Nikoli nisem uporabila bloga za debatkanja o kakšnem medijskem prispevku, kjer sem se pojavila, ker se mi zdi neumestno komentirat nekaj v povezavi s seboj, kar ni moj projekt, poleg vsega pa tudi nisem najbolj navdušena nad samopropagando, ampak včasih je nujno, predvsem takrat, kadar se nekaj, kar ni nekogaršnje maslo, predstavi, kot da naj bi bilo. Na tak način se odločijo obdelovat gradivo novinarji, ko želijo doseči določen efekt, a na korekten način nekako ne gre, kar zagotovo pomeni, da nekaj ne štima v poanti ali v načinu serviranja. A, jebi ga! Ker takovrstna praksa po medijih sploh ni nič posebnega, bohnedaj, da bi jo sprejemali popolnoma z levo roko. V zadnji številki priloge Ona je izšel prispevek na precej aktualno temo samskih žensk. Sicer povsem simpatičen prispevčič o razlikah in enakostih okvirnih mišljenj žensk v splošnem smislu na to tematiko.
FINI PROBLEMI SAMSKIH ŽENSK, SEKS V MESTU ali MASTURBIRANJE PO VUKOJEBINI?
Osebno sem nepovezano z drugimi intervjuvanci posredovala odgovore na naslednja vprašanja:
1. Trenutno imate stalnega partnerja? Pa če ga imate ali nimate, me zanima, kakšen je vaš odnos do statusa, naziva ‘samska ženska’ in zakaj je slednje gledano na splošno v družbi deležno večjega pomilovanja, kot pa če gre za samskega moškega – pa četudi gre denimo za pijanca, zadrogiranca ali maminega sinčka na eni strani, na drugi strani pa izobraženo, čustveno zrelo lepotico, ki živi in se preživlja sama?
2. Številne samske kolegice v tridesetih se pritožujejo, da ‘v Sloveniji ni več dobrih tipov’ – ali so bolj ali manj srečno oddani ali pa ‘zmešani’, zato se začenjajo obračat v tujino, čeprav so ljubezni na daljavo prav tako težavne in vprašljive. Zakaj menite, da je tako – kaj torej sploh preostane uspešnim, privlačnim in ljubezni željnim tridesetletnicam, ki si želijo ustvariti izpolnjujočo partnersko zvezo ali celo družino z otroki?
Moji odgovori, od koder je novinarka lahko po svoji želji konceptualno uporabila določene izjave:
1. Nimam stalnega partnerja.
Pomilovanje ali celo obsojanje samskih žensk sta samo eni izmed prozornih kvazipsiholoških taktik s strani častilcev tradicionalne šovinistične mentalitete, po kakršni se žensko z različnimi vzvodi sili v partnerstvo za vsako ceno ali pa izrinja v kurbišča. Tovrstna drhal je pripravljena v imenu vrednot izvajat pritiske tudi preko otrok. Nezakonske otroke je nekoč ožigosala za pankrte, izživljanja nad otroki homoseksualnih parov bomo verjetno še spremljali, trenutno pa je aktualno šikaniranje domnevnih maminih sinčkov. Naša družba je bojda neznosno zaskrbljena, da ženske bolj zanima kariera od družinske idile in da moški raje domujejo pri mami, namesto da bi državi na čast zaplodili čimveč potomcev, ki bodo lahko garali za mizerno plačilo. Mreža duhovno plitkih materialističnih egocentrikov, ki jih nekateri imenujejo elita, je v primerjavi s funkcijo družine precej manj zaskrbljena za eksistenčno prihodnost vseh posameznikov, čeprav bi se brez njihove delovne ročice propadli zadušili v lastnih smeteh, še manj je v resnici zaskrbljena za počutje otrok, ki od prikrajšanosti celo umirajo, z manj sreče se dolgo mučijo. Elitnežem pomagajo razni zavedni ali nezavedni verski obsedenci, ki propagirajo ali vsiljujejo držo skromnosti, ponižnosti in spoštovanja hinavskih vrednot. Izredno škodljivi so tudi politikantski izlivi sočutja, ki se pojavljajo po medijih, da se moški ne čutijo več potrebni ženskam, odkar so eksistenčno neodvisne. Moški, ki temelj partnerskega odnosa dojemajo na tako primitivnem nivoju, so ženskam in sebi res nepotrebni. Ženske ostajajo samske tudi zato, ker emancipiranje prinaša večji občutek odgovornosti za lastno nesrečo in za onesrečevanje drugih. Želijo se razvijat v princese in si ob boku predstavljajo predvsem princa po svoji meri, sicer raje svojemu svetu vladajo same, plehkobučni zasužnjevalec po patriarhalni mentaliteti pa se lahko repenči samo ob naivnobučni od gospodarja na kakršen koli način že odvisni sužnji.
2. Pod kapitalistično diktaturo smo izčrpani in nervozni. Poplava oskopljenih komercialnih vsebin prispeva k nekvalitetnemu izkoristku prostega časa, ki skoraj ne obstaja več, kar ljudi mentalno in duhovno hromi. Hrepenijo po izpolnjujočih odnosih, a so površni in imajo težave s kompleksnim razumevanjem, kaj se jim sploh dogaja. Pri zvezi na daljavo oseba pridobi na času, ki ga posveti pripravam na časovno in prostorsko omejena obredja srečanj. Kopičenje poželenja zaradi vmesnih abstinenc presežno omamlja. Internet omogoča pogovore na daljavo, ki so izolirani od zunanjih učinkov, torej lažje razmisliš, preden blekneš oziroma klikneš na pošlji, zato takšni pogovori velikokrat izpadejo bolj kvalitetni, kot se izkazujejo v kaotični realnosti. Je pa tudi res, da ima vsak narod svoje antipatične stereotipe, a manjši narod premore tudi manj zaželenih izjem. Mislim, da Slovence tepe predvsem pomanjkanje smisla za erotiko, ki je mnogo bolj barvita umetnost od črnobelih pornografskih prizorov, kamor prevečkrat zdrsne tudi rutinirana aerobika v zakonski postelji. Slovenke bolj hrepenijo po erotiki od Slovencev, zato imajo osvajalci iz tujine že pregovorno lažje »delo«.
Za tridesetletnice, ki si želijo ustvarit izpolnjujočo partnersko zvezo ali družino z otroki, bi bilo mnogo bolje, če bi si predvsem želele postajat izpolnjujoče humane osebnosti, ki se dobro poznajo in radovedno brskajo po življenju, sicer jim zagotovo ne bo preostalo nič užitnega v paru, solo z ali solo brez. Formalna izobrazba in kariera ne prispevata dovolj k osmišljanju, zunanja čednost še ne pomeni privlačnost, čustvena zrelost je verjetna kot sprehod po oblačnem soncu. Čustva so gonilo za adrenalinske akcije. Hrepenimo po njih, čeprav skoraj vedno pogledamo levo in desno, preden prečkamo cesto.
KAKO SEM IZVEDELA, DA SE JERCA LEGAN CVIKL NE STRINJA Z MANO
Pa pojma nisem imela, kdo so sploh še drugi intervjuvanci. V vsakem primeru vedno pričakujem avtorizacijo prispevka, v katerem sodelujem. Ravno v izogib morebitnim nehotenim ali hotenim zlorabam kakšne izjave. A kaj se zgodi, če tekst za avtorizacijo ni povsem enak končnemu izdelku? Jah, pač izveš kaj novega o svojem mišljenju, izjavah ali o sebi.
Moj citat:
“Zelo škodljivi so politikantski izlivi sočutja, ki se pojavljajo po medijih, da se moški ne čutijo več potrebni ženskam, odkar so eksistenčno neodvisne. Moški, ki temelj partnerskega odnosa dojemajo na tako primitivni ravni, so ženskam in sebi res nepotrebni. Ženske ostajajo samske tudi zato, ker emancipiranje prinaša večji občutek odgovornosti za lastno nesrečo in za onesrečevanje drugih.”
Kako novinarka interpretira moj citat:
“S tem, da naj bi bil največji plus samskosti v tem, da si tako odgovornejši, se dr. Legan Cvikl ne strinja …”
Kje, zaboga, naj bi moja malenkost podala oceno, da je največji plus samskosti v tem, da si tako odgovornejši?!!! Ali se zdi nekomu omenjena posledica emancipacije največji plus samskosti, največji minus ali kaj tretjega, je povsem drugo vprašanje. Če nekdo izjavi, da poleti opazno številčno zaživijo žuželke, še ne pomeni, da je s tem sporočil, da se mu zdi največji plus poletja gomazenje žuželk naokoli, lahko pa tudi ja, ali kaj tretjega.
SAMSKI PRIDEMO NA SVET, SAMSKI GA ZAPUSTIMO
Pod patriarhatom je bil ženski občutek odgovornosti za eksistencialni polom in tudi za polom odnosov v družini brez dvoma manjši. Odgovarjala je predvsem možu, s strani družbe je bila obravnavana neenakovredno. Tudi če je bila obsojana ali od moža celo psihično in fizično maltretirana, ker naj bi bili otroci umazani, enolončnica prismojena, fafanje slabo, zapravljanje fičingov za gospodinjstvo prepotratno, so bili neugodni občutki ženske bolj povezani z navezavo na nemilo usodo in ujetost v dano situacijo. Veliko manj možnosti je imela, da prevzame odgovornost za svojo nesrečo in nesrečo svojih otrok ter spoka kufre, postane raje samska, kaj šele, da bi možu solila pamet s povratnimi kritikami ali skušala vplivat na dano situacijo v pričakovanju po enakovrednem spoštovanju. Enakovredno spoštovanje je bila za žensko sreča, neprimerljivo bolj v domeni odločitve moškega za takovrsten bolj demokratičen odnos v familiji. V cerkvi, metaforično in konkretno, je ženska v primeru kritične družinske situacije ponavadi odigrala pač vlogo žrtve, ki prekleto malo lahko vpliva na tok usode. Prosila je boga za milost in se z molitvijo odkupovala za domnevne “grehe”.
Danes ženska lahko petkrat premisli, preden se odloči za partnerstvo, kaj šele za družino, v kolikor mentalitetno ni zaciklana v zgodovinsko vcepljen strah pred samoto ali v kolikor nepremišljenim odločitvam ne botrujejo kakšni drugovrstni vzroki psihološke in značajske narave. V vsakem primeru pa se samskost po logiki stvari povečuje sorazmerno z osvobajanjem in prevzemanjem odgovornosti za lastno nesrečo in nesrečo drugih (predvsem otrok). Ženska danes bolj tehta, preden se odloči za partnerstvo, ki naj bi obetalo družinsko življenje, mnogo lažje pa se odloči za ločitev, v kolikor projekt družinske idile ne uspeva po lastni predstavi. K tehtanju pripomore marsikaj, od eksistenčnih okoliščin do preverjanja drugovrstnih pričakovanj, ki jih posameznica goji. Odločitev za ločitev od partnerja je približno toliko enostavnejša, kolikor je zavedanje uporabnosti pojma emancipacije globoko in kolikor ženska uspeva v eksistenčnem smislu uveljavljat prednosti enakovredne obravnave obeh spolov, ki seveda še zdaleč niso blizu popolnosti.
