šola imenuje VzgojnoIzobraževalna inštitucija. To naj bi pomenilo, da gre za varovalko pred nesposobnimi starši, ki pač otroka lahko imajo!! In če je osnovna šola (morda tudi srednja) celo obvezna, pričakujem, da bodo zagotovili neko normalo za vse otroke. Ne pa, da bodo eni ogrožali druge, pedagoška srenja bo pa cvilila, da so za brezno krivi starši. Oprostite! Potem naj pa za večjo sposobnost in zmožnost odgovornosti uzakonijo še obvezno šolo za starše, ali pa ustvarijo pogoje, da se bo dalo za prikrajšane otroke ustrezno poskrbet, ne jih pa puščat pri škodljivih starših.
“Kolikor jaz vem, šolarčki na nižjem nivoju sploh nimajo ocen.”
Nisem zapisala v nižjem razredu, ampak na nižjem nivoju. Izgleda, da ne poznaš obstoja nivojskega pouka.
“Mogoče pa tebe pri kleru premalo rola, saj se mi zdi smešno, da nekdo, ki napiše, da je ateist, tako hitro vrže puško v koruzo in se postavi na stran tistega, ki bi mu lahko jutri ogrozil ateizem. Popoln logični nesmisel.”
Nisem vrgla nobene puške v koruzo! Saj nisem nikjer zapisala, da bi svojega otroka vzgajala v zarukanega klerikalca, absolutno sem pa prepričana, da osebno nisem tako šibkega značaja in duha, da bi kaj takega nastalo iz mojega otroka samo zato, ker bi obiskoval katoliško osnovno šolo. Zato meni ateizma pač ne ogrožajo s tem. Lahko bi ga s čim drugim. S tem pač ne. Me pa ogrožajo nevzgojni trendi v laičnih šolah. Ogroža otroka naprimer učiteljica, ki zaradi nesposobnosti, bevskne, ko vrstnik pretepe šibkejšega vrstnika, naj se zmenita kar med seboj!!! Za take idiotizme vem, da se v katoliški šoli s pristajanji na osnovne manire ne dogajajo. Kaj šele, da bi kaj takega pakirali v vzgojni trend! Res je samo to, da nisem po defoltu totalno nasršena in diskriminatorna proti katolikom in vsemu, kar spominja na katolike, tudi če izcimijo kaj pozitivnega. To je moja moralna dolžnost, ker se ne usmerjam samo k ateizmu, ampak tudi k liberalnim načelom! Reciva temu, da pazim, da ne postanem zaradi nepristajanja na katero koli religijo še bolj fašistoidna do njih, kot bi znali bit versko obsedeni. V opomin in razmislek!
mhm … se strinjam, da je vse skuaj ena zgoščena masa zasmrajene megle, po kateri tavamo od malih nog in se zaletavamo v drevesa, kjer namesto sadežev padajo kakci na nas in okoli nas. sam ne čutim zaenkrat nobene želje do izražanja kreativnosti na nobenem mestu in bi tudi sam najraje facebookal med delovnim časom. obenem pa ne čutim nikakršne želje, da bi zaničeval morebitne kreativce iin niti ne čutim nobene želje, da bi se zadrževal na delovnem mestu dlje kot je potrebno (sem se zadnjič tudi uprl temu, da bi ostal na delu izven delovnega časa, poleg so bili tudi moralni vzgibi, ker gre za takšno delo). pri meni gre bolj za preživetje in kreativnost na drugih področjih. samo kreativnost v pisarnah bi prepustil ljudem z boljšimi predispozicijami za to.
ravno tako sem bil najbolj podivjan tako v osnovni kot v srednji šoli. kar pa je bilo, v OŠ, vsaj deloma povezano tudi v izražanju uora do pridnih (pa ne, da se sam nisem piflal, predvsem kampanjsko). športna vzgoja pa je bila meni, nam (v večini) predvsem užitek. pa ne da bi bili učitelji ali profesorji kaj posebej kreativni, šlo je predvsem za to, da smo lahko nenadzorovano igrali nogomet in košarko. oh, mili trenutki uživanja (čeprav sem, mislim da, enkrat ali kaj imel MU, torej manj uspešno, nanjižjo možno oceno, zaradi nenošenja športne opremein mogoče zajebavanja pri dolgočasnem ogrevanju). obenem pa je to moralo biti precej žalostno za manj nadarjene za moštvene športe, ki niso dobili podaj ali so stali v golu. mogoče se je samo tu in tam pojavila kakšna dejavnost, primerna zanje. starše mi je uselo nategovati samo deloma. mamo bolj kot očeta. slednji je šel najprej nahrulit učiteljico, da sem zaradi nje tak (kar ni vključevala obrambe mene samega), potem pa me domov hrulit nekaj dni ali natepst. vseeno mislim, da je bil njegov način vzgoje boljši … od standardov. zgodilo se mi je pa tudi, da sem bil dejansko po krivici obtožen s strani učiteljice nečesa, česar nisem storil (zagovarjal govorjenje v srbohrvaščini dveh sošolcev). to je bil potem precejšenj problem doma.
skratka, zelo depresivno te je spet brati, hkrati pa zelo poživljajujoče in bodreče. vesel sem novega prispevka.
zgoraj je mišljeno, kar ni vključevalo obrambe mene, s strani očeta.
Zelo dober prispevek, mogoče bi še dodal, da z začetkom šolskega leta učitelji zalaufajo še popoldansko obrt in sicer akviziterstvo. Kar tekmujejo kdo bo ponudil še več cicibanov, raznih delovnih zvezkov , ki jih NUJNO potrebujejo, pa po novem, to mi je danes prinesla hči iz 2. razreda celo neke žvečljive tablete wtf ekolostrum, kao Žveči in zdravje osreči. Ma nej grejo u k…. Jebemti brezplačno OŠ
O tisti kao pregovorno naši pridnosti, pa jest zagovarjam zmerno lenobo. Itak je razvoj človeštva zaštartal samo zaradi tega ker je bilo nekaj tistih opic tako lenih, da so začele razvijati razna orodja in te lenobe se še dons niso ustavile.
@Nurudin:
Ma, ja … isto sranje. Ali da otroke siliš v enakovredno obvladovanje vseh športov, ali pa da jim ponudiš samo tisto, kar naj bi hipotetično imeli radi kar vsi. Oboje rezultira v tem, da ne ponudiš učencem, da se najdejo v najboljšem in to optimalno izkoriščajo za svoje življenje. Kot da je vse skupaj samemu sebi v namen. Da predriblamo ure.
Če bi bila jaz tvoja šefica, bi pričakovala, da je narejeno, kar imaš za naredit, sicer bi lahko zaradi mene visel na facebooku ali se odšel domov praskat po jajcih, v kolikor bi bil pač bolj prouktiven od razpoložljivih ur … hehe … Če ne bi bilo nič narejeno, bi pa tam visel od zore do zore, bi pa razmišljala o pogovoru s tabo v imenu poslovilne zabave.
In ja, jaz sem tudi vesela, da sem iztisnila po dolgem času nov prispevek. Depresivno vesela … ha.
@Robert:
Se popolnoma strinjam … to je še ena forica naših prečudovitih šol. Biznis. Grozljivo je opazovat, kaj vse naši šolarji trogajo s sabo in si uničujejo fizis in kaj vse kar naenkrat danes “potrebujejo”. Totalno izkoriščevalsko in nič ne pomaga šolarjem. Še bolj se izgubljajo v gorah nepotrebnih potrebščin. Da ne omenjam še forice z oddajanjem šolskih prostorov med počitnicami. Takrat, ko naj bi otroci imeli možnost, da se vključijo v kakšne bolj kreativne dejavnosti, te dobrohotne šole (s pomočjo dobrohotne države) mastno zaračunajo oddajo prostorov, kar morajo starši mastno plačevat. Fuj. Res. Še boljši odraz te gnilobe je kasneje izredni študij. Študenti ali njihvoi starši morajo plačat kao državni fakulteti, da lahko hodijo vsaj na približno želeno smer faksa. Pri tem se pa vrla akademska srenja repenči, kako gre nam dobro in smo socialni, češ, čez meje po Evropi, kaj šele Ameriki ljudi ropajo privatne fakultete. Halo? Se ne strinjam s to ekspanzijo biznisa v imenu izobraževanja, ampak tam imajo vsaj med šolami, če že plačujejo, izbiro. Pri nas pa študentarijo dobrohotna socialna država prisili, da plačajo kot privatni fakulteti, ker ni privat konkurence. In potem s tem denarjem gradijo nove objekte, prenavljajo razrede (kar bi morala zagotovit država), izredni profesorji si ob sobotah in določene popoldneve veselo bašejo žepe za oskopljena predavanja, v teh lepih fakultetah pa sam sistem še vedno ostaja zarukan in konkurenčno nedodelan v poskusih približevanja koristim za študente, ki naj bi jih sicer velecenjeni bolonjski sistem nudil. In spet vsi cvilijo, kako ni tako, kot bi moralo bit. Ja, res ni. Še vedno zadeve ne prime v roko kader, ki bi vzpostavil kakovosten sistem in na kakovostne načine poučeval, da bi bilo približno tako, kot mora bit. In tako bi bilo dobro tudi v manj udobnih učilnicah. Vsaj nekdaj je že bilo.
hehe, bi rekel, da sem bil tisti dan med bolj produktivnimi, vsaj novinci, mogoče bi si delil zlato kolajno. deležen sem bil občudovanja dveh novih tudi, če se ne motim. ampak je šlo za kolektivni uspeh, oz. lov za ciljem. ho!
depresivna veselost je kar dober občutek, varen, se mi zdi. se beremo, če se mi bo zaskočilo v debato.
aja, dojemam pa poanto tega dela tvoje replike in se zavedam, da ne gre za zapis in debato o meni osebno, v tovrstnem smislu.