Na moj citat, ki ga je novinarka nenavadno interpretirala, je servirana izjava Jerce Legan Cvikl:
“Ne glede na to, ali smo vezani ali samski, naj bi vsak sam nosil odgovornost za srečo kot za nesrečo. Predvsem lastno. Koliko s tem vplivamo na življenje drugih, pa je tudi njihova osebna odgovornost. Moja je omejena s tvojo in narobe.”
Kdo se ne bi strinjal.
SAMSKI IN VEZANI SE BLAZNO CUFAMO ZA ČASTNO TITULO BLAZNO ODGOVORNIH
Jerca Legan Cvikl nadaljuje:
“Zakaj bi bili samski odgovornejši od vezanih? Kvečjemu nasprotno, saj so prav vezani, ko se odločijo, da bodo z nekom sobivali, odgovorni za svoj izbor in kasneje za delovanje njune skupnosti. Medtem samski ne potrebujejo refleksije odgovornosti, saj ni nikogar, ki bi kazal na njihovo pravilno ali napačno ravnanje.”
No, če bi bil na primer v prispevku izhodiščno lansiran omenjen citat Leganove in bi mi novinarka postavila vprašanje, v kakršnem bi bila vkomponirana takšna teza, bi izrazila globoko nestrinjanje.
Tudi osebno pojma nimam, zakaj bi bi bili samski po defoltu odgovornejši od vezanih. Še manj pa se mi svita, zakaj bi bilo kvečjemu obratno. Kako lahko samski izpade najbolj očitno odgovornejši od vezanega? Na primer: Oseba A se zaljubi v kretenoida (naj bo pijanec, nasilnež ali primitivec kakršne koli bolj sifosticirane sorte), z njim celo zanosi, otroka v imenu mega ljubezni donosi in se preseli v skupno stanovanje s primitivnim ljubimcem. Nadalje se leta odvija neodgovorna drama, pri čemer se oseba A polna ljubezni malo preseljuje nazaj k staršem, pa nazaj k ljubimcu, ki petstotič obljubi, da bo nekoč vse drugače, medtem otrok že raca, ona vsa nevrotična gasi požar, ki jo obvladuje ravno toliko, kolikor sama ljubi in upa, da bo nekoč bolje. Medtem se oseba B prav tako zaljubi v kretenoida, a pričakuje vsaj določene predhodne razvojne poteze s strani ljubimca, ki bi dokazovale, da je pripravljen na drugačno verzijo funkcioniranja in ji niti na kraj pameti ne pade, da bi se brez optimističnih rezultatov odločila celo za otroka. Ker so premiki neobetavni ali celo neobstoječi ponujeni roki navkljub, postane oseba B raje spet samska in si vzame čas, da razmisli o Sebi, ker ima v takšnem primeru prekleto veliko za razmišljat, preden bi se spustila v naslednjo morebitno zgolj na prvi pogled drugačno zvezo ali pa še to ne!!! V takšnem in v podobnih primerih so samske osebe pač mnogo bolj odgovorne do sebe in drugih v primerjavi z vezanimi. Osebno menim, da je tudi vsaka samska ženska, ki je zapustila lažnivega zahrbtnega kurbirja, mnogo bolj odgovorna do sebe in do drugih od vezane, ki iz strahu pred samskostjo podpira nekvalitetno osebnost ob boku, futra depresijo in s svojo radioaktivno zakompleksano energijo zastruplja še otroke.
SAMSKI IN VEZANI TEKMUJEMO, KOMU SE BOLJ BLISKA PRED OČMI OD REFLEKSIJ
Drugi namreč ne pomeni nujno samo zrcalo, ampak lahko predstavlja predvsem mamilo, zaradi česar oseba v zasvinjanem zrcalu vidi predvsem skrivenčen halucinacijski zmazek namesto kakšnega koščka svoje podobe, ki bi sporočala, kaj je prav in kaj ni.
Zato je trditev, da samski ne potrebuje refleksije odgovornosti, ker ni nikogar, ki bi kazal na njihovo pravilno ali napačno ravnanje, milo rečeno vprašljiva. Asociira me na klerikalno predstavo samske osebe, ki predvideva, da v kolikor nisi vpet v družinsko božično idilo, zaprt v neki zaporni celici, ki jo imenuješ svoje stanovanje, butaš z glavo v steno in ni nikogar v tvojem življenju, ki bi ti pokazal pravo pot do izhoda. Na to lahko odgovorim s podobnim vprašanjem kot na domnevno večjo odgovornost samskih. Zakaj bi bili samski bolj butasti od vezanih? Pardon, oseba, ki bolšči samo v svojega aktualnega partnerja, da bi spoznala, kaj je prav in narobe, bo brez dvoma ostala zarukana, še bolj verjetno pa nekoč v bodočnosti zelo šokirana, ko jo bo doletelo spoznanje o kakšnem drugačnem prav ali narobe, ki tudi obstaja. Nekateri ljudje skačejo iz veze v vezo, a so vsi njihovi partnerji v bistvu lekcije isti!!! Ker se ne znajo ničesar naučit, padajo vedno znova na istem izpitu in prav nič se ne razvijajo. Nekateri vztrajajo z enim partnerjem, ko je rok za lekcijo že zdavnaj potekel in se prav tako nikamor ne razvijajo. Samske osebe so lahko zelo radovedne, razgledane in družabne (saj ne morem verjet, da čutim potrebo po pisanju takšnih obvestil). Samskost ne pomeni nujno, da si se samski rodil in obtičal v deviški izolaciji. Vezane osebe se lahko počutijo mnogo bolj osamljene od samskih in tudi konkretno so lahko več same. Samskost lahko pomeni tudi solo z, kar pomeni, da ima sicer samska oseba ljubimce ali ljubice. Samska oseba ima lahko prijatelje, ki tudi ponujajo refleksijo, deluje na veliko področjih z različnimi ljudmi, veliko bere, je dober in radoveden opazovalec, tako da sploh ne opazi, da je samski, kaj šele, da bi bil osamljen.
MOJE, MOJE, MOJE IN SAMO MOJE
Kdaj je že Francis Bacon v svoji zbirki esejev Eseji namenil posebno pozornost tudi samskim s koristoljubnega vidika za družbo. Opazil je, da obstaja pri samskih ljudeh mnogo večja možnost, da razvijejo večji občutek odgovornosti do družbe nasploh in lahko pomembno vplivajo k presežkom na različnih področjih družbenih sfer, saj imajo več časa zase in za druge, njihova pozornost ni usmerjena predvsem v dobrobit sebe in koristi svojih družinskih članov. Skratka, znotraj družine se lahko oblikuje potencirana sebičnost, izolirana od odnosa do sveta. Seveda je takšen pogled zgolj enoznačen. Tudi samska oseba je lahko zagledana predvsem vase, depresivna ali destruktivna. Je pa izrednega pomena možen uporabno konstruktiven pogled na samskost in opozorilo na možno temno plat medalje družnskosti, ki je še kako resnična, kar nam zgodovina tja do prejšnje ure današnjega dneva tudi dokazuje, saj si ljudje večinoma še vedno predstavljajo temelj pojma odgovornosti v okviru formiranja družine, vzgajanja lastnih bioloških potomcev, medtem ko se občutek odgovornosti do drugih prikrajšanih in zapostavljenih po svetu postavlja v plan drugotnega pomena nekih dobrodelniških krožkov. Zato niti ni čudno, da ostaja koristen pogled na možno funkcijo samskih zanemarjan, kot na primer ostajajo zanemarjani ugodnejši, hitrejši in naprednejši pristopi za posvojitve otrok ali druge oblike sodelovanja v primerjavi z zagnanostjo pri razvijanju dostopnosti in uspešnosti za umetno oploditev. Tako v sistemskem kot mentalitetnem smislu. Ljudje smo še vedno mahnjeni na mentaliteto lastnine. V blagodejnem domišljanju, da je kar koli, kar si lahko prisvojimo, dejansko naše! Moj otrok, moja hiša, moje ozemlje, moj partner, moj denar, moje tri službe in pet dodatnih funkcij z mojim zaslužkom, moj odvetnik, ki sem ga za kupovanje pravice do pravice plačal z mojim denarjem. V resnici prav nič ni naše, ampak je vse odvisno od mentalitete, kdo, kaj in koliko si lahko prisvaja v primerjavi z drugimi. Po enakem modelu prikrojujemo tudi pojem odgovornosti. Zaenkrat se ni za hvalit z mentalitetnimi presežki v koletivno pravično in enakopravno družbeno dobro, pa če blejamo o samskih ali vezanih.
Verzij ogledal in smernic, kaj vse domnevno delaš prav ali narobe, je lahko ogromno, če širiš svoj prostor radovednosti in se uriš z odprtostjo absorbirat sporočila iz okolja. Nad tem športom nismo tako navdušeni kot nad vrhunskimi fizičnimi dosežki. Brati še ne pomeni prebrati. Poznati še ne pomeni spoznati. Tudi vezani ljudje lahko tičijo ob svoji eni in isti z večerjo obloženi mizi, se futrajo z refleksijami enega in edinega človeka na drugi strani mize, in z nasmeškom na obrazu stagnirajo mentalno in duhovno. Pa še fukajo slabo. Kje je kdo, ki bi jim pokazal, kaj je prav in narobe??? Imajo se fajn. Jebe se jim lahko za cel svet, za nikogar v življenju niso storili nič omembe vrednega, razen za člane svoje familije, pa še to paradoksalno ponesrečenemu trudu navkljub ni nujno, in briga jih nič, razen osnovna varnost njihove riti na stolu pred obloženo mizo. In potem se čudijo, da so tako prekleto prazni in nesrečni, čeprav so posadili drevo, zgradili hišo in zaplodili sina. Na drugi strani je na žalost tudi veliko samskih prepričanih, da so prazni in nesrečni, ker niso posadili drevesa, zgradili hiše in zaplodili sina. Kako idiotsko omejena neodgovorna prepričanja.
NOV TREND SPROŠČANJA: Z LASTNIM DREKOM NAD MAMINE SINČKE! CILJAJ V GLAVO! KORISTI OSEBNEMU IN DRUŽBENEMU ZDRAVJU! PRIPOROČAMO!
Večina medijev je marljivo, ubogljivo in zgledno povzela novo obliko fobije oziroma (faš)-izma, ki jo zadnje čase udarno reklamirajo. Po homofobiji, nacionalizmu, šovinizmu, seksizmu in rasizmu smo v Sloveniji omenjene krvoželjne hobije očitno tako izčrpali, da smo si po prikladnosti izmislili novo obliko zabave. Pljuvanje po domnevnih maminih sinčkih. Prosim jezikoslovce, da izumijo temu prilegajoč se nov izraz za moderni slovenski -izem oziroma fobijo.
No, Dr. Jerci Legan Cvikl, antropologinji, se zdi resnična osamosvojitev (kakšna je neresnična osamosvojitev, bi me zelo zanimalo, verjetno piše v bibliji, pa sem pozabila) moških ključen korak za bolj zdrav razvoj družbe, kot je zapisala novinarka. Dr. Janez Rugelj bi se od ploskanja zvrnil na rit. Brez dvoma z njim v paketu še vsa slovenska šovinistična in vsesplošno konzervativna raja. Ah, ti velepomembni nekoč že tako resnično osamosvojeni moški, na katerih že od pamtiveka svet stoji in so kakopak ključni za zdrav razvoj družbe. Polistajmo malo zgodovino, da bi preverili, kako zdravi smo. Ali pa raje nikar! Lahko škoduje zdravju. Zaradi neosamosvojenih žensk, ki so se svaljkale izpod maminega krila ali fotrovih gat pod gate osamosvojenega moškega družba kakopak ni bila bolna, ampak dovolj zdrava z rahlim prehladom, saj je vendar osamosvojitev moških ključen korak za bolj zdrav razvoj družbe. Sprašujem se, če ni večji problem v tem, da nam že od pamtiveka o zdravju pridigajo precej bolni ljudje, ki so veliko zdravih ožigosali za bolne, da bi lahko pridigali in kradli zasluge za zdravje sami s kroničnim razsajanjem z raznimi bolezenskimi filozofijami in idejami.
Nadalje sledi citat Jerce Legan Cvikl, ki je pravzaprav kopija že milijonkrat slišanih medijskih trobljenj, ampak moram pretipkat zaradi izhodišča za popizdevanje:
“Tisti, ki se niso osvobodili izpod maminega krila, tudi na odgovorno starševstvo niso pripravljeni, zato bi njihovi potomci širše gledano lahko družbi in samim sebi povzročili več težav kot ne. Odgovornost je temeljno izhodišče za zdrav osebnostni razvoj bolj ali manj neodvisnega posameznika in s tem bi se morali soočiti. Mnogi se tega že zavedajo, zato tudi trend samskih v tridesetih letih dobiva nov družbeni pomen.”
Osvobojeni izpod maminega krila pa ne povzročajo družbi več težav kot ne? Kaj pa če niso osvobojeni od fotrovega velikega kurca in majhnih možganov? Kaj pa če niso osvobojeni od bratove sramne dlake na desni strani jajca? In kaj če niso osvobojeni od velikih tetinih jošk, ki so hodile vsako nedeljo na obisk? Kaj če niso osvobojeni od vonja po pički svoje nekdaj štirinajstletne sestre? Kaj če niso osvobojeni od fotrovega vonja po cenenem žganju? “Ima svašta!”
Obstaja tudi pozitivna plat medalje neosvobojenih izpod maminih kril. Precej moških, ki so vezani na mamino krilo, tudi sicer zelo spoštujejo ženske, so vljudni in pozorni do žensk že kar preveč, za razliko od mnogih od mame osvobojenih neupravičeno nadutih prostakov, ki so predvsem vezani na zveličavna lovska kampiranja z mačističnim fotrom. Tudi to obstaja in ni nezanemarljivo. Če približno citiram izjavo neke ločenke in dolgoletne samke, ki je dolgoletno vezana z očitnim oboževalcem svoje mame: “Je včasih naporno prenašat kronično bližino mame ob možu, vendar se splača, ker kot nadpovprečno spoštuje in goji pozornost do svoje mame, jo enako tudi do mene, česar pa ne najdeš in ne doživiš med moškimi zlahka, a je neprecenljive vrednosti.”
Naše vrle Slovenke bi med Italijani očitno kap, čeprav, zanimivo, kar rade fukajo z njimi, ko so bojda tako prekleto zaskrbljene za obstoj maminih sinčkov, saj stereotip o Italijanih – norih na mame – kar drži baje, če se odselijo od roditeljic ali če se ne. Čemu zafrkavat druge ženske s patološkim primerjanjem s svojo eno in edino ljubeznijo, ki jih je rodila? Ampak okej. Če ljudem paše, naj se imajo fajn. Ali bi morali mislit, da stereotip o Italijanih dokazljivo hkrati sporoča, da njihovi potomci stereotipno povzročajo družbi in sebi več težav kot ne? So Italijani najbolj neodgovoren in težaven narod na svetu? Mogoče bi si, ko je že ravno prikladno, poleg drhaljenja nad maminimi sinčki omislili še novo posledično aktualno smernico nacionalizma. Zakaj bi sovražili samo čefurje, dajmo še makaronarje, tudi oni so očitno nosilci Slovencem neprebavljivih značajskih lastnosti, navad in razvad. Bo bolj pestro v naši tako prekleto zgledni dolini.
Osebno mislim, da povzročajo sebi in družbi težave predvsem razni bolni materialistični kapitalisti in še mnogo bolj razni politikantski pohlepneži, ki si skozi celotno zgodovino objestno in brezvestno v imenu zakonov, zakonskih lukenj in družbeno skonstruiranih redov kar prisvajajo bogastva in zasluge, razpihujejo sramotno revščino in duhovno bedo, in jih ni prav nič sram! Veliko težav družbi in sebi povzročajo tudi razni politiki, ki s svojimi podporniškimi priležnicami zlorabljajo politiko za svoje osebne ambiciozne apetite in polnjenje denarnic z raznimi zasedanji dobičkonosnih položajev, od premnoge večine njih pa ni za pol kurca gnile vode obče družbene koristi!
Zanimivo, da se je v Sloveniji manična gonja proti domnevnim maminim sinčkom pojavila ravno v precejšnji krizi, saj imamo sramotno neevropske plače z evropskimi cenami, mladi ne morejo do stanovanj in težko pridejo do mizerno plačane zaposlitve. Ko poročila objavijo kvazizaskrbljujočo informacijo, da smo na vrhu lestvice med evropskimi državami pri merjenju do kolikšne starosti ostajajo potomci v gnezdu primarne družine, bi bilo korektno hkrati tudi obelodanit primerljivost ugodnosti stanovanjske in zaposlovalne politike v primerjavi z drugimi državami. Za začetek! Seveda veliko fantov ostaja raje doma. Ja, mogoče kakšni fantje celo premorejo službo, denar, si privoščijo potovanja, a živijo doma. Imajo raje denar v roki in gredo na dobro večerjo, kot da bi preplačevali neko garsonjero, da bodo v njej glodali suho žemljo in se stiskali s tečno babo, ki kokodajsa o bojda perečem družbenem problemu z maminimi sinčki. Mah, ko te jebe, glupa pička, bi rekla jaz na mestu takšnega moškega, najdi si sponzorja po svoji meri in spokaj. Vse ženske kreature, ki se jim zdi pomembno pristransko znašat nad maminimi sinčki, pa opozarjam, da se tudi s samimi seboj nezadovoljni moški pristransko znašajo nad ženskami. Slišim, da so prenekatere dobile diskriminatoren naziv moškinje. Kikirikajo polno sovražnih pristranskih pamfletov. Pravi psihoanalitski šikanatorski diskurzi so to.
Treba se je zavedat, da takšen način vtikanja v življenja drugih demonstrira navaden primitivizem bildanja lastnega pohojenega ega na plečih drugega. Drhaljenje čez domnevne mamine sinčke zveni enako kot drhaljenje čez pedre, čefurje, cigane, pičke, črnce, moškinje itd. Takšne stigmatizacije in hujskanja se vedno opravičujejo s pojasnjevanjem o določenih neustreznih lastnostih in obnašanju tarčne skupine ljudi, ki bojda škodi družbi. Koristno je lahko debatiranje o neugodnih vedenjskih pojavih in možnih posledicah z ustrezno objektivno distanco. Kako neki škodijo sinovi, ki živijo dolgo doma, družbi, v kateri predstavlja pridobitev in vzdrževanje stanovanja glavni življenjski cilj? Bomo Slovenci izumrli, ker ne bo dovolj potomcev, pardon, nižje delovne sile? Ni treba. Izpopolnjujmo in razširjajmo sistem posvojitev (ja, tudi in predvsem tujih otrok), določimo mejo bogatenja in uvedimo UTD ter začnimo gradit socialno državo, kadrujmo po sposobnostih, šole naj postanejo prostor za vsem dostopno pridobivanje uporabnega znanja in ustvarjalnega dela, ustvarjajmo demokratično pravno državo in za začetek odvetnike potegnimo s trga, olala, in že bomo za ščepec bolj odgovorna družba. Da se pristranska blatenja in hujskanja tretirajo kot sprejemljiv diskurz celo v imenu strokovno podloženega kvantanja, je nezaslišano! Najmanj, česar nikoli ne smemo pozabit, je razmislek, kako družba škodi skupinam ljudi, ki jih okinčamo s titulo škodljivcev za družbo. Ali v kakšnih kontekstih lahko izpadejo tudi nekatere domnevno neželene lastnosti družbi koristne. Najbolj neodgovorno je sklicevanje na absolutno pomembnost vzgoje staršev. Zaenkrat namreč živimo v družbah, kjer lahko postane starš vsak kretenoid. Ima pravico. Medtem se vzgojnoizobraževalne, socialne, medijske in politične sfere kinčajo s strokovnostjo, profesionalizmom in odgovornostjo do družbe. Ježešna!
:)))
Filiomaterofobija.:-)
K zapisu prostovoljno ponujam še:
anuptafilija (biti single iz ljubezni do tega stanja – obratno od anuptafobije)
virilescentinja (strokovni izraz za moškinjo)
Družba, ki ji vladajo ženske: ginekokracija
Za naslednji intervju 🙂
… raje kvalitetno samska, kot nekvalitetno vezana 🙂 !
Se spominjaš nekaj let nazaj na čas, ko smo imeli celo refrendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ki ga je sprožil SDS poslanec Cukjati?
Totalna farsa, ki bi jo na koncu lahko prevedel v en stavek:
če babnice še noben dec noče “pritisnit”, potem ne sme imeti niti otrok.
Le kako si sploh upaš biti samska pri svojih letih v tej dolini šentflorjanski :)?
“Ateistka” bi opozoril, da je omenjena “totalna farsa” uspela le zaradi njegove in njegovih neaktivnosti, pišmevuhovstva in neodgovorne neudeležbe na referendumu.
Omenjati to takole danes je najmanj sprenevedanje.
Lep pozdrav,
E. A. Zavašnik
in nas je udarlo…ti novi pojavi te postmoderne družbe…in se ne znajdemo, ker nas je hudo zadelo, ker je veliko anomalij in teorije ne vzdržijo, ker smo manj razsodni kot kdajkoli poprej in ker smo se precej razčlovečli…
te stigmatizacije so res popolnoma zgrešene in dolgočasne. prav nič ne naredimo s stigmatizacijo. še dalje kopamo jamo samim sebi ter okolici.
ipol pa še medijske bombe o samskosti, osamljenosti in vezanosti, zapovrh nove in nove knjige o tem kako neverbalno pokazati partnerju POT DO PRAVEGA SEXA – da te kap…poskušajo na novo opredeljevat, ukazovat in postavljat merila – kdo so ti ljudje. so le ljudje, ki so del tega sranja.
da ne obupamo in da si ne gremo rezat žil, da se nam ne sfuzla in da ne pametujemo, bo veliko bolj napredno/obetavno, če se spomnimo nase in vrtamo po sebi, da se reorganiziramo, pa ne le hipno. ker zaj smo se janezki že naučili, da v hipnosti ni dobre, normalne prihodnosti.
si vezan in si lahko zelo omejen, nazaduješ, ali si samski in je lahko zelo podobna slika.
kako kvalitetno in polno furaš zvezo s samim seboj ali s partnerjem je odvisno od tega iz kakšnega testa pač je posameznik. vsa zunanja merila tu ne bi smela imeti dominance.
se še oglasim…
En lahek, malce nerealen za večinsko problematiko, a vseeno zabaven film o “maminem sinčku” (pa očetovem tut) je Tanguy. Fant je star 28 in živi pri starših, ker je baje udobneje. Izselit ga je cel projekt. A na koncu seveda ni problem samo v njem… tudi starša se lahko pogledata v ogledalo, pa ne v smislu Preveč sva ga razvadla, ampak v smislu vrednot.
slabo stanje je tisto, ki ga drži v primežu strah. pa če to pomeni bit samski, bit v vezi, bit doma al pa bit na svojem. je pa sitno polagat račune lastnemu strahu, velik lažje se je pofitat v kak predal… večinskega ugajanja ali upornika brez razloga.