Pih Simonnettt; pa valda bomo dal’ otroke v katoliške šole tu, ostalo bi bilo unmerci_bre!
Je pa zanimiva ta tvoja lastna zaskočnica kjer bralec še vedno verjame v tvojo socializacijo, ki jo je davno temu, pre_kašala mistifikacija. 🙄
http://www.youtube.com/watch?v=-zSRcFxZVAA
oprosti, prebral sem samo prispevek in prve tri komentarje (ostalo verjetno pozneje) 😉
morda bom ponovil kar je že kdo rekel, ampak mislim da mogoče v katoliških šolah to, kar ti iščeš pri šolanju in vzgoji oz. kakor si rekla:
“… v kolikor bi ga imela, danes brez dvoma vpisala na katoliško osnovno šolo. Kam pa naj? Ker so dovolj prebrisani in pametni, da ponujajo vsaj v osnovnem smislu tisto, kar je v današnjih laičnih državnih osnovnih in srednjih šolah izumrlo. Razumevanje, da izobraževanje brez vzgojnega elementa ne obstaja. Propagirajo ukvarjanje z otroki, možnosti, da se izkazujejo na glasbenih, likovnih in drugih ustvarjalnih področjih, poučevanje v naravi in zmanjšanje števila obveznih ur.”
no, zna bit, da je to tam “ponesreči” in ne načrtno… kljub vsemu pa je resnica v tem, kar si napisala. sicer ne more biti vse “ponesreči”, pa vseeno…
morda pa bo ta trend divljaštva in neobrzdanosti z otrok prešel na celotno populacijo (če ni že) in se bodo sčasoma ljudje začeli spet bolj obračati k veri – pa ne zaradi njihove propagande ali zaradi verovanja samega, temveč zaradi neke sistematičnosti ali kaj vem kaj, kar je vkomponirano v samo jedro Cerkve in naukov… nekakšne ponovne gradnje od osnov dalje? zna bit, da se sliši dost neumno 🙂
ah, ko rečem ponesreči, mislm na tisti del “ker so dovolj prebrisani in pametni, da ponujajo vsaj v osnovnem smislu tisto, kar je v današnjih laičnih osnovnih in srednjih šolah izumrlo”. damn me.
@Nurudin:
Okej.
@štuliču:
Mmmm … v čem je že razlika med socializacijo in mistifikacijo?
Pa hvala za redne youtube bonbončke. Še nikoli se ti nisem, porkodios, zahvalila za ta res redna darilca.
@fetalij:
Ni ponesreči. Prej se ponesreči zaletijo z jalovimi res nespametnimi napadi na drugi strani, oni imajo pa na odziv pripravljene točno prave protiargumente, z opisom vzrokov in namenov. Tudi v tem našem primeru je bilo tako. Sicer je to že ustaljena praksa Cerkve po svetu, s katero služi tudi mastne denarce, saj se katoliške privat šole pač večinoma prebijejo na vrh najbolj najprej zaželenih in tudi kakovostnih, da obdržijo renome, paradoksalno z moralizmom pa seveda postanejo simbol bogatunskega spakovanja. Kdor si lahko privošči, ima. Seveda so pa že v smernici sami v rahli prdnosti za vzpostavitev konstruktivne klime, ker v te šole že pristopajo večinoma starši, ki si takšno klimo za svoje otroke želijo. In to gotovo niso starši, ki nimajo ravno dobrega mnenja o svojem starševanju, da bi se preveč blamirali in da bi se preko šole pričakovalo preveč polaganja računov v zvezi z otrokom.
Se pa strinjam s tabo, da se po dnu degradacije nekih konstruktivnih norm vse skupaj ponavadi prekucne v drugo skrajnost, kar je vedno znova navečja past. V tem primeru je še toliko huje, ker si religije vedno lastijo avtorstvo za obstoj morale, kar je nonsens. Sicer pa menim, da se ravno radikalen zasuk v etablirano religijo ne bo zgodil, ampak bolj razpršeno v razno razne duhovne enačice s svojimi pravili igre v imenu morale. To se pa zadnja leta že zelo opazi. V tem smislu se okvirno (ne v detajle) strinjam s chomskijado v napovedanju razmaha “duhovnih” verovanj v to in ono in iskanje izvornega smisla, morale. Tisto, iz česar se zna med drugim tako odlično norčevat Woody Allen.
hehe; Never Mind but, kaj je razlika med gornjim; That Is Da Question! Tuk da…
@štuliču:
Tokratni bonbonček mi je še posebej teknil. Zelo prikladno. Znaš ujet trenutek … hehe … Vse razlike zabrišejo sledove.
spodbujanje pridnosti kot vrednote je največja možna neumnost, kar jih je. če imamo v fokusu razvoj posameznika; če gledamo celo skupnost s stališča obstojnosti vladajoče elite, ki ji je glavni cilj status quo, je pridnost odličen recept – ljudje se počutijo vsaj približno koristne in dajo mir, mogoče je nekje en črv, ki gloda, da od nikjer nič ne pade, ampak s parimi pivi se vse to da zgladit…
dober izobraževalni sistem (ne zgolj šolski, vseživljenjsko učenje itd.) dopušča debelo lenobo. kajti na ta način je težje utišati ekistencialne črve tudi z gajbo piva; odsotnost kreativnosti ali kakršnekoli inercije ljudi naposled konfrontira z ničem in jih prisili v razmišljanje in početje, ki je izvenserijsko. vedno so se mi dopadli ljudje, ki so trdili, da je lenoba gonilo napredka – kak posmeh pridnosti! mraljica se trudi, trudi, trudi, nekdo pa leži v senci in počiva z možgani na off, potem pa vstane pet minut pred koncem in ubere bližnjico – in mravljica je razočarana, zaklinja se bogu, da to pa res ni pošteno…
kakorkoli, dvomim, da obstaja sistem, ki bi omogočil optimalne razmere celotni populaciji; resda se da s pravo motivacijo tudi iz manj zagnanih potegniti čudovite zadeve, a da bi to lahko delovalo za vse, v vseh okoljih, se mi zdi nemogoče; tako ostaja končni izkupiček človekovega ustvarjanja in delovanja kombinacija njegovega okolja in njegove ambicije, pri čemer se slab štart v okolju po moje da preživeti (če imaš res zelo močno vizijo in voljo – drugačno vrsto “pridnosti”), medtem ko pri odsotnosti ambicije ne pomaga nobeno kraljevsko pokolenje.
morda je to snobovsko, toda v take ljudi (ambiciozne, ampak ne v slabšalnem japijskem pomenu) verjamem jaz; povprečje družbe je zadovoljno s tem, kar je, če živijo v srednjem veku in si delijo prostor s kozami, je tudi to ok, če ne znajo brat in pisat, ni panike, če verjamejo v to, da je zemlja ravna, je tipičen odgovor, koga briga zemlja?? jaz hočem mehko ležišče in polno skledo. ali dandanašnji – če sem diplomiral in si uredil stanovanje nad mojimi starši, ga opremil z ikeo, šel poleti za 14 dni na morje in delam v nezanimivi službi, pridno seveda, da potem cel teden smetim fejsbuk z objavami še 4/3/2 dni do vikenda – saj je ok! no, men se to ne zdi ok, men se zdi to bedno do amena, to je trenutek, ko ti začne dol viset za to al je zemlja ravna al je mogoče kako drugačna (izpostavljam to zemljo, ker mi je bližji ta naravoslovni drive, seveda obstaja še cel kup drugih, ki kažejo na prebujenost). od takih ljudi samo odstopim – naj bodo srečni, živcirajo se najbrž neskončno manj od mene, ampak družit z njimi se pa ne mislim, ker so za popizdit dolgočasni. in dvomim, da bi jim katerikoli šolski sistem pomagal; če si zadovoljen s korenčkom, je pravzaprav vseeno al je to korenje maksi ali mini – dokler je enako veliko kot sosedovo, seveda.
@Se popolnoma strinjam, ja, odlično si opisala omenjene simptome. Hvala tudi, ker si izpostavila še drugo temo zapisa, ki se ne tiče katoliške šole … hehe …
“vedno so se mi dopadli ljudje, ki so trdili, da je lenoba gonilo napredka – kak posmeh pridnosti! mraljica se trudi, trudi, trudi, nekdo pa leži v senci in počiva z možgani na off, potem pa vstane pet minut pred koncem in ubere bližnjico – in mravljica je razočarana, zaklinja se bogu, da to pa res ni pošteno…”
Ta citat oziroma mikrobasen pa pove vse o bistvu stvari, ki je hkrati še posebej bistvo našega nacionalnega sindroma. Pfrekt!
k slovenski pridnosti spada tudi to, da se v resnici v delu niti najmanj ne uživa. če si med delom dobre volje, potem zagotovo ne delaš pridno in zagotovo nisi resna oseba. ker dobra volja pri resnosti in pridnosti nima kaj iskati. in ja priden Slovenec tudi zelo rad vršči in ukazuje drugim in se na sploh zelo neprijazno in žaljivo (beri mobbing nam je u krvi) obnaša. ker če si priden, nimaš časa za prijaznosti. in če si sposoben, si seveda nesramen kot hudič in nevljuden. slovenska mentaliteta je bljak.
glede šole pa si me prestrašila. zdaj v prvih dnevih je moj mali še navdušen. čeprav ga šola ni niti najmanj zanimala. in najprej smo razmišljali,d a ga vpišemo v mednarodno, pa je drago, pa še otroci se neprestano menjavajo. in učitelji so Slovenci. z groznim naglasom v angleščini.
jah katoliška šola…zveni mamljivo samo kaj, ko se mi zdi, da bi bila logična posledica katoliških učiteljev tudi šikaniranja malega antikrista. ker so tudi katoliški učitelji pač samo slovenski učitelji. in če bi z malim doma govorila, da je gimnastičar na križu samo metafora ali blodnja ali karkoli, bi moj mali verjetno to hotel predebatirati z učiteljem v razredu in posledično končal zelo zmeden. tako, da ..slaba izbira, javna osnovna šola ali katoliška, ki zame ne pride v poštev..oziroma za ateiste…ali muslimane ali žide ali moromone celo…potem imam na izbiro samo še cel kup plačljivih mednarodnih šol…ki pa me v neko ekstra kvaliteto ne prepričajo.
uh upam, da se bo sine v šoli čim dlje zabaval, učiteljici se mi zdita dokaj OK, čeravno me je ena debelo gledala, ko sem govorila o šoli, katere misija naj bi bila učenje skozi zabavo, v privh letnikih celo z več poudarka na zabavi kot učenju, se mi zdi, da to kot narod namišljenih pridnih mravljic zelo potrebujemo.
http://www.youtube.com/watch?v=NtWB0IQ3AMc
@Simona
Najprej: me veseli, da si spet nekaj dobrega napisala. Pa tudi razprava se mi trenutno zdi nadpovprečno plodovita.