“Imajo raje denar v roki in gredo na dobro večerjo, kot da bi preplačevali neko garsonjero, da bodo v njej glodali suho žemljo in se stiskali s tečno babo, ki kokodajsa o bojda perečem družbenem problemu z maminimi sinčki. Mah, ko te jebe, glupa pička, bi rekla jaz na mestu takšnega moškega, najdi si sponzorja po svoji meri in spokaj.”
AMEN! (& hvala, Simona)
@alcessa:
Super, hvala. Všeč mi je, ko deluje spontana organiziranost znotraj blogosfere v asistenci dežurnih jezikoslovcev, pravnikov itd. … hehe …
Pozivam pa k izumu bolj simplificiranih oblik, kakor pritiče že utrjenim -izmom in fobijam, da se bolj prime in zažre v širšo javnost.
@Pika:
Šurlih.
@ateistek:
Kdo bi pozabil. Ampak če je bila ta preko Cukjatija lansirana mentaliteta prozorno jasna v obstoju, je, kar se tega tiče še bolj zanimivo nasprotovanje prebekaterih (morda tudi večine) znanstvenikov in medicinskih izvajalcev umetne oploditve, ki prav tako nasprotujejo oploditvi samskih žensk, a ne iz enakih tradicionalno katoliško podloženih aspektov, ampak v imenu demokracije. Oplojevanje samskih žensk razlagajo kot neenakopravno odvzemanje enake pravice do otroka moškim. Skratka, umetne oploditve in s tem pravice do otroka tudi kot samska oseba si moški ne more privoščit, zato po njihovem mnenju trend umetnega oplojevanja samskih žensk še dodatno podpihuje izrinjanje moškega pomena vloge očeta, kar pomeni, da je še dodatno toliko bolj diskriminiran. Dodatno v smislu, ker je tudi sicer pri dodeljevanju skrbništva nad otrokom ponavadi ženska v avtomatistični prednosti.
Ta problem moškega po naravi stvari je itak obstoječ in pojasnjuje marsikakšen aspekt pri obravnavi sodelovanja med spoloma, ki se je skozi zgodovino preoblikoval predvsem v bitko. Moški, ki nikoli ne more bit prepričan v resničnost svojega očetovstva, za razliko od ženske, ki je v svoje materinstvo nedvoumno dokazljivo prepričana, ne pa nujno tudi, kdo je oče … hehe … Na tem medvrstičnem vprašanju konec koncev temelji lik Jezusovega rojstva in problema Jožefa v zvezi z očetovstvom. Iz tega sledi logičen vzgib in ideja, da se moški stodstotno lahko prepriča, da je oče otroku le s pokoritvijo ženske, ki jo ima konstantno pod nadzorom. Pa imamo patriarhalno zgodovino pred vrati.
No, v vsakem primeru pa razprava o načinu pogleda na naravne fakte, ki avtomatično postavljajo moškega v tem primeru na drugo mesto, žensko pa na prvo, pa če si tega želi ali ji predstavlja breme, in o tem, kako ravnamo s tem dejstvom v najboljšem možnem demokratičnem in posledično pravičnem aspektu, ni tako enostavna pri postavljanju zaključkov in sprejemanju odločitev. Jebi ga.
@anna:
Ja, tako je, pristop je predvsem hinavski in nekonstruktiven. Ko se vprašamo, komu ali čemu bi šel pa tak pristop vendarle na roko, vedno dobimo enak odgovor. Da se prikriva večji in ključnejši problem, ki se navezuje na pojav maltretiranja določene skupine ljudi, a ga politika nima volje ustrezno reševat. Pri vprašanju, zakaj ne, je okvirno tudi vedno enak odgovor, ker peščica ljudi, ki vleče niti delovanja družbe, ravno na tem segmentu zelo lahkotno in nezahtevno živi. V tem primeru gre za reševanje stanovanjskega problema, ki hkrati v takšnem stanju, kot je, omogoča mešetarjenje peščice z lahkim zaslužkom, mentaliteta lastnine pa tudi godi našemu presila zaprtemu zapečkarskemu narodu, ker drugega načina življenja sploh še probali niso, pa si ne znajo niti predstavljat ugodnosti drugačnega načina mišljenja in postavljanja vizij.
V tem smislu lahko postane v taki družbi tudi nek mamin sinček, ki živi magari celo življenje doma bolj ustvarjalen in produktiven za družbo, ker počne pač druge stvari, v primerjavi z nekom, ki se pač loti edinega cilja, da pride do svojega stanovanja, zaradi česar kronično dnevno pač samo otopelo šihta in se ukvarja z družinskimi problemi, da lahko plačuje najemnino oziroma odplačuje kredit. To je neustvarjalna in mrtva populacija, ki temu primerno ustvarja neproduktivno državo.
@Marija:
Dobra opomba. In zanimivo, kako so te teme vedno prikladne predvsem za žanr komedije.
Se popolnoma strinjam s tabo, da gre za strah. In da ta strah botruje tako pojavu življenja doma, kot se lahko rpenese na življenje v vezi. Definitivno je današnji čas časanksioznosti in depresije. Kapitalizem, na način, kot se odvija, vzbuja občutke ne-varnosti, relativnosti pri doseganju plačila po zaslužnosti in odpira prostor za možnosti pridobitništva, v kolikor si dovolj objesten in žilav, da premoreš mafijsko delovanje pri boju za kruh. Človek človeku volk sistem. Ta pojav strahu, zanimivo, se s strani resno prikrajšanih in življenjsko ogroženih enako zavleče v psiho preobjedenih, od tod tudi plat fenomena, da niso najbolj premožni hkrati tudi najbolj darežljivi in humano naravnani v povprečju, ampak celo škrti. Gre za podzavestno prepričanje, da so konec koncev samo na tak način delovanja uspeli poskrbeti za svojo doživljenjsko varnost. Najhujše krutovine se velikokrat izkažejo, na videz paradoksalno, tisti, ki so se dokopali do večje varnosti pri svoji eksistenci iz neugodnih revnih okoliščin. Ni nujno, da ravno zaradi tega obdržijo solidarnostno naravnanost, ampak se tega, kar poznajo iz časov občutka ne-varnosti ravno bojijo kot hudič križa in celo prezirajo. Pojavi se tudi velikokrat nadpovprečno poveličevanje svojih zaslug, četudi je bilo veliko ugodnih naključij posredi ali celo amoralnih potez za lastne koristi, za to, kar so si nagrebli.
Je pa s tem strahom včasih hecno. Po eni strani se strinjam s tabo, da je spopad s tem težaven in zasluži vse čestitke, kdor se ga loti. Po drugi strani pa težko rečem, da ni dobro, da je ostala agorafobična Jelinekova agorafobična. Ali izpoved nekega zelo uspešnega matematika, ki sem ga spoznala, ki mi je izpovedal svojo pizdarijo uspeha. Bojeval se je s hudo nevrozo in strahovi, ki jih je premagoval s presežki in delom na svojem področju. Ko se je odločil, da tako ne more več, je fasal seveda tablete. In predvidljivo je bilo z njegovim zagnanim ustvarjalnim potencialom opazno konec. Bil je tako nesrečen, da se je odločil, da bo raje še naprej nor in anksiozen … hehe … Živel je v hiši primarne družine z mamo v spodnjem nadstropju in izjavil, da je ugotvoil, da bi toliko časa porabil, da bi se infiltriral duševno v nov način življenja, vključno s konretnimi potezami ekonomske in selitvene narave, da bi potem izgubil nit s svojim presubtilnim jazom in bi lahko učil matematiko v osnovni šoli in pač gledal televizijo. Zajebano. Potem pač delajo prioritete posameznika. Tudi zato sem proti avtomatističnim stigmam.
@mamin sinček:
Amen! Dosledno si se podpisal … hehe …
strah sem mislila bolj v smislu, da se bojiš bit to, kar si, ker je lahko tko al pa drgač deviantno. če je to bit doma v kleti in bit matematični genij, se po moje soočiš s strahom,če o tem razmisliš in furaš to pot, ker je tvoja… dost bolj kot če skušaš premagat neko “družbeno” paniko pred bit na svojem, ki je v tistem, kar te dela živga zares, itak mlačna voda.
btw, v današnji sobotni je mazzinijev članek, ki se tudi posredno navezuje na to problematiko. največja vrednota slovencu je lasten flet. in pol jokamo, ker mamo premal matematičnih genijev, hehehe…
@Marija:
Ja, ja … no, sej … v bistvu imava enako poanto mišljenja na to tematiko … ker filma konkretno, ki si ga omenila, nisem še videla, tako da ne vem, v katero smer je izpeljeval zadevo.
Mazzinijev prispevek sem prebrala že ob jutranji kavi in uživala sto na uro. In, ja, tudi jaz sem ga brala kot repliko ob tem zapisu. Neverjetno naključje, kot naročeno. Tekst izpostavi nadpomembne aspekte in posledice. Po mojem mnenju bi ga morali obravnavat v srednjih šolah, kar bi bil pomemben prispevek k preprečevanju tako trapasto nekoristne antidejavnosti, kot jo furajo razni naši politični podmladki oziroma priseski mlatenja prazne slame s potečenim rokom svojih ostarelih pokroviteljev. Da bi bila srednja šola lahko komu koristna, seveda lahko samo sanjamo.
No, to kar imenuješ vtikanje v življenje drugih, Jera pa verjetno temu pravi nekakšna sociološka analiza, to je mogoče res nekoliko slaba, še bolj zagotovo pa neplodna aktivnost.
Vsi pojavi, ki si jih napletla v svojem članku ( in 1/2) se zaradi takšnih Jeric zagotovo ne bodo začeli usihati. Nasprotno, evidentno vse več je maminih sinekov, zapriseženih samcev, ostarelih možakinj in bogve česa še. In ….bog jim požegnaj. Nekoliko skačejo iz tvojega konteksta le v postavki, koliko so se za ta svoj status zares sami odločili in koliko jih enkrat morda tam okoli petdesetih ne naredi kakšne inventure in zapade v kakšno novo kategorijo članov naše družbe.
Popolnoma se strinjam, da je treba ljudi pustiti naj živijo svoje življenje, vendar, zanimivo, prav zares dobro pa to stanje nemara res ni.
Na koncu si navedla nekaj pametnih a utopičnih idej v katero smer naj bi šlo razmišljanje o teh zadevah.
Žalostno, a verjetno dokaj resničen je paradoks, da bi še največ uredil kakšen preskok sto ali več let nazaj, ko je gruntar pobasal menda doraslega mulca in ga peljal do najbližjega primernega kmeta , kjer sta se stara dva ob pol litra šnopca dogovorila za ohcet z njegovo šestnajstletno hčerko.
Brez možnosti ugovora.
Ma ja, malo neresno. Dober članek, kot vedno. Utrudljiv, ampak dober. Lep pozdrav!
PSS Mazzini ta flet trenutno tudi sam opremlja….zatorej….hmja….