Hud klinc so trenutno kriteriji – zakaj?
Sistem je dobro izpilil kriterije: če ima nekdo takšno in takšno stopnjo izobrazbe, pomeni da je pač toliko in toliko priden, lahko pa je tudi toliko kreativen, da se je uspel zmuvati do istega brez pravilne pridnosti. Drugih uradnih kriterijev ni. Oni slednji so seveda manj pokorni in bolj nevarni, a tudi sposobni, zato jim je dana priložnost, a se jih ima na očesu… Hudega ne bo, saj jih bo najmanj zadovoljivo nadzorovala in onemogočala večina pravilno pridnih, le tistih manj prilagojenih mora biti ustrezno malo, pa je uspeh zagotovljen.
Ampak kaj, če se bodo ti kretivci nekje podtalno začeli zbirati, se nagrmadili v kritično maso nepokorščine, s svojo prebrisanostjo začeli mendrati po deset nasprotnikov z enim zamahom…? Strah je utemeljen, zato pa Sistem kreativcem ne sme ponujati nobenih možnosti za uradno etabliranje njihovih talentov. Kreativci pač ne bodo prepoznani z uradnimi kriteriji: morali se bodo zavohati in družiti drugače.
Tudi Sistemu pa se še kako slabo piše, če se ne bodo in prav to zagotavlja njihovo preživetje.
@Vanja:
Se popolnoma strinjam. Veselje do dela in dobro vzdušje je polovica opravljenega presežnega dela. Krila se rado reže, pri nas pa, ja, kot si zapisala, še posebej dojema radostin voljo, kot da je nekaj narobe. Kaj pa vem. Morda sila praspomina … kmečki lačen zgaran narod pa res ne more imet veselja do dela, saj dribla zgolj za preživetje, lahko je pa ponosen, ker je zgaran … hmmm …
Ma … nisem te jaz prestrašila, šola te straši, jaz samo posredujem … haha …
Valjda, da bo lahko imel mali tudi srečo. Veliko je odvisno od razreda in učiteljev. Torej od sreče. Včasih sem se vprašala, zakaj sem morala osem let gledat ravno tiste sošolce in ravno tiste učitelje. Že takoj na malih nogah ta nenadjebljivo antipatičen občutek, da kar moraš z nekimi ljudmi preživljat ogromno časa. Potem imaš pa samo več ali manj sreče na kakšne naletiš. Mislim …
@G(h)ost:
Hvala. Me veseli, da te veseli. Mene je tudi veselilo, da sem spet nabrala nekaj veselja in volje za to … ob vsem drugem. Ni, da ne pogrešam.
In ja, soglašam, da gre točno tako, kot si zapisal. Pa vendar … hehe … zakaj pa tak strah pred zbiranjem in udarom ravno te mase? “Vprašanje” je zgolj retorično.
joj upam,da bo imel srečo, jaz sem zamenjala štiri osnovne šole in imela “srečo”, da je bila večina mojih sošolcev podobno antipatičnih kot opisuješ ti. učitelji pa, z redkimi izjemami, so bili pacienti prav posebne sorte, vsak na svoj način.
Super prispevek! Sama bi povedala tocno tako, zal pa mi nikoli ne bi ratalo tako dobro napisat, ceprav sem skoraj vse zgoraj napisano “dozivela na svoji kozi”. Branje me je popeljalo v tiste case, ko bi sama najraje komu povedala, kar si zgoraj zapisala. Ze v osnovni soli, hihihihihi. Sem ze skoraj pozabila na te obcutke, ker imam sreco, da zivim v dezeli, kjer so te stvari postavljene na glavo in mi o tem ze dolgo ni bilo treba vec razmisljat. Lepo pozdravljena!
@Vanja:
Ja, ja … tvoja “sreča” je v tem primeru tipičen dokaz, da je vsaj štikrat lažje imet “srečo” v tej sferi kot srečo:)
@patricia:
Hvala. Tudi z moje strani je bilo precej predrajsanega na lastni koži, polega opaženega. Saj ne vem, ali bi se ti opravičila, ker si se preko branja mojega prispevka spet spomnila na te občutke …:):)
Super, da živiš v na glavo postavljeni deželi. V takšni kri v možganih cirkulira, ne pa v palcu na nogi. Vsekakor bolj koristno.
Pozdrav tudi tebi.
ah, kje je ze to…..kaksno opravicilo, se hecas? sem prav vesela, da se kdo tako razmislja. lepo se imej in se cim prej kaj dobrega napisi!
@Simona,
Tvoj prispevek sem prebral na dah – pomeni, da sem vmes počel bore malo kot želel vpiti, razumeti in spremljati vsak odtenek tvojega izraza – juhuhu! Ljudje lahko razmišljajo s svojo glavo(!)- dandanes se tega predvsem razveselim, ne glede na to ali se z napisanim, povedanim strinjam ali ne. Vedno bolj občudujem in hlepim po sposobnosti jasnejše artikulacije. Ko jo doživim ali srečam, me motivira. Zakaj? ha ha ha …
Skozi članek in v nadaljevanju skozi komentarje se meni neprestano postavlja naslednje vprašanje: kaj v bistvu določa družbo oziroma kaj je vezno tkivo naše družbe? Ali ni ravno “ideologija” jedro družbe? Tukaj se nenazadnje pogovarjamo o vrednotah, kajne?
Ideologija preko institucije določi spekter vrednot in jih porazdeli na različne ravni ter tako omogoči(država) in zavaruje(pravo) odnose znotraj družbe.
Ali ni res, da tako ali drugače vsi pripadamo določeni ideologiji? Da ima vsak izmed nas integrirano (po notranjem ali zunanjem vzroku) vrednostno lestvico, ki mu določa prednosti tako ali drugače?
@Marija: sam se spomnim enega človeka 19.stoletja, ki je rekel, da je lenoba gonilo napredka. No, dolgočasje naj bi bilo poleg številčnejše rasti prebivalstva glavna spodbuda razvoja po A. Comtu. Akademski francoski striček je povedal še veliko zanimivega na to temo…
Lp
Delo in trpljenje, to naše je življenje. 😀
Ne, saj ni. 🙂
V stanju sproščenosti imamo alfa valove. Takrat najbolj deluje intuicija. Zato je potrebna sproščenost.
@patricia:
… Bom poskušala čimprej. Zadnje čase je silom “okoliščin” na žalost ta čimprej precej raztegljiv pojem.
Bodi dobro.
@Viktor:
Ob množični demotivaciji vse naokoli je poživljajoče bit nekomu motivacija, magari samo za trenutek. Hmmm … to je pravzaprav še največja motivacija.
Ja, seveda se strinjam. Ideologija je vezni člen družbe in osnovna substanca posameznika konec koncev, posledično. Bistvo se začne vedno pri pomisleku na volčjega otroka. Ga ni inteligenčnega kvocienta, kaj šele duha, če te vzgojijo volkovi. Se boš pač temu podobno razvil in “obtičal”. Lahko bi torej zrelativirali človekov ustroj na socialno okolje, ki determinira značaj, mišljenje in osebnost. Pa vendar nekaj manjka. Preveč različnih, četudi malo, ljudi obstaja znotraj neke skupne ideologije. Vendarle obstajajo ljudje z večjo sposobnostjo samostojnega raziskovanja, z večjo širino in voljo do približevanja objektivnosti. Ljudje, ki se jim ljubi sploh dvomit. Tudi vase. Kršit pravila določene igre v imenu volje do spoznavanja, približevanja resnici. Itd. Itd.
Skratka … če pofloskularim … tole sem že večkrat uporabila, ker se mi zdi, da tako lepo pojasni poanto. Kdor ve, da nič ne ve, ve vse. Kdor samo nič ne ve, pa ne ve nič. Ostati na točki in zgolj sprejeti, povzeti (magari ideologijo) ni enako kot dokopati se do nečesa, četudi mogoče prideš na isto točko. Ampak si prehodil marsikaj, ne samo stal! In v tem se mi zdi ogromna razlika med ljudmi, znotraj istih družb, ideologij, religij … Pravzaprav je forma precej irelevantna. Vse lahko pristane na povsem enakih točkah zlorabe ali nudi samo okvir stabilnosti, da se lažje svobodno giblješ, ne da bi se izgubil. Bistvo je po mojem mnenju, kako in zakaj nekaj počneš, ne samo Kaj.
Konec koncev ogromno stvari na pogled lahko izgleda enakih. Položaj pri seksu na primer. Ampak sama informacija o položaju še ne pove nujno dovolj o tem, kako se akterja dejansko počutita, čeprav lahko enako izgledata kot pri sosedovih. Poanta je v doživaljanju stvari, vzrokih in namenih. Življenje je po mojem mnenju mešanica meditacije in dejanj. Mislim, da kdor ima z meditativnim svetom probleme, tudi v konkretno zemeljskem ne more nič pozitivnega zakuhat. Spet podobno kot pri seksu. Če po meditativni liniji zadeve ne štimajo, lahko zganjaš pornocirkus na kubik, pa je vse samo še slabše.
@simona: tvoj drugi odstavek v odgovoru Viktorju mi je dal misliti in me nekako čustveno pretresel. takoj me je asociiralo na pripadnike moje religije, torej islama … in moj položaj znotraj le-tega. nekako me je spomnilo, pa ne da tega ne bi vedel že prej, na to, da imam pravico ali kaj tudi slabo misliti o določenih (morda številnih) ljudeh znotraj islama. ampak ti si to nekako zdefinirala z novo komponento menda. kako, čeprav do istega cilja. dobra. saj sem pa tudi bral, da sama vera brez dokazov, iskanja dokazov znotraj islama ne pomeni dosti, v tem smislu.
to o volkovih pa sem ravno včeraj ali predvčerajšnjem mogoče, če smo glede na uro pikolovski, prebral v mazzinijevem intervjuju za sobotno prilogo do katerega sem prišel s tvojim linkom tule ob strani. kakšen človek! kot mislec mogoče skoraj moj ideal. mogoče deloholik v pozitivnem smislu, moč, vztrajnost in žmohtnost sta ga, čeprav slednja mogoče deloma ni po mojem okusu.
upam, da ni preveč offtopic. tako.
@Nurudin:
Sploh ni off topic, kvečjemu in topic … hehe ….
Ja, seveda. Točno v tem je poanta in za islam velja enako. Vsaka religija je odvisna od posameznika, četudi temelji na enaki ideološki podlagi. S tega vidika je v bistvu popolnoma vseeno, kateri religiji pripadaš, ker bi se v bistvu stvari vse lahko transformirale v lepo življenje, odvisno od interpretacije. In vsako ideologijo se pač lahko izrabi za negativna dejanja. Izbor religije ali ideologije je samo okvir, orientacija … za vse pa velja enako … odvisnost od načina in vsem je podlaga enaka, da je kolektivno zadovoljstvo in sreča odvisna od občutka demokratičnosti, dostojanstva in enakovredne svobode. Še pri obleki je tako. Odvisno, kako jo nosiš in kako se v njej počutiš. Ni hujšega od prisile v uniformo, ki ni v skaldu s tvojim notranjim ustrojem. Na primer.
Ja, Mazzinija je užitek brat v vsakem primeru. Tudi v primeru drugačnega mnenja se je treba ubadat vsaj z argumenti, da bi lahko polemiziral. Pa še duhovit je. Si nisem mogla kaj, da ga z linkom ne bi privoščila še komu, ki ne ve za njegovo spletno stran.
Sicer je pa primer volčjega otroka itak uvod in začetek vsakega predmeta, vezanega na sociologijo. Prvo odkritje volčje deklice je bil pač prelomen dokaz o pomembnosti vpliva okolja v prvih letih razvoja človeka. V tem smislu je človek do sedmega leta praktično popolnoma izoblikovan in se kasneje v bistvu stvari ne spreminja več v mejah zmogljivosti. Kar srhljivo spoznanje.
danes sem začela s tamalimi izdelovat zemljevid sveta. uspešno sem od oka načrtala celine na velik plakat, tamali pa ga te dni polnijo s krep papirjem različnih barv. lepijo ga v obliki kroglic….no v glavnem, to niti ni pomembno
Ko sem spraševala o obliki Zemlje, kako vemo, da je taka in ne onaka, so prišla vprašanja ZAKAJ je okrogla, pa sem rekla, da je Narava to naredila, in mi je “pruček” – tako ljubljančani kličete tamale v 1.r. 🙂 odgovoril, da je bog naredil Zemljo okroglo (no, pa smo tam, sem si mislila). mel je danes oblečeno tud majico rdeče barve s vprašanje “kdo ti bo vzel kristusovo ljubezen?” – ob tem so me obhajale raznorazne mučne misli in občutenja.
Potem sem jih prosila naj mi vsi prisluhnejo, ker bom povedala nekaj izredno pomembenga. Pa so bile očke uprte vame 🙂 Rekla sem, da v šoli ne bomo govorili o bogu, ker ne verjamemo vsi v boga. in en drug tamali me je dopolnil: eni verjamejo, drugi pa ne. zato ne bomo govorili, a ne? 😀 in ta tretji je rekel: moj oči hodi v cerkev, ampak ne verjame v boga sploh. Heh. Kjut.
no, toliko za danes. sam ena mini štorija 🙂
Zelo dobro napisano, sploh tisto o pridnih ljudeh.
V sloveniji je poklic učitelja čisto precenjen. Menim da je poklic učitelja na osnovnih in srednjih šolah eden najlažjih poklicev ki si jih lahko izmisliš, lažje je verjetno samo še biti sin oziroma hči po poklicu.
Prispevek in komentarji se mi zdijo zelo zanimivi. Članek sam je v svoji kritični razsežnosti napisan iz perspektive, ki je že za mano, namreč – kaj je bilo narobe s šolo, ki sem jo obiskoval, kaj je narobe s (slovenskim) šolstvom zdaj in kaj storiti v prihodnosti s šolanjem svojega morebitnega otroka. Moji otroci imajo namreč šolanje že za sabo.
Pravzaprav ni kaj dosti dodati. Izobraževanje je – gledano sistemsko – pač ena od osnovnih oblik socializacije človeške živali. Tako kot fabrika na področju predelovalne industrije: v pogon vstaviš nekaj, kar naj pride na koncu procesa ven predelano v nekaj boljšega, bolj uporabnega, morda celo koristnega. Tako poenostavljeno pa seveda proces izgleda samo z najsplošnejšega vidika.
Na drugi strani je nepregledna množica individualnih zgodbic, ko starš(a) skrbi(ta) za vzgojo otroka, in ker ga sam(a) ne zna(ta) in predvsem ne more(ta) naučiti vsega, ga bolj ali manj prepusti(ta) družbenim izobraževalnim institucijam. Meni se zdi bistvo prav tu: kakršni koli so v Sloveniji (drugod v zahodni civilizaciji pa nič bistveno drugačni) izobraževalni mlini, bistvene niso institucije, ampak ljudje, ki delajo v njih, daleč najpomembnejša pa je seveda starševska vloga; starš najbolje pozna nagnenja in interese svojega otroka, zato je prav njegova naloga, da spodbudi mlado bitje tam, kjer je potencialno najbolj ustvarjalno. Tega se od šole kot institucije ne da pričakovati, kvečjemu še od kakega posameznega učitelja, ki si ga učenec, dijak, študent potem zapomni za vse življenje kot eno ključnih oseb v svojem osebnostnem razvoju.
Nič novega nisem povedal, jasno. Kljub temu pa bom napisal, da je prav zato precej vseeno, ali se piše šolski minister Zver ali Lukšič, ali je matura, ali je ni, ali je v programu slovenščine poudarek na Cankarju, Kosovelu ali Toporišiču … ali je kot vrednotni ideal postavljen Jezus Kristus ali tovariš Tito … ali je zapovedana pridnost vrednota ali motnja … – Vzgoja se začne pri starših in tu je osnovna pomanjkljivost današnjega časa, ki ga prav tem staršem kronično primanjkuje. Treba se je povprašati po vzrokih za slednje, jih odpraviti, kolikor se le da, in kar naenkrat se bodo malčki spet razvijali tako, kot je dobro za njih, in to ne glede na to, v katero šolo bodo hodili.
Se bojim, da so starši slabše kvalificirani za starševsko vlogo kot učitelji za učiteljsko. In bivši otroci bomo še dolgo bluzili na temo kako in kaj naj bi kdo počel, da bi bilo bivšim in sedanjim otrokom bolje. V resnici mislim, da se dobro truditi za dobre gene. Tako kot si je zamislila narava.
Največje barabe, kar se jih spomnim, so ponavadi pridivjale direktno z verouka. Vsi okoliški otroci smo se jih bali.
@anna:
Iz tvojega komentarja je pravzaprav mogoče razbrat, da se da z otroki odlično pogovarjat tudi o teh zadevah, čeprav prihajajo iz različnih družin, z različnimi metalitetami in verskimi pripadnostmi. Mislim, da ni dobro preprečevat pogovor o teh zadevah, ko otroci pokažejo interes. Stavek … “o tem se ne bomo pogovarjali …” je pravzaprav provokacija, da se tema zdi še bolj privlačna in pomembna, firbec pridobi na razsežnosti, zraven se pa pomeša še občutek, da zadaj tiči neka zlovešča skrivnost, ki jo je treba razkrinkat sebi v bran. Ko se seveda lotijo razkrinkavanja brez ustreznih sredstev in vedenja, se sprovedejo lahko zelo neljubi zaključki, sprožijo se obrambni mehanizmi proti nekomu ali nečemu itd.
@lipar:
Ja, glede na odgovornost in lovke na življenje posameznika, ki jih učiteljski poklic ima, bi moral bit upravičeno visoko cenjen, vendar se skozi sistem vsebinsko sam podcenjuje in je posledično, kot si zapisal, formalno absolutno precenjen.