Sicer me pa spisi o samskosti zmeraj jako zabavajo.
Namreč: občasno imam tudi jaz raje pesek v levem čevlju kot pa, da bi tacala z bosimi nogami po zmrznjenem snegu
🙂
@dare:
Ja … hehe … se strinjam, kar se tiče pojmovanja sociološke analize.
Jah, morebitne pametne ideje nasploh skozi celotno zgodovino postanejo utopične v trenutku, ko ekonomske, sociološke, psihološke itd. analize v smer določene idologije preprosto niso in nočejo bit pametne, potem sledi predvidljivo nadaljevanje dobe utopije, ja.
Se strinjam, da stanje ni prav nič dobro. Ampak se ga tudi rešuje ne prav nič dobro. Po starem kopitu infantilnega pristopa izločanja po meri idološkega enoumja. Konec koncev ljudje živijo takšna in tako različna življenja, kot jih same okoliščine pehajo vanj. Vsak se po svoje rešuje. In ko razvozljavamo uganke načinov reševanja, se je dobro spraševat, od kod in zakaj, ter s te perspektive pristopat k problemu v obče dobro. Ne moreš več od ljudi pričakovat, da bodo zlahka žrtvovali svoje eno in edino življenje za domovino. Raje fašejo aids. Porkaduš, danes pa menda že vemo, kdo in kaj so ta skrivnostna domovina in kakšne kravate nosijo tvorci … hehe … Kresalka že ve, zakaj nabavlja vodni top, medtem ko niža plače tistim z že itak nizkimi, celo tik pred penzijo. Bljak.
Lep pozdrav tudi tebi.
@milenči:
Kakšen specifičen flet pa Mazzini opremlja, da bi bilo nenavadno, da tudi Mazzini potrebuje opremljen flet na tem svetu? Ne razumem.
In spet ne razumem. Kaj definira pesek v levem čevlju in kaj bosonogost po zmrznjenem snegu?
Da te spisi o samskosti nasploh jako zabavajo, se pa trudim razumet. Mene namreč ne kateri koli. Me pa vedno zabava, ko zagledam katerega koli martinčka.
V glavnem, takle mamo v naši družbi:
Punčka uradno odraste v žensko ko se posvaljka izpod fotrovih gat pod gate prvega delodajalca.
Fantek pa uradno odraste v moškega takrat ko sitno staro sponzorko zamenja za sitno mlado sponzorušo.
Kaj čem drugega rečt kot:
“Growing up is a dirty job, but someone’s gotta do it.”
Kresalka že ve, zakaj nabavlja vodni top, medtem ko niža tistim z že itak nizkimi…
Od kontraverznih (a in reverznih, verznih…) blogerk iščemo, da z mesta prestanejo z insinuacijama o zavrženih (u smislu nedecentnih, ne u smislu diskontinuiranih) spolnih praksah bodoče premijejke. Dela se o temu, da g. Senca Eminenca morda res ne izgleda kot seks simbol v najboljših letih, pač ni še eden meteorseksualec, ki jih ima zdaj povsod, vendar je moč ultimativni afrozodiak, kaj šele apsolutna moč. Takrat ti je že mesijanski položaj da slečeš kapo.
občasno imam tudi jaz raje pesek v levem čevlju kot pa, da bi
tacala z bosimi nogami po zmrznjenem snegu
Jaz tudi tega ne razumem. Zvoči mi kot Konfukcije. Kitajski pregovor?
e zdaj razumem. Rajše toleriraš mečken problemčić prelazne prirode kot da tvegaš in iz muhe se ustvari slon?
@Simona Rebolj
“Internet omogoča pogovore na daljavo, ki so izolirani od zunanjih učinkov, torej lažje razmisliš, preden blekneš oziroma klikneš na pošlji, zato takšni pogovori velikokrat izpadejo bolj kvalitetni, kot se izkazujejo v kaotični realnosti.”
Pa so takšni pogovori vedno tudi iskreni? 😉
Pa so takšni pogovori vedno tudi iskreni? 😉
Za razliko od pogovorov van medjumrežja, ki so vedno iskreni.
@Kresalina Katar Oman-Carica Milica
“Oj, boga ti, kneževa vojvodo,
što si tako konja oznojio?” 😉
Naše Kosovo je Pivovarna Laško.
@whosyourdaddy
Ja, pivo je za Slovence tisto kar je nafta za industrijo in sperma za šolstvo 😀
Grem jaz. Jutri je šiht. Uživajte!
@Renata Reynaudine:
Good point!
@Kresalina Katar Oman-Carica Milica:
“Takrat ti je že mesijanski položaj da slečeš kapo.”
Važno, da gat ne slečejo …:):)
whosyourdaddy:
Po mojem bova morala počakat na pojasnilo. Men’ je zlo težko štekat, ker bosa bluzim naokrog, s podplati, ko so že zdavnaj usnje postali. :):)
@Lynx:
Ti dam prav z namigom. Sigurno, da niso nujno. Ampak, a v živo so pa pogovori vedno iskreni (kot je že whosyourdaddy omenil)? :):)
Bi bilo zanimivo merjenje rezultatov iskrenosti pri komunikaciji v živo, preko telefona in preko interneta (pustimo pisma, so že izumrla). A žal ne gre. Še poligraf ni zanesljiv.
Je pa res, da bolj ko imaš človeka fizično pod kontrolo, manj možnosti ima za nakladanje in laži. Torej bi lahko sklepali, da imajo najbolj iskrene odnose brezposelni pari z malo možnosti pohajkovanja izven domačega ognjišča, čeprav spet ne drži. V stiski ljudje tudi preradi lažejo o svojih čustvih. Kaj češ s človekom, ki je iskren, samo če je nujno, ob prvi preizkušnji pa cepne na izpitu.
Moje mnenje je sicer, da je iskren človek iskren v živo, po telefonu ali preko interneta, ker je to njegov način, od kakršnega itak vidi največ koristi. Medtem ko je lažnivec hitro lažnivec ob vsakem načinu komunikacije, ker ima pač toliko problemov sam s sabo, da predvsem preko laži zase vidi največ koristi. Jebi ga. In seveda obstajajo še razne kombinacije vmes in možne relativnosti pri izrabah iskrenosti ali laži.
Nihče ni 100% iskren, z izjemo psihopatov in obstaja več vrst in stopenj laži in v drugih jezikih so tudi besede zanje; white lies, lies by omission…
Btw, nedavno film na to temo, The Invention of Lying, z Ricky Gervaisom. Nič posebnega sicer, film sam po sebi, ampak prikaže kakšni bi bili medčloveški odnosi, če bi vsi vedno govorili resnico.
Kar je morda nekoč celo bil naš modus vivendi v obdobju pred razpadom t.i. bi-cameral mind-a. Po Julian Jaynesu, The Origin of Consciousness in the Breakdown of the Bicameral Mind, izjemno zanimiva knjiga profesorja s Princetona. Dawkins jo omenja v The God Delusion: “It is one of those books that is either complete rubbish or a work of consummate genius, nothing in between!
Kako bi delovala npr. država, če bi bili vsi radikalno iskreni? Kdo bi šel sploh koga volit, če bi politiki iskreno povedali, da se jim popolnoma jebe za volilce, skoraj enako za Slovenijo, da so tam zaradi denarja in/ali ego tripa.
http://www.esquire.com/features/honesty0707
pa kdaj hudiča bo ta kriza že takšna, da bojo babe dale že zato, da dobijo kaj toplega v sebe, ne pa, da se kot zadnje vlačuge prostituirajo (šihtajo) za neke bagatelne pare 🙂
be careful what you wish for, the most expensive sex is free sex.
zapis je znova briljanten, razširjajoč obzorja, to o tovrstnih izlivih sočutja s strani politikov pa prvič slišim (to je pa res nenavadno zame) in je še eno takšno stikalo, ki prižge luč, ki osvetli absurdno bolnost te družbe.
“pa četudi gre denimo za pijanca, zadrogiranca ali maminega sinčka na eni strani, na drugi strani pa izobraženo, čustveno zrelo lepotico, ki živi in se preživlja sama?”
del vprašanja novinarke, iz katerega si izzvzela stigmatiziranje t.i. maminih sinčkov, sam pa bi dodal še slabost ob misli na stigmatiziranje pijancev in zadrogiranost, ki so, kot nam zgodovina kaže, lahko ljudje z veliko čustveno kapaciteto, s sofisticiranim umom, ki jih je življenje tako ali drugače teplo. ob izrazu “čustveno zrela lepotica, ki se preživlja sama” na drugi strani, pa pride pred oči podoba dolgočasne japijevske kokoši. wtf je ta simptomatičen a la ameriška pogovorna oddaja butast snobizem s prevleko feminizma?
p.s.: kaj pomeni pojav tvojih smeškov v komentarjih?
Bravo, punca, zapis o Avatarju je bil drek, tole je pa brca v jajca kretenov. Polepšala si mi dan.
Hello, Simona!
Really a great work. Congratulations! Have a nice week.
Eeee, dragi Santos, sad si ga najebo!!
sajt lol
Hello my friend!
It teaches to me to write it Eslóveno that I teach to you to write it Portuguese, English, Frenchman, Italian, German and Spaniard.
Thank you.
I wait for a reply yours.
I love the Eslovénia.
I am portuguese.
By, by
Hello David, nice to see you here, place feels more cosmopolitan. Are you really studying Slovenian? I mean, why would anyone want to do that, this being a language of somewhat limited applicability?
How’s things in Portugal? I take it pederasty is a big issue, given your website, much like elsewhere. Just what is it with those people? Mandatory castration comes to mind as a suitable punishment, done chemically of course, we’re not barbarians here. Unless the perp really has it coming, then we go medieval on his ass, so to speak.
Hehe, sem se pomnil na tole, seveda je pa treba bit v dobri šovinistični družbi nekje ob šanku, sicer si družbeno nerazgledan:
če baba do tridesetega leta še ni poročena, je z njo nekaj hudo narobe! Bejž stran! 🙂
No, zdej veš, kdo so “tapravi desci”!
Človek je ODGOVOREN ali pa ne, ne glede na stan. Izgovarjanje na žrtvovanje, muke, ki jih menda trpijo, tako moški kot ženske, nimajo nobene veze.
simm, ravno zaradi tega nismo bogovi (ta zorpna popolnost, o kateri tragikomična človeška vrsta tako rada žvrgoli) – smo ranljivi, enako tudi preračunljivi in premeteni, in spet hkrati nebogljeni, hitro čustveno razklani…kolikor vemo, toliko in “še bolj malo” ne vemo o naši naravi…zato je biti ODGOVOREN VEDNO IN POVSOD za lase privlečeno in puhlo moraliziranje (sam nisi takšen in težko bi bilo to, kar sprejet, razumet in se obnašat v tej smeri). TRPLJENJE JE DEL NAS in enako občutek ODGOVORNOSTI. Kako to sprejemat, uresničevat in kompenzirat v posamez.življenju, pa je spet stvar tega, iz kakšnega testa si.
Sam’ na guob’c!
“Eeee, dragi Santos, sad si ga najebo!!” 😆
V vseh jezikih!
Hello, my friend!
Portugal is to live a great crisis.
Economic crisis and crisis of values.
It has much corruption, unemployment and lack of education. The Europe is very badly.
I go to continue to learn Slovenian.
I taste very to know the culture Slovenian.