@Matjaž:
Imaš seveda prav, vendar se osebno nikakor ne strinjam, da se teža bistva prelaga in propagira na starševsko vzgojo, ker se s tem odvzema pomen odgovornosti vzgojnoizobraževalnih inštitucij. Starš lahko postane, kot sem v enem komentarju že zapisala, vsak! Tudi tisti, ki nima za dekagram osnovne potrebne pameti in značajskih vrlin. In kot je zapisala Nevenka, so starši v preveliki razsežnosti posledično slabše kvalificirani za starševsko vlogo kot učitelj za učiteljsko. Saj staru za starševstvo nobene predhodne kvalifikacije nikomur ni treba niti izkazat. Če torej zastopamo tezo, da je vzgoja starša najpomembnejša in najbolj relevantna, pristajamo in sprejemamo bedo od bede, ki cirkulira po sreči okoliščin. Takšna teza torej pot k težnji po večji varnosti otrok ne more bit. Vzgojnoizobraževalne inštitucije bi morale torej z aspekta progresa vključevat v kolesje tudi vzgojo staršev. In kot smo lahko slišali še pred kratkim poročanje, se na razne okrogle mize in delavnice o vzgoji otrok, vključi samo drobna šeščica staršev, ki pa so ponavadi tisti, ki že itak izkazujejo nadpovprečno odgovornost in skrbnost. Logično, da neodgovorni in neskrbni na takšno neobvezno dejavnost ne pridejo, sicer bi bili že tretirani za zadovoljivo odgovorne in skrbne … hehe …
Če trdimo, da so idioti, kakor koli že postopajo, za nekaj najpomembnejši člen, izpademo idioti ostali, ker od tega, ama, ne moreš pričakovat nobenega progresa. Zato osnovna odgovornost mora pripadat apelu na državo in vzgojnoizobraževalni sferi.
@Nevenka:
Zanimivo, tole v tvojem zadnjem odstavku. Osebno tega ne bi mogla trdit. Otroci iz katoliških družin so bili večinoma med lepše vzgojenimi. Je pa res, da so bili nekateri med njimi tudi iz drugih družinskih razlogov precej odklonskega obnašanja, enako kot pri ateističnih pač. Moram pa priznat, da so ti deviantni otroci, ki so hodili tudi k verouku, odnesli precej bolj ohranjeno kožo iz kolesja, ker so dodatno hodili še nekam, kjer so se posebej ukvarjali z njimi, bolj neobremenjeno (brez vrednotenja po ocenah in druge vrste pritiskih). Imeli so še kakšnega zaupnika izven družine in izven šole, kjer so jih precej bolj ocenjevali, kot se kaj ukvarjali z njimi.
Seveda bi me na tem mestu s tem mnenjem lahko marsikdo z izkušnjami tipa Svetlana Makarovič raztrgal. Tudi upravičeno. Enako so, logično, lahko tudi verni starši otroke še toliko bolj z nekimi dogmatskimi pritiski zatirali in v Cerkvi duhovniki prej olje na ogenj prilivali kot obratno. Odvisno od zastopnikov tega in onega, kot povsod. V mojem okolju so bili sošolci in sošolke ter drugi, ki so hodili k verouku prej zadovoljni kot ne, ker se je očitno v teh okoliških Cerkvah takrat nabrala neka večinska klika prijetnih duhovnikov in sester, ki so za otroke naredili pač več dobrega kot slabega … hehe … Bilo bi zanimivo naredit morda tudi regijske primerjave. Povsem verjetno, da si v urbanih okoljih že iz konkurenčnega vidika tudi Cerkev lahko privošči relativno manj kiksov in zlorab kot po vaških, kjer Cerkev izpade veliko prej in veliko lažje bog in batina nad vsem in vsemi, kakor koli že deluje.
Simona, prelaganje osnovne, glavne, bistvene odgovornosti za oblikovanje človekove osebnosti (prav izoblikovanje čile, razgledane, uravnotežene in ustvarjalne osebnosti pa naj bi bilo po moje jedro vzgojno izobraževalnega procesa) na družbo, je slabo domišljen standard naše civilizacije. Včasih se mi zazdi, da je takšna situacija celo dobro premišljena in ustvarjena namerno, zaradi lažjega obvladovanja množic.
Splošno izobraževanje, ki poteka v času, ko se otrok in pozneje mladostnik osebnostno oblikuje, je vtkano v življenje kot nekakšen dodatek k vsesplošnemu proizvodnemu procesu v naširšem pomenu besede, ki naj se mu vzgojen in izobražen človek po končanem šolanju aktivno pridruži. Že v osnovi je ta proces posplošen, preračunan na povprečje in praviloma (tako kot pozneje družba) tako ali drugače izloči posameznika, če od teh posplošenih standardov odstopa. Izjeme so samo uporni duhovi, ki so se največkrat ob moralni podpori staršev ali pa pozneje s pomočjo drugih izjemnih ljudi nekako pretolkli skozi povprečnost in si izborili ustrezen prostor. Ponavadi so to ljudje, ki jih ni uspela preveč zafrustrirati ne domača in ne družbena vzgoja.
Kajti res je, ljudje smo v povprečju slabi vzgojitelji. Ne glede na to pa vsaka dozorevajoča osebnost potrebuje individualen stik vzgojitelja, ki ji ga šola s svojim posplošenim pristopom ne more dati v zadostni meri. Kvečjemu kak izjemen učitelj. Preveč je primerov, ko se starši bodisi premalo brigajo za svoje otroke, ali pa se prek lastnih ambicij za njih brigajo preveč. Ne enih ne drugih staršev nima posebnega smisla pošiljati v šolo, ker je bila priložnost za njihovo vzgojo zamujena že v otroštvu in ali mladosti.
Od države pričakovati, da bo prek svojega podsistema vzpostavila oseben stik z ranljivim mladostnikom, ki ga nujno potrebuje, je iluzorno. Noben socialni delavec ali psiholog mu ne more dati manjkajoče čustvene topline, ki je gorivo konstruktivne ustvarjalnosti. V najboljšem primeru lahko država poskrbi za dostopnost čim bolj kvalitetnega šolanja čim širšim slojem državljanov in pa za cenjenost učteljskega poklica.
Prave učitelje pa bomo v zadostnem številu dobili šele tedaj, ko v njihovih glavah ne bo prevladovala tako ali drugače podružbljena mentaliteta, ampak bodo sposobni individualnega pogleda na svet in seveda na svoje učence. Kako do takih učiteljev? Bom kar vztrajal: začeti se mora doma; pri starših ali starih starših, nikakor pa ne šele pred katedrom (tedaj je namreč že prepozno, da bi množico informacij vlivali v glavo otroka ali mladostnika, ki izvira iz zavrtega, nezainteresiranega ali pa celo nasilnega družinskega okolja, na tak način, da se bo hkrati razvil tudi kot zdrava in ustvarjalna osebnost).
bi se dalo o tvojem predlogu razmislit, ne zdi se mi napačen, ampak pogovor, če že nanese o bogu, je potrebno umestit v čas, poseben odrejen temu…nočem prodajat napačnih in preveč prirejenih informacij o tem ali je bog ali ni, morda le da si tamali izmenjujejo mnenja in njihovo vedenje….jaz pa kot dober poslušalec…tamali radi prenesejo besede učit v dom, k staršem in “sambogve” na kakšen način jih interpretirajo, potem pa mi pride starš v šolo s čudnim in napadalnim pristopom, češ kaj se menimo v šoli….sej imam nekaj malo avtonomije, ampak danes žal moraš pazit, o čem se bomo pogovarjali, v kakih okvirih, na kak način heh
@Matjaž:
V prvem delu popolnoma degradiraš možnost, da bi imela vzgojnoizobraževalna sfera lahko pomemben korekcijski vpliv na šolarje in zagovarjaš absolutno pomembnost staršev, v zadnjem delu pa pišeš, kako bi morali učitelji in vzgojnoizobraževalni aparat funkcionirat, da bi imelo lahko vse skupaj pomemben korekcijski vpliv … Kaj je zdaj? Zagovarjaš možnost ali jo zavračaš?
Reklamirat titulo največje pomembnosti staršev je brezvezno početje, v kolikor se od njih pri odločitvi za starševanje ničesar ne zahteva in ima lahko otroke kakor koli že vsak. Torej gre za vprašanje delovanja vzgojnoizobraževalnega sistema tudi vis a vis staršev, kot sem že zapisala. Kako zaboga pa pričakuješ kakšno zvižanje vzgojnega standarda pri starših na splošno brez da bi pričakoval pristop vzgojnoizobraževalne sfere????? Od kod neki naj bi pa črpali za pozivtivne spremembe? Tukaj gre spet za vprašanje kure ali jajca. In v tem primeru pač starš ne more obveljat za nekaj, kar je najprej, saj je on proizvod socialnega okolja, ki že JE. Torej se moramo najprej ozret po tistem, kar že je formirano in vpliva na proces osebnosti in pristopov tistih, ki v proces socializacije vstopajo. Kot novorojeni pač ne določa pravil igre, ampak se vklaplja v tiste, ki že obstajajo. Če vstopi med volkove, bo pač masturbiral povsod, javno lulal, kakal, skakal po štirih in lajal … če vstopi v nivojsko nadstandardno cocializacijsko okolje, ki nadstandard od njega tudi pričakuje, bodo možnosti za nadstandardne rezultate toliko večje.
In kako neki naj bi država psokrbela za cenjenost učiteljskega poklica, če ne z ustreznimi pristopi in dokazi, da je poklic učitelja spoštovanja vreden, ker tudi nekaj spoštovanja vrednega daje od sebe in je po spoštovanja vrednih prioritetah in pričakovanjih temu primerno tudi spoštovanja vredno rekrutiran in delujoč kader. Saj to je bistvo vsega.
@anna:
Seveda je način in pristop zelo pomemben. Ta verzija “mediatorja” med klepetom otrok se mi zdi zelo ustrezna. In “mediacija” mora bit seveda tudi kvalitetno izpeljevana. Sicer pa se ob posebnih prilikah na pravi način lahko vključuje v proces tudi sodelovanje staršev, se mogoče še oni česa naučijo … tudi od otrok …
Ah, natipkal sem že daljše pojasnilo, pa mi je komentar ušel spod tipkovnice in se izgubil. Ker sem pravzaprav že prej povedal, kar mi je prišlo na misel ob branju tukajšnjih razmišljanj (čeprav vidim, da očitno nisem bil razumljen), te želim, Simona, samo popraviti:
nisem zagovarjal ABSOLUTNE pomembnosti staršev za vzgojo otrok, kot praviš, s čimer bi res popolnoma degradiral vpliv šole, temveč njihovo PRIMARNO pomebnost. Je že v redu, da hodijo otroci tudi v šolo 😉 Mogoče, če bi prebrala še enkrat, bi razbrala še vse tisto, kar sem tipkal prejle, pa je zdaj zgubljeno med elektroni. LP
@Matjaž:
Primarno, primarno, že razumem. Logično, da je primarna, saj otrok prej starša zagleda kot katerega koli učitelja ali pomembnega drugega, in več časa vendarle prebije s starši, vendar ob polemikah o večji ali manjši pomembnosti to poudarjanje nima koristi, razen če želimo pojasnit, da verjamemo v tako večinsko prevlado vpliva staršev, da vzgojnoizobraževalni in socialni aparat ne more nič zadovoljivo optimalno vplivnega izvajat tudi v najboljši predstavi sistema, pristopov in prioritet. S čimer se pa nikakor ne strinjam.
Skratka … ob takšnih polemikah mene veliko bolj, kot kaj kdo govori ali razlaga, zanima zakaj, s kakšnim namenom, v imenu česa. In šele ko je jasen smoter zakaj (koristi), se mi zdi pomembno, kaj to je.
se v glavnem strinjam … o primerjavi vere z uniformo pa bi malo podrobneje spregovoril … ampak kdaj drugič.
spomnil sem se tudi, da si kritizirala ravnanje muslimanov z živalmi – obredni zakol in množični pokol ob romanju v Meko.
ne zdi se mi neprimerno malce razjasniti ob tej priložnosti, in tudi čutim dolžnost, da razjasnim.
obredni zakol je bil prvotno namenjen čimmanjšemu trpljenju živali in ohranitvi človeškega dostojanstva pri tem (za razliko recimo od kakšnih slovenskih vaških kolin, recimo). v skladu s tehničnimi možnostmi tistega časa, se pravi okoli sredine 7. stoletja našega štetja. žival recimo ne sme videti noža. človek mora pred zakolom mislim, da moliti. s tem se ne sprevrže umor živali v totalno drhaljenje. in je bolj intimna stvar. in ne vidim razlogov zakaj v duhu islama ne bi sledili bolj humanim sodobnim metodam … če se že ubija živali.
imam pa še en članek, ki je mogoče tudi za lase privlečen, recimo zadnji stavek deluje tako, hehe, je pa tudi nekaj zgodovinskega izročila. http://www.harekrisna.net/index.php?S=1&Article=312&mpage=1
vem, da to ni bila tema, mi je pa prišlo na misel.
@Nurudin:
Bistvo poante tvojega komentarja se po mojem mnenju skriva v
“prvotno namenjen …”.
Namreč tudi razni zakoli prvinsko živečih plemen so naravnost simbol humanosti pri ubijanju živali še danes.
Tisto, kar sem kritizirala, pa je bilo spridenje teh obredov tudi pri muslimanih (mislim, da je bil povod neko slaboumno dolgotrajno kvazi obredno mučenje bika nekega muslimanskega fuzbalerskega slaboumno podrhaljenega moštva, ki se jim o humani zgodovini namena klanja živali njihove veroizpovedi sanja brez dvoma približno toliko kot Cimerotiču o Bibliji).
In seveda v tem smislu kritiziram tudi idiotske gonje po Pamploni in lovko bikoborb, kar nekateri imenujejo celo španska kultura, naše kolinarje in industrijo pa sploh.
tvoj zapis me je spomnil na tale video (upam, da te ne moti, da popam linke na druge strani na tvoj blog):
http://www.ted.com/talks/ken_robinson_says_schools_kill_creativity.html
@kiki:
Seveda me ne motijo linki, če je v njih kaj užitnega.
Hvala za “smeh” … vse je pojasnil.
Lp
Nisem bral celih litanij (ne trdim, da ni dobro Simona – Pravim le, da je razvlečeno).
“Vpiknil” bi se le v stigmatiziranje pridnosti.
Menim, da se neopravičeno posmehuješ tej lastnosti.
Pridnost, marljivost je pravzaprav motor vsake zamisli. Pridnost marljivost je garant, da se ideja tudi pripeljala do konca.
Danes na vsakem koraku srečuješ polno genialcev – ljudi hitrega razmišljanja, izjemnih idej, pronicljivih zamisli. Pa kaj pripeljejo do konca?
Nič. Ker pač nimajo kategorije vztrajanja, marljivosti, pridnosti. Ker preprosto ne zmorejo ure in ure preživeti ob svoji ideji in piliti detajle.
Če poskušam najti primer z Blogosa, se mi takoh “javi” ime Fetalija. Nekaj silovitega, močnega, originalnega in pronicljivega je v njegovem pisanju. Nekaj s čimer presega nas običajne pisune.
Pa je kaj naredil iz svojega življenja?
“Prave učitelje pa bomo v zadostnem številu dobili šele tedaj, ko v njihovih glavah ne bo prevladovala tako ali drugače podružbljena mentaliteta, ampak bodo sposobni individualnega pogleda na svet in seveda na svoje učence.”
…in pol bo vse OK?
to (sposobni indiv.pogleda na svet…) je nekako potrebno vpeti v klimo šole, v učni načrt in med današnje generacije otrok, ki posedujejo v sebi več manjkov in čutov za vse dobro…kot kdajkoli poprej…
Pravi učitelj je pravi oz. to postane v okvirih ne le samega sebe, ampak v okvirih celotne družbe, to, da je dober, pogojuje “preveč” stvari, ki so danes en velik problem, začaran krog…
ampak v prodornosti, trmi in nekovencionalnosti je moč in napredek 😀
no ravno včeraj sem poslušala…cel dan o slabih medsebojih odnosih na neki osnovni šoli. gonilo slabih odnosov naj bi bila ravnateljica ampak na koncu sem prišla do zaključka, da si jo očitno tam zaposleni pač zaslužijo. drugače bi že davno stopili skupaj in se jo znebili.
me je pa pretresla zgodba neke učiteljice, ki je iz te šole odšla, ker poniževanj ravnateljice ni mogla več prenašati. pri devetih letih je ostala sama na cesti in so si jo potem rejeniške družine podajale iz rok v roke. pa je zrastla in odšla na pedagoško…GET THIS…ker je čutila poslanstvo v učiteljevanju. in je imela svoje otroke iskreno rada, se kregala z ravnateljico zaradi skorje kruha in toplega čaja, ki ga je dajala dečku katerega starši mu niso plačevali malic ne kosila, se borila za svoje otroke, ker je čutila, da je to njena družina. jih zaradi svojih težkih življenjskih izkušenj razumela bolj globoko, kot marsikatera druga nadebudna učiteljica, mnogokrat med odmori raje ostala z otroci v razredu kot pa zbornici-gnezdu opravljnja…tudi in predvsem otrok. ta učiteljica, ki je svjo delo opravljalo s strastjo in ljubeznijo, in povedali so mi, da je bila odlična učiteljica, sedaj ne more dobiti službe. učiteljica, ki so jo podprli samo otroci in starši, ne pa tudi njeni kolegi. ker za takšne učiteljice v slovenskih šolah ni prostora. Amen! Ta njena zgodba oriše VSE kar je v slovenskih šolah narobe.
Rado, predvidevam, da ti je Fetalij zaradi omembe njega kot primera kako nekdo ni iz sebe naredil ničesar globoko hvaležen. naj ti še prišepnem, da je kljub vsemu fant še precej mlad in da ima verjetno še čas. aja pa predivdevam, da Vojna in Mir tudi nisi prebral. je strašno razvlečeno.
@Rado: govora je o lažni pridnosti. priporočam branje “celih litanij.”
@Rado:
Posmehujem se pridnim ljudem tipa pridnega pisuna komentarja, ki pridno spiše absolutno prerazvlečen primitiven komentar o nečem, česar sploh razumel ni in ne samo to, za kar sploh ni premogel osnovne človeške koncentracije, da bi prebral, pa se teslo še hvali s tem, da je komedija toliko večja, pa tak materializiran posmeh smislu življenja še poveličuje pridnost. Ja, kakor jo sam razume. Trosenje nebuloz, zapravljanje časa v tri prazne kurce … Prav imaš. Takim pridnjakovičem se posmehujem in to zelo upravičeno, opravičeno me ne briga. To so pač nekonkurenčni pridnjakoviči vsemu, kar je kaj vrednega. Kako neki bi takšni pridnjakoviči vredno sploh uspeli prepoznat, saj so v bistvu stvari leni kot zadnji fuksi na gmajni. Migotanje in brbotanje v prazno pač.
Genialcev, ki ni nič iz njih, ker bojda ne premorejo pridnosti in marljivosti, ne poznam in jih ne bom spoznala. Kajti “genialec” ali pa bolj preprosto zveneče, pa nič manj vredno, človek, ki resnično pozna žar delovanja za tisto, kar imaš rad in kjer se lahko izkažeš, nikoli ni len, ker je brez dvoma to njegov največji motor v življenju, lahko ima pa druge težave. Obstaja paletica variant. Ena izmed bolj nemogočih je pozicija med pridnimi idioti. Kot žareča živa ženska med ortodoksnimi šovinističnimi verskimi fanatiki na primer.