Thanks, thanks and thanks!!!!!!!!!!!! By.
Hello brother Santos, I feel like we’ve known each other for years. The Europe is very badly indeed, and if you say so from a former powerhouse like Portugal you can imagine Slovenia is no picnic either. We’re like a redheaded stepchild in this European family. Corruption you say? Here it’s like Moldavia on steroids, minus hookers on every corner, alas. And bad drugs. I don’t know the deal is with the narcotrafficantes these days but lately everything they bring me is below par. It’s like being used to vintage Madeira and then have to make do with Chinese wine instead. Culture is all in the taste, you got that right.
“Redheaded stepchild in this European family” – wash your mouth, whosyourdaddy! That’s no way to talk about Prince Harry of Wales! Filthy insinuation, I say.
opravičujem se za odsotnost, v okolici Tirane snemam video spot za novo pesem Iztoka Gartnerja “Kje je moj ati 2 – feat. MC Reboli”. Igram, jasno, femme fetale. Sponzorji Turboschuch, Donner Kebab, vsi. Res hudo. Zgodba spota je Dangerous Liasions na tripu meets Zbiralci Perja meets Odiseja 2010.
xoxo
@whosyourdaddy:
Ja, seveda, vendar ta relativizacija iskrenosti kot obstoječnosti nasploh še ni izgovor za načrtno izvajanje neiskrenosti sebi v korist in z odvzemanjem pravice drugemu, da se na podlagi realnega stanja odloči o postopanju v odnosu prve osebe.
In nehi se hecat s to Simeono Reboli, ker bom brisala komentarje, ki nimajo veze z zapisom, no! Pa če je še tako duhovito.
@MoMercy:
Kaj misliš s kaj toplega v sebe? Čajček?
@Nurudin:
Izlivi sočutja s strani raznih oseb po medijih oziroma opozorila na to takoimenovano logiko. Ravno danes si lahko dobil ponovno dozo na Piramidi od Romana Vodeba, ki tega itak ne bo nehal ponavljat.
Se popolnoma strinjam s tako, kar se tiče kokoši in avtomatistične stigme pijancev, zadrigirancev, norcev … whatever, zato sem tudi med drugim zapisala stavek: “Formalna izobrazba in kariera ne prispevata dovolj k osmišljanju, zunanja čednost še ne pomeni privlačnost, čustvena zrelost je verjetna kot sprehod po oblačnem soncu.
Jebi ga. Daleč smo še od detajlov.
A se smeškoti pojavljajo?!!! Meni se samo znak, dvopičje – zaklepaj … včasih uporabim, namesto hehe … No, če se kje komu prikaže slikca, bom takoj ukinila to prakso.
@Sm:
Nemogoče, da bi se ti zdel Avatar drek, če ti je bil dejansko všeč ta zapis, v kolikor bi seveda presojal predvsem z razumom in ne po osebno emocionalni preferenci … hehe …
@David Santos:
Have a nice week, month and year too.
@simm:
Viš, redko kater “štosi” krožijo enako za ženske in za moške, no, ta je eden izmed njih.
Lahko samo vprašam koliko časa odžere en takšen blog zapis?
Različno. Tistim, ki samo premikajo ustnice odžere manj kot tistim, ki zraven še s prstom sledijo po monitorju.
Da neka reč iz blagega začudenja, preko privzdignjene obrvi pripelje tja do jeze, je navadno potrebna osebna vpletenost. Velja tudi za jezo nad maminimi sinčki, sploh ko je tolikšna, da jo je treba stresat okrog.
Blago začudenje je dober štart v kakšno raziskavo, jeza pa odličen material za časopisno kolumno, blog, ok, dobra je lahko morda tudi za samoreklamo v intervjuju.
Eden od razlogov za to jezo je morda, da jezna mladenka srečuje mladeniče, ki jo sicer vznemirijo, vendar se zadeva ne odlepi od tal, ker niso izpolnjena nekatera njena pričakovanja. Da bi bil to strah pred drugačnim, kot v primeru čefurjev vseh sort, ne verjamem. Tudi strah, ki ga omenja Marija, pred biti drugačen (torej neuspešen, čuden, …), v tem primeru ni dober razlog za jezo.
Če gre verjet komentarju R. Renaudine, so tovrstne jezne mladenke, ki se pritožujejo nad maminimi sinčki, pravzaprav isti pojav, kot mamini sinčki, ki pa se kaže drugače zaradi spolnih razlik. Oboji cenijo udobje, v obeh primerih naj bi kdo drug skrbel za določene potrebe.
Simona…tisto o italijanih drzi kot pribito slovenke res rade fukajo z njimi,,,,
pa ja, kot pribito. Statistični vzorec = 1?
Potem lahko rečemo tudi, da so vsi moški isti, npr. taki:
From Ohio’s Beacon Journal, this breaking news:
Beacon Story A 38-year-old Cole Avenue man reported that his home was invaded on Sept. 9. The man said he was sitting home alone masturbating and watching a pornographic movie when a man came down into the basement, holding a gun, and started to videotape him. The man said that before he left, the intruder fed his dog some mushrooms and the dog died.
@Simeona Reboli:
Hahaha … nemogoče je, da bi se domislila boljši odgovor.
@bp:
Za raziskave v takšno smer preprosto ni interesa, še manj volje. Več volje je za raziskave v smer, ki bi podpihovale nestrpnost do maminih sinčkov in s tem podpihovale jezo na drugi strani frustrirank. Ker ja, za koji klinac bi sicer kogar koli jezili mamini sinčki, saj ne zahtevajo, da takšni – kakršni koli že so, postanejo tudi vsi drugi. Živijo pač svoje življenje po svojih zmožnostih, odzivajo se na dane okoliščine, in lahko si poiščejo kakšno izmed nefunkcionalnih pomoči, če jih kaj moti pri sebi, kot si jo lahko vsakdo izmed nas, če nas kaj moti pri sebi.
Zakaj ni interesa v smer omenjenih raziskav, niti v smer razprave konec koncev? Zaradi dejstva, da gre za odzive na dane okoliščine, teh okoliščin pa ni v interesu elit spreminjat. Na tak način, z razpihovanjem nestrpnosti med ljudmi “tam spodaj” se zakrivajo ključni problemi, ki gredo na škodo ljudi “tam spodaj” in hkrati razpihuje medsebojno sovraštvo, kar pomeni manjšo možnost kolektivnih zahtev po ključnih spremembah v prid občega blagostanja. Procesi, da se podpihuje prepir in neslogo med rajo, so že od pamtiveka najboljše politikantske smernice za vzdrževanje status quo izkoriščevalske pozicije.
Se strinjam, da ne gre za strah pred vsem drugačnim. Obstajajo različni strahovi nad različnimi drugačnostmi. Na te verzije nestrpnosti sem navezala samo jedro zagovarjanja obstoječe nestrpnosti, kakršne koli že, ki vedno temelji na pojasnjevanju določenih vedenjskih nezaželenosti. V vseh primerih. Pri čemer se sveda vedno rado ignorira vsebino obstoječega problema in obstoječnost relativizira na eni strani, na drugi pa seveda toliko bolj ogroženo pritiska z jezo in stigmatizirajočim obsojanjem, ki prav nikomur nič ne koristi. Vedno obstajajo vzvodi, da se problemi sistematsko rešujejo v optimalnem smislu, če želimo. Vendar je treba najprej sploh definirat problem z vseh aspektov, kar pa redko zaslediš. Sploh voljo. Ker se ljudje in razni javnomnenjski izpostavljeneži odzivajo predvsem in preveč zgolj emocionalno, politiki prebrisano, strokovnjaki se pa raje kregajo med seboj, če sploh kaj prispevajo, ali pa še raje pridno in uslužno trobijo politikantske floskule. Saj je že povprečen delovni dan dovolj naporen in obremenjujoč, a ne. Enako se dogaja zdaj pri škandalu s psi. Slišimo polno pristranskih izlivov in prepirov in nič bistvenega o realnem stanju stvari in o primernih rešitvah. Oziroma samo za eno slabo. Etika (ministrstvo, odvetnik …) je seveda itak na psu, pravo pa priložnost za zlorabo in nikakor temelj demokracije.
Ja, temelj za strah je zelo podoben pri maminih sinčkih in jeznih bejbah, se strinjam. Zmedo dela formalna plat medalje. Da se v tem primeru jezna ženska ne počuti, da tudi sama morda ni primerek popolnosti, ker naj bi s formalnega vidika ustrezala pričakovanjem družbe. V resnici je lahko ravno ona še bolj prazna, dolgočasna in polna nekih frustracij kot mamin sinček. Čeprav ima svoje stanovanje, službo, kariero … whatever. O odnosih se danes ljudje radi pogovarjajo kot o trgovanju s krompirjem. Osebno sem spoznala že nekaj fantov, ki bi lahko ustrezali stigmi maminega sinčka, pa so imeli zelo zanimivo in ustvarjalno življenje sicer, medtem ko na drugi strani tudi precej žensk, ki na videz ustrezajo popolnosti osamosvojene osebnosti, vendar ne bi z njimi spila z veseljem niti kafeta, tako so lahko prazne in dolgočasne. Skratka, o bistvenem za odnos, če bi že radi parlamentirali o odnosih, spet ne duha ne sluha.
@darthvar:
Po mojih opažanjih vsekakor.
@whosyourdaddy:
Ja, z Italijani, Španci, Dalmatinci, Srbi itd. Nisem pa opazila pri Slovencih kakšne prednostne liste pri tujkah. No, razen klasike tipa latino domnevno vroče bejbe, česar pa v reali ne opazim. Statistike o tem pa ne poznam, če obstaja … Anketne verzije so lažnive, ker ljudje preprosto lažejo na podlagi nekih emocionalnih zadržkov oziroma na podlagi presoje, kakšen rezultat bi želeli, da bi bil. Tako pri anketi na primer zlahka pade ljubljanščina na zadnje mesto priljubljenosti, prekmurščina pa visoko, kar je zelo verjetna smrdljiva laž, ki ji botrujejo dobri nameni podpore enemu spektru zapostavlejnih ljudi, pa tudi medregijska sovraštva, pri čemer Ljubljančani kot nadutež nikoli niso bili priljubljeni po defoltu. Na primer. Takšno statistiko bi morali izvajat s konkretno preverbo izrabe dejanske priložnosti … hehe …
In seveda nikoli ne govorimo o vseh! Razpravljamo o domnevno povprečnem, v velikem ali večinskem številu itd. Jaz na primer nisem niti najmanj počena na Italijane nikoli bila, prej obratno, čeprav se lahko ironično ravno z izjemo poročiš na koncu … hehe … In noben jaz še ne pomeni, da nima smisla razpravljat o opazkah na pogostost pojava.
osebno preferiram Burkinafasovke, nek poseben, prepoznaven šarm jih obdaja, Hondurasanke (in Hondurasanci) so tut kr okej, sploh mladi mešanci, pa Sejšelovke, itak.
ne razumem zakaj se moški slovenclji toliko repenčijo nad dejstvom, da so moški druge narodnosti (omenjene) bolj privlačni in za ženske boljši ljubimci. saj se niso zavestno sami take naredili: vse to je odvisno od kulture, načina bivanja, klime, kolektivnega duha in še česa 🙂
Anna.
Ja kdo neki se pa repenči?
Saj se pravi moški ne trudimo zadovoljiti vse ženske.
Meni npr. zadostuje, če zadovoljim zgolj eno.
offtopic, blog hijacking, mea culpa, ampak nekdo mora povedati to, kar bi povedali psi, če bi jih kdo vprašal in kdaj, če ne zdaj in kdo, če ne jaz, kinofil. Če pasjemu sinu stopiš na žulj zabloga.
Saj ne, da bi v najbolj branem časniku dežele z 80% funkcionalno nepismenih pričakoval Pulitzer material, ampak udarna vest na prvi strani današnjih Novic je, ob sočnih opisih koščkov mesa v krvavih gobcih vest, da so na licu mesta, kjer je ekipa snedla lastnega lastnika, našli plastičen penis, 20cmski, tak za okrog pasu.
Stavek se ponovi še v podnaslovu samega članka in valjda nestrpno pričakuješ uno, kdo, kaj, kje, zakaj, kako, kao neka osnovna pravila novičarstva kot smo ga vajeni iz Kinologa, ampak novinar o tem ne izgublja več besed. Bralec bodisi ve zakaj pri vsem gre, morda iz kake od prejšnjih številk, ali pa si mora sam ustvariti sliko zakaj je ta informacija relevantna, čigav je dildo in kaj je z njim počel in slika je vse prej kot prijetna.
Slab piar za pse? Vsekakor. Krivi dejanja? Nedvomno. Odgovorni? Ne vem no, poskušali so, s subtilnostjo bulmastifov, nakazati, da jim homo sapiens ni najljubša vrsta na svetu, da niso mačji kašelj, da ko se zoba ni cinca marinca ampak se zoba.
Dildo? Beats me. Najbrž kje iz tistih temnih skrivnosti polnih koridorjev absolutne moči. S psi, pravimi, nima nič.
Novice? Burn before reading.
rado, govorila sem v imenu vseh tistih, ki so se repenčli na drugih mestih preveč glasno, in takih je še vedno polno okrog…
kakor meniš ti, pa je povsem OK.
@whosyourdaddy:
Haha … kako eksotično! Skoraj toliko, kot bi kakšen Francoz trdil, da je nor na Slovenke. No, osebno sem bolj preprosta. Od stikov, ki sem jih imela s tujci, so me v povprečju največkrat in najbolj zlahka učinkovito prepričali vase Angleži, najmanj Kitajci, Italijani pa najbolj neuspešno brez potrebe nadlegovali.
@Rado:
Se strinjam. Vsi moški se ne trudite zadovoljit vseh žensk, se pa ogromno moških trudi proslavit ravno s to neobstoječo zmožnostjo in pri svojih patetičnih poskusih zadovoljevanja čim več žensk še s kurcem ne zadovoljijo na koncu koncev niti ene, kaj šele v druge vrste kontekstih. Zadovoljitev ene osebe je namreč brez dvoma največ, kar lahko en človek sploh doseže, pa še to nikoli ne more bit popolno, lahko je pa zavidljivo uspešno.
@kinofil:
Ta komentar bo bolj sodil pod moj naslednji zapis, ki ga očitno nekateri že slutite na vodi, da pade kakšen izven teme kar sem … hehe …
Najmanj so te prepričali Kitajci? Množina? OK, vem da niso ravno ogrožena vrsta, ampak kje si jih našla toliko?
In kako Evropejka sploh zapelje Kitajca? In obratno? Kaj je pick-up line? Do you come here often?
@whosyourdaddy:
Nekdaj sem delala na področju, kjer je pridonos Kitajcev posebej spoštovan, pa smo se srečevali na festivalih, dvakrat sem bila tudi zadolžena za skrb za njihovo dobro počutje in sem dnevno z njimi komunicirala. Bila je zelo “zanimiva” izkušnja, kar se tiče kulturnih razlik in predvsem pogledov, mentalitete, odzivov na stvari. Precej bolj ali manj komičnih anekdot. Doma imam še danes na posvečenem mestu lepo darilo od njih, v teh spominskih stvarcah, s kakršnimi jaz sicer nerada smetim stanovanje, so res mojstri. Pred leti pa sem se preselila tudi v bližino kitajske ambasade, ampak jih prav zelo osebno nisem veliko spoznala, čeprav se redno srečujemo, me pa kakšni kimajoče pozdravljajo … hehe …
Ne vem za Evropejke nasploh, če je enostavno zapeljevat, z vidika eksotike sigurno je in obratno, ženski mojega tipa je na prvo žogo zapeljat Kitajca mala malca, ker sploh zapeljevat ni treba. Imam precej azijatski tip ksihta, sem manjše rasti in imam nekako vse tisto, kar si Kitajke sicer želijo, da bi izstopale med svojo raso, kot so mi tudi razložili. Svetle lase, svetle oči in polt na primer. Na Kitajskem (in na Japonskem) najdeš veliko kozmetičnih produktov, ki obljubljajo na primer ekstra svetlo polt (v mleku za telo in podobnem), za posvetlitev las se Kitajke zelo matrajo itd. Skratka, na prvo oko si lahko za Kitajce pač metek, če si moje sorte tipa ženske, že malo kasneje, ko se bolje spoznamo, pa hitro nastane precejšnja katastrofa odbojev, kar se tiče pogledov na svet, načina odzivanja, prioritet in obnašanja. Razlike pa so bolj moteče v tem primeru zame kot za njih. Njih lahko celo zabavajo, mene pa zlahka izmučijo, iztrošijo in oslabovoljijo.
Tudi Italijanom sem na primer zlahka všečna. Iz enakih razlogov kot pri Kitajcih. Ne šišam jih za glavo v nobenem primeru, tripajo na svetlookost, svetlopoltost, svetlolasost itd. Skratka, fukigrača po meri, ki med Italijankami ni pogosta. Ko sem bila kot srednješolka s šolo več dni v Rimu, so se neke tolpe vespačev, ta neprijetne, začele zbirat pred hotelom z željo, da se spoznamo. Dve punci, ki sva ekstremneje ustrezali merilom pri Italijanosih, sva po nasvetu učiteljice, ki je žal že doživela ugrabitev učenke pod svojim nadzorom, morali nosit rute v kritičnejših okoliščinah poslabšane kontrole. Totalna žalost je to bila. In nismo šli v diskoteko, ker naj bi bilo prenevarno. Cel jok … hahaha … V Arkadii, kamor sem hodila kot mladenka v diskoteko na našem Primorju, so se pa dogajale tudi štale z raznovrstnimi italijanskimi pimpi, ki pri nas baje še danes naberejo kar precej “delovnega” kadra. Včasih me kar zmrazi, ko se spomnim, kaj vse bi se lahko zgodilo, če …
Ja, dokler se družba ukvarja s tem kdo s kom seksa, namesto s tem kakšno kvaliteto življenja imamo (stanovanja ipd) se nam težko piše… jp, smo banana republik
Na svetu ni več ljubezni, ali kako?
use the expression have the nice weekend in Slovene, ok?
In portuguese is: tem um bom fim-de-semana.
In spanich is: tiene un buen fin de semana.
Thank you. Have a nice weekend.
simona, sličic ni videti, mislil sem na znakce, kot si jih opisala. daleč od detajlov, da.
sam imam kljub južnjaškemu poreklu raje severnjake (kar se tiče mladine), prijetno izkušnjo pa sem imel s finci (smisel za humor, skvalitetno sproščeno navezovanje stikov) in nizozemci (močan socialni čut in lucidno obravnavanje družbenih problemov, tega pri slovenski mladini v splošnem ni mogoče najti, če niso alterantivci, tudi ti pa so v svojem bistvu strti, bolni. no, tile nizozemci pa so izgledali kot reprezentativen primerek svoje dežele. razlika v duhu je neverjetna.)
david santos, this blog is not a fucking language school, it is the collection of serious essays about social issues. its nice for you to try to learn languages, but you cant be so intrusive in such a southern way. im recomending you to try on some forums, for example this one: http://www.rtvslo.si/forum. its one of the biggest forums in slovenia, and im not doubting that you will get more help there. have a nice weekend in slovene is želim ti prijeten vikend, but we usually use shorter forms like prijeten vikend or prijeten vikend želim. the letter “ž” is pronounced like zh in english. have a nice weekend, month and year too.
@tjaša:
Dober povzetek rdeče niti mojega zapisa in ja, se strinjam. Slabo se nam piše. Že od nekdaj in očitno ne kaže na spremembe na bolje.
@hagunje:
Hmm … pomembno vprašanje z aspekta, kakor si zastavil vprašanje sam, se mi zdi, kdaj neki je pa na svetu ljubezen bila in kako neki se je ta obstoj ljubezni odražal, v kolikor bi trdili, da je danes opazno ni VEČ.
@Nidurun:
Aha, ni sličic. Potem je okej. Ker pri Crnkoviču se mi je zgodilo, da mi je znakec avtomatsko transformiralo v nagnusno smejočo rumeno spako … hehe … Nič ni, samo včasih hehe nadomestim z znakcem.
Absolutno delim mnenje o severnjakih in tudi sama sem imela največ prijetnih srečanj s Finci, z ostalimi pa bolj malo srečanj sploh. In ja, odlikuje jih neverjetna lucidnost in sposobnost uživanja v žmohtnih pogovorih. Po nekaj družabnih večerih preživljanja s Finci je nastala sem občutila kar zoprno praznino, ker je med Slovenci ta vrsta strasti kvečjemu redkost in se itak večkrat vprašam, kako jim ni dolgčas s samimi seboj.
In hvala za posredovanje pri Santosu … haha … res, neverjetno.
Brother Santos, please forgive the ill manners of my compadre. You are perfectly welcome to brush up on your Slovenian. If Portugal was able to rule half the world, back in the good old days, Slovenia can do one better, just wait till I take over.
Nidurun is what we affectionately refer to as a čefur (tzsche – foor; the oo sound as in tour or sure). Every country has those, they’re usually from the south (but from the north in places south of the equator, for some reason), they’re loud to the point of obnoxiousness, they’re flashy dressers with a thing for synthetic sportswear and gold jewelry, they prefer cash to plastic and like to show off, their conversations revolve around women, Bruce Lee movies and alloy wheels and if they drink, which is hardly seldom, they tend to get emotional and aggressive. Couple all this with čefurs’ propensity for grilled food and one might mistakenly infer that they resemble negroes but nothing could be further from the truth as they lack the athleticism, dancing skills and nicely shaped skullbones of the aforementioned race. Not to mention they don’t like hip-hop but some kind of a recycled Turkish Pop they call Turbo Folk. Needless to say, they enjoy all the popularity of immigrants the world over but they’re a necessary evil, someone has to clean behind us and do the drug dealing. Speaking of which, if only they weren’t so inept. See, my top 3 drugs are Chateux D’Yquem (1992 of course), heroin nr. 4 (preferably vintage, best if from Khun Sa’s time, back when Corsicans were running the labs and when Khun Sa offered to the Americans to burn all the heroin on the spot for $100 mil and the yanks said no thanks, we prefer to spend 100x more fighting this terrible social affliction on our streets. But I digress). Number 3 on my list, of course, is the Peruvian flake cocaine, the pink colored one, just the thing for a busy Saturday night. But do I get my Yquem, nr. 4 and Peruvian flakes? I can get the Yguem, obviously, although these days I’m more of a Lafite guy, but as for the other two, it’s just ghastly, the kind of sawdust these guys want to pass as a genuine quality product, you know, the kind of heroin with the bouquet of euphoria, self-confidence and energy, with the aftertaste of mellowness as soft and warm as mama’s breastfeeding boob. Well, illegal narcotic here are nothing of the kind, regrettably, they’re as appealling as Ritoznojčan, a famous Slovenian pseudo-wine you might have heard of. As a lover of fine things and a conscientious consumer I have no recourse left but not to indulge, temptations notwithstanding. What do you do, my brother, to cope with the boredom and weltschmertz in godforsaken provinces like ours?