Tvoje pametovanje na račun Fetalija je pa naravnost za kozlat slaboumno. Pojma nimaš pač o njem. Seveda je že marsikaj naredil iz svojega življenja. Kaj pa ti veš o njegovem življenju, da bi znal postavit merilo??? In seveda se on, za razliko od tebe, zelo zaveda, kaj bi še lahko, morda bo ali ne bo in zakaj bo ali ne bo naredil. Pa je več kot enkrat mlajši od tebe, ti otročaj. Kaj si pa ti naredil iz sebe? Bi sploh lahko kaj?
Bodi malo manj priden, no!
@Vanja:
Ja, ta pridne so jo zjebale … hehe … Nič novega, na žalost. Samo še Amen, ja, kot si zapisala. Neprilagodljiva se temu reče baje.
@Nurudin:
Ne more prebrat. Je premalo priden … hehe …
Nurudin,
sem poslušal tvoj nasvet in sem pridno prebral Simonin prispevek. Imel si prav, precej soli je v njenem pisanju.
Še posebej ta ugotovitev, da katoliške šole ponujajo to, česar državne šole od časa ministra Gabra ne ponujajo več. Vzgojo otroka! Seveda za ceno katoliške indoktrinacije.
Čestitke torej za članek Simona,
ne pa tudi za tvojo repliko. Če bi znala brati, potem bi ugotovila, da sem se samoomejil in pisal o ozkem segmentu pridnosti, neodvisno od tvojega članka. In tudi glede Fetalija sem zaključil s vprašanjem, s čimer dopuščam možnost, da je vendarle kaj naredil.
Prvi odstavek tvoje replike ničesar ne pove – razen zmerjaštva in tega, da me ne maraš (nehaj se že vendar ponavljati – saj to skupaj z mano ve že cela blogosfera).
V drugem odstavku poskušaš ovreči moje teze o genialcih brez delovnega zagona. Ta odstavek je povsem deplasirano pisanje. Nobene sporočilne vrednosti!
Mlad, da je Fetalij? Poglej Kosovela, kaj vse je že naredil do dvaindvajsetih. 🙂
aja in ker je Kosovel bi moral tudi Fetalij?
Tole komentiranje pa je sila zanimivo (!!! juhuhu 🙂 – človek mora vključit kar nekaj pridnosti, da dosledno prebere, razume in poveže vse replike, ki so in niso na mestu.
Priznam, da si v življenju prizadevam biti priden (discipliniran do zahtevane mere). To pridnost pa razumem kot tisto (samo)prizadevanje, ki me (te) lahko pripelje iz točke A do točke B. Tako razumem Radota pisati, da je potrebno uporabiti vsa razpoložljiva sredstva v najkrajšem času za dosego cilja (prispeti na točko B). Prehitro povežem takšen način mišljenja z utilitarizmom, ki človeka razoseblja. Rado, ali je raketa res vedno najboljši način potovanja? -nismo vsi vesoljci (ha ha ha 😉
In tukaj čisto razumem in se strinjam s Simono, ki v ospredje postavi smotrnost potovanja na točko B. Človek izbira in se odloča za sredstva na podlagi same smiselnosti ciljne točke (in seveda pogojenosti bivanja v katerega je vtaknjen). Prepoznavam dve različni ideologiji: storilnost in smotrnost. v mojih mislih si ne stojita naproti v kolikor ne stojita radikalno.
Sam sem neke vrste “izrodek” slovenskega izobraževalnega sistema. Ubiram lastne poti – ne toliko, ker bi želel biti nekaj posebnega, predvsem ker ne znam (in si ne želim -nočem!) drugače. Pripadam pa, to je gotovo – dokler bivam, pripadam sistemu, instituciji (v najširšem pomenu besede) – trdim celo, da je moje bivanje pogojeno s pripadnostjo. Obenem verjamem v človekovo možnost svobodnega odločanja (“za”) – to pripelje do vprašanja ĆEMU in nadalje ZAKAJ.
Sklepam: Pomembno je torej ozaveščati -misliti in sodelovati javno v debatah- sisteme (izobraževalne, politične, institucionalne, vrednotne,…), ki nas pogojujejo in obenem omogočajo.
Izobraževalnim institucijam očitam, da v svoji vsebinski, bistveni opredelitvi pozabljajo na -OMNIS DETERMINATIO EST NEGATIO- in tako delujejo kontraproduktivno. Določeno, že doseženo spoznanje je obravnavano kot absolutno (neodvisno). S takšnim načinom delovanja se onemogoča nadaljnji razvoj, ki ga od nas “zahteva” čas in prostor v katerem živimo.
Dokler bomo potovali iz Ljubljane v Maribor z raketo, dokler bomo obravnavali denar kot najvišjo vrednoto, dokler ne bomo znali prisluhniti sočloveku, bodo vse dobre ideje neslišno spolzele mimo nas in še naprej bomo risali kroge v peskih minevanja.
Ko bomo slišali dobro idejo, takrat je modro -pridno- delati za uresničitev le-te. Ali res pride?
@Rado:
Ne, nisi se prav nič samoomejil in pisal o ozkem segmentu pridnosti, neodvisno od mojega članka, saj si mi vendar za uvod očital stigmatiziranje pridnosti in neupravičeno posmehovanje tej lastnosti. Če bi znal brat vsaj sebe, bi bil dialog s tabo precej bolj enostaven.
Lepo, da z vprašajem puščaš možnost, da je nekdo vendarle kaj naredil … po tem seveda, ko ga stigmatiziraš in opljuvaš.
Prvi odstavek moje replike pove marsikaj, ampak si očitno spet preveč fasciniran nad slogovnimi okraski v imenu izražanja občutenj, da bi zmogel prebrat povedano. Obnašaš se kot mala deklica, ki pade v tak šok, ko zagleda soseda brez gat, da ga ne bi mogla identificirat.
Na primitivno kvantanje o deplasiranem pisanju brez vrednosti ne morem nič replicirat, ker sama primitivna deplasirana obsodba brez vrednosti pač po logiki svojega puhlega brezvsebinskega ustroja ne ponuja nikakršnega argumenta, na kakršnega bi se bilo mogoče sploh odzvat.
Ja, Kosovel se je že kot mlad izkazal za zelo nadarjenega pesnika in zelo mlad umrl, v bedi, revščini in popolni jetični izčrpanosti. Ne vemo, ali bi dosegel daljše življenje, če bi se kot poet v nepoetični družbi manj gnal in usmeril energijo najprej bolj v dosego znosnejše eksistence, ali pa je bilo tako zanj najbolje. Morda bi dosegel (kar se pisanja tiče, saj mu poplačal zaslug pač ni nihče) še več, če bi dlje živel, morda pa nič več. In nekaterih dosežke odkrijejo ali priznajo šele davno po njihovi smrti, medtem ko za časa življenja niso bili tretirani kot simboli dosežka. Nekateri pa se odkatapultirajo s kakšnim potrjenim presežkom šele v jeseni svojega življenja. Nekateri pa zgodaj, pa nadalje ne ustvarijo več nič. Nekateri pomalo in skozi celotno periodo … skratka … kaj si že hotel dokazat???
@Viktor:
Ja, smotrnost, smotrnost …! Tudi sicer se strinjam z ostalim delom tvojega komentarja.
Obstaja pa en paradoks po mojem mnenju, kar se tiče denarja kot najvišje vrednote. Menim, da je ravno obratno. Ob pehanju za denar, v bistvu kopičenju denarja na eni strani, se zdi, kot da smo v času, ko denar pomeni najvišjo vrednoto, v resnici pa najnižjo. Denar je pravzaprav popolnoma razvrednoten. Tako zelo, da ga kopičijo brez možne konstruktivne uporabe popolni psihopati. Za to psihopatijo znajo bit celo pohvaljeni, češ, ti pa znajo z denarjem (ga kopičit). Še bolj perverzne so pohvale kešelovcu, ki ga sploh ne koristi. Na primer, poglejte, kako je skromen, ko se vozi s kolesom in zoba čevapčiče s prijatelji v ceneni majčki, pa toliko bi si lahko privoščil. To so navadni zločinski patološki škrtuhi, ki pa uspešno nategujejo prevelik procent slaboumne javnosti z navidezno skromnostjo. Tak pacient je namreč še hujši od tistega, ki se repenči v precenjenih gvantih in po jahtah, pa vsaj nekaj kupi. Denar mora krožit.
Skratka … denar bi v družbi dejansko pomenil visoko vrednoto, če bi simboliziral izmenjavo po zasluženju in s tem sovpadajočimi mejami verjetnosti zaslužka (čas, vložek …), o čemer danes ni ne duha ne sluha. Najhuje od vsega je slišat človeka, ki zatrdi, da mu denar nič ne pomeni in po možnosti celo zbija ceno določenemu delu (na primer kvazi svetniško ponuja storitve za nizko ceno ali celo zastonj in s tem zbija vrednost določenemu delu, torej spravlja na beraško palico soljudi, in sesuva konkurenčnost). Tudi to so navadni pacienti, ki v resnici ne cenijo svojega dela, s tem pa tudi denarja ne in še vplivajo na razvrednotenje vložka drugih, ki se ukvarjajo na primer s podobnim. To so legalni zločinci!!!
Denar bi pravzaprav vrednota, celo najvišja vrednota, moral šele začet postajat! Šele takrat bi začeli razmišljat o osnovni eksistenčni morali in demokratični porazdelitvi denarja (kupončkov dovoljenja za tako ali drugačno preživetje, ki pravzaprav simbolizira naše družbene prioritete in vrednotenje, našo mentaliteto … ali nevredno nagradimo z veliko kupončkov in vredno z malo kupončkov itd). Denar je indikator naše realnosti pravzaprav.
Mogoče malce off-topic in izven ranga “pridnosti”, vseeno pa nek poakzatelj stanja:
-vsak državljan RS se lahko z dopolnjenim petnajstim letom starosti redno zaposli, postane lastnik/solastnik podjetja, trguje z vrednostnimi papirji, itd.
-splošno oz. poklicno maturo pa lahko taisti državljan RS (ki je zdaj že lahko s.p. z upsešnim in inovativnim podjetjem) opravlja šele z doplnjenim 21(!) letom starosti oz. s končano srednjo šolo
Toliko pri nas cenimo in verjamemo v moč izobraževalnega procesa. Toliko, da s striktno zakonsko omejitvijo poskrbimo, da se bodo ljudje 4 leta šolali, ker bi drugače lahko v letu ali dveh opravili maturo in no ja, onemogočil obstoj kvalitetnega in nadstandardnega kadra zaposlenega v javni upravi.
Simona ima očitno enega upokojenca. Na dopust hodita povsem izven sezone.
🙂 Cel teden je že ni.
Zaradi domnevne primitivnosti, če že ne kar kretenoidnosti mojih komentarjev na temo pridnosti, sem se prisiljen 🙂
sklicevati na avtoritete s tega tematskega področja.
Zato sem posegel kar po enem največjih – osnovnošolski ravnatelj, kritični intelektualec s področja šolstva ter ne nazadnje tudi slovenski pisatelj, Dušan Merc.
Naš junak je torej v reviji Ona, iz tega tedna, kritično pisal prav o področju nadarjenosti otrok. Poanta njegovega pisanja je bila prav o “brezplodnosti” nadarjenosti.
Intiligenca in nadarjenost sama zase še ne prineseta ničesar.
Pridnost – sposobnost in hotenje realizacije – je tista, ki stvari v produktivnem smislu pripeljeta do konca.
Sicer pa: Preberite si sami.
Naj se ve, da sem o tem pisal pred Mercem /da me ne boste obtoževali plagiatorstva/ 😉
Rado, pa saj se ve po kakšni “pridnosti” je bilo govora. Ampak ne vem ali nočeš ali ne moreš razumeti.
Halo odvetnica,
tudi jaz ti želim lep dan.
A ne bi mogla kdaj tudi preprosto reči: “Bravo Rado, prav si imel”.
Ne pa, da me vedno “trgaš”, kot advokat trga nasprotno stranko?! Navsezadnje smo vsi na istem vozu in ko bo prišel naš čas bomo družno v večnih loviščih. In takrat nam bo lažje, če se bomo razumeli.
@Mikka:
Ni off topic … kar zgovoren topic, ja.
@Marjan:
Jaz sem bolj upokojenske baže kar sama in neprimerljivo raje hodim na dopust izven sezone, če sploh. Mogoče bi se mi v penziji zdelo bolj fajn povzročat dren naokoli med sezono.
Sicer sem bila pa na Obali, ja, z moškimi in ženskami tja od 18 pa do okrog 90. leta … hehe … Prav nič dopustniško, čeprav vmes tudi veselo. Ko je padla noč.
@Rado:
Če spustim utemeljeno pripombo o vrstah pridnosti in kontekstih, ki jih nikakor nočeš doumet, in smo zadevo že obdelali, naj te razočaram, da se osebno tudi s to dotično teorijo Dušana Merca ne strinjam in se mi zdi totalen mentalitetni flop, čeprag Merca sicer cenim, ampak klinc, mogoče pa res ni nič popolnega na svetu.
Takole gre zadeva: Menim, da se zdi Mercu s populističnega vidika koristno, da razglaša takšne teorije. Korist naj bi bila predvsem z vidika tolažbe stigmatiziranih otrok z nenadarjenostjo ali povprečnostjo. Takšne teorije seveda na te otroke, ki jih je največ, predvsem pa na njihove starše, delujejo motivacijsko dobro, ker spodbuja pridnost, ker nudi upanje, da se da marsikaj doseči z mujo. Torej takšen javni odzven hkrati tolaži in spodbuja pridnost. Kaj neki bolj normalnega bi lahko pričakovali od učitelja, kaj šele ravnatelja. Vendar pa ima takšen javni pristop še drugo plat medalje in je dvorezen meč.
Nadarjenosti (in moje mnenje je, da je večina ljudi brez dvoma za nekaj bolj nadarjena, vendar pa te nadarjenosti večinoma nihče ali pa vsaj premalo opazi, da bi jo pravilno usmerjali) se s takimi floskulami odvzema pomembnost, kar pa je spet sila dobrodošlo predvsem učiteljem in ravnateljem. V tem primeru se ta dobrodošlost kaže v negativni luči. Namreč nič lepšega kot zanemarjat pojem nadarjenosti, zgrnit krivdo za bojda premalo pridnosti na otroke in se oprat profesionalne moralne dolžnosti v smislu nadgradnje, da nadarjenost pri otroku opaziš in otroka znaš primerno usmerjat in vodit!!!
Pomanjkanje sposobnega kadra na področju vzgoje, izobraževanja, psihologije in socialnega dela (govorimo o radikalnem pomanjkanju) pač ni lepo prikrivat s hujskanjem prosti domnevno nepridnim in celo deviantnim otrokom (od kod neki so se pa vzeli?!! Morda so pa nanje vplivali od pridnosti in nenadarjenosti izmozgani starši in učitelji.)!
Hočem reči … nekdo v vlogi učitelja ima po mojem mnenju najmanj etične pravice, da razsaja s takšno filozofijo. Učitelj bi se moral ravno v tem primeru veliko raje malo preveč s pepelom posut kot premalo, kaj šele, da se prgišča pepela brani in vriska, da je vsemu kriva nepridnost otrok. Zdaj pa pazi!!! …
… Ker gre poleg vsega še za človeka, ki izhaja iz literarnih vrst, je fiasko samo še večji. Od takšne osebe se pričakuje poznavanje neznosnih nepridnih izredno nadarjenih umetnikov, ki so končali tako ali drugače. Definitivno so pa tisti, za katerih obstoj njih in njihovih del vemo, imeli praviloma nekaj sreče s kakšnim podpornikom ali mecenom. Če in ko jih je ta sreča zapustila, so v najboljšem primeru propadli in obubožali, v najslabšem pa pomrli. In mi smo rekli, o, kakšna škoda, ko smo se učili o njihovih mizernih usodah, ki obstajajo tudi danes, pa bi morda rekel gospod Merc, eh, je pač premalo priden, da si ne zna zrihtat boljšega PR-a za preboj med ta “uspešne”.
To je zame Merčev flop, verjetno posledica konflikta interesov med pozicijo znotraj vzgojnoizobraževalnega položaja in med stremljenjem k osvobojeni ustvarjalni inteligenci oziroma v bazi stvari – osnovni nadarjenosti za psihologijo človeka … hehe
Živeli leni genialci in pridni bedaki!
Samo kaj bo s pridnimi genialci in lenimi bedaki???
Daki
O PRIDNOSTI: Jaz špansko precej dobro govorim, vendar sem se jezika naučila med potovanjem po Južni Ameriki. In sem na faksu vzela nek predmet…čisto tako za zapolnit zahteve (ker po sistemu potrebuješ toliko in toliko izbirnih predmetov), pa še zdelo se mi je, da se bom naučila slovnice, ki sem jo nekako “preskočila”, ker sem se učila jezika od živih ljudi na ulici, ki ponavadi ne secirajo jezika na prafakotrje. in sva se s profesorjem, ki je bil iz Južne Amerike, med učno uro kar mnogokrat zaklepetala v španščini. ostali študentje so bili impresionirani nad mojim znanjem, nad mojim tekočim govorom (seveda z marsikatero slovnično napako), ker čeravno to ni bil začetni predmet španščine, jim je vzelo precej časa in truda, da so formirali en sam stavek. in potem so se začeli testi. in ker sem lenoba (pa vendar…ali sem res), nalog nisem delala, pa tudi teste sem v primerjavi z drugimi pisala zelo slabo. Tako slabo, da sem si s svojo briljantno španščino celo pokvarila povprečno oceno, pa sem mislila, da bo esay win. Ostali po špansko jecljajoči študenti, pa so se na preizkus znanja pripravljali strogo po knjigi in prizadevno. na koncu so dobili boljšo oceno kot jaz, čeravno sva s profesorejm veselo klepetala po špansko še naprej. takrat sem dobila potrdilo, da ocene ne ocenjujeo znanja. Vsaj ne uporabnega znanja. Lahko seveda zaključimo, da sem pač lenoba lena…amapk če bi bila lenoba…ali bi se res tako prizadevno trudila (no ja trudila…bilo mi je v nepopisno zadovoljstvo, kar morda diskvilificira morebitno medaljo za trud) med svojim potovanjem, da sem se naučila, tega meni tako melodičnega jezika, teh meni tako ljubih ljudi. Veliko ostalih popotnikov je pač shajalo z angleščino. Mnogi Američani, ki živijo v JA se na primer s španščino sploh ne trudijo. Torej oni niso pridni, jaz pa…kljub temu, da v na faksu pri španščini nisem bila niti malo pridna. me pač ocena ni dovolj motivirala, vsaj ne toliko kolikor me je na primer pristen kontakt z ljudmi.
no in po Radotovo bi jaz bila pač primer takšnega nadarjenega učenca, ki zaradi lenobe ni dosegel cilja (dobre ocene), pa vendar sem špansko komunicirala veliko bolje, neprimerno bolj od vseh drugih študentov, ki so dobili najboljšo oceno pri tem predmetu.
@vanja
ne vem, kaj misli Rado, a biti za nekaj nadarjen, ne pomeni zgolj “precej dobro” naučiti se tega. Je verjetno nagib v to smer. Ali pa pokazatelj precejšnje motiviranosti. Ali še česa drugega.