človeška ribica, genialno! kapo dol, dovolil bi ti, da kupiš šmarno goro, če bi jo imel.
P.S.: in ta izbrušena angleščina! uff, daješ inštrucije?
Brother Santos, my bad, I’m in a cafe downtown and it looks like some halfwit placed a post from my account, disguising himself as “človeška ribica”. Don’t you just hate it when people do that?
Anyway, človeška ribica deserves a note. It’s the most famous animal ever to have evolved in this country. The name means man-fish, or human fish, humane fish maybe, I don’t know for sure, but it’s a symbol of this nation. It’s a strong, proud animal, full of dark secrets, just like us.
The obvious question is what the caviar of human-fish is like. I hesitate to posit on this, I’ve heard conflicting reports and haven’t tried it myself, but when you drop by on Simona here, which is best done unannounced (she loves surprises and is a generous host as per blogger-to-blogger- visits etiquette), I’m sure she’ll be able to shed some light on this.
Keep in touch.
Nidurun, več kot očitno ne potrebuješ inštrukcij. Tvoj nabor angleških besed je visoko nad povprečjem za non-native speakerja, celo pri nas, kjer vsi “aktivno” govorijo angleščino.
Določenih stvari se non-natives sicer nikoli ne moremo 100% naučiti, npr. kdaj je a, kdaj the, kdaj nič v situacijah, ki jih ne pokrivajo pravila, ker pač sami nimamo določnega/nedoločnega števnika, ampak očitno bereš v angl. in to je najboljši način, da zbrusiš tam, kjer si rough around the edges.
In da najdeš angleške besede z zh.
mučijo me tudi časi. recomending je baje v tem primeru recomend, brez to, doubting pa samo doubt. glede zh pa je tako, da sem iskal besedo z zh, potem pa sem se spomnil na priimek ruskega nogometaša žirkova, ki je bil nekje zapisan kot zhirkov in sem sklepal, da je to angleško. morda pa tudi rusi nimajo ž-ja. berem večinoma tekste komadov, wikipedijo in muzičke članke. mogoče bo treba počasi preiti na dostojevskega. poleg tega imam za nepravilnosti tudi izgovor, da govorim tudi hrvaško, črnogorsko, srbsko in bosansko, in ne morem hraniti toliko jezikovnih informacij v glavi. pa dovolj o tem. to je resen blog.
vsekakor, recommend in doubt. Čas je sicer isti, sedanjik, samo oblika je continuous (-ing) vs. simple. Glede tega kdaj katero je za osnovo dovolj osnovnošolski učbenik, sicer je pa kot vedno v angl. potem več izjem kot pravil.
Mimogrede, moje mnenje je, da otroke tuje jezike, sploh angleščino, učijo narobe (vsaj mene so), s formulami, kot npr., da se present perfect formira z I + have + “tretja oblika” glagola, da dobiš potem npr. I have never been to Spain. Otroci se svojega jezika učijo situacijsko in dobijo občutek, da se npr. “I am doubting” ne sliši prav.
rahel offtopic, ne bom več moril s tem, ampak tako pač to gre v komunikaciji, malo skačeš s teme na temo
no, to še moram dodati. name ta način poučevanja kot kaže ni ugodno deloval, saj se spomnim, da sem celoletni test iz zahtevnejših oblik kot sta present continious in simple, pa vključno z njima, pisal 5. pravila so izpuhtela, občutka pa ni. tako se na meni potrjuje tvoja teorija. drugim pa stvari ostanejo v glavi, morda zaradi šole, morda pa zaradi popularne kulture. tole je res zadnje na to temo z moje strani.
To bo zvenelo kot da hočem komu lesti v rit – vem, časi niso ravno primerni ali namazani za to – ampak whosyourdaddy/človeška ribica bi moral dajati tudi inštrukcije iz pisanja komentarjev na blogih, ne pa samo iz praktične angleščine. Samo nekaj mi ne gre v glavo: perujski kosmiči in ne bolivijski? “Conscientious consumer” – my foot!
Ojla, hojla! Mater, je blo tole fajn brat! In – kaj pa pravzaprav je antropologija?
@geiger:
Hojla! Me veseli, da je bilo fajn. Antropologija je veda o človeku oziroma o človeštvu. Če malo poguglaš, dobiš zlahka še obilo natančnejših informacij.
Simona, please!
Nice weekend, good day, I love you: in your words,Eslovénic.
Please.
Thank you.
Have a great and very good week.
Ja, hvala, Simona. 🙂 No, saj tole definicijo kakopak poznam, ampak….vprašanje meri bolj na to, da se eni štejejo za edine licencirane. It makes me sick! Pa ne mislim nate.
Citat, Simona :”Se popolnoma strinjam s tako, kar se tiče kokoši in avtomatistične stigme pijancev, zadrigirancev, norcev … whatever, zato sem tudi med drugim zapisala stavek: “Formalna izobrazba in kariera ne prispevata dovolj k osmišljanju, zunanja čednost še ne pomeni privlačnost, čustvena zrelost je verjetna kot sprehod po oblačnem soncu.” 🙂
(preverjam, če delajo smeškoti) Skladno z mojim slovenceljskim značajem EgoCentrika bi morda dodal le “piko na i”. V primero, da sem jaz žensko, ne bi dal fukat
a.) brez plačila dolgemu ali kratkemu,
b.) kakšnemu transvestitu brez kurca,
c.) Skratka, uporabil bi neke izračune, koliko bi se mi splačalo, da mi kaki orangutan penetrira v vagino
d.) in celo implemetira kakšno zadevo.KATASTROFA.
E.) DA O INTERNETU NE GOVORIM, KI JE POSTAL ENO JEBIŠČEne pa tisto, kar naj bi bil in kar je rekla že velika teoretkinja spletnega marketinga JUlia Reynolds, stićišče vseh marketinško usmerjenih subjektov in ne orangutanov.
to: http://www.playboy.si/branje/kolumne/tadej-golob-nihce-ni-popoln-razen-vesne-milek/ sem prebrala, se spomnila nate in me zanima v enem ali dveh povedih, kako ti je “všečen” text
če se ti ne da prebrat in napisat, pa kdaj drugič.
tekst je odličen. Vesne Milekove intevjuji v SP so bili tudi meni nekaj časa všečni, knjigo bom verjetno preskočil, čeprav so citati obetavni.
“Utrujena od ekstaze sem obvisela v breztežnosti nekje med nebom in zemljo, ko je čas izgubil ostrino in z brezzobimi čeljustmi zaman skušal spomniti, da je vse obsojeno na konec”
She paints a picture, kar videl sem se tam v brezzobih čeljustih časa.
@človeška ribica: you really can’t trust noone. for example those scribes, it is absolutely clear that it is LVMH what we should worship, but no, they cannot produce a decent copy of just four letters. so people are now chasing some YHVH and some clown doing charity and pro-bono work in a godforsaken desert. they got some things right, but instead of making Château d’Yquem or Krug sacred, they perform some chanting over local produce, as if that ennobles anything. but no worries brother, the times are coming, when one LVMH will rule them all
Thank you brother for your support. No one can be trusted? You can say that again. Like this Whosyourdaddy fella, he tricked me and the others into joining his Lovers of Fine Things Club with a diabolical charm and ferocious intelligence but now nobody can leave so as not to compromise his precious op. He’s fucking nuts if you ask me, though no one does. Lately he’s been walking around in full combat uniform and last night he was telling us about some tree of liberty that needs watering from time to time with the blood of patriots and tyrants. Then he went into a diatribe about Bob Denard and operation Equatorial Guinea as if he was fucking there. To give him credit where credit is due, Victor Bout rang him up a couple of days ago, it impressed the rest of the lone gunmen to no end. Tonight’s topic are the respective merits of Subotai and Belisarius. I am with Subotai, he’s my kinda guy, I believe Belisarius to be somewhat overrated but you don’t say stuff like that to Laurent Nkunda in the making here. What do you think brother, is Subotai the greatest general ever?
I was just contemplating the influence of Michelozzo di Bartolomeo on the Republic’s diplomacy, when your question popped up on the screen. Subotaic dynamic versus Belisaric structure versus stone cold stone of imbesiegable fortifications. Strategies versus architectures.
Nah.
It’s always the ability to collect taxes that matters.
So wake yourdaddy from his dreams, sit him behind his desk and calculator, and let him start turning and churning something of value. The inspector knocking on the door in the morning, should be the most important taxman ever.
@Če približno citiram izjavo neke ločenke in dolgoletne samke, ki je dolgoletno vezana z očitnim oboževalcem svoje mame: “Je včasih naporno prenašat kronično bližino mame ob možu, vendar se splača, ker kot nadpovprečno spoštuje in goji pozornost do svoje mame, jo enako tudi do mene, česar pa ne najdeš in ne doživiš med moškimi zlahka, a je neprecenljive vrednosti.” (Simona Rebolj
Najboljša tičja hrana za večne mamine sponzorirance so vsekakor štiridesetletne ločene samohranilke. Take imajo že pomirjeno biološko uro in znajo stvari v glavi razčistiti in postaviti na pravo mesto: Moj bivši mož je moj sponzor; moj otrok je moja igrača za pestovanje; moj ljubimec pa je moj masažni pripomoček za zadovoljevanje določenih bioloških potreb. Ob takih ženskah so odnosi jasno zastavljeni in mamin sinček, če tudi sam ve kje mu je mesto, lahko računa na dolgotrajen in zadovoljiv servis za čustveno nezakomplicirano praznjenje jajc. In na koncu so vsi veseli.
Povsem druga pesmica pa so tridesetletne “device” (t.j. ženske ki še nimajo sponzorja in otroka). Te ne vedo ali bi: (a) maminega sinčka po rugljevsko prevzgojile v sposobnega, situiranega in perspektivnega sponzorja oz. “koristnega idiota”; (b) maminega sinčka uporabljale kot nadomestek za lastnega mladiča, ga pazile in mazile, ter na njem zadovoljevale svoj frustriran materinski pestovalni nagon; (c) maminega sinčka vabile v spalnico le na občasne “bioenergetske” storitve; (d) vse troje hkrati. Njihov odnos do maminih sinčkov se tako muhasto spreminja iz dneva v dan, odvisno od letnega časa, vremena, faze menstrualnega ciklusa, splošne gospodarske situacije v državi… da se kmalu še najbolj obupani in sestradani cankarjanski zafurančki raja vrnejo k mamicam in ob internetni pornografiji uživajo ljubi mir zlatega celibata do konca svojih maminosinčkovitih dni. One pa lahko tudi sedejo v kot in si brenkajo na mandolino…
Tale dr. Legan Cvikel mora biti pa ena huda kokoška.
Zame je samost dobra rešitev v življenju. Kvalitetna zveza je odlična, slaba pa nezadostna.
In ja, sem odgovorna za to. In nočem živeti slabo.